NOVI ROD
Leto iv. julij 1924 št v. 10
VSEBINA 10. ZVEZKA:
Igo Gruden: NAŠA NADICA . . .		145
Pastuškin : BRZOJAV	 Josip Ribičič: ZAVRATNE POŠASTI:	10. Treska.— kralj.	143
(Z lesorezom B. Jakca.) (Konec) .		146
Ivan Zorec : LJUBEZEN			149
: OSA (S slikami)			155
ZRNCA			157
KOTIČEK MALIH			159
Na tretji strani platnic : M. M a 1 e š JANEZ TRDINA (lesorez.) Naslovna stran: ČREŠNJE — zlepil Zdenko Mermoija, učenec
osnovne šole v Dobravljah.
Hnui rr\H izhaja prve dni vsakega šolskega meseca ter stane na
*	Irtlrv	A(\	r	.	nrtl	lnla	f	•	70	1	ni	j	T	•	nno	a-
mezne številke so po 1 L. V inozemstvu 12 L letno. — Odgovorni urednik: Josip Ribičič. — Uredništvo se nahaja v Trstu, ulica Fabio Severo 25. - Uprava: „Novi Rod", Trieste - San Giovanni, Casella postale. Upravnica za Jugoslavijo: Milica Prunkov a, Ljubljana, Karlovška 21.
Last in založba »Zveze slovanskih učiteljskih društev" v Trstu. --------------------------Tisk	tiskarne »Edinosti" v Trstu.-----------------------------
Naša Nadica.
Mi imamo Nadico,
Nada ima bradico, bradica pa jamico: ko čez lica smeh se prede vanjo zlati ptiček sede, nič ne žvižga, nič ne poje, stresa le peroti svoje, stresa jih za — mamico ...
Igo Gruden.
© © © ©
Brzojav.
Pred oknom nam je brzojav nategnil svoje citre, po njih brne do vseh daljav novice važne, hitre.
Na strune ptički sedajo, prestrezajo novice in druge v nje zapredajo njih kljunčkaste glavice.
Pa pride mrk in moker čas in burja v citre sune in milo toži njihov glas in trgajo se strune.
Zvedri se. Kaplje še po njih iskrijo se, drsijo in vsako žarek zlat in tih si vzame za kočijo.
Kočijice pa brzih nog hitijo doli v mesto — ojoj, gorje : mogočen drog prevrne jih na cesto.
A svetlim žarkom se ne stro lobanjice in noski, vsi celi šinejo v nebo in zlati in gosposki.
Pastuškin.
© © © ©
10. TRESKA — KRALJ.
Ko se je Treska rešil dostojanstvenega nasprotnika, je udobno sedel na prestol in velel: «Naj stopijo k prestolu zastopniki stanov, mest in dežel, da nam poročajo o delu bakcilov v preteklem letu!»
Bandera so se zganila in zastopniki so se drug za drugim razvrstili pred prestolom.
Najprej je stopil pred kralja bakcil z bandero, na katerem so bili naslikani rudniki. Poročal je:
«Mogočni gospod in kralj! Jaz sem zastopnik vseh bakcilov, ki širijo slavo svojega rodu med delavci v rudnikih, med kovinarji in sploh med vsemi, ki imajo opravka s kovinskim prahom, našim zaveznikom. Od vseh, v preteklem letu umrlih ljudi našega delokroga, je bila natančno polovica takih, ki smo jih mi uničili,«
Nato je pristopil drugi bakcil. Na njegovem banderu je bilo naslikano mizarsko in tesarsko orodje. Dejal je:
«0 mogočni kralj! Pred tvojim obličjem stoji odposlanec, ki ga pošiljajo bakcili, živeči med tesarji in mizarji. Od vsakih sto umrlih tesarjev je umrlo za jetiko trideset in devet, od vsakih sto mizarjev pa šestdeset in eden, ker smo bili njihovi gost j e.»
«Zakaj tesarjev tako malo?» je vprašal Treska.
«Zato ker delajo po večini na zraku, ki je naš sovražnik, in pa ker se njihovo delo tako ne praši kot mizarsko.*
«Naslednji!» je velel kralj.
Pristopil je bakcil z banderom, ki je nosilo v sredi velik čopič.
«0d sobnih slikarjev prihajam!« je dejal. «0d sto mrtvih je štirideset in sedem naših.»
Sledil mu je tovariš, ki mu je gledala z bandera stara, raztrgana knjiga.
«Živim med knjigovezi!* se je pobahal. «0d sto mrtvih, je umrlo zaradi nas šestdeset in tri.»
Nazadnje je pristopil še shujšan bakcil pred kralja. Na njegovem banderu so se komaj še poznali obrisi peresa, čopiča in dleta.
«Kralj!» je kratko dejal shujšani banderonosec, «pridružil sem se stanovom, ker ne vem kam spadam! Družim se s takozvanimi umetniki.
Mislim, da ga ni umetnika na svetu, ki bi ga jaz osebno ne poznal! Skoro vsakemu zaprem jaz oči!»
«Kako to?» se je razveselil Treska.
«Tako pač! Žive skoro samo od zraku, pa ne od čistega. Njihov zaslužek je majhen, ker se njihovo delo ne da ne obleči ne pojesti. In tudi zato, ker jih drugi ljudje imajo rajši po smrti nego v življenju. Ko umre umetnik, naberejo toliko zanj, da bi s tem živel lahko sto let.»
«Ne bodi zaraditega nič bolj usmiljen z njimi! Ne prizanašaj jim!» je opomnil kralj Treska.
«Saj ne bom, četudi se pri njih ne zredim! A rad jih imam in nikoli se od njih ne bom ločil!»
In bakcil je skrbno ovil svoje raztrgano bandero okrog strohnelega droga in stopil med druge.
«Zastopniki mest, naprej!» je velel Treska.
Pristopil je bakcil z banderom nekega mesta.
«Meščan sem, milostljivi gospod. Največ dela imam z otroci. Koliko sem jih uničil v preteklem letu, ne vem. Živim v velikem mestu. A izračunal sem, koliko jih je okuženih od nas. Račun je tak: pri dve leti starih 9, pri 4-letnih 27, pri 6-letnih 51, pri 10-letnih 71, pri 14-letnih pa 94 od sto.
Še je pristopil suh bakcil z velikim banderom. Vse polno čudnih reči je bilo še raztresenih po njegovem banderu:	velika žoga, veslo, skiji in
mnogo drugega,
«Kdo si?» je vprašal Treska.
«Oh, sem in nisem! Živim in ne živim! Izbral sem si ljudi, ki jim ne morem do živega! Hočem jih moriti, pa gre meni za življenje! Polovico življenja se borim, da pridem do njih, drugo polovico pa, da se jih rešim!«
«Kdo so?»
«Ljudje so, ki negujejo svoje telo; ki si utrjujejo mišičevje in ki so se zakleli, da nas uničijo!»
