TONE SELIŠKAR:
Morje plaka
Osebe:  Slovenija. — Oorica. — Istra. — Dalmacija.
Jetnik. —  Osveta.
Stene odra so prevlečene z narodnimi zastavami. Na sredi stoji precej visok steber, na kateretn je slika Jadranskega morja (Dalmatinske obali). Steber je pre-vlečen s črnim ovojem. Pod ovojem pa ie steber ovit z bršljanom in z rožami. Pred stebrom kleči Slovenija (starka), na levi strani stoji jetnik, poleg njega Dal-macija. Pred starko Istra, poleg nje pa Gorica.
Ko se zastor dvigne, }e nekaj časa vse tiho. Osebe so obrnjene proti starki.
S1 o v e 11 i j a  (z žalostnim glasom):
Oj, veter tožni, veter dobro znani, od ravnih njiv, poljan prostranih. od strmih goT in senčnih gozdov — od bratov sreonih in svabodnih! Poglej na žalost in na deco raojo, poglej te solze in verige tesne — in morje naše, tiho plakajoče!
Q o r i c a:
In brda naša vinska pokončana. vasice strte, kroginkrog požgane! Gorico našo tožno, razstreljeno! Oi, veter, ali si gorje že videl
              tako veliko kot pri nas je?    .  r_   ,T               
In te grobove naših mučenikov —               
Ooriško našo — vdovo zapuščeno?               
 tln skale sive. naša mesta,                                           
to žalno Istro, bedni narod! Si videl kdaj, da rod trepeče v nasilju tujcev, lačnih naše zemlie?
Ojoj! Oorje, gorje! D a 1 m a c i j a:
In Reko našo,. biser diragoceni, Dalmacijo in jiužno solnce,
itt2
ki koplje tam se v morskih valih,
otoke naše blagodarne —
v Jadranu sinjem ladje zibajoče? —
In morje plaka, narod stoče,
po svoji zemlji bridko joče.
Zbor:
Gorje nad našo domovino, gorje nad rodom in nad morjem, gorje neznosno — črna žalost . . . Jetnik:
Ah, kako so tesni ti okovi.
da roka krvavi, srce umira
v zaporih temnih in v zidovju mrtvem
na slami borni, vlažni. gnili.
od svojcev dale^, daleč tam v tuiini.
Zakaj vse to? Saj nismo hudodelci,
da nas love in gonijo umirat!
Svobodo so nam vzeli — našo sreoo
in naša mesta. naše morje...
Pa še ni sita laška kača,
še p-lazi se in sika kakor zlobna,
ki brez srca je, vere in poštenja!
Oj, majka tožna, ti le plakaj                 ;     , ¦.
in toči solze po sinovih!
In narod ves naj k Bogu moli,
da se zasveti tatn ob meii
svoboda in osveta strašna,
svoboda lepa — naše hrepenenje!
Zbor:
Svoboda lepa — naše hrepenenie... (Za oknom se prižge mogočna luč, da pada svit na morje.)                    j- •
S1 o v e n i j a :
Kaj vidim? — Oj, to solnce je, to ljubo, naše južno solnce, ki koplje se v morja globini! — Pozdravljeno, pozdravljeno!  • O. glei, kako Ijubo pašilja nebeške. zlate žarke z neba
173
na nas, na morje" in"ria'brda, na vso to zemlio — našo domovino! Kako je toplo v srcih naših, ko zremo te v nebes višavah, kot da bi čuli pesem sladko, oj, pesern rajsko. pesem o svobodi! (V tem trenotku stopi na oder Osveta.)
Zbor :
Olej, majka. glej! Kdo prišel je v svetlobi sinji v našo žalost?
;      Osveta:
Mir z vami, majka, in ti, deca!
Trpljenje vaše in gorje neznosno
privedlo me je k vam,
da vam izpij&m solze bridke.
da vam prinesem zemlje in domove,
očete, brate in sinove;
da vam povrnem srečo izgubljeno,
Jadran slovanski, vašo zemljo sveto,
da vam prinesem vaše hrepenenje.
slovansko pesem in svobodo zlato!
Slovenija:                                                     'n
Kaj čujetn?                                           »
Da nam izpiješ solze grenke?
Qorica :
Da, majka! In zemljo nam vrne našo! Istra :
In brate naŠe, hčere in sinove! Dalmacija :
Joj, majka, in morjč Jadransko in pesem sladko in svobodo zlato!
S1 o v e n i j a :
Resnično? Ali niso sanje?
Sai zdi se mi. da čujem sladke melodije,
\% zlatih strun vzbujene...
174
Povej mi, kdo si. ki darove nam prinašaš,                       |
vse te darove krasne kakor rajske sanje?                       j
Motda poslanik božji si,                                                j morda junak Tnogočni — dej. povej!
Zbor :
Dej, povej, povej!
;      Osveta.:
;                       Poslanik nisem, tudi ne junak magočni!
l                       A znaj ti, majka in ti, deca moja,
\                       da moja ie oblast strašnejša
:                       kot vseh junakov vaše zemlje,
kot kraljev vseh od vsega sveta:                  :
Jaz sem Osveta vaša — tiho zaželena,
ki dajem moč, da se zdrobe okovi.                                 ;'
ki vam prinašam mir — svobodo zlato!
(TzKine.)
S1 o v e n i j a :
Deca. deca, ali sanjam?       •                         ;
Jetnik :                                                                      !               j
Ne sanjaš majka, glej, roke —                     '
zdaj proste so, da planem na sovraga!
S1 o v e n i J a :
Jod, sinko — ti si prost! — To niso sanje? Zbor:
Ne, majka, niso sanje, zlata je resnica! S1 o v e n i j a :
Li res? To niso sanje prazne?
Nič več ni žalosti mi v duši?                                     \
Nič več ni solz v očesu trudnem?
Oj, deca, deca, zdai od sreče plakam!
Zb o r :
Zdaj odrešenje pride kmalu                                          \
in z njim svoboda zlata!                                               j Zato le plakaj, plakaj v sreči.
ti majka naša — lepa domovina!                                   ;
175


J.....MM............................................................................................................,.,,.......,....................................-1
:.................................................................................................................................................................>.....:
176