Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta št. 18 Poštno ček. račun: št. 9-12410 Cena: Posamezna št. L 15 Naročnina: Mesečna L 65 Za inozemstvo: Mesečno L 100 Leto II. - Štev. 20 Gorica - 17. maja 1950 - Trst Izhaja vsako sredo Proč s hlapčevstvom! Naravno je, da se po vsakem opravljenem delu vprašamo, kakšen uspeh smo dosegli. Po velikih narodnih prireditvah se moramo tudi vprašati, kakšen uspeh so prinesle te prireditve v narodnem oziru. PRVI MAJ V TRSTU Po komunističnem tisku smo brali že mesece in mesece opozorilo, da se bliža prvi maj, »praznik delovnega ljudstvau, »veliki dan delavcevu., »dan svetovnega proletariata« »veliki narodni praznik« in podobno. Komunisti so se pripravljali nanj z vsemi silami. Menda tudi nekomunisti. Slika tega dne je bila tale: po tržaških ulicah so smeli korakati kominformisti, ker je korakal na čelu sprevoda Italijan Vidali. Na Velikem trgu so se zbrali Italijani nacionalne lege. Na Goldonijevem trgu so se smeli zbrati tisti, ki se jim je hotelo poslušati socialističnega govornika. Tam blizu Sv. Ivana pa so se zbrali Titovi oboževalci. O številčnem razmerju ni umestno govoriti. Sajso drug o drugem naštevali zelo različne številke. Važno pa je vprašanje: KDO JE HODIL V SPREVODIH? Med kominformisti je bilo precej delavcev, precej delavskih in nedelavskih žena in deklet. In ko si gledal te obraze in jih opazoval na zbranem trgu, si z gotovostjo lahko ugotovil, da je bilo v tej procesiji dve tretjini Slovencev. Dve tretjini ljudi, ki razumejo in govore slovensko. Na Velikem trgu je bilo precej Slovencev, ki več ne vedo, da so njihovi predniki slovenske krvi. In pri Sv. Ivanu so bili sami Slovenci, morda je bilo med njimi kakih 50 Italijanov. Na Goldonijevem trgu je prišel mimo tistih tristotih poslušalcev le še kakšen slovenski časnikar kot opazovalec. ZUNANJA SLIKA PRIREDITEV Da niso na Velikem trgu govorili slovensko, je razumljivo. Tudi na Goldonijevem bi bilo brez pomena. Toda masa komin-formistov in titovcev, ki je bilu v bistvu slovenska, je dajala popolno italijansko sliko. Prosim: Na čelu kominf or mistične ga sprevoda je hodil Italijan Vidali. Njemu ob strani dva zvesta slovenska spremljevalca: Bidovec in Slavec. In Slovenca Bidovca in Slovenca Slavca, sinova slovenskih mater, ni bilo prav nič sram, da varujeta in vodita pred slovenskimi ljudmi italijanskega dučeja. In vseh tistih Slovencev v sprevodu ni bilo prav nič sram, da jih vodi Italijan in jim kaže. smer, kam naj gredo! In vseh teh Slovencev ni bilo prav nič sram, da niso imeli v svojem sprevodu niti ene slovenske za-stave, ker jim je to prepovedal Italijan Vidali. In vse te Slovence ni bilo prav nič sram. da so peli po tržaških ulicah samo italijansko »bandero rosso«. Vse te komunistične zapeljance ni prav nič pekla vest, da so izdali tisto slovenstvo, za katerega so njiho- vi očetje in matere trpeli po italijanskih ječah; za katero so se borili vse svoje življenje: za kar so umirali najboljši slovenski sinovi. Nič jih ni bilo sram, da so izdali tisto prelepo slovensko pesem, ki so jo prve pred petdesetimi leti zapele v verski procesiji pred občinsko hišo slovenske služkinje? Te služkinje, zveste slovenskemu jeziku in svoji narodnosti, a tudi svojemu i Bogu so z roženvencem v roki s slovensko pesmijo prišle na V e-liki trg. Po petdesetih letih pa pridejo nove, moderne žene in novi, močni možje in pljunejo na slovensko pesem: oni rajši zapojo italijansko in mednarodno popevko. Ali so ti ljudje še Slovenci? Iz slovenskih vasi so doma, iz okolice Trsta so prišli v mesto in ne znajo več materine besede. Zatajili so slovensko zastavo, tisto zastavo, katero je v nedeljo pred 1. majem na koncertu Slovenske prosvete koroški pevovodja poljubil, ko so mu jo Tržačani podali. NARODNOST TITOVCEV Kako pa je bilo pri drugih, ki pravijo, da branijo slovenstvo v Trstu? Kako je bilo pri Sv. Ivanu s titovci? Sužnji komunizma kot kominformisti! Za tistih 50 Italijanov so govorili italijansko. Za tisto peščico so razglašali nagrade v dolgoveznem in obširnem komentarju v italijanščini. V slovenščini so opravili zelo hitro: samo nekaj besed in konec! Ljudje, ki so se vendar čutili še Slovence, so z ogorčenjem že sami drug drugega spraševali, čemu to. Gledali so drug drugega in z začudenjem ugotavljali, da so tam sami Slovenci. Tako niso vedeli, zakaj in čemu dolge razlage v italijanščini. Seveda tudi ni smelo manjkati neslovenskih pesmi. ODGOVORNOST VODNIKOV Počasi ljudstvo spoznava vse te vodnike z rdečo dušo. Zdaj eden, zdaj drugi razkrije svoje izdajal-stvo. Na jeziku imajo narodnost, v srcu pa komunizem. Zato: stran od komunizma! Ne verjemite več komunističnim vodnikom! Ne dajte se več ponižati! Ne bodite več hlapci tujih gospodarjev! Slovenci, proč od italijanskih vodnikov, ki vas vodijo v narodno in večnostno pogubo! Ostanite zvesti veri svojih očetov! Ostanite zvesti Cerkvi in slovenskemu duhovniku, ki ni nikdar izdal svojega naroda. Ostanite zvesti slovenski pesmi! I\e korakajte in ne drenjajte, se v procesiji, katero vodi italijan- ski komunist Vidali. Pojdite stran od ljudi, ki dvigajo pest v pozdrav. Ta pest kaže v pogubo. ta pest vodi v pogubo naš narod. Tudi ne verjemite več tistim, ki trdijo, da so nacionalni komunisti. Tito še do danes ni izpustil na svobodo 50 slovenskih duhovnikov, OZNA še danes strelja Slovence brez vsakega sodnega postopka, samo zato, ker niso komunisti. Titovi ministri še do danes niso pokazali grobov 10.000 slovenskih fantov, ki so jih brez sodbe umorili, prej pa na nečloveški način mučili, potem ko