LISTEK. 1914 — 1918. Vitomlr Fedpr Jelenc: Sppmini jugoslpvanskega dpbrpvoljca. Vitomira Fedpra Jelenca ni več. Te svoje spomine je še dal v tisk, ni jih pa dočakal, ker ga je pred izdanjem povabila k sebi smrt, ki se mu je približevala že na srbskih bojiščih. Njega ni več — vendar pa živi še dalje v teh »Spominih« in bo živel še dolgo, dolgo, večno, da, ker ti spomini niso le njegovi, marveč so tudi spomini vseh jugoslovanskjih dobrovoljcev, vsega jugoslovanskega naroda. Na prvih straneh čitamo kakor visoko pesem posvetilo. Knjiga je posvečena srbskemu narodu in njegovim velikim v'novom, pa tudi jugoslovanskim dobrovoljcem. Spomine same je napisal pisateli v osemnajstih slikah. V prvih sedmih samostojnih slikah, ki niso v neposredni zvezi med seboj, nas vodi pisatelj po srbskih bojiščih od Beograda, »ko je raz kupolo kraljevskega konaka v Beogradu padla v blato rumeno-črna zastava, ki so jo poteptale izmučene noge srbske vojske, ki je hitela, da očisti zadnjo ped zemlje« — v Albanske gore, kjer je po kratkem zmagovitem pohodu srbska vojska zavzela Albanijo in pokorila Albance, ki so nahujskani po avstrijskih agentih hoteli izkoristiti zaposlenost Srbije na severni fronti«, — od tod v Skoplje, ker »Sinoč nas napadoše na celem frontu Bugari bez objave rata«. — Ali »Skoplje je padlo! premalo nas je bilo, v enem napadu bi zagnali Bugare iz Skoplja, ali pomoči ni bilo nikjer.« — In potem Kosovo polje! »Da, Kosovo polje se je širilo pred nami, ono staro slavno Kosovo polje, ki smo sanjali o njem, ki smo pričakovali, da iz njega vstanejo v odločilnem trenotku vojske carja Lazarja, ki smo iz njega pričakovali Kosovske devojke. In sedaj smo bili tu, da branirroo s svojimi zadnjimi močmi Kosovo polje, da ga ne skruni noga novega Vuka! Kakor zatopljenj v sveto pobožnost, smo gledali v nedogledno ravnino, tam v daljavi se je blestelo tube gračanice in kakor srebrn trak se je vila reka Sitnica. — »Ali pomoči ni hilo od nikoder, vedno ožje in ožje se je okoli nas oklepal obroč, vedno žalostnejše vesti so prihajale « — »In v onih dneh poslal nam je stari kralj svoj blagoslov « — »In še isto noč smo dobili povelje, da moramo takoj po polnoči izprazniti položaj in odstopitj « — »Molče in zamišljeno se je pomikala naša kolona po razriti cesti, popolna tišina je vladala naokoli, čuli so se le enakomerni koraki « Ponoči so se ustavili sredi velike poljane, zakurili ogenj! Zaspati pa n,i mogel nikdo. »Gospodje, ali dovolite, da se tndi pri vašem ognju malo ogrejem?« — Te besede je izpregovoril nekdo za našim hrbtom, ali nikdo iz naše družbe se ni niti obrnil, da bi pogledal, kdo hoče v našo družbo, samo kapetan Bora je nevoljen zagodrnjal v svojo brado: »Saj vid^te, da nas je že tako preveč!« »No, mogoče se pa vendarle najde zame kak prostorček,« je dobrovoljno odgovoril neznanec. Kapetan Bora je tedaj vendarle dvignil glavo, da vjdi človeka, ki hoče na vsak način v našo družbo, ali k»kor da bi ga nekdo potegnil za ušesa, je skočil, zavzel stav mirno in s preplašenim glasom jecljal: »Veličanstvo. oprositite — — —« Na te besede smo skočili tudi mi in videli, da stoji pred nami stari kralj Peter. — »Sedite, sedite otroci!