Sodobna slovenska poezija
Uros Zupan
Atlantida
Atlantida
Neprestano sanjam staro stolpnico. Vstopam in odklepam postni nabiralnik. V njem najdem smeti in neporavnane račune; izdaje in zatajene ljubezni - pomembne pošiljke, ki bi jih moral dobiti že pred desetletji in nikoli niso našle naslovnika.
Ko pokličem dvigalo, se vrata odpro,
a vanj ni mogoče vstopiti;
umakne se od roba, ziba nad praznino,
zastaja med nadstropji
ali pa se nenadoma potopi v brezno,
kot bi se potapljala Atlantida.
Na stopnišču srečujem neznance
in pred vrati stanovanja, kjer smo nekoč
stanovali, vidim, da to ni naše stanovanje,
da sta se oče in mati odselila,
da sta potovala med mladostjo in starostjo
tako daleč, da je stolpnica ostala samo krhka sanja,
ki je nekoč z zemlje izrinila drevesa in travo.
Nocoj sem sanjal, da sem s prijatelji na dvorišču. Bilo je poletje, dan, kot bi po pomoti zašel v ta letni čas; oblaki nad nami so bili nepremične prikazni in trava pod našimi nogami temno
Sodobnost 2014
347
Uroš Zupan: Atlantida
zelena preproga, ki se ob mračnih urah pogovarja s toplimi podplati.
Vsi razen mene so imeli otroške obraze in otroška oblačila in njihovi starši so bili živi in so jih po imenih klicali k večerji in jih opominjali, da so živi in da se morajo, ko se stemni, otroci vrniti domov.
Kaj je za vedno izgubljeno? In kaj se v popačeni obliki vrača leta in desetletja, kot bi si hotelo pridobiti pravico do ponovnega, od resničnosti ločenega obstoja, ki postaja edina prava resničnost? Je dom kraj, kamor nas ob večerih kličejo glasovi odraslih po imenih, ki jih bomo izgubili v času? Ali samo kraj, po katerem sprašujejo ljudje?
Vsak dan kdo umre in to je v~asih {ele za~etek.
Sam sem ostal na dvorišču.
Sam sem se premikal skozi sanje,
ki so bile samo moje sanje.
V poštnih nabiralnikih so dihale stare
izdaje in neizpovedane ljubezni.
Na Atlantidi je posadka kapetana Nema
s kazalci nemirno drsela po zmečkanih zemljevidih.
Nocoj in vselej. Vselej in nocoj.
Nocoj.
(2013)
406
Sodobnost 2014
Uroš Zupan: Atlantida
Avtobiografija
Vse napisano do zdaj je bilo prezgodnje, življenje pred rojstvom, priprava in ugibanje, veter, ki se dviguje iz noči, glas, ki drsi nad temno gladino podzemske reke in le redko prispe, le redko vznemiri kak spanec.
Ni pomoči ali pa prihaja prepozno. Zavezniki so mrtvi, brez teles. Njihov šepet ne pride na ušesa. Dvojniki spijo pod drugim nebom, pokriti z glasbo istih medzvezdnih prostorov.
Ni pomoči, nihče še ni prehitel osebnega časa, kar ostaja kot zanesljivo sta prazna pokrajina in samotna veščina, ki v tišini čakata na izpopolnitev.
Če se ozrem v preteklost, je vse jasno in razločno, vse ljubezni so brez napake, vsi porazi in vse zmage, vsa neravnovesja so v ravnovesju.
Če pogledam v prihodnost, se zopet, kot že stoletja poprej, dviguje mrak, nerazločni obrisi iz megle, večerne sence in temne slutnje gospodarijo življenju.
A nečesa ne morem zanikati, že od davnine sem ob sebi čutil še neko drugo prisotnost, mogoče prisotnost angela, in če sem se v svoji hoji nespretnega mesečnika preveč približal robu, me je vedno, ne da bi me zbudil in prestrašil, napotil v drugo smer.
Zdaj ga prosim, da bi, kot je zapisano v dlani,
še naprej stal ob meni,
in ga sprašujem:
Koga, ki plove skozi Ni~,
nosi to, kar je tu predihano,
onstran v enega od svetov?
Zakaj si jezik podreja ljubezen?
Sodobnost 2014
403
Uroš Zupan: Atlantida
Kakšno je zasmrtje besed?
Zakaj so včasih videti kot dar, včasih kot
muka, a vedno kot resnično?
Moje besede so besede nekoga drugega.
Moje telo je telo nekoga drugega.
Moje ime je več kot heteronim.
Zdaj, čeprav ne vem,
kje je moja ljubljena Itaka,
govorim kot Odisej:
Jaz sem Nihče.
(1994-2013)
406
Sodobnost 2014
Uroš Zupan: Atlantida
Še en svet
trailing clouds of glory do we come from God, who is our home... William Wordsworth: Intimations of Immortality
Včasih se ti odpirajo vrata in čutiš, kako si povezan s preteklostjo in se vračaš. To so dnevi za spomine in odhode. Za nakopičeno visoko-poletno svetlobo v odprtih knjigah poezije, ki jih nikoli nisi bral drugače. Ker se ne morejo brati drugače. Za glasbo,
ki govori, da je za tem svetom še en svet in za njim še en svet in tako v nedogled. Poslušaš ali pa bereš in zreš v daljavo in davni obrazi se obračajo v tvojem molku in mislih. Toda glasba potihne, knjiga se zapre in znajdeš se na
mostu, ki povezuje preteklost s prihodnostjo, in gledaš v globino in veš, da telo ni leteči stroj in da so skrite pasti povsod, tudi v glasbi, tudi v poletnem večeru, tudi v poeziji, in si hvaležen, da nekaj, kar je končalo v novicah, ni bilo namenjeno tebi.
Sedanjost je vse, kar imamo, in srce ima vedno svoje razloge, ki jih razum ne razume, ker jih ne more razumeti. To je slaba tolažba. Kot je slaba tolažba vračanje na kraje, ki so nas nekoč osrečevali. Pa čeprav se vračamo s pomočjo poezije in glasbe.
Sodobnost 2014
403
Uroš Zupan: Atlantida
A glasba in poezija sta vztrajni in govorita: za tem svetom je se en svet in za njim se en svet in tako v nedogled.
In ti v to verjameš.
(2014)
406
Sodobnost 2014