«Zakaj se ukvarjaš z njimi, če so močnejši?« se je razhudil mogočnik Treska. «Raztrgajte bandero;odstranite visečega dostojanstvenika in obesite na pajčevino tega nepotrebnega bakcila, ki nezmiselno izgublja svojo moč!»
Zgodilo se je po njegovem povelju: Bandero so uničili in bakcila obesili.
Tedaj je Treska-kralj vstal in dejal:
■»Podložniki moji! Kraljestvo bakcilov! Kdor je hotel videti, je videl, kdor je hotel slišati, je slišal!
Naše dosedanje delo je veliko, pa bi bilo lahko še večje; ubijali smo, a ubijali brez smotra! Koliko bakcilov je šlo s tega sveta po nepotrebnem? Nešteto! Kolike so koristi, ki bi jih bili lahko ti bakcili doprinesli svojemu rodu? Nepregledne!
O kraljestvo bakcilov! Stopi na pravo pot! Ravnaj se po izkušnjah svojega novega vladarja in po naukih v besedah banderonoscev! Ne sili v nepotrebne nevarnosti! Izogibaj se dežele, ogni se solncu in čistemu zraku in	ljudi,	ki	žive	v	njem! Tudi oni	pridejo na vrsto, ko bo čas! Prihranimo
si	jih	za	tisti	dan,	ko	bo naš	rod mogočnejši, ko se bodo vnuki naših
vnukov pomiljardili!
Pustimo jih, naj se zazibajo v brezskrbnost in zaženimo se z vso silo na drugi del človeške družbe. Na tisti del, ki ga vidim pred svojimi pro-roškimi očmi	,	f	~	*
O podložniki, o ljudstvo bakcilov! Neore-gledna	je vrsta, ki jo gledajo moje oči! V vrstah
hodijo	ljudje, v tla gledajo, izsušena so njih
telesa,	nekateri nosijo berglje, drugim visi ob
strani prazen rokav, tretji imajo obvezane oči. Trudni so, a ne počivajo, ne počivajo! Pred njimi jaha na vrancu suha ženščina vihrajočih las... To so junaki z bojno furijo, ki se vračajo iz boja. —
Še druga armada gre svojo trudno pot pred mojimi očmi! Še nepreglednejše so vrste, še številnejše! To niso bolna telesa, zdrava so, a izmučena in s capami pokrita. Očetje so vmes, otroke vodijo in jih tolažijo in jim lažejo o bodočnosti; in matere so, ki stiskajo dojenčke v naročju in jim šepečejo pravljice o mleku, o namočenem kruhku... Pred vrsto pa gre svojo pot črno oblečena žena. Suha je, da ji klopočejo kosti v členkih; visoka, da ji senca sega preko vse vrste... To je lakota s svojo čredo!
0 mogočno ljudstvo! To so tvoje žrtve! Nje obišči in zmagalo boš! Zalezuj jih, kamorkoli krenejo, ne zamudi ne minute ne sekunde. Ne čakaj, da stopijo iz vrst. Začni pri najmlajših — ti so najmanj odporni!
Idite, podložniki, idite! In vsak naj misli, da ne dela zase, ampak za svoj rod! Idite in čez leto in dan se vrnite, da precenimo svoje moči!» Tako je govoril Treska in sedel na prestol. Bakcili pa so šli in se ravnali po njegovih besedah.
K
O
N
IVAN ZOREC:
LJUBEZEN.
Nekje je živel mlad kralj in zelo srečno vladal bogatemu in mogočnemu kraljestvu. V znak svoje kraljevske časti in oblasti je nosil na glavi zlato krono.
Krona je bila okrašena z	dragimi kameni in	posuta z biseri. Iz nje
je žarela	čudovita luč. Svetloba te žive luči	je na	daleč, bi dejal, po vsej
državi svetila, v njej je bila skrivnost sreče in blaginje za vse državljane.
Kralj je to vedel; zato jo je varoval in se bal zanjo, da si je še v postelji ni upal vzeti z glave.
Svetla krona pa	ga je vendarle	tiščala	in odgovornost	zanjo
vznemirjala.
Nekoč je ob mraku sedel v čoln in se sam vozil po jezeru, ki je ležalo za kraljevskim gradom. Večer je bil prijetno hladan, ponočne sape so milo pihljale,	jezerska	gladina	se je nežno kodrala s	tihimi
valčki, luna zvezde so se gizdavo ogledavale v globokih vodah.
Lepota večera je prijetno božala mladega kralja, živi blesk prekrasne krone je žarko- plamtel v noči in po vodi.
«Oh,	ko bi imel kraljico,®	je premišljal	mladi	kralj, «pa bi ji posadil
krono na	glavo, a sam bi se	ji brez skrbi	zanjo	naslonil v naročje, da
bi kaj prav lepega sanjal ...!»
Zakaj ni imel kraljice?
Zato ne, ker ni še spoznal	nobene	zadosti	blage in dobre device,
ki	bi ji mogel zaupati	dragoceno	krono; zato ne,	ker so kraljične,	ki so
mu jih ministri svetovali, vse strmele samo v krono, hrepenele le po kraljevski časti, a njega skoraj še pogledale niso. Ob tem spominu se je kralj tudi ta večer vnovič priveril, da je ne bo nosila njegove skrivnostne, prekrasne krone nobena ničemurna in oblastna ženska.
Take misli so segale v srce mlademu kralju, ki ga je krona tiščala in vznemirjala in ki ni imel kraljce, da	bi	mu jo pomagala	nositi.
Počasi je veslal po mirnem jezeru	in	bil hudo	otožen.
In večerni hlad je bil prijetno' hladan,	ponočne	sape so	milo pihljale,
luna, zvezde so se gizdavo ogledovale	v	globokih	vodah.
Kar se je iz globin pognala povodna vila, plavala v širokih, zmerom bolj se ožečih krogih okoli kraljevega čolna, — plavala in poltiho pela prekrasno in čudovito sladko' pesem.
Kralj je izpustil vesla, poslušal premilo pesem, strmel v vilo, pozabil nase in skoraj celo na krono in drhtel v neznansko prijetnem nemiru.
Vila se je do pasa vzpela iz voda in prikupno smehljala strmečemu mlademu kralju. Dolgi zlati lasje so jo ovijali kakor plašč in ji pobleščavali v silni luči kraljeve krone.
Kralj je strmel, strmel in v sladkem trepetu vprašal, ko je vila utihnila:
«Kdo si, prelepo bitje?«
Ali vila se je še slaje smehljala, ni odgovorila, priplavala čisto k čolnu, z velikimi, sinjimi očmi zvesto in proseče gledala strmečega kralja in se mu milo smehljala.
«Kaj bi rada, krasotica?« je še vprašal kralj.
