Glasovi »z drugega sveia« »Naju ne, pač pa grofove. Pod tistim stavkom je bila letnica iz sedemnajstega stoletja. Tako imajo tiste besede bolj skrivnosten pomen in '-tičnik je imel namen, v članih grofovske družine vzbuditi vero v sodelovanje nadnaravnih moči.« »To bi bil višek podlosti!« sem ogorčeno odvr !. Detektiv ni odgovoril. Nekaj časa je molče sedel, zatopljen v razmišljanje. Potem pa je dejal: »Pokaži mi še enkrat tisto kroniko!« Podal sem mu knjigo. Nato je stopil k oknu in pozorno primerjal zadnji stavek z ostalim besedilom. Čez čas se je obrnil k meni in me vprašal: »Je zadnji stavek pristen?« Nekaj časa sem gledal, nato pa odvrnil: »Zdi se mi, da je.« »Da, zdi se, toda vedeti moraš, da se s pomočjo kemičnih sredstev da doseči to, da tudi nova pisava izgleda stara. Jaz skoraj glavo stavim na to, da se je v tem primeru to zgodilo. In če je tako, je vprašanje, kdo je bil pripisal ta stavek? To je morala biti oseba, ki pozna zgodovino grofovske družine.« Jaz sem ga osuplo pogledal in skoraj s strahom vprašal: »Ali misliš, da je celo v grofovi družini sami kdo ...« Stavka si nisem upal izgovoriti do konca. Šnips je skomizgnil in odgovoril: »Ne moremo vedeti. Zločinci se najdejo v vseh družabnih krogih in v tem primeru vsi znaki kažejo, da imamo opravka z zločincem, ki brez dvoma zavzema visok položaj in je zelo prebrisan.« Jaz sem se spet podal na delo, Šnips pa je odšel. 4. Minilo je nekaj dni, ne da bi se zgodilo kaj posebnega ali da bi Šnips odkril kaj važnega. Bilo je soparnega, oblačnega večera. Šnips in ja» sva v knjižnici delala. Detektiv je pozvonil in naročil slugi, ki je vstopil, naj prinese steklenico penečega vina (šampanjca). Služabnik je prinesel vino in ga položil na mizo. Pnjegovem odhodu sva sedla k mizi. Šnips je nekaj čas., molčal, potem pa je naglo pogledal in si položil kazalec na ustnice, kakor da bi mi hotel ukazati, naj molčim, Sam pa mi je začel razlagati neko jezikovno stvar. I*rl tem je s svinčnikoin, ki ga je držal v roki, kazal na kovinasto vedro, v katerem se je hladila vinska steklenica. Vedro je bilo svetlo in v njem so se videla vrata, ki so bila za najinim hrbtom. Vrata so bila zagrnjena s težko zaveso. Jaz sem pozornr. j.oPr'e idel, kako se jt zavesa na vratih nekoliko razgrnila, v odprtini pa se je prikazala glava grofa Hermana. S posrovorom sva brez presledka nadaljevala, ker nisva hotela, da bi grof vedel, da sva ga opazila. Ko je Šnips končal z razlago, sem mu jaz odgovarjal Grof naju je opazoval kakih pet minut, potem pa se je tiho umaknil. Ko sem se prepričal, da je rea odšel, sem dejal: »Grof Herman je vtihotapil kroniko!« »Iz česa sklepaš?« »Ali ni jasno? Kak pomen bi drugače imelo zanj prisluškovanje? Prepričati se je hotel o tem, ali sva že Bašla kroniko in kako mnenje imava o stvari.« »Mogoče pa je tudi ravno nasprotno.« »Kaj ?« »Da grof tebe smatra za zločinca, mene pa za sotrivca.« »Ravno okolišeina, da me je on pri očetu osumil, kakor sem ti bil povedal, me potrjuje v sumnji, da je on krivec in išče žrtev, kateri bi mogel naprtiti svoje lločme.« »Iz tebe govori ogorčenje nedolžnega, toda zamisli Be v položaj. Sam priznavaš, da je nesreča prišla v hišo po tvojem prihodu. Tudi si mi povedal, da je grof Herman «elo ljubil svojo sestro Judito. Oboje govori za to, da je grofova sumnja pristna.