POŠTENJE S PEJNAZI KUPITI NE MORE STR. 3
ČUDOVITE SKALE, PLANINE IN DUGA, DUGAPOT STR. 5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 24. marec 2005	Leto XV, št. 6
Predsedniki slovenskih krovnih organizacij pri premieiju Janši
10. marca je slovenski premier Janez Janša sprejel predstavnike slovenskih zamejskih organizacij, Rudija Pavšiča in Sergija Pahorja iz Italije, Jožeta Wakouniga, Marjana Šturma in Suzano Weitlaner iz Avstrije, Jožeta Hirnöka z Madžarske in Darka Šonca s Hrvaške.
Pred srečanjem je potekala šesta redna seja Slovenske manjšinske koordinacije (SLOMAK), kije bila ustanovljena lani kot skupna organizacija zamejskih krovnih organizacij.: Posvečena je bila trem temam, med temi sta po mnenju Rudija Pavšiča, predsednika koordinacije, nosilni dve temi, in sicer manjšine in Evropa ter Slovenija in zamejski Slovenci. SLOMAK kot ena redkih manjšinskih koordinacij želi opozoriti, da se mora Evropa v večji meri zavzeti za manjšinska vprašanja, kajti na njenem ozemlju živi kakih 40 milijonov manjšincev. Hkrati so predstavniki koordinacije ugotavljali, da se mora skupna slovenska organizacija, preko nje pa tudi manjšine, ki jih zastopa, vse bolj naslanjati‘ha evropske inštitucije za uveljavitev manjšinskih pravic. Dogovorili so se o delovnem načrtu, ki predvideva srečanje s slovenskimi evropskimi poslanci, z evropskimi poslanci dežel oziroma območij, kjer manjšinci živijo, želijo pa obiskati tudi evropske inštitucije in urade, ki se zadolženi za manjšinska vprašanja. Koordinacija bo namenjala posebno pozornost tistim državam, kjer je vprašanje slovenske manjšine manj evidentirano. Med te spada vsekakor tudi Porabje,
kjer naj bi se jeseni pripravila okrogla miza o manjšinski problematiki.
Predsednik SLOMAK-a Rudi Pavšič jejugotavljal, da je primerna klima za »evropeiziranje« slovenskih manjšinskih vprašanj, kajti Slovenija, ki sedaj predseduje OVSE-ju in se pripravlja na predsedovanje Evropski uniji, je v središču pozornosti.
Pod drugo točko dnevnega reda so predsedniki krovnih organizacij razpravljali o odnosu slovenskih, manjšin do Slovenije in, nasprotno. Bili so mnenja, da »lahkodržava Slovenija naredi za svoje manjšine vse, kar ne nasprotuje mednarodnemu
pravu«. Zato želijo spodbuditi slovensko diplomacijo, da bolj budno spremlja manjšinske stvarnosti v sosednjih državah. V vsaki državi obstajajo pravni akti (zaščitni zakon v Italiji, državna pogodba v Avstriji bilateralni sporazum o mašili manjšin na Madžarskem) za zaščito, manjšin, ki pa se ne ali le delno izvajajo. Matična Slovenija bi inpMa v teh primerih bo izkoriščati evropske mehanizme.
SLOMAK zagovarja stališče da bi morala Slovenija izdelati dolgoročno strategijo do zamejskih Slovencev, obenem pa do območij, na katerih le-ti živijo. V ta namen
naj bi se ustanovil »strateški svet za manjšine«, v katerega bi se vključile vse vladne in parlamentarne inštitucije, znanstveni inštituti in nenazadnje tudi predstavniki mahjšin. To naj bi bilo delovno telo, ki bi se redno sestajalo. Pravilna strategija do zamejskega prostora bo pomembna zlasti po schengenski meji, ko se bodo manjšinci srečali z novimi izzivi tako s strani večinskih narodov v lastni državi; kot s strani Slovencev v Sloveniji. Ta področja po besedah Pavšiča ne smejo postati »periferija centrale«, na teh območjih je treba ustvariti pozitivno klimo in zanimanje za slovenski jezik in
kulturo. »V obmejnih območjih smo manjšine opremljene z določenim znanjem, poznamo teren, poznamo dinamiko držav, v katerih živimo. To bi morala Slovenija izkoristiti, manjšine ne želimo biti več le most povezovanja, temveč subjekt v meddržavnih odnosih, « je poudaril Pavšič.
Drugega dela se je SLOMAK se je udeležil tudi vodja vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, državni sekretar Franč Pukšič, ki je povedal, da nekatere aktivnosti že stekle, med temi je tudi priprava manjšinskega zakona, ki naj bi ga do konca aprila dali v vladno proceduro. Urad je pred kratkim pripravil tudi razpis za finansiranje zamejskih slovenskih organizacij. Na zadržke predsednikov krovnih organizacij, Češ da bo sklepanje pogodb s posameznimi društvi, organizacijami ali posamezniki povzročilo težave, je Franc Pukšič odgovoril, da bo urad delal v skladu z zakonom, od tega ne bo odstopal.
Po zasedanju SLOMAK-a so se predstavniki zamejskih Slovencev srečali s premierjem Janezom Janšo, ki so ga seznanili z aktualnimi razmerami in problemi, s katerimi se soočajo, Premier je povedal, da si bo slovenska vlada še naprej prizadevala za izboljšanje? položaja slovenskih manjšin v sosednjih državah, prizadevala si bo za konstruktivni dialog z vladami sosednjih držav. Stališče slovenske vlade, da je potrebno upoštevali vse mednarodne inštrumente, ki urejajo status manjšin. 	M. Sukič
6, redno zasedanje SLOMAK-a je potekalo v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa Na sliki (z leve) Darko Šonc, predsednik Zveze slovenskih društev iz Zagreba, Jože Hirök, predsednik ZS na Madžarskem, Rudi Pavšič, predsednik  SLOMAK-a, in Jurij Kofersin, tajnik SLOMAK-a.
2
Sto dni nove slovenske vlade premiera Janeza Janše
V ospredju gospodarska vprašanja
»Sto na uro, « je v sobotni prilogi DELA Marko Pečauer naslovil uvodnik, v katerem analiziram ocenjuje stodnevne rezultate nove slovenske vlade premiera Janeza Janše. Novi predsednik pa je v oddaji TV Slovenija poudaril, da ministrska ekipa dobro dela. Drugače mislijo v opozicijskih strankah, kjer so prepričani, da vlada ne posveča pozornosti pomembnim temam, ampak se pretežno ukvarja s kadrovskimi zadevami, zlasti zamenjavami na tistih mestih v državni administraciji in drugod, kjer ima možnost postaviti svoje ljudi. Odgovor vlade je, da zakon o javnih uslužbencih ne politizira javne uprave, ampak jo dela bistveno bolj strokovno kot vsi zakoni, ki so veljali v zadnjih dvanajstih letih. Janez Janša: »Tisti, ki nam sedaj to očitajo, so imeli prej na voljo zakon, s katerim so menjavali uslužbence brez strokovnih kriterijev. Zdaj so v zakonu
strokovni kriteriji, vendar pa na koncu zakon omogoča ministru, da med kandidati, ki izpolnjujejo strokovne kriterije, izbere nekoga, s katerim bo lahko sodeloval pri izvajanju
programa v skupno dobro. « Opozicijski Liberalna demokracija (vodi jo prejšnji premier Anton Rop) in Združena lista socialnih demokratov (predsednik Borut Pahor, sicer poslanec v Evropskem parlamentu) sta prepričani, da je zakon v nasprotju z ustavo, zato sta ga posredovali v presojo Ustavnemu sodišču.
Za zdaj pomenljivi so rezultati različnih anket in javnomnenjskih raziskav, ki vsi po vrsti kažejo na veliko ah celo zelo veliko podporo vladi Janeza Janše. Primerjave so pokazale, da tako visoke podpore nista bila
deležna, denimo, večletni premier in sedanji predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek, in tudi njegov naslednik Anton Rop se ne more pohvaliti s tolikšno naklonjenostjo.
Sicer pa statistika kaže, da je imela osma slovenska vlada, ki je prisegla lanskega 3. decembra, 14 rednih in 24 izrednih sej, v letošnjem programu pa zasleduje 203 vsebinske cilje.
Na ministrstvu za finance posvečajo največ pozornosti pripravam na prevzem evra. Na ministrstvu za gospodarstvo so pripravili predlog sprememb in dopolnitev zakona o gospodarskih družbah. Pripravili so tudi razpis za mala in srednja podjetja za spodbujanje razvoja turizma, analizirali so tudi zbornični sistem. Gre namreč za že nekajletno dilemo, ali ohraniti sedanji sistem, po katerem so gospodarske družbe obvezne članice Gospodarske zbornice Slovenije, ali se za članstvo odločijo po svoji presoji. Za zdaj članstvo ostaja obvezno, enako kot pri Kmetijsko gozdarski zbornici, kjer morajo plačevati članarino tudi tisti, ki s kmetovanjem nimajo nobene zveze, so pa lastniki kmetijske zemlje, najpogosteje podedovane po smrti staršev. Na predlog ministrstva za promet je vlada sprejela letni plan razvoja in obnavljanja avtocest v letošnjem letu, po katerem je v gradnji skupaj 175 kilometrov avtocest in drugih cest, prometu pa bodo predani predvidoma štirje odseki avtocest, kar bo pomenilo neprekinjeno avtocestno povezavo od Šentilja do Maribora, Ljubljane do Kopra. Nadaljujejo tudi z deli na avtocestnem kraku med Mariborom in Mursko Soboto oziroma Pincami pri Lendavi. Za
avtoceste naj bi letos v Sloveniji porabili 124 milijard tolarjev.
Zelo aktivno je zunanje ministrstvo zaradi predsedovanja Slovenije Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evfopi. Za zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla pravijo, da je več v letalu kot na tleh, saj je obiskal številne države od Združenih držav Amerike do Kazahstana in Uzbekistana.
Novoustanovljeno ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je povečalo vpis na naravoslovnih in tehniških fakultetah, ker razmerja med številom vpisnih mest po posameznih študijskih področjih niso v skladu s potrebami po hitrejšem tehnološkem razvo-ju Sloveniie. Ministrstvo za šolstvo in šport je pripravilo spremembo zakona o osnovni šoli, ki prinaša, spremembe na področju nacionalnega pre verj anj a znanja, z željo, da ne bi po nepotrebnem obremenjevali učencev. Minister dr. Milan Zver je seznanjen tudi s perečimi problemi narodnostnih šol v Porabju. Temeljit opis razmer je dobil od Eve Lazar, predsednice Komisije za šolstvo pri Državni Slovenski samoupravi. Ministrstvo za kulturo je pripravilo zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, v vladno proceduro pa vložili predlog za prenos ustanoviteljstva Cankarjevega doma na državo. Kdaj bo podpisan novi sporazum o kulturnem sodelovanju med Slovenijo in Madžarsko, pa minister dr. Vaško Simoniti na pogovoru v Lendavi pred nedavnim še ni vedel povedati.
V stotih dneh so delala tudi ostala ministrstva, med katerimi so javnomnejske ankete najbolj naklonjene
ministrstvu za zdravje (minister dr. Andrej Bručan). Premier Janez Janša je tudi povedal, da bo vlada nadaljevala z obiski v slovenskih regijah, kot je bil v bistvu prvi obisk v Pomurju, ker so v Posočju obravnavah le po-
potresno obnovo, medtem ko je v Pomurju aktivno sol delovala vlada in vsa njena resorna ministrstva.
Sicer pa bi cinik rekel, da imajo državljani takšni vlado, kot si jo zaslužijo. 3 eR
Svoboda, ljubezen...
