LJUBLJANSKE STEKLARNE IN
NJIHOVI
IZDELKI V 16. STOLETJU
MATEJA KOS
Pričujoči prispevek je nastal na podlagi ne-
katerih novih virov, ki dodatno osvetljujejo
dogajanja na področju steklarstva v Ljubljani
v 16. stoletju. Pri tem sta zlasti ključna testa-
ment Krištofa Prunerja, ljubljanskega ste-
klarja, z dne 10. julija 1563 in popis stekla in
ostale zaloge po dedičih pokojnega Krištofa
Prunerja na Fužinah - Fužine, popis ste-
kla 2. februarja 1564.1
Da bi lahko pravilno ovrednotili novosti, ki
jih prinašata oba dokumenta, si moramo naj-
prej ogledati nekaj znanih dejstev iz delovanja
ljubljanskih steklarn (lastniki, izdelki ipd.) ter
beneških steklarn nasploh.2
Kdaj natančno se je začel razcvet beneškega
steklarstva, ni z gotovostjo dokumentirano.
Vsekakor pa so beneški steklarji - nanje so
vplivali tako tradicija rimskega stekla kot tudi
vrhunski dosežki Vzhoda, na primer Aleksan-
drije, Sirije ipd. - virtuozno obvladali stare
tehnike oblikovanja in krašenja stekla. Ven-
dar pa je njihov najpomembnejši prispevek k
zgodovini evropskega steklarstva odkritje kri-
stalnočiste, prozorne, brezbarvne steklene
mase, t.j. tako imenovani beneški cristallo
(verjetno odkrit okrog leta 1455 v delavnici
mojstra Angela Barovierja).
Glede na vedno širše vplivno področje be-
neškega steklarstva, ki ni imelo konkurence
pri izdelovanju kristalnega stekla in je pome-
nilo protiutež lokalnim delavnicam, izhajajo-
čim iz ostankov rimske tradicije, lahko teda-
13
Kelih s prstanasto nogo, pihano brezbarvno steklo
z irisom, najden pri arheoloških izkopavanjih na
dvorišču SAZU, 16. stoletje, Narodni muzej
nje obrate na področju vse Evrope razdelimo
na dve skupini: na tiste, ki so izdelovali t. i.
»beneško steklo« (a fagon de Venise) in so kot
eno bistvenih sestavin uporabljali sodo, do-
bljeno iz pepela obmorskih rastlin, Benetke
pa so posnemali tudi v formalnem smislu, in
na tiste, ki so namesto sode uporabljali pepel
gozdnih rastlin, zaradi česar so nastajali zlasti
na področjih, poraslih z velikimi gozdovi in
so izdelovali rahlo obarvano steklo (masa je
vsebovala sledi kovinskih - zlasti železnih -
oksidov), ter tako formalno nadaljevali tradi-
cijo zgodnjesrednjeveških steklarn Bližnjega
Vzhoda.
Že v 13. stoletju so morali zaradi velike ne-
varnosti požarov vsi steklarji svoje delavnice
prenesti iz Benetk na otok Murano v beneški
laguni; od tod naziv muranski steklarji. Njiho-
va najstrože varovana skrivnost je bil recept
za kristalno steklo. Da ne bi prišlo do izdaj za-
radi lakomnosti ali česa podobnega, je bilo
muranskim steklarjem od leta 1445 naprej
pod smrtno kaznijo prepovedano odhajati z
otoka. Zelo stroge kazni pa so bile namenjene
tudi njihovim družinam.
Na kratko moram povzeti tudi značilnosti
muranskega srednjeveškega in renesančnega
stekla. Poleg znanega filigranskega stekla in
stekla, kije s svojimi značilnostmi skušalo po-
snemati drage in poldrage kamne (med dru-
gim so bili zelo priljubljeni vetri a girasol, ki j
so dobili ime po belkastem prosojnem dragem
kamnu, ki pri direktni svetlobi dobi rožnat
nadih), so bili tu še stekleni izdelki, ki so jih
pozlatili ali jih poslikali z emajlnimi barvami.
