135
Tomaž Pavšič
KAKO JE MOGOČE
biti Slovenec
brez tretje razsežnosti ?
V Javorškovi refleksivno izpovedni knjigi, ki je nastalo ob njegovi osebni tragediji, se razodeva velikanski napor, priti do dna vprašanju, kdo in kaj smo Slovenci. Knjiga Kako je mogoče bravca privlači posebno zarodi dokaj izvirnega odkrivanja in nizanja slovenskih narodnih, moralnih, političnih ter bivanjskih problemov in pa zarodi pisateljevega bistrega opazovanja slovenske "pojavnosti"   nasploh in intelektualcev še posebej. Zal pa to delo bravca premalo pretrese v svojem prvotnem namenu (tega predpostavljam): na umetniški način izraziti krik ro -njene očetovske ljubezni; knjiga namreč izpolnjuje predvsem svojo dodatno funkcijo (ki nekako postane glavna): ponuditi slovenskemu intelektuolcu žlahtno kramljanje in svojo izključno resnico o slovenstvu, o vprašanju, s katerim se nekateri iskreno mučijo in ga skušajo reševati tudi za ceno žrtev, a je drugim večkrat   samo snobizem.
Jovorškov samogovor je vzbudit precej zanimanja, to potrjuje tudi takojšnjo razprodaja knjige. Mene je predvsem zanimalo (in tudi prizadelo) pisanje o OF oziroma o krščanski skupini v njej ter o Edvardu Kocbeku.
"Tisti, ki so bili politično nadarjeni ali spretni ali po so se pravočas no izučili, so Kocbeka hitro zapustili in odšli. Večidel v partijo. A kljub temu so skoraj vsi odnesli s seboj "neizbrisno znamenje kr stjana" , ki se kot dolg in nadležen rep vleče skozi vse njihove b grofije - do današnjega dne. A drugi? In tako dalje In tako daljt Pravo grozo."
Kako je mogoče,str.li
Zamislil sem se ob tem citatu, ki precej jasno razkriva gledanje avtorja na oefarsko krščanstvo in hkrati tudi podaja neko objektivno zgodovinsko stanje,katerega pa je mogoče tolmačiti na dva različno načina. Kar v prvi sapi moram priznati, do me vznemirja, zakaj je bilo treba biti "politično nadarjen ali spreten", da si zapustil Kocbeka; zakaj se je bilo treba "pravočasno izučiti", da si potem odšel - v partijo! Ali je bilo vse to skladno z osebno moralo, etiko in tako dalje, ali po je bilo le beg zaradi varnosti, beg zarodi odpustljivega človeškega oportu-nizmo?
Jovorškov zaključek je v glavnem tole: Osvobodilna fronta bi se bilo lahko ali pa še bolje - razvilo brez Kocbeka; krščanska   skupina v njej je imelo le dvomljivo (namišljeno) vlogo. Pisatelj zavrača Kocbekovo tolmačenje OF; celo njegovo partizansko literaturo (Tovarišija, Listina), ki jo sicer visoko oceni, nekoliko
136
v zadregi imenuje "zavajanje", v pijanosti po zanjo celo najde izraz "kamuflo-za".
Ko se je OF spočela, sem bil star deset let. O njej so nam razlagali na mitingih med vojsko in tudi še po osvoboditvi. Kljub vsemu temu, kar se danes o njej piše v časnikih in govori na simpozijih, mi najbrž nikoli ne bo znano vse njeno zo-kulisje. Na OF poč   gledam s svojimi današnjimi očmi. Verjetno nisem politično nadarjen ali spreten, ker nisem odšel v partijo. Vendar, OF je zame nekaj velikega in odrešujočega, kakor hkrati tudi rad priznam partiji, da je znala organizirati borbene sile slovenskega naroda in ne le komunistov, ki jih tedaj menda ni bilo veliko. Koalicija, ki je sprva zelo vidno označevala OF, je znamenje velike širine, ki so jo bili sposobni eni in drugi. Politično gledano, tudi ni važno, če so tdko taktiko zahtevale tedanje slovenske razmere; važnejše je to, do so sprejeli odgovornost in pripravljenost na žrtve vsi, ki so želeli svoj narod osvoboditi in mu pripraviti možnost za pravičnejšo družbeno ureditev ter seveda niso imeli namena drug drugega izigrati. Ko se danes razpravlja o SZDL kot o nekakšni naslednici OF, se o OF marsikdaj govori zelo previdno. Marsikoga namreč zbode izraz "koalicija" zarodi svojega meščansko stranskorskego zvena, še bolj pa se bo ta in ta razhudil, če bi kdo ponujal koalicijo danes, o čemer tudi sam sodim, da bi bilo nesmiselno in preživelo.
V govorih naših vodilnih mož o OF mnogokrat najdem besede in ton, ki je sila poučen; najprej slovospev OF kot organizaciji, ki je no pobudo KPS zbr  'a o-krog sebe razen komunistov še krščanske socialiste, sokole ter nekaj drugih manjših skupin; poudarjena je različnost in roznarodnost ustanovnih skupin, kar je vsekakor zanimivo, danes, v času dialoga pa še bolj; o kmalu še isti govornik dvigne prst, češ da so na delu temne sile, ki hočejo pretiravati pomen drugih skupin v OF in tako zmanjšati pomen partije. Ne trdim, da tudi tega ni, vendar smo kaj kmalu na spolzkih tleh ... Partija je morala med bojem svojim nasprotnikom (ki so bili objektivno tudi sovražniki osvobojujočega se slovenskega ljudstva) dokazovati (za to se ji seveda ni bilo treba posebno truditi), do je ljudstvo z njo in da je OF e-notna organizacija, medtem ko je bilo za belogardizem in okupatorjevo propagando samo kamufloža KPS. Tako ni bilo nikoli dobro preveč poudarjati vrednote koalicije, saj se no obeh straneh ponujajo aluzije in asociacije, ki so znane vsem partnerjem.