«Krono —!» je odgovorila, kakcr bi zazvončkali sami srebrni zvončki. «Tvojo krono, o kralj!«
Kralj se je zresnil in rekel:
«Zahtevaj, kar hočeš, ali krone, glej, ti ne morem dati.«
Krasotica se je glasno zajokala, da je šlo kralju kakor nož boleče v srce, in ob tisti priči potopila.
Kralj bi jo bil še rad videl) in je čakal, čakal, — pa je ni bilo več.
Samo neznansko prijeten nemir, vzdihi tihega ponočnega vetra pa medli, zaspani soj lune in zvezde so šli s kraljem, ko se je zavedel in odvesljal h kraju.
Drugi večer je bil kralj spet na jezeru. Na nobeno kraljično ni mislil, nobene si ni želel za kraljico, v srcu mu je bila povodna vila in v spominu njena čudovito sladka pesem ...
Veslal je po jezeru. Vse misli so mu bile pri vili, njo so mu iskale vroče oči. S seboj je imel lepo zlato verižico.
A večerni hlad je bil prav prijetno hladan, ponočne sape so zelo milo pihljale, jezerska gladina se je prenežno kodrala v porednih valčkih, luna in zvezde so se vse naenkrat umivale in gizdavo ogledovale v globokih vodah.
Kralj se je nestrpno' oziral in luč prekrasne zlate krone mu je živo gorela v tiho noč in po vodi.
Naenkrat se je čisto blizu čolna sunila iz vodnih globin prelepa vila in premilo zapela, a v sinjih očeh in po vsem obrazu se ji je igral sladak in zapeljiv smehljaj.
Kralj se je veselo1 vznemiril. Ko se je vila tikoma ob čolnu spet do pasa dvignila iz vode, ji je naglo obesil zlato verižico okoli vratu in se ji zadovoljno nasmehnil.
«Glej, bcžanska krasotica, zlato verižico sem ti prinesel —, zapoj mi zdaj v koprneče srce!«
Vila se je še slaje smehljala, nagnila zlatolaso glavo nekoliko postrani in na prsi, zapeljivo pogledavala mladega kralja in mu pela, da mu je koprnelo srce in vrela kri.
«Kaj bi še rada, krasotica čudovita, ki tako lepo poješ?« je drhtel in vprašal, ko je vzdihnila in so ji oči obstale na njegovi zlati kroni.
«Krono, tvojo krono, o kralj!« je vzdihavala, se nagnila v čoln in
iztezale prelepe bele roke.
l.EfNlR 4.
Kralja je stisnila za srce huda bolečina in ga obenem pobožala mameča milina. Z obemi rokami si je še tesneje pritisnil krono na glavo in otožno rekel:
«Glej, draga si mi, verižico sem ti prinesel; zahtevaj še, kar hočeš, ali krone, krone ti res ne mcrem dati!»
Prelepa vila je premilo zaihtela, da je šlo kralju po vseh kosteh, in se naglo potopila.
Kralju je bilo hudo za vilo. Čakal je, ali se še prikaže; ko pa je le ni bilo in ni bilo več, je razburjen in otožen veslal domov.
Iz ločja ob bregu je naenkrat stopil preden star puščavnik in ga posvaril:
.<0 kralj, varuj se lepe vile! Ne hodi ob večernih urah na jezero, če ti je mar kraljevske krone!»
Ali kralj se je že tako navadil vile, da ni mogel strpeti, ko se je prihodnji dan znočilo, in je spet veslal po jezeru.
Tisto noč pa je veter močno pihal in dvigal jezne valove, nebo je bilo temno, lune ni bilo^ in le malokatera zvezda je utegnila pomežikniti 'izza oblakov.
No, kralj se ni bal nevihte, le hrepeneče je gledal po silovitih valovih, luč iz njegove zlate krone jih je obsevala, bele vodne pene so pršele v čudovitem blesku.
«A kje je vila?» se je kralju oglašalo srce. «Zakaj je ni, da bi mi pela?» jo je klicala duša.
Valorvi so naenkrat še silneje zabučali, iz njih je priplesala prelepa vila, prav ob čolnu je obstala in zapela še lepše, še nežneje, še dosti slaje ko kdaj poprej. Bila je prekrasna. Dolge zlate lase ji je dvigal veter, biseri so bili vpleteni vanje, bele povodne rože so jih prepregale; okoli vitkega belega vratu ji je visela kraljeva zlata verižica, smehljaj ji je bil zapeljiv in omoten, da je mladi kralj ječal od koprnenja, a sinje vilinje oči so strmele v kraljevo krono, roke so ji segale po njej...
Tam daleč na bregu je stal stari puščavnik, mahal z rokami in glasno svaril in klical kralja.
Ali kralj ga ni videl, ni slišal; z vročimi očmi je gledal le lepoto prekrasne povodne vile in z vsem koprnečim srcem poslušal njeno premilo pesem.
Bolj ko jo je gledal in bolj ko jo je poslušal, bolj je bučalo* viharno jezero, bolj se je sklanjala h kralju v čoln vila in nežneje, slaje, omamneje je pela v drhteče srce zamaknjenemu kralju. Počasi se je dvignila skoraj čisto iz valov in se prav od blizu sklonila h kralju; pesem ji je bila tako mila in mehka, da je kralj od blaženosti zamižal...
In zdaj se je prelepa povodna krasotica presrečno nasmehnila, odsekala mamečoi pesem, naglo segla poi zlati kraljevi kroni in se z njo potopila na dno jezera.
Kralj je poskočil, strahoma se prijel za glavo, pa krone ni bilo in ni bilo. Z njo se je utrnila njena živa luč in tema je bila povsod.
Od obupa, jeze in žalosti se je bridko razjokal. Še s temnega, oblačnega neba so začele pršeti deževne kaplje.
Na bregu je jadikoval stari puščavnik:
«Gorje, stokrat gorje, o kralj, zdaj si ob krono! Ne solnce ne luna ne zvezde ne bodo več sijale, le mrak bo tiščal po vsej deželi! Gorje,
stokrat gorje, o kralj...!»
Kralj je molče hitel v grad, bdel od skrbi in čakal jutra, solnca in čudeža, ki bi mu pomagal do krone. Ali mrak se ni umeknil, luč solnca, lune, zvezd se ni prižgala; le noč, dolga noč je gluho molčala od kraja do konca vse države.
Cvetje je ovenelo, ptiči so utihnili, drevje in grmovje se je usušilo, ljudstvo je poniglavo hodilo in se pretipavalo v moreči temi.
Ali na dnu jezera je gorela čudovita svetloba in tja do brega je segal
nje žar, še malo čez.
To je bila čudovita luč iz prekrasne zlate kraljeve krone.
Kralj se je venomer vozil po jezeru in klical in rotil vilo.
Vila je zadovoljno počivala v kristalnem gradu na dnu jezera, na glavi je imela kraljevo zlato krono, v bleščeči luči so se ji lesketali zlati lasje; slišala je obupanega kralja in se ga ni usmilila.
