Apatija in kriza politike Luka Lisjak Gabrijelčič V Sloveniji že nekaj časa vlada prepričanje, da našo državo poleg gospodarske krize, ki je zajela vsa zahodna kapilalislična gospodarstva, pesti tudi globoka politična kriza. Ta kriza na j ne bi prizadela le t renutno vladajočega establišmenta, temveč vse politične stranke. Še več: zajela na j bi vse veje obiasti in vse institucije ter razgalila vsakršno pokvarjenost vodstvenega razreda kot takega. Taksen vsesplošni kritični odnos do vsega je glede na okoliščine» v katerih smo se znašli, popolnoma razumljiv. Toda bolj kot o sami stvarnosti priča o določeni zagati, v kateri se je znašei dobršen del tistih državljanov, ki so upravičeno nezadovolj* ni s stanjem v državi. Ta zagata jc nesposobnost jasne in natančne kritike; nesposobnost, da bi v kaosu zapletene družbene in politične stvarnosti izpostavili vrsto konkretnih problemov, jih iden- tificirali, analizirali in poskušali ugotoviti njiho- vo morebitno medsebojno povezanost. Pavšalna kritika v svojem divjem obtoževalnem zanosu ne izpusti nikc^ar, a tudi nikogar n e izpostavi. Kot taka je zato idealno orodje v rokah tistih, ki bi se radi s posplošenim moraliziranjem izognili nava- janju konkretnih odgovornosti. Površna kritika splošne pokvarjenosti vladajočih slojev in vztrajno zoperstavljanje skorumpirane elite nasproti »ljudstvu« in »običajnim ljudem« sta značilni potezi populi stičnega diskurza. Za* nimivo pa je, da ta populislični diskurz iz svoje splošne kritike političnih institucij in akterjev vedno znova izpušča inštitucijo, ki je resne in po- globljene kritike potrebna ravno tako kol ostale, če ne še bolj. Gre namreč za institucijo, na kateri temelji celoten demokratični ustroj: to so drža- vljani ali, če hočete, ljudstvo kot nosilec suvere- nos t i V času krize se je izkazalo, da je bil eden izmed inštitutov, ki smo jih v zadnjih dvajsetih letih nemara najbolj zapostavili, prav inštitut drža- vljanske participacije. To dolgolemo pomanjka- nje integrirane državljanske vzgoje se nam danes kaže v pomanjkljivem razumevanju inštitucij in mehanizmov političnega odločanja. Državljani zato pogosto ne razumejo načina delovanja po- litičnega procesa; ne razumejo motivov, ki vodijo posamezne politične akterje, in ne znajo pravilno oceniti interesov» ki so v igri v določenem poli- tičnem spopadu» tudi kadar so ti dovolj razvidni. da za njihovo interpretacijo ni potrebno imeti posebnih informacij o zakulisnem dogajanju, ki je skrito očem javnosti. Najhuje pa ni to, da so državljani oropani vloge opazovalcev političnega procesa, temveč to, da j im je zaradi tega nepozna* vanja onemogočeno aktivno sodelovanje v njem. Onemogočeno jim je, z drugimi besedami, da bi se lahko učinkovito organizirali za obrambo ali uveljavitev svojih legitimnih političnih interesov. To seveda ni slovenska specifika, ampak je zna- na značilnost vseh postkomunističnih držav, ki ima med drugim za posledico podoben vzorec političnega obnašanja državljanov. V zadnjih dveh desetletjih so šte%'ilni opazovalci izpostavili značilnost vzhodnoevropskih držav, ki jo lahko imenujemo »kultura nerganja«. Ker državljani ne razumejo načina ddovanja inštitucij, svojih upravičenih pritožb in predlogov prepogosto ne znajo pravilno usmer i t i Večkrat se zgodi, da ne vedo, na koga se morejo nasloviti glede določene- ga problema, kaj smejo pričakovati od določene institucije, kakšne so metode učinkovitega samo- oi^aniziranja za dosego skupnega