Ta verz iz pesmi Sandorja Petofija so si učenci Osnovne šole Istvdna Szechenyija izbrali za naslov svečanega programa, ki so ga pripravili ob madžarskem državnem prazniku. 15. marec, obletnica revolucije in boja za svobodo 184849, je eden najbolj priljubljenih madžarskih praznikov.
Praznovanje v Monoštru se je začelo v t. i. kavarni Pilvax, od tukaj se je zbrana množica napotila do stavbe] kulturnega doma. Uradi in inštitucije so pri reliefu Lajosa Kossutha položili vence. Praznovanje se je končalo s programom Osnovne šole I. Szechenyi v gledališki dvorani.
Delovni zajtrk z monoštrskim županom
15. marec je na Madžarskem tudi dan svobodnega tiska. Že nekaj let monoštrski župan Tibor Viniczay pred tem dnevom povabi prestavnike lokalnih medijev na delovni zajtrk, da bi okrepil sodelovanje s predstavniki sedme sile. Letošnjega srečanja, ki je bilo 11. marca, so se udeležili urednik monoštrske televizije, urednica mestnega časopisa, urednica slovenkega časopisa Porabje ter novinarki županijskega časopisa. Sproščen pogovor med zajtrkom se je vrtel predvsem okrog proračuna mesta, integracije šol ter naj večje naložbe mesta v tem mandatu, termalne riviere.
Porabje, 24. marca 2005
3
Irena Barber - dobitnica spominske plakete Avgusta Pavla
»Poštenje s pejnazi küpiti ne more«
15. marca je Skupščina Železne županije več odlikovanj prejkdala tistim, steri so si tau zaslužili. Med njimi je bila Irena Barber to z Dolnjega Senika. Dobila je spominsko plaketo Avgusta Pavla.
•	Vedli ste, ka vi to dobite
priznanje?
»Nej, nejsam znala, samo te, gda sam z županije pismo dobila. «
•	Sto je vas predlago? »Name je Dolnjesenička lokalna samouprava predlagala, dapa tau sam jaz te ešče nej znala. Tak sam tau zvejdla, ka na županiji mam spoznance, steri so mi tau voovadili. Moram prajti, ka sam sploj presenečena bila. Tak mislim, ka je v mojom živlenji tau priznanje že slejdnjo, ka sam ga dobila. «
•	Leko ka zato, ka ste druga priznanja ze vse dobili, nej?
»Nej ka bi se hvalila, dapa
rejsan sam že dosta priznanj daubila. Mam državno manjšinsko odlikovanje tö, ka so mi v Budimpešti v par-
lamenti prejkdali. Dosta sam za strokovno delo dobila, dapa največ sam zato itak za kulturno delo do-
bila. Za toga volo, ka sam vsigdar za manjšino, za naše Porabske Slovence delala. «
• Ka so vam goraprešteli, gda so vam priznanje prejkdali?
»Tau, ka sam cejlo živlenje za Slovence delala, ka sam pisala knjige, ka popejvam v pevskom zbori pa vse drugo, ka sam ešče včinila. Jaz sam vsigdar ponosna bila na tau, ka sam Slovenka. Te tu, gda so ešče drugi časi bili kak zdaj. Dapa ka sam delala, nikdar sam nej za pejnaze delala, liki zato, naj bi naša materna rejč ostala tadala. Tak čutim, ka sam nika malo zato dosegnila. Več kak trideset lejt sam članica pevskoga zbora pa tisti mladi, steri tam popejvajo, zatok gučijo slovenski. Zato je tau velko, ka gnesden mladina že tmo neške gučati maternoga jezika. «
• Tau ste prajli, ka ste dosta delali za Porabske Slo-
vence. Leko vas pitam, če je vrejdno bilau? Kak leko tau meri, če je vrejdno bilau ali nej?
»Tau tak leko vidi človek, ka galiistvo poštuje. Jaz od Andovec do Gornjega Senika leko kama koli dem, tak čutim, ka so l'udje s spoštovanjem do mene. Zato ka vseposedik sam kaj delala pa pomagala. Leko tak povejm, ka je vrejdno bilau. Zato, ka tau poštenje ne more v pejnazaj računati, zaman bi mejla dosta pejnez, poštenje s pejnazi küpiti ne more.
Če bi se še gnauk narodila, še več bi naprajla za Porabske Slovence. Tak mislim, ka Porabski Slovenci ponosni moramo biti na tau, ka smo Slovenci. Pa ponosni moramo biti na svoj gezik, na šege, na kulturo. Če tau več nemo poštiivali, te smo več nej Porabski Slovenci. «
K. Holec
Sprememba manjšinske zakonodaje
Madžarski parlament je na začetku marca začel plenarno razpravo o spremembi manjšinske zakonodaje (Zakon o volitvah manjšinskih samouprav, ter Zakon o narodnih in etničnih manjšinah). Ob tej priliki je ministrstvo za mladino, družino, socialo in enake možnosti izdalo naslednje tiskovno sporočilo.
Zakonodaja, ki se sedaj sprejema, bo za naslednje desetletje zagotovila narodnim in etničnim manjšinam na Madžarskem zanesljiv pravni okvir in nove možnosti, njen rezultat pa lahko na naravni način
vpliva na naša zamejska ter tudi vseevropska manjšinska prizadevanja. Prepričani smo, da lahko zahtevamo od drugih le toliko, koliko zagotovimo sami
svojim manjšinam. Vlada
verjame v pomembnost dialoga. V manjšinskih zadevah je do skrajne mere potrebno iskati konsenz.
Madžarski parlament je leta 1993 z veliko večino sprejel Manjšinski zakon, s tem je v Evropi na edinstven način normiral pravice manjšin, ki živijo v naši domovini, ter tudi inštitucionalni okvir, potreben za uveljavitev manjšinskih pravic. Namen zakonodajalcev je bil, da bi manjšinam, ki živijo večinoma razpršeno po državi, zagotovili trden zaščitni sistem v interesu ohranjanja in razvijanja njihovih kulturnih vrednot in materinščine. Na podlagi zakona so bile izvoljene lokalne in državne manjšinske samouprave. Madžarski manjšinski zakon je bil ugodno oce-
njen na številnih evropskih forumih.
Toda spremembam se ne morejo izogniti niti manjšine niti pravni okvir, ki zagotavlja njihovo delovanje:
1)	Izkušnje zadnjega desetletja zahtevajo dopolnitev in razvijanje manjšinske zakonodaje.
2)	Pravna harmonizacija z evropsko zakonodajo je povzročila spremembe neke-terih določb Ustave in danes je povsem jasno, da lahko volijo člane manšinskih samouprav izključno le pripadniki posameznih manjšin. Tudi kandidati morajo biti pripadniki manjšinske skupnosti.
Vlada je na začetku leta 2004 posredovala parlamentu predlog o spremembi manjšinske zakonadaje, po katerem naj se ne bi sp-
rejel nov zakon, temveč se posodobila že obstoječa zakonodaja. Primerno je potrebno določiti pristojnosti in naloge lokalnih, manjšinskih in državnih manjšinskih samouprav, njihove medsebojne povezave ter pravni status manjšinskih svetnikov, kakor tudi pravila finančnega poslovanja manjšinskih samouprav. Priskrbeti je potrebno popolne pogoje za delovanje inštitucij, tako organizacijske kot finančne.
Predlog o volitvah manjšinskih samouprav želi - z neposrednimi manjšinskimi volitvami ter uvedbo institucije manjšinskega registra - izoblikovati sistem pravil, ki bi omogočil, da pripadniki manjšinskih skupnosti sami odločajo o svojih samoupravah. Toda širitev samo-
upravnega sistema je le sredstvo. Cilj je, da bi ta regulirani sistem, ki bi deloval pod močnejšo civilno kontrolo - s pomočjo stabilnih inštitucij - z razširjenimi kompetencami opravljal javnopravne naloge, in sicer ohranjanje in razvijanje kulturne identitete narodnosti na Madžarskem.
Vlada je v pripravo predlo gov vključila predstavnike državnih manjšinskih samouprav kakor tudi varuhe osebnih podatkov. Opravila je tudi več krogov pogajanj s predstavniki parlamentarnih strank.
Za spremembo manjšinske zakonodaje - gre namreč za dvotretjinske zakone - je vsekakor potrebna podpo ra opozicijskih strank madžarskega parlamenta.
Porabje, 24. marca 2005
4
Blaježene vüzemske svetke
Približava sé praznik, znameniti den spominanja Jezušove smrti. Tou je najvekši praznik cejloga krščanskoga sveta. Spominamo se tüdi zadnjih reči gospouda Jezuša Kristuša, tistih reči, štere je povedao pred dvejgezero lejtami na križi pred tem, kak je düšo svojo nazaj dao oči nebeskomi: ELI, ELI! LAMMA SABAKTHANI? /Boug moj, Boug moj, zaka si me odvrgo od sebe? Sveto pismo nam porouča o tom, ka je na tri vöre kmica gratala na cejloj Zemli, gda je Kristuš okouli tretje vöre zadvečera premino. Stejna jeružalemske cerkve se je na srejdi na dva tala razpoučila, zemla se je trausila, grobouvi so seeden za drügim začali odperati. Gda je tou rimski stotnik zagledno, je razglaso: »Tou je zaistino boži sin biu. «
Grozne mantre, štere je Pretrpo na križi, vše rtjégöve ftiči i vsa njegova činejnja svedoči njegvo lübezen do človeka, do vsej lüdaj sveta. Tejlo so njemi vmourili, ali pravice nejso mogli obnejmiti. Pravica ne merje. Merje samo tisti, šteri jo glasi. Če gli so njemi tejlo vmourili, ga s tmjavo krounov osramotili, v obraz ga plüvajouče ošpotavali, či gli so ga mantrale bičüvali, i kak ednoga hüdobnjaka na križ razpeli, njegovo tejlo vu grob položili, so pravice nej mogli vmoriti, ar se je po njem nazveščavaj pravica z mrtvi zbidila, gori je stanola, naj vekivečno žive. Vüzem je zato najbole sveti, najpravičnejši, najvekši svetek, ar je pravice z mrtvi stanejnja svetek. Vüzem je nej samo svetek Jezušovoga trplejnja ino smrti na križi, vüzem je tüdi svetek Jezušovoga goristanenja. Tisti človek ma istinski vüzem, vu koga srci goristane nouvi člpvek bio žive vu njemi Jezuš Kristuš. Tisti ma istinski
Veliki petek, šteri svojo grejšne natura na »križ razpeti« ino jo pokopa.
»Kristuš je gori stano z mrtvi, « je napisano vu Svetom pismi. Tisti, šteri verjejo vu njega, tüdi ne vesnejo vu kmičnom grobi, nego se pred njimi odpre dika vekivečnoga žitka. Ta vera zbriše doli s tužnih lic skuze bridkosti, ar če nam na pamet pride slejdnja vöra našega žitka - »articulo mortis«, sé spoumnimo tüdi vüzemskoga sporočila: »Žive Kristuš - i ž njim tüdi jaz živem! «
Vsakši svetek ma svoje simbolume. Najvažnejši simbolum vüzma ino cejle krščanske vere je sveti križ, šteri simbolizejra Kristušovo smrt, njegovo zmago nad smrtjo, nad grejom, simbolizejra vekivečnoga božega odpüščanja, božo miloščo, štera odpüsti vsako človeško falingo, grej, hüdoubo. Zato si je krščanstvo zbralo tou znamejnje, zato se nahaja na törmaj velkih cerkva, na
törmaj malih kapelic ino na oltaraj. Gnesden spomina križ že samo na Kristuša ino
na pasijon, vu šterom je opisano Kristušovo trplejnje ino njegova smrt, ali prakrščane je križ spominau tüdi na grozovito, osramotlivo smrt, na štero so teda obsoudili najbole zlobne hüdodelnike.