so jim jih izročili Angleži na Koroškem. Titovci na Tržaškem nosijo enako krivdo zu poboje. Mnogih se drži kri. NE HLAPCI! Primorski Slovenci ne bomo nobeni hlapci italijanskih, niti moskovskih komunistov. Odklanjamo pa tudi tiste, ki se še imenujejo Slovenci, pa so izdali vero svojih očetov, zatajili materino besedo in zavrgli slovensko zastavo. Ne bomo šli za nobeno »fratelančno« organizacijo, ampak samo za slovensko. Strnimo se na Tržaškem v okrilju Krščanske socialne zveze, ki ima v svojem programu slovenska in katoliška načela. Ko je že povsod zamrla v dobi fašizma slovenska beseda, je v cerkvi še živela. Stoletja preganjanja Slovencev so vero in narodnost v našem narodu tesno povezala in živo prepojila. Ostanimo zvesti tema dvema dobrinoma, da ne bomo spet nekoč razočarani kot smo bili že tolikokrat. Pustimo krive preroke in pokažimo zapeljancem pravo pot. Pot v lepšo bodočnost! PAMITSH PREDLOG Francoski predlog o združitvi francoske in nemške premogovne in jeklarske industrije je izzval silovit odmev v svetovni javnosti. Ameriški listi so ga skoro brez izjeme pozdravili z velikim navdušenjem. Pišejo, d« je to najsmelejša in najbolj dramatična evropska ponudba, ki ima nameq ustanoviti obrambni zid svobodnih zahodnih demokracij proti nevarnosti sovjetskega komunističnega imperializma. »Če ta predlog uresničimo — pravi »New York Times« __ bi postal tako važen kot sta bila Marshallov načrt in Atlantski sporazum sam«. Politične in gospodarske posledice tega načrta so tako važne, toda dejanske težave pri njegovi uresničitvi tako resne, da bo treba še mnogo dela, študija in razjasnitev glede raznih podrobnosti, preden bo mogoče dati končno godbo o možnih stopnjah njegovega razvoja. Toda ena stvar je jasna. Ta francoska poteza je daljnosežna pobuda, ki skuša ustvariti med Francijo in Nemčijo obsežno gospodarsko sodelovanje. To naj odstrani stoletno tekmovanje med obema državama ter tesno poveže novo Nemčijo s skupnostjo zahodnih narodov. Italijansko demokratično javno mnenje je francoski predlog z zadovoljstvom sprejelo in so italijanski merodajni krogi to svoje zadovoljstvo že tudi izrazili na pristojnih mestih. Širokopotezno gospodarsko sodelovanje med Nemčijo in Francijo mora ustvariti Evropi ono močno hrbtenico, ki jo potrebuje v borbi proti rušenju in uničevanju komunizma. Tudi angleški listi poudarjajo važnost francoskega predloga. Med drugim pišejo: »Francoski zunanji minister Schuman je popolnoma upravičeno lahko zadovoljen ob prvem odmevu svojega predloga za združitev francosko-nemške jeklarske in premogovne industrije pod mednarodnim nadzorstvom. V Bonnu so predlog povsod sprejeli z odobravanjem, kar utegne odstraniti precejšno zagrenjenost o zadnjih francoskih ukrepih glede Posarja. Angleški ministrski predsednik Altlee je pozdravil ta načrt kot »francosko pobudo, ki bo odstranila naraščajoči spor z Nemčijo ter tako prinesla enotnost in mir v Evropo.« Ameriški zunanji minister Acheson je pozdravil la korak kot potezo, ki je v tesnem soglasju z ameriško željo po čvrstejši gospodarski povezanosti v Evropi. Stališče Moskve še ni znano, toda lahko ga že v naprej napovemo s tako gotovostjo kot jutrišnji sončni vzhod, ker sta mir in enotnost zadnji stvari, ki bi ju Sovjeti želeli videti, da uspevata v Evropi ali kjer koli drugod, razen, če se ne bi to zgodilo na njihov ukaz. , K0NFEREHG9 TREH VELIKIH Pozornost svetovne politične najstorice držav Atlantske zveze, javnosti je še vedno osredotočena Konference treh zunanjih mina London, kjer se po zaključe- nistrov Anglije, Francije in nem zborovanju »treh velikih«, Združenih držav so se vršile ob nadaljuje te dni zasedanje dva- skoro neprodirni molčečnosti vseh udeležencev. Vendar je p« bila javna tajnost, da je bil glavni predmet vseh razprav vprašanje, kako pritegniti Nemeij« v zahodni protikomunistični blok. Podlago za razpravljanje je nudil predlog francoskega zunanjega ministra Schumana, naj se francoska in nemška premogovna in jeklarska industrija združita pod mednarodnim nadzorstvom. Ta zgodovinski predlog francoske vlade, o katerem govorimo na drugem mestu, je tvoril jedro razprav. Vsi trije zunanji ministri so se zedinili, da je potrebno predlog izvesti. Zato je bilo nujno, da so postali nasproti Nemčiji, ki si je francoski predlog takoj osvojila, bolj širokogrudni. Ob zaključku svojega zasedanja so izdali poročilo, ki izraža to naklonjenost nasproti Nemčiji. V uvodnih besedah pravi poročilo, da so udeleženci izmenjali stališče, o razvoju svetovnega političnega položaja, v kolikor in-teresira te države v okviru ciljev atlantskega pakta. V prvi točki se potem trije ministri sklicujejo na dosedanji sporazum glede Nemčije, in sicer na sporazum, ki nadomešča vojaško s civilno oblastjo, čemur je sledila razglasitev usiave, voiiivt ni vlade; dalje omenjajo dogovor glede znižanja nemških reparacij ter dogovor v Petersbergu, ki omogoča zahodni Nemčiji imenovanje konzularnih in trgovinskih predstavnikov v inozemstvu ter njen vstop v Marshallov načrt kakor tudi vabilo za njen vstop v Evropski svet. V drugi točki izjavljajo, da so »odločeni nadaljevati svojo politiko postopne vključitve Nemčije v skupnost evropskih narodov«. V tretji točki pa ugotavljajo, »da dokler se sovjetska politika ne bo spremenila, t. j. dokler b« Sovjetska zveza odklanjala možnost združitve Nemčije, ne bo mogoče skleniti mirovne pogodbe z Nemčijo. Izvedla se bo revizija okupacijskega statuta, ker mora ostati vrhovna oblast v rokah okupacijskih sil.