cilja; predvsem pa ne znajo oceniti možnosti uspeha njihove pobude in dejavnikov, ki na ta uspeh vplivajo. Tako narava političnega ustroja kot specifike iger interesov so j im tuje. Namesto, da bi oblikovali forume, namenjene reševanju problemov, zato vztrajajo pri forumih, ki so za takšen namen pov- sem neprimerni . Vse to seveda povzroča frustracijo in apatijo. Politični proces se zdi še bolj odtujen od drža- vljanov, kot resnično je. Namesto, da bi slednji poskušali analizirati razloge za takšno odtujenost in poiskati vzvode za njegovo preseganje, vztra* jajo pri vedenju, ki to odtujenost le še povečuje. Posledice tega začaranega kroga se kažejo tako v obliki vsesplošnega obupa nad vzvodi demokra- tičnega odločanja, kot v obliki vse pogostejših in vse bolj fantastičnih teorij zarote. Delovanje sis- december2010 Apatija in kriza politike A P A T I J A I N P O Ž R E S N O S T tema se namreč zdi tako zagonetno in oddaljeno od vsakodnevnega življenjskega svcla državlja- nov, da se skoraj naravno ponudi misd, da ga ob- vladujejo mogočne in skrivnostne sik, na kaiere nimajo »navadni ljudje« nobenega vpliva. Vse to proizvede stanje, v katerem je odnos drža- vljanov do politike povsem negativen: omejen je na obrambo funkcije, ki se v skrajnem primeru kaže kot zaščita pred vdorom politike v zasebno življenje. V takšnem miselnem okolju se drža- vljani poslužujejo tistih obrambnih mehaniz- mov, ki so se jih navadili skozi dolgo socializacijo v socialističnem sistemu: cinizem, nezaupanje in nerganje, torej nefokusirano pritoževanje, kjer ni jasno definiran niti objekt pritožbe niti subjekt, na katerega naj bi se pritožba nanašala. Resnici na ljubo je potrebno priznati, da je vse več primerov, ko se državljani vendarle odločijo za državljansko participacijo. To se po navadi zgodi na točki, ko njihovi problemi postanejo tako pereči, da zahtevajo aktivni poseg v javni prostor. Zaradi slabega poznavanja političnih mehanizmov, brezplodnega vztrajanju pri prav- niškem jeziku (ali, kar je še slabše» jeziku abstrak- tnega moralizma), predvsem pa zaradi omejene možnosti mobilizacije v vzdugu rastoče apalije in cinizma, se večina teh posegov konča klavr- no. Kot je nekoč zapisal filozof Ortega y Cassel, »brezplodni napor vodi v melanholijo«: neuspe- hi državljanske participacije tako le še poglobijo splošno vzdušje brezizhodnosti in vodijo v na- daljnjo apatijo. Ena izmed večjih nevarnosti takšnega miselnega okolja je vznik bodisi nasilja bodisi antidemo- kratičnih teženj, predvsem v obliki zahteve po »močni roki« ali po tehnokratskem prevzemu upravljanja nad javnimi zadevami. Pojav »še- rifovskega« načina vladanja na lokalni ravni in okrepitev diskurza »strokovnosti« na nacionalni ravni sta zato pojava, ki nas ne bi smela puščali brezbrižnih. Mar s tem, ko trdimo, da je v krizi temelj demo- kratičnega sistema, torej sam princip državljan- stva, pravzaprav ne podamo usodne kritike naše- ga političnega ustroja? Če so sami temelji načeti, od kod lahko gradimo? Smo obsojeni na neizo- gibno poglobitev politične krize? Ra\-no obratno! Kriza državljanske participacije v našem pri- meru ne pomeni, da smo ta temeljni vzvod ob- rabili, temveč ravno nasprotno: sploh ga nismo še aktivirali. Vir naše politične ureditve je ostai pravzaprav še nedotaknjen: zato imamo danes dragoceno priložnost, da se vrnemo k njemu in od tod poskušamo revitalizirati našo republiko. In to velja tako na politično-aktivistični kot na teoretski ravni.»