Pri tem so se popolnoma podredili okusu na-
ročnikov, zato so lahko do najmanjših na-
drobnosti posneli tudi izdelke gozdnih ste-
klarn, izdelovali pa so tudi tako imenovane
bokale z grbi (dežel, vladarjev, pokrajin, ple-
miških družin), itd. Med njihove izdelke so na
primer sodili inghestere tedesche (angsterji -
steklenice z zavitima vratovoma za kis in
olje), bochali da Corfu, bochali da Milan, na
zalogi pa so imeli tudi kozarce z dvojnim hab-
sburškim orlom, ipd.3
Zaradi donosnosti te obrti so začele tudi v
Srednji Evropi nastajati steklarne, ki so izde-
lovale steklo na beneški način. Katera je bila
prva, še ni dokončno pojasnjeno. Nekateri,
npr. Hugh Tait (iz Britanskega muzeja v
Londonu),4 dajejo nesporno prednost steklar-
ni na Dunaju, ki jo je leta 1486 ustanovil Nic-
las Walch, medtem ko znani zgodovinar ste-
kla Paul W. Roth5 in nemška raziskovalca
Rudolf von Strasser in Walter Spiegel^ dajejo
nesporno prednost - ljubljanski steklarni. Nji-
hov skupni argument je, da so na Dunaju iz-
delovali gozdno in ne beneško steklo. Nasled-
nja pomembna steklarna, ki je nadvomno
vplivala na proizvodnjo stekla tudi na Kranj-
skem, je leta 1534 ustanovljeni obrat Wol-
fganga Vitla v Hallu na Tirolskem, kraljevska
steklarna v Innsbrucku pa je z delom pričela
leta 1570.
Historiat ljubljanskih steklarn je približno
takšen:^ prva steklarna je obratovala znotraj
mestnega obzidja. Njena lastnika in ustanovi-
telja sta bila Andrej Dolenik in ljubljanski le-
karnar Zoan Francisco Catanio. Že leta 1526
sta prejela privilegij za izdelovanje stekla na
beneški način na Kranjskem (po nekaterih vi-
rih na Notranjeavstrijskem)8 za dobo dvajse-
tih let. Po podatkih, ki jih po A. Gasparettu
navaja F. Gestrin, omenja pa ta podatek tudi
V. Valenčič, brez navedbe vira ga citira tudi
Minafik, je med letoma 1527 in 1541 v Lju-
bljani delovalo kar 14 muranskih (torej bene-
ških) steklarjev. Ta obrat sta finančno podpi-
rala Vid Khisl in Janž Weilhamer in ga leta
1541 tudi kupila.
Več podatkov kaže na to, da sta ta dva že
prej imela steklarno v Fužinah. Zaradi odlič-
ne lege ob vodi je bil ta kraj za vsakršno obrt,
ki je potrebovala vodni pogon, nadvse prime-
ren (to dokazuje tudi veliko število mlinov,
ista lastnika pa sta prav tam imela fužino ba-
kra, kjer naj bi bilo zaposlenih 15 italijanskih
delavcev)9. Verjetno govori prav o tej drugi
steklarni zapis, da sta imela omenjena lastni-
ka spor z Wolfgangom Vitlom, lastnikom
obrata iz Halla. Šlo je za zaplembo večjega to-
vora pepela.
Po Vidovi smrti je bivšo Dolenikovo in Ca-
14
tanijevo steklarno prevzel njegov sin Janž
(Hans). Tudi ta je še vedno uveljavljal prej
omenjeni privilegij, saj je leta 1547 prestregel
transport sode za radgonskega meščana Anto-
na Markusa. 21.2. 1572 je Khisl prejel še en
privilegij: brez njegovega privoljenja ali privo-
ljenja njegovih dedičev ne more nihče ustano-
viti steklarne. Prav ta obrat pa je imel nekaj
časa v najemu Krištof Pruner.
V Ljubljani pa je delovala še ena steklarna:
okrog leta 1570 jo je ustanovil Adam Moscon
in jo morda že naslednje leto (ali vsaj leta
1573) prodal Petru Andrianu. V maju 1581
mu je Janž Khisl to steklarno zasegel in se pri
tem skliceval na svoj monopol. Skozi različne
roke je nato obrat ob koncu 16. stoletja prišel ;
do ljubljanskega lekarnarja Paula Cirianija (ta
naj bi sodo zaradi beneškega monopola tiho- i
tapil iz španskega Alicanteja - nekoč so mu ']
zaplenili velik tovor), ki je leta 1626 zaprosil
za obnovitev privilegija. S prekinitvami naj bi
steklarna delala vse do leta 1713, torej še v
času, ko so pri nas izdelovali steklo že v drugi
steklarni - pri samostanu Žiče.
V Ljubljani pa je delovalo še več steklarjev,
ki pa so bili najverjetneje specializirani na iz-
delovanje okenskih stekel in pihancev (»okro-
glic«). Tako najdemo za leto 158210 pri moj-
stru steklarju Jakobu Steyrerju opombo, da je
28. oktobra napravil okna in vrata na hiši,
kjer so bivali mestni piskači, v zadnjih dese-
tletjih stoletja pa sta za stekla na oknih in vra-
tih ljubljanskih hiš skrbela še steklarska moj-
stra Janez Gregorčič in Jakob Lusner.
