Vito Flaker

MOC SKUPINE

Delo posvecam Bernardu Stritihu ob njegovem osebnem jubileju. 
Od njega sem se o skupinskem delu naucil najvec. Je tudi poklon pred kratkim preminulemu Johnu Southgateu, pa tudi popotnica razvoju socialnega dela v Osijeku, kjer je to delo nastalo. 

Vito Flaker
MOC SKUPINE
Založila: Založba Univerze v Ljubljani
Za založbo: Gregor Majdic, rektor Univerze v Ljubljani
Izdala: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani
Za izdajatelja: Liljana Rihter, dekanja Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani
Oblikovanje, prelom in naslovnica: Branka Smodiš
Jezikovni pregled: Borut Petrovic Jesenovec
Tiskarna: Cicero, Begunje, d.o.o.
Naklada: 200
Cena: 13 evrov
Besedilo te izdaje je nastalo tudi s pomocjo udeležbe v raziskovalnemu programu »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vkljucevanja in socialne pravicnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodicne usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi 
z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
005.64:364-78
FLAKER, Vito
    Moc skupine / Vito Flaker. - V Ljubljani : Založba Univerze, 2022
ISBN 978-961-297-015-4
COBISS.SI-ID 126491651

VSEBINA 
KAZALO SLIK	6
KAZALO RAZPREDELNIC	6
ZAKAJ (SPET) SKUPINSKA DINAMIKA? (PREDGOVOR)	7
KAKO RAZUMETI SKUPINSKO DELO (UVOD)	11
Kaj je skupina?	11
Sintakticni pomen 	11
Kako definirati skupino?	12
Kje se skupina nahaja?	14
Koliko ljudi je potrebnih, da postanejo skupina?	16
Potovanje skupinskega dela 	19
Skupinsko delo ni zaokrožena metoda, je le eden izmed registrov 
socialnega dela 	19
Razvoj skupinskega dela	23
Cemu skupinsko delo?	28
KAKO SKUPINA DELA? (SKUPINSKI PROCESI)	31
Razvoj skupine	32
Orgazmicni cikel	32
Skupina, ki predpostavlja svoj konec (osnovne predpostavke skupine)	35
Zgodba o skupinskem procesu ali kaosu	39
Kako skupina želi?	41
Med institucionalizacijo in privatizacijo želje	41
Kako skupina pade v nezavest	44
En vodja, brez vodje ali tisoc vodij 	47
Demokraticno je socialno 	47
Alfa in omega skupine	50
Custva, organizacija in proizvodnja	53
Za skupino je okolje virtualno	55
UMETNOST DIALOGA	59
Poimenovati svet 	59
Vsiljevanje in prikrajšanje	63
Uporaba znakov	65
Suženj in gospodar – mali poskus tematizacije skupinskega dela	67
Pravila skupinskega pogovarjanja	71
Bodi sam svoj gospodar!	72
Govori naj le en na enkrat	73
Prednost ima tisti, ki je govoril manj	73
Izogibaj se besednemu »pingpongu«	73
Motnje imajo prednost	74
Ce se ti zdi potrebno, zahtevaj »osvetlitev« – ozir vseh clanov na temo, 
dogajanje, obcutje	75
Bodi oseben in neposreden	75
Zahtevaj povratno informacijo (feedback), ko si to želiš	76
Bodi pozoren na govorico telesa	79
KAJ SE JE ŠE V OSIJEKU ZGODILO? (OPAZKE IN OZIRANJA)	81
Drugacna oblika dela	81
Skupina postane subjekt	84
Zabava	84
Prostovoljni beg	85
Mreže mobitelov	87
POVZEMANJE IN PROJEKTIRANJE 	89
Povzetek	89
Kljucne stvari, ki smo se jih naucili	94
VIRI		97
KAZALO SLIK
Slika 1: 	Skupina v razmerju do posameznika, skupnosti in družbe.	15
Slika 2: 	Clovek je skupina	16
Slika 3: 	Razvoj skupinskega dela	25
Slika 4: 	Razlogi za skupinsko delo	28
Slika 5: 	Ustvarjalni orgazmicni cikel (po Randall in Southgate, 1980, 1988)	33
Slika 6: 	Skupinski proces v dveh ciklih	41
Slika 7: 	Virtualne dimenzije skupine	57
Slika 8: 	Pogoji za dialog	60
Slika 9: 	Matrica gospostva in suženjstva	69
KAZALO RAZPREDELNIC
Razpredelnica 1: Kritika trodelnosti socialnega dela – delo s posameznikom, 
skupino, skupnostjo kot »metoda« in kot register dela.	23
Razpredelnica 2: Vodenje skupine po fazah in ravneh delovanja	54

ZAKAJ (SPET) SKUPINSKA DINAMIKA? (PREDGOVOR)
Ko so me prosili, da bi v novo nastalem programu socialnega dela v Osijeku (Pravna fakulteta Univerze Josipa Juraja Strossmayerja) pomagal pri izvedbi predmeta »Socialno delo s skupino«, se mi je to zdela dodatna in morda nepotrebna obremenitev, hkrati pa sem hotel pomagati kolegom, saj je njihov na novo postavljen študij imel potencial, da postane nekaj posebnega – študij socialnega dela s te­žišcem na skupnostnem delu. Tudi do same teme sem bil ambiva­lenten. Zaznamovala je zacetek moje kariere, a se z njo že dalj casa nisem ukvarjal. Zacele so me zanimati druge zadeve, pa tudi potrebe ni bilo – s tem so se ukvarjali drugi, predvsem Bernard Stritih.11	Eden od utemeljiteljev sodobnega socialnega dela v Sloveniji in eden izmed mojih najpomembnejših mentorjev. Bil je pionir skupinskega dela v takratni Jugoslaviji pa tudi akcijskega raziskovanja, dela v skupnosti in prostovoljnega socialnega dela. S skupinskim delom se je srecal, ko je Otto Wilfert z Dunaja prvic sistematicno predstavil to metodo slovenski strokovni javnosti. To je potekalo za potrebe »Eksperimenta v Logatcu« (Vodopivec idr., 1973, Vodopivec, 1974) – preoblikovanja vzgojnega zavoda, ki je temeljilo prav na skupinskem delu in demokraticnem, takrat poimenovanem »permisivnem« slogu vzgoje. Od udeležencev teh prvih »skupinskih treningov« je verjetno prav Bernard to metodo v nadaljevanju najbolj sistematicno in kontinuirano razvijal. 
 
Je pa tudi ta, prej pomemben in paraden vidik socialnega dela scasoma postal suha veja. Seveda socialno delo še vedno v veliki meri poteka v skupinah, a je s paradigmatskimi spremembami v socialnem delu skupinsko delo kot metoda, ki naj bi »spreminjala« cloveka, postalo njegova odvecna podzvrst. Kot »skupinsko delo« so prevlada­le skupine podpore, akcijske skupine in, seveda, timsko delo v mno­goterih oblikah. Tudi pri teh oblikah dela so seveda znanje, spretnosti in izkušnje skupinskega dela vec kot koristne. Motijo pa pristopi, ki dogajanje v skupini iztrgajo iz stvarnega konteksta, vcasih pa tudi sektaštvo, ki me je v nekem trenutku odvrnilo od sistematicnega ukvarjanja s treningi skupinske dinamike. 
K temu, da sem se znova lotil te teme in sprejel nosilstvo pred­meta, pa je pripomogel tudi izziv ponovno obiskati to »pokrajino« socialnega dela, s katero sem se nekdaj intenzivno ukvarjal, da se o njej ponovno in kriticno preprašam in da s kolegi poskusimo nare­diti nekaj, kar bo preseglo akontekstualnost te metode, ki je bila zelo pomembna do osemdesetih let 20. stoletja. Naš namen je bil obliko­vati kriticno orodje, nekaj, s cimer bodo udeleženci seminarja lahko nekaj naredili in ki bi ga uporabili v vsakdanjem socialnem delu. Iz­vedbo predmeta smo si poskusili zamisliti in zasnovati tako, da naj bi udeleženci dobili nekaj splošnih spoznanj in osnovno (in reflektirano) izkušnjo o skupinah, a da hkrati tudi razišcemo, kako veljajo takšno znanje in spretnosti za konkretne oblike dela v skupinah in s skupi­nami. Skupinsko delo smo želeli konkretizirati in kontekstualizirati že takoj v prvem delu (npr. s sociodramskim kodiranjem pomemb­nih relevantnih situacij)22	To nam je dobro uspelo pri vaji, v kateri so udeleženci igrali vlogi ‘sužnja’ in ‘gospodarja’.
, potem pa s tem, da izkušnje in razumevanje skupin povežemo s konkretnimi oblikami skupinskega dela in njegove uporabe. Zame osebno bi to pomenilo ugotoviti, kaj od tega, s cimer sem se ukvarjal pred tremi desetletji, še velja, kaj od tega je uporabno in kako to uvrstiti v socialno delo, kot ga poznamo danes. Še posebej zato, ker skupinski procesi (paranoja, izkljucevanje, klike in sektaštvo) pogosto pohabijo namene in cilje skupin, ki si prizadevajo za plemeni­te spremembe – tako v družbi kakor v socialnem varstvu. 
Sama izvedba seminarja se je dobro posrecila. Dobro smo ga pripravili in udeleženci so se temu primerno odzvali. Dogajanje nas je zagrabilo, veliko smo se pogovarjali, v pogovorih pa prišli do, tudi zame, novih in zanimivih pogledov na to materijo. Da bi to ohra­nil za diskusijo, tudi kot povratno zanko, sem se odlocil, da bom o izkušnjah in razmišljanjih pred seminarjem, med njim in po njem napisal serijo blogov.33	Gre za serijo 24 blogov, objavljenih od 27. novembra 2019 do 16. januarja 2020. Dostopni so na: http://vitoflakeragenda.blogspot.com/
 Najprej zaradi udeležencev – da naše skupno delo nadaljujemo še na ta nacin in da dobimo temelj za nadaljevanje razprave; pa tudi da bo dostopno širšemu obcinstvu. Zato sem bloge pisal v hrvašcini (z vsemi napakami in cudnimi formulacijami) in jih šele za to izdajo prevedel v slovenšcino. Bloge sem tudi združil v elektronsko ad hoc brošurico, pred vami pa je zdaj slovenski prevod. 
Blog je medij in forma, ki mi je omogocila, da sem pisal »na dah«, se pravi brez izcrpnega preverjanja literature, kakor bi zahteval kak drug, bolj znanstven format. Pisanje »na dah« mi je omogocalo vecjo svobodo, obiskovanje »knjižnice zgolj mojega spomina« – precej dru­gace kot pri pisanju besedila o kaki novi temi ali od tega, kako bi ga pi­sal pred tridesetimi ali vec leti (ko bi besedilo bilo gotovo aktualnejše). 
Delo se je na koncu pokazalo kot precej sistematicna obdelava osnovnih vprašanj delovanja skupine. Ceprav gre za »esejsko razpra­vo« – za nekaj med žanrom eseja in razprave, je delo prav zaradi zanašanja zgolj na spomin in zaradi namena, da obišcem (svojo) pre­teklost in izkušnje in pojme, ki so nastali v nekem drugem casu, tudi memoarsko. 
Zelo verjetno je bil moj glavni namen tudi to, da ostane vsaj nekaj zapisanega – to bi se teže zgodilo, ce bi se lotil temeljitejše ob­delave snovi. Upam, da mi je to vsaj nekoliko uspelo – zase lahko re­cem, da mi je bilo pisanje v veselje, bilo je tudi luksuz, s katerim sem se lahko izognil drugim obveznostim ali pa drugim besedilom, ki bi jih takrat moral napisati, sem pa v takšnem nacinu dela tudi užival. 
V uvodnem, najbolj dolgocasnem delu sem razdelal tisto, kar sem pripravil kot uvodno predavanje in dal na diapozitive. To so uvodna razmišljanja o pomenu izraza »socialno delo s skupino«, po­skus definiranja skupine in iskanje njenih determinant, kratek oris razvoja takih metod in njihova umestitev v socialnodelovni konte­kst. Glavno telo besedila je tudi nekakšen sinopsis našega štiridnev­nega intenzivnega dela v Osijeku, nastalo je kot zapis komentarjev ob krajših predavanjih ali ob porocanju o izkustvenih vajah. 
Iz nedrij seminarja sta vzniknila dva vecja tematska sklopa. V prvem gre za skupinske procese, v drugem pa za dialog in nacine obcevanja v skupini. Od skupinskih procesov najprej predstavim in komentiram Southgateov (Randall in Southgate, 1980) orgazmicni ustvarjalni cikel, ga dopolnim s komentarjem o izvornem Bionovem (1963) pojmovanju osnovnih predpostavk in sklenem z razmišljanjem o vlogi vodje skupine in o razmerju skupine, ki je sicer avtonomen pojav (pa tudi tak, ki daje avtonomijo), do »zunanjega sveta«. To pa je dobro izhodišce za naslednji del, ki je o dialogu in prevzemanju aktivnega odnosa do družbene stvarnosti v pomenu boja proti zati­ranju, to je ena izmed osnovnih nalog, ne samo socialnega dela. Tu se seveda ozrem na igro »sužnja in gospodarja«. Temu delu, nekoliko okorno, prikljucim pravila pogovora v skupini kot eno izmed orodij dialoga. Besedilo koncam z dvema podaljškoma. V prvem natrosim še nekaj utrinkov iz Osijeka, ki niso povezani z glavnima temama, dodajo pa nekaj razumevanju skupinskega dela in njegovega mesta v socialnem delu. Zadnji, klasicni podaljšek pa je povzetek, v katerem skušam našteti kljucne ugotovitve in jedrnato podati teorijo, manjši prispevek k bolj angažiranemu skupinskemu delu. 
Ena od glavnih napak tega spisa je, da je mestoma prevec ab­strakten. To je delno posledica širokega kota, iz katerega sem zajel snov, tega, da želim veliko povedati na kratko, pa tudi posledica želje ukvarjati se z kapitalnimi zadevami in priti do kljucnih sklepov. Da ne bi z abstrakcijo bralca prevec utrujal (pa tudi sebi v zabavo), sem se trudil uporabiti jezik, ki ima nekaj literarnega pridiha in je neko­liko lahkotnejši (ali pa je to posledica tega, da v hrvašcini vecinoma govorim in manj pišem). 
Posledica pisanja na dah, brez sistematicnega preverjanja in vra­canja k osnovni literaturi, je, da je besedilo polno lukenj. Ce naj parafraziram Radmilovica v filmu Dušana Makavejeva o Reichu: »V demokraciji smo vsi deležni devreka.44	Pecivo v obliki kolobarja, ki ga navadno postrežemo ob praznikih in posebnih priložnostih. 
 Eni dobijo devrek, drugi pa luknjo od devreka. Poanta je v luknji.« Seveda so luknje to, kar je treba zapolniti – izziv za naprej. 
Cas je, da se zahvalim vsem, ki so pripomogli k pisanju tega dela – Branki, ki me je v Osijek povabila, Gordani, Suzani in Jušu, ki so z mano vodili seminar in dajali komentarje na besedilo, štu­dentkam in študentom, ki so se na naše delo tako dobro odzvali. Seveda se moram zahvaliti ljudem, od katerih in s katerimi sem se to, kar tu predstavljam, naucil. To so poleg Bernarda Stritiha še Gabi Cacinovic Vogrincic, Bojan Dekleva, Blaž Mesec, Zoran Pavlovic in Mirjana Ule. 
Osijek in Ljubljana, decembra 2019 in julija 2022
KAKO RAZUMETI SKUPINSKO DELO (UVOD)
Kaj je skupina?
Sintakticni pomen 
Najprej se moramo vprašati, kaj »socialno delo s skupino«55	Ce vzamemo prilastek »socialno« v širokem pomenu, je sintagma gotovo pleonazem. »Socialno« pomeni »družbeno«, ali bolje »tovariško« oziroma da nekaj skupaj delamo, torej v skupini. Socialno delo je pravzaprav vedno tudi skupinsko delo. Vendar pa ta sintagma oznacuje poseben vidik socialnega dela (v nasprotju z delom s posameznikom in skupnostjo), ne glede na to, kako problematicen, neustrezen in redundanten je izraz (razprava o tem v nadaljevanju).
 oziroma »skupinsko delo« zares pomeni.66	Pri nas se je bolj uveljavil izraz »skupinsko delo«, v hrvašcini pa kaže, da se izmenjuje tudi z izrazom »delo s skupino«, ki ga pri nas redkeje uporabljamo. Zato je diskusija v nadaljevanju o pomenu ablativa za slovenski jezik manj pomembna jezikovno, še vedno pa osvetljuje vecpomenskost drže, ki jo pri delu zavzamemo. 
 Ce se pri izrazu »skupinsko delo« vpra­šamo po izdelku skupine, po njeni stvaritvi, potem ta izraz oznacuje skupinsko naravo izdelka v nasprotju z »individualnim delom«, pa tudi s kakršnimkoli drugim kolektivnim delom, ki ga ni ustvarila skupina, ampak zgolj nabor posameznikov – kot, na primer, zbornik strokovnih tekstov, ki ga je sestavil urednik, medtem ko avtorji niso sodelovali med seboj oz. delovali kot skupina; ali pa, ko se izdelek sestavlja na tekocem traku. Hkrati pa lahko izraz »skupinsko delo« prav tako oznacuje sku­pinski proces, se pravi delo skupine ne glede na to, ali gre za izdelek po­sameznika, ki ga je ustvaril v skupini, ali za skupinski izdelek; na primer, ko vsak otrok v skupini izdela svojo risbo – ceprav otroci vplivajo drug na drugega in se spodbujajo, nimajo skupnega izdelka. 
Zadeve so še bolj zapletene, ko gre za izraz »delo s skupino«. Ta ablativ77	Šesti sklon v latinšcini (in nekaterih drugih jezikih), ki izraža izhodišce ali odmikanje; slovensko »locilnik«. 
 ima lahko vec pomenov ali celo veckraten pomen. Lahko je lokativ (mestnik) – ki pomeni, da se dela v skupini, lahko je instru­mental (orodnik) – skupina je orodje, s katerim nekaj dosežemo (npr. spremembo posameznika), lahko je »akompanjativ« (»družnik«), ki pomeni, da nekaj delamo skupaj s skupino, ali modaliteto – nacin dela. Lahko pa oznacuje tudi, da je skupina objekt – predmet dela, da s skupino kot s predmetom nekaj delamo – jo ustvarjamo, spre­minjamo, ji dajemo neko obliko in podobno. 
Ce nic drugega, lahko ugotavljamo, da je »skupinsko delo« pre­cej nenatancen izraz s številnimi pomeni. Dobra stran tega je, da nam to omogoca doloceno svobodo pri pojmovanju svojega dela, vendar pa je treba predvsem, ko gre za »socialno delo s skupino«, to svobodo uporabiti, ne samo glede na pragmaticne, ampak tudi glede na eticne kriterije – to pa je v socialnem delu predvsem krepitev moci tistih, s katerimi delamo – torej skupine. Torej je razumevanje dela s skupino kot »akompanjativa«, skupnega dela, zelo pomemben in vodilen atribut, ki mora dajati ton tudi drugim pojmovanjem, ki jih situacija pragmaticno vpeljuje. 
Kako definirati skupino?
Navadno recemo, da je skupina vec od vsote posameznikov. Kaj pa je to vec?
Ocitno je, da skupino ustvarjajo skupne naloge ali cilji. Ljudi združujejo, da nekaj skupaj ustvarjajo ali si vsaj želijo oz. pricaku­jejo. Predstavljajmo si avtobus, poln ljudi, ki gredo na izlet. Ko avtobus spelje, vsi sedijo in se »brigajo« vsak zase, a hkrati tudi na skrivaj opazujejo druge potnike. Potem pa avtobus obstane, zab­rede v blato ob cesti. Voznik prosi potnike, naj avtobus potisnejo. V tem trenutku, skupinskem naporu, se ustvarja obcutek skupine. Ko se potniki vrnejo na avtobus, je razpoloženje drugacno – po­govarjajo se drug z drugim, se šalijo in obcutijo, da imajo nekaj skupnega. 
Podobno lahko nastajanje skupine povzroci  nevarnost, ki ogroža zbor ljudi oziroma ljudi v doloceni situaciji. Obstoj skupine lahko dolocajo skupinska pravila, ki so znacilna prav za to skupino (ne ve­ljajo pa ali pa veljajo na drugacen nacin za neko drugo skupino). Na drugi strani skupine ustvarjajo tudi vezi (simpatije, prijateljstva pa tudi antipatije), ki nastajajo v skupini. Skupino ustvarja tudi njeno clanstvo.88	V nadaljevanju bomo videli, se ta dolocila skupine se skladajo z Bionovima pojmoma delovne skupine (DS) in osnovnih predpostavk (OP).
,99	Seveda se izraza »skupina« in »grupa« v znanosti uporabljata tudi za popolnoma drugace – npr. pojem skupine, grupe v matematiki. Celo v družboslovju izraz pogosto uporabljamo za oznacevanje »skupin podobnih pojavov«, npr. »ranljive skupine prebivalstva«. Ampak to lahko storimo zgolj iz perspektive opazovalca. Skulpturo na glavnem trgu v Osijeku lahko poimenujemo »Skupina obcanov« (Grupa gradana), ceprav to seveda ni. In ne bi bila – tudi, ce bi bili živi. Opazovalec lahko za svoje potrebe po-imenuje mimoidoce na tem istem trgu »skupina nakljucnih mimoidocih«, pa ceprav so se tu znašli zaradi razlicnih razlogov, ceprav hodijo mimo v razlicnem tempu in ne pocnejo nicesar skupaj. Da bi se dojeli oz. pojmovali ali celo delovali kot skupina, bi se jim moralo zgoditi nekaj posebnega, kar bi jih združilo – pa cetudi bi bil to dogodek, ki bi pritegnil pozornost vseh navzocih – postali bi vsaj obcinstvo. V socialnem delu in socialni psihologiji bomo torej izraz »skupina« uporabljali ne v pomenu kupckanja, grupiranja posameznih pojavov po podobnosti ali po kakem drugem dolocilu, ampak glede na to, da ti pojavi (ljudje) delujejo kot skupina po sebi. 

Fotografija: 
»Skupina obcanov« – skulptura Branka Ružica na glavnem trgu v Osijeku  
Ceprav lahko z gotovostjo trdimo, da obstajajo skupinski obcutki, custva, ki so v nekem trenutku pomembna za skupino kot celoto, pa ni povsem jasno, ali obstajajo tudi skupinske misli. Navzocnost v neki skupini gotovo vpliva na to, kako in kaj razmišljamo kot posa­mezniki, ampak ali skupina razmišlja s »svojo glavo«, ali obstaja mi­selni proces, ki je skupinski sui generis, celo avtonomen od mišljenja clanov skupine? Hkrati pa se zdi, kot bomo videli pozneje, da je vsaj en del nezavednega delovanja in razmišljanja skupinske narave. 
Izrazi
Za razlicne vrste skupin imamo številne izraze. Izraza »skupina« in »grupa« sta sinonima, poznamo pa vec sorodnih izrazov, ki oznacu­jejo skupino, ampak na niansirane nacine. 
Vsak od teh izrazov oznacuje poseben vidik bodisi oblike bodisi de­lovanja skupine. Smisel naštevanja je pokazati raznovrstnost skupin in njihovega dojemanja – nekatere so vecje, druge manjše, nekatere so zaprte, druge odprte, nekatere formalne, druge ne, v nekaterih je pomembnejše delo, v drugih obcutki, pripadnost. Namen je tudi pokazati, da imajo vse te družbene formacije nekaj skupnega, da pripadajo razredu dolocenega idealnega tipa, ki ima skupna dolocila strukture, cloveških odnosov in procesa. 
Kje se skupina nahaja?
O pojavu skupine pogosto razmišljamo v dialektiki med družbo in posameznikom, navadno tako, da jo imamo za posrednika med njima, in tako, da je skupina sredstvo vkljucevanja posameznika v družbo, njegove socializacije, manj pa v nasprotni smeri, torej o tem, kako »družba« uporabi skupino za, denimo, ekonomsko izrabo po­sameznikov. Skupina je nekaj, kar je vec od posameznika, ampak je manj in ne še družba. Torej skupino in skupinsko delo doloca družba kot celota, skupina je sestavni del družbe in skupinsko delo je del družbenega dela. V družboslovju, predvsem v socialnem delu, pa je pomembna tudi skupnost kot locena plast, raven cloveške in družbene eksistence.  
Slika 1: 
Skupina v razmerju do posameznika, skupnosti in družbe. 
Se pravi, na skupino moramo gledati ne samo v razmerju do po­sameznika, ampak tudi v odnosu do skupnosti in družbe. Skupine jih konstituirajo, sestavljajo – npr. v proslulem reklu, da je družina osnovna celica družbe. Hkrati pa tudi te ravni konstituirajo skupi­ne, jih ustvarjajo (za svoje namene), tako kot npr. družbena delitev dela in bogastva ustvarja družbene razrede, sloje pa tudi posame­zne skupine. Ustvarjajo jih kot nedolocen, splošni plato – v njihovi splošni obliki, kot tudi kot razlicne formalizacije teh platojev – npr. organizacija vzpostavlja za svoj namen delovne skupine. Zato shemo dopolnjujem tudi s formalnimi razlicicami pojava. Da bi se izognil vnaprejšnji (vrednostni) sodbi, kaj je vrh in kaj baza takšne slojevite strukture, shemo predstavljam v dveh razlicicah. 
Koliko ljudi je potrebnih, da postanejo skupina?
­­­­
Slika 2: 
Clovek je skupina.
Na to vprašanje ljudje odgovarjajo razlicno. Nekateri pravijo, da sta že dva cloveka skupina, drugi, da so skupina trije, nekateri pa se ustavijo pri štirih, celo petih ali pa morda pri še vec ljudeh. Obstaja ugovor, da dva cloveka še nista skupina, temvec par. To lahko ilustri­ramo geometrijsko. En clovek je tocka, je sam za sebe. 
Ko povežemo dva posameznika, dve tocki, dobimo crto oziroma par. Iz nulte dimenzije prehajamo v dimenzionalnost. Ampak dimenzija je pri dveh tockah samo ena. Ta cloveka nista vec posameznika vsak zase, ampak sta postala par – obstajata drug za drugega. Vse, kar se dogaja med tema enotama, se dogaja izkljucno med njima. Ce govorimo o paru, so lahko drugi ljudje ali skupine samo ozadje, na katerem se izrisuje lik para; oziroma ce uporabimo Goffmanovo (2014) vizu­ro interakcije kot dramskega dejanja, obcinstvo. To razumevanje že predpostavlja tretjo tocko gledanja. 
Šele tretja tocka ustvarja novo dimenzijo, ustvarja površino. Povr­šina med tremi tockami trikotnika je nekaj vec od samo treh tock in nekaj vec od treh crt. V socialnopsihološkem pomenu ustvarja novo polje, ki bi ga lahko poimenovali za družbenega ali vsaj (proto)socialnega. Konca se preigravanje med dvema, nastane bojno polje. 
   
Vendar pa, kot vemo iz izkušenj, in kot se to dogaja v ljubezenskih trikotnikih, lahko to polje hitro razpade na par, ki zavraca (ali izoli­ra) tretje kolo ali celo deluje proti preostalemu clanu trojke.1010	Glede zavracanja ali nasprotovanja tretjemu lahko recemo, da že gre za skupinski proces – v pomenu, da par takrat obstaja v, vsaj predpostavljenem odnosu do tretjega. To je v družboslovnih znanostih razvpito in brutalno dejstvo. Družbena danost je namrec, da par vedno obstaja v odnosu do tretjega (pa tudi cetrtega, petega in n-tega).