« — Sedel je med nas, ogrel si na ognju roke in nadaljeval: »Otroci mpji, le nikar tako zamišljeni, vse bo še dobro! Mnogo žrtev zahteva življenje, ali nikdar ne obupajte! Zopet se vrnemo v svojo domovino, vsi doživimo to! Poglejte, tudi jaz, vaš stari kralj grem z vami, pa bilo na kraj sveta. ker vem, da se zopet vrnem z vamy«  In pisatelj nas vodi dalje v al- banske gore, na Oolgoto — do Ljumkule in od tam čez Vasiah v Debar. — »Na vsak korak smo videli strašnejše in groznejše prizore. Tam so ležali zmrznjeni in razhojeni vojaki, tam žene, otroci . . . tam sem videl par trupel slečenih do golega ne vem ali so zmrznil''ali so jih pobili Arnavti in potem pple- nili tam so kr.ičale zblaznele žene. jokali otroci . . . vetrpvi so pa divjali- sneg je zapadel a iz daljave so zavijali volkovi « — »Ali tudi On, On kralj, izvoljenec in maziljenec svojega naroda je bil med nami. -- Pogledal nas je, ki smo .Ktau okoli njega njegove oči so §¦* jia" snielmile, njegove ustne so pregovorile •' »Nikar se ne bojte — — ne obu- pajtc! Težko in hudo nam Je danes, toda jaz, starec sem prepričall' da se vrnem v svoj star,i, lepi Beogra — , in vi, mladi, krepki in mocn ¦ vi dočakate dneve, ki smo sanjali o njih « in pisatelj nas vodi dalje k morju in na odprto morje: »Zapuščali smo domovino, zapuščali deželo svobode, da postane sužnja, a obenem smo bili prepričani vsi, da to ne bo trajalo vedno « Sledita dve sliki »V izganstvo« in »Otok smrti«. Za njima pa devet slik, ki se v nepretrgani zvezi vrste druga za drugo, kjer preneha prejšnja, tam nadaljuje naslednja. Teh devet slik skupaj tvore veličastno sliko: Osvobojenje Jugoslavije, zmagovit pohod jugoslovanskih junakov na Kosovo polje in preko Save, Drinc in Donave, ter sramoten poraz, beg in umik vseh treh oholih in pohlepnih sovragov, ki so tri leta držali našo sveto srbsko zemljo v svojih tiranskih krempljih. Kakor se ti od začetka večkrat orosi ^ko. ko čitaš o veliki tragediji srbskega naroda, tako ti ob teh slikah zaiskri oko od veselja, trepečeš od navdušenja in nehote vzklikaš junakom, ki bijejo in pode sovraga od Soluna z Lerinskega polja na vrh Kajmakčalana, od tam na Grunviški ^Js, se spuste na ravno bitoljsko polje in osvobode Bitolj. Za položaji pa se že tiviga Jelak in na njem deska z enostavnirn napisom: »Put u otadžbinu«. In na- dalje slediš junakom. ki so že prešli pri Vrbencih reko Črno, prodirajo proti Vardarju in čez Ievo obalo Vardarja proti Ovčjem polju, vsi pripravljeni na odločilno bitko. Ali odločilne bitke ne bo, ker bolgarska vojska prosi za primirje, polaga orožje in se vrača domov. Ali kako? »Grozna, strašna in žalostna je bila slika, ki smo je gledali na poti za Kumanovo. — Vsi travniki, vsa polja in vsa pota so bila polna beguncev, od vseh strani so prihajali, povsod je ležalo razmetano orožje, oropani trenski vozovi, zapuščeni topovi — M.-nogo žalostnih slik sem videl v svetovni vojni, videl sem mnogo porazov, videl veliko tragedijo vsega naroda, toda tako žalostne slike, kot smo jo videli sedaj. se ni nikdo pomnil«. Junaki pa osvobo.iuje.io dalje. Najpre' Kumanovo — potem Niš, od vasi do vasi bijejo in gonijo Nemce in Švabe — Avstrijce. Od Niša hite v dolino Srpske Morave in naprej proti severu do Lapova, potem v Račo in Natalnice. — In bližajo se srcu Šumac^ije, kraju, kjer je začela prvikrat borba za osvo~ bojenje, bližajo se Topoli, rojstnemu kraje prvega srbskega vožde Črnega Gjorgja«. ln dalje iz Topole proti Arangjelovcu na Kosmajske hribe v selu Guberevci in na zadnje višine, ki se dvigajo nad Savo. — »In kot nekdaj, ko so zagledali Ksenofontovi hopliti morje, tako se je tudi sedaj naenkrat razlegal samo en glas: »Sava! Sava!