Kristušovo razpetje opisüjejo vsi štirje evangelisti, Matej, Mark, Luka ino Janez, med njimi najbole popolno Janez, zato je njegov opis tüdi najvažnejša vretina za likovno upodabljanje. Kristušova smrt je največkrat prikazana biblijska tema. Na kejpaj večinoma pouleg njega z lejve ino desne strani vidimo na križ razpetiva dva hüdodelnika, pod križom pa Marijo, Kristušovo mater, ino tri nadalnje Marije: sestro Kristušove matere, nadale Marijo Salome, mater apostola svetoga Jakoba pa svetoga Janeza ino Marijo Magdaleno, Zvün to-
ga pa ešče svetoga Janeza, Jezušovoga lüblenoga vučeniki Na ništernih kejpaj vidimo velko vnožino lüdstva, med njimi kotrige glavnoga tanača ino glavne pope, šteri se s Kristuša norca delajo, kak tou, ka sebi né more pomagati, če je on Boži Sin. Starokrščanska umetnost je od četrtoga stouletja naprej prikazüvala križ kak simbolum obladanja nad smrtjov. Za nji je važnejše bilou pokazati Kristušovo obladnost ino odičnost kak pa njegovo osramotenje, zato so razpetja na križ nej prikazüvali. Rani bizantinski mojstri prikazüjejo Jezuša živoga, z odprtimi očami, ino povdarjeno njegovo zmago nad smrtjov, nej pa njegove mantre. Samo bizantinski malarje 8. ino 9. stouletja prikazüjejo Jezuša na razpetji mrtvoga, z zaprejtimi očami, s prignjeno glavou, z rano na desnoj strani, iz štere vöteče krv. Prikazüvali so ga kak človeško bitje, štero je ranč tak trpelo ino vmeralo kak steri koli preproüsti človek. Kristušovo smrt na križi so namalali tüdi najvekši umetniki vsej časov: Michelangelo, Tiziano, Rubens, Rembrandt, Velasquez, Tintoretto... Za ilustracijo naših meditacij v tej časaj vam priporačam kejp ednoga najvekšoga taljanskoga, beneškoga mojstra, umetnika, malara kesne renesanse Tintorettoja, šteroga kejp je v 16. stouletji biu vözbrani od najlepših kejpov takšnih velikanov svetovne umetnosti, kak je na primer Veronese. Kak prvi med najbougšem je najme on doubo pooblaščenje, naj namala freske za dvorano palače San Rocco. Namalao je lejpo trilogijo freskov, štere so vse tri povezane s pripetjami na Golgoto Prvi kejp Cristo davanti a Pilato (Kristuš pred Pilatušom), drügi La sahta al
Calvario (Goridejnje na Kalvarijo), šteri se vidi na ilustraciji, ino tretji Particolare della Crocifissione (Razpetje na križ), šteri je najvekši med trejmi ino namalani v šestdesetpetom leti šestnajstoga stouletja. Vsi znameniti svetovni eksperti umetnosti najbole cenijo ino občüdüjejo tisto harmonijo ino dramatiko, štero je Tintoretto znau prikazati s svojimi enkratno originalnimi, lejpimi farbami ino dramsko špilajoučo sveklino s senco, ka posredüje gledalci prikazenski blišč (látomásszerű ragyogás).
Na Kristušovo smrt nas gnesden spomina tüdi Kalvarija s svojimi štirinajstimi štacij ami, štero vštiliziranoj formi najdemo v vsakšem vekšem Varaši. Kalvarija izhaja iz latinske rejči »calva«, ka telko znamenüje, kak lobanja (koponya). Tisti brejg  pouleg Jeružalema, gde, so Jezuša razpeli na križ, šteri se tüdi vidi na ilustraciji, se hebrejsko imenüje Golgota (mesto lobanj ali lobanjsko mesto), latinsko pa Calvaria. Denešnje Kalvarije nastavlajo večinoma na bregaj v varošaj, štere prikazüjejo posamezne štacije pašijona - križne poti, štere vodijo k razpetji, k kapelam, k kalvarijskim ali romarskim cerkvam. Prve kalvarije so nastavlali na konci 15. stouletja, vnoužično pa od 17. -18. stouletja naprej.
Vüzem nam posredüje najlepšo peldo krščanske lübeznosti, nas opomina na tou, naj si z njega peldo vzememo i tüdi mi živemo vu pravo j krščanskoj lübeznosti, naj eden drügoga poštüjemo, naj eden drügomi odpistimo, če je grešiu prouti nam, naj eden drügomi pomagamo, ar te sé tüdi mi leko vüpamo, ka po smrti večno blajženstvo zadobimo.
Suzana Guoth 
Tintoretto: Goridejnje na Kalvarija
Porabje, 24. marca 2005
5
Pri Slovenskom društvi Lipa v Müncheni
Čudovite skale, planine in duga, duga pot
 Gorenjisenički Mešani pevski zbor Avgust Pavel je dobiu pozvanje od Slovenskoga kulturnega društva Lipa v Münchni. Vabilo je valalo za 12. in 13. marec. Do toga je tak prišlo, ka je Ludvik Kočar od Grada na Goričkem
že od tistoga časa, gda je biu župan, emo stike z našim županom Martinom Ropošom. Sta eške itak dobra prijatela in če je v Porabji kakšna prireditev, gospod Ludvik z veseljem pride k nam. Gnauk je prišo z njim njegvi brat Drago, ki živi v Müncheni. Čiiu nas je spejvati, tak se njimi je povidla naša pesem. Povedo je Martini, ka bi on naš pevski zbor rad povabo v Munchen k tam živečim Slovencom. Mi smo obečali, ka gospodi volo spunimo, zato smo vabilo z veseljem sprejeli.
V soboto, 12. marca, smo se podali na tou dugo pot. Istina, ka pred par dnevi je vsefale vrejmen bilo, dapa mi smo nej s takšega testa, ka bi se zbojali. Od Rabafuzesa proti Graci se je lepo vorazvedrilo. Zdaj smo nej cajta meli spejvati, ka smo tmo gledali. Kak so meni stari oča gučali, na Štajer-skom dosta tanolov geste. Velki bregovje, planine, skale so se tak lepo nam smejale, ka je drago bilo gledati. Videli smo mnogo krajov, gde so se smučali. Tri, štiri kilometerski tanoli so to
sfalili, drugi so bole kratki bili. Vsevküper smo se skozi 12 tanolov pelali.
Komik smo vpamet vzeli, ka smo že v Nemčiji. Hvala Bogi tam več meje nega, planine so to sfalile in vrejmen je to bole pokorno bilo. Gda
je Miinčhen pisalo, te smo se že veselili. V tretjoj vori popodneva smo prišli do cilja,
gde nas je že Drago Kočar čakal. Spakirali smo se v hotel, se malo počrnili in se že pripravlah na nastop. Gda smo prišli vo iz sob, je trno začno snejg titi, voter gajeneso. Gda smo stopili iz autobusa, smo eden drugoga nej vidli, dapa pri cajti smo prišli v Slovensko kulturno društvo Lipa. Gostitelji so nas čakali in smo se malo okrepčali.
Pred programom nas je
predsednik društva g. Kočar nutpokazal. Program se je začno z glasbenikom Dragom Jošarom iz Gornjih Petrovec. Naš zbor je dvakrat nastopo, spejvali smo dvakrat deset pesmi. Bili so vmes recitatorji, muzika, govori. Skoro dvejvorni program se je končo, gda so fantje prinesli in vsakomi gorpiknili simbol društva, Upov Ust, na šterom piše: Slovensko kulturno društvo Lipa Munchen. Ker so svetih ešče den žena, smo dobile majhne pušliče za spomin. Naš pevski zbor je to prejkdau njim darilo, malo vogrskoga, malo porabskoga. Predsednik Drago Kočar je pevskomi zbori prejk dal zahvalno plaketo in ešče na steno voro, naj bi točno na probe ojdli.
Po nastopi, med večerjov sam ziskaia nekatere tamživeče Slovence. Povedali so, da nekatere pesmi so se njim trno vidle, tak, da so mogli jokati od sreče. Ena
gospa mi je povedala: »Veste, to so dugepoti, so duga leta, ka prebivamo til. Imamo, hvala Bogi, službe, stanovanje, lepo deco, ali veste, ka nam manjka materni jezik, toplo domače ognišče, manjkajo stare mame. Povezuje nas društvo. Imamo folklorno skupino, istim, ka je malo mladine, ali viipajmo, da se bodejo še več za to podali. Tej, ki so nam recitirali, so se že vsi v
Nemčiji narodili. «
Za veseli večer je poskrbo Drago Jošar, dapa mi smo se mogli posloviti, bili smo trudni in na drugi den smo meli bogati program.
V nedelo okoli desete vore smo sedli v autobus, z nami g. Kočar, ki nam je notpokazal to lepo velko bavarsko mesto. On je 1969. leta začnil delati v tovarni BMW-ja in še gnes tu dela. Začelje kak šlosar, za zdaj je pa že vodja na tistom oddelki, gde delajo motore za Formulal autoje. Firma BMW je že pred vojno delala, žao Rusi so cejle maline odpelali, ostalo pa uničili. Leta 1955 so go znova zozidali in v tovarni gnes 35 gezero ludi ima delo. Delavci dobijo 22 procentov popusta, če auto kupijo. Za par lejt ga leko odajo in znova dobijo popust. Etak nam je g. Kočar tak povedal, da je on že 52 autonov vömenili. Po zanimivi ulicaj smo se vozili, na primer pri pivovarni Avguštin, potem po cesti, gde imajo Oktoberfest. Kleti do svetili 500-letnico mesta, v sterom živi eden milijon dvejsto gezero lidi. Mesto je najbola čisti varaš v cejloj Nemčiji.
PripelaU so nas v Olimpijski park to. 1972. leta je tu bila olimpiada. Zdaj je več nej tak lepo, kak je tistoga časa bilo. Prišli smo do visokoga tortna, lift nas je pelo gor, viija so nam trno pokale,
gda smo prišU gor 182 metrov visiko. Od tam smo leko vidli cejli varaš, ešče tovarno BMW tö.
Pripelali smo se nazaj v center, se sprehajali. Več uni-
verz ima mesto, več gezero študentov se tu vči. Marienplatz ima čudovite cerkve in v eni, štera je posvečena sv. Duhu, smo meli sv. mešo z župnikom Marjanom Bečanom, gde smo spejvali liturgijo. Nej smo pričakovali, da nas bo takša velka množica počastila pri sveti meši. Ešče Agneš Svetec Jager je prišla iz Augsburga, naj bi se leko udeležila slovenske meše. Žao, čas je brž mino, v roke smo si segnili, se poslovili, ka je pred nami bila še duga, duga pot.
Predsedniki Kočari lejpa hvala za pozvanje in trud, našomi predsedniki Državne slovenske samouprave in župani Martini Ropoši, ka je vozdržo z nami in je samouprava plačala tau paut. Zahvalimo se Slovenski zvezi za dober obed. Našomi dugoletnomi kantorji, Cirili Kozari, steri je že član pevskega zbora, se zahvalimo, ka nas je vsigdar v dobro volo spravlo. Nenazadnje pa ešče naši zborovodkinji Mariji Trifus, ka brezi nje bi zbor nej emo kvalitetnoga programa. Hvala Vsem, ki ste nam omogočili to lepo in bogato pot.
VeraGašpar
S prireditvijo so počastili slovenski kulturni praznik in tudi dan žena.
Cerkev sv. Duha, v steri je bila slovenska meša.
Slovencom v Müncheni smo zvun pesmi darovali mala porabskoga, malo madžarskoga.