Ce sestavimo cetverokotnik, zares dobimo bolj pregnantno, bolj nosilno in krepkejšo površino, a tudi ta lik, formacija lahko razpade na dva para. Kakor se v družbeni stvarnosti tudi pogosto dogaja. 
Peterokotnik, pentagram, šele ponudi število, ki preprecuje preprost razpad skupine na pare in posameznike. 
Vsekakor lahko vsak vecstranski lik razpade na veliko crt in pik. A ko gre za družbeno stvarnost, se to redkeje dogaja. In ne gre samo za to. V štirikotniku vsak par neposredno nadzoruje preostale clane skupine in se z njimi neposredno povezuje., V peterokotniku pa en clan vedno ostane zunaj neposrednega dosega kateregakoli para, ki se oblikuje znotraj skupine. Neposredna povezava se ne more ustva­riti po robu površine, temvec z njenim precenjem – transverzalno oz. diagonalno – v jeziku socialne psihologije skozi skupino (in z njenim posredovanjem). V peterokotniku dobimo peterokrako. 
Seveda takšne geometricne shematizacije ne zadošcajo za celovito razlago in delo s skupino, so pa zagotovile solidno osnovo za preu­cevanje skupin in delovanja v njih v Morenovi (1962) sociometriji in Lewinovi (1947) teoriji polja. Vendar že tu crte dobivajo razlicno intenzivnost sile in tako prevzemajo lastnosti vektorjev in skalarjev. Po­vezave se razlikujejo tudi po kakovosti, nacinu – ne samo privlacnosti in odbojnosti, ampak tudi po nešteto drugih znacilnostih, ki oznacu­jejo povezave in odnose med ljudmi. Torej pri ponazoritvi in razlagi skupin lahko tudi predvidevamo, da bomo nekatere skupinske procese laže pojasnili z algebro, infinitezimalnim racunom, za nekatere pa pot­rebujemo druge simbole, metafore in analogije. 
Potovanje skupinskega dela 
Skupinsko delo ni zaokrožena metoda, je le eden izmed registrov socialnega dela 
Skupinsko delo (groupwork) obstaja v socialnem delu že od zacetka, kot tretja pot, nekaj vmes med delom s posameznikom (casework) in delom v skupnosti (community work). Vendar pa smo od konca sedemdesetih let 20. stoletja trojno delitev na delo s posameznikom, skupino in skupnostjo presegli (podobno kot smo presegli terapev­tski pristop v socialnem delu). Že pred tem pa smo se spraševali: »Kam razvrstiti delo z družino? Kam delo, ki ga socialni delavci op­ravljajo v ustanovah?!«. 
Delo z družino je tradicionalno izviralo iz dela s posameznikom, saj se je pogosto dogajalo, da je bilo treba ob delu s posameznikom delati še z njegovo družino. Vseeno pa družina, ceprav pomembna za posameznika, ni posameznik, ampak je skupina. Hkrati je to po­sebna skupina, ukoreninjena v sorodstvene vezi in razmerja, s svojo znacilno strukturo in izraženimi skupnimi interesi, tudi ekonomski­mi. Družino zelo pogosto, morda celo pogosteje kot skupino, ime­nujemo skupnost.1111	Ceprav je prehod od posameznika do skupine precej jasen, se postavlja vprašanje: kdaj skupina postane skupnost? Kaj so dolocila tega prehoda? Ali analogno s prehodom od posameznika do skupine skupnost ustvarja število skupin – ki jih je v skupnosti vec? Ali pa skupnost ustvarja predvsem vecja stabilnost oz. trajnost družbene identitete? 
	Morda nam lahko pri odgovoru na ta vprašanja pomaga razlikovanje med stanovanjsko skupino in skupnostjo. Lahko imata celo enako število clanov, a o stanovanjski skupini govorimo, ko gre za skupino ljudi, ki so namešceni v nekem stanovanju, o stanovanjski skupnosti (Wohngemeinschaft) pa, ko se skupina ljudi zaradi ekonomskih ali družbenih razlogov samostojno in po lastni volji odloci za skupno življenje. V tem primeru je videti, da gre za predhoden interes in željo biti skupaj, skupino pa na zacetku doloca zgolj clanstvo, nato pa dinamika, ki se ustvari med njenimi clani. 
	Pri razlikovanju med skupino in skupnostjo nam lahko pomaga tudi etimologija. Latinska beseda »komuna« je sestavljena iz besed »cum« (»s/z«) in »munis« (»zid«) in je najverjetneje pomenila to, kar je »ograjeno z zidom«. Izvorni pomen je torej »teritorialne skupnosti« ali »skupnega teritorija« (kot npr. v anglešcini še vedno pomeni »common«.) Tudi v sociologiji »skupnost« najprej pomeni »lokalno« in šele nato »interesno« skupnost. V obeh primerih gre za obmocje – v prvem primeru za geografsko, teritorialno, v drugem pa za interesno, se pravi virtualno, deteritorializirano. 
	Obmocje ima lahko clanstvo, ampak ni z njim doloceno. Tudi skupina ima lahko svoj teritorij, obmocje, ampak je to ne doloca.  
 
Še bolj pa so bili glede tega, v katero obliko socialnega dela so­dijo, zmedeni socialni delavci, ki so delali v zavodih. Seveda so delali s posamezniki, delali pa so tudi v skupinah (vzgojnih, rekreativnih, izobraževalnih ipd.). Tudi institucija gotovo presega okvir skupine. Ali pa gre za skupnost, je težko reci – nekateri avtorji, npr. Goffman (2019) in Christie (1989), strogo razlikujejo med skupnostjo in in­stitucijo – a tudi ce sprejmemo tako razliko, lahko ugotavljamo, da se v instituciji (v njenem podzemlju) oblikujejo skupnosti njenih va­rovancev. Hkrati pa so se po drugi svetovni vojni v raznih instituci­jah zacele kot nova oblika dela razvijati terapevtske (vcasih domske) skupnosti (te so bile pravzaprav zibka pospešenega razvoja skupin­skega dela po drugi svetovni vojni). 
Vsekakor pri takih, precnih primerih ne gre le za povezova­nje razlicnih nacinov, modalitet socialnega dela – v družini ne delamo posebej s posameznikom, družinsko skupino in družinsko skupnostjo, v ustanovi institucionalni okvir doloca tako srecanja po­sameznikov kakor tudi skupin in tudi delovanje skupnosti, pa ceprav je ta v podzemlju te ustanove. Temvec gre za prepletanje vec vidikov dela v enkratno celoto in za ustvarjanje novih oblik dela, ki so v raz­merju do klasicne triade metod transverzalne in, na primer na tim­skih konferencah, prehajajo z ravni posameznika na raven skupine, institucije in skupnosti – in nazaj. 
Že konec sedemdesetih, predvsem pa v osemdesetih letih 20. stoletja, pod vtisom radikalnega socialnega dela, vplivom sistem­skega pogleda v socialnem delu, predvsem pa zaradi organizacijskih sprememb – dezinstitucionalizacije, uvajanja „case managementa“ ipd., novejše metode transverzalno prehajajo teritorije posameznika, skupine in skupnosti. Opustili smo klasicno trodelnost in bolj govo­rimo o posameznih tehnikah, oblikah dela, paketih storitev, usmeri­tvah, spretnostih ipd. 
Primer ulicnega dela 
Na zacetku osemdesetih let sem sodeloval v akcijskem raziskova­nju »mladoletnih prestopniških družb« (Dekleva, Flaker in Pecar, 1982). Namen je bil poskusiti skupinsko delo na štirih lokacijah, z otroki, ki so bili v kazenskem postopku, v katerem je kazalo, da bi dobili vzgojni ukrep »strožjega nadzora«. Tega pa naj bi eksperimentalno izvajali v skupinski obliki. Tri skupine mladole­tnikov so se odzvale povabilu centra za socialno delo in se zacele tedensko sestajati, mladi ljudje, s katerimi bi morala delati s kole­gico in ki jih je center z uradnim vabilom povabil na sestanek, pa niso prišli – niti prvic niti drugic. Razmišljala sva, da bi odnehala in morda poiskala kako drugo skupino, nato pa sva se vseeno odlocila, da greva tja, kjer ti otroci živijo. 
Tam sva jih spoznala v popolnoma drugacni luci, kot so nam jih predstavili na centru. Delala sva tudi z drugimi otroki iz tega nase­lja, reševali smo konflikte s sosedi in dosegli, da so ti otroci ustano­vili krajevno mladinsko organizacijo, v domu krajevne skupnosti smo organizirali prvi punk koncert in, kar je najpomembnejše, preprecili smo, da bi te otroke namestili v kakšen zavod. Delo, ki bi moralo biti skupinsko, se je spremenilo v delo v skupnosti, bolje receno v ulicno delo. Tudi tu smo delali s skupinami, bili smo mediatorji med skupinami in posamezniki, skupinsko in in­dividualno smo zagovarjali otroke in jih podpirali pri povsem osebnih zadevah. 
Primer osebnega nacrtovanja in izvajanja storitev 
Izhodišce pri osebnem nacrtovanju (kot tudi pri vseh drugih pri­stopih, ki so se razvili iz »case managementa«) je vsekakor vedno posameznik. V procesu ustvarjanja osebnega nacrta pa je treba govoriti tudi z drugimi, ki bodo vkljuceni v izvajanje nacrta, bo­disi kot placani izvajalci storitev bodisi kot neformalni pomoc­niki. Oblikuje se skupina podpore, ki se tudi zares sestane kot timska konferenca. Clani te skupine tvorijo manjšo skupnost in predstavljajo širšo, s potrditvijo nacrta pa ga ne samo legitimirajo, ampak tudi socializirajo, postane skupen projekt, del skupnosti. 
Trodelna delitev nam torej predstavlja tri razlicne ravni delovanja, vendar te ravni niso momenti našega dela, ki bi izkljucevale dogaja­nje ali delovanje na drugih ravneh.
Metode vedno prehajajo s sebi lastne (pri posamezniku dolocene s telesom, skupini s clanstvom, pri skupnosti s podrocjem) okvirje ravni. Tudi ko s posameznikom delamo v ozko definiranem konte­kstu, se ukvarjamo s skupinami, v katerih deluje. In kot smo se nau­cili, posameznik ni kompaktna enota, ampak razsredišcena množica vlog in dojemanja sebe, ki pa je odraz udeležbe v raznih skupinah, sploh tistih, ki so za cloveka referencne. Še vec, so tudi odraz druž­benih ureditev, v katerih clovek živi. Tudi ko delamo v skupini in smo usmerjeni predvsem na skupinske pojave, to, med drugim, pocnemo zaradi posameznikov in s posamezniki, hkrati pa tudi v družbenem kontekstu, ki doloca kakšne pogoje, ki jih mora skupina upoštevati, da bo lahko delovala oz. celo obstajala. V skupnostnem socialnem delu je kljub usmeritvi v skupnost posameznik merilo ucinkov skupnostnega dela, ukvarjati se moramo s procesi vkljucevanja in izkljucevanja pov­sem konkretnih ljudi, a na drugi strani moramo skupnost razumeti s pomocjo delovanje vec skupin in dinamike, ki jo te ustvarjajo. 
Sklenemo lahko torej, da skupinsko delo ne obstaja (vec) kot specificna metoda socialnega dela, temvec kot register odcitavanja našega dela. Lahko je izhodišce, zacetni okvir dela v socialnem delu ali le ena od ravnin, ki jih precimo, ali le register, na katerega smo pozorni, ko delamo z ljudmi. Enako velja tudi za delo s posamezni­kom in skupnostjo. 
Razvoj skupinskega dela
Nekateri menijo, da je izvor skupinskega dela protestantska veroiz­poved, v kateri so ljudje v skupini spovedovali svoje grehe. Ce nic drugega lahko pri tem potegnemo vzporednico s Foucaultevo (2000) ugotovitvijo, da je spoved (individualna, katoliška), ki so jo kodirali na drugem lateranskem koncilu (13. stoletje) kot prespraševanje misli, ne le dejanj, pravzaprav temeljni obrazec (ali dispozitiv) psihoanali­ticnega prespraševanja zavesti.1212	Paradoks je, da v protestantizmu, ki uvaja individualizem, prevladuje skupinska oblika izražanja tega istega individualizma. To lahko razumemo, ce upoštevamo, da mora biti v protestantizmu posameznik vsem dostopna, brezmadežna knjiga. Njegova svoboda mora biti kot v izložbi. Nasprotno je v katolicizmu posameznik skrit v nedrju skupnosti (ali celo institucije).

Kot (mitski) zacetek pogosto navajajo skupinsko delo s tuber­kuloznimi bolniki, kot praobliko skupinskega dela omenjajo tudi Anonimne alkoholike. Pravi razcvet, znanstveno tematiziran, pa je skupinsko delo doživelo po drugi svetovni vojni. Spodbudile so ga izkušnje iz vojne, ko je bilo treba oskrbeti vojake, ki so v boju doživeli psihicni šok. To pa je najbolje potekalo v skupinah, ki so tvorile samoupravno, a terapevtsko skupnost. Skupinsko delo so te­matizirali tudi povojni interesi za »socialno« – za socialno pravicnost, socialno razsežnost psihicnega življenja, pa tudi za to, kako premaga­ti pošast avtoritarizma, ki ga je antifašizem prav takrat porazil. 
Socialno ali celo socialisticno usmerjeni psihoanalitiki, zbrani na inštitutu Tavistock v Angliji (najpomembnejši predstavnik je bil W. R. Bion), in skupina, ki se je zbrala okoli Kurta Lewina v Ameriki, so imeli preucevanje skupin pa tudi prakticno delo z njimi za najpomembnejšo stvar na svojem dnevnem redu. Znani so tako imenovani Tavistockovi seminarji in treningi skupinske dinamike oziroma skupinske obcutljivosti (sensitivity training, T-grupe), na katerih so ljudje na vecdnevnih (tedenskih ali celo dvotedenskih) intenzivnih srecanjih, namenjenim opazovanju in spoznavanju sku­pine, skupinskih procesov in doživljanja sebe v skupini pridobivali »izkušnje v delu s skupinami«. Nastali sta skupinska psihoanaliza in psihoanaliza skupine.1313	Shematicno gre pri prvi za analiziranje posameznikov v skupini – z razlicnimi stopnjami angažiranja clanov skupine in psihoanalitika. Pri drugi pa analitik analizira skupino, njeno nezavedno dinamiko, ne pa nezavednih konfliktov posameznikov.  
 
Konec šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja (pri nas v osemdesetih) sta skupinsko delo in skupinska psihoterapija doživela razcvet, pravi boom. Poleg klasicnih oblik, ki so dobivale zagon, so vzniknile številne humanisticno usmerjene psihoterapije – rogeri­anske in druge skupine srecanja (encounter groups), Gestalt terapija, transakcijska analiza, neo-reichovske telesne terapije, psihodrama in druge. Nekatere od njih so temeljile prav na skupinskih procesih, pa tudi tiste, ki sicer izvorno niso bile usmerjene v skupino, so navadno izvajali v skupinah.1414	V Jugoslaviji je prvi pregled teh smeri podal Josip Berger v knjigi »Treci roditelj« (1986), glavni promotorji in pionirji na tem podrocju pa so bili še: Kostic in Klisic v Beogradu pa Stritih, Lamovec in avtor tega zapisa v Ljubljani. 
 Ta smer je bila v veliki meri odklon od klasicne­ga psihološkega oziroma psihiatricnega, psihoterapevtskega pristopa, takrat so jim rekli »terapije za normalne«. Bile so »bolj divje«, nepo­srednejše, egalitarnejše, kar je pomenilo, da so bile bolj izobraževalne kot terapevtske narave in so jih pogosto uporabljali za vzgojne namene – bodisi pri otrocih (mladinske delavnice) bodisi v delovnih okoljih (»komunikacija«, »team building«, skupinska dinamika za vodilne ka­dre ipd.).
Slika 3:
Razvoj skupinskega dela.1515	Prvih šest okenc oziroma prvi vrsti ponazarjata kronološki razvoj, zadnja vrsta pa ni kronološko razporejena, ampak prikazuje razlicna vidika razvoja skupinskega dela, ki ju je treba omeniti. Kronološko sta se ti obliki skupinskega dela zaceli pojavljati po zacetku ukvarjanja s skupinskimi procesi, torej po drugi svetovni vojni. 

Te skupine so še bolj kot njihovi predhodniki pomenile kritiko avtoritete in strokovnjaštva, a je bila takšna kritika precej nereflekti­rana in se je v dejanskih skupinah pogosto dogajalo prav nasprotno – da so bile odvisne od karizme svojih vodij in da so psihologijo uporabile za vprašanja vsakdanjega življenja (in ga s tem psihologizi­rale in vsiljevale strokovnjaški pogled na vsakdanjo stvarnost). Med drugim je bil to tudi razlog, da smo zaceli iskati nacine skupinskega dela brez vodij, denimo v skupinah za samopomoc in medsebojno pomoc.1616	Razlika med skupinami za samopomoc in medsebojno pomoc je, nominalno, v tem, da se prve srecujejo, da bi se ljudje s pomocjo interakcij naucili, kako pomagati sebi, namen drugih pa je, da si clani pomagajo med seboj. Prve so bolj podobne psihoterapevtskim skupinam (vcasih tudi zaradi prepovedi druženja zunaj skupine), druge pa bolj spominjajo na socialno delo, saj si clani skupine pomagajo glede stvarnih izzivov in v drugih stvareh tudi onkraj skupinskih srecanj,  v stvarnosti. 
 Posebna vrsta takšnega skupinskega dela so podporne sku­pine, ki podobno kot skupine za samopomoc delujejo tematsko in v katerih se clani med seboj podpirajo glede posebne vrste izzivov (npr. skupine ljudi, ki slišijo glasove).1717	V drugem delu seminarja v Osijeku je Juš Škraban predstavil delovanje takšnih skupin. Vec v The Icarus Project (2015).

Pogosto takšne skupine za samopomoc ali vzajemno pomoc s svojim delom dosežejo plato, trcijo ob omejitve, ki jih prinaša delo­vanje zgolj v skupini sami, prav z izkušnjo v skupini pa ugotovijo, da njihove težave ustvarjajo pravzaprav družbene strukture. Takrat bodisi zamrejo bodisi se spremenijo v akcijske skupine, vcasih v skupine pritiska, bojujejo se za svoje pravice, za izboljšanje življenj­skih razmer. Iz njih se vcasih razvijejo uporabniške organizacije in udejstvovanje v drugih oblikah samoorganiziranja, vcasih tudi za­drugah ali, kakor je bolj sodobno reci, kooperativah. 
Seveda skupine, ki delujejo v skupnosti, ne nastanejo le iz sku­pin za samopomoc ali medsebojno pomoc. Nasprotno, nastanejo zaradi potrebe po skupnem delovanju za doseganje svojih ciljev in interesov – na primer skupina sosedov, ki nasprotuje gradnji velikih gospodarskih (industrijskih, trgovskih, turisticnih) objektov, ki bi unicili njihovo skupnost ali okoliš (na primer, skupina obcanov, ki nasprotuje igrišcu za golf na Srdu nad Dubrovnikom, ali skupina stanovalcev Fondovih blokov, ki se bori proti unicenju Plecnikovega štadiona in vdoru komercialnih vsebin in poslovnih stavb v njihovo okolje). Skupinski etos je ena najpomembnejših znacilnosti sponta­nih družbenih gibanj. Delujejo bolj kot skupine kakor organizacije, kot skupine, ki z mrežnim povezovanjem prerašcajo v skupnosti. Ne glede na to, kako pomembna je skupina za delovanje takšnih gibanj, lahko, ob precejšnjih (vcasih brutalnih) zunanjih ovirah, še sama skupina postane notranja ovira – taka, ki hromi uspeh njihovega delovanja s sektaštvom, osebnim rivalstvom ipd.1818	To se pogosto zgodi, ko skupina vsaj delno doseže svoj cilj. Takrat se lahko obrne sama proti sebi in zelo verjetno se bodo pojavili narcisizmi vodilnih figur, ki kakor da vidijo skupino bolj kot orodje za doseganje svojih osebnih koristi kot pa nasprotno. Southgateovo delo je bilo usmerjeno prav v takšne skupine in procese v njih. Kljub vtisu uspešnosti pri tem vztraja vtis, da nekaj še manjka. Kaj?
 
Eden izmed pomembnih terenov skupinskega delovanja v soci­alnem delu je timsko delo z njegovo skupinsko dinamiko. Ne samo, da vecina socialnega dela in dela v socialnem varstvu temelji na tim­skem delu, temvec so njegovi ucinki odvisni od visoke stopnje so­delovanja v timu. V timskem delu se na skupinsko dinamiko cepi interdisciplinarna in medinstitucionalna dinamika. Vloga socialnega dela v tej dinamiki je velika, saj ima socialno delo interdisciplinarno širino (razume jezik razlicnih strok) in ne ogroža namišljene velicine drugih strok (vodje timov so pogosto zdravniki, psihologi in pravni­ki, socialne delavke pa prevzamejo bolj tajniške vloge in so pravza­prav pravi motor tima).1919	Vec o tem v nadaljevanju in v »Timi kot nacin interdisciplinarnega sodelovanja« (Flaker, 1997). 