« V zadnji točki zaključujejo trije ministri, da »nameravajo nuditi Nemčiji možnost svobodnega razvoja ne izvzemši možnost mirne zdrušitve Nemčije, kar je končni eilj njihove politike.« Še bolj kot prej je po zadnjih posvetovanjih »treh velikih« jasno, da je svet razdeljen na dva. bloka. To so poudarili tudi trije zunanji ministri. Državniki romajo Napovedujejo, da bosta v kratkem šla v Rim na svetoletno romanje bivši belgijski ministrski predsednik Van Zeeland ter avstrijski ministrski predsednik Figi. Oba državnika pripadata krščanskim demokratičnim strankam. »Katoliški glas“ v vsako slovensko družino I NEDELJA V OSMINI VNEBOHODA procesije po deželi in po mestnih ulicah. Pravo občudovanje pa vzbuja po svetu in zlasti tudi v Trstu, da prav delavske množice tako prisrčno sprejemajo Marijo. Ko vse to doživljamo, se niti ne zavedamo, kako velike stvari se prav sedaj godijo! Hladni računarji vidijo v teh »novotarijah« le zanimivosti, a vsi bolj globoki in pravi Marijini častilci pa že slutijo, da si vsemogočni Bog j pripravlja mogoče že v našem času vidno zmago. Vera, znak h arkarcv Sovjetska revija »Znanost in življenje« piše v svoji drugi številki tega leta sledeče: »Naša dežela (Sovjetska zvezaJ prehaja postopoma v komunizem. Komunistična vzgoja delavskih množic in izkoreninjenje vseh sledov kapitalizma v srcu ljudi, vključivši barbarski ostanek — vero —, ima zelo važen pomen v tem prehodu. Borba proti verskim predsodkom in znanstvena brezbožna propaganda tvorita nerazdruzljiv in zelo važen del komunistične vzgoje množice.« Iz tega je razvidno, da v komunističnem sistemu ni mesta za vero. V prejšnji številki pa revija naglasa, da markizem-leninizem smatra, da je vsaka vera ovira v borbi delavskega ljudstva ... in da brezbožna propaganda tvori del delovanja stranke za vzgojo množic. Ta propaganda mora biti podrejena osnovni nalogi komunistične stranke, namreč »razvoju razredne borbe izkoriščanih množic proti izkoriščevalcem«.. Komunistični pisec trdi, da so v Sovjetski zvezi izkoreninili socialne osnove vere in da je to zmaga socializma. Vera je samo zapuščina preteklosti v srcu ljudstva in borba proti veri zahteva »sistematično znanstveno in politično izobrazbo«. Odgovornost za to sistematično protiversko borbo nosi Vsesovjetsko društvo za širjenje politične in znanstvene izobrazbe.«. Ista revija je poročala v številki 10 za leto 1949, da so ustanovili v omenjenem društvu propagandni oddelek za znanstveno brezboštvo. Smatrajo, da je uspeh te borbe bistvene važnosti za hitrejšo mobilizacijo vsega delovnega ljudstva v »aktivni bitki za bodoče zmage socializma«. SVETOLETNI ROMARJI I* svetega evangelija po Janezu (Jan 15, 26.27; 16, 1-4) Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kadar pride Tolažnik, ki ga vam bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčevali; pride celo ura, da bo vsak, ki vas umori, menil, da služi Bogu. In to vam bodo storili, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. A to sem vam rekel, da se boste, ko pride ura za to, spominjali, da sem vam jaz povedal. *** Štiri znamenja ima prava Kristusova Cerkev. Biti mora edina, sveta, katoliška in apostolska. Vedno pa spremlja Kristusovo cerkev še peto znamenje: prega-njanje-mučeništvo. Rdeča nit kr- vi se vije od Kristusa. ki je ustanovil Cerkev pa do danes. Jezus je vse to naprej povedal. »Iz shodnic vas bodo izobčevali...« Prvi kristjani so se sprva še vedno udeleževali judovske službe božje v shodnicah in v templju. Toda Judje jih niso dolgo trpeli med seboj. Metali so jih ven iz svoje srede. Neštetokrat je apostol Pavel to doživel. Večkrat je bilo v zvezi s tem tudi šibanje po podplatih. Sv. Pavla so, vsaj petkrat privezali na klop in ga s šibami tepli po podplatih. Kakor Pavlu, tako se je godilo tudi drugim apostolom in navadnim vernikom. A-postola Jakoba so dali celo umoriti. Petra bi tudi radi umorili, a ga je angel izpeljal iz Herodove ječe. — Tragično pri rsem tem je prepričanje Judov, da s preganjanjem kristjanov častijo Boga. Zdelo se jim je, da uničujejo božje sovražnike. In zakaj vse to? — Jezus sam pojasnjuje: »In to vam bodo storili, ker niso spoznali ne Očeta ne mene.« Judje so imeli čisto svoje mišljenje o Bogu in v tej stvari se niso dali nikomur poučiti, niti samemu božjemu Sinu ne. Zgodba preganjanja se je vedno ponavljala. V rimskih časih je tekla kri mučencev v potokih, potem se je nekoliko pomirilo, a popolnega miru Cerkev ni imela nikdar. Bližnja preteklost je bila zopet polna preganjanja. Sovražniki božjega imena v Mehiki, Rusiji in Španiji so poskrbeli, da se je nadaljevalo krvavo pričevanje za Jezusa. Zadnji čas pa je prega-njanje zajelo zopet nove dežele. K imenoma Stepinac, Mindszenty se pridružujejo vedno nova. Še veliko več je pa skritih žrtev preganjanja, za katera svet morda ne bo nikdar zvedel. Preganjanje pa se lepo zakriva za razne fraze: Vera je svobodna, le izdajalske škofe in duhovnike je treba kaznovati, ker vero zlorabljajo. — Vse to se dogaja zato, ker ne poznajo ne Boga in ne Kristusa in tudi nočejo poznati. Ko je Jezus videl, kaj vse bo prišlo nad njegove vernike, jih je hotel utrditi in na trpljenje pripraviti, da ne bi v preganjanju omagali: ,To sem vam povedal, da se ne pohujšate.’ In kdo daje moč v preganja-uju? — Tolažnik, Sveti Duh, ki ga Jezus pošilja. On daje moč, zvestobo, stanovitnost in ljubezen. Tudi mi smo potrebni teh darov. Zato te dni goreče opravljajmo devetdnevnico v čast Svetemu Duhu, ki bo prišel k nam za binkoštni praznik. Molimo zase in za tiste, ki s trpljenjem izpričujejo zvestobo do Boga. NEDELJSKA MOLITEV VSEMOGOČNI VEČNI BOG, DAJ, DA BOMO S SVOJO VOLJO VEDNO TEBI VDANI, IN BOMO TVOJEMU VELICASTVL Z ISKRENIM SRCEM SLUŽILI. Koledar za prihodnji teden 21. maja. NEDELJ A. 6. poveliko* nočna. Feliks. 