Zlato
§red davnim časom sta živela blizu mesta Jeruza-lema dva brata; starejšemu je bilo ime Afanasij, mlajšemu pa Ivan. Stanovala sta na neki gori in se živila s tem, kar so jima dajali ljudje. Delala sta od ranega jutra do poznega večera, toda ne zase, ampak za reveže. Težakom in vdovam sta pomagala pri delu, obiskovala sta bolnike in opravljala druga dobra dela. Toda plačila nista hotela nikdar prejeti. Tako sta živela brata ves teden narazen in se sešla le vsako soboto zvečer na domu, kjer sta preživela nedeljo skupaj in molila. V pondeljek pa je šel zopet vsak na svojo stran. Tako sta živela pobožna brata mnogo let in božji angel je blagoslavljal njuna dela.
Ko gresta nekoč zopet narazen, se začne Afana-siju tožiti po bratu; zato se ustavi in gleda za njim. Tudi Ivan malo postoji. Ko pogleda proti bratu, zapazi v bližnjem grmu nekaj svetlega; hitro stopi k grmu, toda takoj odskoči, ko zagleda kup zlata in beži po hribu, kakor bi ga podila divja zver. Afanasiju se to cudno zdi; zato gre pogledat, kaj je tako splašilo brata. Že od daleč zagleda neko bliščečo stvar; ko pride do grma, ^zagleda na tleh — kup zlata.
Česa se je vendar brat tako zbal in zakaj je tako bežal? si misli Afanasij. Saj vendar zlato samo na sebi ni nič pregrešnega. Z zlatom se sicer lahko učini mar-sikaj dobrega; koliko sirot in vdov se lahko ž njim preživi in koliko bolnikom   se lahko  pomaga.   Midva
delava sicer le za druge,  toda s tem zlatom bi lahko
»še več pomagala ljudem. Afanasij hoče povedati bratu, a Ivan je bil že na drugem hribu.
Nato sleče Afanasij svoj pJašč, naloži nanj nekaj zlata, ga zadene na hrbet in se odpravi ž njim v mesto; tu odda zlato nekemu gostilničarju in gre še po drugi kos. Ko je imel vsega skupaj, ga proda nekemu zla-tarju za tako visoko ceno, da lahko sezida tri hiše: sirotišnico, bolnišnico in prenočišče za romarje in re-veže. V mestu naleti tudi na tri pobožne starčke, enemu teh izroči v varstvo sirotišnico, drugemu bol-nišnico, tretjemu pa prenočišče. Ker mu je ostalo še tritisoč zlatov, jih da vsakemu starcu tisoč, da bi še bolj skrbeli za siromake.
Hiše so bile kmalu polne revežev, in ljudje so hva-
.    lili Afanasija, ker je to storil. On je bil tega tako vesel,
da je sklenil ostati v mestu    Ker je  pa brata  srčno
ljubil, se je povrnil na svoj dom; denarja pa ni ohranil
nič zase in je nosil ravno tako revno obleko kakor prej.
Ko se je bližal že domu, mu pride na misel: brat ni prav storil, ker je zbežal pred zlatom — nisem-li jaz bolje storil ?
Ko tako premišljuje, zagleda na cesti angela, ka-teri se je bratu in njemu veekrat prikazal pri molitvi in ju blagoslavljal. A sedaj ga je prav ostro gledal. Afanasij se prestraši in pravi: ,,Kaj je, gospod?" Angel mu reče: ,,Beži od tod! Nisi vreden, da bi s svojim bratom živel pod isto streho! Zakaj eno dobro delo tvo-jega brata presega vsa dobra dela, katera si ti naredil s svojim zlatom!"
Afanasij se začne opravičevati, koliko revežem je preskrbel hrano in za koliko sirot bode skrbel. Toda angel mu pravi: ,,Ravno tisti hudobni duh, kateri ti je nastavil zlato, te je naučil tudi teh besedij!" Afanasiju • začne vest očitati, in spozna, da ni delal Bogu v čast; zato se začne kesati in jokati.
Tedaj se angel ogne s pota in za njim zagleda Afanasij Ivana, ki ga je že pričakoval.
1J2
Afanasij se od tedaj ni dal več zapeljati hudob-nemu duhu in je spoznal, da se more le z delom služiti Bogu in Ijudem.
In brata sta živela skupaj kakor prej.
Nav. Rus. — Boleslav