« Nič nisem odgovori!. todp zase sem bil prepričan, da je grof Herman krivec in sem sklenil, da bom budno zasledoval nadaljnji potek dogodkov. šnips je spet preštudiral tloris gradu. Vmss si je nekaj zapisoval v svojo beležko. Jaz ga nisem motil. Tako sva sedela skoraj do polnoči. »Ali se spominjaš,« se je tovariš nenadoma oglasil, »da sem predvčerajšnjim izrazil začudenje nad tem, da se je ta nenavadni glas po vsem gradu enako močno slišal vkljub debelosti sten in oddaljenosti poeameznlh prostorov ?« Prikimal sem. »Mislim, da sem našel razlago za ta pojav. To ne bi bilo mogoče, če ne bi bili vsi grajski prostori v nekaki medsebojni zvezi.« Debelo sem ga pogledal. *Ali misliš, da je med vseml prostori v gradu neka zveza ?« »Da. O tem me potrjuje tloris. Sobe grejejo tako zvani ruski kamini (odprte peči). V kaminih so prej kurili z drvami, kar je imelo za posledico veliko porabo sobnega zraka. Zadnja leta je drva izpodrinil premog, ki pa tudi porabi mnogo zraka, razen tega povzroča neprijeten duh. Za odstranitev te neprijetnosti imajo kamini odprtine za zračenje. Odprtine posameznih kaminov so običajno speljane v večjo skupno odprtino.« Peljal me je h kaminu, ki je bil v knjižnici. »Tu se lahko prepričaš o moji trditvi. Če potisneš roko v kamin, boš čutil rahlo sapico, ki prihaja iz ozke odprtine.« Jaz sem potisnil roko v kamin in sem res čutil aapico. »Mojster, ki je zidal ta grad, je bil moder možakar,« je nadaljeval detektiv. »On je vse odprtine za zračenje speljal v eno odprtino in je s tem v precejšnji meri zmanjšal zidarske stroške.« Nato je s svinčnikom pokazal tloris in dejal: »Tu vidiš tisto skupno odprtino, iz nje se odpirajo manjše odprtine na vse strani gradu. Ta velika odprtina je sredi stavbe. Gla3, ki zadoni v tej odprtini, se po stranskih odprtinah širi po vseh prostorih.« »To je zelo zanimivo,« sem začudeno pripomnil. »Na ta način smo za korak naprej v preiskavi.« »Jutri bova videla, v koliko je moja domneva, do katere sem prišel na podlagi tlorisa, resnična. Opoldanske ure, ko člani grofovske družine počivajo, bova porabila za to, da bova poiskala in preiskala glavno zračno odprtino.« Nato je spet nekaj beležil in na tlorisu s šestilom meril. Ko je končal, sva si želela lahko noč in se podala k počitku ... Ko smo naslednjega dne končali z obedom, so se člani družine podali v sobe k počitku, midva z detektivom pa v grajsko klet. Dasi je bila klet zelo velika ter je imela več stopnišč in stranskih prostorov, se je Šnips s pomočjo tlorisa in beležk takoj znašel v njej. S kladivom je trkal po stenah, a brez uspeha. Nato je prižgal svojo žepno svetilko. Po kratkem iskanju sva našla glavno odprtino. Odprtina je bila zaprta z rešetkastimi železnimi vrati. Detektiv je računal s takimi ovirami. Iz žepa je potegnil ostro pilo in je izpilil velik kos. Nato si je slekel suknjič, mi ga izročil ter šepetaje dejal: »Zdaj ne govori, ker bi se glas po moji domnevi slišal po vseh prostorih.« Nato je vzel svetilko, se polegnil skozi narejeno odprtino ter izginil na drugi strani. Čez nekaj minut se je spet vrnil. Z obleke si je stresel prah in oblekel suknjič. Nato pa je odprtino, ki jo je bil naredil v vratih, za silo zadelal. »Glej, kaj sem našel!« je zašepetal in mi pokazal polno pergišče drobnega belega fižola. »No, to ni nikak zaklad!« sem smehljaje odvrnil. »Tam je še za kakih pet kilogramov takega fižola.