22. PONEDELJEK. Emil, m.uč. 23. TOREK. Janez Krstnik Rossi, spoznav alec. 24. SREDA. Marija Pomočnica kri* stjanov. Pod tem imenom je goreče častil; Marijo sv. Janez Boško in za njim njegova družba (salezijanci). 25. ČETRTEK. Gregorij' VII. pa* pež. OdLočno je zavračal vmešavanje vladarjev v cerkvene zadeve, zato je umrl v pregnanstvu z besedami: Ljubil sem pravico in sovražil kri* vico, zato umiram v pregnanstvu. 26. PETEK. Filip Neri, spozn. 27. SOBOTA. Eleonora. Čeprav živimo Slovenci v bolj skromnih razmerah, se mnogi odpravljajo posamič ali v skupinah v Rim, da bi postali deležni svetoletnega odpustka ter da bi poživeli na grobovih mučencev svojo vero. Vsakdo si tudi želi, da bi videl in slišal sv. očeta ter bil pričujoč pri kaki izredni slovesnosti v baziliki sv. Petra. A zgodi se^često, da pride kdo v Rim v času, ko ni večjih slovesnosti v Sv. Petru in mu je zelo hudo, da ne more videti onih veličastnih slovesnosti, ki ostanejo neizbrisne v duši. Zato hočemo tu navesti spored izrednih slavnosti za maj in junij. Dne 18. maja, na vnebohod: proglašenje svetnikom bi. Barto-lomeje Capitanio ter bi. Vincencije Gerosa; dne 28. maja, na binkošti: proglasitev svetnikom bi. Ivane de Valois, francoske kraljice; dne 8. junija, na sv. Rešnje telo: slovesna procesija na trgu Sv. Petra, katere se udeleži tudi sam sv. oče; dne 11. junija: proglasitev svetnikom bi. Strauchi in bi. Gianelli; dne 26. junija: proglasitev svetnikom bi. Marice Goretti. Pravoslavna cerkev v službi boljševikov (Nadaljevanje) 2) Moskovski patriarh in boljševiški režim Po vsem tem smemo mirno reči, da, obstaja enotnost koristi med boljše* viškim režimom, in rusko pravoslavno cerkvijo. Od začetka pa ni bilo tako. lakoj ob začetku revolucije so bolj* ševiki napovedovali oster boj zoper vse vere brez razlike, . tudi zoper pravoslavno cerkev. Judovska vera, krščanstvo in i/lam, vse so prega* njali z isto neusmiljenostjo. Na predvečer zadnje vojne in med njo se je Kremelj zavedel važnosti odpora, k« so ga nudile zoper naci* zem in fašizem katoliška cerkev in katoliške stranke v Evropi. Zato je kominterna dala ukaz komunistom, naj skušajo dobiti stike s katoliškimi verskimi krogi v boju zoper Hitlerja. Tačas je kbmintern vrgel v svet ge* slo, da je lahko tudi vera in z njo cerkev progresivna. Proti koncu voj* ne m po njej se je celo mislilo, da mislijo 'boljševiki navezati diplomat* ske stike z Vatikanom. Režim je bil korekten do katoliške cerkve tako leta 1939, ko so prvič zasedli Gali* cijo, kakor tudi pozneje leta 1944. ko so drugič vkorakali v Lvov. Z nad* škofom Šeptickim v Lvovu so ruske oblasti ravnale zelo dostojno in vljudno. Po njegovi smrti' so pa stvari na* enkrat dobile drugačno lice. Kmalu se je začelo, pravo preganjanje grško* katolikov. Prepovedali so imenova* nje naslednika nadškofa Šeptickcga, Veliko število škofov in duhovnikov so daportirali. Grško*katoliško cer* kev so .priključili k pravoslavni z najgršim postopanjem. Uničenje vzhodne katoliške cerkve se pa ni zgodilo iz ateističnih naigi* bov, temveč zato, da so utrdili po* ložaj pravoslavja. Sovjetski režim vidi namreč danes v pravoslavni cerkvi in veri činitelje v službi ko* munistične ekspanzivnosti. Spoznali so, da jim pravoslavje s svojim že stoletja ukoreninjenim sovraštvom do krščanskega Zapada zelo prav služi pri njihovih ciljih. Sprava med pravoslavjem in sov* jetsko državo pa ni nekaj samo navideznega in trenutnega. Nasprot* no, pravoslavna cerkev uživa danes velike ugodnosti v Rusiji, čeprav je v svojem delovanju do neke mere utesnjena. Odkar vodijo boljševiki nacionalno politiko, igra ruska cer* kev zelo važno vlogo v imperialistič* ni politiki ruske države. Ker je pravoslavje prežeto z nacionalno razkrajajo gnojila >n zemljo v snovi, kot jih trtine nežne koreninice lahko vsrkajo. Istočasno pa uničimo z okopava« njem tudi različni plevel, ki trtam krade vlago in hrano in drži pod trto vlažno vzdušje, v katerem se razvija peronospora, ta škodljivka, ki požre toliko vinogradnikovega truda in denarja. Z okopanjem zemljo zrahljamo, kar ima še dve nadaljnji ugodnosti: zrahljana zemlja ne izhlapeva toliko skem leposlovju v desetletju 1939« 1949, o etnografskem položaju v ožjem tržaškem zaledju, o Mohorje« vi družbi, o slovenskih šolskih knji« gah v Trstu in drugod. V dokumentih jn ocenah pa bo zanimiva razprava pod naslovom: Opravičevanje zmote, to je pregled treh knjig, ki govore o vzrokih Ti« tovega vzpona in uspeha. V oceni bo pretehtana tudi umetniška vred« nost Kalinove »Črne maše«, Jontezo« vega »Jutra brez sonca« in Bukvi« čevega romana »Izgnanci«. Vsa tri dela so nastala izven osrednje Slo« venjje. Knjiga bo obsegala nekaj nad 100 strani večje knjižne oblike in bo veljala 500 lir. Sodelavci, ki so vzeli na svoje rame tud j stroške za izdajo, vabijo vse svobodne Slovence, naj zbornik »Tabor« naroče in ga ob naročilu tudi plačajo. Vsa vprašanja in dopise glede knjige pošiljajte na naslov: Tabor, Trst, poštni predal 389. vlage kot nezrahljana, od dežja za« bita, ki ima na1 vrhu trdo skorjo. Vlaga pronica iz zemlje po drobnih cevkah, ki se tvorijo v plasti zemlje in ravno te cevke zrušimo z okopa« vanjem oziroma rahljanjem. Okopa« na zemlja boljše gospodari s svojo zalogo vode, kar je posebno važno v predelih, k' so podvrženi suši. In v tak predel spada tudi naše o« zemlje. Nadalje prav gotovo veš, da se korenine