g e o g r a f s k i o b z o r n i k30 Sečoveljske soline in Piran 12. september ; strokovni vodja: La- vinia Hočevar, študentka geografije, članica Društva mladih geografov Slovenije. Piran je mesto, ki je "zraslo na soli", njegovo solinarstvo pa ima korenine že v antiki. Prvi pisni viri o tem se- gajo v 13. stoletje, ko so solinarji z otoka Paga semkaj prenesli tehnolo- gijo pridelave soli na posebni podla- gi, imenovani petola, ki je zagotavljala belo, popolnoma čisto sol. Ta je sto- letja predstavljala strateško surovino, saj je bila glavna sestavina za kon- zerviranje hrane. Gospodarska moč Pirana, ki je temeljila na proizvod- nji in prodaji soli, je mestu omogo- čila dolgotrajno samoupravo, saj je kot zadnje mesto na zahodni istrski obali prišlo pod oblast Beneške re- publike. Piranske soline so obsegale soline v Strunjanu, Fazanu in največ- je v Sečovljah. O njenem pomenu za Serenissimo priča dejstvo, da so ob solinah v Trstu, Miljah, Kopru, Rabu, Pagu, Stonu in Ulcinju predstavljale kar 1/3 celotne proizvodnje soli na vzhodni jadranski obali. Danes ima prostor nekdanjih solin drugačno funkcijo. Na solinah v Faza- nu je zgrajeno naselje Lucija in del marine Portorož, Strunjanske soline so pred časom postale krajinski park. Tradicija varovanja dediščine je najdalj- ša v Sečoveljskih solinah, kjer je občina Piran že leta 1990 razglasila krajinski park, ki je leta 2001 prešel na držav- no raven. Stara struga reke Dragonje jih deli na severno, še danes aktivno območje, imenovano Lera in na južne, leta 1967 opuščene Fontanigge. Na Fontaniggah je bil na območju Cavane 131 ob kanalu Giassi v obnovljeni so- linski hiši leta 1991 odprt Muzej so- linarstva, ki sodi v sklop Pomorskega muzeja "Sergej Mašera" Piran. Skansen na Fontaniggah za razliko od solin na Leri prikazuje srednjeveški način pri- dobivanja soli in se ponaša z edino še delujočo tradicionalno črpalko za čr- panje slanice na vetrni pogon na slo- venski obali. Muzej solinarstva je leta 2001 postal kulturni spomenik držav- nega pomena. Če je Muzej solinarstva na Fonta- niggah usmerjen v varovanje kulturne dediščine, Krajinski park Sečoveljske soline s sedežem na Leri pa bolj v varovanje naravne dediščine, ne smemo pozabiti, da so morske soli- ne tipična kulturna pokrajina, ki jo je ustvaril človek. Ta danes vzdržuje živ- ljenjsko okolje tudi v naravnem re- zervatu, ki je uvrščen na seznam mo- krišč Ramsarske konvencije. Ob spremembi funkcije solin se je spremenila tudi funkcija starega pi- ranskega mestnega jedra, kjer sta od kopice nekdanjih uradov ostala samo še sodišče in arhiv. Ostale urade so preselili v Lucijo, kjer je danes poleg dejanskega upravnega središča obči- ne Piran tudi največja koncentracija prebivalcev. Od 4700 uradnih pre- bivalcev starega Pirana, naj bi jih v njem dejansko prebivalo le približno 2000, pa še ti so v glavnem priseljen- ci. Tradicijo avtohtonih prebivalcev Pirana, katerih večina je mesto za- pustila leta 1954, ohranja Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran, ki ima sedež v Tartinijevi hiši. Avtohtoni Italijani so edini element, ki Piran po- vezuje s preteklostjo, saj je bila zgo- dovinska kontinuiteta mesta pretr- gana. Tanko nit z delčkom nekdanje bogate mestne zgodovine uspeš- no stke multivizijska predstavitev v Minoritskem samostanu sv. Frančiška, ki v svoji popolnosti deluje brezčas- no. Zgodba poveže Piran prek morja z zahodno jadransko