NEVROLOGIJA 66 Didakta Mladostniški možgani Andraž Jahič, študent medicine, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani Mladostniško težavno in včasih nerazumljivo vedenje je vsem dobro poznano, a vseeno večini ostaja nejasno, zakaj do njega pride. Da bi bolje razumeli mladostniško vedenje, je zato v članku na kratko najprej predstavljen razvoj možganov vse od spočetja pa do mladostništva. Nato je kot princip delovanja možganov razložena njihova osnovna hierarhija, predvsem odnos med možgansko skorjo (korteks) in nižjimi strukturami, kot je limbični sistem. Na kon- cu je predstavljen frontalni (čelni) korteks, ki se v razvoju možganov razvija zadnji, in sicer v dvajsetih letih, kar ima velik vpliv na vedênje in doživljanje sveta mladostnikov. Značilne lastnosti mladostnikov so predstavljene z nevrobiološkega vidika, ki nam lahko pomaga ra- zumeti njihovo vedenje. Nevron z mielinsko ovojnico (VIR: http://www.cenim.se/wellness/zivcni-sistem/) Ključne besede: mladostništvo, razvoj, možgani, frontalni korteks, težavno vedenje UVOD Ob prvi misli na mladostnike nas večina pomisli na upirajoče se najstnike, ki radi nasprotujejo, ekspe- rimentirajo, hitro menjajo razpoloženje, so tempe- ramentni in zelo konformni normam vrstnikov. V preteklosti so težavno vedenje mladostnikov pove- zovali s pubertetnimi spremembami, kar pomeni, da naj bi imeli biološki dejavniki vpliv na mlado- stnikovo vedenje. Kasneje so težavno vedenje za- čeli razlagati s psihoanalitskega vidika. Problema- tično vedenje naj bi bilo posledica telesnega dozo- revanja. Freud, oče psihoanalize, se je osredotočil na vse močnejše izražanje spolnih impulzov. To se je kazalo predvsem tako, da posameznik začne is- kati objekt zadovoljstva izven družine, posledično pa naj bi se zmanjšala mladostnikova navezanost na starše in začelo čustveno odmikanje od njih, kar lahko sproži veliko konfliktov v družini in mla- dostniku samem (Marjanovič Umek in Zupančič 2009). Danes vemo, da je glavni vzrok za težavno vedenje mladostnikov nevrobiološki. Takšno vedenje je po- sledica še razvijajočega se frontalnega korteksa. To je možganski predel, ki ga povezujemo z logičnim razmišljanjem, nadzorovanjem čustvenih impul- zov, socialnostjo, motivacijo in mnogimi drugimi kognitivnimi procesi. Razumevanje delovanja in razvijanje frontalnega korteksa v času mladostni- štva ima veliko uporabno vrednost, saj nam pri- naša »vpogled« v mladostniške možgane in s tem lažje razumevanje njihovega obnašanja. Razvoj možganov Možgani so zgrajeni iz živčnih celic oziroma nevro- nov. Razvijati se začnejo že med fetalnim razvojem otroka. V 4. tednu nosečnosti iz dela plodovih celic nastane nevralna cev, iz katere se oblikujejo za- snove za možgane (Petrovič 2000). Nevroni začnejo nastajati v 6. tednu nosečnosti. Med 12. in 20. tednom nosečnosti se začnejo iz - razito razmnoževati in premikati. Po 20. tednu se začnejo med seboj tudi povezovati oziroma tvo- riti sinapse. Sinapsa nastane tako, da se povežeta telo enega in končni del podaljška (aksona) dru- gega nevrona. Povezovanje nevronov s sinapsami je proces, ki mu pravimo plastičnost možganov, omogoča pa nam učenje novih podatkov. Po 24. tednu se začnejo z mielinizacijo aksonov novonastale povezave med nevroni krepiti (Bre- gant 2012). Ta proces poteka tako, da se okoli po - daljška nevrona ustvari mielinska ovojnica, kar po- speši potovanje informacij po njem in s tem tudi med dvema povezanima nevronoma. Po rojstvu ne nastaja več veliko nevronov, glavna sta njihova rast in zorenje. Možgani do drugega leta zrastejo