Porabje, 24. marca 2005
6
OD
SLOVENIJE...
Predsednik avstrijskega parlamenta Khol pomiril duhove
Predsednik avstrijskega parlamenta Andreas Khol, ki se je mudil na dvodnevnem uradnem obisku v Sloveniji, je na srečanju z gostiteljem, predsednikom državnega zbora Francetom Cukjatijem, zatrdil, da obstaja med Avstrijo in Slovenijo konsenz, da Avstrijska državna pogodba ni sporna. Tudi 7. člen ADP, ki se nanaša na zaščito slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji, je po njegovih besedah avstrijsko ustavno pravo, ki se upošteva in nad katerim bdi ustavno sodišče. Omenjeni člen je po njegovih ocenah na določenih področjih že izpolnjen, predvsem kar zadeva šole, vrtce in radio. Priznal pa je, da obstaja še nekaj odprtih vprašanj, med drugim vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov.
Rupel v ZDA
Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel se je v vlogi predsedujočega Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi mudil na petdnevnem obisku v ZDA. Tam se je najprej ustavil v New Yorku, kjer je poročal Varnostnemu svetu ZN o delu OVSE, in se sestal z generalnim sekretarjem ZN Kofijem Annanom. Nato je odpotoval V Washington, kjer se je med drugim sestal z ameriško državno sekretarko Condoleezzo Rice. Govorila sta o bilateralnem sodelovanju med Slovenijo in ZDA ter o OVSE, glede slednjega predvsem o Balkanu oziroma Kosovu.
Erjavec obljubil povečanje slovenskega prispevka v KFOR in ISAF
Minister za obrambo Karl Erjavec je prvič obiskal sedež zveze NATOv Bruslju, kjer ga je sprejel tudi generalni sekretar zavezništva Jaap de Hoop Scheffer. Po srečanju je minister napovedal, da bo Slovenija okrepila svoj prispevek v zavezniških operacijah KFOR in ISAF. Na Kosovo, kjer je trenutno 32 pripadnikov Slovenske vojske, naj bi tako Slovenija še letos, predvidoma decembra, poslala motorizirano četo s 95 vojaki, v Afganistanu pa se namerava vključiti v skupine za regionalno obnoVo (PRT), čeprav se še ni odločila, na kakšen način.
Porabska slovenska rejč na odri
Gledališka držina Nindrik-indrik je letos dobila vcuj nauve „igralce”, za steri volo je mogla dola prajti več nastopov. Tau so tašni igralci, stere nej trbej nagončavati, oni se na silo postavijo nota. Nebeški virusi! Kak naleki pridejo, tak težko odidejo. No, depa zatok toj pa taum so nam privauščili, ka smo leko malo špilali tü.
21. februara smo s pomočtjauv Stanka Črnka leko Prišli v Markovce na kulturni zadvečerek. Domanje lidi smo razveselili vküper z Goričkimi lajkoši. Našiva igralca sta zašpilala svojo kratko komedijo Čistak normalen den, dvej igralki pa igro Dvej ženski v gledali. Domanji lajkoši so pa tak igrali pa spejvali, ka se je ške k nam domau čülo.
Bili smo fejst srečni, ka nas je 5. marciuša Turistično drüštvo v Šalamenci v Prekmurji pa pozvalo, kak že ’ telkokrat. Pred nastopom smo bili pozvani na daum gospe Marte Sever, gde nas je od sina, snejé, do moža vsakši z velko radost-
jo gora prijo. Sneja se je tak li vrtilakaulaknas, kadejejo mlada lejta pa odlična vzgoja. Po bogati pogostitvi smo se pa napautili pripravi v gasilsko-vaški daum, steri se je v kratkom časi napuno. Zvöjn domanji lidi so ške iz sausedne vesi tü Prišli, med njimi sam župan občine Puconci Ludvik No-
vak. Mi smo sé pa potrüdili dobra zašpilati dvej igri z naslovom Sto je bujo sausada? pa Dvej ženski v gledali. Srečni smo bili, ka je z nami leko bijo avtor pa režiser Miki Roš s svojo ženo iz Murske Sobote, steri je za odrom malo moždjiu svoje prgiške. Ja, zatau je samo on emo čas med nami. Mislim, ka smo zadovolni bili z enim
drügim, tau nam je svedočila publika s svojim ploskanjom, s svojimi rečami, veselili obrazi. Turistično
drüštvo je poskrbelo zatau tü, naj se po predstavi tadale leko drüžijo lidge na prijatelskom večeri.
6. marca sva pa z igralko Gyöngyikov Bajzek leko razveselile sakalauvske ženske na dnevi žena. Pozdravila sta ji s toplimi rečami, dobrimi željami člana slovenske samouprave, Irena
Fasching v Slovenskoj rejči, Jože Illés pa v vogrskoj rejči. Kak je tau lepau, ka se stoj spaumni od žensk, ka ji sveti v svojoj vesi. In zvöjn bola zrejli žensk, kelko mladi žensk se je dalo pozvati! In kelko mali mlajšov djeste v Sakalovci! Kak dobra je videti pa poslöjšati njivo žuborenje, veseldje. Oni so se postavili na ples najprvin,
gda je začno igrati fudaš Boris Velner iz Vučje Gomile. Mlajšom pa mladini je tau ena najbaugša pelda bila, gda so po programi tü ostali vküper, kak sé trbej lepau
pa dobra porazmeti, veseliti. Tej malim sé gvüšno povidío tau tü, kak lepau so plesati mladi sakalauvskifoIkloristi oprvim svoje nauve slovenske plese, stere je notanavčila Marija Rituper sa pomočtjauv domanje mentorice Eržike Kovač. No, glaven pomočnik je pa sam fudaš, harmonikaš zenim fejs dober padaš skupine, Boris Velner. Kelko bola veselo leko plešajo tej flajsni plesalci, ka njim on vcuj igra. Bili so redno pripravi ni, skoncentrirani, so kazali lepau na odli. Radi smo, ka ji mamo!
Vse tri prireditve so eške bole potrdile v meni, ka od toga lepšoga nejga, kak gda I sé leko vtjüper dobi lüstvo, gda sé ma od koj pogučavari, gda se radüvajo eden drugoma, si privauščijo čas za svojo döjšo tü.
Zenim sé pa zahvalimo igraki gledališke držine Nindrik-indrik vséjn funkcíbnaram, ki so nas pozvali, sol nas gora prijali pa vsejmi lidam, steri so nas počastiti s tejm, ka so biti z nami pa s svojimi domanjimi znanci. lara Fodor
Klara Fodor in Gyongyi Bajzek pa odri v Sakalaucaj
Manjšinske knjige na mednarodnem knjižnem festivalu
Državna tujejezična knjižnica, ki je strokovna knjižnica za narodnostne izdaje, tudi letos prireja razstavo na 12. Mednarodnem knjižnem festivalu, ki bo od 21. do 24. aprila v budimpeštanskem Kongresnem centru. Knjižnica bo predstavila kulturne inštitucije, šolsko in knjižnično omrežje, učbenike, založniško dejavnost in manjšinski tisk 13 manjšin na Madžarskem, obenem tudi literaturo in publicistiko, ki se ukvarja z manjšinami. Manjšinska raztava se bopripravila  v II. nadstropju na stojnici št. 318.
Razstavljene knjige, revije, kasete in zgoščenke bodo tudi na prodaj ati se pa lahko naročijo. Za strokovno razlago bodo poskrbeti sodelavci knjižnice, za prodajo pa knjigarna Teleki Teka.
Organizatorji nameravajo povabiti tudi manjšinske avtorje, ki bi se v okviru knjižnega sejma srečali s svojimi bralci.
Knjižni sejem bo odprt 21. aprila od 15. do 18. ure, ostale dni pa od 9. do 18. ure.
Porabje, 24. marca 2005
7
Glasba naj razveseli šolsko življenje
Glasbena šaula v Murski Soboti na gorenjosenički šauli tü ma mlajše že prejk deset lejt. Pri tejm je dosta včinila ravnateljica domanje šaule tistoga časa Erika Glanz, stera je pri cajti spoznala, ka
je ta možnost plus, ka leko šaula lüdi mlajšom in tau doma na Seniki. Za ceringo té šaule sé pobriga Slovenska zveza s pomočtjauv Slovenije. Včenjé v zadnji štiri lejtaj opravla Profesor, školnik Krispan Borovšak iz Murske Sobote.
• Kak ste spremenili svoj učni načrt, s kakšno metodiko včite v letošnjom leti v
glasbeni šauli, naj delo vreda opravite tak za šaulo kak mlajše? Prosili smo od Vaše šaule v Soboti, naj glaven Cilj té šaule bau pri nas, ka se mlajši navčijo igrati domanje pa drüge slovenske ljudske pesmi.
»Ja, deca ma eno zavoro že zaradi te klasike, ker je strüga pa morajo lestvice igrati. Tü je en red pa disciplina. Brez toga reda pa nega na-predka. Zatau sem jaz skombinero, malo te šaule, malo učnoga načrta in dosta-dosta ljudski pesmi, stere
so njim bliže. Dal bi pa poudarek res na ljudske pesmi, tak, kak ste vi pa starši praktično tau Predlagala ka bi njihova deca spoznala te porabske pa slovenske ljudske pesmi in se prejk njj
identifícirala. Najprvin naredili analizo pesmi, potem jo pa otroci zaigíajo. Rad bi jih pa imel pri pevskom zbori tü. Tak, ka bi popejvali, ka bi se drüžili več, vekši poudarek bi mogli dati na tau drüženje. Doma se več ne spejva telko, kak se je inda spejvalo. Zatau bi bilo fajn, ka že tej mali otroci tü popejvlajo, ka deca te še najrajši popejvle Ge bi jih spremljal na klavir pa naj deca popejvlajo. Te pa najbole talentirani pa tisti, steri resno majo volau, leko pridejo se včit klavir ali harmonike«
• Kelko mlajšov mate letos in kak leko delate z njimi? »No, letos mam osem, je prišlo par novi mali otrok. Se pravi, zopet moram iti ABCD z njimi, navčiti njim naute, psihično ji pripraviti za nastop. So pa vsi pridni, dobro je delati z njimi. Pogrešam pa, ka bi deca bola
veselo mogla priti, z vekšim veseljom bi delala. No, letos je prvič, ka sam daubo resno fejs talentiranoga otroka. V Soboti neman takšnoga učenca pa odijo trikrat tedensko, on pa pride enkrat.
Mislim, ka je pred mojimi vsejmi ucenci. Zelo je priden, vesten učenec. Zato ma predlagati naj gre v glasbeno šolo v Monošter, kje se lahko vči dostiveč časa in bolj intenzivno kot tedensko pol ure pri meni. Želim ma resno vse najbole. «
• Čustveno, kak se vezete na eden drügoga?
»Prvo leto, gda sem prišo, sem mislo, no, ka pa bau z nami. Drügo leto so bili napredki, ka smo začeli nastopati, začeli nikak tüdi drüžiti, povezovati. Moram povedati, ka so mi že resno
zlezli prav pod kaužo, no. Rad ji gledam, gda nastoparad se z njimi pogučalem. Sem sam tüdi v takšnom okolji zrasel, ka sem nej emo možnosti. Tau me še bola motivira, ka se s tau decov nika napravi, ka se njim nika ponüdi, ka deca tü leko nastopijo, se pokažejo. Ge sam tü začel želo nizki štart pa sem ogromno dose-gel. Mogauče, ka v Porabji tü bau šteri, če de eden, de dosta, ka de Vodo kakšen zbor ali spremljal folklore, ka de se angažiro. Ja, nika sem že navčijo in tau njim ostane za cejlo živlenje. Škoda, ka se nika navčijo pa te odidejo, pistijo vse. Ne vem, zakaj. Ja, vsako delo pa prosi svoj čas. «
• Letos ste meli dva nasto-pa v Slovenskoj vesi in Monoštri. Med dvöma je bijo velki napredek. Steri smo ji leko čüli, smo bili fejs ponosni na nji, ka smo njim dali na znanje z velkim ploskanjom. Vaše želja je, ka bi meli en vekši koncert s svojo decov. S tejm ji vejn leko bola motivirate tü, naj z vekšo volauv delajo.