Skupinsko delo je zelo pomembno tudi pri raziskovanju, pred­vsem akcijskem. V njem skupina ni namenjena le delitvi dela in iz­menjavi idej. Pri akcijskem raziskovanju moramo ustvariti skupino, v kateri bodo enakopravno in ucinkovito sodelovali tako narocniki kot uporabniki2020	To lahko pomeni akterje, za katere bodo rezultati raziskovanja uporabni – to pa pogosto pomeni tudi uporabnike storitev socialnega dela. 
 raziskave, sprožiti mora akcijo, a jo tudi spremlja­ti in o njej kriticno razmišljati. Skupina v akcijskem raziskovanju postane teoretski kontekst, kot ga razume Freire (2019), da bi spre­menili tudi konkretni kontekst – z njim pogosto razumemo tudi skupino samo.
Cemu skupinsko delo?
V casu razcveta skupinskega dela kot terapevtske oziroma vzgojne metode so navedli vec razlogov zanj oz. prednosti v primerjavi z de­lom s posameznikom.2121	Znacilno je, da takšnih primerjav niso delali s skupnostnim delom. 
 Ugotavljali so, da je skupinsko delo cenejše – en strokovnjak obravnava vec ljudi, hkrati je bil argument tudi, da je skupina mocnejša pri spreminjanju cloveških navad, pogledov na stvari in celo osebnosti. Del moci skupine je v tem, da je izkušnja v skupini resnicnejša – povratne informacije so izrazitejše in preverja­nje stvarnosti intenzivnejše. Poudarjali so tudi to, kar je za socialno delo pomembno, da je skupinski pristop bolj socialen, da skupina vnaša dimenzije doživljanja, ki so podobne družbenim in ki jih delo s posameznikom ne more doseci.
Slika 4: 
Razlogi za skupinsko delo.
A kaj ko se je razvoj socialnega dela in s tem dela s skupino oddalje­val od terapevtskega modela. Ta premik je v skupinskem delu je od abstraktnih »laboratorijev« skupinske dinamike pozornost preusme­ril k stvarnejšim skupinam. S tem pa so našteti razlogi postajali vse manj pomembni. V resnicnih skupinah namrec ti razlogi veljajo še bolj kot v tistih, ki so posebej ustvarjene za »skupinsko delo«.
V današnjem socialnem delu je ostalo le malo skupinskega dela v ozkem pomenu besede. Se pa še vedno velik del socialnega dela do­gaja v skupinah. Zato je znanje o skupinah še vedno zelo uporabno. Koristi nam pri ustvarjanju novih skupin (to je pogost pojav v soci­alnem delu, na primer, pri snovanju podpornih, akcijskih in drugih skupin v skupnosti). Uporabno je, ko sodelujemo pri delu skupin, predvsem pri timskem delu, na raznih sestankih in pri mediaciji.
Treningi skupinske dinamike oziroma laboratoriji skupinskega dela in skupinskega dogajanja lahko udeležencem še vedno ponu­dijo uporabna znanja – tako v pomenu izkušenj kakor tudi kon­ceptualna. 
Neovirano doživljanje skupine v neogrožajocem okolju je odli­cen prostor za skupinske eksperimente – ki lahko »laboratorijsko« ponazorijo nekatere znacilne skupinske pojave: vodenje, komuni­kacija, sodelovanje pa tudi rivalstvo, izkljucevanje, prevlada. Hkrati udeležencem omogocajo lažje raziskovanje vlog, ki si jih sicer ne bi upali prevzeti. Skupinski eksperimenti uvajajo tudi »eksperimen­talno filozofijo« – zelo pomemben vidik socialnega dela – da velja nekaj poskusiti, da je treba biti ustvarjalen in drzen. Omogocijo iz­kušnjo, da so konflikti lahko produktivni, da je pomembno imeti in izražati pricakovanja, in seveda dajo izkušnjo povezovanja z drugimi in ustvarjanja skupinske zavesti in duha (ésprit de corps). Omogo­cajo uporabne izkušnje o obcevanju v skupini, o tem, kako izražati custva, kako se custva clanov dopolnjujejo in ustvarjajo skupinska custva, kako sprejemati in dajati povratne informacije (feedback) in kako nastajajo skupinski pomeni, simboli in smisel. 
Na konceptualni ravni udeleženci skupinskih treningov spozna­jo nekaj o razvoju skupine in skupinski dinamiki, o strukturi skupine in vlogah v njih, o vodenju skupine, razlicnih slogih in vrstah vodite­ljev. Izvejo nekaj o skupinskih procesih – o motivih, procesih identi­fikacije, projekcijah in mehanizmih projektivne identifikacije – eni od kljucnih znacilnosti družbenega življenja – predpostavke o tem:
»Kaj mislim, da drugi mislijo o meni, da jaz mislim o njih?« 
Glavno vprašanje (in naloga) pa ostaja, kako kontekstua­lizirati te izkušnje in koncepte. Ne gre zgolj za to, kako bomo uporabili naucene pojme v vsakdanjem kontekstu, niti samo za refleksijo o konkretni resnicnosti, medtem ko se skupinsko delo dogaja, ampak za prenos izkušenj, njihovo vgrajevanje v stvar­nost, tako da se ta izboljša, ne pa da te izkušnje s svojo okornos­tjo povozijo tisto, kar je v vsakdanjem življenju dobro – to pa je njegova banalna plemenitost. 
KAKO SKUPINA DELA? 
(SKUPINSKI PROCESI)
Potem ko smo uvodoma poskušali dognati, kaj je skupina, kako se je skupinsko delo pojavilo in pojavljalo, razvilo in kakšen smoter ima, se bomo zdaj lotili kljucnih zadev – kako skupina deluje in kako se razvija, kako uresnicuje svoje želje in kako se vodi. Potem ko imamo prizorišce, se lahko zacnejo dejanja. Tako je tudi potekal seminar v Osijeku. Po kratkem uvodu smo zaceli delati v skupinah, v nada­ljevanju pa je zapis misli, ki so se porodile med porocanjem skupin ali med krajšimi vmesnimi predavanji, pa tudi pozneje ob pisanju blogov. Zato so zapisi mestoma fragmentarni in epigramski, vcasih napisani v obliki krajšega bloga o kaki temi.
Ob preverjanju teorije in prakse skupinskega dela in skupinske dinamike se bom poskušal, kolikor mi bo le uspelo, ukvarjati s po­membnim vprašanjem za socialno delo – z razmerjem med razume­vanjem in delovanjem.
Osnovno besedilo, ki smo ga uporabili kot 'input' tako za naše izkustveno delo kot tudi za predavanja, ki so tematizirala dogajanje v skupinah, je bil strip Johna Southgatea (Randall in Southgate, 1980/ 1988) Skupinska dinamika skupnosti (Cooperative and Community Group Dynamics). Nastal je na podlagi raziskovanja prav samoraslih skupin oziroma kooperativ ali zadrug in problemov, s katerimi se takšne skupine srecujejo. Njegova vrlina je, da na dostopen nacin združuje eno izmed pomembnejših teorij skupin (Bionovo) – najprej z enim od temeljnih konceptov Wilhelma Reicha in nato v delu o sa­moraslem akcijskem raziskovanju z naukom Paola Freira, na koncu pa posreduje vec prakticnih vaj za izkušnje v skupinah.2222	Kaj prinašata Bion in Freire, je jasno – temeljna besedila o skupini in ozavešcanju, ce jih torej združimo – kako lahko skupine spreminjajo svet. Reich pa v kombinacijo vnaša orgazmicno dimenzijo oziroma nam omogoca, da skupino dojamemo kot manifestacijo Erosa, ali kakor bi rekel Reich, 'seksualne ekonomije', kot vznemirljivo in predvsem ustvarjalno delovanje in združevanje ljudi v skupnih podvigih in ustvarjanju necesa novega. 
 Ceprav gre za strip, torej za formo popularne kulture, ki nekatere stvari nujno skrajša in poenostavi, ta sinteza ni banalna in ne škoduje izvirnim konceptom.2323	Strip kot sredstvo popularizacije znanosti ima to prednost, da poleg zgošcene besede uporablja tudi sliko, risbo, ki dodaja bogastvo informacij in tako dopolni pomanjkanje vcasih odvecnih besed.
 Se pa bom v nadaljevanju kljub temu skliceval na ne­katere izvirne pojme – ne toliko zato, da bi dopolnil v stripu predsta­vljene pojme, ampak zato, da bi dodal še nekaj nujnih poudarkov za popolnejšo sliko skupinskih procesov in dogajanj. Poleg tega bom dodal še nekaj poudarkov iz zakladnice znanja o skupinski dinamiki, ki ne pripadajo omenjenim avtorjem. To knjigo je torej treba brati predvsem kot dodatek k Johnovemu stripu in skupaj z njim. Seveda pa se je treba lotiti temeljnih in klasicnih del, iz kate­rih strip in tudi ta zapis crpata, torej Biona (1963), Reicha (1973) in Freira (2019). 
Razvoj skupine
Orgazmicni cikel
Southgate predstavi skupinski proces kot ustvarjalni cikel z zapo­redjem faz »negovanja« (nurturing), »energiziranja«, »vrha« (peak) in »sprošcanja« (relaxing). V tej shemi si ne samo sposodi in prevede Bionove osnovne predpostavke (OP) o odvisnosti, boju ali begu in parjenju (vec o teh predpostavkah v nadaljevanju) in jih ne postavi zgolj v casovno zaporedje (kot so storili tudi Bionovi sodelavci in nasledniki [de Board, 1976], ne pa sam Bion), temvec jim daje tudi energijsko vrednost intenzivnosti in v skladu s tem tudi tocko vrha, ki je pri Bionu ni.
Slika 5: 
Ustvarjalni orgazmicni cikel (po Randall in Southgate, 1980/1988).
S tem uvede Reichovo (1973) formulo orgazma2424	Zaporedje faz pri samem orgazmu je podobno, celo enako, ceprav dogajanja imenujemo drugace. Zacne se s »predigro«, ki je ne samo zacetno povecevanje vznemirjenosti, ampak tudi raziskovanje partnerjevih erogenih con, obcudovanje njenega ali njegovega telesa, mocnejše obcutenje svojega in sprejemanje telesa drugega. Ustvarja se napetost – custvena in fizicna, ki zahteva vstop v telo drugega in sprejemanje njega vase. Penetracija je zacetek stvarnega združevanja, je lovljenje ritma drugega, ki skokovito veca napetost z vzajemnim drgnjenjem (trenjem) teles in spolnih organov, voljnimi krci (kontrakcijami), koncentracijo obcutkov na genitalijah, kar povzroci eksplozijo nehotnih krcev celotnega telesa (konvulzije), zamegljeno zavest in brisanje meja med seboj in drugim (in vsem drugim), združevanje v gibih in obcutkih, ki jih doživljamo ne kot moje ali tvoje, ampak kot najine (ali vec kot to – vesoljne). Sprošcanje, ki sledi, je konec, a tudi podaljšek orgazma. Dihanje je še vedno globoko, a se umirja, z nežnostjo pestujemo obcutek, da smo skupaj, ga proslavljamo z objemi in poljubi, žarom (glow) teles in duš, vcasih z zlitjem v skupni spanec. Polni ciklus oz. sam orgazem, kot smo ga na kratko opisali, zaradi raznih fizicnih, socialnih in psiholoških ovir (kot poudarja Reich) ostane nepopoln – predigre ni ali je prekratka, vcasih predolga, penetracija gre na silo, z vrhom prevec odlašamo, nehotni krci zajamejo samo delcek telesa in so prezgodnji (prezgodnja ejakulacija), vrh umanjka ali pa ga nadomešca »porivanje«, razhajanje je v naglici, vcasih v žalosti ali celo gnusu. Reich imenuje nezmožnost polnega doživljanja orgazma »orgasticna impotenca«.
, pa ne kot provo­kacijo ali zacimbo, ki erotizira snov in jo naredi zanimivejšo, ampak kot splošni nacin cloveškega delovanja. Reich je velik redukcionist – išce splošno formulo: skupno nacelo funkcioniranja (CFP – common functioning principle) vsega možnega, od ljudi do vesolja.2525	Za Reicha je to nacelo pulzacija. Širjenje in krcenje, tok vznemirjenja od središca do obrobja organizma (spolnost) in nazaj v središce (tesnoba). Orgazem je le vidik tega utripanja s casovnim stopnjevanjem napetosti in sprošcanja.
 V tem pogledu je orgazem metafora ali, bolje receno, metonimija in hkrati resnicni proces sprožanja in stopnjevanja napetosti, kulminacije ob­cutkov in sprošcenega umirjanja, saj je za Reicha in Southgatea energi­ja, ki spremlja ustvarjalni proces, ta ista življenjska energija (élan vital), ki napolni orgazem, ga poganja. Ne glede na to, ali gre za istovetnost ali le analogijo, ta energija lahko napaja tudi skupinsko delo. 
Eno od pomembnih razlik, ki jo uvede reichovska dimenzija or­gazma, lahko najdemo v razumevanju vrha. Pri orgazmu in pri delu je vrh kulminacija, celo eksplozija. Ko delamo, pa tudi oznacuje trenu­tek, v katerem smo dosegli cilj – izdelali, ustvarili produkt.2626	Lahko bi sicer otroka imeli za produkt orgazma ali sam orgazem za produkt (»Ali si doživela orgazem, draga?«). A je spocetje le srecen (ali nesrecen) dogodek, ki se zgodi po nakljucju, potrošniško pojmovanje orgazma kot blaga pa je prav nasprotje od tega, kar orgazem sam po sebi pomeni.
 Ne glede na kakovost procesa lahko produkt odtujijo (in navadno tudi ga). To lahko travmaticno vpliva na ustvarjalni proces, ceprav to ni nujno. Orgazem nas združuje z vesoljem,  produkt pa s trgom. 
Tako ali drugacno opisovanje procesov in dogajanja v skupini je samo pripoved, naracija o skupini (ni resnicno dogajanje). Kot de­janje je, v jeziku skupinskega procesa, del sprošcanja, pogleda nazaj, proslavljanja predhodnih dogodkov. Kot tako sledi standardnemu pripovednemu loku – dispozicija, zaplet, vrh, razplet z epilogom je identicno sosledje, ki velja tudi za opis razvoja skupine. Navadno sta funkcija in smoter takšnega opisa oz. pripovedi mitsko uteme­ljevanje obstoja skupine: »Kako smo postali skupina«, »Kaj smo kot skupina dosegli,« itd. Skupina lahko v nadaljevanju postane odvisna od tega mita, kar bo na eni strani podpiralo njeno nadaljnje delo, na drugi pa lahko pohabi njen ustvarjalni potencial. 
Gre torej za dve vrsti odtujitve – odtujitev dogodkov in stva­ri z besedami in ekonomsko odtujitev proizvoda skupine. Prva je neizogibna, ce namrec želimo govoriti o skupini, druga pa, ce ho­cemo v skupini narediti nekaj, kar je smiselno zunaj skupine. Ce naj ne privolimo v nemo avtarkijo skupine, moramo nekaj naredi­ti. Na eni strani iskati besede-dejanja, ki spodbujajo in deblokirajo ustvarjalnost skupine v nadaljevanju, na drugi strani pa, kako ohra­niti lastništvo nad proizvodom skupine oziroma kako si ga ponovno prilastiti ali pa preseci meje skupine in iz njega ustvariti splošno, skupno ali javno dobro. Kako to narediti – bomo morda izvedeli v nadaljevanju teh skupinskih osijeških razprav.
Skupina, ki predpostavlja svoj konec (osnovne predpostavke skupine)
Po Bionu je glavno vprašanje, ki si ga je treba postaviti o skupinah, kakšna je predpostavka njihovega obstoja. Specificnih predpostavk obstoja skupine, smotra njihovega dela ali delovanja oz. sestajanja in srecevanja je nešteto. O njih lahko v skupini obstaja soglasje ali pa spor. Lahko se dopolnjujejo ali pa se med seboj izkljucujejo. Lahko so bolj delovne, produktivne narave ali bolj custvene oz. družabne. A Bion pokaže, da obstajajo tudi »globinske« osnovne predpostavke. Niso v ospredju, ocitne, ustvarjajo pa custveni temelj obstoja skupi­ne. Na splošno in pocez odgovarjajo na vprašanja, cemu je skupina namenjena, s kakšnim smotrom obstaja oziroma v skladu s katero predpostavko deluje ali zakaj naj bi ljudje bili v njej. Vplivajo na celotno skupino naenkrat (od njih se je nemogoce distancirati, kajti tudi ce bi distanco želeli, bi bilo disidentstvo še vedno v zvezi s to predpostavko). In v isti skupini ne morejo obstajati hkrati z neko drugo osnovno predpostavko.
Bion našteje tri takšne osnove predpostavke: odvisnosti (OP-O), boja ali bega (OP-BB) in parjenja (OP-P).
Pri skupini odvisnosti je predpostavka, da nekdo skrbi za ude­ležence. Da ta nekdo ve, kaj clani skupine potrebujejo (bolje kot oni sami), da je to, kar je zanje dobro ali slabo, že nekje napisano in da vodja to ve in mora clanom razložiti, jim dostaviti. Vodja takšne skupine je lahko posveceno »pismo« (biblija) ali pa duhovnik, ki ga skupini tolmaci. Tudi ce se skupina odvisnosti vodji upira, še vedno deluje na podlagi te iste predpostavke – tudi ko ponudi novega vod­jo ali novo nacelo delovanja.
Pri skupini boja ali bega je predpostavka, ki združuje skupino, nevarnost.2727	Predpostavka o nevarnosti unicenja skupine, iznicenja, je pravzaprav tisto, kar ustvarja vse osnovne predpostavke. Strah, da skupina ne bo vec obstajala, skupina preseže prav z osnovnimi predpostavkami – bodisi potrebujemo nekoga, ki nas bo pred tem zašcitil, bodisi se moramo proti nevarnosti bojevati ali pred njo zbežati ali ustvariti nekaj novega, kar nas bo rešilo v prihodnosti. Toda samo predpostavka o boju ali begu se neposredno nanaša na nevarnost, drugi dve se nanašata na zašcitnika ali rešitelja.
 Skupina se združi proti skupnemu sovražniku, bodisi v boju proti njemu bodisi v begu pred njim. Sovražnik je lahko zuna­nji, druga skupina ali kakšna druga nevarnost, lahko pa je notranji – grešni kozel. V skupini se postavlja vprašanje, ali je preživetje sku­pine smiselno in kakšen je smisel preživetja. Vodje postanejo tisti, ki zmorejo potrebno paranojo in znajo mobilizirati skupino, morda tudi s svojo odsotnostjo – vodijo pobeg.
V skupini parjenja bo prevladovalo prešerno ozracje, pojavile se bodo aluzije na seks in romantiko. V takem ozracju skupina ne potrebuje vodje – skupino sestavljajo pari (vodja pa se bo šele rodil – mesija). Upe polagajo v prihodnost, sanjarijo utopijo o boljšem življenju, ki bo nekoc prišlo (kar lahko pomeni, da se zdaj ne splaca nic narediti).
OP so emocionalni del skupinskega dogajanja, tisti fundament (osnova), ki skupino resnicno drži skupaj (ne glede na imaginarnost in neresnicnost predpostavk),2828	Nevarnost neobstoja, izginotja skupine ni neresnicna. Nasprotno, vsaka skupina se bo prej ali slej koncala. Fantazije, da bo skupina obstala, preživela samo sebe, so iluzorne. To pravzaprav uvajajo OP. Koncnost skupine je dejstvo. Skupina se mora konfrontirati s tem dejstvom, vsaj ce želi postati subjekt, kot ugotavlja Guattari (1984, str. 22), in ne biti odvisna od moci ali idej nekoga drugega ali celo svojih. Imeti mora moc, da vidi svojo smrt (ali norost), s katero postane nekdo ali nekaj drugega.
	Skupina se izogiba konfrontaciji s svojim koncem na dva popolnoma nasprotna (a komplementarna) nacina. Eden je institucionalizacija skupine. Z njo obstoj skupine ni vec odvisen od konkretnih ljudi in konkretne sestave clanstva v skupini, temvec od funkcij in vnaprej dolocenih struktur in pravil – ki jih lahko izvaja kdorkoli – tako skupina preživi brez konkretnih clanov. Drugi nacin je vlaganje in nalaganje upanja v posameznike, ki bodo, ko bo skupina prenehala delovati, njeno dedišcino (raz)odnesli in jo pomnožili.
	Te rešitve spominjajo na OP-O in OP-P. Zato lahko sklepamo, da le nacin OP-BB vlaga v skupino. To je do neke mere res. Ta predpostavka ustvarja pripadnost skupini (ne ideji ali povezavam) in presprašuje, in na koncu morda ustvari, smisel obstoja skupine. Na vrhu, ki ga triperesnim Bionovim osnovnim skupinskim predpostavkam dodaja Southgate, je to ali norost ali vizija. Morda je prav odtujitev produkta tisti konec skupine, ki povezuje konec s koncem, ki povezuje skupino z okoljem (skupnostjo, institucijo) in posamezniki, ki jo sestavljajo.
	Dober primer prepoznavanja smrti je bil nacin delovanja skupin za medsebojno pomoc bolnikov z aidsom na zacetku epidemije. Tudi tam so se pojavili karizmaticni voditelji, sposobni ljudje, ki so lahko animirali skupino, mobilizirali vire ipd. Ker so vedeli, da bo aktualni vodja prej ali slej umrl, so bili clani pozorni na to, da je vse, kar je vodja pocel, bilo transparentno, znano vsem preostalim, tako da bi lahko skupina, ko vodja premine, brez vecjih ovir nadaljevala delo. Predvidena smrt voditelja postane cvrst temelj demokraticnega funkcioniranja vodje (za katerega v drugih skupinah pogosto velja, kakor da bo vedno na voljo). Prav tako bi mogli ljudje, ki delujejo v skupinah uporabnikov služb duševnega zdravja, upraviceno predvidevati, da bo njihov vodja slej ali prej doživel psihicni zlom in da takrat ne bo mogel delovati za skupno dobro. Vendar pa, ceprav to dobro vejo, to dejstvo potisnejo na rob zavesti in se vedejo, kot da se kaj takega ne bo zgodilo. S tem se izogibajo ne zgolj misli na neko nujo, ampak tudi nelagodju, nevljudnosti tega, da nekomu recejo, da je nor. Ne klici hudica, ko osel trka na vrata.
 custveno lepilo skupine. Izrazi, ki jih uporabi Southgate – negovanje, energiziranje in sprošcanje – morda celo bolje opišejo custveni ton skupinskih obdobij oziroma predpo­stavk. A ne gre zgolj za ozracje, ampak tudi za predpostavljanje. 
Podobno kot Southgate razlikuje med ustvarjalnimi in de­struktivnimi skupinskimi procesi, Bion razlikuje med osnovnimi predpostavkami (OP) in delovno skupino (DS). Preimenovanje v polariziran par ustvarjanja in unicenja, pa ceprav humanisticno, je skoraj manihejsko (in ga delno rešuje kompromis vmesne skupine), razliko med DS in OP pa lahko razumemo kot dopolnjujoco. DS je, recimo, racionalni vidik delovanja skupine, predpostavka je, da se je skupina sestala, da bi nekaj naredila, in se bo v skladu s to pred­postavko tudi organizirala. Vendar potrebuje osnovne predpostavke, da ostane živa – ne toliko v pomenu razprave o njeni smrti, ampak v pomenu custvene napetosti – nobena cloveška skupina ne more biti zgolj sestava robotov. Vprašanje ni, ali delovna skupina ali funkcio­niranje na podlagi osnovnih predpostavk, ampak kako bo delovna skupina vkljucila custveni del v svoje delovanje, kako bo uporabila posamezne osnovne predpostavke za doseganje svojih delovnih ci­ljev. Vsaka osnovna predpostavka ima lahko svoj pomen v doloceni fazi, trenutku delovanja skupine. Lahko pa, ce je disonantna z mo­dusom, ki ga skupina v danem trenutku potrebuje, skupino pohabi, naredi jalovo, nemocno.
Tako je treba tudi razumeti pojem destruktivne skupine. Pojavi­jo se, ko custva dolocenih osnovnih predpostavk preplavijo delova­nje skupine, ko se zaradi moci custev dolocene predpostavke izgubi kompas, delovni vidik obstoja skupine. Zato mora DS ustvariti, za­vestno ali pogosteje nezavedno, kontejner – posodo, ki bo vsebovala (contain) custva, jim dala »vsebino«, ki bo skupini omogocila, da jih sprejme ali se z njimi spopade. V nasprotnem primeru se bodo custva razlila cez robove posode, jo morda celo unicila in preplavila njen obstoj. Paradoksno – predpostavke, ki bi morale ohraniti sku­pino – jo bodo unicile do konca.
Bionove osnovne predpostavke (OP) in pojem delovne skupine (DS) ustrezajo elementom, ki smo jih našteli, ko smo definirali po­jem skupine. Dimenzija delovne skupine približno ustreza trditvi, da skupino definirajo skupni, skupinski cilji in njihovo uresniceva­nje; skupinska pravila pa so odgovor skupine na osnovno predpo­stavko odvisnosti (OP-O), nevarnost na predpostavko boja ali bega (OP-BB) in povezave kot temelj skupine na osnovno predpostavko parjenja (OP-P). V razvoju skupine se vprašanje clanstva pojavlja v fazah energiziranja oziroma v prehodu iz odvisne osnovne predpo­stavke v predpostavko boja ali bega. Ko se ljudje zacnejo spraševati, kje so odsotni clani skupine, vemo, da se je oblikovala skupina kot telo, ki mu nekateri ljudje pripadajo. Vprašanje ni vec, kje je vodja skupine, ampak kje so njeni clani. A tudi druge osnovne predpo­stavke dolocajo naravo clanstva v skupini oziroma nacin, kako se oblikuje. Biti povezan z drugimi clani skupine prav tako utemeljuje clanstvo v skupini kot tudi privolitev v pravila in strinjanje z vredno­tami skupine. Lahko naredimo še korak naprej in ugotavljamo, da vsaka osnovna predpostavka predpostavlja en poseben vidik clan­stva. OP-O definira clanstvo kot podrejanje skupini, OP-BB kot pripadnost nasproti zunanjemu sovražniku in OP-P kot osebne po­vezave (v parih) z drugimi clani. DS pa morda niti nima afektivnega dolocila clanstva oziroma za ta namen uporablja custva osnovnih predpostavk, kar bi lahko pomenilo, da clanstvo doloca racionalneje – s funkcionalnimi vlogami pri opravljanju zastavljenih nalog. 
Zgodba o skupinskem procesu ali kaosu
Ceprav lahko iz Bionovega besedila implicitno razberemo vrstni red pojavljanja OP, pa jih ima trdno in eksplicitno za nepredvidljive – da lahko vzniknejo nepricakovano, je prej pravilo kot izjema. Kot kaže, lahko v neki skupini trajajo tudi samo trenutek, že v naslednjem pa jih lahko nadomestijo druge; lahko pa trajajo daljše obdobje (ne gle­de na to, ali so se povzdignile v skupinsko kulturo ali ne).
Tradicija Tavistock seminarja in T-skupin v Ameriki pa sporo­ca nekaj drugega. O razvoju skupine v teh laboratorijih skupinske dinamike pripoveduje na isti nacin, kot to z drugimi besedami pov­zema Southgate. Razlika, v splošnem nepomembna, je v tem, da zgodba o razvoju skupine teh tradicij pripoveduje o dveh ciklih, ki potekata drug za drugim. 
Ti seminarji oziroma treningi se praviloma zacnejo brez struk­ture. To, kar smo pri nas poimenovali »nestrukturiran pogovor«, v resnici pomeni, da nastavljeni vodja skupine ne prevzame vloge, ki bi jo sicer od njega standardno pricakovali. Ne predlaga dnevnega reda, skupini ali posameznim clanom ne daje nalog, ne predstavi nekih vnaprej pripravljenih pravil. Je pasiven.2929	Tolaži se, tako kot Bion, da je delovni cilj skupine (DS) prav preucevanje skupine same in da je njegova naloga in mandat to doseci. To je izgovor, da lahko prevzame pasivno vlogo opazovalca, da spremlja in zapisuje, kaj se v skupini dogaja, k temu se lahko vrne (ni mu pa treba), ko skupina zacne »metakomunikacijo« – torej pogovor o pogovoru.

Odpoved vlogi vodje ustvarja praznino v skupini. Pojavljajo se protesti proti takšnemu vodenju, celo zacudenje: »Kaj za en k… se dogaja?!« Nastane mucen molk.3030	Molk, ki v takih trenutkih preplavi skupino, je pogost pojav v takšnih zacetkih skupinskega dela. Tišina se lahko pojavi veckrat in je vcasih precej dolga, še posebej pa neznosna. Tišina oz. molk se lahko pojavi tudi v drugih fazah skupinskega procesa oziroma pod okriljem drugih OP. Je pa takrat tišina drugacna. V naši skupini nekje na sredini naših srecanj tišine nismo doživljali, kot bi bila težka, nasprotno, bila nam je prijetna, kot zadovoljstvo s tem, da smo v skupini. Ko je nastala tišina na koncu naših srecanj, je bila znosnejša od tistih prvih, predvsem pa od iminentnega, prihajajocega razpusta in razhoda skupine – v molku smo se preselili domov, k zadevam, ki jih moramo opraviti zunaj in brez skupine. 
 Nekateri branijo nastavljeno, for­malno vodjo, drugi ponudijo sebe ali koga drugega (pogosto celo nekaj) kot alternativno vodjo. A so vsi obsojeni na neuspeh – saj nihce, tudi od zunaj nastavljeni vodja, ni tista prava.3131	Vprašanja o vodstvu skupine niso posledica tega, da formalni nastavljeni vodja ni privolil v standardno vlogo vodje, izstop iz vloge jih zgolj razgali, naredi vidne. Tudi ko formalni vodja prevzame predpisano vlogo, se bodo pojavila ista vprašanja kompetentnosti, alternativnih vodij, odvisnosti in protiodvisnosti, vendar se bodo pojavila le v ozadju tega, kar se zdi kot gladek potek skupine.  
 
Pravi vodja se  ustvari v boju ali begu. To se navadno zgodi, ko se konflikti glede vodstva tako povecajo, da preskocijo iz kolicine v kakovost. Ni vec pomembno, kdo je vodja, ampak kaj skupina pocne, kakšen je smisel sodelovanja v taki (zmešani) skupini. To spremljajo hudi spori med posameznimi clani skupine, živcni zlomi in izbruhi, dramaticno zapušcanje skupine ali neudeleževanje sku­pinskih sestankov – takrat so vodje tisti, ki jih ni, vodijo pobeg. Ali pa se ti konflikti sublimirajo (vcasih ne prav sublimno) v rivalstvu in tekmovanju z drugimi skupinami. S takšnimi konflikti se konstitui­rajo (vsaj provizoricni) smisel skupine, clanstvo skupine (vprašanja o tem, kdo je odsoten in kje je) in pripadnost skupini.
Obvladovanje sporov, konstituiranje skupine in clanstva so te­melj za izraženo zadovoljstvo s skupino, fascinacijo nad njo in zalju­bljenost vanjo. Ko smo prebrodili tisto hudo krizo, ko smo prema­gali drugega (ali vsaj ce nas drugi ni premagal), zmoremo vse. Kaj lahko skupina doseže – za to ni omejitev. 
Ce je to konec ene faze, je tudi zacetek druge. Ocaranosti sledi razocaranje. Prav tedaj, ko pomislimo, kaj vse lahko skupaj naredi­mo, in ko zaupamo lepi prihodnosti skupine, se pokaže, da ni tako, da smo precenili možnosti, zmožnosti, da clani ne dajejo maksimu­ma, ki smo si ga zamislili (še posebej, da ne poskrbijo za nas, kot bi si želeli). To spet vodi v konflikte, zdaj morda bolj o specificnih vlogah in nalogah clanov skupine. Spor je lahko še vedno o cilju in smislu obstoja skupine, a zdaj s poudarkom na tem, koliko kdo k temu pri­pomore ali ne. Spori se morajo koncati z realno oceno clanov in vlog v skupini. S sprejemanjem njihovih pomanjkljivosti in predvsem vrednotenjem njihovih sposobnosti in prispevka k delu skupine.
Slika 6: 
Skupinski proces v dveh ciklih.
Ce pustimo ob strani vprašanje, ali je ta zgodba (naracija) o nastan­ku in razvoju skupine odraz stvarnosti in koliko ni, je treba dodati, da je takšna zgodba ne le mit, ki konstituira skupino, temvec tudi projekcija, utopija, ki dizajnira skupino. To je scenarij, ki ga imajo snovalci in vodje laboratorija za skupinsko dinamiko pred zacetkom njihovega delovanja, scenarij, v katerega verjamejo in ga uresnicuje­jo. Virtualno je resnicen že pred svojo izvedbo. Ker je plemenit, saj vodi v demokraticne nacine delovanja v skupini, ga je treba ohraniti – ne glede na to, koliko je resnicen. Vprašanje, ki ga moramo posta­viti, je: ali obstaja alternativni scenarij, ki bi omogocal vecjo stopnjo povezovanja in produktivnosti, ce ne že ustvarjalnosti?
Kako skupina želi?
Med institucionalizacijo in privatizacijo želje
Southgate umesti željo na zacetek razprave in jo ohranja kot kljucni pojem do konca besedila. S tem omogoca skupinsko pojmovanje želje in osvoboditev želje od psihoanaliticnega historicnega determi­nizma. To je tudi del reichovske dedišcine, saj je Reich od samega zacetka zagovarjal tezo, da »nevroticni simptomi« izvirajo iz sedanje, aktualne frustracije želje oziroma, bolj po reichovsko, iz nakopice­ne energije, ki ne zmore najti svojega izraza oz. zadovoljitve; in šele potem prevzame obliko, ki izhaja iz clovekove karakterne strukture in travmaticnih izkušenj v otroštvu – preteklost daje »nevrozi« samo obleko, energijo ji daje frustracija v danem trenutku. To je med dru­gim zelo ocitno, ko opazujemo željo v skupini. Katerakoli osnovna predpostavka zajame vse clane skupine naenkrat in ne glede na nji­hovo karakterno strukturo in izkušnje v otroštvu. Seveda se ljudje vsak na svoj osebni nacin odzivajo na to, kar prevlada v skupini, ven­dar pa ne izkljucno na nacin, ki bi ga narekovala njihova preteklost, temvec tako, kakor jim nalaga vloga, ki jo v skupini igrajo, ki jim jo je skupina naložila. Kako bo skupina delovala, je manj odvisno od sestave njenih clanov in njihovih znacilnosti, pogosto so za to pomembnejše ovire, ki jim onemogocajo, da bi zadovoljili skupne cilje – uresnicljivost želje, stopnja soglasja o želji in nacinu njenega uresnicevanja, ustreznost dejavnosti za uresnicevanje želje, razpolo­žljivost znanja in spretnosti pa tudi možnosti za njihovo izmenjavo, obstoj potrebnih virov in podpora okolja. 
V klasicnem pojmovanju je želja zadeva posameznika – v skupi­ni pa vidimo, da ima tudi skupina svojo željo. To je tisto, kar vzdržu­je tonus skupine, kar jo dovolj vznemirja, njen izziv – skupni ali sku­pinski cilj, vizija – dandanes bi rekli projekt. Kot bi rekel Makarenko (1950): »Kolonija potrebuje Kurjaž.«3232	Anton Semjonovic Makarenko (1888–1939) je bil postrevolucionarni sovjetski vzgojitelj zapušcenih otrok. Njegovo delo je temeljilo na »materialisticnem« pojmovanju pedagogike in cloveka, na organizaciji (skupine) kot temelju subjektivnosti. V nekem obdobju je v koloniji, ki jo je vodil, zacelo zmanjkovati elana, ki ga je prej sprožila možnost samoorganizacije. Dojel je, da mora skupina, ce naj ohrani energijo, vedno imeti izziv. Našli so ga v Kurjažu, na novi in vecji lokaciji za kolonijo. Dober literarni opis njegovega dela lahko najdemo v Pedagoški poemi (1950).
 To je resnicna želja skupine. Med odlocilnimi postavkami skupinskega dela je vcasih prav to, da clani skupine najdejo, artikulirajo svojo resnicno skupinsko željo. 
Dejanska želja skupine je nekaj, kar vznikne iz skupinske stvar­nosti in se razlikuje od uradne želje, ki je navadno dolocena vnaprej, od zgoraj in od zunaj. Ko gre za študijski seminar skupinskega dela, jo lahko preberemo v ucnem nacrtu, vcasih jo preberemo na vabilu na sestanek, lahko je del statuta neke organizacije. Ceprav je zapisa­na (in predpisana), to ni nujno resnicna želja clanov skupine. Tudi ce gre za željo, ki bo enaka uradni, mora skupina svojo resnicno željo najti v resnicnosti in v resnicni interakciji med ljudmi, ki so se v skupini srecali. 
Z vidika skupine ima torej želja vec slojev. Ima vsaj tri ravni, ce uporabimo Supkovo (1963) poimenovanje: institucionalno, sku­pinsko in individualno.3333	Rudi Supek (1913–1993), eden izmed najpomembnejših jugoslovanskih in hrvaških sociologov in socialnih psihologov, o tem piše v svojem raziskovanju mladinskih delovnih akcij. Posebej zanimivi so njegovi izsledki, da so pricakovanja (želje) brigadirjev skladnejša z njihovo izkušnjo na zacetku in na koncu delovne akcije, kakor pa so na sredini. To se v veliki meri sklada z obicajnim razvojem skupinske dinamike (odvisnost – razocaranje – ocaranje). Hkrati pa Supek ugotavlja, da se te razlike med pricakovanji vsako leto zmanjšujejo. To pojasni s tem, da se pricakovanja brigadirjev s pomocjo kulture, prenašanjem izkušenj iz generacije v generacijo uskladijo s tem, kar se v brigadi dejansko dogaja. Želje torej prenaša tudi kultura, se torej institucionalizirajo s posredovanjem kulture. 
	Drugi kljucni pojem, ki ga prinaša Supkova raziskava, je razlika med akcijo in aktivnostjo. Aktivnosti so sive dejavnosti, ki jih pocnemo iz dneva v dan, na primer pomivanje posode, ki pravzaprav nimajo ne zacetka ne konca in so praviloma instrumentalnega pomena. Na drugi strani pa so akcije casovno razmejene, jasna je skupina, ki jih izvaja, in imajo jasen cilj, kaj želijo uresniciti. To tu povezujem s prejšnjo razpravo o skupnih ciljih, izzivih. Skupina dijakov, ki vsak dan hodi v šolo, ima pogosto minimalni cilj, da preživi šolsko leto – iz dneva v dan. Ko pa gredo skupaj na izlet ali pa se lotijo priprave zabave na koncu leta, pa je cilj vsem povsem jasen. 
 Ceprav se prepletajo v izrazu in obcutenju, vsaka posebej deluje na poseben nacin, po lastnih zakonitostih. Vcasih se nam zdi, da so v naši individualizirani civilizaciji najpomembnej­še želje posameznih ljudi, hkrati pa pogosto vidimo, kako ravni nad skupinsko – trg, kultura, družbene vrednote, zakoni ipd. – prevla­dujejo nad našimi osebnimi – bodisi tako, da jih omejujejo, bodisi tako, da jih zvabijo k temu, da delajo zanje, pa tudi tako, da usmerjajo osebne in skupinske želje s tem, da jim ponudijo ustrezen predmet želje.3434	Zato je morda bolje govoriti, kot to pocneta Guattari in Deleuze (2017), o asemblažih želje, želecih sestavah, strojih, ki vsebujejo razlicne prvine, sestavne dele, ki jih najdemo na vec ravneh in ki jih povezujejo v skupno delovanje. 
 Kljub tej, morda navidezni dominaciji želje posameznika ali pac družbe, želje na razlicnih ravneh obstajajo hkrati in ob vzajemnem delovanju ravni. Lahko so disonantne – želje institucionalne ravni lahko dušijo osebne in skupinske – ali pa nasprotno, na primer pri Švejku, osebne ali skupinske želje lahko subvertirajo uradne in se je jim še posmehujejo.3535	Po Dobrem vojaku Švejku, vojni satiri Jaroslava Haška (2001) iz casa prve svetovne vojne. Švejk ne pooseblja le humornega upora proti absurdu avtoritete, ampak je po mojem mnenju skupaj s Piko Nogavicko, medvedkom Pujem in McMurphyjem iz Leta nad kukavicjim gnezdom eden izmed štirih evangelistov socialnega dela. 
 Lahko so konsonantne, sozvocne in delujejo v celoti ali pa celo resonancne in se med seboj ojacujejo, dajejo ti­hemu brnenju gromki glas. Lahko bi zasnovali doloceno hierarhijo teh ravni (navadno slikovno predstavimo abstraktnejše ravni institu­cionalnih želja na vrhu), vendar pa bi se, cetudi morda obstaja hie­rarhija abstrakcije in splošnosti, težko strinjali, da je neka raven po­membnejša, odlocilnejša od drugih. Takšna hierarhija je odvisna od hierarhicne strukture dolocene družbene celote, entitete. V tem je politicna. Bolj demokraticna struktura družbe ali njenega dela daje pomembnosti želj posameznikov in skupin. Abstraktnejše sheme (ideje, zakonodaja, organizacijske sheme itn.) naj bi v demokraticni ureditvi krepile, resonirale te konkretne, doživljene želje. 
V shizoidnem razcepu med družbo in posameznikom imamo pogosto skupino in skupinsko željo zgolj za posrednika med tema poloma. Izkušnje v delu skupin in zgodovinska perspektiva nam sporocajo nasprotno. V predmodernih obdobjih je subjektivnost skupine imela prednost pred subjektivnostjo posameznika, ljudje so se istovetili s skupino, skupnostjo, klanom – bolj je bilo pomembno, da preživi rod kot pa posamezni clan rodu. Posameznik je še danes, ce hoce spreminjati svet ali vsaj nekaj na svetu, don Kihot – da preživi, potrebuje Sancha Panso. Ko gre za družbene spremembe, jih lahko delamo le v skupini, le skupina daje moc in besedo za spremembe. V tem kontekstu skupinske želje niso zgolj avtonomne, temvec so tudi transformativne – ne le za posameznika, tudi za skupnost in družbo. 
Kako skupina pade v nezavest
Najvec težav smo imeli z zapisovanjem nezavednih želja. Na prvi pogled se ni zdelo, da bi pri tem šlo za težavo razumeti, kaj je neza­vedna želja, temvec kako takšne želje registrirati, saj so nezavedne. Triki, ki smo jih predlagali: »Napišite prvo, kar vam pride na misel,« ali »Narišite nekaj,« niso zalegli. Kakor da bi tisto, kar si želimo neza­vedoma, moralo ostati nezavedno. (To je povsem logicno, saj potem ne bi bilo vec nezavedno ). 
Mislim pa, da je pri teh težavah vendarle šlo za težave s tem, kako razumeti »nezavedno« oz. za nejasnost samega pojma. »Ce naj izrazim nekaj, kar naj bi lahko prikazovalo nekaj nezavednega, je to moje nezavedno, ne pa skupinsko.« Nezavedno namrec navadno, v psihoanaliticni tradiciji, pojmujemo kot nekaj individualnega, kot konflikt, želje, ki jih zaradi družbenih prepovedi ali celo travm, po­tlacim, izlocim iz svoje zavesti. Sanje, ki po izrocilu predstavljajo naše nezavedno, so tudi nekaj, kar pripada nam samim, so skoraj najintimnejši del našega sebstva. Na drugi strani pa nas izkušnje v skupinah ucijo, da je vse, kar storim, recem, na kar pomislim v sku­pini, povezano z osnovnimi predpostavkami skupine. Celo ce so to sanje, fantazije in spodrsljaji, izražajo tudi predpostavko, ki v dolo­cenem trenutku obvladuje skupinska custva in misli.3636	Celo sama psihoanaliza je kmalu prešla na transindividualne ravni mitov kolektivne dedišcine (Freud in Ojdipov mit) ali celo arhetipov (Jung), celo prišla do aksioma, da »je želja želja drugega« (Lacan), ki jo vsebuje veriga oznacevalcev v jeziku. 
 