razvijejo lahko samo v zrahljani zemlji. Saj zato koplješ ta« ko globoko, ko delaš nov vinograd. Če zadene koreninca na trdo plast, na kamen, ga spočetkoma skuša o* Doberdob Lep popoldan človeka zvabit , da rad vzame kolo jn gre v božjo na« ravo, da se odpočije in umiri živce. Pot mc je peljala na Kras. Vroče je tam okrog Doberdoba in sušo imajo; dežja bi radii i(n je res zelo potre« ben kraški zemlji, ki je posebno pri Doberdobu kakor rešeto. V gostilni so mi rekli, da bil bdo najbolj prav, biti, če pa to ni mogoče, potem se korenina ne more razviti in trta mora shirati. Zato pa je rahla zem« lja prvi predpogoj, če hočemo, da bodo trte zagnale močne in zdrave j korenine. In samo trte z močnimi koreninami bodo dale obilne pri« delke. KOLIKOKRAT OKOPAVAMO TRTE? Za nekatere ne bo to nič novega, a za nekatere... Trikrat na leto bi morali trte oko« pati, trikrat, in sicer pred vsakim važnim razdobjem v trtinem živi je« nju. Prvič bi jih morali okopati kon« cem zime, predno začne trta poga« njati. To okopanje mora biti poseb« no globoko, saj takrat navadno tr« tam tudi gnojimo. Naslednji dve kopanji — pred cvetjem in pred zoritvijo — naj bosta plitvi, a ven« dar okoli 10 cm globoki. Oba ta okopanja bi morali prav za prav imenovati plctev. A ta plctev je po« trebna iz vzrokov, kot je zgoraj povedano. Pletev pred zoritvijo naj se izvrši pri nas v prvi polovici avgusta. KAKO OKOPAMO . .. Okopavanje trt ni prijetno in tudi ne kratkočasno delo, a potrebno. Danes imamo za okopavanje trt plu« ge, iki pa so vse prej kot primerni za okopavanje trt. Pravo okopavanje alt pletev trt je izvršiti predvsem z ročnim delom, ker tega dela plug ne more storiti pri vsi pazljivosti. Okopati oziroma opleti moramo namreč 50 cm širok pas na vsako stran plante oziroma vrste trt. Osta« lo površino, ki je med vrstami ozi« roma plantami, lahko preorjemo s plugom. Samo lenuh bo oral še bližje trt. Prav okoli trt je potrebno ročno delo, ker samo s tem lahko izruješ in odstraniš različen plevel. Istočas« no odstraniš poganjke, ki bi rastii iz podlage in prerežeš korenine, ki so morebiti pognale iz cepiča. Trikrat na leto in vsako leto mo« ramo trte okopati, ker drugače trta kmalu ostari in ostarjene, shirane trte ne spravi k veselemu življenju niti najboljši gnoj. če bi dež padal vsako noč. Pa tu« di vse živo je bilo po cesti in sa« mih otrok. Kaj naj pa to pomeni? Mladi možički so bili jz Štandreža, vozili so sc na kolesih in dveh vo« zevih; šli so na tekmo, nad Dober« dobce; korajžni so pa bili prav za« res. Potem sem izvedel, da se tudi doberdobski otroci niso dali kar ta« ko posekati kakor smo čitali v ča« sopiisih o goriiških študentih ali kako Vprašanje državljanstva V soboto 13. t. m. se je zglasila pri g. prefektu v Gorici delegacija SDZ, da bi slišala odgovor na vlogo, ki sta jo vložila naša obč. svetovalca gg. Kemperle in Bratuž v zadevi državljanstva, kakor smo že poročali v našem listu pretekli teden. G. prefekt je v svojem odgovoru poudaril sledeče: 1) Res je, da po čl. 19 mirovne pogodbe odloča »domicil«, ki ga je kaka oseba imela 10. 6. 1940, o izgubi odnosno ohranitvi ital. državljanstva vsled mirovne pogodbe. 2) Zadeva kot taka se pa ne da rešiti s splošnim odlokom, ampak le od primera do primera, ker se mora oblast prepričati po ugotovitvah, da trditev posameznikov odgovarja dejanskemu stanju v pogledu »domicila« na dan 10. 6. 1940. 3) Ker so skoro vsi prizadeti v zvezi s tem tolmačenjem čl. 19 mirovne pogodbe optirali, bo oblast počakala na rešitev opcijske izjave, in šele potem, če bo treba, vzela v pretres morebitne vloge. 7 istim, ki bo jug. oblast ugodno rešila opcijsko izjavo, se ne bodo delale nobene sitnosti in jim bo it. državljanstvo priznano, razen v slučaju, da se izkaže, da trditev, da so imeli svoj domicil na sedanjem ozemlju Italije, ne odgovarja resnici. G. prefekt je delegaciji SDZ povedal, da je jug. oblast zagotovila, da bodo vse opcijske izjave rešene v par mesecih, torej najpozneje do konca julija t. I. Za sedaj svetujemo, da napravijo vlogo na prefekturo za priznanje državljanstva le tisti, ki niso optirali, in tisti, katerim je bila opcijska izjava odbita. To svetujemo. seveda, vedno v zvezi z vprašanjem domicila. Prvo sv. obhajilo v Gorici GOISPOIDARSmVIO SI OKOPAL TRTE? DbObPhIhSBI Dr. A. KACIN: Dr. Joža Lovrenčič (Ob šestdesetletnici) Materina molitev ga je torej rešila iz oblasti pekla. O sholarju beremo dalje v II. delu, ki ima naslov »Kronika Trente«. Živel je veliko let kot puščavnik v bližini svojega rojstnega kraja. Medtem so v Trenti začeli kopati železno rudo. Zgradili so cerkev, grad in ▼as. Puščavnik za to ni vedel. Nekega večera je mlad pastirček slučajno naletel nanj. Povedal mu je o vasi, o cerkvi. Puščavnik je šel s pastirjem, čudežno odkril sveti trn, trentarsko relikvijo, in potem v cerkvi molil več dni in noči. V molitvi je umrl. Nihče ni vedel, kdo je. Pri njem pa so našli pismo, zadnjo izpoved iščoče, hrepeneče človeške duše: »Joannes sum ex Trenta, qui diebus meis peccavi multum . . . Vedite, v mladosti nikoli ni dovolj bilo mi učenosti in sreče . . .