»Ja, mi se Zdaj pripravlati za celovečemi nastop. Angažiral se bom tudi jaz sam. Rad bi, ka zapojemo tü vküper ene pesmi, ka so ji otroci sami napisali v slovenščini, eni v porabščini, eni v madžarščini, ge sam ji pa uglasbil. Naslov te cejle zbirke de pa „Naš kraj”, ker pojejo o snežak, ka je lani meo sedem metrov, pojejo o poto-k, o Srebrnom brejgi, o mami, o babici. Rad bi bil, naj nika ostane tauj generaciji, štero ges včim. «
Klara Fodor
Profesor glasba Kristjan Borovšak med svojimi učenci na Gornjem Seniki
DO
MADŽARSKE
Zasedala
madžarsko-vatikanska mešana komisija
16. marca je zasedala madžarsko-vatikanska mešana komisija, katero sta vodila nuncij Julius Januš in državni sekretar Kalman Gulyas. Med drugim so obravnavali finansiranje cerkvenih šol, kajti cerkev je mnenja, da cerkvene šole še zmeraj niso enako obravnavane kot posvetne inštitucije. Po mnenju državnega sekretarja gre za zapleteno vprašanje, o katerem naj bi se dogovarjali na majskem zasedanju komisije. Do takrat pa bodo poskusili predstavniki države in cerkve s pomočjo ekspertov izoblikovati skupno stališče.
Na podlagi zakona se mora zadeva cerkvenih nepremičnin urediti do leta 2011. Predstavniki cerkve so očitali svojim sogovornikom, da je država namenila urejanju tega vprašanja v tem letu manj sredstev kot prejšnja leta.
Zasebni kapital za
obnovo študentskih "domov''
Minister za šolstvo Balint Magyar je z 20 inštitucijami podpisal pogodbo o obnovi dijaških domov in študentskih naselij. Obnova bo potekala s pomočjo zasebnega kapitala. Po načrtih vlade naj bi se do leta 2006 na ta način obnovilo kakih 15 tisoč mest v dijaških domovih ter se zgradili novi domovi, v katerih bo mest za kakih 10 tisoč dijakov in študentov. Inštitucije - srednje it visoke šole ter univerze - bodo dijaške domove najele za 20 let, nakar jih bodo ati odkupile ali podaljšale pogodbo o najemu.
Programi, prireditve
•	Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava prirejata 3. aprila ob 15. uri v cerkvi na Gornjem Seniku koncert slovenskih cerkvenih zborov, na katerem bo nastopilo 16 cerkvenih zborov iz Slovenije in MePZ Avgust Pavel z Gornjega Senika.
•	2. aprila bo Gledališka družina Nindrik-indrik nastopila v Radovcih. Predstavili se bodo z dvema kratkima igrama (Čistak normalen den in Dve ženski v gledali).
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106, 6 MHz
Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 24. marca 2005
8
Feri Lainsček, Dušan Šarotar
Občutek za veter
»Topoli kot starci na pragu prehoda. / Pred njimi usiha svečina zahoda, / Za njimi v širnem morju tanina/ tonejo ladje in tudi brežina. / Na molu le upanje večno poseda/ in luna je žarna posoda obreda - / do jutra se barvaste vračajo sanje, / sanjavci pa zopet verjamejo vanje. / Topoli v očesu sončnega vzhoda, / gladina ravnice spet čista kot voda//. Feri Lainšček.
»Nikoli ne bom zmogel prenesti večnega  molka, resničnega brezvetrja, ki leži na dnu mrtvega morja, niti ne bom zmogel pričarati uničujočega viharja, v katerem je bil ustvarjen svet. Vedno bom le šepetal kot ravnina, ki ni ne morje ne zemlja in ki raste v meni. « Dušan Šarotar. Besede Ferija Lainščka in Dušana Šarotarja se prepletajo s fotografijami Jožeta Suhadolnika in za poslastico zgoščenka z uglasbenimi Lainščkovimi pesmimi (avtor glasbe Miha Grobler, vodja skupine Občutek za veter). Knjiga je izšla pri založbi Franc - Franc, v zbirki Podobe Panonije, uredila jo je Vesna Radovanovič.
»S svojim občutkom za veter sta zbudila tudi moje čutenje in občutke, povezane z ravnino, reko in vetrom. Iz njunih besedil sem prebral melanholijo pokrajine, skrite v njeni ravninski brezkončnosti in v njenem nenehnem rečnem odtekanju. Mogoče bi namesto tuje melanholije lahko uporabil tudi domačo besedo otožnost, pomembno je le, da tako pri eni kot drugi ne povlečemo preprostega enačaja z žalostjo, « piše knjigi na pot pesnik Kajetan Kovič.
In dalje iz uvodnika: »Ta veter, ki prihaja iz daljav in se vanje spet vrača, pričujoč in odsoten, pa nam ravno zato, ker še nismo izgubili občutka zanj, v otožnost primeša sladkost, ki nas tudi ob odsotni Afroditi spominja na njeno nekdanjo bližino, in osamljeno uho ga sliši, ko premika trave. Tu je tudi godba, kakšna neki, če ne ciganska, ki duše muzikantov in poslušalcev sladko boli, pa naj gre za kartaše brez sreče v igri, za zdomce, ki se vračajo za prazne mize, ali za samotne pivce v zakotni krčmi od prvega do zadnjega špricerja. « Pesnik Kajetan Kovič še želi, da bi knjiga odprla bralcem pot v pokrajino, po kateri se spreletava veter, kajti »Ta veter je navsezadnje in morebiti zares edino v nas. «
Knjiga Občutek za veter je večplastna celota, sestavljena iz branja pesmi in kratkih tekstov, ki so - lahko - pesmi v prozi; sporočilnost besed moramo povezati s črnobelimi fotografijami, in ko to naredimo, si zavrtimo še zgoščenko z nekaj več kot pol ure glasbe. Avtorjem, vsem po vrsti, je uspelo presenetiti s projektom, pri katerem ne moremo ostati ravnodušni tudi, če nismo zaljubljeni v veter nad prekmursko ravnico.
Občutek za veter je del širšega projekta, ki nastaja zadnje leto, pri njem pa sodeluje več ustvarjalcev iz Pomurja in drugod. Predvidene so predstavitve knjige, med drugim tudi v Veliki Polani, rojstnem kraju pisatelja Miška Kranjca. »Vse, kar se umakne, odteče in umiri, prekrije zemlja, iz katere bo nekoč pognala trava, kije nihče ne more do kraja pokositi. Ko nas več ne bo, bo morje, ki se je umaknilo, odteklo in umirilo naš edini spomin. Ujet bo v skladih soli, ki jo bo nekdo drobil na kruh, zapisan v naftnih madežih na zapuščenih cestah, ter odtisnjen v sencah rib, ki počivajo v kamnu. « Kar ostane, Dušan Šarotar.
eR
Skur nej Rus
Gda sam šest lejt star bijo, že sam kumar Čako, naj leko v šaulo dem. Z dvaura sam gledo, kak sé vekši mlajši šetajo veselo domau vsakši zadvečerak iz šaule. Zaman so mi starejše sestre pravle, ka dočas boj rad, ka si leko doma.
Nej trbelo dugo čakati pa sé je meni vrag tö skazo. Daubo sam edno torbo na pleča, puno s knjigami pa hajt v šaulo. Kak sam staplo proto Števanovcem, gde je šaula bila, pri vsakšom stopaji sam menje volé emo. Vsakši den tri kilometre ta pa tri kilometre nazaj. Kak mo dja tau lado, mi je odlo po glavi. Dapa tau nika ne deje, sam sé veselijo, zato ka v šauli gvüšno dobra baude. Nej tak bilau!
Gda smo taprišli, včasin so nas notra v stolice posadili pa smo roke znak zark zase mogli djati, gučati smo nej smeli, tak kak če bi v vauzi bili. Dapa najlaguvejše je ešče potejm prišlo, gda se je prva vöra začnila. Vsakši je gora mogo stanti pa ta mogo prajti kak sé zové, Odkec je prišo pa malo od družine. Te sam vpamet vzejo, ka drügi šaularge nika ovak gučijo kak dja. Doma sam samo slovensko rejč čüjo, vogrsko samo te, če je kakšen Vogrin prišo. Vse me je aumanca polejvala, dočas ka sam na red prišo.
»Na, tebe kak zovejo? « me je pitala učiteljica Vogrski, gda sam gora stano.
Ménje sam ešče zato nikak tapravo, dapa potistim sam sé samo nika kranjski mantrau. Gda je tau leranca čüla, vejn ešče sapo nej vzela, samo tau pitala:
»Ti si pa Odkec prišo? «
Tak sé je začno prvi den v šauli. Gda sam Popodneva domau prišo, včasin sam pravo materi, ka več nemo üšo v šaulo.
»Zaka nej? « je pitala ona. »Zato, ka tam niške ne vej slovenski. Dja mo bole v tašo šaulo odo, gde slovenski včijo. «
»Taše šaule nega, pa Vogrski sé tak tö moraš navčiti. «
Ka malo volé sam ešče emo, tista mi je tö vcejlak odišla. »Jaj, kak dobra bi bilau doma biti, « sam se škrabo po glavej. Drügi den sam zato malo volé nazaj daubo, zato ka sam čüjo, ka verouk slovenski včijo gospaud Mar-kovič. Že sam komaj Čako, naj petek baude, zato ka smo te meli verouk. Kak so vöcingali od prejšnje vöre; gospaud Markovič so že na pragi stali.
»Vsakši naj si sede dola, zato ka že začnemo tö. «
Etak smo več časa meli. Drügi, tretji, štrti klas so ešče notrazocmarili v klas, zato ka smo vküp meU verouk. Pa so gospaud že začnili tö. Gučali so pa malati gora na tablo tak, ka se je vse prašilo. Dja sam je pa samo gledo tak z blejdim. Nej sam vedo, če se mi je zmejšalo ali vüje nejmam dobra vözaprane. Bilau je, ka sam razmo, bilau, ka nej. Kak etak zmišlavam, gnauk samo predmé staupijo.
»Ti pa Zaka ne pišeš tisto, ka gučim? «
Dja sam tak prestrašeno go-rapogledno pa sam edno rejč nej mogo vözdjaklati. »Ja, ti ešče ne vejš pisati, « so pravli gospaud Markovič. »Te pa sejdi v meri pa po-
slüšaj, ka gučim pa si zamerkaj, zato ka drgauč mo te vöpito. «
Dja sam samo sejdo pa gledo, dapa dosti vse sam si nej vedo zamerkati. Kak sam domau prišo, včasin sam spitavo stariše. Kak je tau, ka dja Zdaj več nej Vogrski pa nej slovenski nika ne razmejm v šauli, cejlak sé mi je zmejšalo.
»Zaka? « so me pitali oni. »Zato, ka sam na verouki gospauda Markoviča tö samo pulonja razmo, ka so gučaü. «
»Zato gučijo oni tak špajsno, ka so oni Hrvat. «
»Zdaj mo se te mogo včiti dva jezika, vogrskoga paj hrovačkoga tö? Dja več gvüšno, ka nemo üšo v šaulo, bola mo doma pa mo krave pašo, ' one' me' razmejo, ka jim pravim. «
Etak sam začno osnovno šaulo. Ne vejm kak, dapa nikak sam go zato vöspravo. Gda sam pa v Srejdnjo šaulo v Körmend prišo, tam sé je pa začnilo vse znauva. Gda so sošolci zvedli, ka sam Slovenec, nej so mi mer njali. »Povej, kak je tau, povej, kak je tisto slovenski, « sam 
čüjo cejli den.
