Dostojevski — dr. Vladimir Borštnik: O smrtni kazni. 429 m O smrtni kazni. Iz Dostojeuskega romana „Idijot". — Poslovenil čr. Ulaoimir Borštnik. V Franciji, v mestu Lionu sem videl smrtno kazen . . . Polože zločinca na ploh, na katerega pade širok nož po stroju, giljotina se imenuje, težko, silno . . . Glava odskoči, predno utegneš migniti z očmi . . . Zločinec vam je bil človek pameten, neustrašen, močan, že v letih, Legraux po imenu. In rečem vam, verjemite ali ne, da je jokal in bil bled ko smrt, ko je stopal na morišče. Ali je to mogoče? Ali ni to grozno? No, kdo joka od strahu? Nisem mislil, da more človek, ki ni več otrok, ki ni nikdar jokal, ki mu je že 45 let, jokati od strahu. Kaj se godi tedaj z dušo? V kakšnih krčih se mora viti! Porog nad dušo je to, nič drugega! Rečeno je: Ne ubijaj! Ker pa je vse ubil, ali sledi iz tega, da je treba ubiti njega? Ne, to bi ne smelo biti. Že pred mesecem dni sem to videl, a še vedno mi je pred očmi in petkrat se mi je že sanjalo. Vsi mislijo, da ni dosti bolečin, ko odskoči glava, in zato so si izmislili tudi ta stroj — giljotino. Toda meni je takoj tedaj prišla v glavo misel: kaj pa, če je to še hujše? Vzemimo na pr. mučenje: tu so bolečine in rane, telesna muka in vse to odriva duševne bolečine in rane, da trpi človek samo vsled ran muke, dokler ne umre. Glavna, največja bolečina pa ni v ranah, ampak v tem, da za gotovo veš, da čez uro, potem čez deset minut, nato Čez pol minute, potem zdaj pa zdaj, takoj — zleti duša iz telesa, in da ne boš več človek, in da je to gotovo. V tej gotovosti tiči vsa muka. Ko položiš glavo pod nož in slišiš, kako zdrkne nad glavo, ta četrt * sekunde mora biti najstrašnejša. Vedite, da si tega nisem izmislil jaz sam, da govore tako tudi drugi. Tako sem o tem prepričan, da povem kar naravnost svoje mnenje: Usmrtiti radi umora je nesorazmerno hujša kazen, kot je umor sam na sebi. Umor vsled obsodbe je nesorazmerno strašnejši od roparskega umora. Oni, ki ga ubijejo razbojniki, ko ga napadejo ponoči, v gozdu ali na kak drug[ način, ima gotovo še do zadnjega hipa trohico nade, da se reši. "Zgodil se je slučaj, da ima že grlo prerezano, pa še vedno upa, ali beži ali pa prosi milosti. Tu pa je odvzeta definitivno vsaka taka poslednja nada, s katero umreti je desetkrat lažje. Obsodba je tu in v zavesti, da nikakor ne uideš, leži vsa ta strašna 430 Dostojevski — dr. Vladimir Borštnik: O smrtni kazni. muka, in hujše muke nego je ta, je ni na svetu. Pripeljite in postavite vojaka v bitki prav pred top in streljajte nanj, vendar bo še vedno upal, toda prečitajte ravn,o temu vojaku smrtno obsodbo, kj se izvrši brez odloga, tedaj vam zblazni ali pa zajoka. Kdo more reči, da more človeška narava prenesti kaj takega brez blaznosti? Zakaj ta brezobrazni, nepotrebni in ničevi porog? Mogoče je kje tak človek, kateremu so prečitali smrtno obsodbo, da poskusijo, ali se bo mučil, in rekli potem: „Idi, pomiloščen si". Ta človek bi vedel povedati. O tej muki in grozi je govoril tudi Krist. Ne, s človekom se ne sme tako ravnati! Ravno tisti trenutek, ko se je popel po stopnicah in ravnokar stopil na oder, se je ozrl na mojo stran. Pogledal sem ga v obličje in vse razumel .... Živel je v ječi in čakal kazni šele