že na 80% končne velikosti. Še vedno nastajajo nove sinapse, nekatere po načelu upo- rabi ali izgubi propadejo, uporabljene sinapse pa se krepijo. Prav tako v otroštvu še vedno poteka mielinizacija. Mielinizacija določenega možgan- skega področja sovpada s pričetkom delovanja le- -tega. Pri dojenčkih na primer mielinizacija poteka v centru za razumevanje govora pred centrom za govor, zato dojenčki govor razumejo hitreje, kot so ga sposobni proizvesti (Bregant 2012). Dendrit Telo Akson Jedro Mielinski ovoj Akson Ranvierjev zažetek Schwannova celica 67 Didakta Frontalni korteks (VIR: https://reliawire.com/what-is-the-prefrontal-cortex/) Hierarhija možganov Medsebojno povezanost različnih možganskih predelov dobro poenostavljeno opiše Paul MacLe- anov model. Model ponazarja, da so možgani hie- rarhično razdeljeni v tri funkcijske stopnje, pri če- mer višje, kompleksnejše stopnje vplivajo na nižje stopnje: 1. funkcijska stopnja Predstavlja jo evolucijsko najstarejši del možganov – bazalni gangliji in podaljšana hrbtenjača, ki jih imajo tudi plazilci. Avtomatsko uravnava delovanje telesa. Primer: temperatura telesa pade, začnemo drgetati; koncentracija glukoze v krvi pade, zato postanemo lačni. 2. funkcijska stopnja Predstavlja jo del možganov, ki je najbolj razvit pri sesalcih – limbični sistem. Povezan je s čustvova- njem. Primer: Ko zagledamo simpatijo, pošlje ta sistem navodila v 1. stopnjo in začnemo drgetati. 3. funkcijska stopnja Najmlajši del možganov je značilen za primate in predstavlja možgansko skorjo. V njej se v različnih delih procesirajo občutki, shranjuje spomin, spre- jemajo odločitve, povezan je z mentalnimi procesi in kompleksnim razmišljanjem. Primer: gledamo srhljiv film, ta podatek potuje v 2. stopnjo, ki ugo - tovi, da smo prestrašeni, ta pa pošlje ta podatek v 1. stopnjo in začnemo se tresti (Sapolsky 2017). Frontalni korteks pri mladostnikih »Mladostništvo ali s tujko adolescenca je razvojno obdobje med koncem otroštva in začetkom zgo- dnje odraslosti, torej med približno 11.–12. in 22.–24. letom starosti« (Marjanovič Umek in Zupančič 2009, 511). Del možganov, ki najdlje ostane nerazvit, je fron- talni korteks (skorja čelnega režnja), ki se dokonč- no razvije prav v mladostništvu. Razumemo ga lahko kot glavno strukturo 3. funkcijske stopnje, ki določa vedênje. Zakasnjen razvoj frontalnega kor- teksa ima več posledic. Ker noben del možganov ni tako zaznamovan z mladostništvom kot ta, mla- dostniškega vedenja ne moremo razumeti izven konteksta delovanja frontalnega korteksa. V mladostništvu ostali predeli možganov, avtono- mni in endokrini sistem, delujejo že s polno paro, medtem ko frontalni korteks šele začenja prilaga- jati svoje delovanje. To pojasni, zakaj so mladostniki lahko tako nemogoči, sijajni, inovativni, impulzivni, uničujoči ali ljubeči. Mladostništvo je hkrati obdo- bje, ko obstaja največja verjetnost, da bo človek skočil s padalom, oropal banko, se zaljubil, sode- loval pri protestu, poskusil droge, zapustil družino ali posvetil življenje reševanju živali. Vse to zaradi nezrelega frontalnega korteksa (Sapolsky 2017). Frontalni korteks je namreč glavni center za nad- zorovanje čustev, sprejemanje odločitev, reševanje problemov, določa socialno in spolno vedenje, vlo- go ima pri presoji in samokontroli. Nekateri znan- stveniki so ta možganski del poimenovali dom osebnosti. V frontalnem korteksu se nahaja tudi velik delež receptorjev za dopamin, bistveno mo- lekulo »telesnega sistema za samonagrajevanje« (Vir 1). V času mladostništva se v frontalnem korteksu do- gaja