« In v Beogradu so pričakovali, da bodo nadaljevali pot naprej preko Save. »Na Savi smo čakali, a preko nismo mogli, ker nismo vedeli, kako nas sprejmo tam, kajti Zagreb in Ljubljana sc še nista odločila, ali smemo tja  Sovražnik se je pa smeia! in izgubili smo toliko tega, kar je bilo, kar je in kar mora biti naše!« — Poleg dogodkov pa se spominja pisatelj tudi posameznih junakov, ki se je ž njrmi boril in trpel, ali so vodili boje, ali so sicer zanimivi. V sliki »Na mrtvi straži« je naRisal pisatelj z globokim umevanjem in sočustvovanjem »težko in žalostno zgodovino življenja, macedonskega kom,itaša, njegovega vojaka. V sliki »Pop Penčo« postavi večen spomenik bolgarskemu popu Penču, ki je »v dnevih obupa, ker je zaman pričakoval svoja lepa iunaška sinova, ki sta padla v balkanski Braf^morni vojni na Bregalnicl, prlsegel pred sveto ikono grozno prisego, prisego rna- ščevanja. Z nikomur ni več govo- ril, živel je sam sebi, svojemu maščeva- nju; hotel je maščevati smrt svojih sinov in molil Boga, da mu da dočaka.i ta trenotek. — « In ta trenotek je dočakal na Rovovski kosi. Na »Poti osvetnikov« pade vojvoda Vuk, »stari četnik mecedonskih planin, stari borec za svobodo, a njegovi dobrovoljci hitijo naprej, da postavijo na vrhu Gruniškega visa, na osvobojenih tieh večen spomenik vojvodi Vuku.« — »Pantelijski Vis«, to najbolj utrjeno točko ob Črni Reki pa je zavzel poročnik Jaka Koželj s svojo znamenito stekleničico in $ svojimi dobrovoljci. Ko so mai potem drugi slovenski dobrovoljci čestitali na uspehu, je Jaka z napoleonsko flegmo sprejel čestitke .in dostavil: »Samo škoda, da tale Pantelijski Vis ni Ijubljanski Golovec ali pa Rožnik«. Pisatelj je nap,isal svoje spomine popolnoma priprosto in naravno. Ne skuša pridobiti čitatelja morebiti s sijajnim slogom, tudi ne s posebnirn jezikom, kar j.e napisal. je napisano resrtično in le radi tega večkrat tako pretresljivo ali tako veličastno, da globoko dirne vsakega. Poleg resničnosti je vsaka stran nap,isana z gorečo ljubeznijo do domovine, z visokim spoštovanjetn do našega naroda, z živo vero in s trdnim upanjem v veliko bodočnost širne svobodne domovhie. ki jo je pokojni pisateli nosil vedno odkrito v svojem srcu, ki daje spominom kljub strogi resnosti nežen in topel izraz. Morda bo koga motilo pri citanju, da se nekatere slike začno z opisovanjem istega dogodka, istih bojev ali iste pokrajine. To je gotovo radi tega, ker je bilo nekaj spominov že natisnjenih v podlistikih »Jutra« in »Slov. Naroda«, pa je pisatelj nekatere uvrstil v knjigi med druge, ne da bi jih nekoliko preuredil ali zaokrožil. ako je to res potrebno. Kdor prebere te »Spomine« do konca, vse opisane boje, dogodke in osebe — junake, v njem se pričneta dvigati in rasti in širiti dve ogromni sliki: Pretresljiva slika velike tragedije našega naroda in veličastna slika osvobojenja Jugoslavije. Ti dve sliki bi se morali razviti v srcu vsakega izmed nas. Še na nekaj misli, kdor prečita te »Spomine«: kako velika izguba je zadela naš narod s smrtjo pisatelja Vitomira Feodor Jelenca. Dal in zapustil nam je svoje »Spomine«, k. so naši spomini. Ali iz teb »Spominov« lahko sklepamo, da bi nam dal, če bi še živel, tudi oni veliki roinan riašega Osvobojenja, čigar predhodnik in oznanjevatelj sp prav ti »Spomini«. Maribor - Hrastnik. Skala Anton.