Vido sam na njij, ka so skur nevoškeni zato, ka dja ešče eden jezik gučim. Najbola so pa te bili nevoškeni, gda smo rusičko vöro meli. Če je školnik kaj goraprešto, tisto sam dja včasin dolaobrno, prevedo. Školniki je sprvuga skur nej lagvo gratalo. Pravo je, ka tau nej istina, taše nega. Potistim pa že samo telko pravo: »Tebi je léko, zato ka si ti tö skur nej Rus. «
K. Holec
Porabje, 24. marca 2005
9
»Če sva se nej razumela, te sva si kazala«
Kak šegau majo prajti, lübezen ne pozna meja. Tau je pa duploma istino, če je dekla iz Andovce, pojep pa iz Čepinec. Sploj pa več zdaj nej, gda so sé meje odprle. Gnauk svejta bi zato tau nej tak na léki bilau, pravim Norbina Gorzi, steri sé sprvuga samo smeje pod bajüsi pa ženo Anamarijo gleda, naj ona odgovarja.
•	Ka bi te bilau, če bi še meja nej odprla med Verico in Čepinci?
»Te bi vejn zdaj nej tü pripovejdali pa bi sé z ženauv tü nej spoznala, « pravi Norbi. »Zato, ka na leto smo samo gnauk ali dvakrat šli kauli nad Bajánsenye. Nej bilau vrejdno se telko kauli voziti. Med Čöpanci pa med Verico je pau kilomejtra, kauli smo se pa štirideset kilomejtrov vozili. « 
•	Dapa  zavolo žene bi zato
vrejdno bilau?
»Pa vejš, ka bi vrejdno bilau, samo ka te sam eške nej pozno Anamarijo, « se smeje Norbi. Gda se je pa meja odprla, te smo pa že tak den nauč na Verici bili. Te pa že sploj, gda sam jo spozno. «
•	Leta 2003 sta so zdald
kakšna dokumenteje trbelo k taumi, naj še madžar-
ska državljanka pa slovenski državljan leko zdata? »K zdavanji so vejn samo matični list prosili. Anamarija ga je v Števanovci vösprosila, dja pa tü. Gda sva sé zdala, te je žena dobila vizo za tri lejta. Gda dolaprteče, te go podukšajo. «
•	Državljanstvo (allam-
polgdrsdg) gda leko dobi? »Tak sam čüjo, ka zdaj ponauvoma, če sestoj sé oženi, tisti za dvej leti leko dobi, če napravi izpit sto nej oženjeni, tisti samo za osem lejt«
•	Kakšni izpit trbej naprajti?
»Iz slovenskoga jezika. « »Meni so tau pravli, « pravi Anamarija, »če sam sé v os-
novni šauli osem lejt včila slovenski jezik, te mi nej trbej izpita naredti. Dapa če dobim slovensko državljanstvo, te sé madžarskomi državljanstvi moram odpovedati. «
• Zaka?
»Zato, ka je taši zakon, ka dvej državljanstvi ne morem meti. «
•	Zaka de baukše, če’š slovensko državljanstvo mejla?
»Zato, ka dja zdaj že tü živim v Čöpanci, brezi državljanstva niše socialne podpore ne morem dobiti. Če bi nej bila oženjena, te bi še pri zdravniki mogla plačati. «
•	Slüžbo bi zato leko dobila z vizov tö, nej?
»Tašo vizo mam, ka s tauv bi leko kama koli delat üšla, dapa zdaj še za volo hčerke tak ne morem titi. «
•	Tvoja ženaje že druga tü v Čöpanci, stera je z Vogrskoga. Leko, ka ešče jih več tö pride sé prejk?
»Zaka bi nej prišle, Vejpa na borovom gostüvanji je tö taši par bijo vküpzdani. Ženin je iz Andovce bijo, sneja pa iz Čöpance. Ovak je pa tak, ka je v Sloveniji več moškov kak žensk. Če doma nega, te
moramo v tujino titi po nje. Na Madžarskom je pa ranč naaupak. Tam je več žensk pamenje moškov. Etak pa te tau ranč paša, « se smeje Norbi.
•	Ne bojite se, ka do verički ladjeni čemerni na vas? »Ah, kaj bi pa čemerni bili, vejpa trno ranč jih nega. Ka so, tisti so pa že tak bola vsi
stari ladjeni, oni sé tak nedo ženili. «
• Kak na gausto odita
prejk na Madžarsko?
»Na keden gnauk-dvakrat, če kaj trbej. Istino, Zdaj zato Večkrat, zato ka so tü pri nas zaprli krčmau. Zdaj pa te v veričke krčamu moramo odti. « -  Splača se prejk k nam odti küpüvat? »Pa vejš, ka se splača. Tü pri nas za pet-šest djezero tolarov samo v edni vrečki prineseš domau. Za tou vrejdnost pri vas dosta več vse leko küpi. «
•	Anamarija, kak se tebi tü v Čöpanci vidi?
»Ranč tak kak tam prejk doma v Andovci. Nika lagvoga ne morem prajti, samo dobroga. Dobre sausede mamo, eden drügoma pomagamo. Vejn tau je razlika, ka tü lüstvo bola vküpdrži kak pri nas. «
•	Vejn zato, ka tü še mate sausede, nej tak, kak v Andovci?
»Nej, Vejpa če je menje lüstva, bola bi vküp moglo držati. Istino, tü pa mladina ne drži tak vküp kak pri nas v Andovci. Tü je tak, ka eden tü sé dé, drügi pa tam ta. «
•	Gda si sé prišla, tö si še nej tak dobro znala gučati
slovenski kak zdaj, nej?
»Pa vejš, ka sam se mogla navčiti, zato ka ovak bi se nej razumela. Drügo pa je tau, ka Zdaj kauli sebe samo slovensko rejč čüjem, etak se zato bola brž leko navči. «
• Kak sta se tö spoznala, če si ti samo malo znala slovenski, on pa nika nej Vogrski?
»Sprvuga je zato malo božno bilau. Pulonje sam slovenski pravla, drügo pulonje pa Vogrski. Pa te tak sva se zato nika razumela. «
•	Tvoj mauž, Norbi, zna
kaj Vogrski?
»Trno nej, dapa če malo več spije, te že zato kaj tatuče. « »Dja za tau nemam časa, « pravi Norbi, »zato, ka je tau preveč, ka bi se dja tau navčo. Sprvuga je tak bilau, če sva se nej razumela, te sva z rukauv kazala eden drugoma. Tak je tau bilau. «
•	Kak se počütiš v nauvi družini?
»Sploj dobro. Velko srečo mam, ka sam v tašo družino prišla. Dobro taščo mam, dosta vse mi pomaga. Gvüšno, ka bi žmatnejše bilau,
če bi z možaum pa s hčerkov sami bili. «
• Tü v Čöpanci še mladina kama odi zabavat?
»Bola tü kauli po vasaj, če je kakšna veselica. Pri nas je disko samo v Soboti. Tau je pa trideset kilomejtrov od nas. Mladina bola v krčmau odi. Nika malo spijejo pa se malo pogovarjajo, važno je tau, ka se leko srečajo. Prvin gda še malo autonov bilau v vesi, te smo se z dvöma pa z trejmi pelali na veselico.
Zdaj že pri vsakši hiši djeste auto pa posaba se mladi vozijo. «
•	Vaši mladim, če še zabavati škejo, je Monošter dosta bliže kak Sobota.
»Bliže je, samo tau, ka se ne morejo mladi zgučavati med seuv. «
•	Ti si se tö nej znau Vogrski zgučavati z Anamarijov pa ti je itak žena gratala, nej? Tak ka te jezik ne mora problem biti.
»V tejm prav maš, « se smeje Norbi pa v rokau vzeme leto staro hčerkico.
K. Holec
Anamarija pa hčerkica
Norbi in Anamarija na zdavanji
Porabje, 24. marca 2005
10
Žau, dosta smo pozabili
Toga ipa dosta gučimo od toga, ka smo »pozabili« Porabski jezik. Najbole je tau istina, ka gda bi leko edno rejč po našom tü povedali, te - ne vejm, Zakoj - depa vogrske reči nücamo. Za toga volo pa Vaugri, ki tau poslüšajo, tak mislijo, ka mi samo tak zvekšoga znamo svoj jezik. Pa te sam eške nej gučala od nistarni lidi, stere tau sploj mauti, ka med seboj slovenski gučimo.
Nej dugo, ka sam v špitalaj ležala pa je tak prišlo, ka so v mojo sobo k moji posteli najbole skrajek edno malo starejšo porabsko žensko pripelali. Müvedvej sva si - če rejsan nej sploj na glas - slovenski pripovejdala. Tak sam vidla, ka je tau tej ženski sploj dobra spadnilo. Samo ka je naja radost nej dugo trpejla. Edna Vogrinka v sobi sé je gnauk samo razpeznilapa mi je tak prajla, ka naj tak njava te »čelak« jezik, ka oni tak mislijo, ka od njij klepečeva. Ge sam tü malo čemerasta gratala. Pa nej za toga volo, ka rejsan se ne šika med drügimi drügi jezik gučati kak tej drügi. V tejn je pravico mejla. Samo ka me je zatok dvaujo itak strašno mantralo. Ta ženska je nej gledala na mojo starejšo sausedico, šteroj je na svojom matemom geziki gučati polonje zdrav) a bilau. Tau sam tü sploj žmetno trpejla, ka je naš jezik tak doj poglenila. Ka je tau, ka »čelak«? No pa te v tej prvi čemeraj sam ji raztomačila, ka je tau nej »čelak«, liki tau je takši jezik, kak na svejti sterikoli. Samo ka mi je ona tak nagnauk nazaj potočila, ka Zakoj pa te ta ženska tüj pa tam vogrske reči »loboče«, če je te naš hirašan jezik tak reden jezik. Pa te sam ji tak na pau mogla pravico dati. Dobro vejmo, ka naš dialekt modeme reči ne pozna.
Zakoj sam te misli doj spisala? Nej zatok, ka bi kakšo svajo začinjala. Bola zatok, ka seja moramo malo vküppobrati, malo potrüditi pa malo čistejše gučati Porabski jezik. Naši starci so zatok sploj lepau znali naš jezik. Na ednoj pekli bi vam nut pokazala, Zakoj ge tau mislim.
Gda sam ge eške mala bila pa sam mogla po njivaj, po lesej pomagati - če drugo nej krave pasti - te smo mi vsakšo njivo, vsakše sonžete po imeni vedli. Oča ali mati so nej tak prajli, ka gnes krave ženi ta vrkaj ali ta Spodkar. Vsakši pašnik je emo svojo ime. Etak so mi prajli: »Idi pa krave ženi na - povejmo -Medjetjin jarek. Ali je ženi na Duge vrtnice ali na Kamen pa tak tadale. Njive so tü vsakše mele svojo ime, povejmo Kratšine. Pa Zakoj so tau bile Kratšine? Zatok ka je ta njiva kratka bila. Ali so prajli demo na Dugo njivo orat ali demo v Grabe ali na Grajke ali Dugi ali Kratek kamen. Demo v gauščo v Tömjek ali na Kamen. Pa te smo vsi vedli, gde so te njive, gde so te gaušče. Ali demo v cirkev skauz Tameskoj gaušči. Pa etak smo nigdar nej zablaudili ali drugo delali, liki so nam prajli.