to, kar se v ostalih predelih možganov dogaja že v maternici. Nevroni, ki ne dobivajo dovolj sti- mulusov, propadajo s programirano celično smr- tjo, čemur pravimo redčenje. Tako se količina ne- uporabnih nevronov v frontalnem korteksu počasi zmanjšuje, s tem pa tudi število sinaps, ki jih ne potrebujemo. Kakovost sinaps je torej pomemb- nejša od njihovega števila. Študije kažejo, da je IQ odraslega človeka odvisen od tega, kdaj se začne redčenje nevronov v frontalnem korteksu, pri če- mer velja, da kasneje, kot se redčenje začne, višji bo IQ (Miller 2006). Poleg tega se v mladostništvu aksoni v frontalnem korteksu debelijo v premer, zadebeli pa se tudi mi- elinska ovojnica. To pospeši potovanje informacij med nevroni, kar lahko razumemo kot izboljšanje povezave frontalnega korteksa z drugimi možgan- skimi predeli (Paus 2010). Prav tako na razvoj in delovanje možganov vpliva- jo tudi spolni hormoni, katerih količina se izrazito začne spreminjati v času mladostništva. Spolni hormoni pospešijo mielinizacijo, povečajo premer aksonov in spremenijo občutljivost sinaps (Perrin 2008). Ko pogledamo, kakšne so funkcije frontalnega korteksa, in razumemo, da je njegovo delovanje okrnjeno zaradi prevelikega števila neuporabnih nevronov, propadanja neuporabnih nevronov, nastajanja novih sinaps, zaradi slabih povezav z ostalimi možganskimi predeli, ki so posledica slab- še mielinizacije in ozkih aksonov ter hormonskih motenj, nam postane jasno, zakaj se mladostniki obnašajo kot mladostniki (Sapolsky 2017). Posledice nerazvitosti frontalnega korteksa Kot že omenjeno se v mladostništvu frontalni kor- teks šele začenja razvijati, posledice tega pa so vi- dne v značilnem mladostniškem vedenju. Nekate- 68 NEVROLOGIJA Didakta re izmed lastnosti, ki jih povezujejo z nerazvitostjo frontalnega korteksa so: - nepremišljenost in povečano tvegano vedenje, - precenjevanje svojih sposobnosti, - velika želja po odkrivanju novih občutkov in užitkov, - večja družabnost, - želja po sprejetosti v družbo, - ranljivost na pritisk vrstnikov, - osredotočenost na trenutno zadovoljstvo, - nasilno vedenje in slaba samokontrola. Že v zgodnjem otroštvu se pokaže, da otroci iz ra- dovednosti raziskujejo svet okoli sebe. Pri tem so jim posebej zanimive tvegane in razburljive de- javnosti (plezanje po drevesih, igranje z ognjem, skakanje v vodo itd.). Vse te dejavnosti so za razvoj otroka kljub nevarnosti pomembne, saj jih učijo sposobnosti reševanja problemov, razumevanja posledic njihovih dejanj, ravnotežja, ostalih fizičnih sposobnosti in iznajdljivosti (Carrigg 2016). Na prehodu iz otroštva v zgodnjo mladost pa po- stane človekova potreba po tveganih in razburljivih dejavnostih še posebej očitna, saj so mladostniki še bolj prepričani v svoje zmogljivosti in imajo še večjo željo po odkrivanju svojih meja (Pickhardt 2014). Pojavljajo se eksperimentiranje, povečano tvegano vedenje in nepremišljenost. Kot primer – vhod v eno izmed kalifornijskih jam je približno 10 metrov dolg, temen tunel, na koncu katerega je 50 metrov globok prepad, poln več sto let starih kosti ljudi, ki so naredili en korak preveč. Iz analize kosti so ugotovili, da jih večina pripada mladostnikom. Izkaže se, da je s precenitvijo svojih sposobnosti in nepremišljenostjo povezana nerazvitost frontalne- ga korteksa, centra logičnega razmišljanja (Sapol- sky 2017). Eksperimentalno je bilo že večkrat dokazano, da mladostniki med sklepanjem tveganih odločitev slabše aktivirajo prefrontalni korteks, kar je pove- zano s slabšo ocenitvijo nevarnosti. Torej se v ne- razvitih možganih