Ali je torej nezavedno skupinsko, kolektivno, morda celo druž­beno? Je. A je pri tem verjetno treba razširiti pojmovanje nezavedne­ga. Izstopiti iz kokona, zapredka individualizma in umestiti nezave­dno v vse, kar doloca naše misli in dejanja, pa se tega ne zavedamo. To so lahko navade in drugi avtomatizmi, ki usmerjajo naše delova­nje3737	V letih, preden sem opravil vozniški izpit, sem pogosto, z velikim užitkom, sanjal, kako vozim avto. 
, lahko so javna sporocila, kot so reklame, ki nas subliminalno napeljujejo k temu, da kupimo nekaj, kar hoce nekdo drug, lahko so družbene ureditve, ki usmerjajo naše interakcije z drugimi, npr. tiste, ki veljajo pri srecevanju3838	Goffman (1983) to poimenuje »interakcijski red« ali pa (Goffman, 1974) okvirje, ki nam organizirajo izkušnjo. 
, ali pa institucionalni prijemi, ki one­mogocajo, da bi si želeli, karkoli drugega razen tistega, kar si je treba želeti. Seznam bi lahko še nadaljevali – do nezavesti. Vsekakor bi bil precej daljši in nikoli do konca izcrpan. 
Želje v Bionovem diskurzu dobijo lastnost predpostavk.3939	Skupno željam in predpostavkam je to, da so in ene in druge o necem, kar ne obstaja. O necem, kar obstaja samo virtualno, vrlinsko (v glavi, srcu, jajcih) in kar naj bi se šele uresnicilo, ustvarilo (ali pa tudi ne). Želje imajo imperativ, da jih je treba uresniciti, kaj pa predpostavke …? Ko gre za osnovne predpostavke, gre pravzaprav za imperativ, da se ne uresnici iznicenje skupine oz. da se uresnici iluzorna želja po tem, da skupina obstane. Ta želja omogoca trenutni obstanek. In vedno je v dialekticnem razmerju s koncevanjem skupine. 
 Pos­tavljamo (pogosto nezavedoma) hipoteze o tem, cemu se je skupina zbrala, a tudi o tem, kaj bi jo lahko unicilo in kako lahko preživi. Pri tem ne gre toliko za željo po obstanku skupine, kolikor gre za tesnobo, strah, da bo izginila. Ta strah je zelo realen in iminenten, skupine so namrec kratke sape, navadno krajše od življenja njenih posameznih clanov, gotovo pa trajajo manj kot institucije, ki obsta­jajo prav zato, da preživijo kratek vek posameznika.4040	Koncnost je esencialna cloveška znacilnost. Je kljucno dolocilo, ki dinamizira naše življenje (tako tudi, na precej psihoticni ravni, skupino). Kajti živeti vecno je precej dolgocasno in totalno neproduktivno. Zakaj bi nekaj storili danes, ko to lahko naredimo jutri ali sploh ne-vem-kdaj? Saj je zdaj ali nikoli v vecnosti povsem isto. Ko so si bogovi izmislili ljudi, je postalo njihovo življenje precej zanimivejše. Ljudje so s svojo koncnostjo dali bogovom smisel – da lahko nekaj naredijo.   
 Pravzaprav so skupine hitro pokvarljivo blago. In morda so prav zato strahovi pred iznicenjem toliko bolj živi in vseobsegajoci. Iz tega lahko sklepamo, da je skupina lahko produktivna, da lahko nekaj zares naredi, ce (to) sprejema kot svoj konec, ali pa v norosti, ki presega skupino kot entiteto, ki ima svoj konec.
Zato potrebujemo pristop, kot je Southgateov, ki potegne ne­zavedno iz zemlje demonov in poudarja njegovo ustvarjalno bit. Nezavedno je torej treba osvoboditi demonov in ustvariti razmere, v katerih nezavedno ustvari cesarstvo kreacije. To je ena od nalog tega, kar Bion poimenuje delovna skupina. Ta se mora ukvarjati tudi z norimi predpostavkami skupine (nekateri pravijo, da skupina, v primerjavi s posameznikom, ni nevroticna, pac pa psihoticna) in z njenim koncem. 
Eden od nacinov, kako to lahko storimo, je prav ustvarjanje kar­tografije želja, ki v skupini obstajajo, in med drugim tudi tako, da jih razvrstimo na vec ravni. Vendar pa sprejemanje želja ne pomeni nujno, kakor je to v psihoanalizi, da jih ozavestimo. Sprejemanje pomeni tudi njihovo lansiranje, jahanje in surfanje na valovih želja. 
En vodja, brez vodje ali tisoc vodij 
Demokraticno je socialno 
Najbolj znana delitev stilov vodenja skupin je delitev na avtoritar­no, laissez-faire in demokraticno vodenje. Kot povedo že imena, pri prvem vodja odloca o vsem, deli ukaze in naloge, ki jih clani izpol­njujejo. Drugi slog izhaja iz aksioma, da ljudje ne potrebujejo vodje, da sami vedo, kaj je treba poceti, in da dogovarjanje ni potrebno – vsak clan je odgovoren zase in nihce za skupino. V tretjem slogu je vodja predvsem facilitator dogovarjanja, odloca pa skupina kot ce­lota, odgovornost za odlocitve in njihovo izvajanje pa se porazdeli po vsem kolektivu. Te sloge vodenja so preizkusili v eksperimentu, ki so ga tik pred drugo svetovno vojno izvedli Lewin in njegova sodelavca (Lewin, Lippitt in White, 1939). Lahko bi rekli, da je eksperiment postal konstitutivni mit skupinskega dela in skupinske dinamike. 
Na taborjenju so otroke razdelili v tri skupine. Voditelj vsake skupine je dobil navodila, naj vodi skupino na svoj nacin. Eden avtoritarno, drugi naj pusti, da pocno, kar si želijo, tretji pa naj skupino vodi tako, da se njeni clani demokraticno odlocajo, kaj in kako bodo de­lali. 
Cez nekaj dni so izmerili ucinek skupin in zadovoljstvo njihovih clanov. Avtoritarna skupina je imela najboljše rezultate. Izpolnili so vse naloge in bili zadovoljni – ne samo zaradi svoje produktivnosti, ampak tudi zaradi obcutka, da so dobro organizirani. V skupini, v kateri je bilo vse prepušceno otrokom, vodji pa je bilo vseeno, kaj pocno, so bili otroci zelo zadovoljni, saj so lahko poceli, kar so želeli, a ucinek skupine je bil nicen. Najslabše rezultate pa je dosegla demo­kraticno vodena skupina. V njej so porabili neizmerne kolicine casa za dogovarjanje. To se je kazalo na ucinkih in dosežkih njihovega dela in na njihovem zadovoljstvu oziroma nezadovoljstvu z mara­tonskimi sestanki in pregovarjanjem. 
Ob koncu tabora pa so bili rezultati prav nasprotni. Avtoritarno vodeno skupino so unicevali pogosti konflikti – z glasnim in tihim uporom otrok. Otroci so bili nezadovoljni in pogosto se je dogajalo, da skupina ni dokoncala svojih nalog – najpogosteje, ker je bilo otro­kom za to vseeno, pa tudi zato, ker so bili ukazi in navodila pogosto napacni. 
Laissez-faire skupina se je še naprej predajala brezdelju, ampak otro­ci v tem niso vec uživali – nastala je »spontana« hierarhija otrok, ki je bila morda v marsicem še okrutnejša od tiste v avtoritarno vodeni skupini. Prepiri so bili vse pogostejši in enako je veljalo za negativna custva. 
Demokraticno vodena skupina pa je med tem postala organizirana in ucinkovita pri svojem delu. Otroci so uživali v skupnem odloca­nju in delu, ozracje med njimi pa je bilo na vrhuncu. 
To je bil vsekakor legendaren eksperiment. Informacija o njem se je prenašala predvsem ustno, pogosto kot obvezno predavanje na semi­narjih o skupinski dinamiki. Tudi ko preberemo znanstvena porocila o eksperimentu, pomembni poudarki ostajajo isti.4141	Pisno, znanstveno delo je vsekakor podrobnejše in da veliko vec informacij (White in Lippit, 1968). Kot se spomnim, je shema legende morda nekoliko pristranska do laissez-faire nacina vodenja, ki pa je na koncu le imelo vec prednosti pred avtoritarnim vodenjem.

Zgodba ima dva nauka. Prvi je, da je demokraticni nacin vo­denja skupin boljši in ucinkovitejši. Drugi pa je, da demokraticno vodenje zahteva potrpežljivost, je proces in da se ne smemo pre­strašiti zacetnih frustracij. Razumeti jih moramo kot nujen prispe­vek k prihodnjem, boljšem delovanju skupine. Skupinska dinami­ka ni linearen proces, ampak poteka v nihanjih, tako ucinka kot tudi ozracja.
Glede na zgodovinski kontekst eksperimenta je jasno, da je bil kritika – ne samo avtoritarnega pristopa, ampak tudi liberalnega.4242	V sedemdesetih letih 20. stoletja je bila primerjava z laissez-faire nacinom, še posebej v socialisticnem okolju,  predvsem kritika anarhizma. Danes vidimo (spet), da se v takšni naravnanosti pravzaprav izražajo nacela liberalizma kot ideologije ( v resnici pa se prav ta liberalizem zateka k avtoritarnim prijemom upravljanja z ljudmi.)
 Namen in sporocilo eksperimenta in celotnega gibanja »skupinske dinamike«, ki je sledilo, sta bila predstaviti tretjo pot, ki naj bi pre­segala takratno izkljucno delitev na avtoritarni in liberalni pristop. Z eksperimentom in številnimi delavnicah po svetu jim je to uspelo tudi pokazati. Pri uvajanju tega nacela v realne skupine in resnicno življenje pa je bilo manj uspeha. A tudi tu so se stvari premaknile, z uvajanjem demokraticnega vodenja so poskušali na vec koncih in na vec nacinov v industriji, politiki, v življenju organizacij, šolstvu, zdravstvu, sociali ipd. A že s prostim ocesom lahko vidimo, da je avtoritarni stil še vedno dominanten in da je liberalni bolj ali manj omejen le na ne-najpomembnejše vidike našega življenja (npr. na prosti cas), medtem pa se demokraticni uvaja le pogojno.4343	Ti pogoji so, da ostane lokaliziran, da ne ogroža niti ekonomskih niti politicnih ureditev. Treba je poudariti, da sta se teorija in praksa skupinske dinamike kar dobro ukoreninila v teorijo in prakso organizacije in menedžmenta,  tam sta celo bolj razširjeni in jima dajejo vecji pomen kakor v socialnem delu. Demokraticno delovanje skupin je deležno pozornosti in spodbude, saj daje boljše delovne rezultate, poraja vec ustvarjalnosti, odgovornosti do delovnega procesa pa tudi boljše delovno ozracje in etos. Kljub temu pa je vecina naših izkušenj z vodji in skupinami izkušnja avtoritarnosti. Predvsem tam, kjer za kapital in politicno moc koristni ucinki demokraticnega ne bi bili pomembni oz. odlocujoci (preprosto rocno delo, industrija, ki temelji na taylorizmu in tekocem traku, vojska, policija ...). Ali pa tam, kjer takšno delovno in politicno demokracijo omejuje to, da kljub demokraticnim procesom na ravni skupine strateške odlocitve kljub temu sprejemajo le tisti, ki imajo moc (»demokracija« pa ima na tej ravni le posvetovalni pomen). Ali pa takšno demokracijo na drugi strani omejuje to, kar je vnaprej dovoljeno ali prepovedano (vse vecja birokratizacija življenja). Zares spreminjati odnose pac ni dovoljeno. 
 
Poudarjanje demokracije kot vodilnega nacela v ospredje postavlja skupino in s tem socialno dimenzijo našega življenja. Z drugimi besedami – skupina je resda lahko socialna, ne da bi bila demokraticna (tako, da je socialnost omejena na skrbništvo in da temelji na izkljucevanju drugih4444	Tako kot je v fevdalnih ali klansko-mafijskih ureditvah, v katerih boter dobro skrbi za svoje stranke, ali v nacisticnih in fašisticnih ureditvah, v katerih je bilo za pripadnike ene nacije ali partije zelo dobro poskrbljeno in so celo med vojno živeli v blaginji – medtem pa so drugi umirali od lakote in koncali v plinskih komorah. To odlicno opiše Götz (2012).
), ne more pa biti demokraticna, ne da bi bila socialna – saj mora demokracija pomeniti brezpogoj­no sprejemanje drugega in njegovih clovekovih pravic – a da nekdo lahko postane clovek, potrebuje materialno substanco, ki jo lahko ustvari samo s solidarnostjo drugih. 
Alfa in omega skupine
Še ena teorija, ki smo jo lahko predvsem ustno slišali na seminarjih skupinske dinamike (ceprav ne v obliki konstitutivnega mita, kot za Lewinove »sloge vodenja«), je Schindlerjeva teorija vodij skupin, glede na njihove sociometricne pozicije. 
Premisa te teorije so sociometricni položaji clanov v skupini. V skupini shematsko obstajajo štirje sociometricni položaji:
a 	clani skupine – to so najbolj popularni clani skupine, socio­metricne zvezde, ki druge clane navdihujejo, navdušujejo ipd. – karizmatiki;
ß 	clani – so pomemben vir skupine, saj veliko vedo in znajo sis­temsko pristopiti k reševanju problemov, so intelektualci sku­pine, imajo veliko dobrih idej, a nimajo posebne karizme;
. 	clani – so navadni clani skupine, brez posebnih kompetenc in izstopajocih osebnih znacilnosti;
. clani– »so zadnja luknja na pišcali«, v skupini imajo navadno vlogo grešnega kozla, clana skupine, na katerega drugi clani prenašajo svoje nezadovoljstvo in frustracije; so dežurni krivci za vse, kar gre narobe. 
Ceprav bi lahko mislili, da so a clani skupine že vnaprej do­loceni, da zavzamejo mesto vodje, lahko v doloceni konstelaciji vsak postane vodja skupine, celo . clan.4545	To se navadno zgodi, ko v neki skupini ali celo družbi nastane praznina na mestu vodenja. Ta praznina ne le omogoca vzpon z dna na vrh,  ampak pogosto celo hlepi po trdi roki, ki to praznino zapolni z namišljeno velicino. Zgodovinski primeri takšnih voditeljev so Napoleon, Hitler in Stalin, v zadnjem casu Trump.  
 Svoje sociometricne lastnosti prenašajo v stil vodenja, ki ga imajo:
a 	clan skupine postane karizmaticni vodja – je »car«, ni mu tre­ba ukazovati, saj clani skupine že vnaprej »preberejo« njegove namene in ce samo namigne, da bi bilo nekaj treba narediti, se to takoj zgodi.
ß 	clan skupine postane birokratski vodja – je pameten in veliko ve, a ker mu manjka karizme, svojega znanja ne zna neposred­no prenesti skupini, tako da se zatece k pravilom, pravilnikom in drugim oblikam formalizacije odnosov in dela v skupini.
. clan skupine postane diktator – na clanih skupine izvaja prav to, kar se je dogajalo njemu, dokler je bil na dnu lestvice. Ker ga nihce ne spoštuje, si pomaga z nasiljem, da ljudi prisili k delovanju.
. 	clan skupine lahko edini postane pravi demokraticni vodja – nima karizme, nima znanja in nima moci, s katero bi obvladal clanstvo, in prav zato more in mora sprožiti pravi demokratic­ni proces, v katerem sodelujejo vsi clani skupine in s katerim maksimalno izkoristijo vire, ki jim ima skupina. 
Tudi ta fabula4646	Da, govorimo o pripovedkah. Ne glede na njihove znanstvene in resnicne vrednosti nam zagotavljajo doloceno shematizacijo skupinske strukture in nacinov vodenja skupine. So polne »idealnih tipov«. V resnicnosti pa vsekakor nihce ni cisti a, ß ali ., celo cisti . clan skupine ne obstaja. V vodenju pa se ob razlicnih ali celo enakih priložnostih mešajo razlicni slogi. Shematizacijo uporabljamo kot niz znakov, smerokazov in koordinat, da se lahko bolje znajdemo v resnicnosti takšnih mešanih režimov. 
 ima sporocilo v prid demokraticnemu vodenju sku­pine. Paradoksno nam pokaže, da je odsotnost kompetenc za vo­denje skupine pravzaprav najvecja kompetenca. Presežek karizme, znanja ali moci je lahko ovira za demokraticno vodenje in delova­nje skupine. Samo navadni ljudje oziroma clani skupine se bodo prisiljeni opreti na skupino v celoti in omogociti procese skupnega dogovarjanja, dela in sožitja. A kljub temu še vedno fantaziramo o tem, kaj naj bi vodja skupine bil in moral imeti, da bi bil dober ali ucinkovit vodja. Ne verjamemo navadnim ljudem in njihovemu »prirojenemu« potencialu, da nas vodijo; in vedno znova, ne glede na to, kolikrat smo se že opekli, išcemo mocne voditelje. 
Drugo sporocilo te teorije je, da moramo biti sumnicavi ali pa celo kriticni do kakršnihkoli vodij. Ne gre le za to, da bo vodja s karizmo, znanjem ali na silo vsilil svoje rešitve clanom skupine – te rešitve so namrec lahko skupini celo všecne in koristne. Gre za to, da bo kakršnokoli vsiljevanje ustvarjalo pasivne clane in s tem zmanjšalo ustvarjalni in produktivni potencial skupine. Tradicija skupinskega dela je pravzaprav antiavtoritarna in usmerjena proti vodjem. Skupine egalitarnega znacaja se pogosto namerno odrecejo vlogam vodij, skupino ustanovijo kot skupino brez vodje in za nujne funkcije vodenja uvedejo nacelo rotacije. To vcasih deluje zelo uspeš­no, pogosteje pa ne. To namrec uvede depersonaliziran oz. ß nacin birokratizacije skupinskega procesa. Vodja je mehansko nastavljen in lahko tudi mehansko opravlja svojo funkcijo (brez obojestranske­ga poistovetenja, ki je sicer nujni cement delovanja skupine). To pa spet ustvarja praznino in omogoca igre moci za kulisami predstave egalitarnosti. Kolaps rotiranja vodenja pogosto vzbuja vtis, da brez pravega vodje ne gre in da je vsak poskus demokraticnosti že od za­cetka zaman. To pa seveda ne drži. 
To, kar nas preucevanje skupin (tudi na seminarjih skupinske dinamike) uci, je, da je spontano rotiranje vodenja skupine narav­ni fenomen skupine. Posamezni clani prevzemajo vodilne vloge, saj obcasno izstopajo kot naravni vodje posameznih segmentov dela, obcutij ali kakšnih drugih vidikov skupinskega življenja. Kot smo videli, so nekateri boljši na zacetku, nekateri na vrhuncu, nekateri pa proti koncu skupinskega cikla. Nekateri so boljši v vlogi orga­nizatorjev, nekateri imajo boljše spretnosti za delo, ki ga skupina opravlja, nekateri pa znajo ustvariti v skupini dobro ozracje. Neka­teri se izkažejo z drznostjo, drugi pa s pregledom nad dogajanjem v skupini. 
Vloga nastavljenega vodje je, da takšno izmenjavanje omogoci. Da omogoca polje, v katerem se lahko v vsakem trenutku porodi vodja, ki ga skupina za tekoco zadevo potrebuje, da delegira naloge vodenja nizu clanov skupine, da ceni prispevek vsakega clana in da jih pohvali za vodenje skupine. Sploh se mora vodja vzdrževati vo­denja, svojo moc mora omejiti, mora biti sluga skupine, ne pa njen gospodar. Lahko je to reci, a teže uresniciti. 
Custva, organizacija in proizvodnja
Pri vaji gradnje mostov (v stripu (Randall in Southgate, 1988) pod številko 6) smo lahko videli spontano prevzemanje vodilnih vlog. To smo lahko opazovali glede na posamezne faze razvoja skupine; neka­teri so bili vodje na zacetku, drugi na sredi, tretji pa na koncu. Ne­kateri clani so torej boljši v vlogi negovalcev, nekateri v vlogi energi­zatorjev, nekateri pa v vlogi sprošcevalcev. Menjavanje vodilne vloga pa neodraža le faz skupine, temvec tudi registre njenega delovanja. 
V nasprotju s skupinami, v katerih so pomembna custva (v tera­pevtskih, svetovalnih, skupinah za samopomoc ipd.), sta v stvarnih in delovnih skupinah zelo pomembna tudi registra proizvodnje in organizacije.4747	V skupinah, ki se nacrtno (terapevtsko) ukvarjajo s custvi, druge registre zanemarjajo oziroma jih podredijo registru custev. Enako se lahko zgodi tudi v delovnih skupinah – v katerih na racun custev poudarjajo ali delovne ali organizacijske registre. 
 Ti trije registri so precej kategorialni, lahko jih prepo­znamo in opazujemo brez posebnega sklepanja, fenomenološko, po tonu pogovora in ozracja v skupini. Custveni register spoznamo po posebnem vznemirjenju4848	Lahko je »visoke napetosti« kot pri veselju, navdušenju, jezi in gnevu, lahko pa je tudi bolj umirjeno, kot pri zadovoljstvu, žalosti ali celo brezupu. 
, ki se kaže v poudarjenih custvih in ukvar­janjem z njimi. Za delovni, proizvodni register je znacilna usmer­jenost v dejavnost, obcutek za »resnicno«, skrb za ucinek, rezultat. Za organizacijski register pa je znacilno razmišljanje o strategiji in taktiki, kako se z necim ukvarjati. 
Našteti registri so nekoliko podobni osnovnim predpostavkam. Tudi oni predpostavljajo, kaj je v nekem trenutku v skupini po­membno, s cim se mora skupina (ali njen vodja) ukvarjati. V do­locenem momentu se tudi ti registri kažejo kot dominanten nacin delovanja skupine in ustvarijo specificno ozracje v skupini. Ampak osnovne predpostavke se medsebojno izkljucujejo in ne morejo ob­stajati v skupini naenkrat, registri delovanja pa lahko vkljucujejo de­lovanje preostalih registrov v ozadju. Na primer, medtem ko peki pecejo kruh, se zabavajo in šalijo. Ozracje dela, organizacije in obcu­tij ni vseobsegajoc, je le površinski »fenotipski« vidik delovanja sku­pine. Tudi ko je pozornost usmerjena na en vidik delovanja skupine, drugi samodejno potekajo na robu skupinskega obzorja. 
Registri delovanja so torej bolj posebne kakor osnovne predpo­stavke delovanja skupine. Za uspešno delovanje skupine pa morajo biti suplementarni, pokrivati morajo vse tri ravni njenega delovanja. Registri delovanja skupin imajo funkcionalni pomen, osnovne pred­postavke pa so lahko disfunkcionalne. Registre lahko razumemo kot posebne vrste delovne skupine, ki se morajo razviti v skupinskem procesu, da bi bil lahko delovni vidik (Bion) uspešen oziroma da bi bil cikel ustvarjalen (Southgate). 
Ti trije registri v vsaki fazi spodbujajo ali pa celo zahtevajo po­sebno vrsto vodenja, vloge posebnih vodij pa lahko prevzamejo raz­licni clani skupine (imamo vsaj 3x3 takšnih pozicij). Od enega vodje ne moremo pricakovati, da bo uspešen v vseh fazah in na vseh regi­strih delovanja. Strip to lepo povzame v uvodu v poglavje o vodenju. Zaradi pomena teh ugotovitev jih ponavljam v preglednici 2:
Preglednica 2: 
Vodenje skupine po fazah in ravneh delovanja.
Preglednica dobro povzema veckratne možnosti vodenja in zavze­manja vodilnih položajev, ki so na voljo vec in razlicnim clanom skupine; izrecno jih omogoca in kaže, kako se lahko znajdemo v stvarnih skupinah in okrepimo demokraticne potenciale, ki jih sku­pine imajo. V skladu s to shemo si lahko prevzemanje vodilnih vlog zamišljamo kot tok sprememb, kot kolo, v katerem je od trenutka do trenutka odvisno, kdo bo kolovodja – v skladu s presojo, trenutnim navdihom, skupinsko dinamiko, s tem, s cimer clan skupine osebno razpolaga oziroma kaj skupina v njem prebuja in iz njega izvablja. 
Za skupino je okolje virtualno
Kot vsaka druga shematizacija tudi naša poenostavlja resnicnost. Tudi ko omogoca, da se bolje znajdemo, lahko zaradi nje spregleda­mo nekatere, prav tako kljucne sheme. Kaj se bo dogajalo v skupini, ni odvisno le od dogodkov v njej sami, temvec tudi od ureditev in dogodkov, ki so zunaj njene neposredne, doživljajske resnicnosti. 
V našem primeru je že dolgo casa pred našim srecanjem obsta­jal študijski program in v njem predmet Skupinsko delo. Temu je sledila odlocitev profesorja in asistentov, da ga bomo izvedli na tak nacin – torej kot intenzivni izkustveni seminar skupinske dinamike. Za ta namen smo naredili podroben nacrt s temami in vajami. Tako je skupina obstajala, še preden se je zares zgodila, srecala. Tako je z vecino skupin. Obstajajo virtualno, še preden se zgodijo. 
Razen nacrtov pred dejanskim obstojem skupine obstajajo še druge zadeve – znanje, izkušnje in pricakovanja, ki jih prinesemo s seboj. Poleg teh predhodnih dolocil, ki so virtualne narave, obstajajo še druge, povsem materialne, npr. prostor, v katerem se bo skupina srecala, in tudi njegova razporeditev.4949	Razpored prostorov v širšem prostoru (zgradbi, okolišu) je precej realen, razpored njihove uporabe (urnik) pa je virtualen. 
 A so tudi realne zadeve za sku­pino, ki se bo šele srecala, virtualne. Ne obstajajo v njeni stvarnosti. Še pomembneje pa je, da se bo morala skupina, ki dejansko obstaja, s temi virtualnimi zadevami, ne glede na to, koliko so po sebi virtu­alne ali resnicne, ukvarjati, se z njimi celo spopasti. 
Moja vnaprej dolocena (designirana) vloga je bila, da sem ucitelj (podobno je veljalo za asistente). Vloga ucitelja v šolstvu je vloga vodje (pouka). V realni situaciji lahko od te vloge odstopim, celo z stvarnim opravicilom, da bodo študenti tako bolje dojeli in se naucili skupinskega dela. Lahko se preobrazim, po Freirovem pojmovanju, v ucitelja-ucenca (ker se tudi sam ucim), ki skupaj z ucenci-ucitelji spoznava stvarnost skupinskega dela. Z odstopom od vloge ucitelja­-vodje se spremenim v facilitatorja skupinskega procesa, organiza­torja ucne situacije in moderatorja srecanja udeležencev. S tem, ob obcasnih krajših predavanjih in komentarjih, »predajam« znanje, ki ga imam, drugim clanom skupine. Zapušcanje klasicne uciteljske vloge pa ne pomeni nujno opušcanje vloge nekoga, ki skrbi, da se udeleženci seminarja nekaj naucijo. K temu me zavezujeta predho­dni dogovor pa tudi moja uciteljska (za)vest.5050	Ko bi ta skrb bila splošna in vseobsegajoca, bi bilo vodenje skupine nujno precej avtoritarno. Na drugi strani bi lahko od predpisane vloge povsem odstopil in skrb za izvedbo programa docela prepustil skupini in dogovorom v njej. Ali bi pri tem šlo za laissez-faire, ultra liberalni pristop? Morda, ce bi skupino zapustil (in šel s prijatelji na pivo ali pa na kakšno znanstveno konferenco) in jo prepustil sami sebi, da dela pa svojem navdihu. Pravzaprav je klasicno pojmovanje vloge univerzitetnega ucitelja, celo v bolj liberalni izdaji, hibrid med zelo avtoritarnimi, gospostvenimi ukrepi na zacetku (izdelava ucnega programa) in na koncu (izpit) ter v sredini procesa ob ceremonialno gospostvenem vedenju (ex-katedra) razmeroma liberalnim – profesor študente prepušca njihovi iniciativi in mu je malo mar, kako se bodo znašli in na koncu izpolnili zahteve, ki jih je dolocil na zacetku. Zares je predstava o povsem liberalnem vodenju (in celo ustvarjanje tega) zelo utopicno. V sedanji aksiomatiki družbe je liberalizem možen zgolj v jasno in avtoritarno zacrtanih mejah (tako na makropoliticni ravni kakor na ravni skupin).
	Demokraticni pristop je mogoc le z odstopom od vloge, ki me pravzaprav izvzema iz skupine – s »pristankom« v skupini na eni strani in s prespraševanjem mej, ki so skupini dolocene. Spomnimo se anekdote z zacetka Basaglinega dela v Gorici. Ko mu je glavna sestra, kot je bilo v navadi, kot direktorju prinesla sveženj dokumentov, s katerimi naj bi potrdili vezanje dolocenih pacientov, ga je odrinil in rekel, da papirjev ne bo podpisal, saj je v nasprotju z njegovim prepricanjem. »Dobro, direktor,« je rekla sestra, »samo povejte nam, kaj naj delamo namesto vezanja.« »Ne vem,« je odgovoril Basaglia in s tem zacel dialog o tem. Ce niso hoteli ponavljati tega, kar je eticno nesprejemljivo, so si morali skupaj izmisliti boljši nacin. 
 