« »Ali je to v kaki zvezi z zločinom?« »Gotovo. Ta fižol je po vsej priliki povzročitelj tistega nenavadnega glasu.« Dvomljivo sem ga gledal. »Pojdiva v knjižnico, tam ti bom stvar pojasnil.« Ko sva spet sedela v'knjižnici, je začel: »Zračna odprtina ima v spodnjem delu jekleno rešetko in ima ob robu večje luknje. Zdaj si zamisli, da na rešetko iz višine padajo drobni, trdi predmeti, kakar oa primer fižol. Ti predmeti odskakujejo ter rešetko tresejo. Tako nastane glas, ki je tako nenavaden, da ga v prvem hipu ne moremo določiti. Sicer pa bova videla.« Začudeno sem ga gledal. »Kaj nameravaš storiti?« »Najprej moram najti odprtino, skozi katero je neznanec spuščal fižol. Skozi odprtine kaminov tega ni mogel storiti, ker se te odprtine navzgor zavijajo in so preozke za to, da bi rolia mogla seči vanje. Od grofa Aleksandra bom moral dobiti dovoljenje za preiskavo sob, ki so sosedne z glavno zračno odprtino.« Še isti dan sva govorila z gospodarjem. On je rade volje dal dovoljenje. »Kar jutri boste lahko izvršili preiskavo,« je dejal. »Mi smo povabljeni v sosedni grad. Ker bomo vsi odsotni, boste mogli svoje delo brez ovir opraviti. Želim vam mnogo uspeha!« 5. Grofovska družina se je naslednjega dne res odpravila. Detektiv se je takoj podal na delo. Jaz sem bil razburjen, ker sem čutil, da stojimp pred važnim odkritjem. Šnips pa je ostal miren kakor vedno. »Najprej bova preiskala sobo grofa Hermana,« sera pripomnil. Detektiv je odkimal. »Temeljito morava delati,« je dejal. »Po vrsti bova fila. Po tvojem opisu glasu sklepam, da je moral fižol padati iz precejšnje višine. S preiskavo bova torej začela v najvišjem nadstropju, kjer so sobe grofice Avrelije, grofa Aleksandra, igralnica grofa Bernarda in lovska soba grofa Roberta. Ostali prostori ne pridejo vpoštev, ker so oddaljeni od dotične odprtine.« Podala sva se v najvišje nadstropje. Kmalu sva ugotovila, da samo štirje prostori pridejo vpoštev. Na moje začudenje soba grofa Hermana ni bil'i med njimi. To me je močno razburilo, ker sem bil prepričan, da je on krivec. »Sobe gospodarja in gospodinje lahko izpustiva! Te ne pridejo vpoštev.« »Misliš?« se je nasmehnil detektiv. »O nedolžnosti grofa in grofice seveda niti najmanj ne dvomim, toda v njune sobe ima dostop vsa služinčad.« »Imaš prav!« sem odvrnil. Šnips je postopal zelo natančno. S kladivcem je trkal po stenah. Največ pozornosti je posvetil stenam ob zračni odprtini. Tudi tla je preiskal. Odgrnil je preproge, legel na tla, trkal in prisluškoval. Odprl je omare, predale, skrinje in vse preiskal. Zdelo se je, da bo ves trud zaman. Dve sobi sva že preiskala in sva vstopila v razkošno opremljeno lovako sobo grofa Roberta. Prvo, kar je zapazilo detektivovo cko, je bil droben fižol, ki je ležal blizu kamina na koži severnega medveda. »Tako, tu smo na pravi sledi!« je pripomnil detek- tiv. Nato je začel s kladivcem trkati po steni okrog kamina. Na obeh straneh kamina sta viseli dve večji sliki,  ki sta predstavljali prizore z lova. Ko je Šnips eno izmed  njih snel, sva zagledala razpoko, ki bi jo mogli spraviti  v zvezo s starostjo gradu. Toda v tej razpoki je tičal  lijak iz papirja. »Pritisni uho h kaminu!« je elel detektiv. Nato je spustil fižol v lijak. čez nekaj sekund sem zaslišal glas, ki je bil podoben tistemu usodnemu glasu, samo da je bil bolj slaboten. »No?