ne zgodi logična ocena težave in se o njej ne razmišlja, ampak odgovor sprožijo strukture 2. stopnje, ki so bolj instinktivne in ču- stveno odzivne (Sapolsky 2017). Mladostniki pa niso slabši le v ocenitvi nevarnosti, ampak so pripravljeni tudi več tvegati, da bi do- segli trenutni užitek. Razlog temu je ena najbolj raziskanih nevrobioloških značilnosti mladostni- štva – to je obdobje največje občutljivosti možga- nov na dopamin (Smith in drugi 2014). Leta 2006 so raziskovalci z magnetno resonanco opazovali možgane otrok, mladostnikov in odraslih pri odgo- varjanju na vprašanja. Ob pravilnem odgovoru so dobili denarno nagrado različne velikosti (majhno, srednjo ali veliko), hkrati pa so opazovali, kakšna je aktivnost v nagradnem centru možganov (nahaja se v frontalnem korteksu, ki ima največ dopamin- skih receptorjev). Višja aktivnost nagradnega cen- tra se pojavi, ko se sprosti več dopamina. Pri otro- cih je bila aktivacija v nagradnem centru ne glede na velikost nagrade vedno visoka. Pri odraslih je stopnja aktivacije naraščala z vrednostjo nagrade. Zanimivo je, da je pri mladostnikih srednja nagra- da spodbudila nagradni center približno toliko, kot pri otrocih in odraslih, majhna nagrada je aktiv- nost celo znižala (kljub nagradi so bili razočarani), visoka nagrada pa je spodbudila daleč najvišjo ak- tivacijo od vseh starostnih skupin. Visoka nagrada je torej spodbudila ogromno sproščanje dopami- na in mladostnike privedla v ekstazo, majhna in srednja nagrada pa sta se jim zdela ničvredni. To pojasni mladostniško pripravljenost na večje tve- ganje. Večja nevarnost oziroma najbolj ekstremni dogodki pri tej skupini namreč povzročijo največ zadovoljstva (največjo sprostitev dopamina), med- tem ko jih povprečna in podpovprečna dejanja pu- stijo nezadovoljne. Mladostniki so poznani tudi po iskanju trenutnih zadovoljitev, zato se težje motivirajo za delo, ki nima takojšnjih učinkov. Ko so mladostnike soočili z vprašanjem, ali želijo 20 evrov takoj ali 50 evrov prihodnji mesec, jih je večina podlegla impulzu, da vzamejo takojšno nagrado. Odrasli so v večini primerov izbrali 50 evrov. Med raziskavo so znan- stveniki spremljali aktivnost različnih možganskih predelov. Izkazalo se je, da je bilo v obeh skupinah aktivirano področje za samonagrajevanje, pri od- raslih pa se je v večji meri aktiviral še predel pove- zan z abstraktnim razmišljanjem, kot je na primer razmišljanje o prihodnosti. Mladostniki so zaradi še nerazvite povezave med tema predeloma bolj Na sliki je prikazana stopnja aktivacije na- gradnega centra možganov po pravilnem odgovoru na vprašanje pri različnih staro- stnih skupinah. Z različno barvo so ozna- čene različno velike denarne nagrade, ki so jih preiskovanci prejeli za pravilne od- govore (Vir: Galvan in drugi 2006). 69 Didakta osredotočeni na trenutne užitke. To pojasni, zakaj se marsikateri mladostnik dan pred testom raje zabava z videoigrami (Vir 4). Mladostniki so od odraslih bolj socialni, želijo si biti bližje z vrstniki, predvsem pa si želijo počutiti spre- jete v družbo. Zato so tudi bolj izpostavljeni priti- sku vrstnikov in obstaja večja verjetnost, da storijo nespametna in tvegana dejanja (Schall in drugi 2016). To potrdi študija iz leta 2015, v kateri so razi- skovalci pokazali, da se med igranjem blackjacka, kolikor mladostnika opazujeta dva vrstnika, potroji verjetnost, da bo ta povlekel eno karto preveč (pri igri je vsaka karta, ki jo vlečeš, tvegano dejanje). Prisotnost vrstnikov pri odraslih na drugi strani ni vplivala na to verjetnost. Pri slikanju možganov so