obalo, s kate- ro je bilo mesto zgodovinsko vedno tesno povezano. Tja je odšel tudi naj- slavnejši Pirančan, skladatelj in violi- nist Giuseppe Tartini, tam v Padovi na vrnitev še vedno čaka Carpacciova Jesenske ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva v letu 2009 poročilo Prazen okvir v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Minoritskem samostanu v Piranu čaka na vrnitev Carpacciove slike iz Padove (foto: Primož Pipan). Muzej solinarstva je kot prvi v Sloveniji leta 2003 prejel priznanje Europa Nostra za ohranjanje kulturne dediščine (foto: Primož Pipan). 31 renesančna slika iz Minoritskega sa- mostana v Piranu. Navkljub temu, da je v skrbnih rokah tamkajšnjih mino- ritov, očitno še vedno ni dozorel čas, da bi bila vrnjena na lokacijo, za kate- ro je bila naslikana. Pohodna ekskurzija po Miljskem polotoku 17. oktober; strokovni vodja: uni. dipl. geol. Franc Malečkar, Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Po Miljskem hribu med Škofijami in Debelim rtičem je speljana učno re- kreacijska pot poimenovana po kra- janu Premančana, rodoljubu in nara- voslovcu Ivanu Jugu (1907 – 1988). Pot vodi z območja nekdanje- ga mejnega prehoda Škofije, preko trase nekdanje ozkotirne železnice Porečanke, ki je Trst povezovala s Porečem, mimo kamnoloma pešče- njaka na desnem bregu hudournika Fagarolo. Od tam nekdanje graničar- ske stopnice vodijo do razglednega 244 metrov visokega Kaštelirja, najviš- jega vrha miljskega polotoka, kjer je na italijanski strani meje na območju gradišča iz bronaste dobe urejen ar- heološki park. Osrednje območje Miljskega poloto- ka, imenovano "Cave", je že od rim- skih časov dalje znano po dejavnosti lomljenja kamenja. Prva postaja peš- čenjakovih blokov so bile bližnje Milje oz. tamkajšnje pristanišče, od koder so jih na ladjah pošiljali končnim kup- cem. Že v času Beneške republike so tod delovali številni občinski in zaseb- ni kamnolomi. Hiter razvoj Trsta je po propadu Beneške republike dodatno povečal povpraševanje po kamenju za gradnjo pomolov, valobranov in za tlakovanje ulic te naglo razvijajo- če se avstrijske luke. Zanjo so na milj- skem pomolu natovorili nešteto blo- kov peščenjaka. O pomenu kamnolo- mov za lokalno ekonomijo priča pri- poved, da je bila poročna dota na videz manj vredne njive na primer- ni lokaciji, z možnostjo odprtja kam- noloma, veliko bolj cenjena od vino- grada ali oljčnika. Morda je bila celo dobitna kombinacija za pot iz rev- ščine. Leta 1935 so zasebniki usta- novili zadrugo, v katero je bilo vklju- čeno 20 kamnolomov s 110 delav- ci. Kamnolomi so obratovali do leta 1954, ko se je po nekdanji meji med conama A in B Svobodnega tržaškega ozemlja dokončno zarezala nova dr- žavna meja med Italijo in Jugoslavijo, ki je kamnolome odrezala od njiho- ve prve ciljne točke v Miljah. Kako iz- nenada je meja zapečatila njihovo de- lovanje nakazujejo še danes na do- voznih rampah nekdanjih kamno- lomov stoječi kupi kamnitih blokov, ki so pripravljeni za prevoz. Danes se v "Cavah" eden za drugim vrsti- jo manjši, opuščeni, z gozdom pre- rasli kamnolomi peščenjaka. Na ne- katerih odsekih tlakovanega kolovo- za proti Miljam so še vidni ostanki kolesnic volovskih vpreg, ki so tovo- rile kamenje do tamkajšnjega prista- nišča. Lokalni izraz "šališ", ki označu- je strmi kolovoz, tlakovan s pokonci postavljenimi ploščami iz peščenja- ka izvira iz izraza "šališi", ki označuje