Pri sami izvedbi se je oblikovala množica vlog, nekatere od njih so bile formalizirane. Takšni dve, ce že ne vodstveni, pa vodilni, sta bili vlogi porocevalca in zapisnikarja. Obe pomenita doloceno vrsto formalizacije pri oblikovanju skupine in s tem tudi skupinskih vlog. Zapisujeta to, kar se v skupini dogaja, resnicne dogodke oblikujeta v virtualno snov. Zapisnik je lahko orodje samo za skupino, ki ustvar­ja svojo zgodovino, porocanje pa je namenjeno predvsem drugim zunaj skupine, porocevalec pa postaja za zunanje okolje predstavnik skupine, v tistem trenutku njen vodja. Po porocanju, ko se skupina znova sestane, naslovnik porocila (druge skupine, širše okolje) posta­ne spet virtualen, kot je bil med njegovim pripravljanjem. 
Ta miniaturna analiza nas uci nekaj. Najprej, da nekatere za­deve, ki so za skupino pomembne, obstajajo zunaj nje oziroma da zanjo obstajajo zgolj virtualno. To so lahko virtualne ureditve, ki jih skupina mora uresniciti (predhodni dizajn skupine), lahko so formalizacije odnosov in dogajanja v skupini ali zgolj reprezentacija zunanjemu okolju, v katerem se skupina nahaja. 
Slika 7: 
Virtualne dimenzije skupine.
Virtualne dolocilnice skupine so v vzajemni interakciji in odlocil­no vplivajo na dogajanje v sami skupini. Glede na ravni delovanja skupine bi lahko predpostavili, da zunanje okolje doloca raven pro­izvodnje pa tudi sam proizvod, vnaprejšnje ureditve v veliki meri organizacijsko ravan – še posebej v skupinah v birokratskem okolju, saj njihovi produkti ne gredo na trg in zato organizacija ni podrejena produkciji. Verjetno pa je custveni register pomembnejši za samo­rasle skupine, ki so razmeroma avtonomne od zunanjih dejavnikov v pomenu inputa in outputa, pa ceprav ne povsem izolirane od njih.5151	Ce pustimo ob strani vzporednico, ki se nakazuje med temi tremi tipi skupin in osnovnimi predpostavkami, si je treba tu postaviti vprašanje, na katero prej nismo povsem odgovorili. Kaj zunaj skupine vpliva na proizvodni in organizacijski register skupine, približno vemo. Kaj pa je tisto, kar neposredno vzbudi custveni register stvarnih dogodkov v skupini? Ugotavljamo lahko, da je to register, ki je v primerjavi s prvima precej avtonomen glede na okolje, v katerem skupina deluje. Oziroma da je glede na dogajanje zunaj skupine nakljucen. Povezali bi ga lahko z ustrezajocimi dogodki v kulturi in družbenem dogajanju, torej prav v razmerjih v zunanjem svetu, ki so za skupino virtualna. 

Da zunanje okolje zelo doloca delo skupine, je tako zelo ocitno, da to ni treba posebej ugotavljati. Pomembnejše je povezovanje not­ranjih registrov z zunanjimi znacilnostmi. Najpomembnejši nauk pa je, da se za skupino in njeno vodenje najpomembnejše zadeve dogajajo prav na meji, na »vmesniku«, torej na površini in ne glo­bini. Prav sem se umešcajo frustracije želje skupine v odnosu do okolja, prav sem se umešca prastrah skupine pred iznicenjem, a prav tu se izrazi tudi avtonomija skupine, njena moc, ki je vecja od vsote moci posameznikov. Po vsej verjetnosti se prav tu nahaja ne tako zelo mitski zacetek in konec skupine.  
UMETNOST DIALOGA
Poimenovati svet 
Dialog je eno od najbolj kljucnih orodij socialnega dela. Beseda di­alog sicer ne pomeni, kakor pogosto mislijo, »pogovor med dvema osebkoma«. Predpona »dia« namrec ne pomeni »dva« ali »dvojno«, ampak »skozi«, »cez«.5252	Kot v besedah »diaprojektor«, »dializa«, »diaspora«, ki pomenijo »projekcijo skozi«, »razdvajanje skozi«, »raztresenost po svetu«. Tudi v Platonovih dialogih se veckrat prebija skozi neko temo vec udeležencev.  
 Dialog je torej pogovor (ali misel – logos), ki gre skozi bistvo snovi, ki jo razgalja. A pri Freiru tudi oznanja, kaj bo snov postala.5353	Slovenskemu prevodu Southgateovega stripa smo med drugim dodali kratek povzetek Freirove misli in metode (Flaker, 1988), ki sem ga bil pripravil za konceptualno raziskovalno porocilo o akcijskem raziskovanju (Flaker, 1982). Zdaj, ko obstaja slovenski prevod, bi tak dodatek bil manj potreben. 
 
Za Freira je bit dialoga beseda. V njej najdemo dve dimenzi­ji: refleksijo (oziranje) in akcijo (dejanje) – to pa je za socialno delo kljucno. V resnicni besedi se ti dimenziji tesno prepletata. Neresnic­na beseda ni sposobna spreminjati stvarnosti. Ko besedi ne sledi de­janje, beseda postane prazna. Ker prazne besede niso sposobne napo­vedati sveta, na koncu izgubijo tudi svojo reflektivno dimenzijo. Na drugi strani pa nereflektirana akcija vodi v slepi aktivizem. 
Freire (2019, str. 68) definira dialog kot »srecanje ljudi, med katerimi posreduje svet, katerega namen svet poimenovati, ne da bi se izcrpavali v odnosu jaz-ti.« Izrekanje besed ni privilegij, temvec je pravica vseh. Ne moremo torej govoriti v imenu drugega, saj bi ga s tem oropali njegovih besed. 
Ce ljudje z izrekanjem [svoje lastne] besede, s katero poimenu­jejo svet, ta svet spreminjajo, se dialog uveljavlja kot nacin, s katerim se ljudje osmišljajo kot ljudje. Dialog je torej bivanjska potreba [eksistencialna nuja]. (Freire, 2019, str. 69)5454	V oglatih oklepajih moj dodatek glede na angleški prevod (Freire, 1972, str. 61). 

Slika 8: 
Pogoji dialoga.
Za resnicni dialog po Freiru potrebujemo pet nujnih pogojev: ljube­zen, zaupanje oz. vero, skromnost, upanje in kriticno misel. Da nekaj z nekom skupaj naredimo, je potrebna ljubezen, a ne sentimentalna, temvec ljubezen kot drzno dejanje poguma in srca. Za skupno delo je potrebno zaupanje, vera v ljudi – to pa ne more biti slepa vera, temvec zaupanje, ki ga zgradimo na temeljih skupne izkušnje tega, da se besede in dejanja ne razhajajo. Skupno delovanje ni možno, ce za drugega mislim, da je nesposoben, zase pa, da sem vec kot drugi. Ni možno tudi brez upanja, da bo skupno delo ustvarilo nekaj za nas pomembnega. Kriticna misel je misel, ki vidi svet kot proces, kot transformacijo, je mišljenje, ki ni loceno od dejanja, ki priznava casovnost in ki se ne udomacuje v prijetni sedanjosti in se ne boji tveganj, ki jih prinašajo spremembe. Kriticna misel ni usmerjena v ljudi, temvec v situacije, v katerih se ljudje znajdejo. 
Dialog je  v esenci demokraticen. Je  v svojem bistvu nasprot­je zatiranju. Dialoga ne more biti v situacijah, v katerih ima nekdo moc, da drugim vsiljuje svoje besede, svoj pogled na svet oziroma da drugim ne priznava njihove bistvene pravice do besede, glasu, kakor tudi ne more biti sredstvo »konzumacije« (potrošnje) idej. V takšnih situacijah, v katerih dialog ni mogoc, moramo uporabiti druge vzvo­de družbenih sprememb. Treba je spremeniti družbeno konstelacijo, treba je zgraditi družbeno moc, ki bo prisilila tiste, ki so na oblasti in ki drugim zanikajo pravico do besede, da jim to pravico vrnejo. To pa ni skupinski, temvec je politicni proces – vecji ali manjši preobrat – revolucija.5555	Eden od takih vzvodov je civilna nepokoršcina. Z njo problematiziramo to (vcasih prav na švejkovski nacin), kar je za oblast samoumevno, pokažemo, da je »cesar nag«. Toda ce takšen nastop, protest ni tematiziran in podprt s kolektivno akcijo – ce je samo dejanje posameznika ali skupinice v stiski, se bo lahko zgodilo, kot je zelo dobro opisal Lemert (1962) v svojem seminalnem delu o »paranoji in dinamiki izkljucevanja«, da bo dominantnejša skupina obsodila in onemogocila protagonista kot norega – bolnega. V medicini pa ni dialoga – je le dializa, je diabetes – in, seveda, diagnoza. 

Ko vzpostavljamo dialog v skupinah, ki jih sestavljajo ljudje, ki imajo sicer razlicno stopnjo družbene moci – na primer ucitelji in študentke, socialne delavke in uporabniki – se je morajo ljudje s presežkom takšne moci vzdržati, se od nje ograditi in radikalno pre­dati pravico do besede vsem. Ljudje, ki moci nimajo, morajo imeti možnost, da v tej situaciji postavijo kot enakopravni sogovorniki (in sodelavci), da si priborijo pravico do besede. 
Nekoc sem Freirovo definicijo dialoga takole parafraziral:
Dialog pomeni videti skozi materialne sile, je nacin, kako vkljuciti ljudi, z njimi ustvariti zaroto pogleda in kako videti, kaj bo nastalo. Dialog je nacin, kako pretvoriti družbene ure­ditve v materialne (redukcija substance v materijo) – z name­nom njihove preobrazbe. Kot je zaljubljenost razlog, da se lepše oblecemo. (Flaker@Boj za, 2012, str. 66)
S tem sem hotel poudariti socialno dimenzijo spoznanj, ki nastanejo v dialogu, kakor tudi dialoga samega. Pa tudi pojasniti dinamiko di­aloga kot družbenega procesa. Ni pomembno zgolj to, da ljudje pri­dejo skupaj, pomembno je tudi to, da prevzamejo skupni pogled na stvar in stvarnost. Tak pogled je zarotniški – ob tem, da ljudi združu­je, je zarota tudi v tem, da ima namen, ne zgolj ozir (refleksijo), ima utopicni naboj. V tem pogledu se družbene ureditve materializirajo (ne le objektivizirajo), postanejo namrec gradivo, snov, pred takšnim pogledom pa so bile le silnice, ki so objektivizirale tiste, ki zdaj spre­gledajo. Tisto, kar je bila substanca obstoja, postaja snov, ki jo je mogoce preoblikovati. Ne samo preoblikovati, ne samo dati materiji novo obliko, novo embalažo, temvec jo spremeniti v njenem bistvu, povzrociti njeno preobrazbo (metamorfozo). 
Metaforo zaljubljenosti uporabim prav zaradi preobrazbene lastnosti ljubezni. V hipu lahko cloveka spremeni v temelju. Celo na prvi pogled. V takšnem trenutku nova obleka ni le krinka za stare zadeve, temvec je korak k povsem novi eksistenci, novemu pojmo­vanju samega sebe in svojega okolja, k ljubezenskemu dejanju, ki ustvarja nekaj povsem novega in še ne videnega. 
Freire se ni nikoli ukvarjal prav s temo skupine, je pa vedno delal v skupini. Dialog, ki ga definira srecanje ljudi, je kolektivno dejanje skupine. Hkrati pa skupino uporabimo kot sredstvo spre­membe, kot prostor, v katerem je dialog mogoc, v katerem se lahko uresnici. V tem pomenu postane skupina »eksteritorialna«, izvzeta iz tistih konkretnih ureditev, ki jih je treba spremeniti. Kot prostor, v katerem lahko ubesedimo kritiko in hkrati razvijamo domišljijo. V katerem domišljije ne poklopijo takoj vsakdanje »nuje« in prisila moci drugega. 
Predmet dialoga pa vedno leži zunaj skupine – oziroma ga sku­pina, s Freirovimi besedami, vnaša kot kodo, šifro, ki jo je treba razvozlati, dekodirati, a le z namenom, da ta svoj predmet spet pošlje ven kot novi kod svoje lastne akcije in spremembo stvarnosti. Sku­pino tako uporabimo kot teoreticni kontekst (v katerem je vse mo­goce) zato, da najprej spoznamo in potem spremenimo konkretni, realni kontekst – tam, kjer ljudje zares živijo. 
Jasno je torej, da predmet oziroma cilj spremembe zunaj skupine in da je skupina samo sredstvo spoznanja in spremembe stvarnosti. Skupina torej ne more biti sama svoj predmet – to bi pomenilo vru­šenje skupine v samo sebe in ukvarjanje z zadevami, ki v zunanjem, konkretnem in realnem kontekstu nimajo prakticnega pomena. Ko gre za delavnice skupinske dinamike, bi eventualno lahko rekli, da je prav skupinska dinamika koda, ki jo je treba razvozlati (uganka v takšnih skupinah je prav neizpolnjevanje pricakovanj, ki jih imajo clani skupine glede nastavljenega vodje). S tem smo odgovorili na vprašanje vhodne kode – šifre spoznanja. Vprašanje izhodne kode takšne skupine pustijo ob strani, ne sprašujejo se, kaj je treba storiti, in si ne izmišljajo (skupne) akcije oz. ne razmišljajo o spreminjanju skupin zunaj teoreticnega konteksta.5656	Lahko bi sicer ugotavljali, da to prepušcajo posameznim udeležencem takšnih treningov, da nekaj izkušnje odnesejo s sabo in da jih uporabijo »doma«. Lahko predpostavimo, da ima takšen kapilaren oziroma molekularen prenos nekakšen ucinek in da obstaja možnost, da udeleženci poskušajo spremeniti svoje vedenje v realnih skupinah ali celo delovanje takšnih skupin. Hkrati pa tudi lahko predpostavimo, da se bodo takšne izkušnje spopadle z neizprosno stvarnostjo, v kateri veljajo drugacna pravila, v kateri so uteceni obrazci moci globoko ukoreninjeni. Na ravni skupine se pogosto pojavi lažna utopija (ali celo jamranje), ceš, »ko bi le vse skupine bile, kot je tale naša!« Seveda je to bolj v funkciji tolažilne fantazije kakor realnega programa, ki ne bi, tudi ce bi se uresnicil – npr. da bi bili seminarji skupinske dinamike del splošnega izobraževanja – imel želenega ucinka. Odnosi in obcevanje v skupinah namrec niso plod neznanja in pomanjkanja takšnih izkušenj, temvec so v funkciji delitve družbene moci in težnje, da se obstojeca moc ohrani. 
	Vecja možnost prenosa obstaja, ko gre za skupinske treninge obstojecih skupin. Pa tudi pri tem se pogosto pojavlja shizma med umetno situacijo, ki jo ustvarimo za trening, in utecenimi razmerji in vzorci obcevanja, ki navadno prevladajo nad novimi izkušnjami. Vzroke za takšen razplet lahko išcemo v ne dovolj kriticnem spoznanju družbenih razmerij, ki ustvarjajo skupino, ali v ne dovolj dobro zamišljenih mehanizmih, ki bi negovali nova spoznanja v starem okolju in ga hkrati spreminjali. Gre tudi za pomanjkanje ustreznih orodij za njegovo spremembo.  
 Za kaj takega je potreben re­alni skupinski subjekt z dovolj prakticno utopijo, na primer, kako spremeniti delovanje skupin v konkretnem kontekstu.
Vsiljevanje in prikrajšanje
Nasprotje dialoga je vsiljevanje (ali »invazija«, kot smo prevedli v Southgateovem stripu). Vsiljujejo nam besede, s tem tudi ideje in na koncu dejanja. Svet prevzema znacilnosti staticne strukture samos­talnikov, ki ga obvladujejo. Besede beremo kot navodila, ki jih mo­ramo upoštevati, ni nam treba vedeti nicesar drugega razen tistega, kar nam zapovedujejo. Izobraževanje prevzema znacaj bancništva, ki deponira ideje v cloveško zavest tako, da lastniki bank pobirajo obresti (ali jih celo izterjujejo). V socialnem delu to pomeni pomoc namesto moci, izsiljevanje namesto okrepitve. Razvršcanje ljudi v vnaprej dolocene kategorije in predajanje znanja, kako se v skladu z njimi vesti.5757	Na žalost ni redko, da v socialnem delu uporabnike izsiljujemo. Za prejem socialnih dajatev se morajo primerno vesti (za denarno pomoc mora, denimo, nekdo prenehati piti). V preteklosti je to bila zloraba položaja, ki je uporabniku odtegnila neodtujljive pravice, zdaj to neposredno in brez sramu stopa skozi glavna vrata v socialno politiko, npr. z izgovorom »socialne aktivacije«  – beda, biti brez vsega ni vec zadosten razlog, temelj za socialne pravice, treba si jih je zaslužiti – delati tako, kot oca rece. 
 Ljudje postajajo predmeti idej, ki jim jih vsiljujejo, nekriticno si jih prisvojijo oz. jim jih vsadijo, kot cipe s predpisanimi algoritmi vedenja. 
Z vsiljevanjem jih vsajene ideje prikrajšajo za možnosti, da poi­menujejo svet, da ga spreminjajo, da postanejo del zgodovine (tako pa zgodovina ustvarja, izdeluje njih same). Ostanejo brez glasu. Ni­majo pravice do besede. Kolonializem idej (v funkciji ekonomskega izcrpavanja) ustvarja kulturo molka, tišine. Gromoglasni zvocniki, ki od zgoraj nalagajo ideje v našo zavest, na obširnem dnu ustvarjajo poslušno tišino. 
Naši predniki so se v predmodernih casih naucili prenašati to tišino ob obcasnih uporih in vstajah5858	Spontani revolt zatiranih množic se je izražal v hajduštvu, rokovnjaštvu – predrevolucionarnem, predpoliticnem poskusu redistribucije cloveškega bogastva – dobro ga opiše Hobsbawn v delu Razbojniki (2015). A je poleg tega kolonializirana (pri nas pol-kolonializirana) raja na kolonialno invazijo odgovarjala z evazijo, »lovila krivine«, uporabljala taktike »zelenaštva«, na švejkovski nacin, s subverzivnim besedicenjem spreobracala besede-zapovedi tako, da je protislovja, ki jih vsebujejo, privedla do absurda. A kaj ko evazijo lahko kot nacin oblasti (PR – odnosi z javnostjo) lahko uporabljajo tudi nosilci moci. 
, v »postmoderni« epohi pa postajamo odvisni od trušca propagande, nikoli nam ni dovolj »no­vih idej«, pa ceprav v sebi dojemamo, da nam, tako kot nova doza droge, ne prinašajo nic novega. Tišina postaja abstinencna kriza v potrošnji idej-navodil. 
Prikrajšanje (deprivacija) je le drugi obraz vsiljevanja.5959	Freire uporablja le izraz vsiljevanja (invasion) za oznacevanje procesa, s katerim nosilci moci, hegemoni in dominantna ideologija (Gramsci) vsiljujejo svoj jezik in pojmovanje sveta, Southgate pa ga dopolni s pojmom prikrajšanja (deprivation). Ceprav sta v teoriji družbe in družbene akcije to samo dve plati iste medalje, sta v teoriji skupin in skupinske dinamika vendarle to dva fenomenološko razlicna pojava, ki ju doživljamo drugace. 
 Ko nam vsiljujejo besede, ideje in dejanja, smo prikrajšani za možnosti, da bi sami poimenovali svet okoli nas, za dejanja, ki bi avtenticno od­govarjala na situacijo, v kateri smo se znašli. Ali pa prav nasprotno – ko smo prikrajšani za besedo, nam lahko vsilijo tuje in jih moramo poslušno poslušati. Ceprav je ucinek enak, vsiljevanje in prikrajšanje doživimo razlicno. Vsiljevanje doživljamo kot agresivno dejanje, kot vrivanje necesa tujega, invazivno akcijo drugega, prikrajšanje pa kot brezbrižnost drugega, ignoriranje oz. aroganco, bolj prezrtost kot prezir – kakor da drugim ni mar, kaj bi imeli povedati – pa tudi kot razodetje, da nas nihce ne bo slišal. V obeh primerih gre brezobzir­nost, za nespoštovanje – pri vsiljevanju nas kot aktivnega sprejemni­ka, pri prikrajšanju pa kot oddajnika. 
Uporaba znakov
V skupini smo uporabili znake, s katerimi smo kazali svoje obcutke glede tega, ali smo z nekom v dialogu (ali smo obcutili solidarnost s tem, kar je pravil), ali smo obcutili, da nam nekdo nekaj vsiljuje (nam govori nekaj, kar nam je tuje, celo nesprejemljivo), ali pa smo se pocutili prikrajšani za besedo (da nas ignorirajo, da govori­jo nekaj, kar nima zveze oziroma ni relevantno za našo izkušnjo). Smoter te vaje je bil ne le v tem, da ponazorimo freirovske pojme v prakticnem dogajanju, ampak da negujemo dialog v skupini, da se ozremo na obcutke zapostavljenosti in vsiljevanja. V nekaterih skupinah nam je bilo nerodno kriliti z rokami (raje smo krilili z besedami), skupina, ki je to tehniko sprejela za svojo, pa jo je upo­rabljala tudi po sami vaji – delovanje znakov jih je tako ocaralo, da so jih znaki zacarali – dokler so bili še skupaj, se jim niso mogli odpovedati.
Paradoks je v tem, da do besede pridemo z znaki in ne z bese­dami. V skupini, ki jo sestavljajo vecinoma enakopravni clani in ki deluje na temeljih enakopravnosti, nasprotovanje vsiljevanju, ki ga zaznamo od drugega, lahko pomeni spet (za tega drugega) vsilje­vanje »resnice«, ki pa ni njegova. Znaki pa so, na drugi strani, bolj diskretni in obzirnejši, »ne skacejo v besedo«, a kljub temu govorcu dajo vedeti, kako njegovo pripoved doživlja obcinstvo.6060	Tudi znak, da se strinjamo, da smo v dialogu – ki potrjuje besede govorca, imajo za dialog koristno funkcijo. Preprecujejo, da bi govorec predolgo »nakladal«, da bi prepriceval prepricane. S tem se zmanjšuje redundantnost pripovedovanja, ki bi sicer, kljub strinjanju, lahko povzrocila obcutek zapušcenosti oz. to, da bi cloveka prikrajšali za besedo. 
 Tako znaki omogocajo vec dialoga, hkrati dajejo poslušalcem možnost sporoca­nja, jim dajo aktivno vlogo, govorcu pa neposredno povratno infor­macijo, s tem pa tudi njemu vec možnosti, da stopi s clani skupine v dialog, da tudi on »posluša« skupino oz. da tako razvije pogovor o, za clane skupine, resnicnih vprašanjih, avtenticnih zanimanjih – da udejanji dialog. 
Takšni znaki so neverbalni in so komunikacija (kaj pa ni? – jebemti Watzlawicka6161	Znani Watzlawickov izrek se glasi: »Nemogoce je ne komunicirati!« A ta izrek temelji na tavtološkem sklepanju. Seveda, ce definiramo katerikoli odnos med dvema enotama kot komunikacijo, so vse enote v komunikaciji. Najmanj je tak aksiom je redundanten vsaj toliko, kolikor je redundantno to, nejasno, da ce recemo, da je vse del vesolja. Ko smo že pri vesolju, lahko pripomnim, da je ta izrek neresnicen, vsaj kar zadeva komunikacijo z zunajzemeljskimi inteligentnimi bitji. Ali ne obstajajo ali jih nismo našli oziroma ustvarili komunikacijske kanale z njimi. Zagovorniki Watzlawickove trditve bi temu lahko oporekali z ugotovitvijo, da nekateri že komunicirajo z Nezemljani. Kar naj! 
	Ampak naj se ozrem na to, kaj nam pravi Freire. Kar je nemogoce zdaj, odpira možnosti v prihodnosti. To je bistvo dialoga, preseci meje svoje eksistence. 
 – znaki pa definitivno  so), niso pa to, kar navadno poimenujemo neverbalna komunikacija. S tem imenom navadno razumemo tiste vidike sporocanja, ki jih ne prenašamo z besedami, temvec s telesom, držo, kretnjami, tonom glasu, izrazom obraza ipd. Tudi z dejanji, postopki, celo z organizacijo prostora in okraski v njem. Telesni vidik obcevanja je posebej pomemben, še zlasti v skupini. Se pa precej razlikuje od obcevanja z besedami. Ceprav so besede lahko veckrat vecpomenske in navadno tudi so takšne, , je kljub temu njihov pomen definiran s pojmi, ki jih obse­gajo in vsebujejo. Telo govori na drugacen nacin6262	V tem pomenu izraz »jezik telesa« (body language) ni nic drugega kot duhovit nesmisel (oksimoron) – domislica (hrvaško doskocica). Eventualno bi lahko govorili o »govoru« ali »govorici« telesa, saj nam telo, ceprav ne z besedami oz. denotativnimi pomeni, nekaj »govori« oz. »pove« (tudi pri govorjenju besed nam ton in ritem veliko povesta, dajeta besedam sopomen, konotacijo). Lahko bi celo rekli, da telo nekaj pripoveduje, še zlasti zato, ker kot pripovedke uporablja analogije, ki nam spodbujajo domišljijo onkraj tega, kar vsebujejo zgolj-besede. 
 – eno gesto lahko tolmacimo na nešteto nacinov in vsebuje nešteto sporocil – ce nekdo gleda v tla, si lahko mislimo, da tam nekaj išce, da pociva, da ga boli glava, da se tako koncentrira, da mu je slabo, da gleda tja zato, da mu ni treba gledati v oci, ali da gleda karkoli drugega, kar bi mogel tam videti – in tako naprej.6363	To, kako si razlagamo govorico telesa, je podobno temu, kar sem prej zapisal o osnovnih predpostavkah. Tudi te so neverbalne, dokler jih v skupini premolcimo. Je tudi zelo verjetno, da se prenašajo neverbalno, s pomocjo analogije, ki nasprotno od konsekutivnosti jezika lahko naenkrat zajame vse. 
 