Pa nej samo na tauj strani smo samo slovenski gučali. Vse smo slovenski gučali, istina ka gda smo mali bili smo ranč Vogrski nej znali.
Gnesden dva, tri ali več jezikov znamo, dapa tau ne znamenüje, ka svoj materni jezik trbej pozabiti. Človek Večkrat čüje, ka je pa te jezik? Vej pa s tejm našim nikan ne prideš. Ne smejmo si tak premišlavati! Pa te vam na tau tü edno peldo leko povejn. Pred dostimi lejtami sam Večkrat ojdla po Rusuškom. Gnauk se je Zgodilo, ka smo od Moskve sploj daleč bili, bili smo v olimpijskom Varaši. Pa te sam se ge s svojimi kolegami, ki so Vaugri bili pa so nej vedli rusoški jezik, napautila v Moskvo z metronom. Tam metro ne odi tak na kratki kak povejmo v Budimpešti, liki na peldo, od olimpijskoga Varaša do Moskve je bilau 38 postaj. Naj niške ne misli, ka ge Znam rusuški. Ge tü ne Znam, nej gučati pa šteti tü nej. Pa te tam pod zemlauv smo se vse vküp zmejšali pa smo nej vedli, gde smo. Vidla sam, ka tej drugi že pune lače majo, vej pa za par vör de fligar išo domau pa tam nas nišče nede čako. Ge sam sejdla pri ednom sodačkem oficiri pa sam mislila, ka mo ga slovenski pitala, kelko postaj se moramo eške pelati, ka do Gum-a pridemo. Pa glej čüdo, razmo me je pa je s prstami kazo, ka eške pet, depa on de Zdaj doj. Pa med vratami mi je eške gnauk pokazo ka pet. Pa je tak bilau. No, drugi bi sé eške gnes tam graužali v Rusuškom pod zemlauv, če bi ge nej znala te »za nikoj nej valaun« jezik.
Irena Barber
Pismo iz Sobote
Š u n k a
Zdaj je ranč tisti čas, gda okajeno mešo začne zrejliti. Na podi so klobasi, rebra, rbteni falati, lalovke pa gvüšno šunke tö. Na, ranč šunka je tisto žmano mesou, po sterom se pozna kakši vert je pri rami. Boukša kak je šunka, več vala vertovo menje med lidami. Tak je bilou in tak bou za naprej. Dapa vejte kak je, vsikši človek svojga konja vali. In tak je pri šunki tö, pri tom se nika ne da pomagati. Na tou sam gore prišo nej dugo nazaj, ka so se možakari v krčmej zgučavali, steri boukšo šunko vej naprajti, pa steri najbole po pravon tou dela. Boug moj, tou bi vi mogli čüti pa videti.
Ja, biu je že kesen zadveče-rak. Štirge so kartali, trge pa so gledali. Tam nin za pou vöre je prišo eške štrti, ka de gledo, kak ovi štirge kartajo. Dapa té štrti je emo v rokaj nikši papir pa v njega nika nut zamotano. Ja, istino mate, emo je en falat svoje domanje šunke. Dau joje krčmara, una jo je narejzala, kcuj pa njim je dala eške krüj pa lük. Vse tou je dole dala pred nji. Karte so vkraj djali in začali pomalek gesti trno lejpo rdečo šunko zbejlim špejkom na spoudnjom falati. Nika časa so bili čistak tiüma. Na, to sé razmej, ka so se trno flajsno k gestiji kcuj spravila tam nin za deset minutov je tisti med možakarami, ka sé vsigdar drži za najbole moudroga, naraji pravo:
-Nemam kaj povedati, dobra šunka je gé, rejsan dobra. Dapa kak če bi malo premalo taposenila. Leko bi visela
eške kakši mejsec ali dva. Tak je povedo, v lampe pa jo je tak noso, kak če bi bila ranč takša, od stere je gučo.
- Ge moramprajti, - se je zglaso najbole mladi pa najbole stari med njimi, - ka je ranč
takša, kak jo mam ge šegou delati, samo ka je ta nej zadosta osoleno. Malo več soli
bi mogo nut v pac djasti pa bi vido, ka je prava šunka.
Tisti možakar, kaje šunko prineso, je nika nej pravo, samo ji je poslüšo. Ovi pa, bole so geli, vekšo volou so meli gučati od toga, kakša mora biti najboukša šunka. Za en čas je
najbole glasen grato od krč-marice mouž.
-	Leko, ka istino mate, gda gunte od šunke. Dapa meni je moj dejdek vöovado, kak še dela najbole prava šunka.
Tou je takša šunka, ka si eške angeli prste Mejo, gda jo gejo, - je na velko tumačo, nut v ram pa je nej stoupo, ka bi jo vö prineso. - S šunko se moraš vsikši den zgučavati eške gda je v paci, gda pa jo voobejsiš, pa dvakrat na den. Od toga grata šunka najboukša šunka, ka te vedli, - je še povedo pa vzeu s talejra slejdjen falat šunke.
-	Tou mi dun nešgučo, - sé je prouti postavo že oumani veški bautoš. - Takše šunke, kak je naša, nega nin! Vi sploj ne vejte, kak še dobra
šunka dela. Tou vejm ge, Vej moj brat, moj oča, je vedo
mojpokojni dejdek pa leko, ka Vej eške naš stric. Dapa tou še nigdar vö ne ovadi.
-	Te jo pa prinese ka mo vidli, deje rejsan tak dobra, - je škeu kouštati najboukše šunko na svejti šofer brezi slüžbe.
Na, tak je gratüvalo vse bole vrauče pa ostro. Edni so sé zgučavali od paca, drugi od drv za dim, tretji o začimbaj, štrti o mrziom vötri, peti pa od bože vole. Tak je nagnouk cejla krčma bila v mali bojni kouli šunke. Vsikši je vedo, kak sé najboukša šunka naredi in je škeu, naj drugomi tou
dun v glavou pride, če ovak! nej, s pesnicami tö. Tak so sé pomali začali Cükati, sé dregati z laketami, stiskavati za šinjeke, dokeč je eden nej enoga dojoblisno drugoma kouli vüj, eden drugi pa drugoga kresno po nousi. Takšo lejpo bitje je vövdarilo, ka se narejdki vidi.
Vse sé skonča na toum svejti bitje tö. Trpelo je edno pet minutov, po tistom so več nej vedli, Zakoj sé bijejo. Po tistom so tadale pili, kartali pa sé šalili s krvavimi lampami | pa z otečenimi nosami. Nejsam je dugo gledo, liki sam šou domou. Nika zanimivoga sé je nej več godilo. Dapa na drugi den sam šou v bauto, ka krüj pa mlejko küpim. Tam je že biu od krčamarice mož, steri bi se s šunkami zgučavo. Ranč je küpüvo dvej šunki iz fabriki Vej pa vejte, tistej mokre pa méke in pofarbane s solitrom. Če jo küjaš, raznok spadne. Gda sam šou mimo krčme proti doumi, san vpamet vzeu reklamo napisali no na glažojno
GNES ZA GÜŽINO DOMANJA! ŠUNKA Z RENOM Na, sam si brodo, kakša dobra domanja šunka de na stouli. Doma sam stoupo gor na pod in si vrežo našo domanjo šunko. Vörvlite mi, boukše nega; na toum svejti, dapa če mi pal tou niške ne da valati.
MIKI
Zahvala
V 82. letu starosti je za vedno zaspala
Terezija Čuk Mukič (Masarina Trejza z G. Senika).
Ob boleči izgubi sé zahvaljujémo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki ste nam izrekli ustno in pisno sožalje, darovali cvetje in sveče ter za sv. maše.
Posebej sé zahvaljujémo Veleposlaništvu RS v Budimpešti, Generalnemu konzulatu RS v Monoštru, Zvezi Slovencev na Madžarskem, Državni slovenski samouprava Radiu Monošter, Slovenskemü društvu v Sombotelu, Domu psihiatričnih bolnikov v Monoštru ter Bolnici za rehabilitacijo v Monoštru.
Žalujoča družina Mukič
Porabje, 24. marca 2005
11
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Bojna pri Malom potoki
Je že tak na toum svejti, ka si mlajši peldo gemlejo od sta-rejših pa bi včasi boukše bilou, ka bi bilou ranč naoupak. Na tou so mlajši iz Male vesi tö gore Prišli. Dapa najprva so mogli bojno skouz dati. Bilou pa je tou tak.
Feri je prineso k potoki nikšo svojo špilo. Mala Rožika jo je gledala. Trno rada bi se z njou špilala, Feri pa je na tou ranč nej brodo, ka bi jo steromi dau v roke. Kak bi pa, vej pa je bila vcejlak nouva. Tak so leko drugi mlajši samo gledali, kak se vömeče pred njimi. Za eden čas je mali Toni odišo
domou po svojo špilo, ka jo je niške Zvün Djoužeka pa Vere eške nej vido. Tak so se Zdaj uni trge špilali z njegovim avtonom. Zdaj je Ferija začnilo mantrati, kak tej njegvi auto dela, ka se leko pela naprej pa znak. Zato je dopüsto, ka se leko z njegovo špilo Zdaj špilajo eške Rožika, Lujzek pa Boris iz Lublane. Brodo si je, ka de ga Toni proso, naj njemi tö dopisti. Tak bi ga se leko vömejno za njegvi avto. Dapa Tom je nej od toga brodo. Pomalek sta tak gratali dvej mlašeči gnejzdi, iz stere so čidale bole na glas pa lagvo spejvali.
-	Vej pa takši avto v vsikši bauti leko vidiš, - je najbole na glas gučo Feri.
-	leko, ka istino maš Dapa meni ga nej trbej odti v bauto gledat. Ge svojoga mam, -njemi je nej ostano dužen mali Toni.
-	Gvüšno, ka nej, - se je kcuj zvezala eške Vera. - Njegvi
ata telko pejnez ma, ka njemi ga je leko küpo.
-Moj ata pa ma telko pejnez, ka bi vse takše avtone leko doj küpo, - se je proti postavo Lujzek iz Ferijovoga gnejzda.
-	Vej paja, za to se pa z biciklonom v slüžbo vozi, - njemi je nazaj zabrüso Djoužek, -avto pa špara vgaraži. -Ka se pa gora neseš, -jezdaj stano na svoje duge pa tenke noge Boris iz Lublane. - Pri nas v Lublani takše stare autone, kakje od Tonija, ranč več ne odavajo, ka smo nej tak zaostanjeni.
-	Ka pa iškeš eti pri nas, če
smo mi zaostanjeni, - je gor stanila eške Vera.
Drugi so tö gor stanili. Gledali so eden prouti drugim kak kakši mali kokouti. Samo eške malo je trbelo, ka se vküper zgrabijo. Takšo se je za en čas rejsan Zgodilo. Vküper so se zagnale deklične. Mala Rožika se je zagnala v Vero, ka prej preveč čemerno gleda njenoga Borisa. Trbej povedati, ka je Vera zalüblena v toga pojba iz Lublane. Ena je drugo zgrabila za lase pa sta se začale vlačiti es pa ta. Po tistom je Feri stoupo do Tonija pa ga je ta süno. Toni je prileto na zemlou kak kakši korat. Zdaj je Djoužek skočo Feriji kouli šinjeka. Za eno minuto so vsi bili vsepoprejk, dokeč je nej vövdaro djoj.
- Krv mi teče iz nousa, aaauuuuuuuuuuuu, - je začo troubiti Lujzek, steri se je z nousom zaleto v Verino glavou.