Krištof Pruner, najemnik steklarne Janža
Khisla v Fužinah, je med svojo usodno bolez-
nijo napravil testament, ki nosi datum 10. ju-
lij 1563. V njem ocenjuje zalogo stekla na
1600 gl. Dediče prosi, naj bi steklarna delala
še do konca leta, da bi lahko porabili zaloge
lesa, pepela ipd., nato naj žena in izvršitelji
oporoke ob novem letu steklarno v redu pre-
dajo gospodu Khislu in mu izplačajo preosta-
lo najemnino.
V Popisu stekla in ostale zaloge po dedičih
pokojnega Krištofa Prunerja na Fužinah z
dne 2.2.1564 najdemo naslednje predmete: pi-
feri khelich, khalesi khelich, gatti dopel khe-
lich, khravatini khelich, crowattini piculi, pi-
vetti khelich, ungereschi khelich, francossini
khelich, cholbain comuni der grosseren, pi-
vetti streti der klainen khelich, khlain quatro-
missi, khlain gropiolozzi, der grossen gropio-
lozzi, urinailli, thazi und gemallte schissl
auch platlen ubergelt und ausweisene arbeit,
allerlei glosser auss weisser arbeit sambt denn
grossen cholani, khelichen mit goldt..... Gre
torej za različne vrste kelihov, ki so bili po-
sebnost tedanjega beneškega steklarstva: aus-
weisene arbeit ali auss weisser arbeit pomeni
belo (opalno) neprosojno steklo, ki je bilo
prav tako beneška posebnost, izraz poslikane
sklede (gemallte schissl) pa označuje emajlno
Fragment stekla millefiori, najden pri kopanju te-
meljev z? novo župnišče v Mengšu, 16. stoletje. Na-
rodni muzej
vžgano poslikavo. V seznamu najdemo tudi
zlatene posode, zanimivi pa so tudi t.i. gro-
piolozzi (izraz verjetno označuje kozarce z na-
pojenimi jagodami, ki so jih izdelovali po
vzoru gozdnih steklarn).
Ta seznam nam omogoča, da v novi luči
pretehtamo predmete, ki jih hranita Narodni
in Mestni muzej v Ljubljani. Večina jih je bila
najdena med arheološkimi izkopavanji - naj-
novejši na ljubljanskem gradu, sicer pa še v
Salendrovi ulici, v Špitalski (Stritarjevi) ulici
in pri tovarni Šumi. Med njimi so res različni
kelihi z različno oblikovanimi kupami in no-
dusi nekateri tudi v obliki levje glave,'1 med
fragmenti pa najdemo še najrazličnejše druge
posode (steklenice s prekrižanimi in ukrivlje-
nimi vratovi, različne druge oblike kozarcev,
npr. preproste meigeleine ipd.) Posebej mo-
ram omeniti čašo ježevko iz prozornega stekla
(Narodni muzej, inv. št. 2660) - torej tako
imenovani »gropiolosso«.
Gotovo se nam ob tem zastavlja problem
provenience vsega našega ostalega poznosred-
njeveškega in zgodnjerenesančnega stekla. O
tem vemo le, da se je v Ljubljano priselil
niimberški steklar Roth, ki je morda s seboj
prinesel obe poslikani stekleni grbovni plošči,
ki ju hrani Narodni muzej. 12 Kaj je z vsemi
drugimi predmeti, od katerih so nekateri tudi
pozlačeni in poslikani z emajlnimi barvami,
pa bodo pokazale nadaljne raziskave.
15
Dve nogi kelihov z značilnim motivom levje glave,
v kalup pihano steklo, nahajališče neznano, Narod-
ni muzej
Tu pa moram opozoriti še na nejasnosti v
zvezi z ljubljanskim steklarnami. Zal nisem
mogla preveriti vira (tj. dela A. Gasparetta) o
14 steklarjih z Murana. Da je to v resnici
ogromno število (smrtna kazen, grožnje sorod-
nikom), čeprav naj bi ti steklarji v Ljubljani
delali v obdobju skoraj dvajsetih let, naj pojas-
nim na primeru Halla na Tirolskem. Za to
steklarno je prav tako znano, da so v njej dela-
li Italijani, le da ne z Murana, ampak iz Alta-
ra pri Genovi, iz kraja, ki je prav tako slovel
po steklarskih spretnostih, a ni imel zaščitnih
ukrepov proti potovanju svojih steklarjev. V
15. stoletju so bili njihovi izdelki na enaki
ravni kot beneški. Znano je, da so steklarji,
tako kot drugi obrtniki, mnogo potovali in
prenašali svoje znanje iz ene steklarne v dru-
go. Tako Strasser in Spiegel v svojem delu
navajata, da so npr. delavci iz Halla delali
tudi na Dunaju, med potjo na Dunaj pa naj bi
se v Ljubljani ustavila dva odlična niimberška
emajlna slikarja na steklo Albrecht Glocken-
thon in Augustin Hirschvogel, česar pa Iju-
bjanski viri iz 16. stoletja še niso ne potrdili
ne ovrgli.