« je vprašal šnips. »Ali je to isti glas?« »Isti!« sem presenečeno odgovoril. »če bi namesto enega spustil v globino polno prgišče fižola, bi se glas stoterno ojačil. Tako sva rešila skrivnostno uganko ...« Po teh besedah je ravnodušno obesil slikn na prejšnje mesto. »Neverjetno!« sem zamrmral še vedno poln začudenja. »Zakaj? Dotičnik je nekoč slučajno odkril to razpoko in je morda iz golega igračkanja spustil vanjo kak droben predmet. Pri tem je postal pozoren na glas, ki ga je predmet pri padcu povzročil. Potem je prišel na misel, da bo to okolnost porabil za svoje zločine.« »Krivec je torej grof Robert?« sem vprašal neverjetno. »To še ni gotovo,« je odvrnil detektiv, ki je medtem premetaval obleko v omari. »Toda zdi se mi, da je on, je kmalu dodal in pri tem vzel iz omare lovsko suknjo. »V žepu je za kakega pol litra fižola.« Fižol mi je pokazal, nato pa suknjo obesil na prejšnje mesto. »Tu si bova morala natančneje vse ogledati,« je še pripomnii. Po vrsti je še pretaknil vse kote in preiskal vsak predmet. V enem zaboju je našel škatlo, v kateri so bile razne dragpcenosti. Med drugimi predir.eti je bil tudi neki prstan. Detektiv ga j> ne!:aj časa ogledoval, ne da bi ga bil vzel iz škatle, potem pa je rekel: »Glej, kak prstan!« Prstan je bil res nekaj posebnega. Predstavljal je kačo, ki-se je dvakrat ovijala okrog lastnega telesa. Iztegnil sem roko, da bi si prstan natančneje ogledal. »Pazi!« me je opozoril detektiv. »Rajši ga ne prijemlji! Takoj ti bom povedal nekaj zanimivega.« Nato je sam zelo previdno vzel prstan v roko in ga je ogledoval skozi povečevalno steklo. »'^¦¦ko, tako!« si je medtem godel. Čev nekaj časa se je obrnil k meni in dejal: »Ta ka.a je mrtva — pa vendar živa.« »Kako to misliš?« sem začudeno vprašal. »Ta kača lahko piči in njen pik je smrtonosen,« je za.el razlagati. »Glej, ta glavica je premakljiva. Če potisnem plavico nekolikc r\r' ¦^¦•^¦n. se prikaže oster jeziček.« Pri teh besedah je glavico premaknil. Nato je nekaj časa gledal skozi povečevalno steklo. Potem je steklo izročil meni in dejal: »Glej!« Sklonil sem se k prstanu in sem gledal skozi povečevalno steklo. Videl sem droben žebljiček, ki je imel za las debelo cevko. Na konici se je svetlikala majhna kapIjica... »S tem sva našla zadnjo rešitev uganke,« je pripomnil detektiv. »Da pa prideva do popolne gotovosti, bova naredila poskus.« Glavico je potisnil na prejšnje mesto, prstan vtaknil v žep in sva šla na dvorišče. Detektiv je naročil hlapcu, naj mu prinese kako mačko. šnips je mačko vzel v naročje in jo nekaj časa božal. Nato sva kakor slučajno šla proti parku. Detektiv se je spotoma igračkal z mačko. Ko sva bila na samem, je vzel prstan iz žepa, si ga nataknil na prst ter mačko trdo prijel za noge. Nato jo je izpustil. »Mačka niti enkrat ne bo zamijavkala,« je dejal. »Vsa priprava je tako fino narejena, da žrtev ne čuti niti najmanjše bolečine, ko se žebljiček zapiči v kožo.« Mačka je nekajkrat skočila, potem pa je obležala — aartva... »Tako, zdaj sva popolnoma na jasnem,« je resno dejal šnips. »Zdaj morava še zlo.inca razkrinkati!« »Ali je grof Robert?« sem vprašal. »Vse kaže, da je on. Ker je potomec stranske vrste, nima pravice do dediščine. Jaz sem prepričan, da bi pomoril vse člane grofovske družine, da bi se tako dokopal do grofovskega imetja.