|62| Planinski vestnik | JanU aR 2015 P red kratkim je bilo v Planin- skem vestniku v temi meseca podrobno predstavljeno endemično cvetje sloven- skih gora, tokrat pa na kratko pred- stavljamo rastje na meliščih. Planinci melišča najbolje poznamo po tem, da nam najprej kar malo nadležno ovirajo vzpone, nato pa se odkupijo z olajšanim spustom. Ostalim značilno- stim posvečamo manj pozornosti, zato sem se lotil podrobne analize, kjer sem pozornost namenil rastlinam. Melišča so zaradi padajočega kamenja in dolgotrajnega zadrževanja snega zahtevno okolje za uspevanje rastlin. Na prvi pogled izgledajo kot neporasle površine, ob bolj natančnem pogledu pa opazimo, da na njih uspevajo številne rastlinske vrste. Splošno o meliščih Melišča predstavljajo nakopičeno kamnito (gruščnato) gradivo, ki se je na enem mestu nabralo ob padanju kamenja iz skalnih sten ali zelo strmih, golih pobočij (Komac, Zorn, 2007). To je marsikje v gorskem svetu pogost proces, saj se od umika ledenikov pred nekaj tisoč leti površje še vedno stabi- lizira. Naklon meliščnih pobočij znaša med 25 (spodnji deli z večjim kamnitim gradivom) in 37 stopinj (zgornji deli z drobnejšim kamnitim gradivom). Po- javljajo se sicer na različnih območjih, najpogosteje na območjih z močnim razpadanjem kamnine. Na melišča vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so nadmorska višina, višinska razlika med steno in uravnavo pod njo, kamninska sestava, vpad skladov in podnebne značilnosti. Pri podnebnih značilnostih pomembno vlogo igrajo temperatura, količina in razporeditev padavin, zadr- ževanje snežne odeje in snežni plazovi (Kladnik, 1981). Rastje Na meliščih uspeva predvsem alpsko ra- stlinstvo, ki se je ob dvigu Alp moralo pri- lagoditi na zahtevnejše razmere. Nastalo je trpežnejše rastlinstvo s prilagoditvami na temperaturne in svetlobne skrajnosti, močan veter in izhlapevanje, pomanjka- nje vode, zmanjšanje zračnega pritiska, skromno hrano in kratko obdobje rasti (Lippert, Wraber, 2000). V tem kratkem času rastline ozelenijo, cvetijo in naredijo plodove. Življenjska doba tako traja le nekaj poletnih mesecev. Različnim ži- vljenjskim razmeram so se rastline prilagodile tudi z ustrezno razrastjo in zgradbo. Nekatere imajo močno razvit koreninski sistem, ki jim zago- tavlja preskrbo z vodo, obenem pa jih trdno pritrjuje k podlagi. Večina rastlin je tudi blazinastih ali rušastih. Stebelca so drug ob drugem in tako zadržujejo vlago, odpadli lističi pa ostanejo v blazini in tako ustvarjajo humus. Nekatere so gosto porasle z dlačicami, zato je njihova površina sivkasta ali srebrnkasta. Dlakavost jih varuje pred premočnim od- dajanjem vode in škodljivimi ultravijolič- nimi žarki (Ravnik, 2010). Na meliščih so pogoji za rast še dodatno oteženi. Gruščnata podlaga je nesta- bilna, prsti je zelo malo, zaradi česar se voda težko zadržuje, rastline dodatno ovira kotaleči se grušč. Posledično pre- vladujejo pionirske rastlinske vrste, ki se tako zahtevnim razmeram najlažje pri- lagodijo. Opaziti je mogoče, da rastje uspeva v nekakšnih pasovih. Ti predsta- vljajo posamezne faze sukcesije oziroma posamezne faze od naselitve prvih rastlin na neko območje, do končnega, najbolj razvitega stadija. Pasovi si praviloma sledijo od zgornjega dela melišč, kamor se rastline še naseljujejo, proti dnu in stranskim robovom, kjer so prisotne najbolj razvite oblike rastlin. Rastlinski pasovi Najbolj razvito fazo predstavljajo pasovi rušja (Pinus mugo), kjer so prisotne tudi nekatere druge vrste: smreka (Picea abies), macesen (Larix decidua), vrbe (Salix sp.), kranjska kozja češnja (Rhamnus falax) in jerebika (Sorbus aucuparia). V podrasti je značilen dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum). Ti pasovi najpogosteje tvorijo obrobje melišč. Nekateri pasovi po videzu in O rastju na meliščih RASTLINJE V NAŠIH GORAH Matej Blatnik Tudi neporaslo je lahko poraslo Dolgo melišče pod Kriško goro je deloma poraslo. Foto: Matej Blatnik Gozdna meja zelo vpliva na poraslost melišč. Foto: Matej Blatnik Planinski vestnik | JanU aR 2015 | 