« Pri tem delu sem se ustavil malo več, ker je zares znamenito, močno, globoko. To je Lovrenčičevo življenjsko delo, njegov veliki tekst. Vodilni motiv te epične pesnitve je simboličen: borba dobrega z zlom; vera v večno pravičnost. To je stara zgodba slovenskega študenta, ki ga »uka žeja« (Prešeren) ali pa »tuja učenost« (Cankar) spelje z doma. Zunanje dejanje se čudovito lepo ujema in prepleta s stopnjevanjem vodilne misli. Pripovedovanje spremlja nešteto podrobnih lepot; stil stare verzificirane latinske kronike je odlično zadet. Vsak verz se da porabiti kot citat. Prepolno je v tej poemi duhovitih sentene. Ritem in verz je včasih čisto naroden; v pripovedovanje je vpletel celo narodne pesmi; drugod pa je umeten, artističen. Tudi latinski verzi mu gladko teko. Oblika je vedno primerna vsebini, pa naj bo poskočna popevka, ljubavna podoknica, dijaška pivska pesem v makaronski latinščini ali pa opis silnega naravnega prizora. Slog je tu baladno kratek, tam pa lagodno pripovedovalen kot v starih španskih romancah. To je veledelo, mogočen slavospev pesnikovi ožji domovini in njenim goram: »Vam, naše gore, vzdihi zemlje do neba, vam pesem, ki preteklost našo vanjo sem vlil ljubeče kakor lepo sanjo, vzcvetelo v tajnah hrepenečega srca.« (uvodna beseda). Da ni Lovrenčič napisal nič drugega, samo zaradi »Sholarja iz Trente« bi mu bilo zagotovljeno častno mesto v naši kulturi. Sklenjeno glavno črto svojega literarnega idejnega razvoja, katero označujejo mejniki: Jaz bi rad ru-dečih rož (1905), D e v et a dežela (1917,Gorske pravljice (1921) inSliolar iz Trente (1938), je Lovrenčič zaključil z dvema večjima pesnitvama, ki sta nastali v času prisiljenega brezdelja v ječi. To je demonična zgodba, zgrajena na ljudskem motivu s Krasa » D u h o v i n « (1947), čigar dejanje se godi okoli Štanjela na Krasu, in »Romanca o Ravbarju« (1948) po ljudskem izročilu na Notranjskem. Do zdaj sta še obe v rokopisu. Vzporedno s temi svojimi glavnimi deli je Lovrenčič ustvaril in izdal še mnogo drugega. L. 1924 je v »Goriški straži« objavil biografsko povest »Cerov-ščkov gospod« o Valentinu Staniču. Na Kobariško se je vrnil s povestjo iz začetka 14. stoletja »Cesta in njen vozel« (Družina 1929), ki govori o zadnjih slovenskih poganih, o križarski vojski, katero so Čedajci dvignili proti Kobaridu, o kobilicah in cestnih razbojnikih. Z romanom »Publius in Hispala« (Ljublj. zvon, 1927) se je podal v stari, predkrščanski Rim. Pravljice in legende je zbral tudi v knjigi »Tiho je že tisto bilo. Gole so si otroci lepo po vsej pravici razdelili jn dali vsakemu po ©nega. Tako je prav! Mladima, bodi vesela, korajžna, ne pozabi na Boga in svoj slovenski dom! Dala nam boš lepše čase. Tudi slovensko učiteljišče je v so* boto na svojem izletu obiskalo Do* berdob jn doberdobsko jezero. Ta kraj je res lep in vabljiv in vsako nedeljo je dosti izletnikov. Gorica »Žalostna mati« Silvin Sardenkova »Mater Dolores sa« na odru doma Brezmadežne v Gorici. Kdor pozna Sardenkovo delo, se mora začuditi ;n priznati: po* gumne so goriške Marijine družbeni* ce, da st upajo pri njihovem pomanj* kljivem odru nastopiti s tako nežno, občuteno in igralsko zahtevno pesni* tvijo. In vendar so dosegle popoln uspeh in nudile gledalcem res umet* niški užitek. Umerjeno in doživeto igranje, ubrano petje, razsvetljava, obleke, ureditev odra in še razne druge potankosti, vse se je zlilo in občinstvo za nekaj časa odtegnilo vsakdanjostim in jih dvignilo v ne* beški svet »žalostne matere«. Vsem, ki so sodelovali in se s prireditvijo trudili in pehali gre najodličnejše priznanje. Mavhinje SVETO LETO. Naša duhovnija skuša letos čim bolj tesno povezati svoje versko življenje na veliki do« godek svetega leta. Začeli smo sve* to Jeto z opoldansko sveto mašo in s češčcnjem Naj svetejšega. Ko smo prviič zmolili svetoletno molitev, je marsikateri vernik bil ganjen od glo* boke lepote te veličastne molitve. Otroci in drugi verniki so začeli o* pravijati s podvojeno gorečnostjo pobožnost prvih petkov in prvih so* bot v mesecu. Prvo opravljamo v Mavhinjah, drugo pa v Sesljunu. Tudi pobožnost celodnevnega češče* Poroka V Vidmu se je poročil g. Karleto Velišček, tajnjk pri ravnateljstvu slovenskih osnovnih šol v Gorici, z gdč. Gemmo Cunterini. Mladi par, kateremu želimo vso srečo, je po* ročil msgr. dr Kjačič ob navzočnosti še treh drugih duhovnikov prija* teljev. Splavljenje velike motorne ladje Na praznik 18. t. m. se bo izvršilo v Tržiču slovesno splovljcnje nove velike motorne ladje »Julij Cezar«. Nova ladja, ki je zgrajena po vseh predpisih moderne tehnike, je last družbe Italia. Obsega 25.00 ton in nja, ki smo jo imeli, kot je bilo priporočano od prevz, knezonadško* fa, je nad vse lepo uspela. Če nam bo mogoče, bomo skušali izvesti v tem svetem letu tudi romanje Matere božje po družinah. Da pa ostane v naših srcih še trajnejši spomin na ta veliki dogodek svetega leta, po* stavljamo prisrčen •pomenik Odre* seniku naših duš. Spomenik je izde* lan iz lepega kraškega kamna v pri* jetnem stilu. V svoji sredi nosi le* st-ni križ, mojstrsko delo našega slo* venskega kiparja Goršeta. ki ga je dobrotno podaril naši župniji. Ce* lotna ureditev tega spomenika pa bo izvršena po umetniški zamisli g. ar* hitekta Vilka Čekute. Verniki so vsi srečni, da bodo imeli tako lepo znamenje v svoji vasi. Blagoslovili bomo to sveto znamenje v prvih dneh meseca junija. Tržaška okolica Prvomajske cvetke Prvi! majnik pomeni za tržaško okolico dan sovraštva. Tako slabo nismo še nobeno leto slavili: delav* skega praznika kot letos. Nasprotje med Titom in Stalinom raste in to sc pozna povsod. Nimamo poročili' iz vseh tržaških vasi, toda od mnogo* kje nam poročajo o rdečem nasilju in težki nestrpnosti:. 