Znaki, ki smo jih tu uporabili, imajo dolocnejši pomen, o njih, vsaj v doloceni skupini, obstaja konvencija o tem, kaj pomenijo. Vendar pa niso ne besede ne splošni izrazi telesa ali dejanja. Niso tudi nic vmesnega med tema poloma. Jezik izraža pojme in telo kaže custva, takšni znaki pa, kot smerokazi, kažejo na nekaj, usmerjajo pozornost – v našem primeru na to, kar se dogaja v skupini. 
Suženj in gospodar – mali poskus 
tematizacije skupinskega dela
Ko smo nacrtovali potek izvedbe predmeta Skupinsko delo v Osijeku, smo bili pozorni na to, da se ne bi ujeli v past nekontekstualnosti, ki je sicer znacilna za podobne oblike dela. Oziroma smo hoteli, da bi skupinsko delo bilo povezano s kontekstom in da naj bi tematiziralo to, kar je kljucno v življenju udeležencev. Imeli smo namen repre­zentirati bodisi teme socialnega dela bodisi tiste, ki zadevajo študij. Nacrtovali smo vajo, ki jo najdemo v Southgateovem stripu (št. 21) in ki simulira razmerja med prošnjo, oceno in odlocitvijo. Razmišljali smo tudi o sociodramskem vložku, ki bi lahko spontano, kakor se to zgodi, ko uporabimo tak nacin dela, reprezentiral ustrezne vidike štu­dentskega življenja ali probleme študija. A smo se o tem pogovarjali, pa ceprav nismo izvedli sociodramske vaje. Tema nadaljevanja študija, podiplomskega programa, je vzniknila v zacetnem, nestrukturiranem pogovoru in odzvanjala ves cas seminarja. (Vec o tem pozneje.)
Je pa v to smer šla vaja, Pravzaprav igra vlog, v kateri so ude­leženci v parih izmenicno igrali vloge gospodarja in sužnja. Takšna binarna delitev vlog in moci ima splošni generativni potencial, je pa tudi še posebej znacilna za matrico socialnega dela pa tudi za položaj študentk in študentov. In kot se navadno pri tej igri dogaja, je deblo­kirala množico sentimentov in misli o pomembnih zadevah.
Igra je potekala v vedrem ozracju, udeleženci so se razkropili po faksu pa tudi zunaj. Pa vendar se je pokazalo, da to ni bila zgolj zabava, da jih je vecina imela vsaj manjši problem z igranjem vlog. Ceprav so nekateri gospodarji imeli številne ideje, kaj naj njihovi sužnji delajo, in bili pri tem ustvarjalni, pa so hkrati porocali o tem, da jim vloga gospodarja ni »sedla«, da so se v njej pocutili nelagod­no, da jim je bilo odvec ukazovati. To jim je bilo v breme kakor tudi »odgovornost«, ki so jo prevzeli za vedenje drugega – kljub temu, da so neka »nora« pocetja, ki ne sodijo v univerzitetno okolje, izvajali sužnji, ne pa gospodarji. Biti gospodar v doloceni situaciji omogoca ustvarjalnost, a tudi nalaga breme odgovornosti. 
Na drugi strani je bila vloga sužnja ležerna. Ni bilo treba misliti, zabavno je bilo kdaj pa kdaj gospodarju kaj ušpiciti (gospodarji sicer v tej izdaji igre niso bili prav nic zahtevni ali zlobni). Celo ko so po­celi kaj takega, kar jim je povzrocalo nelagodje (pred mimoidocimi), jim je bilo v tolažbo, da se lahko od teh dejanj distancirajo, saj jim je to naložil gospodar. Vecinoma so udeleženci porocali, da jim je bilo laže igrati vlogo sužnja kakor gospodarja.
Ugotavljali smo lahko, da se je v igri samodejno vzpostavila sim­bioza med sužnji in gospodarji. Vendar pa ta simbioza ni bila povsem v ukazovanju in uboganju ukazov. Nekateri sužnji so se upirali, ko­likor so si upali in kolikor jim je dopušcala situacija. Takšen upor ni bil odkrit (bi pa lahko bil, kakor se je to že kdaj zgodilo pri igranju teh vlog). Nekateri so ga izražali, na švejkovski nacin, tako da so z doslednim izvrševanjem ukazov prignali ukaze do absurda.6464	Ocitno je del vloge »dobrega sužnja« ne samo, da izvrši ukaze, temvec tudi, da jih razume, da nase gleda, kot lahko predpostavi, da bi ga videl gospodar, oz. da vnaprej predvidi to, cesar gospodar ni izrekel (spet predpostavke in projektivna identifikacija!). 
 Na drugi strani so gospodarji, pa ceprav vecinoma blagi, obcasno, ko jih kdo ne bi ubogal, prehajali v strožje oblike ukazovanja in sporocanja. Lahko recemo, da so se vloge porazdeljevale in prehajale iz ene modalnosti v drugo. Vcasih so bili sužnji dobri ali slabi in enako je veljalo za gos­podarje. Torej bi si lahko v igranju teh vlog zamislili dve dimenziji, poleg dimenzije podrejanja (gospodar in suženj) še dimenzijo tega, ali so dobri ali slabi. 
Slika 9: 
Matrica gospostva in suženjstva.
Znacilnost takšne matrice oziroma kvadrantov ni samo v tem, da se vloge sodelujocih vedno lahko gibljejo po obeh dimenzijah – torej da si suženj ali gospodar, v tem dober ali slab. Dogaja pa se tudi to, da ti osi, ko ju postavimo, dobita magicen ucinek – v tej igri je odtlej mogoce prevzeti zgolj in samo te vloge, variacije so le v stopnji intenzivnosti enega ali drugega osnega kontinuuma. Ko igramo to igro, ima vsako dejanje, vsaka izjava, celo pogled, svoj pomen, ki ga razumemo zgolj kot manifestacijo teh dveh dimenzij. Dokler igra traja, ne moremo iz nje stopiti, biti karkoli drugega kakor dober ali slab – gospodar ali suženj. Iz te aksiomatske carovnije oziroma teri­torialnega prekletstva (damnés de la terre) lahko izstopimo samo, ko se igra konca, ko ni vec carovnije.6565	Vcasih tudi to ni mogoce. Ko smo ob neki priložnosti igrali te vloge in po igri v parih dobili idejo, da dvorano, v kateri smo se nahajali, razdelimo po teh dimenzijah in da z menjavo tocke, na kateri smo stali, tudi zamenjamo stališca, da bo ponazarjalo vlogo tako, da bo odgovarjalo namišljenim koordinatam v prostoru (proti sredi sobe so bile vloge blažje, proti stenam ekstremne). Vendar pa, ko smo koncali igro in se hoteli ozreti nanjo, smo še vedno govorili glede na to, na kateri tocki v koordinatnem prostoru smo se nahajali. V tisti situaciji ni bilo mogoce govoriti in razumeti tistega, ki je govoril, kako drugace kakor v koordinatah dveh osi – dobrih in slabih sužnjev ali gospodarjev. Prekletstvo prostora smo prekinili le tako, da smo stopili ven na plano, pred poslopje, kjer prostor ni imel vec teh dveh pravokotnih dimenzij. 

Vsekakor pa je zavest, da bomo vloge zamenjali, olajšala igranje ene ali druge vloge. To je pomembno poudariti, saj je prekletstvo vloge manj intenzivno, ko vemo, da bomo v naslednjem trenutku odigrali prav nasprotno, komplementarno vlogo. To kolo usode6666	Po filmu Kolo srece (Trading places, Landis, 1983), v katerem Eddie Murphy in Dan Aykroyd igrata brezdomca in uspešnega menedžerja, ki se znajdeta v nasprotnih vlogah – parafraza Twainovega Kraljevica in beraca. 
 je kljucno v socialnem delu, ko prevzamemo vlogo zagovornika, prevzamemo držo, ki je nasprotna klasicnemu skrbniškemu odnosu – v prvi izhajamo iz solidarnosti, možnosti, da se bomo tudi sami znašli v podobnem položaju, v drugem gledamo na predpostavljeni obci interes cloveka, za katerega nam je zaupana skrb, in prav zaradi poistovetenja s splošnim dobrim zanemarjamo njegovo stvarno in konkretno perspektivo. 
Ena izmed udeleženk igre je imela samo en ukaz – da njena suž­nja dela »vse, kar hoce«. S tem paradoksom je de facto igro prekinila, pravzaprav je »igro pokvarila« – tako da niti ona niti njena kolegica nista imeli izkušnje igranja vlog. To dejanje je morda bilo za obe dobro, morda tudi dobro za razpravo, a ce to vzamemo kot metafo­ro, je pogled nekoliko drugacen. 
Jasno je, da se v socialnem delu moramo pogosto umakniti iz svoje vloge, še posebej ce je dominantna, gospostvena ali skrbniška. Samo tako opušcanje vloge lahko omogoci dialog. Toda, ce ne opus­timo samo vloge, temvec zapustimo tudi prizorišce, se naša vloga ne bo preoblikovala, cloveka bomo razbremenili gospodarja, a ostal bo sam – ko smo zapustili prizorišce, smo zapustili tudi njega. Umet­nost socialnega dela je ostati v situaciji, a jo hkrati spremeniti. Z izstopom iz situacije na eni strani prekinjamo premoc nad drugim, a ce ta drugi nima moci tudi sicer, se bo z našim izhodom s scene ta nemoc le povecala (in zelo verjetno se bo zelo kmalu pojavil nekdo z mocjo, ki bo zlobnejša od naše). Trik je ostati v situaciji in spoznati svojo nemoc v nemoci drugega, saj lahko to postane opora za skup­no delovanje in vzajemno okrepitev. 
Ta igra vlog je pokazala, morda ne povsem eksplicitno, da vode­nje ni isto kot podrejanje. Ceprav je bil suženj podrejen, je tudi on obcasno vodil igro. 
Pravila skupinskega pogovarjanja
Najbrž ima vsaka skupina svoja pravila. Vsaj nenapisana. Nekatera pravila dolocajo clanstvo v skupini, dolžnosti in pravila clanov, dru­ga pa urejajo delovanje skupine, pretok informacij, »promet« oziro­ma interakcije med udeleženci skupinskega dogajanja. Pravila o in­terakcijah so pogosto le implicirana v delu skupin, navadno prevzeta iz nekih splošnih vzorcev obcevanja in sodelovanja v skupini (npr. iz pravil olike, utecenih pravil sestankov). Takšna tiha, zamolcana in nereflektirana pravila v senci so pogosto vir motenj v delovanju skupine – nanje se težko sklicujemo in so navadno namenjena ohra­njanju (neenakomerne) delitve moci v kolektivu, skupini. Tako na primer mocnejši in bolj uveljavljeni clani skupine pridejo laže do besede, agilnejši se pogosteje priglasijo k besedi in vec govorijo. Ce vodja skupine tudi hkrati predseduje njenemu sestanku in daje be­sedo, s tem poglablja brezno med vodstvom in clanstvom, pogosto usmerja pozornost nase in ustvarja vtis, da je prav on ali ona odgo­vorna za delo skupine (alfa in omega skupine). 
Zato se v nekaterih skupinah pojavijo pravila, katerih namen je omogocanje enakopravnejšega sodelovanja v delu skupine in jasnejše izražanje stališc oziroma z njimi povezanih osebnih obcutkov. V na­daljevanju na kratko predstavim pravila, ki smo jih uvedli v seminar skupinskega dela na študiju socialnega dela v Osijeku. Izvirajo iz tra­dicije treningov skupinske dinamike, nekatere pa smo si izposodili iz aktivisticnih skupin, npr. v zasedbenih gibanjih na zacetku drugega desetletja tega stoletja. Najprej jih bom izpisal in potem na kratko komentiral.6767	Pravila, ki smo jih uporabili v Osijeku, sem po spominu izpisal na kraju samem, tik pred zacetkom seminarja. Tako sem katero od teh, ki smo jih pred leti uporabljali, pozabil. Tudi nisem zapisal vseh pravil, ki smo jih uporabili v zasedbenem gibanju in jih torej ni na tem seznamu. Nekaj vec o teh pravilih boste izvedeli na koncu poglavja, sicer pa o nacinu pogovarjanja na zasedbenih skupšcinah v Flaker@ Boj za, 2012, str. 187–194.  
,6868	Tukaj naštejem in komentiram pravila na seznamu, ki se razlikuje od tistega, ki smo ga uporabili v Osijeku. Ob naslednji priložnosti, ki se je pojavila ob intenzivnem seminarju v zavodu v Crni na Koroškem, sem namrec pogledal izvirni material, kratek povzetek (Weitzel, 2015) »tematsko usmerjene interakcije« (TCI – theme centred interaction) Ruth Cohn (1975), od koder smo pred leti pravila crpali. Prav velike razlike, na moje presenecenje in zadovoljstvo, ni bilo. Tukaj izpišem pravila, kakor smo jih predstavili v Crni.  
  
Bodi sam svoj gospodar!
Povsem po nakljucju smo pravila posredovali udeležencem seminar­ja kmalu pa igri vlog »gospodarja in sužnja«. Pravilo »Bodi sam svoj gospodar!« pa sporoca, da se mora vsak clan v skupini pocutiti su­vereno, da sam odloca o tem, kaj v skupini dela, oz. mu daje moc, da v skupini eksperimentira, hkrati pa, kot smo opazili pri igranju »gospodarja«, da s tem tudi prevzema odgovornost.
To pravilo je bolj kategoricno dovoljenje za demokraticno ve­denje v skupini kakor pa pravilo v ozkem pomenu besede.6969	Tako ga tudi uvede izrocilo Ruth Cohn (tematsko usmerjene interakcije – TCI). Tematsko usmerjeno skupinsko delo namrec izhaja iz treh »dialekticnih aksiomov«: avtonomije, spoštovanja in širjenja mej. Iz njih nosilci metode izvedejo  tri osnovne »postulate«: a) Bodi sam svoj predsednik in predsednik samega sebe! (To smo bržkone zaradi kulturnih oz. jezikovno-slogovnih razlogov prevedli v »gospodar«). b) Motnje in strastne izmenjave imajo prednost! c) Bodi odgovoren za to, kar delaš, kakor tudi za to, cesar ne narediš – v svojem osebnem življenju in v družbi. Druga pravila, ki jih vecinoma tu prevzemamo, pa so »pomožna pravila«, ki pomagajo te postulate uresniciti oz. omogociti skupinske interakcije, ki bodo uravnovesile dialekticna razmerja med osebnim zanimanjem clanov skupine (jaz), skupinskim procesom (mi), ki se med clani razvija, in temo, s katero se skupina ukvarja (to – ang. it), in pri tem upoštevale okolje oz. svet (ang. globe). 
	Že sami avtorji metode poudarjajo, da naj bi šlo za aksiome, ki se dogajajo tako ali tako – vsi smo namrec svoji gospodarji, motnje si vzamejo prednost ne glede na to, ali jim to dovolimo ali ne, vsi smo odgovorni za svoja dejanja – a tudi za imperative, ki naj bi nas v takšnih skupinah ucili tako ravnati. Z zornega kota kritike oblastne aksiomatike pa tudi zaradi nujnega razlikovanja med »aksiomom« (tako je!), postulatom (torej tako mora biti!) in »imperativom« (tako naj bo!), lahko ugotovimo, da gre za imperative, in sicer take, ki omogocajo uhajanje oblastni aksiomatiki, ki bi se v tem primeru glasila takole: »Vsakdo ima svojega gospodarja,« in »Red je kljucen, motnje pa nekaj, kar ga nakljucno moti in jih je treba spregledati ali odpraviti.« 
	Tretji imperativ oz. postulat tega izrocila (o odgovornosti) pravzaprav izhaja iz prvega oz. ga prvi že vsebuje. Zato ju obravnavam skupaj. 
 Je nuj­ni prvi pogoj za enakopravno sodelovanje v skupini. Kot tako je protistrup podrejanja v skupini, je pravilo, na katero se clani lahko sklicujejo, ko se jim zazdi, da se jim prav to dogaja; pa tudi pravilo, na katero se lahko sklicujejo in ki jim dovoljuje, da storijo nekaj, za kar bi sicer mislili, da za skupino ni sprejemljivo, in cesar v utecenih okvirih katerekoli skupine ne bi naredili.7070	Ker je pravilo kategoricno, ga nikoli ne moremo do konca uresniciti. Razumeti ga moramo v dialektiki napetosti med skupinskimi pricakovanji, normami in vrednotami na eni stani in osebnimi pricakovanji, željami in zanimanji na drugi. Pravilo ne ukinja te dialektike, temvec jo ustvarja oz. krepi na ravni zavestne udeležbe posameznih clanov skupine kakor tudi na ravni okvirov, ki organizirajo delovanje skupine. 
 
Govori naj le en na enkrat
To pravilo je povsem stvarno in ocitno, a ga kljub temu redno krši­mo. Posledica tega je najmanj hrup in da preslišimo druge pa tudi razpadanje skupine na vec pogovorov hkrati. Prednost skupine je, da je v njej vec glasov, a jih je treba poslušati enega za drugim. 
Ce gre za vecjo skupino, se mora nekdo javiti za moderatorja pogovora (to ne pomeni za vodjo skupine), torej za nekoga, ki bo sodelujocim dajal besedo, bil pozoren, kdo se je k njej priglasil, in skrbel za upoštevanje vrstnega reda prijavljanja k besedi. To je mogo­ce narediti tudi brez »cloveškega« moderatorja, za podoben namen lahko uporabimo »govorno palico« (talking stick – glej opis vaje v stripu pod št. 16), se pa to spontano zgodi v vecji skupini, v kateri uporabljajo mikrofon.7171	V izrocilu tematsko usmerjene interakcije (TCI) obstaja še pravilo, da naj, ce hoce hkrati govoriti vec ljudi, vsakdo pove kljucne besede svojega prispevka. Tako se na kratko osvetlijo vse teme, preden se delo skupine nadaljuje.  
 
Prednost ima tisti, ki je govoril manj
Navadno vrstni red govorcev nastaja na podlagi tega, kdo se je prej prijavil za besedo. To pogosto pomeni, da vec govorijo tisti, ki so agilnejši, hitreje dvignejo roko (imajo »hitrejše prste«) – to pa se na­vadno prekriva s predpostavljeno hierarhijo clanov skupine. Pravilo, da imajo prednost tisti, ki so manj govorili, opogumlja ljudi, ki so sicer bolj tiho, jim da vec možnosti, da pridejo do besede. Vrlina sodelovanja v skupini ni toliko v govorjenju, temvec v poslušanju. In pogosto ljudje, ki dobijo prednost po tem pravilu, povejo nekaj, kar bi povedal agilnejši clan skupine, zaradi boljšega poslušanja pa morda celo bolj pretanjeno. Vsekakor pa to pravilo širi nabor sode­lujocih in krepi sodelovanje v skupini. 
Izogibaj se besednemu »pingpongu«
Dolgotrajnejši diadni pogovori (Hrvati bi rekli »prepucavanje«, pri nas smo prav pri pingpongu rekli »pimplanje«) so v skupinah pogost pojav. In utrujajoc. Vcasih dva clana zacneta diskusijo, v kateri do­polnjujeta drug drugega ali pa drug drugemu nasprotujeta. Drugi ostanejo neme price njunega spopada, ki zacne prevzemati podobo spektakla za druge. A ti drugi zelo pogosto v tem spektaklu ne uživa­jo. Neredko ga doživljajo, kakor da se nasprotnika v resnici strinjata in polemizirata o nebistvenih vidikih, ali pa se jim polemika, ki jo imata, ne zdi prav nic kljucna za skupino; njuno polemiko pogosto doživljajo le kot nacin »produciranja« sebe in kot igro premoci med dvema clanoma skupine, ki želita prevladati. V vsakem primeru pa, ko se to zgodi, drugi udeleženci skupine dobivajo obcutek, ki jih ne vara, da so odvec, da jih to ne zadeva (s tem pa tudi delo skupine), da so iz skupine izkljuceni in zgolj privesek protagonistov. 
Motnje imajo prednost
Pogosto nas nekaj, kar se v skupini dogaja, ali pa nacin, kako se dogaja, moti. Prav tako pogosto si mislimo, da je takšna motnja »naš problem«, da je to le naš obcutek in osebna zadeva. Prav tako pogosto pa to ne drži. Zelo verjetno je, da tudi drugi podobno do­življajo, še verjetneje pa je, da imajo glede tega svoje stališce. To, kar v skupini zacutimo, je vedno tudi odmev dogajanja v skupini – ne glede na to, koliko so naši obcutki osebni.
Kot pri »cesarjevih novih oblacilih« je zato zaželeno, in pogosto tudi produktivno, izreci, ko nas nekaj zmoti. Prijavljanje motenj po­gosto kaže na nekaj, kar skupina sicer maskira, prikriva. Prijavljanje motenj je pravica sodelujocih, in tudi ce drugi motnje ne doživljajo podobno, je za skupinsko kohezijo pomembno, da skupina sliši, kaj nekoga moti, pa cetudi gre samo za enega njenega clana. Posame­znikovo motnjo, to, da ga v skupini nekaj moti, moremo razumeti kot simptom delovanja skupine ali pa kot kažipot k temu, s cimer se skupina mora ukvarjati.7272	Izrocilo tematskih skupin Ruth Cohn (TCI) usmerja pozornost na dve vrsti motenj. Že v izhodišcnih imperativih v priredju z motnjami omenjajo tudi strastne izmenjave. Imperativ je torej, da vznemirjenja, razburjenja, mocnih custev, telesnega odziva ipd. nimamo za nekaj, »kar moti« naše srecanje, sestanek, skupino, temvec nekaj, kar moramo spoštovati – tudi kot nekaj, kar je kljucen del nas kot ljudi, tudi kot nekaj, kar pravzaprav nosi in prenaša naše misli in dejanja. Poleg tega imperativa pa med pomožna pravila vkljucijo tudi pravilo, da imajo prednost »stranski« pogovori, ki niso povezani s temo. Ceprav nas zmotijo, so pomembni, saj se sicer ne bi zgodili.   
  