63| rastlinski sestavi spominjajo na alpska travišča. Po sestavi prevladujejo trave, med njimi bilnice (Festuca sp.) in vilovine (Sesleria sp.). Pogosti so tudi šaši (Carex sp.). Druge rastlinske vrste predstavlja- jo manjši delež, med njimi so najbolj pogosti planinski slanozor (Heliosper- ma alpestre), kranjski (Astrantia carnio- lica) in bavarski zali kobulček (Astrantia bavarica), močvirna samoperka (Parnassia palustris) in alpski ranjak (Anthylis vulneraria subsp. alpestris). Tudi za te pasove je značilno, da se nahajajo tam, kjer kamenje pada manj intenzivno. Travna ruša marsikje na meliščih ni povsem sklenjena. Poraslost tal z ra- stlinami namreč pada z naraščanjem višine ali povečano intenzivnostjo padanja kamenja. Zmanjševanje po- raslosti je običajno povezano z zmanj- šanim deležem trav in šašev. Na teh območjih prevladujejo druge rastlinske vrste, kot so navadna šparnica (Biscu- tella laevigata), planinski pelin (Achillea Pojav rastlinskih pasov na meliščih Foto: Matej Blatnik Primer poraslega melišča Foto: Matej Blatnik clavenae), izrodna zlatica (Ranunculus hybridus), alpska jelenka (Athamanta cretensis), trebušasta zvončica (Campanula cochleariifolia) in črnikasti rman (Achillea atrata). Na najbolj aktivnih predelih melišč uspevajo le posamezne rastline, ki so še nekoliko bolj prilagojene na zahtevne razmere. Zelo značilna je pokalica (Silene vulgaris), prisotni so še trebuša- sta zvončica (Campanula cochleariifo- lia), ščitasta kislica (Rumex scutatus), koroška smiljka (Cerastium carinthia- cum), goli lepen (Adenostyles glabra) in kernerjev mak (Papaver kerneri). Največje površine melišč predsta- vljajo neporasla območja. To so območja, kjer je padanje in kotaljene kamenja najbolj intenzivno, tako da rastlinam povsem onemogoča rast. Viri: Kladnik, D., 1981. Melišča v Kamni- ško-Savinjskih Alpah. V: Brinovec, S. (ur.). Gorenjska. Referati in gradivo na 12. zborovanju slovenskih geografov v Kranju in na Bledu od 15. do 1 7 . oktobra 1981. Ljubljana, Geografsko društvo Slovenije, str. 147–155. Komac, B., Zorn, M., 2007 . Pobočni procesi in človek. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, str. 217 . Lippert, W., Wraber, T., 2000. Alpske rastline nad gozdno mejo. Ljubljana, Cankarjeva založba, str. 79. Lovrenčak, F ., 2007 . Zgornja gozdna meja slovenskih Alp, visokih kraških planot in Prokletij. Ljubljana, Znan- stvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, str. 217 . Luckman, B., 2004. Scree. V: Gouide, A. S. (ur.). Encyclopedia of geomorpho- logy. Volume 1. New York, Routledge, International Association of Geo- morphologists, str. 915–917 . Ravnik, V., 2010. Alpsko cvetje Slovenije in izbor nekaterih drugih gorskih rastlin. Kranj, Narava, str. 232. Le na nekaterih redkih mestih rastejo posamične rastline. To so največ- krat kernerjev mak (Papaver kerneri), pokalica (Silene vulgaris), ščitasta kislica (Rumex scutatus), alpska ma- dronščica (Linaria alpina), kernerjev mošnjak (Thlaspi kerneri) in okrogloli- stni mošnjak (Thlaspi rotundifolium). Vpliv zgornje gozdne meje Predstavljeno je bilo neko splošno stanje na meliščih, vendar se tudi ta med seboj razlikujejo, saj na vrstno sestavo vpliva tudi nadmorska višina. Glede na to bi melišča najlaže ločili na tista, ki se nahajajo pod zgornjo gozdno mejo, in tista, ki se nahajajo nad zgornjo gozdno mejo. Pri niže ležečih je spodnja meja melišč največkrat gozd ali rušje, večkrat tudi v medsebojni kom- binaciji. Pri više ležečih spodnjo mejo melišč pogosto pomenijo snežišča, ki se lahko obdržijo tudi dolgo v poletje. Spodnja meja teh melišč so pogosto tudi visokogorska travišča. Največja razlika je torej v odsotnosti rušja in drevesnih vrst, medtem ko je razpore- ditev ostalih pasov podobna. Kljub številnim rastlinskim vrstam, bomo ob bežnem pogledu na melišča še vedno najprej opazili gmoto kamenja, saj neporasla območja prevladujejo. Vsekakor pa niso vse površine neporasle, kar velja tudi za nekatera druga rastišča, kot so plazine, podori, prodišča itd. Rastline vedno najdejo ustrezno prilagoditev. m