ugotovili, da je prisotnost vrstnikov pri mladostni- kih zmanjšala aktivnost v predelih za razmišljanje, pri odraslih pa ne (Smith in drugi 2015). Eksperiment, ki dokazuje povečano željo po druž- beni sprejetosti, so izvedli s spremljanjem akti- vacije možganov med igranjem videoigre. Posa- mezniku je bilo rečeno, da igra z dvema drugima osebama, v resnici pa je igral z računalnikom. Trije igralci so predstavljali tri v trikotnik razvrščene toč- ke na zaslonu, nato pa so si virtualno začeli poda- jati žogo. Vsak igralec se je sam odločil, komu bo žogo podal. Po nekaj podajah se je začel dejanski poskus – ostala dva igralca (v resnici računalnik) sta si začela podajati žogo med seboj, pri čemer sta izključila preiskovanca. Aktivirali so se možgan- ski predeli, povezani s čustvovanjem, bolečino, jezo in odporom (limbični sistem). Po zamiku parih se- kund se je pri odraslih aktiviral še del možganov, v katerem poteka logično razmišljanje, in jeza se je pomirila (frontalni korteks). Možgani so namreč ugotovili, da je jeza nepotrebna, saj gre le za igro. Hkrati se je aktivnost v čustvenih predelih zmanj- šala sorazmerno z aktivacijo predelov povezanih z logičnim razmišljanjem. Struktura 3. funkcijske stopnje je sporočila strukturi 2. funkcijske stopnje, da ni potrebe po odzivu. Pri mladostnikih se to ni zgodilo, saj ni prišlo do aktivacije v frontalnem kor- teksu, možgani torej niso našli razlage, zakaj igra zanje ni pomembna. Čustvene strukture so ostale aktivirane, mladostniki pa jezni in razočarani. Ko so preiskovancem med preizkusom na primer pove- dali, da si ostala 'igralca' podajata žogo zaradi teh- nične napake, do aktivacije v čustvenem predelu možganov ni prišlo. Ta eksperiment dokazuje, da mladi željo po sprejetosti preprosto čutijo, četudi je ne znajo pojasniti (Sebastian in drugi 2011). Opazili so tudi, da so mladostniki bolj obremenjeni s tem, kaj si o njih mislijo drugi. Pri slikanju možga- nov med odgovarjanjem na vprašanje: »Kaj mislite, da si drugi mislijo o vas?«, so raziskovalci pri odra- slih in mladostnikih opazili različne aktivacije mož- ganov. Pri odraslih se aktivirata predel za čustvova- nje in predel za trezno razmišljanje, pri mladih pa se aktivira v večji meri zgolj predel za čustvovanje. Pri mladostnikih čustva prevladajo nad logičnim razmišljanjem (Sapolsky 2017). Stopnja nasilja in verjetnost storitve kaznivega dejanja sta največji pri ljudeh starih med 18 in 24 let (Vir 2). Nasilje je kompleksno vedenje, zato je dejavnikov, ki ga povzročajo, veliko, poleg tega pa je vsak dejavnik odvisen od okoliščin (Garbarino 2009). Nekateri dejavniki, ki vplivajo na nasilje mla- dostnikov, so : - Vpliv družine: strogi in hladni starši, zanemar- janje, revščina, nasilje v družini – vse to poveča verjetnost, da bo mladostnik nasilen. - Akademski uspeh: nasilje je manj pogosto pri bolj izobraženih mladostnikih. - Mediji: izpostavljenost nasilnim medijem pove- ča možnosti za nasilno vedenje. - Socialni dejavniki: občutek nesprejetosti, anksi- oznost in nizek položaj v družbeni hierarhiji so povezani z višjo stopnjo nasilja. - Nevrobiološki in psihološki dejavniki: genetsko nagnjenje k nasilju in psihofiziološke razlike med posamezniki (Bushman in drugi 2016). Vse to dobro pojasni, zakaj je stopnja nasilja ravno pri mladostnikih tako visoka. V tem obdobju je na- 70 NEVROLOGIJA Didakta mreč želja po sprejetosti v družbo največja, najve- čja pa je tudi bolečina pri neuspehih. Izkaže se, da so funkcije frontalnega korteksa, kot so nadzoro- vanje čustev, samokontrola in logično razmišljanje, kritične