Ubogi mladi kralj, ali zate res ni več tolažbe?
Ko je nekoč spet prišel k jezeru, je zagledal lepo mlado deklico. Prala je perilo in žalostno pozdravila žalostnega kralja.
«0, če bi ti mogla pomagati, nesrečni kralj, kako rada bi dala zate svojo srčno kri!» je vdano rekla.
«Meni ni pomoči in brez krone ne živeti,» je kralj vzdihnil in počasi odšel v grad.
Deklica je gledala za njim in se razjokala, ker mu ni mogla, ni znala pomagati.
Iz ločja pa je stopil tisti stari puščavnik.
«Ne jokaj se, deklica!» jo je ogovoril. «Povem ti, kako bi kralju lahko pomagala.«
«Kaj naj storim? Vse bi storila! Samo povej brž, sveti mož!»
Puščavnik je potegnil izpod obleke ostro bodalo.
«Tu imaš bodalo,» je rekel. «Preden kralj spet pojde na jezero, da bi dobil krono, se zabodi v srce. Ko ti bo srčna kri tekla v jezero, bodo valovi prinesli preate kraljevo zlato krono.»
Deklica je popadla bodalo, ga skrila v nedrje in stekla domov. Malo pred kraljem je prišla k jezeru, se nagnila nad vodo in zabodla naravnost v srce.
Ko ji je vrela kri iz srca in kalila jezero, so zašumeli in zapljuskali valovi, je zaplesal vihar, so se raztrgali oblaki in je posijalo zlato solnce.
Po vsej državi so zvonovi sami od sebe zapeli, ovenelo cvetje je pognalo nove popke, drevje in grmovje je ozelenelo, ptiči so se prebudili in veselo življenje je zaplalo povsod.
Kralj se je začudil in stekel k jezeru.
Jezerski valovi so počasi nesli pred umirajočo deklico zlato kraljevsko krono.
Kralj	je z drhtečimi rokami segel	po njej in	si jo posadil na glavo
in	zdelo se mu je, da	luč, ki je gorela	iz nje, še	nikoli ni bila tako živa
in plamteča.
Zdaj	je prihitel iz	ločja tisti stari	puščavnik,	nalovil v zlato posodo
še	vroče	dekličje krvi	in ji joi vlival v	zevajočo	rano. In rana, ki jo je
še naglo pokril z neko zeljo, se je vpričo zacelila.
Kralj je ginjen pokleknil pred blago, dobro deklico in jo prosil:
«0, bodi moja kraljica, nosi tudi ti mojo zlato krono, da bo luč dobrote
in lepote v državi!*
Deklica je sklonila glavo	in se nasmehnila, a	kralj je vstal,	si	vzel
z glave prekrasno zlato krono	in jo posadil	na glava svoji kraljici.
© © © ©
Osa.
Bilo je nekega solnčnega popoldne v marcu.
Solnčni žarki so pokukali v duplo slare hruške in poizkušali vzbudili peslro družbo, ki si je bila lu poiskala zavetja v hudi zimi. V duplu sla bili dve osi, ki ste se bili zagrizli s svojimi čeljustmi v prepereli les, da ne bi sredi zimskih sanj padli iz gorkega zavetja; bila je lu ludi slonoga, ki se je bila stisnila v malo razpoko, da ne bi prišel mraz do nje; bila je tu tudi mala polžica (polževa hišica). Solnce je najprej vzbudilo stonogo. Njeno telo je vztrepetalo, se izvilo iz razpoke, njene	tipalnice	so pobožale telo	in	pogladile ude in ni minula minuta, pa je	stonoga zbežala	iz dupla.	Brez slovesa je šla	— bila
je zelo lačna.
Kmalu po njenen odhodu se je zganila ena izmed os. Njene čeljusti so odnehale, nagubane perutnice so se razprostrle in pričelo se je skrbno čiščenje in gladenje. Ko se je osa dodobra osnažila in poizkusila perutnce, je potrepljala spečo tovarišico s lipalnicami po telesu, a ko se sestrica ni zganila, je odletela v solnčno pomlad.
Njena sestra in polž pa sle spali dalje.
Prespali sla sneg, ki je zapadel par dni pozneje, in prespali sta ves april.
A prišel je maj in solnce je zapeklo tudi v hruškino duplo. Zrak je dišal po vijolicah, trobenticah inhruškinem cvetju. Tedaj se je tudi druga osa vzbudila. Osnažila sc je in odletela. Tudi mali polž je pokukal iz svoje hišice in iztegnil svoje rožičke. Ali koj se je spel skril splašila ga je senca ose, ki je odbrnela na prosto.
Osa pa je odletela v zlato jutro. Ali preveč je bila lačna, da bi izgubljala čas z uživanjem majske lepote.
Njen pogled se je ustavil na velikim, kosmatem pajku, ki je stal na preži. V njegovo bližino je pribrenčala debela muha in sedla oblastno na bilko, da si ogleda svet. Njo si je bil pajek izbral za južino. Že se je pripravil, da zgrabi plen, ko se osa bliskovito zažene vanj in mu z dobro namenjenim pikom v mozeg odvzame vse moči. Pajek se je zvil, se pretegnil in obležal na tleh. Tedaj skoči osa še enkrat nanj in ga začne jesti. Muha, "ki se v začetku od strahu ni mogla geniti, odbrenči, da pove svojim tovarišicam, da sta se mogočna osa in grozen pajek stepla zaradi nje.
Medtem je osa požrla pajka. Obrisala si je usla, pogladila perutnice in odletela na bližnji travnik. Tam je raslla kopriva. Med je vabljivo dišal iz njenih cvetličnih čaš. Osa je sedla v cvet in poizkušala priti, s svojim rilčkom do medice. Ali morala bi imeti čmrljev rilček, da bi dosegla slaščico. A osa si v lakih slučajih zna pomagali. Zlezla je iz cveta in pregrizla čašo od zunaj. Tako si je odprla pol do sladkega vinca. V dolgih požirkih se je napila sladke tekočine.
Ko je bila čaša prazna, je osa odletela, kajti imela je še mnogo dela. Ni bila namreč navadna osa delavka, ampak kraljica. Zlelela je proti gozdnemu parobku in iskala križem — krajem po tleh. Nenadoma je sredi polela obstala. Ob Irnišču je zijala v zemlji temna odprtina. Bil je vhod v bivališče polske miši. Osa je nekaj časa krožila nad luknjo, potem pa sc je pognala v njo. Čez minuto se je vrnila in privlekla na dan lelo mrtve ose. Našla jo je bila tik za uhodom, bila je njena seslrica, katera je bila prezgodaj zapustila hruškino duplo; pozni sneg jo je bil umoril.
Živa osa ni dolgo žalovala — zvlekla je suho lelesco do prve bilke in jo vso pokrila z drobci zemlje, ki jo je med čeljuslmi prinašala iz mišje luknje. Ves popoldan je delala Ko je delo dovršila je stal pod bilko mal griček — sestrin grob.