'V dveh vaseh v Bregu so se celo stepli. Najbolj revno in za zunanje lice vasi sra* motno pa je mazanje in trganje pla* katov in letakov. Še danes vidiš v mnogih vaseh zanimiv plakat, na ka* terem je partijska zastava, vse drugo pa črno... črno. Nestrpneži: so nam* reč ponoči s »šmirom« pomazali vse drugo na plakatu, le rdečo zastavo so pustili. Tako sta se znašli skupaj rdeča in črna barva alii: rdeči in črni fašizem, ki sta — brata. Noč* nim »slikarjem« ki mažejo naše z:* dove, smo zelo hvaležni za to odlič* no lekcijo! V ostalem pa ponavlja* mo stari zgodovinski pregovor; Re* volucija žre lastne otroke! ima prostora za 1400 potnikov in 500 oseb moštva. 393 beguncev odpotovalo iz Trsta Dne 9. maja ob 18 uri je odpeljal od izseljeniške hiše, Passeggio S. Andrea, vlak z begunci,, verjetno zadnji iz našega področja. Z vlakom je odpotovalo 393 razseljenih oseb u Julijske krajine, ki so se izselile večinoma v Avstralijo, samo 26 jih odpotuje v Kanado. Vodstvo IRO jn kanadska ter avstralska izseljeniška uprava sta dala na razpolago udoben vlak, ki je imel kuhinjski, bolniški •in Otroški voz in ki je napravil vtis luksuznega turističnega vlaka. Ves prevoz je bil skrbno pripravljen. Vlak je vozil do Bremerhavena, od* kjer odpotujejo v Avstralijo odnos* no v Kanado. Večina izseljencev je bila ilz Trsta, le nekateri iz Gorice, Gradeža, Pulja in Vidma. Med pot* nikil je bilo tudi 80 otrok .pod šesti* mi leti. Otroci so potovali v poseb* nem vozu, ki je bil opremljen z bla* zinami in posteljicami. Mlade izse* Ijence so spremljali do Brcmerhave* na zdravnik in dve zdravniški sestri. Prezgodnji grob Zadnjo soboto, 13. t. m. zvečer ob šestih, so položili k večnemu počitku na mirenskem pokopališču telesne ostanke 20 letnega Berta Klančiča iz Mirna. Pokojni mladenič je do raz* mejjtve obiskoval goriško gimnazijo. Potem je ostal doma v Mirnu, dokler ni pred prilično enim letom pobegnil iz domače vasi m se zatekel v Milan, kjer je dobil ugodno zaposlitev. Dne 13. aprila se je smrtno ponesrečil z nekim motornim vozilom. Ko so ga našli, je bil še toliko pri življenju, da se je lahko spravil z Bogom in nato lepo umrl. Podjetje, pri kate* rem je bil zaposlen, je velikodušno poskrbelo, da je bilo truplo nesreč* nega Berta prepeljano v soboto na postajo v Rubijah in se je potem izvršil pogreb iz cerkve v Rupi na pokopališče. Pogreb je bil prav lep, poln tihe žalosti. Udeležili so se ga številni mladostni prijatelji in rupen* ski sosedje, k; so mu toplo zapeli. Tudi globoko potrti oče z več so* rodniki je sledil prerani krsti. On* stran meje so s pokojnikovimi brati žalovali Mirenci. Naj mirno počiva v rodni zemlji! Mesečna plača sovjetskega delavca V svoji aprilski številki se vprašu* je revija Kongresa angleških shidi* kalnih zvez »Labour«, koliko prinese domov sovjetski delavec , kil ima povprečno 500 rubljev na mesec. List pravi, da mora sovjetski de* lavec plačatil za dohodniski davek 26 rubljev. Poleg tega večina sovjet* skih delavcev rajši »prostovoljno« podpisuje državno posojilo, kakor da pade v nemilost sovjetske komuni* stične stranke. Delavec, ki nima otrok, plačuje 6°/o svojega zaslužka za družinski davek. Če ima enega otroka plača l°/o, če ima pa dva otroka l/2°/0. Odbitki od njegove plače dosežejo tudi eno petino in redkokdaj so manjši od 14°/o. »Zdi se, tovariš, da ni strahu, da bi v Sovjetski zvezi prišlo do inflacije,« zaključuje člankar. češki minister zaprt? Kakor pripovedujejo ljudje, ki so pred kratkim obiskali Prago, v Pragi govorijo, da je dr. Vladimir Clementis, bivši češkoslovaški zunanji minister, zaprt v nekem gradu, v Javorini na Slovaškem, blizu poljske meje v Visoki Tatri. Grad je bil prej last družine Hohenlohe. Češkoslovaški tisk ni nič pisal o dr. Clementisu po njegovi »odpovedi« 14. marca 1950, katere vzrok so bili verjetno njegovi prejšnji stiki z Zahodom. Po nemški zasedbi Češkoslovaške leta 1939 je dr. Clementis odšel v Francijo, kjer so ga ob izbruhu vojne internirali. Kasneje se je pridružil češkoslovaški vojski. Leta 1942 je postal član pravnega sveta češkoslovaške vlade v Londonu. Leta 1944 so ga izvolili za podpredsednika Vseslovanskega odbora v Londonu. Po svojem povratku v Prago leta 1945 je postal namestnik zunanjega ministra, po smrti dr. Jana Masa-ryka v marcu 1948 pa je postal zunanji minister. Trumanove zahteve Predsednik Truman je poslal predsednikoma odborov senata in predstavniške zbornice, ki raz-pravljala o ameriškem programu za pomoč tujini v proračunskem letu, ki se začne prvega julija, dopisa, v katerih prosi za hitro odobritev te pomoči. Predsednik navaja za hitro odobritev dva razloga. Poudarja prvič, da bo odobritev celotnega zneska okrepila pogum narodov Bližnjega Vzhoda ter jugovzhodne Azije, katerim preti zdaj težka nevarnost. Drugič pa bi hitra odobritev ojačila položaj zunanjega ministra Aehesona na sestanku Atlantskega sveta v Londonu. Truman je izjavil: »Znižanje zneska za pomoč zaostalim področjem bi preprečilo celotni uspeh tega načrta, razen tega pa bi povzročilo tudi resno politično in psihološko reakcijo v državah, v katerih zdaj niso prepričani o odločnosti Združenih držav.« Trygve Lle pri Stalinu Po razgovorih, ki jih je imel glavni tajnik OZN Trvgve Lie v Moskvi z Višinskim in Gromi-kom, se je 15. t. m. sestal s Stalinom. Razgovoru sta prisostvovala Molotov in Višinski. Kot o prejšnjih tako tudi o današnjem razgovoru ni nič znanega. V duhovno križarsko vojsko! Ali je potrebno v dneh, ko brez: božniki imenujejo vero barbarski ostanek, znak barbarov, kot poroča: mo na drugem mestu današnjega »Kat. glasa«, vabiti kristjane z živo vero v duhovno križarsko vojsko? Menimo, da ne! Prepričani smo celo, da tudi mlačni jn posvetni kristjani ne bodo ostali ravnodušni, ko bodo slišali, kako jih brezbožniki psujejo 7 barbari. Če si oskrbijo še drobno knjižico »V duhovno križarsko voj* sko« bodo spoznali, s kakšnim divjim nasiljem hočejo brezbožniki uničiti vero in vse, kar je z njo v’ zvezi ter se bodo ogrela tudi njihova srca in bodo pogumno stopili v boj za vero svojih dedov. Sv. birma v Trstu 28. 