« Bil sem nad vsem tako presenečen, da nisem mogel spraviti besedice iz Febe. Molče sem strmel v detektiva. »Še eno uslugo mi boš naredil,« me je vzdramil detektiv. »Ostro bova mrrala paziti na to, ".& kdaj je grof Robert določil svoj naslednji zločin. Ko bova opazila ta prstan na njegovi roki, bova morala takoj nastopiti, da preprečiva nadaljnji zločin. En rokostisk tega zločinca zadostuje za usmrtitev tretjega člana grofovske družine. Prstan sva odnesla nazaj v sobo ter sva tam vse tako uredila, kakor je bilo prej, nato pa sva napeto čakala na povratek grofovske družine. V prvem mraku sva zaslišala drdranje grofovskih voz. Čez eno uro se je oglasil zvonec, ki je vabil k večerji. 5. Ravno sem hotel zapustitd svojo sobo, ko je vstopil Šnips in mi nekoliko razburjeno sporočil: »Grof Robert si je nataknil prstan. Mudi se! Bodi tako prijazen in me za nekaj minut opraviči. Jaz moram izvršiti neko delo.« Nato je naglo odšel. Ravno smo sedli za mizo, ko je nenadoma zadonel tisti strašni glas. Družba je otrpnila od groze. Jaz grofa Roberta nisem izpustil iz vida. Ko divji je skočil pokonci in je hotel oditi iz obednice... V tem trenutku se je pojavil Šnips med vrati in mu zastavil pot. »En trenutek, gospod grof!« je dejal hladno. »Jaz bom družbi prej podal neko pojasnilo.« Grof Robert se je vrnil na svoj prostor. »Gospoda moja, pomirite se!« je začel detektiv. »Ta glas vas je zadnjikrat strašil. Sicer pa, če bi bili slutili, kako je nastal, se ne bi bili dali motiti pri ve.erji. Za povzročitev tega glasu zadostuje prgišče takega fižola.« Vsi 90 ga gledali kot človeka, ki se mu blede. On pa je mirno nadaljeval: »Tokrat ta glas ne pomeni smrti kakega otroka vaše družine, čeprav si je smrt, kakor vidim, spet izbrala žrtev ...« Pri tem je zapičil svoj pogled v prstanec grofa Roberta, ki je bil bled ko smrt. »Smrt vaših otrok, gospod grof,« se je obrnil detektiv k hišnemu gospodarju, »je povzročil pik majhne kače, maihne zlate kače, kakor vam to grof Robert lahko — dokaže...« Zdaj so vsi pogledali grofa Roberta, ki je nepremično sedel in preplašeno gledal. Nenadoma pa je potegnil z desno roko po levi. »Gospod, vi govorite v ugankah!« se je oglasil grof Aleksander. »Ali ne bi hoteli govoriti bolj jasno?« »Morilec se je sam sodil...« je nadaljeval detektiv in je pri tem pogledal grofa Roberta, ki je v tem trenutku omahnil in obležal na tleh. »Vse drugo vam bo povedal moj prijatelj. Moja naloga je končana. Dovolite mi, da jutri zjutraj odpotujem...« V splošnem razburjenju je Šnips neopaženo zapustil obednico. Jaz sem moral še isti večer grofovski družini opisati vse natančno. Ko sem se pozno v noč vrnil v svojo sobo in lege) k počitku, je nekdo potrkal na vrata. V naslednjem trenutku je vstopil grof Herman. »Oprostite, da vas motim!« je začel z negotovira gla-. som. »Neko stvar moram popraviti.« Prožil sem mu roko in se nasmehnil. »Gospod grof, vse vem. Človek se lahko moti. Midva sva drug drugega sumila/ Jaz sem začel sumiti v tisti noči, ko ste za zaveso prisluškovali.« Nato sem mu vse natančno opisal. Nazadnje sva s:: podala roki in se ločila kot dobra prijatelja. Čez tri dni so truplo grofa Roberta položili k po-itk'.; v grofovski grobnici. Grofovska družina mu je izkazal^ zadnjo čast kot svojim članom in nihče ni zvedel, z:; kakšne zločine se je pokoril s svojo prostovoljno smrtjc;