Od ropola in brnjenja se je vzbudila tudi poljska miš. Vzravnala se je, prisluhnila in si s sprednjimi nogami pomencala zaspane oči. Še je prisluhnila, a ko brenčanja ob vhodu le ni hotelo bili konec, je šla, da pogleda kaj je. Ko pa spozna oso, se tako hitro umakne v svoj rov, da bi bila kmalu stopila na črva, ki je lezel iz zemlje. Skrila se je v kol in sklenila da zazida rov in si izkoplje nov izhod. Zakaj osinega pika se je hudo bala.
Osa pa se ni zmenila za miškino jezico. Osvojila si je rov ob vhodu in tekala dan za dnem vanj in iz njega. Kaj je delala? V bližini je raslla mala jablana, katere deblo je bilo podprlo s kolčem. Na zgornjem delu je bil kolček že preperel. Na to strohnelo mesto je osa letala. S svojimi močnimi čeljustmi je trgala treščice, jih v ustih zdrobila 'n prežvečila, jih zmesila s slinami v močnato sluzo. S to goščo v ustih je takoj odletela v svoje novo bivališče. Tik za vhodom je visela od stropa za prst debela korenina Nanjo je osa prilepila goščo. Ko se la snov posuši, se strdi in je podobna lepenki.
To je nekak kitin, ki je zelo podoben snovi iz katere sestoji oprsje in golenke žuželk. Kapljo za kapljo le lesne kaše je vse prenašala v svoj dom. In kmalu visi s korenine tenka lepenkasta vejica. Na Iepenkaslo vejico namoči nove snovi in jo razširi v ploščat vodoraven krog ter izdela na spodnji ploskvi štiri male šesterostranične celice.
V	vsako teh celic nalepi po eno jajčece. Ta osa je namreč kraljica, ki edina zamore leči jajčeca. Zaradi lega izgleda njeno želo drugače kot želo navadnih os; je večje in cevkaslo. Jajčeca pa prilepi zato na celice, da ne padejo iz celic. Ko so jajčeca v štirih celicah, izdela osa nove papirnati celice in leže vanje nova jajčeca. Ko ni več prostora za zidanje novih celic, je gnezdo končano. In kraljica — osa ga odda s papirnato varnostno steno iz sive lepenke. Varnostna stena služi za to, da ostanejo jajčka na gorkem. Med- (Celice na spodnjem delu osjega gnezda) jem so se jajčeca v prvih štirih celicah povečala. Kakor kožnate vrečice polnijo vso celico. Kakor brez življenja želijo li živi mehovi v svojih posteljah. A ko se bliža kraljica s hrano v uslih, se začno
nemirno pregibali: ličinke iztegujejo glave in požrešno požro med ali raztelešene žuželke in vse, kar jim mati nameče v odprle gobčke.
(Osje gnezdo zavarovano z varnostno steno in viseče na lepenkasti vejici.)
S čeljustmi pretrga pokrov svoje celice in kraljica zagleda, se ji približa, je potreplje svojega prvega otroka. Mati je mnogo večji Tudi ko hčer doraste ni večja,' kajti ona 'n si tudi ne zida gnezda.
Da visijo celice navzdol, ima svoj pomen. Ako ličnik ne je dovolj in oboli, pade iz celice. Kraljica jo nese iz gnezda in jo pusti na tleh. Bolnikov ne trpi v osjem rodu. Razen tega ni treba celic čistiti — vsa nesnaga pade sama iz njih.
Nekega dne pa ličinke ne jedo več. Iz ust se jim izlije nekak sok, ki se strdi in zapre odprti del celice. V zaprli celici se ličinka čudovito izpreminja. S pomočjo hrane ki si jo je bila nabrala kol ličinka v svojem trebuhu, se razvijajo razni udje bodoče žuželke. Prikazujejo se lipalnice, noge, perutnice, se oblikujejo in končno se v celici giblje nežnokožna osica. Njene čeljusti postajajo vedno močnejše in kitin na njenem telesu postaja od dne do dne trši. Ko je‘trda ne vzdrži osa v svoji tesni celici. počasi zleze na rob svoje celice. Ko jo mati. s tipalnicami po perutnicah in se razveseli i in okornejša, posebno zadek ji je bolj razvli ni kraljica, ampak delavka, ki ne leže jajčec
(Razvitek jajčeca do ličinke.)
Ko prilezejo še druge delavke iz svojih celic, se mati kraljica lahko odpočije zakaj vse njeno delo opravljajo sedaj hčere — delavke. Robovi celic se povečajo in na prve celice se sezida novo nadstropje celic. Mati kraljica polaga samo nova jajca v nove celice. Dan za dnem se rodbina veča, iz celic prihajajo nove delavke, ki pomagajo zidali in donašati hrano malim sestricam. Na drugo nadstropje se položi tretje in četrto in ker je še premalo prostora za nebroj čeljusli, se nalože na varnosto steno nove plasli in stare plasti odtrgajo. Tako se gnezdo tudi ob straneh poveča.
Če se gnezdo dotika zemlje, začne na tisoče os odnašati zemljo okrog gnezda in v par dneh je votlina dvakrat večja.
Medlem pride avgust v deželo. Ose ne nabirajo več medu iz cvellic, ampak iz mehkega dozorelega sadja. Istočasno zidajo v spodnjih nadstropjih ob vhodu v gnezdo posebne in velike celice. Ličinke teh celic se posebno pazno hranijo in ko izlezejo iz svojih celic zavlada posebno veselje v rodu. Princezinje so tu, princi so prišli. Pozabljena je žalost nad smrtjo malere — kraljice, ki jo je bil ubil čmrlj,'ko je šla na oddih na zrak. Sedaj
(Kraljica	Delavka	Trot)
(Troje značilnih oblik navadne ose.)
vedo vse ose da ne bo njih rod propadel. Nekatere že sanjajo o velikanskem kraljestvu.
A prišla je jesen. In mlade kraljičine in troti, kakor se sedaj princi imenujejo, so sc vrnili. Ali kakšen dom so našli. Vhod jim je bil skoro zaprt od samih mrtvih sestric. Pomrle so, čeravno jim ni manjkalo ne hrane, ne gorkole, pomrle brez vzroka. Na stotine jih je umiralo dan za dnem. In ko so spoznale zadnje delavke da ne zmorejo izredili zaroda, so potrgale ličinke iz njihovih celic in jih umorile; kmalu za njimi so poginile še one. Le princezinje zbeže iz te velike mrtvašnice, odlete in si poiščejo med vejami sosednih dreves kako varno skrivališče, da v njem prezimijo. One bodo v novem letu malere novega rodu ki bode na jesen izginil in iz katerega se bodo zopet rešile samo nove princezinje.