tanjše plasti lapornatega peščenjaka. Pokončno postavljene peščenjakove plošče so kljub manjši tlakovani po- vršini zelo primerne za tlakovanje str- mih kolovozov in mestnih ulic, saj usi- drane vertikalno v podlago z daljši- mi stranicami zagotavljajo večjo sta- bilnost tlaka na območjih, kjer se po- javlja drsenje tal. Po letu 1954 je nova meja od ne- kdanjega območnega centra v Miljah odrezala naselje Cerej. Do takrat je dnevna avtobusna linija povezova- la mesto z njegovim bližnjim zaled- jem tako intenzivno, da je bil Cerej s svojimi petimi delujočimi gostilna- mi ob koncih tedna za Miljčane tra- dicionalna izletniška točka. Nekdanjo cesto med Cerejem in Miljami, ki je imela dejansko status ulice, so pre- kvalificirali v kmetijski mejni prehod za dvolastnike, ki je deloval do sre- dine osemdesetih let prejšnjega sto- letja, ko je nekdanje vozišče prerasla trava. Po določitvi meje se je večina nekdanjih prebivalcev Cereja odselila poročilo Poslopje nekdanjega kmetijskega mejnega prehoda v naselju Cerej. Cesta oz. ulica vodi do navzdol do Milj (foto: Primož Pipan). g e o g r a f s k i o b z o r n i k32 v Milje. V njihove izpraznjene domo- ve v neposredni bližini državne meje, je oblast naselila preverjene ljudi iz vrst upokojenih državnih uradnikov, carinikov, policistov idr. Ker so se sem priselili s celotnega območja nekda- nje skupne države, je vas Cerej glede na narodno pripadnost prebivalcev veljala za Jugoslavijo v malem. Državna meja je bila razlog za razli- čen razvoj obmejnega pasu. Na itali- janski strani se je območje razvilo v suburbani kontinuum mesta Milje, na slovenski strani pa je pobudo pre- vzela narava. Ostra ločnica na terenu se na italijanski strani izraža v vzor- no obdelanih kmetijskih zemljiščih, na slovenski strani pa v razraščanju go- stega robidovja. Kljub temu državna meja na območju miljskega polotoka ni predstavljala ne- prehodne ovire. O njeni prepustnosti priča podatek, da je bilo na šestih kilo- metrih mejne črte včasih kar pet mej- nih prehodov: mednarodna Lazaret in Škofije, maloobmejna Čampore in Korošci ter kmetijski Cerej. Po vklju- čitvi Slovenije v schengensko območje 21. 12. 2007 je prehajanje meje pros- to po celotni njeni črti. Resljev gaj je posvečen gozdarju Josefu Resslu, ki je s pogozdovalni- mi načrti za Istro in Kras poskušal izboljšati stanje hrastovih gozdov. Hrastovino je Beneška republika v Istri naročala predvsem za gradnjo ladij. Danes imajo gozdovi puhastega hrasta namesto gospodarske pred- vsem ekološko funkcijo. Stare Milje so bile zaradi varnosti umeščene na vrhu hriba. Možnost hitrejšega gospodarskega razvoja mesta je botrovala preselitvi mesta na obalo. Za varnost Milj je Oglejski patriarhat leta 1374 zgradil majhno trdnjavo. Miljski grad je svojo glavno vlogo odigral v času, ko je bilo mesto pod upravo Beneške republike, ki je bila v nenehnih sporih s Trstom zara- di kontrole nad solinarstvom. Po pri- ključitvi mesta Avstriji je grad izgubil svojo obrambno funkcijo in je začel razpadati. Od leta 1991 je v zaseb- ni lasti umetniškega para, ki ga je z lastnim delom in sredstvi popolno- ma obnovil. Vabljeni, da se nam na prihod- njih ekskurzijah pridružite tudi vi. Fotografije z ekskurzij si lahko ogle- date na www.zrc-sazu.si/lgd, kjer je objavljen tudi program ekskurzij za pomlad 2010. Primož Pipan poročilo Pogled iz starih Milj na Miljskih hrib s Kaštelirjem (foto: Primož Pipan).