No, in zdaj na vse to še Jože Javoršek, ki Kocbekovo partizansko literaturo imenuje "kamufloža", čeprav seveda z drugačnega gledišča in v drugačnem pomenu. Enostavno opravi tudi s krščansko skupino, ki mu je nekak nepotreben balast. Njeni privrženci so bele vrane, skakači, čudaki, lutke ... Toda, če so "pre-nekaterega krščanskega socialista partizanski komandanti kratko malo pobili", ali je tega kriv Kocbek, katerega "izvršniška dejavnost je bila stalno pod kontrolo Ce-kajo"?
Marsikaj tragičnega je v vsem tem, toda če je šel Javoršek v analizo, zakaj se
137
je toliko ustavljal ob Kocbeku in zakaj nam ni privoščil še nekaj strani branja in nam razkril še to, česar se baje ni upal Kocbek? Tudi Javoršek nam samo namigne "^o težki moralni situaciji, v kateri so živeli med vojsko vsi njegovi (Kocbekovi) sodelavci in privrženci" (203). Mar nam bi Javoršek kaj povedal o tragedijah, "ki so stopale novim tragedijam na pete". Če že imamo krivca (to naj bi bil Kocbek, ki [e zapeljal ljudi in jih zapustil v nevarnosti), potem naj porota raz7 išče vse do konca! Javoršek prav tako trdo prijemlje Kocbeka, ker je tako rekoč zavedel trume svojih privržencev (tudi njega samega), kakor so ga prijemali klerikalci, češ da je nasedel komunistom. Kot da si Javoršek ne upa z besedo prav na dan, govori o koaliciji:
"Ne vem, ali je bilo treba gojiti koalicijo fronte ali ne, včasih so govorili, do je nujno potrebna in da je žrtvovanje za to koalicijo politična nujnost, mi,mladi don Kihoti, smo s slepo vnemo šli no delo in v brezmejne nevarnosti, a zmeraj, kadarkoli je koalicija postalo kaj več kot deklarativnost ali propagandni aparat, so komunisti "skočili pokonci" in preprečili, da bi se v notranjosti fronte izoblikovala   še ena organizirana skupina, ter zaradi svoje organiziranosti razbila e-notnost osvobodilnega gibanja." (204)
Največji greh Kocbeka in krščanske skupine je za Javorška njuna neučinkovitost. Mogoče je v političnih zadevah neučinkovitost res   napako, soj tu predvsem velja pravico močnejšega, ni pa tako, če gledamo z moralnega stališča. Sicer pa je učinkovitost krščanske   skupine vsaj posredno izkoristila OF, ki se je lahko pol-noveljavno predstavila kot veliki skupni imenovalec najboljših teženj slovenskega delovnega ljudstva. Če bi se bilo OF predstavljala kot izključno komunistična organizacijo, bi ji verjetno ne bilo tako lahko prepričati krščansko-(katoliško) mislečih slovenskih ljudi. Tako je torej krščansko skupina svojo učinkovitost dalo no razpolago skupni stvari. Javoršek se je, kot je videti, zaradi neučinkovitosti aktivistov krščanske skupine dokončno rešil Kocbekovega vpliva in ima za ozdravljene tiste, ki so našli pot v partijo,-kajti druga pot je bila samo navzdol, v zločin. Javoršek vidi samo partijo in klerikalizem, tretja rrražnost mu je neznano. Tako je podobo slovenstva okrnil za eno razsežnost, čeprav ta razsežnost morda res predstavlja krizo, toda tudi ta je avtentična in se stalno pojavlja ter je celo grodite-Ijska. Kocbek je zanj prevodnik, katalizator, kar bi v nekem smislu bilo lahko tudi pohvalno ingenialno^ toda Javoršek robi te besede v slobem pomenu. Ko ob koncu odlomka Kocbeka imenuje očeta visokih spoznanj in hkrati očeta duhovnih invalidov, patrono notranjih emigrantov, svetnika protestantovskega lorpurlartizma ter zaključi: "In najbolj zgovorno     (...)    je dejstvo, da sta dve njegovi pošasti - Scilo in Karibdo - cerkev in partija, dosegli svoje očiščenje in pomlojenje - brez njega," mu moram reči - ne! Ne cerkev in ne partijo se ne bi bili spremenili in pomladili, če ne bi bilo takih "prevodnikov" in "katalizatorjev", kot je bil Edvard Kocbek.
Teh nekaj vrstic sem napisal zato, ker se nikakor ne morem strinjati z Javor-
138
škovo interpretacijo OF in s tako čudno obsodbo Edvarda Kocbeka. Mnogo večji sta obupanost in resignocijo Jožeta Javorška, kakor pa je Kocbekova krivda don-kihotskego zapeljevovco slovenskih intelektualcev.
Prav to, kar so nekoliko idealistično hoteli ustvariti v okviru OF (in se jim je več ali manj tudi posrečilo), bi morali na časovno in družbeno adekvaten način doseči tudi v naši slovenski SZDL. Seveda, sedaj ne pride več v poštev koalicija v meščansko strankarskem smislu, pač po bi morali ustvariti možnost, da zreli ljudje brez političnih monopolov lahko ob čimširši demokraciji samouprav-Ijavsko sodelujejo v vseh zadevah, ne da bi bil kdorkoli prikrajšan zaradi svojih nazorov.
To pa je tretja razietno%i, ki je Jovoršek noče ali ne more videti.