Staro gnezdo v zemlji pa polagoma razpade. ^Iz vseh krajev priromajo pogrebci iz rodu žuželk in požro mrtve delavke ; gnezdo napadejo molji in ga razdero, tako da ne ostane ničesar več, kar bi spominjali na nekdanjo slavo in moč.
A. Vhod. B. Korenina, na katero je gnezdo pritrjeno. C. Prostor med varnostno steno in rovom. D. Prostor za delavke, ‘ki delajo na zunanji strani stene. F, Edini vhod v gnezdo. 1 - 7 satovja. Satovje 1. je prazno in služi kot pribežališče odraslim osam po noči ali ob slabem vremenu.
R
N
C
A
Le
Tolstoj in stražnik.
0 velikem ruskem pisatelju Levu Tolstem se pripoveduje tale dogodbica. Nekoč je šel po glavni moskovski ulici, ko vzbudi njegovo pozornost gneča na nekemu vogalu. Brž je pristopil in videl, kako neki stražnik surova ravna s pijancem, katerega tira pred seboj. Tolstoj je stopil k stražniku in ga resno pokaral: «Znaš brati?»
«Da,» odgovoril je stražnik.
«Imaš doma na polici sveto pismo?»
«Imam!» se je glasil odgovor.
«No, dobro. Pojdi domov in beri ukaz, ki ti veli: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.»
Stražnik je gledal ves začuden, nato se je pa ojunačil in vprašal: «Znaš brati? »
«Seveda znam,» je odgovoril Tolstoj.
«Imaš doma «Pravilo za stražnike»?»
«Ne.» je Tolstoj odgovoril.
«No, potem jih kupi in beri, kaj pravi zakon o postopanju s pijanci.» Po teh besedah je stražnik vinjenega dobro-voljčka na enako mi! način kot prej gnal na bližnjo orožniško postajo.
Konec kitajskega zidu.
Najdaljši zid na svetu, ki je obenem največje čudo sveta, je znani ogromni kitajski zid, ki se razteza v dolžini 2300 milj in zapira Kitajsko od morja do cen-truma Azije. Zid je največja obrambna stavba vseh časov in narodov ter je bil zgrajen pred 2200 leti, torej v tretjem stoletju pred Kristusom. Zgradil ga je kitajski cesar Či-hvag-le. Zid, ki je služil za obrambo pred vpadi divjih Mongolov in kasneje tudi za obrambo pred drugimi narodi, bo sedaj deloma porušen. Kako ogromno delo je bilo potrebno za zgradbo tega zidu je razvidno iz tega, da sc je za njega graditev porabilo okoli tristo milijonov kubičnih metrov kamenja. Koliko časa so ga zidali, koliko milijonov ljudi je bilo pri
zgradbi zaposlenih, ne ve nihče in je to še danes zagonetka. Zid gre čez nerodovitno golo gorovje, preko neobljudenih krajev. Vse to kamenje za zid, ki se vzpenja po gorah in pada v strme soteske ter se vleče kot ogromna kača, so morali prinesti iz oddaljenih krajev, preko rek in jezer. Ta zid bodo sedaj deloma porušili, kamenje pa bodo porabili za stavbeni materijal.
Strela na Kavkazu.
Prebivalci Kavkaza imajo veliko spoštovanje pred nevihto. Če koga ubije strela, tedaj pravijo, da ga je odnesel prerok Elija. Zaženo silen hrup, okoli mrliča neprestano skačejo in plešejo. Od vseh strani prihajajo sosedje, da dostojno proslave prerokovo delo. Ko se nevihta poleže, preoblečejo mrtveca, po-lože ga na nosilnico v isti legi, v kakršni se je pokojnik nahajal takoj po smrti. Po tem opravilu začno znova rajati. Bližnji sorodniki so prav tako razposajeni in veseli kakor drugi, to pa zato, ker bi se z otožnim izrazom na obrazu zamerili preroku Eliji.
Alkohol in možgani.
Možgani leže v lobanji. Iz njih in iz hrbtenjače, ki je v hrbtenici, izhajajo nežni živci kot bele niti ter prepletajo vse telo. Možgani so sedež duševnega življenja. V njih sc rodijo naše misli in želje. Kakor po brzojavnih žicah gredo po živcih iz možganov do vseh udov ukazi, kako naj se gibljejo in kaj naj delajo. Živci pa tudi dovajajo dojme od telesnega površja v možgane.
Za možgane in živce je alkohol hud strup. Na nje uplivajo alkoholne pijače zelo kruto. Znano je, da se začne opitemu človeku pamet mešati. Ne more jasno misliti, govori prazne čenče, jezik se mu zapleta, oči se mu izbulijo in nemno in debelo gledajo pred se. Roke se mu tresejo, da prevrne kozarec in raztresa jedila. Če vstane, ga noge ne
nesejo, opoteka se na desno in levo, dokler ne pade, se pobije in obleži. Vsled alkohola, ki je prišel v možgane, pijancu	otrpnejo	živci	in	odpovedo
svojo službo.
Včasih postane	pijanec	ves	divji, jezi
se nad	vsem, zmerja in	žali	ljudi, jih
pretepa	in besni,	kakor nikoli	v trezno-
sti. Mnogokrat dobi kako živčno bolezen, n. pr. božjast.
Mnogim pivcem pa stopi alkohol tako v možgane, da se jim za vedno zmeša pamet in pridejo v norišnico. Polovica vseh blaznih se ima zahvaliti alkoholu za svojo nesrečo.
Še bolj, kot možganom odraslega človeka, škoduje alkohol možganom otrok.
M.
Predsednik Harrison.
Ko je bil Harrison 1. 1889. izvoljen predsednikom Združenih držav, so ga prijatelji počastili z imenitno gostijo. Dragoceni šampanjec se je kar cedil s kozarcev in napivali so mu prijatelji ter trkali na njegovo zdravje.
A predsednik Harrison je dosledno trkal s kozarcem vode. Tedaj so ga začeli prijatelji prositi in ga rotili, naj vsaj danes enkrat velja izjema, naj izpije vsaj majhen kozarček šampanjca svojim prijateljem na ljubo. Vsaj na ta slavnostni dan naj jih usliši. Vedno nujnejše in iskrenejše so ga prosili.
Slednjič se je dvignil Harrison in spregovoril: «Kaj želite, gospodje moji? Ko sem se s svojimi dvanajsterimi tovariši poslovil od šole, sem naredil obljubo, da vse svoje življenje ne bom okusi! niti kapljice kake opojne pijače. Te obljube še nisem prelomil nikdar. Vsi moji dvanajsteri tovariši ležijo že pod zemljo — ker so pili. In jaz? Tej obljubi se zahvaljujem, da sem tako zdrav, tako srečen in sem imel toliko vspeha v življenju. Ali hočete, da prelomim svojo obljubo?»
Po teh besedah ga niso več nadlegovali, ker so vedeli, da je njihov prijatelj
Harrison preveč stanoviten, da bi prelomil svojo obljubo in abstinenco.