5. * Sveti Just: ob 16 dečki, ob 18 deklice. 29. 5. * Stari Sv. Anton: ob 17.30 dečki in deklice. 3. 6. * S. Maria Maggiore: ob 17.30 dečki in deklice. 4 6. * Sv. Vincenc: ob 16 dečki. Sv. Jakob: ob 18 deklice. 10. 6. * M. Pomočnica (Salezij.): ob 17.30 dečki in deklice. 11. 6. * Sv. Frančišek (ul. Giulia): ob 9 sv. maša, ob 9.30 bir. dečki, ob 11 deklice. Srce Jezusovo: ob 18 dečki. 17. 6. * Stari Sv. Anton: cb 17. dec* ki jn deklice. 18. 6. * S. Maria Maggiore: ob 16 dečki, ob 18 deklice. NOSTI: OB 15 DEČKI, OB 16 29. 6. * Novi Sv. Anton: ZA BIR* MANCE SLOVENSKE NAROD* DEKLICE. 1. 7. * Stari Sv. Anton: ob 17.30 dečki in deklice. 2. 7. * Rojan: ob 11 deklice. Novi Sv. Anton: ob 16 dečki. Sv. Just: ob 18 dekl •ice. Tržaško romanje v Rim Objavljamo sledeča končna navodila sa tržaško romanje v Rim: 1) Romanje se vrši v dnevih 8, 9, 10, 11, 12 septembra. V Rimu bomo štiri dni. 2) Za vožnjo, hrano, stanovanje in za prevoz po Rimu se plača 12.000 lir (dvanajst tisoč!). Hrana: dobra, opoldne in zvečer prikuha z mesom. Prenočišče za vse enako, v sobah po štiri ali šest oseb. 3) Do 31. majnika plača vsak romar 5000 lir, ostalo izroči do 1. julija. 4) Prijavite se takoj pri svojem dušnem pastirju! Njemu izročite denar! 5) Otroci - šolurji morejo iti na romanje le v družbi sorodnikov. Cena za otroka: 9000 lir. 6) Kdor ima v Rimu znance in si lahko sam poskrbi hrano in stanovanje, ta se prijavi pri svojem duhovniku samo za skupno vožnjo. Tak romar pluča lir: 4000.—. 7) Ko se prijaviš, naj duhovnik zapiše tvoj priimek in ime, bivališče in številko osebne izkaznice! 8) Pojasnila za romanje dajejo duhovniki pri Novem sv. Antonu, v Rojanu in v Dolini. 9) Izrežite iz lista ta odstavek o romanju! Pokažite ga tudi drugim! NE ODLAŠAJTE! ODLOČI-TE SE TAKOJ! DRŽITE SE TOČNO DANIH NAVODIL! LE TAKO BO MOGOČE ROMANJE LEPO PRIPRAVITI. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici NIOBVBIBCIE življenje« (1931), a to pot v nevezani besedi. Svoja srednješolska leta je popisal v spominih »Med S c i 11 o in Charibdo« (Mentor, 1928/29). L. 1944 je izdal »Tri božje poti«, ki vsebujejo pesmi o Sv. gori, o Sv. Višrrjah in o Brezjah. Druga njegova večja prepovedna dela so še »Dom ob Soči« (Arne-rikanski Slovenec, 1930), Božja sodba (Gruda, 1931), Anali izumrlega naroda (Slovenec, 1931/32). V mladinsko slovstvo spadajo Pastir z b e 1 o ■ ptico in Tonca iz lonca. Veliko je Lovrenčič prevajal iz italijanščine (Col-lodi: Storžek; Grazia Deledda: Novele) in iz drugih jezikov (Svensson: Nonni). Za srednješolsko dijaštvo je priredil Brstje iz vrta slovenskega pesništva (Moh. družba, 1918). Važne so njegove razprave o kulturnem življenju na Goriškem v bližnji in daljni preteklosti. Mislim, da je Lovrenčič še vedno eden najboljših poznavalcev goriške kulturne prošlosti. O tem je napisal več tehtnih razprav, kot so: Goriški memento (Čas, 1921 str. 59-87) in Slovenci v Italiji (v zborniki^ »Slovenci ob desetletju 1918-1928«, str. 62-117). Svoje tozadevno zbiralno delo je zaključil z obširnim rokopisom »Zgodovina slovenske besede v Posočju (1944-45), ki pa je večinoma še v rokopisu. Poleg tega je urejeval dijaški list »Mentor« in stalno pisal v mnoge slovenske liste. Lovrenčiču je vse življenje potekalo v marljivem delu • za razcvit slovenske kulture. Zato občutimo kot posebno krivico, da so ga prav zaradi tega dela tirali pred sodišče in ga obsodili na prisilno delo. »Razsodnost, k topi zveri si zbežala, pobedastel je človek . . .« (Julij Cezar, III. 2) je vzkliknil stari Shakespeare, ki je tudi vedel, da je nehvaležnost dostikrat edino plačilo za plemenito delo. Mi pa, ki verujemo v končno zmago pravične stvari, voščimo glasniku goriške zemlje, da bi v polnem zdravju dočakal dan, ko mu bo svobodna domovina lahko poplačala skoraj polstoletno kulturno delo in vso globoko, neomajno ljubezen. K ON E C . RADIO TRST II. DNEVNE ODDAJE: 7.15 * 8.30, 11.30 * 14.30 in 17.30 * 24.00. OB NEDELJAH: 8.00 * 24.00. POROČILA DNEVNO: 7.15 (razen nedelj), 1245, 14.00 (ra* zen nedelj), 19.45 in 23.15. DNEVNI PREGLED TISKA: 14.15 (razen nedelj). Sreda, 17. maja 1950: 18.00 Mamica pripoveduje. _ 19.00 Zdravniški vedež. — 19.15 Pesmi in plesi raznih narodov. — 21.10 Vokalni kvartet. — 21.30 Mendelssohn: Sunfoni* ja št. 3. — 22.45 Nočne plošče. Četrtek, 18. 5.: 13.00 Slovenske narodne motive izvaja pevski duet, na harmoniko spremlja Mario Sane ,n. — 18.00 Glas* beno predavanje. — 19.00 Slovenščina za Slovence. — 21.00 Radijski oder: Somerset Maugham: »Ima Konstanca prav?«, igra v treh dejanjih — nato Večerni koncert. Petek, 19. 5.: 13.00 Glasba po željah. — 18.40 Sraml kvintet. — 20.30 Tržaški kulturni razgledi. — 21.00 Mojstri bese* de. — 22.00 Beethoven: Koncert za klavir št. 1. v C Duru. — 23.00 Plošče za lahko noč. Sobota, 20. 5.: 13.30 Salonski kvintet. — 18.00 Glasba slovan* skih narodov. — 18.30 Oddaja za najmlajše: Zgodba o krojaču Labakanu. — 21.00 Sobotni večer. Nedelja, 21. 5.: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Aktualnosti. — 13.00 Glasba po željah. — 18.00 Filmski trak. — 19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Z domače knj,:žne police. Ponedeljek, 22. 5.: 19.00 Evropski obnovitveni načrt. — 20.30 Okno v svet. — 2100 Opera. Torek, 23. 5.: 13.00 Glasba po željah. — 20.30 Okno v svet. — 21.00 Vzori mladini.