Vsekakor vse povedano kaže na izredno vi-
soko raven oblikovanja stekla v Ljubljani, na
raven, ki je primerljiva z najboljšimi steklar-
nami, delujočimi v tedanji Evropi - seveda z
izjemo samih Benetk. Na to kaže tudi popis
zapuščine pokojnega trgovca s steklom Hansa
Schweigerja iz Ivnika (Eibiswald).i3 Med ste-
klenimi izdelki so našteti visoko kvalitetni
predmeti: beli pokali s pokrovom, rezani in
poslikani pokali, itd. Roth opozarja, da alpske
gozdne steklarne v tem času še niso bile spo-
sobne takšnih izdelkov. Ker je transportna pot
od Benetk do Ivnika dolga in za lokalnega tr-
govca morda tudi draga, domneva kot kraj na-
stanka teh predmetov Ljubljano.
O visoki kvaliteti ljubljanskih steklarn pa
pišeta tudi Strasser in Spiegel,'4 ko bogato po-
slikani pokal rodbin Dürr in Puchheim pripi-
sujeta ljubljanskim obratom iz časa okrog
1540.
OPOMBE:
1. Arhiv R Slovenije. Test. grupa I, Lit. P, št. 7,
Vic.A., škatla 88,^1/50, lit.K. Nanju meje prijazno
opozorila Maja Zvanut, ki ju je tudi transkribira-
la. — 2. Najnovejše delo, ki obravnava tudi to po-
dročje, je knjiga Ferda Gestrina, Slovenske dežele
in zgodnji kapitalizem, Ljubljana 1991, str.
210-211; sicer pa so o tem pisali tudi Vlado Valen-
čič, Še nekaj steklarn na Kranjskem, Kronika V/2,
Ljubljana 1957, str. 61-68 in Franc Minarik, Po-
horske steklarne, Maribor 1966, str. 119-20, Paul
W. Roth, Die Glasezeugung in der Steiermark von
den Anfangen bis 1913, Graz 1976, str. 39; še iz
prejšnjega stoletja pa datirata študiji Alfonsa Müll-
nerja v Argu Zeitschrift für krainische Landeskun-
de, Nr.2, Laibach 1898, str. 21 in Simona Rutarja,
Glashütte des Hans Khisl zu Khaltenprunn 1572,
16
Mitteilungen des Museal Vereins von Krain, 1895,
Str. 153. — 3. Prim.: Franz Adrian Dreier, Venezi-
anische Gläser und facon de Venise. Berlin 1989,
Str. 7. — 4. Hugh Tait, Venezianisches Glas, Dort-
mund 1982, Str. 73. — 5. Ibid., str. 39. — 6. Rudolf
von Strasser, Walter Spiegel, Dekoriertes Glas. Re-
naissance bis Biedermeier. Meister und Werkstät-
ten. München, 1989, str. 12. — 7. Prim.: Gestrin,
Valenčič, Rutar, Müllner, Roth: citirana dela. — 8.
Prim.: Roth, op. cit. — 9. Prim. Sergij Vilfan et al..
Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16. sto-
letja. Ljubljana 1986 (Zbirka SAZU: Viri za zgodo-
vino Slovencev, št. 8) - poglavje Odlomek memori-
ala trgovinske družbe Kisi - Weilhamer, str. 37. —
10. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Reg. I, F. 52, f.
184. — 11. Enega skoraj popolnoma ohranjenega
hrani ljubljanski Mestni muzej, več posameznih
nog z ostanki kup kelihov z levjo glavo pa je v Na-
rodnem muzeju. — 12. Slikana grbovna plošča Bar-
bare Alt, žene Marxa Tenna v Salzburgu, dat.
1544, inv. št. 1950 in slikana grbovna plošča Kate-
rine Ligsaltz in Barbare Alt, žena Marxa Tenna v
Salszburgu, dat. 1546, inv. št. 1949. — 13. Prim.,
Roth, op. cit.. — 14. ibid., str. 166, Kat. št. 8.
17