PRVO SREČANJE S PARTIZANI
Prvega in drugega novembra lani je preteklo trideset Iet,odkar sem se prvič srečal s partizani. Tedaj mi je bilo nekaj nad 15 tet, pa se tega dogodka tako živo spominjani. Posebno še, ker se je iz prijetnega spremenil v tragičnega. Prvega novembra 1. 1941 jegor-janske liribe ui doline prekrila debela in mokra snežna odeja. Na ta dan se svojci ponavadi zbirajo na grobovih svojcev, poklanjajo cvetje, prižigajo svečke in se pomudijo v bližini svojih pokojnih. Ta dan pa ni bilo tako. Pusto in mokro vreme s snežno brozgo je Ijudi zadržalo doma. Takrat so domačini iz vasi Podgrad in Pristava najmanj pričakovali tako množičnega obiska, kakor so ga bili pri-
čakali.
lz gorjanskih hribov so se v doli-no spustili prvi partizani. Skupina je štela kakih 35 do 40 ljudi, dokaj dobro oboroženih, v uniformah bivše jugoslovanske vojske, nekaj v civilu, nekateti pa so nosili celo čc-lade, kar pozneje v partizanski ptaksi ni bila navada, Takrat se je med vaščani že šušljalo o naiodno-osvobodilnem gibanju, toda parti-zanov k nam še ni bik>. No, zdaj je bila prilika, da smo jih videli. Parti-zani so se ustavili sredi vasi in po-iskali zavetja v stari opuščeni hiši. Zakurili so v krušni peči, po sobah nastlali slame in si tako pripravili ležišča ter sušili premočeno obleko.
Nekaj jjh je odšlo po hišah naro-čat večerjo. Tudi k nani so prišli. Materi so naročili, naj jim pripravi večerjo za sedetn ljudi. Vaščani smo pasli radovednost in tu pa tam s kakiro partizanom tudi spregovorili; tej naši prvi radovednosti pa parti-tani niso kaj dosti odgovarjali, kajti bifi so mokii, premraženi in utru-jeni, dejali so nam, naj se zvečer zberemo v sosedovi hiši pa bomo zvedefi vse, ker bo govoril njihov komisar.                                  -
Nestrpno smo čakali večera. da slišimo prvc novice. Ko smo se vhiši zbrali, nam je komisar čete povedal, da predstavljajo Belokranjsko četo, da je on komisar čete, Belokranjec in da se piše Mihelčič. Potem nam je na široko govoril o ciljih narodno-
osvobodilne vojske, o žrtvah, ki bodo potrebne, pa tudi o tem, kam so trenutno namenjeni. Dejal je. da nx>rajo sedaj v prvo akcijo za reše-vanje Slovencev, ki jih Neraci pre-seljujejo s Stajciskega. Pozvalnasjc, naj začnemo z zbiranjem pomoči: orožja, municije, hrane, obutveitn., da pa bo prišel čas, ko se bomo tudi mi priključili enotam. Tedaj ni ho-tel, da bi se jim kdo priključil, ker da jih čaka akcija, nimajo pa dovolj orožja.
Se in še bi kramljali pozno v noč, toda opaziti je bilo, da so partizani, pa tudi Mihelčič, potrebni počitka. Ponoči nisem spal. Skoraj celo noč sem premišljal o vsem, o čemer je govoril Miliclčič.
Noč smo mitno prespali. Zjutraj so partizani po posameznih hišah spet zajtrkovali, nato pa so se zbrali v vasi k zboiu, razvili slovensko za-stavo, nakar so okoli 9. ure do-poldne odšli iz vasi z razvito zastavo na čelu. Želeli smo jim srečho pot in obilo uspeha pri akciji, v katero so bili namenjeni.
Proti večeru, ko o usodi čete še nismo ničesar vedeli, so v vas pri-hrumeli italijanski vojaki. Pred našo hišo sva se s sedaj že pokojnim Fran-cem Jeničem kepala, pri čemer sva bila tako zaverovana v obmetavanje z snegom, da niti nisva opazila, kdaj so naju obkolili Italijani z nasaje-nimi bajoneti. V italijanščini so sku-
šali zvedeti, kje so partizani, oziro-raa kot so jih takrat imenovali: čet-niki, Srbi in ne vem kdo še. Odgo-vorila sva le to, da nc razumeva ita-lijanščine, nakar so naju pustili in se razlezli po vasi. Tam pa niso bili dolgo. Mobilizirali' so vaščana, da jim je kazal pot proti Radohi, nakai so v dveh kolonah odšli iz vasi čez gozd Padež in Radoho proti Uršnim selarn in Rožnemu dolu.
Pozno zvečer smo zaslišali reglja-nje strojnic in pokanje pušk, toda nismo še vedeli, da so Italijani za-sledili Belokranjsko četo na Lazah pri Rožnem dolu. Kako in zakaj, saj je vendar odšla proti Krki in od tam proti Stajerski? '¦ Tedaj pač nismo vedeli, da na Krki pri Novem mestu ni dobila zveze in da se je obrnila nazaj proti Semiču in prenočila na Lazali. ItaUjani so se zjutraj vračali in x hvalili, da so vse partizane po-bili in polovili. Prebivalce naše vasi » napodili na sredo vasi in jih za-stražili z mitraljezi. Njihov koman-dant pa je imel govor, pri čemet nam je zabičeval, da moramo v bo-doče takoj javiti prihod kakršnekoli oborožene skupine, ki ne pripada njim. Sporočili so najn tudi, da so za zdaj pobili vse, da pa bodo prišli morda šc drugi, tedaj pa naj bi bila naša dolžnost, kot je že prej dejal. Seveda smo si mislili svoje! Le kdo bi žele) domačim smrt, pa naj se Ita-lijani še tako ustijo! Nikoli ne bodo dočakali izdajstva.
Novica, da so na Lazah padli sko-raj vsi fantje, s katerimi smo bili prejšnjo noč še skupaj, nas je moč-no potila. Tedaj smo se spomnifi besed komisaija Mihelčiča, ki je dejal, da bo boj oster in da bo pred zmago še veliko žrtev. ln res jih je bilo, a res je tudi to, da je le prišla težko pričakovana svoboda, za ka-tero so morali dati življenje komisai Mihelčič in njegovi vrli fantje.
ALOJZ KASTELIC