M.
Požrtvovalnost
«Mama,» je dejala mala Marica, »dovoli mi, da dam revnim otrokom nekoliko denarja.»
Mati, ki ji je bila hčerina želja všeč, a ki je hotela spoznati, če je njena po-žrtovalnost res prava, ji odgovori: «Prav, ljuba hčerka. Ako se odpoveš za ves teden slaščic, si lahko toliko prihraniš, da jim pomagaš!*
Marica se je zamislila in vprašala:
«Kaj morajo biti ravno slaščice, katerim se moram odpovedati?«
«Ne, lahko je kaj drugega nepotrebnega.*
«Torej se bom odpovedala milu za teden dni, mama,» je dejala Marica.
Ura kot kompas.
Malokdo ve, da nam navadna žepna ura zelo lahko služi kot kompas. Ako držimo uro, tako da kaže krajši kazalec proti solncu, tedaj se jug nahaja natančno med številko 12 na uri in koncem krajšega	kazalca. Ako	n.	pr. poizkusimo
to ob 4.	uri popoldne,	je	jug tam	kamor
kaže štev. 2, ki je med 12 uro in 4.
Tigrova krvoločnost.
Tiger je strah prebivalcev Indije. Stotine ljudi je že postalo žrtev njegove krvoločnosti. Ali Indijci se ne boje tigra le zaraditega, boje se ga tudi, zato ker pravijo, da se človek izpremeni v tigra, ako poje neke vrste zelišča.
Ako okusijo tigri človeško kri, ne pozna njihova krvoločnost več mej — ponoči napadejo selišča in napadejo in raztrgajo vsakega, ki sc ni bil spravil na varno v hišo in dobro zapahnil duri. Pripovedujejo, da je en sam tiger nekje v Indiji raztrgal in požrl 127 oseb v enem samem letu! Strah pred zverjo je bil tako	velik, da sc ni nihče od	sosednih vasi	upal v vas, ki	jo	je tiger	noč za
nočjo obiskoval in poleg katere je imel svoj brlog.
KOTIČEK MALIH
ZIBLJE SE VEJA...
Ziblje se veja, oj gori in doli:
Škratec na veji kot kralj vam sedi.
— Hi je! Hihi: le naprej! se smeji.
Pravi pa žaba mu:	Ej, pa ne gre,
ej, pa ne gre naprej! — Kaj ne! Saj gre. Škratec je jezen, a žaba:	Pa	ne!
Spaka žabaška ti, saj nič ne veš!
Ej, pa ne gre,	pa	ne gre;	kvak, kvak!
Škrabec zaziblje	se	močno:	trik-trak!...
Veja se zlomi in škratec: štrbunk! v	vodo prekalno	vam pade	kot snop:
Gotovo posul	se	nebeški	je strop!...
Ivan Lenardič, Kojsko.
SOUČENK1 LENKI MOČNIK.
Kako nam je žal, da je Lenka umrla! Kako bo dolgčas, ker je ne bo nikdar več v šolo! Komaj 12 let je imela, pa je morala v črni grob. Bila je dobra, tiha, miroljubna. Vse smo jo rade imele. Zelo rada je hodila v šolo; še nekaj dni pred smrtjo je rekla g. katehetu, da bi šla rada v šolo. Bila je med najboljšimi učenkami. Imela je dobro uro daleč do šole, pa je še pozimi redkokedaj zamudila.
Lenka je zelo ljubila cvetlice in rada čitala knjige. Na «Novi Rod» je bila naročena vsako leto. Bila je tudi trdna abstinentka; nikoli ni pokusila nobene alkoholne pijače. Pa tudi pobožna je bila pokojna Lenka. G. katehetu, ki je prišel z Bogom, je rekla, da bo kmalu prišel po njo sv. Alojzij.
Uboga Lenka je zbolela kmalu po Veliki noči. Prehladila se je, ko je šla bosa trebit senožet. Imela je špansko bolezen in vnetje možgan. Ko smo izvedele, da je zelo bolna, smo jo šle učenke 6. š. I. obiskat in ji nesle nekaj daril. Revica je bila tako slaba, da je samo ne-
katere spoznala. Bile smo nekaj časa pri nji, nato smo ji dale roko in se poslovile od nje, poslovile za vedno. V četrtek 15. maja ob 11. uri je umrla.
V petek popoldne po pouku smo jo šle kropit in ji nesle sveže šopke cvetlic in venec iz sleča, ki so ga nabrali Lenkini součenci. Venec so spletle v šoli gospodične učiteljice. Na njem je bil bel trak z napisom:	«Zadnji	pozdrav svoji so-
učenki». Na mrtvaškem odru je bila zelo lepa. Imela je belo obleko in vsa je bila v cvetlicah.
V soboto pa smo spremili pokojno Lenko do njenega sedanjega mirnega doma. Vsi učenci in učenke smo se udeležili pogreba. Šli smo ji naproti izven vasi. Tam smo ji zapeli žalostinko «Gozdič je že zelen*, potem pa odšli s krsto skozi vas v cerkev k sv. maši. Nekatere smo nesle sveče, druge pa šopke in vence. Bilo je zelo žalostno; zelo smo se jokale. Ko so jo po sv. maši položili v jamo in so gg. duhovniki odmolili molitve, smo ji še zapele «Poči-vaj tovarišica mila«. Nekatere smo jo nato poškropile in smo žalostne odšle, druge pa so počakale, da so položile šopke in vence na grob.
Težko nam je, zelo težko po ljubi Lenki; a tolažimo se, da se sedaj ona veseli med angelji v nebesih in moli za nas.
Lenkine sošolke, učenke 6. š. I. v Sp. Idriji.
DUTOVLJSKA ŠOLA ŽALUJE.
Četrtek dne 22. maja t. I. je bil za našo šolo naj žalostnejši dan, kar jih pomnimo. Ob 10. uri in pol je vtonil Renčelj Venceslav iz našega razreda. Gospodična učiteljica ga je imela jako rada, ker je bil najpridnejši učenec 3. š.
I.	V častnem seznamu je bil vedno prvi vpisan. V četrtek je bil semenj v Sežani. Njegovi starši so odšli tja ter sinčka pu-
stili doma s starini očetom. Ob 10. uri je šel lovit ribe na Lokev. Uro prej ga je svaril neki mož, da naj ne lovi rib, da se mu lahko pripeti nesreča. A zaman! Deček lovi dalje. Kol z mrežo mu pade v vodo. Venceslav spleza po zidu do površja vode, da bi dosegel kol. Prvikrat se mu je to posrečilo. Cez nekaj časa mu pade kol še enkrat v vodo. Po isti poti pleza po kol. Ali, o joj! Ko hoče doseči kol, se mu spodrsne in pade v vodo. Ž njim je bil Tavčar Vid. Ko je padel Venceslav v vodo, mu je podajal nek kol. da bi se oprijel zanj. V vodi pa zvije potapljajočega krč. Vid teče ves prepaden od strahu klicat ljudi. Najprej .pove dekletu, ki je plela na njivi. Ona hiti pogledat, če je res. Nato steče povedat domov in skliče več ljudi skupaj. Neki mladenič vzame lestvo in grablje.