Ce se ti zdi potrebno, zahtevaj »osvetlitev« – ozir vseh clanov na temo, dogajanje, obcutje
V nekaterih situacijah je bolje kot pasivno sprejemati implicitne predpostavke, od clanov skupine zahtevati, da spregovorijo o tem, kako vidijo neko dogajanje, oz. da osvetlijo svoje stališce o necem – pa naj bo to motnja ali kakšna druga pomembna zadeva. S tem dobimo panoramski pogled na dogajanje v skupini. To je zelo uporabno za ori­entacijo skupine, za to, da se skupina znajde. Ko zahtevamo osvetlitev, dobimo tudi pogled tistih clanov skupine, ki sicer govorijo manj, ki se držijo bolj ob strani. Dobimo tudi vec njihove udeležbe. 
Prošnja za takšno izražanje mnenja oziroma, bolje, osvetlitev je intervencija, ki z ozirom (refleksijo) na dogajanje v skupini omogoca skupini, da svoje delovanje dvigne na višjo raven, hkrati pa zagota­vlja »obcutek skupine«.  
Bodi oseben in neposreden
Ta imperativ oz. maksimo lahko razdelimo na vec konkretnih, po­možnih pravil:
Govori v prvi osebi. Izogibaj se neosebnim oblikam (»mi«, »se«, pasiv, neosebni »ti«). 
Ce kaj vprašaš, povej, zakaj vprašaš in kaj ti vprašanje pomeni. 
Izogibaj se, kolikor se le da, interpretacijam drugih. Raje govori o svojih odzivih.
Izogibaj se posploševanju.
Smo namrec mojstri maskiranja svojih stališc, custev in misli. Na­mesto da naravnost povemo, kar cutimo, mislimo in kakšno stališce imamo, pogosto svoja stališca prikazujemo kot obca in uporabljamo vprašanja, ki so pravzaprav retoricna. Ko recemo: »Tako se ne dela,« ali vprašamo »Zakaj to delaš?«, v resnici s tem kažemo svoje nestri­njanje s tem, kar je clovek naredil. Bolj pošteno in iskreno bi bilo, ce bi rekli: »To, kar delaš, me moti.« Še precizneje pa, ce navedemo to, kar je clovek naredil in kaj smo ob tem obcutili: »Ko si rekel, da je Jurka krava, me je to prizadelo, ne samo zato, ker je moja prijateljica, ampak sem se ustrašila, da boš kaj takega rekel tudi meni.«
S prenosom svojih stališc v splošne storimo vec stvari naenkrat. Najprej se zavarujemo pred ocitki. Potem povsem sintakticno, s stav­cno skladnjo, prenesemo odgovornost za dejanje na drugega, zdaj se mora on zagovarjati, braniti in upravicevati, mi sami pa lahko poci­vamo v zavetju svoje splošne ugotovitve ali retoricnega vprašanja. S tem se znebimo vsake odgovornosti, drugemu pa nasajamo obcutek krivde, hkrati pa tudi vsiljujemo svoje stališce. Gre za manever in maniro, s katero svoje osebno stališce pretvorimo v aksiom splošnega ravnanja. 
Seveda so takšne govorne figure ucinkovite v politicnih praksah, celo v strokovni in znanstveni polemiki, v kateri pogosto prehaja­mo od obcega k posebnemu, postavljamo vprašanja (hipoteze), na katera moramo nato odgovoriti. Tak nacin govora morda celo ni problematicen v vsakdanjem življenju, ce le ozracje dopušca ugovar­janje in predpostavlja, da so tako izražena stališca vendarle osebna. V vsakdanjem življenju se tudi ne moremo sklicevati na takole pravilo, saj ga skupina ni izrecno sprejela. Takšna pravila so uporabna, ko se ucimo o skupinski dinamiki, da spoznamo takšne manevre pri drugih, da nam dajo moc, da se jim upremo, a tudi, da tudi sami v vsakdanjiku jasneje izrazimo svoje misli, obcutke in da drugim dovolimo enako. Tako da v »naravni« situaciji, v kateri to pravilo ne velja izrecno, takrat ko nekdo uporabi takšne figure, lahko taktno in nežno pripomnimo: »To ti tako misliš, mar ne?« in pogovoru s tem povrnemo vsaj malo porušenega ravnovesja. 
Zahtevaj povratno informacijo (feedback), 
ko si to želiš
Skupine nam so priložnost, da se vidimo v vecstranskem ogledalu. Zato je povratna informacija o tem, kaj in kako nekaj naredimo, pravzaprav naša pravica. Ko smo v skupini, seveda, vseskozi preje­mamo povratne informacije. Vendar pa so lahko prevec implicitne, nerazlocne, obremenjujoce, ko jim ne bi bilo treba biti, pa tudi na­robe razumljene. Zahteva po feedbacku je prošnja za iskreno, ekspli­citno in dovolj precizno informacijo o tem, kako nas drugi vidijo, kako vrednotijo naš prispevek skupini in tudi naša druga dejanja. Prosimo lahko celo skupino ali pa posameznega clana – da preverimo naše vtise in krepimo osebno in medsebojno zaupanje. Zaradi po­membnosti povratnih informacij jih je treba pazljivo oblikovati, a tudi pazljivo sprejemati. 
Ko sprejemaš povratno informacijo, najprej dobro poslušaj (ne reagiraj »na prvo žogo«)
Sprejemanje povratne informacije je vznemirljiv dogodek. Vznemir­ja pa to, kaj bodo drugi o nas povedali, tudi to, ali se naše pojmova­nje samih sebe sklada ali pac ne s pojmovanjem drugih, ali so opazili, cesar mi ne bi radi, da bi drugi videli, ali bomo zvedeli karkoli, cesar o sebi še ne vemo (vsi imamo svoje »slepe pege«) in ali nas bodo pohvalili ali pac ne. 
Bojazen pred kritiko ali doživljanje tega, kar drugi pravijo o nas, kot kritike nas potisne v obrambni položaj. Iz takšnega položaja se pogosto odzovemo prehitro in brez premisleka, zavrnemo to, kar nam drugi povejo, hitro, kakor moramo pri tenisu vrniti servis. S tem postanejo besede drugega zaman in izgubljamo to, kar bi lahko od drugega zvedeli o sebi. Seveda je to, kar drugi vidijo, le del nas, res je, da so nekatera opažanja napacna in nekatere ocene zgrešene, ljudje, ki nas gledajo, se lahko motijo. In seveda je treba takšne napa­ke korigirati – dati feedback na feedback. A tega ni treba storiti takoj, na prvo žogo. Žogo je treba prijeti v roke, jo pogledati, videti, kaj velja in kaj ne, lociti seme od plevela. Šele nato pa umirjeno odgovo­riti. Le tako bo povratna informacija uporabna. 
Ko daješ povratno informacijo, jo podaj tako, da bo uravnotežena, konkretno opiši vedenje clana skupine in povej, kaj obcutiš, ko se tako vede  
Nedvomno je laže sprejeti povratne informacije, ce so precizne in uravnotežene, izražene s pozornostjo in spoštovanjem. Cloveku mo­ramo sporociti, kako ga vidimo, tako da pokažemo njegove vrline in pomanjkljivosti. Takrat jih bo laže sprejel. Tudi ko je povratna informacija pozitivna, je bolje, da ni prevec splošna. Obstaja velika možnost, da bomo, pa ceprav hvaležni za pohvalo, z njo razocarani (saj nam zares nic ne pove) in bomo celo o njej podvomili (to mi govori, ker se tako spodobi). Boljše je, da povratne informacije niso ad personam, da ne hvalimo ali grajamo cloveka, temvec tisto, kar je storil, ali pac, kako je to naredil. To ni samo sprejemljivejše za prejemnika, temvec je tudi konkretnejše, preciznejše in nekaj, kar je mogoce objektivno videti in pri posredovanju povratne informacije dobro opisati.7373	Seveda naša dejanja implicirajo našo osebnost. Vendar pa tudi mi sami sebe dojemamo po tem, kar pocnemo – tudi za nas same je naša osebnost implicitna. 
 Zato je pomembno v povratno informacijo uvrstiti konkretna opažanja, pridobljena pri delu skupine, tukaj in zdaj, to, kar so lahko vsi videli, tudi prejemnik informacije. Poleg tega, da je skupina v poznejših fazah skupine bolj dojemljiva za dajanje in pre­jemanje povratnih informacij (v zacetnih fazah bojazen glede tega, kako naj v skupini sodelujem, ovira tako dajanje kakor prejemanje vsebinskega feedbacka), je takrat na voljo tudi vec snovi, iz katere lahko udeleženci skupine sestavijo uravnotežen in ucinkovit feedback. 
Pomembna komponenta dajanja povratnih informacij so tudi obcutki tistega, ki jih daje. Treba je povedati, kakšen je ucinek dejanj clanov skupine, kakšne obcutke izzovejo pri meni, kako se pocutim, ko se kaj takšnega zgodi. To je ne zgolj spodbujanje upoštevanja cu­stev clanov skupine, temvec je tudi kljucen del povratne informacije – saj pogosto ne vemo, kaj naša dejanja sprožijo pri drugih – sama dejanja lahko tudi sami vidimo, kako pa se drugi ob tem pocutijo, tega ne vemo, lahko zgolj predpostavljamo. 
Opomba: Prednost in vrlina skupin, v katerih opazujemo same sebe in ki jim je cilj dobiti izkušnjo skupinskega sodelovanja, sta, da se clani o prispevku skupini pogovarjajo in da udeležencem z beseda­mi dajejo povratne informacije. Pretirano govorjenje, besedna narava pocetja pa je hkrati njihov primanjkljaj. Lahko nekomu recemo, da je dober sodelavec in izvrsten poznavalec stroke, ampak ce se pri praktic­nih problemih ne obrnemo nanj ali nanjo, teh besed nismo potrdili in clovek si lahko upraviceno misli, da so to bile le »prazne besede«. To je še toliko ocitnejše v realnih skupinah. Še posebej pri ljudeh, ki so sicer zapostavljeni in razvrednoteni, so dejanja pomembnejša od be­sed. Lahko »mulcem« govorimo, kako so nam pomembni in da nam je veliko do njih. Ampak, dokler se ne bomo zanje zavzeli, ko bodo res v stiski, in vsaj necesa ne naredili, predvsem pa nekaj zanje tvegali, nam z zanje znacilno previdnostjo in upraviceno ne bodo verjeli. Tudi to ustvarja razliko med svetovanjem in socialnim delom. 
Bodi pozoren na govorico telesa
Telo namrec ne laže. Telesne manifestacije presegajo delitev na resnicno in lažno, pac so. Telo je realni nacin, kako smo v skupini. Hkrati je tudi zelo pretanjen nacin zaznavanja skupine. Kar se v sku­pini dogaja, odzvanja v telesu. Ce spremljamo telesne obcutke, svojo držo in obcutek, ki nam ga daje, telesno udobje in neudobje, sprem­ljamo tudi dogajanje v skupini. Menda je telo tudi prenašalec ali pa vsaj prinašalec, kot sem že omenil, osnovnih predpostavk delovanja skupine, dogodkov, ki jim sicer pripisujemo psihološki ali socialni znacaj.7474	Ali je molk oz. tišina v skupini prijetna, zatežena, napeta ipd., bomo zvedeli od svojega telesa (in od teles drugih, ki odzvanjajo v našem). 
 Ne smemo pa govorice telesa prevajati, moramo jo z ne­kakšno telesno fenomenologijo, torej z epohé – dajanjem pojmov v oklepaj – dojeti, doživeti.
S telesom smo resnicno navzoci v skupini. Skupino si lahko za­mislimo, jo spremljamo, opazujemo, da pa smo zares v njej, mora­mo to storiti povsem telesno. Ce gre za zares skupno stvar, moramo zastaviti zanjo svoje telo.7575	V radikalnem pogledu je to pomembno v protestnih gibanjih. Ni dovolj, da se z idejami in nameni gibanja strinjamo, da jih podpiramo, za akcijo moramo najprej zastaviti telo. Ce nic drugega z njim zasesti prostor.
 Telo je namrec tudi nosilec naše inten­cionalnosti (primerjaj Lamovec, 1993), z njim ne le kažemo svoje namene, jih uprizarjamo, temvec jih tudi uresnicujemo. Tudi to je skupinska stvarnost. Telesno usklajevanje namenov se najbolj izrazi pri fizicnih dejavnostih, še bolj pa pri plesu. Z gibi se analogno po­vezujemo, usklajujemo svojo akcijo z akcijo drugega. Bolj prikrito, manj ocitno pa je to pri skupinskih dejavnostih, ki jih opravljamo sede (a se kljub temu kaže s spreminjanjem drže, mimiko obraza, celo ritmom dihanja). Praksa gledališca zatiranih (ki izhaja iz Frei­rovega izrocila) temelji na tem, da je za misel in akcijo najprej treba prebuditi telo (Boal, 1996).7676	Kot je ugotavljal že Reich, družbeno zatiranje poteka s kontroliranjem, omejevanjem telesnosti in spolnosti. S povsem drugega vidika podobno v Nadzorovanju in kaznovanju Foucault (1984) ugotavlja, da telo ni jeca duše, temvec nasprotno, da je duša jeca telesa. Cloveško avtonomijo dosežemo z gibanjem in gibi (Leroi-Gourhan, 1988). Tako tudi v skupini. 

***
Najprej sem naštel pravila, ki se, razen prav prvega – ki usmerja k svobodi obcevanja in daje sodelovanju v skupini znacaj prosto­voljnosti7777	To pravilo ima podoben ucinek tudi v skupinah, v katerih je sodelovanje obvezno, saj to obveznosti zrelativizira in omogoca lastno oblikovanje udeležbe v skupini. 
 – nanašajo na urejanje prometa oz. interakcij v skupini – govoriti je treba v nekem redu, dati prednost manj dejavnim, se izogibati »pimplanju«. V ta razred delno sodijo tudi pravila o prija­vljanju motenj in o osvetlitvi. Ta pravila uvajajo možnost odmora, »time-outa« in s tem preusmerjanja pozornosti na del skupine ali skupinskega dogajanja, ki je bil prezrt, a bi lahko bil kljucen, hkra­ti pa omogocajo vecjo stopnjo udeležbe. Ti pravili sta tudi uvod v pravila, ki usmerjajo komunikacijo v neposrednejšo, jasnejšo in v omogocanje, da ljudje od skupine zvedo cim vec o sebi in da se v njej orientirajo in ustvarijo povezave. Prva pravila se torej nanašajo na »promet«, druga na ton, na ozracje v skupini. Narava pravil ni v tem, da bi to bila stroga pravila, na primer formalna, ki jih je treba dobesedno upoštevati. Na eni strani so bolj smernice, ki omogoca­jo, da se v skupini zacne dogajati nekaj novega, da skupina lahko eksperimentira, na drugi strani pa so kode o tem, kako se v skupini pogovarjamo – kode, ki jih šele z delovanjem pravil v skupini njeni clani dekodirajo, razvozlajo. 
KAJ SE JE ŠE V OSIJEKU ZGODILO? (OPAZKE IN OZIRANJA)
Drugacna oblika dela
Naš seminar skupinskega dela je, kaže, ponudil drugacno izkušnjo pouka pa tudi drugacno pojmovanje socialnega dela. Predavanja so bila krajša, zgolj uvod in potem ozir na dogajanje v skupini. To je vsaj delno pomenilo, da so udeleženci lahko koncepte, ki smo jih predavali, takoj povezovali in preverjali s svojo izkušnjo v skupini. Ni bilo dolgcas. Ne samo, da smo se precej šalili – tako med preda­vanji kot pri skupinskem delu pa tudi na pavzah in pivu po skupinah – temvec je bilo zanimivo tudi takrat, ko ni bilo smešno. Udeleženci so bili angažirani v samem delu, odprl se jim je prostor, v katerem so lahko spregovorili, prispevali, sodelovali. V tem je bil seminar demonstracija, vcasih celo proslava tega, kar je imperativ socialnega dela – da nekaj skupaj ustvarjamo.
Takšen, interaktiven nacina dela seveda zmanjšuje distanco med profesorji in študenti. Naenkrat se znajdemo v istem loncu (in se v njem kuhamo).7878	Prav spoznanje, da smo v istem loncu, je v socialnem delu temelj skupnega – socialnega dela, temelj uzrtja solidarnosti, tega, da smo najprej  ljudje in šele potem nosilci vlog, ki nam jih podelijo.
 Ucitelj mora, vsaj do dolocene mere, stopiti iz svoje vloge, ki jo navadno prevzame, v interakcije se vkljucuje ne­posredno, najprej  kot clovek in šele potem kot profesor ali vodja skupine oz. seminarja. To pa ustvarja napetost, po njej pa manjšo ka­tarzo.7979	Pa ceprav je bilo nekaterim udeleženkam do konca seminarja težko preiti na »ti«.
 Tudi to je kažipot za prakso socialnega dela kot tovariškega, v katerem je treba biti clovek, ne pa neko splošno cloveško bitje, treba je biti povsem navaden clovek, s svojimi vrlinami in napakami – in prav zato postanemo , med drugim, dostopni in sodelavci. 
Med pogovori o dogajanju v skupini smo se pogosto ozrli tudi na splošnejše teme socialnega dela (to tu ni tako zelo vidno, saj je to vendarle besedilo o skupinskem delu). Mimogrede smo omenili nekatere kljucne pa tudi povsem tehnicne teme socialnega dela. Bil bi zelo vesel, ce so si študentje in študentke zapomnili, da je vpra­šanje moci eno od osrednjih v socialnem delu. Ne zgolj v sociolo­škem pogledu, še manj v psihološkem, ampak prav v socialnem. Na eni strani je to tema, ki izhaja iz primanjkljaja moci, kar je skupna znacilnost uporabnikov socialnega dela, na drugi strani pa je prav moc orodje socialnega dela. Centri moci v nas investirajo moc, da bi nadzorovali tiste, ki bi se upraviceno mogli upirati. Uporabiti pa jo je treba kot vir moci in konkretne krepitve moci za to, da zadržimo oz. obdržimo na vlaku tiste, ki bi utegnili z njega pasti. 
Ce vprašanje moci uporabimo v situaciji našega seminarja, bomo videli, da je predavanje o doloceni snovi, ki jo profesorji (vsaj nekoliko) obvladamo, tistim, ki jo poznajo samo na empiricni nacin, iz svoje izkušnje (vsi smo bili v skupinah in smo o svojih izkušnjah v njih razmišljali), le dimenzija obsežnejšega procesa. Pomembno je, kako nekaj predavamo in kakšne vzorce (Foucault bi rekel dispozi­tive) moci pri tem uporabljamo. Zacnemo lahko s tem, kakšen je sedežni red – ali sedimo v krogu ali v frontalni ureditvi (ex katedra), ali silimo študente k navzocnosti s »seznami prisotnih«, ali zahteva­mo zapisovanje »predanih idej«, da bi si jih študentke in študentje zapomnili in jih kot papagaji ponavljali na izpitu. Ali pa jim omogo­cimo, da kot udeleženci skupine izrecejo besede, ki prav njim nekaj pomenijo, da naredijo nekaj, kar se jim zdi pomembno, a se tega niso upali narediti, da ne samo med seboj, ampak tudi s profesorji in asistenti vzpostavijo drugacne odnose. Ce kje, sta prav v socialnem delu moc in nova porazdelitev moci ne le predmet spoznanja, tem­vec tudi sredstvo ucenja. 
Ne glede na to, ali so se študentke in študenti poznali že prej, je bil seminar priložnost, da se spoznajo še bolje – ljudi, ki ji pozna­mo že od prej, v novih situacijah spoznamo na drugacen, pristnejši nacin. (Med drugim je bil seminar priložnost, da so se med seboj spoznali redni in izredni študenti, ki sicer nimajo skupnih pre­davanj.) V teh treh, štirih dneh se je ustvarilo ozracje skupnosti, obcutek pripadnosti (posameznim skupinam, skupnosti študentov tretjega letnika pa tudi študija v celoti). Znacilnost tega ozracja je bila ne zgolj pristnost odnosov, temvec tudi obcutek, da je mogoce nekaj narediti, storiti, da so nekatere zadeve, ki so se prej zdele skoraj nemogoce, mogoce in uresnicljive – v skupini in za skupino zunaj nje. 
A ni bilo tako od zacetka. Vec študentk in študentov je za­pustilo prvo srecanje z mislijo, da je to »ena neumnost«. Zdelo se jim je, »da ne vejo, kaj delajo«. Seminar se je namrec zacel brez obicajne strukture, zato se je nekaterim zdelo, da manjka struk­tura, vnaprej dolocena smer, koherentnost. Z drugimi besedami, manjkala jim je gotovost. Negotovost, nedolocenost sta znacilnosti necesa novega. Sta inherentni ustvarjanju, nasprotno pa sta dolo­cenost, samoumevnost znacilnosti ponavljanja enega in istega. V socialnem delu je pomembno oboje. Vcasih je treba ohraniti tisto, kar je cloveku še preostalo kot opora njegove eksistence, pogosteje pa je treba ustvarjati nove priložnosti, ki prinašajo nove izzive. Ne v eni ne v drugi situaciji ni veliko možnosti za ustvarjanje goto­vosti. Socialno delo je delo z negotovostjo. Pogosto nam preostane kot edina oporna tocka gotovosti le naša osnovna cloveškost. Ce to uporabimo pri skupinskem delu, pomeni, da je primerno da­rovati svoj cas skupini, pa pri tem ne vedeti, kaj se bo zgodilo, in ne pricakovati kaj zelo dolocenega. (In v tem casu ne pustiti, da nas zvabi osebna želja – iti na pivo, pa ceprav je to dobra želja in pivo dobra pijaca – za to bo priložnost na koncu, ko bomo morali »poplakniti« nove izkušnje.)
Ta dober obcutek izpolnjenosti, pripadnosti in novih možnos­ti, ki se pogosto pojavi na koncu takšnih skupinskih dogodkov, se potem navadno pocasi izgublja. To je ocitno v skupinah, ki se sesta­vijo zgolj za to priložnost in ki se na koncu razidejo, razpršijo v niz posameznikov, ki se nikoli vec ne bodo srecali kot skupina. A tudi v skupinah, ki imajo skupno usodo, ki se srecujejo, sicer v drugih konstelacijah, pod istim okriljem in streho, še naprej, se takšno ozra­cje scasoma izgubi. Ostane le prijetno, nostalgicno spominjanje, ki se prebudi na obcasnih srecanjih clanov in kot oddaljeni odmev v podobnih situacijah. 
Skupina postane subjekt
Ko sem odhajal iz Osijeka, sicer izpolnjen z energijo skupinskih dogodkov in z utopicnim obcutkom, ki je prevladal na koncu – kot funkcija slovesa – mi je ostal nedolocen obcutek neizpolnjenosti, dvoma, ki je izhajal iz izkušnje, da se tole, nekaj veselega, optimistic­nega, lahko scasoma izgubi, da je pogosto le iluzija novih možnosti, niso pa možnosti same. 
A da nismo le ponovili novo izdajo teatra skupinske dinamike, se je pokazalo kmalu. Energija, ki se je ustvarila, se je manifestirala v konkretni akciji. Že od samega zacetka skupinskega dela, v nestruk­turiranem pogovoru, se je pojavila tema, ki je bila pomembna za štu­dentke in študente – kaj bo z drugo stopnjo študija, ali bo program sestavljen in potrjen ob pravem casu, kakšna je usoda študija, v kate­rega so vkljuceni. Pojavljala se je tesnoba zaradi prihodnosti, zelo re­alna. Potem se je, kot refren, pojavljala ves cas seminarja. Kmalu po koncu seminarja se je ustvarila akcijska skupina, ki je sprejela izziv in prekinila fatalisticno pasivnost študentov. Cez kakšen mesec ali dva pa je kulminiralo v demonstracijah pred rektoratom. Demonstracije so imele odmev v medijih in na pristojnem ministrstvu. Rezultat je bil uspešen. Jeseni 2020 so se študenti tega letnika vpisali na drugo stopnjo in jo zdaj koncujejo. 
Seveda seminar skupinskega dela ni bil vzrok za to akcijo, je pa ustvaril prakticno in izkustveno spoznanje in energijo, ki so ju lahko investirali v to akcijo – en kamencek v mozaiku torej, verjetno pa ne odlocilen. 
Zabava
To, da so bila naša srecanja zabavna, da smo se šalili in smejali, je bilo dobro. Podmazalo je naše skupno delo. A tudi vec kot to. Humor moramo razglašati za eno od nacel socialnega dela.8080	Vec o tem v Direktnem socialnem delu (Flaker@ Boj za, 2012, str. 80–81) in blogu (Flaker, 2020).
 Eden od vrhun­cev smeha je bil, ko je skupina od smeha skoraj »padla v nezavest«. To se je zgodilo, ko se je naše delo prevesilo že v drugo polovico, med plenarnim porocanjem, v ozracju je bilo zaslediti kancek nestrpnosti (morda tudi netolerantnosti – do necesa precej nedolocenega). Že se je zmracilo in konkretno ozracje je bilo, morda zaradi pomanjkanja kisika, ki ga je skupina za svojo energijo porabila, dušece. Nekdo se je odpravil proti oknu, da bi ga odprl. Ne vem, kako in zakaj sem takrat pomislil na stari vic in sem rekel: »Pa ljudi, mi se ovdje gušimo … rekoše Židovi u Auschwitzu.«8181	Slovenski prevod: »Hej, ljudje, pa saj se tukaj dušimo … so rekli Judje v Auschwitzu« zveni manj udarno. Mislim, da tudi v slovenšcini vsaj del vica povemo v hrvašcini oz. srbšcini. Zato v besedilu pušcam takšno obliko.

Vic tudi sicer ni slab, vendar pa so huronske salve smeha, ki so mu sledile, dalec presegale njegovo »nominalno vrednost«. Smejanje se ni in ni koncalo. Vprašal sem se tedaj in se sprašujem zdaj, kaj je bil sprožilec tolikšne energije. Kaj je bilo tisto, na kar je smeh odgovarjal, na katero predpostavko? Je smeh sprožil kak fatalizem, ki je takrat v skupini obstajal? Ali je šlo za kako analogijo med stanjem ekstremne opredmetenosti taborišcnikov in udeležencev seminarja? Ali je skupina dušila kak ogenj, ki je tlel v njej?8282	Ustrašil sem se, da bi kdo razumel vic kot antisemitski, a seveda ni. 
 Še danes ne vem. Vse našteto in še marsikaj drugega se je zgostilo v ta trenutek in eksplodi­ralo v gromu smeha. In smeh je bil osvoboditev, ne glede na to, ali se je takrat sprostila nedolocena napetost, ki je tlela v skupini, ali ker smo se osvobodili dušenja, ki smo ga takrat doživljali, ali pa ker smo pre­segli predpostavljeno zavist do tistih, ki niso trpeli z nami. V vsakem primeru nam humor, v nasprotju s patosom tragedije, ki nas korenini v drami življenja, omogoca, da z enim pogledom uvidimo vecpomen­skost situacije, da jo razumemo (za komedijo potrebujemo intelekt, pravi Moličre) in da lahko gremo naprej. In to je nujno v socialnem delu. Omogoca nam, da sprejmemo dramo in absurd življenja, a da se pri tem, kakor Sizif, nasmejemo in nadaljujemo svoje delo. 
Prostovoljni beg
Smeh se je zgodil v casu, ko je bilo navzocih nekaj manj udele­žencev, kot bi jih moralo biti glede na zacetno število. Zmanjšanje navzocnosti v skupini v psihoanaliticno usmerjenih skupinah seveda interpretirajo kot pomenljiv dogodek za skupino. Tudi sama skupi­na, še zlasti ce v njej deluje  predpostavka boja ali bega, predpostav­lja, da clani skupine s svojo odsotnostjo pricajo o tem, da skupina nima smisla, da je priti na skupino izguba casa. Bion pravi, da so, ko v skupini deluje prav predpostavka bega prav tisti, ki jih ni, vodje skupine. Seveda so to paranoicni konstrukti skupine, a kaj moremo – tudi sama skupina je nekako paranoicni konstrukt.8383	Zato je za preprecevanje takšnih paranoj primerno vnaprej ali za nazaj posredovati opravicilo oz. pojasniti svoj izostanek, to pa zmanjšuje takšne sume (in s tem utrjuje skupino).
 Obstaja ve­liko razlogov, ki cloveku preprecijo, da bi bil tam, kjer ga drugi pri­cakujejo. V našem primeru so to bile službene obveznosti nekaterih izrednih študentk in študentov pa tudi rednih, neodložljivi opravki, ki jih je treba urediti, bolezen, ki se je takrat pojavila.8484	Seveda se »gradienti« stvarnosti takšnih ovir razlikujejo pri razlicnih ljudeh, a so zanje osebno stvarni, ne glede na to, koliko so tudi izgovor za to, da niso prišli. 

Sporadicnost prihajanja nekaterih clanov skupine je seveda vpli­vala na kontinuiteto dogajanja. Morda se je to pokazalo najbolj v tem, da so na koncu nekateri udeleženci dobili manj izdaten feed­back. A na koncu skupinsko delo zaradi tega ni zelo trpelo, izostanki nekaterih clanov niso odlocilno zmotili dinamike skupine, njenega razvoja in ucinka. Motnje v kontinuiranosti je kompenzirala iden­titeta skupine, ki so jo ustvarili njeni clani. Sem pa, iskreno, v ne­katerih trenutkih pomislil, da bi prišlo vec ljudi, ce bi dosledno bili pozorni na navzocnost in upoštevali zapoved evidencnih seznamov. Teh nacelno ne uporabljam, saj mislim, da je odvec prisiljevati ljudi, da so s telesom nekje, kjer niso z dušo – moc upravljanja s cloveški­mi telesi mi je tuja, mislim, da je odlocilen prispevek k skupnemu delu, ne pa zgolj telesna navzocnost. Seveda je navzocnost prvi pogoj prispevanja, a ce naj bi bil prispevek avtenticen, mora biti navzoc­nost prostovoljna. Treningi skupinske dinamike oz. dela se navadno izvajajo s predpostavko prostovoljnosti. V tem primeru lahko od ljudi zahtevamo, da – ko so se že odlocili za neko izkušnjo – v njej vztrajajo kljub obcasni nevzdržnosti oz. kljub vabljivosti nekaterih zadev zunaj skupine. Takrat je zato, da uresnicimo (delovno) name­ro, mogoce ljudem ušesa zamašiti z voskom in kapetana privezati na jambor. S tem, ko smo se odpovedali »seznamom prisotnosti«, smo provizoricno ustvarili pogoj prostovoljnosti, z energijo in cvrstostjo skupine pa zmanjšali obcutke zapušcenosti ali diskontinuiranosti, ki bi se lahko pojavili. 
Navadno se v skupinah, kakršna je bila naša, pojavijo burni cu­stveni odzivi, spori in izpadi. V našem delu se to, razen v eni skupini, ni dogajalo. Škoda, bi rekli ljubitelji burnih dogodkov na takšnih srecanjih, dramaticnih zapletov in mocnih custvenih izrazov – ali jeze ali rivalstva pa tudi žalosti in zapušcenosti. Zanje, vcasih sem se uvršcal mednje, so takšni dogodki dokaz, da se je skupina res zacela ukvarjati z kljucnimi zadevami, dokaz njene dinamicnosti in razlog za njen obstoj. V naših skupinah so se seveda pojavljali takšni in podobni obcutki, a so, deloma zaradi obzirnosti (glede na to, da so v skupinah bili ljudje, ki bodo navzoci v našem življenju še naprej) in deloma zaradi rabe humorja in sposobnosti za vsebovanje custev v skupini, ostali v senci. To ne pomeni, da jih ljudje niso doživljali, nismo pa jih doživljali kot skupinski fenomen. Škoda je morda v tem, da nismo doživeli (razen v skupini, v kateri se je nekaj takega izrazilo), kako se z burnimi custvi ukvarjati, kako jih vsebovati in vkljuciti v skupinski proces. Taka izkušnja namrec zmanjšuje strah pred tem, da bi takšni dogodki lahko resno zmotili delo skupine ali celo ogrozili njen obstoj. To se sicer zares zgodi le poredko, ce smo pripravljeni takšen izraz sprejeti in ga dovoliti. In ob tem os­tati ljudje. 
Mreže mobitelov
Kakor je to znacilno za današnjo dobo, so udeleženci seminarja imeli s sabo svoje mobitele in smo lahko obcasno, a redno, videli, kako nekdo gleda v svoj aparat in se z nekom dopisuje. Vecina navzo­cih je to sprejemala kot nekaj normalnega, kakor to sprejemamo v vsakdanjem življenju. Nekatere je to kljub temu motilo (kakor nas moti tudi sicer ). V okviru intenzivnega skupinskega dogajanja so razumeli takšno ravnanje, kot da jim ni mar za skupino, ali celo kot (zacasni) beg iz skupine. Kar zares tudi je, kakor je gledanje skozi okno, fantaziranje o necem v prihodnosti oz. zunaj skupine ipd. 
Vendar pa je tisto, kar razlikuje ukvarjanje z mobitelom od gledanja skozi okno ali od katerekoli druge podobne dejavnosti, ki nam omogoca odstranitev iz dolocene situacije (Goffman: removal activities), to, da v tej o neki drugi situaciji ali celo skupini zgolj fantaziramo, v prvi pa stik tudi uresnicimo, pa ceprav virtualno. S tem postanemo clan dveh skupin naenkrat. Telesna navzocnost nic vec ne zagotavlja. Rivalstvo vec skupin pri dolocenem clanu lahko druge iritira, ampak s telekomunikacijo postane dejstvo. Rabo mo­bitelov lahko v skupini prepovemo (kakor to tudi storijo v nekaterih skupinah visoke delovne intenzivnosti) ali pa jo »potrpimo«, kakor to pocnemo vsak drugi dan.8585	V vsakdanjih dogajanjih to obravnavamo kot vse druge interakcijske prekrške, pri katerih gre za pomanjkanje pozornosti do drugega. To pomeni, da jih z opravicilom, tudi brez njega, toleriramo in nam, tako kot prdci, niso relevantni za srecanje s clovekom. Vendar pa ostane nekaj grenkega priokusa, še posebej za nas starejše, ker sogovorniku ni mar za našo izmenjavo (ko smo se o tem pogovarjali v skupini, je udeleženka rekla, da, ko je s starejšimi, mobitela nima zunaj in ne odgovarja na klice, dokler se izmenjava ne konca). 