pri nasilnem vedenju. Ugotovili so, da je pri nasilnih posameznikih, tako mladih kot odraslih, slabša povezava med čustvenim centrom, pove- zanim z nasiljem in močnim čustvovanjem (ami- gdalo), in frontalnim korteksom (kjer se ta močna čustva lahko pomirijo in se o njih razmisli). Frontal- ni korteks tako deluje kot nekakšen mediator pre- delom za čustvovanje, ki sprožijo agresiven odziv. Pri mladih je to posledica slabše mielinizacije in s tem slabše povezanosti z ostalimi možganskimi predeli. Ko je mladostnik postavljen v njemu ne- varno situacijo, se aktivira amigdala in v trenutku povzroči nasilen odziv, še preden je signal prišel do korteksa, kjer bi o dejanju lahko premislil. Pri nasilnih osebah je poleg tega v stresnih situacijah zapažena manjša aktivacija frontalnega korteksa nasploh (Cunha-Bang 2017). Obstajajo torej biološki razlogi, ki pojasnjujejo na- silno vedenje mladostnikov in ga delno opraviču- jejo oziroma jim dajejo manjšo odgovornost kot odraslim. Zaradi tega so se ZDA že leta 2005 od- ločile, da bo usmrtitev oseb mlajših od 18 let, ki so storile najhujše kaznivo dejanje, neustavna. Leta 2012 so iz istega razloga prepovedali tudi določitev dosmrtne kazni za mladoletne (Vir 3). ZAKLJUČEK Mladostniško vedenje predstavlja izziv marsika- teremu ravnatelju, učitelju in staršu. Preden pa začnemo kritizirati vedenje mladostnikov, se mo- ramo vprašati, kje tiči vzrok za takšno vedenje. Če se poglobimo v razvoj možganov, hitro ugotovimo, da je glavni krivec za mladostniško vedenje fron- talni korteks, ki se v tem obdobju še vedno razvija. Frontalni korteks velja za glavni center nadzorova- nja čustev, sprejemanja odločitev, reševanja pro- blemov, določanja naše socialne in spolne vloge, pomemben pa je tudi pri presoji in samokontroli. Njegovo okrnjeno delovanje je posledica preveli- kega števila neuporabnih živčnih celic in propada- nja le-teh, nastajanja novih sinaps, slabih povezav z drugimi predeli možganov in hormonskih motenj. Vse te posledice se izražajo v težavnem in včasih nerazumljivem vedenju mladostnikov. Najbolj po- goste značilnosti mladostniškega vedenja, ki so povezane s še nerazvitim frontalnim korteksom, so: nepremišljeno in tvegano vedenje, precenje- vanje svojih sposobnosti, večje potrebe po dru- žabnosti in želja po sprejetosti v družbo, ranljivost na pritisk vrstnikov, osredotočenost na trenutno zadovoljstvo in slaba samokontrola, ki lahko vodi v nasilno vedenje. Razumevanje delovanja in razvoja možganov nam torej daje vpogled v to, kako mladostniki vidijo in dojemajo svet. Pomembno je, da smo v odnosu z njimi strpni in jih spodbujamo, a jim hkrati po- stavimo jasne meje, katere dosledno upoštevamo. Čeprav je včasih težko razumeti njihovo vedenje, se moramo zavedati, da tudi mladostniki sami marsikdaj ne razumejo, zakaj se na kakšne dogod- ke odzovejo na način, kot se. Tako kot otroci potre- bujejo ljubeč odnos v otroštvu, ga kljub upiranju še bolj potrebujejo v mladostništvu, ko se podajo na pot iskanja samega sebe, ki jim povzroča veliko nejasnih in zmedenih občutij o tem, kdo sploh so in kaj si želijo v življenju. VIRI Bregant, T. (2012): Rast, razvoj in zorenje možganov. Psihološka ob - zorja, let. 2 (št. 21): str. 51–60. Bushman, B. J., Newman, K., Calvert, S. L., Downey, G., Dredze, M., Gottfredson, M., Jablonski, N. G., … Webster, D. W. (2016): Youth vi- olence: what we know and what we need to know. American Psychologist, let. 71 (št. 1): str. 17–39. Carrigg, S. (2016): Challenge and risk in children's play – is it worth the risk?. Dostopno na https://www.earlylearningservices.com. au/2016/10/26/challenge-risk-childrens-play/, 12. 