Tak nagnouk so vsi vküper stopili, is-kali po žepki vacalejžece, nosili iz potoka v pesnicaj vodou, samo ka pomorejo Lujzekovomi nousi. Krv se je brž Stavila. Špilali so se tadale, kak če bi se nika nej Zgodilo. Feri je poganjo es pa ta po pouti pri potoki avto od maloga Tonija, Toni pa drugi so se špilali s Ferijovo nouvo špilo. Tak je bilou, dokeč je nej prišo večer. Odišli so domou na večerdjo, po tistom mujvat pa spat.
Nieden si je nej škeu broditi od tistoga, ka se je zgodilo. Pa niške je od toga nej nika senjo. Vejn ji je sram bilou, ka so tak nouri bili, skur kak starejši lidge, steri se vejo koriti pa bojnati za navaden konjski dr... Vej pa vejte, na koj si brodim.
Miki Roš
Gledališče v gledališču
Rejdko sé človek tak na žmani nasitíeje, kak se je tau Zgodilo 11. marciuša na premieri Mladoga porabskoga gledališče
Ideja, da bi mladi Porabci tö špilali, se je »küjala« že
dukši čas. V Porabji se je v zadnji časaj gledališka-lutkovna dejavnost preci razširila. Več kak dvajsti
lejt že špilajo mali Senički lutkari, gledališka držina Nindrik-indrik de letos 10 lejt stara, peto leto pripravla svoje predstave Števanovska gledališka skupina Veseli pajdaši. Špilajo mlaj-
ši, 'špilajo vözraščeni, falila je pa mlada generacija, stera bi leko tau delo tadala pelala. Tau »lüknjo« je vpamet vzejo Miki Roš, režiser iz Murske Sobote. S finančno pomočjo Ministrstva za kulturo iz Ljubljane je lani zač-
no delati z mladimi gimnazijci monoštrske gimnazije. Letos so pripravili igro z naslovom »Gledališče v gledališki« (Színház a színházban). Kak že naslov tö kaže, mlajši zašpilajo, kak če bi v gledališči eno igro probali. Zvün toga, ka v vlogaj (szerep) pokažejo svoj karakter,
je dosti smejšni situacij tö. Eden je boječi, drugi smejšen, tretji najgera, štrta zalüblena, zatok ne živi na toj zemli... Režiser, steri je napiso tö igro, je s posrečenim
občutkom nüco domanjo porabsko rejč pa knjižno slovenščino, tak igro leko razmej vsakši, tisti tö, steri samo porabsko guči pa tisti tö, steri samo knjižno rejč. Če vejmo, ka med tejmi mladimi »igralci« je bole malo takšni, steri ešče gučijo slovenski (je med njimi takšna
dekla tö, stera je čista Vogrinka pa se slovenski vči), moramo priznati, ka je za tau predstavo trbelo dosti delati. Tak mlajšom, kak režiseri Mikini pa njegvoj
pomočnici Eriki Glanz. Zatok je pa potrejbno ejksra pohvalni. Tau je vözdignila na konci predstave Klara Fodor, Sekretarka Zveze Slovencev tö, stera se je zahvalila starišom, ka so svoje mlajše pistili na probe, ka-koli, ka dijaki gnesden majo dosta za včenje. Kak je pravla, Zveza vüpa, ka so mlajši od toga prvoga uspeha (si-ker) ešče vekšo volau dobiu pa do tadala delali. Na konci pa naj naštem menje mlajšov, ka so rejsan vrejdni tau: Krištof Kiss, Agota Holec, Gabor Holec, Laslo Pinter, Anamarija Bedič, Balaž Šoš, Erika Dončec, Patricia Scheili.
M. S.
Porabje, 24. marca 2005
Tabor na Rogli
BARBARA: Na gimnaziji so me obvestili, da lahko gremo od 24. februarja do 1. marca smučat na Roglo. Jaz sem se spet prijavila pri učitelju. Zdaj že drugič. Zame je smučanje res lep šport, zato ga moram vaditi vsako leto. Vsak dan smo imeli od 9. do 12. 30 in od 14. do 16. ure smučarske vaje. Oskrba je bila zelo dobra. Dobili smo zajtrk, kosilo in večerjo. Počutila sem se zelo dobro in sem zelo vesela, da sem lahko preživela lepe dneve na Rogli. Rada bi se zahvalila Ministrstvu za šolstvo in šport v Sloveniji, da so nam to omogočili.
AGICA IN KATJA: V četrtek, 24. februarja, smo se ob os-
mih zjutraj z avtobusom odpeljali na Roglo. Gimnazijci smo bili skupaj z osnovnošolci iz šole I. Szechenyija. Popoldne smo že bili na cilju. Prenočišče smo imeli blizu smučišča. Jaz (Agi) sem se že drugič udeležila šole smučanja. Že prvi dan smo lahko smučali, toda samo na otroški smučarski progi.
Vsak dan je bil skoraj enak. Hrana ni bda preveč okusna. Vstali smo ob sedmih, potem smo šli zajtirkovat. Ob desetih smo že morali biti na smučišču. Dvakrat smo lahko šli plavat v bazen. Pri restavraciji je bila steza za bob. Skupaj sva šli tja. Bilo nama je zelo všeč. V ponedeljek smo imeli tekmovanje, vsak se je smu-
čal tako, kakor je znal. Zvečer je bil disko. Ko smo se v torek peljali domov, smo se na avtobusu pogovarjali o uspehih. Bila sem (Agi) na tretjem mestu in sem dobila bronasto medaljo. To je lep spomin zame in tudi za moje prijateljice. Na splošno nama je bilo zelo všeč.
HAJNALKA, RENATA IN TAMARA: Na Roglo smo se odpeljali v četrtek zjutraj. Spremljali so nas učitelji telovadbe. Med potjo smo imeli postanek v Murski Soboti. Po prihodu so nas peljali v naselje. Po majhnih nesporazumih smo se končno dogovorili, kdo bo kje spal. Že prvi dan smo šli smučat. Drugi dan smo se zbudili že ob sedmih. Dopoldne od desetih do dvanajstih So nas učili smučati. Potem je bilo kosilo, ki nam ni bilo preveč všeč. Vsak dan smo dobili skoraj enake jedi. Meso v omaki s prilogo in solato. Popoldne smo spet smučali. Zvečer smo se zbrali, poslušali glasbo, kartali, fantje so igrali nogomet na hodniku. Ostale dneve smo preživeli podobno. Na Rogli je bilo veliko ljudi - posebej Madžarov. Madžarska govorica se je slišala vsepovsod. Vreme je
bilo muhasto. Ali je snežilo ali je pihal veter, včasih oboje hkrati. Zadnja dva dneva sta bila najlepša. Sončno je bilo in ne preveč mrzlo. Peljali smo se z bobom, veselili smo se v disku in pri kosilu smo za desert dobili sladoled.
KADOŠA: Na Rogli mi je bilo zelo všeč. Zimska narava je bila čudovita.
Tudi smučanje je bilo dobro. Najprej je bilo nenavadno čutiti na nogah smuči, ki so bile pripete k čevljem. Smučanje se, po mojem, razlikuje od drugih zimskih športov, sa-
mo zaviranje je drugačno - če se nakloniš desno, greš levo in obratno.
Zelo mrzlo je bilo. Sijalo je sonce, toda bilo je -10°C. Včasih je snežilo. Enkrat smo se peljali z bobom. Bilo je zelo veselo. Spat smo šli ponavadi ob dveh ponoči, potem smo se naskrivaj tihotapili iz ene sobe v drugo. Zadnji večer smo bili v disku, kjer smo se zabavali do dvanajstih ponoči. Počutil sem se zelo dobro.
ZA SMEJ...
ZA SMEJ...
Štraf
Laci je takši pojep, ka se nigdar ne zanese, vse vöpovej, ka misli. Etognauk je z biciklinom nikam üšo pa gda je do krčmé prišo, je malo nut staupo. Tam je najšo svojga padaša, Jožina, no pa te sta malo pila. Gda je Laci znauvič na biciklin vseo, ga je Stavo eden policaj, zatok ka je od špricerovtapanazaj vujo. Policaj ga spitava, ške ga poštra-fati, Laci pa vejga Bauk kakše grdosti vküp zguči policaji. Za toga volo so ga pa pred notaroša postavili, steri ga je poštrafo za 5 gezero forintov. Notaroš Zdaj etak pita Lacina: »Eške škete kaj povedati? « Laci pa: »Škem ali neškem, bola nika nemo gučo, zatok, ka de me tau pa dosta koštalo. «
Peš
Gusti je že telko star, ka je v penzijo prišo. Kaj si je nej vedo začnite zatok si je pa edno-
ga psa küpo pa samo tomi živo. Etognauk sé je valo svojim padaši, Kalmani: »Vejš, Kalman, nišče nejma tak čednoga psa kak ga ge mam. « Kalman pa: »Samo takšo ne guči. Ka pa te pes vej? «
Gusti pa: »Ka vej, ka vej? Povejmo, vsakši zranjek mi prinese novine. «
Kalman pa: »No pa te? «
Gusti pa: »No pa te, no pa te! Moraš vedeti, ka sam ge novine ranč nej naprej plačo. «
Kak je tau leko?
Janči pa Vince sta sodake slüžba, dobriva padaša sta. Lani je trno vrauče bilau pa po večeraj so ji komari, sumiči strašno ščipali. Zdaj si etak pripovejdati »Ti, Janči, « pravi Vince. »Kak je tau, ka našoga prednjoga nika ne mautijo tej komarge? Zmeron spi pa ma je vrag nej. «
Janči pa: »Vejš, tau je tak, ka sé naš predjen vsakši den strašno naceca. Tačas ka je pijan, ne čüti, če ga grzejo. Sledkar sé pa od njegve krvi komarge zapojijo pa ga te več ne morejo grizti. «
Klüč pa cigar
Vili sploj rad pidje, velki lumpaš je. Etognauk se je tü fejst nacuko pa je samo prauto zranka domau caplau. Gda je do svojga rama pa do vrat prišo, je začno vrata operati pa v klüčavnico je nej klüč, liki na polonja ta skadeni cigar nut tisko. Tau se ma je pa nikak nej stelo prišikati. Te je fejst začno gledati pau cigara. Etak je gučo sam sebi: »Ge sam pa rejsan malo pijan. Cejlo nauč sam namesto cigara klüč kadijo zdaj ga pa kumaj polonje geste. «
Dež
Etognauk je mali Lorenc nika odo po Somboteli, te sé je pa gnauk samo tak začno dež lejvati, ka je kaj nej vedo. Pa je na autobusni postaji, gde je svoj bus Čako, ednomi možaki pod drženco stano. Mali Lorenc Zdaj etak pita možakara: »Pri vas vsigdar dež dé? « Možak pa etak: »Nej vsigdar. Vzimi snejg dé. «
Vtrglivi psauvje
Pištak pa Karči sta si sauseda. Etognauk si od toga pripovejdala, kak so vtrglivi njigvi psauvje. Pištak etak guči: »Vejš, Karči, takšo si ti nej vido. Moj pes je takši manjak, ka če si gnauk gde taleže, za cejli svejt eške gesti ne stane gor. «
Karči pa Zdaj etak pravi: »Tau je nikanej. Moj pes je takši manjak, ka je etognauk nut v grmauvje pa v trnje lego. Trnje ga je pikalo, depa raj je cejli den kavülo, liki bi gor stano z mesta. «
Na kopališči
Etognauk je Zoli na kopališči (strand) bio pa je etak pravo ednomi gospaudi: »Vidite tisto gospau tam? Dosta kaj bi vam leko povedo od te ženske. «
Ov pa etak pravi: »Glete gospauda ženska je moja žena. « Zoli pa Zdaj etak: »No, tej moji hirešnji padaši! Kakši laufarge so pa. Tau so mi pa nej prajli. «
I. B.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovórna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denamo pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.