Prigode z mobitelom kažejo na kljucno razliko – na razliko med skupino in mrežo. Skupine so omejene – s clanstvom, prostorom in casom. Dogajajo se na dolocenem mestu, ob dolocenem casu in z dolocenimi udeleženci. Mreže pa ne. So ex-temporalne in ex­-teritorialne. Stvarni dogodki, ki se v skupini zgodijo, so stvarni za vse clane, v mrežah pa so stvarni samo za nekatere, za druge so le zgodba. Hkrati pa imajo mreže in skupine skupne znacilnosti. Tako v skupinah kakor v mrežah se ljudje povezujejo, povezujejo se po interesih in po pripadnosti, vcasih tudi mreže odlikuje skupna mi­selnost. A se v mrežah predpostavke, še zlasti osnovne, ne morejo, kakor v skupinah, pojaviti za vse clane socasno. Ampak vendarle, predpostavljam, se pojavljajo, morda ne naenkrat, morda ne enako intenzivno, morda le na nekaterih vozlišcih mreže, medtem ko na drugih prevladujejo druge. To nam postavlja nekatera vprašanja, a nanje v tem trenutku ne moremo odgovoriti, morda bomo nanje odgovorili drugic, ob drugi priložnosti.
POVZEMANJE IN PROJEKTIRANJE 
Kar sem mislil, da bo krajša serija blogov, se je razmahnilo (predvi­dljivo, a ne predvideno) do skoraj epskih razsežnosti. Zelo verjetno nisem napisal vsega, o cemer smo se pogovarjali, sem pa napisal tudi stvari, o katerih se nismo, a sem nanje pomislil, ko sem pisal bloge. 
Povzetek
Na zacetku smo skupino definirali kot družbeno entiteto, ki je vec ob vsote posameznikov; v skupini jih družijo skupni cilji, vcasih ne­varnost oziroma volja po preživetju pa tudi skupna pravila in pove­zave med ljudmi, ki v skupino sodijo – njenim clani. Prav clanstvo je integral, ki te štiri temelje oziroma osi obstajanja skupine združuje in daje skupini temelj, kakor ga telo da posameznemu cloveku, ob­mocje (geografsko ali interesno) skupnosti in narod državi, svet pa globalni družbi.8686	 Vesolje pa – kdo bi vedel …!?
 
Skupini daje tudi avtonomnost obstajanja in delovanja, saj clan­stvo enako obstaja ne glede na prostor ali cas – skupina obstaja na razlicnih krajih in ob razlicnih casih. Vendar pa, kot smo videli v na­daljevanju, je cas trajanja skupine omejen, navadno celo še bolj kot življenje posameznika, še krajše pa je, po definiciji, od trajanja skup­nosti ali institucij. To pa je tudi prednost skupine, ki se kot entiteta nahaja med posameznikom in skupnostjo. Zaradi svoje koncnosti, pa ceprav tudi skupine težijo k nesmrtnosti, je imperativ, da skupaj naredijo nekaj pomembnega, še mocnejši. Zato lahko skupino, kljub njenemu kratkemu »življenju«, imamo za stvarnejšo od osebnosti in skupnosti, hkrati pa tudi ugotavljamo, da se uresnicuje na vmesniku prav teh fantomov, virtualnih bitij – ne glede na to, koliko so resnic­ni ali pa ne.8787	Pri uvodnem razmišljanju me je prevzela dvojnost formalnih in neformalnih imenovanj, ki smo jih lahko opazovali na razlicnih ravneh cloveških oz. družbenih entitet: clovek – oseba, skupina – enota, skupnost – organizacija, družba – država, korporacija. Kljub temu pa je odvec v zacetno definicijo vkljucevati razliko med formalnimi in neformalnimi skupinami. 

Skupino nam je le uspelo definirati, ceprav na zapleten nacin. Vec težav imamo z definicijo skupinskega dela. Že na jezikovni ravni sintakse ablativ oz. prislovno dolocilo v skupini lahko razlagamo na vec nacinov (pa ceprav smo poudarili, da ga je treba razumeti kot »akompanjativ«, kot delo skupaj z drugimi, kar ustvari pleonazem, saj tako »skupinsko« in »socialno« delo dobita enak pomen. 
Težko si torej zamislimo socialno delo, ne da bi pri tem šlo za skupino. Vendar pa skupinskega dela kot metodicne entitete, kot je obstajala nekoc, v casu prevlade terapevtskega modela socialnega dela, ni vec.8888	Še vedno obstajajo terapevtske skupine – v ustanovah ali pa organizirane v »prostem povpraševanju«, obstajajo skupinski treningi v menedžmentu in obstajajo skupine za samopomoc oz. za vzajemno podporo. Vse te skupine so podobne temu, kar se je vcasih v socialnem delu imenovalo »skupinsko delo«. Za prve, tiste terapevtske in trening skupine, se lahko upraviceno vprašamo, ali gre za socialno delo, za druge je jasno, da so. Poleg tega imajo prve lastnost lažjega in mehkejšega upravljanja z ljudmi, doseganja boljših rezultatov podjetij ali pa sprejemljivejšega vedenja ljudi. Za druge morda velja celo nasprotno, svoje clane cenijo takšne, kot so, celo vcasih v sporu z dominantnimi ideologijami (podporne skupine istospolno usmerjenih, ljudi, ki slišijo glasove, ipd.). 
 Seveda skupine obstajajo v socialnem delu in težko bi si ga predstavljali brez skupinske dimenzije, a obstajajo kot »narav­no« okolje socialnega dela, njegovo izhodišce, vsekakor pa kot eden izmed registrov socialnega dela, kot dimenzija, ki ima svojo konsis­tenco in svoje posebne znacilnosti, ki jo je treba spremljati, imeti v mislih in jo, seveda, tudi uporabljati. 
Zato je znanje o skupini in kako delati v njej in predvsem z njo, v socialnem delu potrebno. Teoretsko znanje lahko dobimo iz knjig, izkustveno iz vajeništva. Je to dovolj? Morda tudi je, a v zelo majhni meri. Takšno ucenje zagotavlja le nadaljevanje istega, za nekaj nove­ga, za spremembe je treba vec. To, kar skupinski treningi prinašajo, je ne samo metoda eksperimentiranja, temvec tudi eksperimentalni etos – treba je poskušati, treba je ustvarjati nove izkušnje, oblike in dejanja. Hkrati pa imajo skupinska dogajanja potencial vecanja energije v skupini, kar ni tako zelo pomembno, ce se skupina razide, je pa lahko, ko gre za skupine, za katere je to zacetek daljše aktivnosti. 
Naslednja zadeva, ki jo moram poudariti, je, da skupina ni samo struktura, ampak je predvsem proces. Da skupina nastane in pos­tane, so potrebni cas in dejanja, ki jo utemeljijo. Zaželeno je, da ta proces poteka ustvarjalno, celo na nacin orgazmicnega cikla (So­uthgate), se pravi,  da premore eros, naboj in pomeni napetost in sprostitev te napetosti. Prav ta napetost uresnicuje skupino, ji daje moc, da je realna, da obstaja. Posamezne faze tako zacrtanega sku­pinskega procesa podkladajo osnovne predpostavke o temu, cemu se je skupina sestala – da jo nekdo zašciti (negovanje), da se bojuje proti ali beži od sovražnika (energiziranje); da s parjenjem ustvarja svojo prihodnost (sprošcanje). Z vidika posameznika ali institucije na te predpostavke lahko gledamo kot na nore, najmanj imaginarne. Iz skupinske perspektive – in z njenega iminentnega konca – pa so zelo realne. Zato je kljucno povezati to custveno lepilo z racionalnim razporejanjem sil (za dosego zavestnega skupinskega cilja).8989	Skupina je vedno vsaj malo psihoticna. Ne samo, da miselni procesi potekajo na vec mestih v skupini in da je obsedena bodisi s svojim koncem bodisi z vecnostjo obstoja (in z obojim hkrati), temvec je obsedena tudi s tem, da lahko mobilizira nenadejane in nepricakovane dejavnosti same skupine in njenih clanov. 
 Kako bo skupina vsebovala svoja custva, je, med drugim, odvisno tudi od scenarija oz. dizajna, ki ga skupina uporabi za svoj razvoj. Z ob­cutljivostjo za proces, za druge, s sprejemanjem, spodbujanjem in sprošcanjem lahko skupino vodimo (ali bolje, se bo skupina sama vodila) k ustvarjalnemu procesu.
K temu vodi tudi dejanska skupinska želja oziroma omogoca­nje, da se izrazi. Ne glede na to, kakšna je apriorna, institucionalna želja oziroma tako definirani cilj skupine, skupina mora najti, izu­miti dejansko željo v stvarnosti svojega obstoja. Hkrati pa morajo biti osebne želje clanov skupine skladne ali vsaj ne škoditi temu, kar si želi skupina, na kaj skupina cilja. Umetnost življenja skupine je, kako bo osedlala nezavedne želje, ki jo nosijo – da ne bodo požrle tega, kar skupina želi, temvec to ustvarjale. 
Eno izmed kljucnih vprašanj v katerikoli skupini je vprašanje vodje. V lik vodje se projicirajo želje clanov skupine in skupine same, v njegovi funkciji se združujejo vsi pomembnejši skupinski procesi in delovanje skupine. Izrocilo skupinske dinamike je pravza­prav projekt demokratizacije vodenja skupin. Je demonstracija tega, da sta vodenje skupine in njeno delovanje lahko tako demokratic­na kot socialna – oziroma da ni nujno, da sta ali avtokraticna ali nikakršna. Pokazalo je tudi, da so navadni clani skupine najboljši vodje, saj imajo prav oni potrebo, celo nujo, pa tudi možnost, da mobilizirajo v skupini tisto, kar skupina premore (in da skupaj išce tisto, cesar nima). Pokazalo je tudi to, da nastavljeni vodja lahko s tem, da posluša skupino in stopi iz svoje vloge, ustvarja prostor, ki ga za takšen proces potrebujemo, in da s tem omogoca spontano izmenjevanje clanov na vodilnih pozicijah – s tem pa ne samo širšo mobilizacijo potencialov in virov, ki jih skupina ima, temvec tudi hkratno in gladko prekrivanje produkcijskih, organizacijskih in cu­stvenih procesov.
Vprašanje vodje se najbolj radikalno izraža na vmesniku med skupino in virtualnimi zahtevami okolja. Okolje skupine namrec najvec investira v vodjo skupine (ce ga že ne nastavi). Ce so zahteve okolja avtoritarne (in navadno so – ce nic drugega glede »produk­ta«, ki ga skupina mora izrociti), bo designirani, vnaprej imenovani vodja skupine potreboval veliko podpore clanov skupine, ce naj bi ohranil pravkar ustvarjeno demokraticno ozracje v skupini.9090	Ena od prvih množicnih demonstracij v Ljubljani je bila ob nesreci v Cernobilu. Kmalu po zacetku demonstracije je milica odpeljala glavnega protagonista shoda »na informativni pogovor«. Da zaradi tega demonstracije niso razpadle oz. da so se nadaljevale, je bila zaslužna skupina udeležencev, ki je imela izkušnje prav z demokraticnim vodenjem skupin otrok, taborov in drugih skupin v skupnosti. Imeli so »know-how«, kako se organizirati kapilarno, brez posebnega vodje in s tem, kako napolniti praznino, ki je nastala. 
 
Vmesnik med skupino in okoljem je ena od pogostih slepih peg skupin, ki se vecinoma ukvarjajo same s sabo. Takšen vmesnik, membrana, v kateri se dogajajo izmenjave pa tudi napetosti med skupino in okoljem, je tudi eksistencialna nuja, ce hoce skupina zares obstajati in obstati. Ce skupina hoce vzeti usodo v svoje roke, potrebuje dialog (Freire) in prehod cez svoje meje – v skupnost, celo v družbo. V nasprotnem primeru skupina ostane le mehani­zem prenosa dominantnih, hegemonih idej in nacinov delovanja. Zapletala se bo v preigravanja neštetih variant odnosa med gospo­darjem in sužnjem, ulovila se bo v aksiomatiko nujnosti premoci. Da bi skupina lahko kaj naredila, mora te vloge prevrniti, subverti­rati in oditi iz te aksiomatike (Iz-hod). Pravila, ki sem jih predstavil in smo jih delno preizkusili na seminarju, omogocajo prevzemanje odgovornosti in drznost. Vendar pa so prevec splošna, premalo za­jemajo konkretno stvarnost, iz katere konkretna skupina izhaja. Za vec moci so potrebne kode, ki bi konkretneje  skupini reprezentirale lokalno kulturo obcevanja ali, v našem primeru, kulturo, ki se poraja ob delitvi moci v socialnem delu.
Ob vseh teh in drugih zadržkih, ki jih lahko imamo glede tega nacina dela, seminarji skupinske dinamike vendarle pripomorejo v spoznanju in izkušnji tega, da se lahko v skupini drugace pogovar­jamo. Pogovor je lahko iskrenejši, bolj dinamicen in ucinkovitejši. Raba znakov kaže na to, da so besede, še posebej ce z njimi ne raz­galjamo kljucnih problemov, odvec in da lahko celo pripomorejo k zastoju skupinskega procesa. Treba je uporabiti znake in pri tem – telo in delo.9191	Ta ugotovitev se utegne zdeti v nasprotju s Freirovim vztrajanjem na moci, ki jo imajo besede. Vendar pa, iskanje kriticnega besednjaka, ki naj zares razgalja, je nacin, kako se zoperstaviti hegemonizaciji, znaki pa so nacin, kako tej hegemonizaciji ubežati. 
 
Izkušnja skupine v Osijeku je definitivno pokazala nekaj pred­nosti takšnega skupinskega dela, konkretno pri ucenju socialnega dela. Demonstrirala je drugacen nacin, idejno ustreznejši duhu so­cialnega dela, na vec nacinov – z brisanjem mej med ljudmi, spo­znavanjem, interakcijo, aktivnim in eksperimentalnim pristopom, navdušenjem, ocaranjem9292	To je freirovski izraz. Freire kvazi-etimološko razcleni izraz »admiration« v »ad« (»k«) in »miro« (»gledam«). 
 s soclani skupine in skupinskim dogaja­njem. To je med drugim prispevalo k temu, da se je pritoževanje nad nesrecno usodo, ker naj ne bi bilo nadaljevanja študija, pretvorilo v skupinsko akcijo. Postali so subjekti svoje usode. Tudi to je nekaj. Pokazalo se je, da je prostovoljnost sodelovanja odlocilna za izraz svobodne volje. Pa tudi to, da sta humor in zabava, ce že ne nujna, pa prirocna encima vrenja skupinskega nezavednega in osedlevanja tega nezavednega v skupno dobro.
Kljucne stvari, ki smo se jih naucili
1)	Skupina je pojav. Zaznamo ga, ko ljudje v dolocenem casu in prostoru nekaj delajo skupaj. 
2)	Skupina je hkrati proces in struktura. 
a)	Ima svoje želje, ki zaznamujejo njen zacetek in konec – pa tudi vrh razvoja. 
b)	Skupina se razvija skozi distinktivno opazne faze, ki sledijo ena drugi in s katerimi skupina gradi svojo zgodbo in obstoj.
c)	V skupini se razvijajo vloge in funkcije in se ustvarjajo socio­metricni vzorci odnosov v skupini.
3)	Vodenje skupine je produkt tako procesa kakor tudi strukture skupine. Ideal demokraticnega imperativa skupinskega dela je, da pri vodenju sodeluje maksimalno število clanov, da se funk­cije vodenja izmenjujejo in da vsi clani prevzemajo odgovornost za delovanje in ucinek skupine.
4)	Bit skupine ni v njej sami niti zunaj nje – najdemo jo v vmesni­ku skupine in njenega okolja. 
a)	Skupina se konstituira nasproti okolju z identiteto (pripa­dnostjo in kontinuiteto), ki jo ustvarja, z mocjo delovanja, ki jo poraja, in s custvi, ki jo prežemajo. 
b)	Sodelovanje v skupini je za udeležence pomembno zaradi srecanj, ki jih lahko v skupini uresnicijo – in ki se razlikujejo od srecanj v dvoje ali v množici; in zaradi svojih in skupin­skih želja, ki jih s skupinskim delom lahko uresnicijo. 
c)	Skupina je lahko od okolja odvisna, predvsem v prenosu vre­dnot, navodil in moci, lahko pa se od okolja tudi emancipira – postane nosilka sprememb v njem. Kot subjekt dekodira, analizira, celo prebavlja to, kar je v okolju bistveno – zato da bi na to delovala, to spremenila. Da bi postala neodvisna, mora kriticno analizirati tako obrazce prenosa oblasti kakor se tudi izogibati pastem, ki jih skupina lahko ustvari (sek­taštvo, karizma, …).
5)	Za emancipacijsko delo skupine je torej potrebno sporazumeva­nje, ki ustvarja dialog – prave besede za spremembo konkretnega konteksta skupine in osnovna pravila, ki maksimirajo sodelova­nje in ucinkovitost dela. 
6)	V preteklosti je bil poudarek na skupinah, ki so se ukvarjale predvsem s seboj (z namenom spreminjanja njenih clanov), zdaj pa je poudarek na skupinah, ki nekaj ustvarjajo – ce ne rav­no spremembe v svojem okolju, pa nekaj, kar izboljšuje življe­nje clanov (ustvarjajo novo okolje, povezave med ljudmi, novo identiteto v nasprotju s pokvarjeno s stigmo). Je pa v teoriji skupinskega dela prav ta vidik pogosto spregledan – dobro je razdelano, kako se pogovarjati, biti v skupini, manj pa, kako se skupina loteva svojega okolja, kako deluje. 
7)	Je pa skupina dobro mesto ucenja:  
a)	Vec pogledov da boljšo podlago za razumevanje snovi in sku­pinski procesi bolje omogocajo kompleksno razumevanje problema. 
b)	Skupina lahko nekatere stvari, ki se dogajajo v stvarnosti, si­mulira ali pa v varnem okolju celo demonstrira nekaj, kar naj bi v stvarnosti šele lahko nastalo. 
c)	Skupina je lahko krasno gojišce domišljije, drevesnica idej, priprava za akcijo.
d)	S spoznavanjem se v skupini ustvarjajo pomembni stiki – s tem sta funkciji skupine ustvarjanje in vzdrževanje mrež.
e)	V skupinskem delu se pogosto ustvarja ozracje možnega, ki se vcasih lahko prenese tudi na organizacijo in skupnost, v kateri skupina deluje.
Skupina je nacelno bolj nekaj, kar ljudje ustvarijo, kakor nekaj, kar se jim dogaja (kljub pogosto nasprotnem vtisu). Skupine lahko di­zajniramo – nacrtujemo, vodimo; spremljamo in vrednotimo, vcasih to celo moramo poceti. Vendar pa mora biti dizajn odprt, omogocati fleksibilnost, ustvarjalnost in svobodo. Biti mora okvir, zgolj itinerar, skica poti, ki naj jo skupina ubere – z možnimi spremembami smeri – a pri tem moramo vedeti, kje in kam smo jo preusmerili. 
VIRI
Berger, J. (1986). Treci roditelj - Novi pravci grupne psihoterapije. Beograd: Nolit. 
Bion, W.R. (1963), Experiences in groups. London: Tavistock. Hrvaški prevod (1983). Iskustva u radu s grupama i drugi radovi. Zagreb: Naprijed.
Boal, A. (1996). The rainbow of desire: the Boal method of theatre and therapy, London: Routledge. 
Christie, N. (1989). Beyond loneliness and institutions: communes for extraordinary people. Oslo: Norwegian University Press.
Cohn, R. C. (1975). Von der Psychoanalyse zur themenzentrierten Interaktion. Von der Behandlung einzelner zu einer Pädagogik für alle. Stuttgart: Klett-Cotta.
de Board, R. (1978). The psychoanalysis of organizations. London: Tavistock.
Dekleva, B., Flaker, V., & Pecar, J. (1982). Akcijsko raziskovanje mladoletniških prestopniških združb. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
Deleuze, G. & Guattari, F. (2017). Anti-Ojdip: kapitalizem in shizofrenija. Ljubljana: Krtina.
Flaker, V. (1982). Raziskovanje za ozavešcanje: Paolo Freire. V B. Mesec, B. Baskar & V. Flaker, Metodologija akcijskega raziskovanja v socialnem delu. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
Flaker, V. (1988). Problematizacija, ozavešcanje, dialog – pedagogika Paola Freira. V R. Randall & J. Southgate, Skupinska dinamika v skupnosti (str. 56–60). Ljubljana: ZKOS in Višja šola za socialne delavce.
Flaker, V. (1997). Timi kot nacin interdisciplinarnega sodelovanja. Socialno delo, 36(1), 3–13.
Flaker, V. (2020). Operacija D: na smešni strani stroke (operacije 17, odnos 6). Vito Flaker agenda [blog], torek, 21. april 2020. Pridobljeno 4. 8. 2022 s http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2020/04/operacija-d-na-smesni-strani-stroke.html 
Flaker, V. @Boj za (2012). Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf. 
Freire, P. (2019). Pedagogika zatiranih. Ljubljana: Krtina. Angleška izdaja (1972). Pedagogy of the oppressed. London: Penguin Books.
Foucault, M. (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost. (Ponatis 2004, Ljubljana: Krtina).
Foucault, M. (2000) Zgodovina seksualnosti 1: volja do znanja. Ljubljana: ŠKUC. Izvirnik (1976) Histoire de sexualité: volonté de savoir. Pariz: Gallimard. Srbski prevod (1981) Istorija seksualnosti. Beograd: Prosveta. 
Goffman, E. (1974). Frame analysis. New York: Harper Colophon Books.
Goffman, E. (1983). Interaction order. American Sociological Review, 48(1), 1–17.
Goffman, E. (2014). Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Studia Humanitatis.  
Goffman, E. (2019). Azili. Ljubljana: Založba /*cf.
Götz A. (2012). Hitlerova socijalna država. Zagreb: Fraktura.
Guattari, F. (1984). Molecular revolution. London: Penguin Books.
Hašek, J. (2001). Dobri vojak Švejk. Ljubljana: Delo.
Hobsbawm, E. (2015). Razbojniki. Ljubljana: Založba /*cf.
The Icarus Project (2015). Prijateljstvo je najboljše zdravilo. Vodic za ustvarjanje skupnostne mreže podpore za duševno zdravje. Ljubljana: Kralji ulice. Pridobljeno 4. 8. 2022 s https://www.slisanjeglasov.si/prijateljstvo.pdf 
Lamovec, T. (1993). Fenomenologija in duševno zdravje. Socialno delo, 33(3), 201–206.
Lemert, E. (1962). Paranoia and the dynamics of exclusion. Sociometry, 25(1), 1–20.
Leroi-Gourhan, A. (1988). Gib in beseda I. Ljubljana: ŠKUC, Filozofska fakulteta (Studia Humanitatis).
Lewin, K., Lippitt, R., & White, R. K. (1939). Patterns of aggressive behavior in experimentally created social climates. Journal of Social Psychology, 10(2), 271–301. 
Lewin, K. (1947). Frontiers in group dynamics: concept, method and reality in social science: social equilibria and social change. Human Relations, 1, 5–41. 
Makarenko, A. S. (1950). Pedagoška pesnitev. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Moreno, J. L. (1962). Osnovi sociometrije. Beograd: Savremena škola. 
Randall, R. & Southgate, J. (1980). Cooperative and Community Group Dynamics. London: Barefoot Books. Slovenski prevod (1988). Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS in VŠSD.
Reich, W. (1973). Function of the orgasm. New York: Farrar, Straus and Giroux. Srbski prevod (1990). Funkcija orgazma. Beograd: Mladost.
Supek, R. (1963). Omladina na putu bratstva - psihosociologija radne akcije. Beograd: Mladost.
Vodopivec, K. (ur.) (1974). Maladjusted youth: an experiment in rehabilitation. Lexington: Saxon House.
Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinaric, F. Skaberne, B., & Skalar, V. (1973). Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem zavodu v Logatcu. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
Weitzel, H. A. (2015). The concept of theme-centred interaction by Ruth Cohn. Enhancing classroom situation. München: GRIN Verlag. 
White, R., & Lippit, R. (1968). Leader behavior and member reaction in three »social climates«. V D. Cartwright, & A. Zander (ur.), Group dynamics: research and theory (3. izdaja, str. 318–335). London: Tavistock. 

7


tim

kolektiv

ekipa

društvo

enota (delovna)

mreža

razred

družina

skupina TNT ali 220?

...

Posameznik,
oseba

Države
Korporacije

Clovek

Družbe

Enota,
ekipa

Organizacije

Skupnosti

Skupina

Enote, 
razredi ...

Skupnost

Skupine

Organizacija

Država 
Korporacija

Družba

Ljudje

Posamezniki


posameznik

par

trojka

Razpredelnica 1: 
Kritika trodelnosti socialnega dela – delo s posameznikom, skupino, skupnostjo kot »metoda« in kot register dela.

„Metoda“/
register
 Posameznik 
(telo?)
 Skupina 
(clanstvo)
 Skupnost
(podrocje)
 
Delo s posameznikom
 »casework«
individualno 
svetovanje
 posameznik kot sestava delov – ki delujejo kot skupina; 
referencne skupine – družina, šola, prijatelji
 osebna skupnost . mreža
 
Skupinsko 
delo 
 vpliv skupine na posameznika, vloge, korekcija vedenja, osebne želje v skupini 
 »groupwork«: 
procesi, dinamika, 
vodja
 kontekst skupine, družbene in materialne ureditve (prostor), mandat
 
Skupnostno delo 
 koristi posameznikov, perspektiva clanov, izkljucevanje in vkljucevanje 
(grešni kozel)
 skupine in klike, 
njihova medsebojna in notranja dinamika, akcijske skupine za spremembe
 »community work«: organizacija skupnosti, napredek skupnosti in
planiranje, skupnostne akcije 
 



Skupina – tema po 
drugi svetovni vojni – 
socialna demokracija
•	Treningi skupinske obcutljivosti (Lewin in nasledniki) 
•	Seminarji v Tavistocku

Anonimni alkoholiki. 
Delo s tuberkuloznimi bolniki
 

Protestantska 
skupinska spoved

Samoorganizacija
•	Skupine uporabnikov, akcijske skupine, skupnostno delo in skupine
•	Zadruge in kooperative 
•	Skupine v družbenih gibanjih
 

Skupinske psihoterapije
•	(Klasicne, humanisticne) 
•	Edukacijske skupine
 

Skupine za samopomoc 
in vzajemno pomoc 
•	Podporne skupine 

Timsko delo in njegova skupinska dinamika 
•	Interdisciplinarno sodelovanje in vloga socialnega dela v njem

Akcijsko raziskovanje 
in skupinska dinamika 
•	Skupina kot teoretski in konkretni kontekst (Freire) 

Ceneje

Resnicneje

Razlogi za
skupinsko
delo

Mocneje

Socialneje

vrh

energiziranje

energija

sprošcanje

negovanje

cas

OP-O 
(kje je vodja)
•	OP-PO (za vodjo 
	ali proti njej)

OP-BB
(smisel)

OP-P
(ocaranje)

OP-P
(realisticno
sprejemanje)

OP-PO 
(razocaranje)

OP-BB
(vloge)

register/faza
 negovanje
 energiziranje
 sprošcanje
 
organizacija
 podajanje informacij, osvetlitev problema
 za hitro odlocanje, fleksibilnost
 zmožnost sinteze, povzemanja, povezovanja
 
proizvodnja
 znanje o proizvodnem procesu in pripravi (materiala)
 nujne spretnosti za izvedbo nalog
 znanje, kako dokoncati delo, izpopolnjevanje fines, pospravljanje 
 
custva
 podpiranje in pomoc, vkljucevanje ljudi v skupino, vzbujanje obcutka sprejetosti
 širjenje navdušenja, ustvarjanje energije, spodbujanje
 proslavljanje, poslavljanje, sprošcanje in pozaba
 



zunanje okolje
•	ekonomija
•	druge skupine 
	in institucije
•	zunanji status

resnicna, 
dejanska 
skupina

vnaprejšnje ureditve
•	program, nacrt
•	znanje
•	pricakovanja (kultura)

formalizacije
•	pravila
•	formalne vloge
•	zapisniki 
	(dokumenti)

57

ljubezen

kriticna
misel

zaupanje

pogoji
dialoga

upanje

skromnost

nadrejenost – gospodar

strog 
(zloben)

blag 
(razumevajoc) 

slab

dober

ustrežljiv, 
ubogljiv

uporen, 
nagajiv

podrejenost – suženj

90

91

97

99