5. 2019. Cunha-Bang, S., Fisher, P. M., Hjordt L. V., Perfalk, E., Persson Skib- sted, A., Bock, C., Ohlhues Baandrup, A., … Knudsen, G. (2017): Violent offenders respond to provocations with high amygdala and striatal reactivity. Social cognitive and affective neuroscience, let. 12 (št. 5): str. 802–810. Galvan, A., Hare, T. A., Parra, C. E., Penn, J., Voss, H., Glover, G. in Ca- sey, B. J. (2006): Earlier development of accumbens relative to or - bitofrontal cortex might be underlie risk-taking behavior in adole- scents. Journal of neuroscience, let. 26 (št. 25): str. 6885–6892. Garbarino, J. (2009): Why are adolescents violent?. Ciência & Saúde Coletiva, let. 14 (št. 2): str. 533–538. Marjanovič Umek, L (ur.) in Zupančič, M. (ur.) (2009): Razvojna psiho - logija. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Miller, G. (2006): Brain development linked to IQ. Dostopno na https://www.sciencemag.org/news/2006/03/brain-development - -linked-iq, 13. 5. 2019. Paus, T. (2010): Growth of white matter in adolescent brain: myelin or axon?. Brain and cognition, let. 71 (št. 1): str. 26–35. Perrin, J. S., Hervé, P. Y., Leonard, G., Perron, M., Pike, G. B., Pitiot, A., … Paus, T. (2008): Growth of white matter in the adolecent brain: role of testosteron and androgen receptor. Journal of neuroscience, let. 28 (št. 38): str. 9519–9524. Petrovič, D. (2000): Embriologija živčevja. Medicinski razgledi, let. 39 (št. 4): str. 381–388. Pickhardt. C. E. (2014): Adolescence and risk-taking. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/us/blog/surviving-your-childs- -adolescence/201407/adolescence-and-risk-taking, 11. 5. 2019. Sapolsky, R. M. (2017): Behave: the biology of humans at our best and worst. New York: Penguin Press. Schall, J., Wallace, T. L. in Chhuon, V. (2016): 'Fitting in' in high school: how adolescent belonging is influenced by locus of control beliefs. International Journal of Adolescence and Youth, let. 21 (št. 4): str. 462–475. Sebastian, C. L., Tan, C. G., Roiseer, J. P., Viding, E., Dumontheil, I. in Blakemore, S. J. (2011): Developmental influences on the neural ba- ses of responses to social rejection: implications of social neurosci- ence for education. NeuroImage, let. 57 (št.3): str. 686–694. Slika 1: Frontalni korteks. Dostopno na https://reliawire.com/what-is- -the-prefrontal-cortex/, 19. 5. 2019. Smith, A. R., Steinberg, L. in Chein, J. (2014): The role of the anterior insula in adolescent decision making. Developmental neuroscien- ce, let. 36 (št. 3/4): str. 196–209. Smith, A. R., Steinberg, L., Strang, N. in Chein, J. (2015): Age diffe - rences in the impact of peers on adolescents' and adults' neural response to reward. Developmental cognitive neuroscience, let. 11 (št. /): str. 75–82. Vir 1: Centre for neuro skills: Frontal lobes. Dostopno na https://www. neuroskills.com/brain-injury/frontal-lobes/, 11. 5. 2019. Vir 2: Urban Institute (2001): Risk of violence highest for 18- to 24-ye - ar-olds, says Urban Institute study of D.C. crime. Dostopno na http:// webarchive.urban.org/publications/900403.html, 13. 5. 2019. Vir 3: Death penalty information center: Juvenils and the death pe- nalty. Dostopno na https://deathpenaltyinfo.org/juveniles-and-de- ath-penalty, 13. 5. 2019. Vir 4: Max Planck Institute for human development: Why adole - scents are more impatient than adults. Dostopno na https://www. mpib-berlin.mpg.de/en/media/2015/06/why-adolescents-are-mo - re-impatient-than-adults, 14. 5. 2019.