Rešitev pa je bila nemogoča, ker je bil nesrečni otrok že mrtev. Nato prite-čemo otroci in fantje. V vodo je šel Gomezelj Josip. Potegnil ga je že mrtvega iz vode. Položili so ga na tla in pogrnili z neko odejo. Tam je ležal mrtvi Venceslav, bled in mrzel. Iz nosa so mu tekle bele pene. Kako me je pretresel pogled na utopljenca! In ko sem pomislil, kaj bodo občutili ubogi starši, ko izvedo o strašni nesreči, sem bil hudo žalosten. Sklenil sem, da nikdar ne grem lovit rib in iskat nevarnosti.
Pogreb je bil v petek ob 6. uri zvečer. Popoldne istega dne smo znesli v šolo mnogo zelenja in cvetja. Gospodične učiteljice so nam pomagale splesti lep venec. Napravili smo tudi 32 šopkov.
Na šolskem dvorišču smo se zbrali šolski otroci. Eni so nesli šolski venec, drugi so nesli domači venec, dve deklici sta šli s križem, 8 dečkov iz 6. razreda je neslo krsto. Ko smo šli na pokopališče, sem jaz stregel gospodu duhovniku. Duhovnik nam je napravil pretresljiv govor ob odprtem grobu. Venček nam glasno kliče iz temne jame: «Otroci, ubogajte starse in svoje predstojnike v cerkvi in šoli!» O, dragi Venceslav! Počivaj sladko v prezgodnjem grobu!
Razcvel se še ni bil Tvoj cvet, ko v vodi moral je zveneti; prekrasem bil je za ta svet,
Bog sam ga hotel je imeti.
Pojani Angel,
4. šol. I. v Dutovljah.
MRAVLJIŠČE NA ŠOLSKEM VRTU.
Včeraj dopoldne, okrog desete ure, so nas peljali gospod učitelj na šolski vrt, kjer smo si ogledali mravljišče. Dokaj časa so se trudile mravlje, da so nanesle tako velik kup. Ta kup je podoben majhnemu hribčku. Poleg mravljišča je rastla neka češplja, za katero se je prijel neki moj součenec. Toda hitro je zmaknil roko, kajti mravlje, ki so hodile gor in dol po češplji, so mu prišle tudi na roko in ga močno uščipnile. Na mravljišču smo videli polno majhnih lukenj, po katerih so hodile mravlje, ene v mravljišče, druge iz mravljišča. Nazaj gredoč smo odžagali neko črešnjevo vejo, ki se je preveč približala tlom. Med žaganjem so se gospod učitelj nekoliko pošalili z nami. To je bilo takole: meni so rekli, da naj grem na črešnjo, da bom stal na veji, da bodo oni lažje žagali. Ko sem bil na veji, so rekli, da bodo toliko časa žagali, da bom tudi jaz padel na tla. Seveda jim tega nisem veroval, ker sem vedel, da se oni samo šalijo. Po končanem delu smo se vrnili nazaj v šolo, kjer so nam narekovali gospod učitelj neko pesemco.
Lenasi Jožef,
učenec 2. odd. viš. skupine v Orehku.
PLAT ZVONA!
Grozno se razlega v nočno tihoto plat zvona. Kaj se je neki zgodilo? Po vseh stanovanjih se mahoma prižgejo luči. Velika množica dere na ulico, kjer se nudi grozen prizor. Goreči jeziki že objemajo streho, tramovje poka. Gasilci se trudijo, da bi obvarovali vsaj najpotrebnejše. Ženske nosijo vodo. Vse je na delu. Že se podira tramovje. A čuj!
Grozen krik se zdajci začuje iz podstrešne sobe. Stara ženica je ostala v tem strašnem plamenu. Vseh se je že polastil obup. Toda iz množice se pojavi človek, ki je pripravljen tvegati življenje za svojega bližnjega. Hitro pristavijo lestvo. Kmalu izgine v dimu. Vedno bolj se razdira tramovje in z glasnim ropotom pade streha v notranje prostore.
A na lestvi se že pokaže junak, držeč v naročju nezavestno ženo. Vsi ga sprejmejo z radostnimi klici.
Hočevarjeva Hedvika,
II.	meščanskega raz. v Idriji.
JANEZ	(1830-
TRDINfl	1905)
Profesor Janez Trdina, iz Mengša pri Kamniku, nam je napisal prekrasno zbirko «Bajke in povesti o Gorjancih», ki jih je po svoje ustvaril največ po narodnih pravljicah, ki jih je nabral med ljudstvom. Tu in tudi v drugih spisih zdržuje Trdina resnično življenje s pravljičnimi in bajeslovnimi dogodki. To je posebnost Trdinovega sloga. Poleg najbujnejše fantastnosti postavi Trdina pravo vsakdanje življenje. Posebno vzoren in lep je Trdinov jezik.
Trdina je bil Slovenec z vso dušo. Sovražil je nasilje vlad, ki so tlačile naš narod. V «Bahovih huzarjih» razkriva nasilje nemške avstrijske vlade. Zaradi tega je moral pustiti profesorsko službo v Reki ter je odslej živel v Novem mestu v pokoju.
REŠITEV UGANK V 9. ŠTEVILKI „NOVEGA RODA“
»Piramida1*
Mozaik
N
1	o	v
I	v	o
k	i	s
s	r	p
Č	o	p
A	d	a
	u,	
4 /	/ 1 2	\
		
	3	
Računska uganka.
Medlem ko napravi zajec 3 skoke, skoči pes v istem času 2-krat, torej 9 zajčjih skokov = 6 skokov psa. A pes preteče isto poU v 6 skokih, zajec [v 12,’ tedaj izgubi zajec vsakih 6 skokov psa - razdaljo 5 svojih skokov. Bo tedaj izgubil razdaljo 60 skokov, med tem ko bo pes skočil 72-krat. Pes ga dohiti tedaj v 72 skokih.
Šaljiva uganka.
Ovci sta gledali druga proti drugi.
Besedna uganka.
Iz besede rožmarin zamoremo napraviti besede: roža, riž, Rim, rano, mož„ mir, nož, žar, žir, mira.
Vse uganke so skoro prav rešili:
Lisjak Franc in Stanko iz Ustja; Mirko Krek iz Kostanjevice na Krasu; Krošelj, Egon, Keber Franc in Stanislava, Kerševan Viktor iz Sv. Jakoba pri Trstu.
Izžrebana je bila;	Prejela	v	dar:
Kebrova Stanislava	blago	za	poletno,
iz Sv. Jakoba.	obleko.