List 47. Dober svet takim, kterim je toča polje poškodovala. Po spisu direktorja Walz-a v Hohenheimskem časniku. Vsako leto se bere jok in stok iz krajev, ktere je toča potolkla, iu pa klic 5?usmilite se revežev". Mnogokrat pra-šajo tudi kantonske gosposke in pa drugi: kaj naj bi se v takih krajih počelo, da bi se vendar še kaj pridelalo, škoda polajšala itd.? Čudno je res, da v nobenih kmetijskih bukvah takega poduka ne najdemo, in da sploh ni še nikomur na misel prišlo, da bi bil o tem kaj spisal: kaj je storiti po toči, — kako in koliko škoduje toča raznemu žitu in drugim sadežem, — ali se more to in uuo še kaj obrasti, in kdaj se more to pričakovati, kdaj pa ne itd.? Vse te vprašanja, na ktere v nobenih bukvah gospodar odgovora ne dobi, so me prisilile, da sem se vsedel in spisal to, kar tukaj očitno razglasim, po obilnih skušnjah, da bi v poduk bilo gospodarjem, kterim je toča polje pobila, pa tudi kantonskim gosposkam, duhovnim in županom, kteri bi svojim nesrečnim sosedom radi berž kakošen dober svet dali. Najbolje se škode po toči obvaruje^ kdor si pri kaki pošteni aeekuracii zavaruje svoje polje. Al Bogu bodipo-toženo! še zmiraj veči del kmetovavcev v svoji nečimemo-sti misli: bo že Bog dal, da ne bo ravno mene ta nadloga zadela, — saj pri nas toča malokdaj bije itd. Al sku^ije drugač govore. Večkrat slišimo in beremo, da je tu in tam vse pokončala, kjer najstareji ljudje toče ne pomnijo. In doživeli smo že, da čez leto in dan ali čez dve leti in kmali potem je spet v ravno tistem kraji razsajala in potem še le mu je spet prizanesla za več let. Toča je res čuden prikazek. Primeri se, da včasih več let v takih krajih toče ni, kjer je nekdaj vsako leto bila, če se je le siv oblak prikazal; v drugih pa, kjer je pred leti skorej nikoli ni bilo, bije sedaj pogostoma. Podoba je, kakor da bi toča svoj čas imela. Sicer pa je z asekuracijami zoper točo velika težava. Če je tarifa zavarovanja prenizka, se ne morejo asekuracije na nogah obderžati, ker imajo več odškodnine plačati kakor zavarovine prejmejo; — če je pa tarifa previsoka, pa kmetovavca težko stane toliko plačevati leto za letom. Le takrat, kadar bojo vsi gospodarji pristopili k ase-kurancii, bo prav na vsako stran. Pa tudi takrat, kadar bi se utegnilo to zgoditi, da bi imeli vsi gospodarji svoje polje zavarovano, ne bojo ti moji sveti odveč, ker treba bo vseiaj, ako hočejo asekuracije bolje izhajati, da si same prizadevajo, škodo toče po vseh potih zmanjšati. Naj ima tedaj kmetovavec svoje polje pri kaki aeekuracii zavarovano ali ne, vseiaj je dolžnost skerbnega gospodarja, škodo kar največ more pomanjšati, in to se zgodi enkrat tako, drugikrat drugač, kakor je toča pred ali pozneje polje pobila. Če je toča že zgodaj poleti polje potolkla, je navada, da kmetovavec podorje prejšno setev in seje kaj druze-ga, kar more še dozoreti. To pa ni vseiaj najpametnejše. Tudi ni vseiaj lahko semena in delavcov dobiti, če je toča deleč segla. Večidel imajo naše žita, ako niso prezlo poškdovane, več ali manj moči v sebi, da iznova rastejo, in večkrat pride ta kaljivna moč gospodarju še takrat na dobro, kadar že misli, da je ob vse. V taki nesreči je poglavitna reč, da gospodar kor pravimo, glave in korajže ne zgubi, ampak da se berž i {. in dela loti, ki ga more saj nekoliko odškodovati v l *reči. In takim gospodarjem sem spisal te verstice Da pa bode našim ljudem ta poduk prav jasen in da bojo pomoč v sili lahko našli, bodem po versti razložil različne naše poljske sadeže in izmed njih še posamno tiste, o kterih sem po toči sam marsikaj skušal in skusil; po teh skušnjah bom svetoval, kaj ima gospodar zdaj in zdaj početi. (Dalje sledi.) List 48. Dober svet takim, kterim je toča polje poškodovala. Po spisu direktorja Walz-a v Hohenheimskera časniku. (Dalje.) v Ce je toča žitno polje potolkla. Žita, dokler še niso cvetele, se veliko raje spet ob rastejo, kakor se navadno misli, in obrastejo se toliko bolj, kolikor bolja in rodovitneja je zemlja in kolikor bolje je vreme po toči. Po toči pa je rado lepo, saj pride toča navadno le o najtoplejšem času in dež ob toči namoči polje, da spet na njem rado raste (žito se obraste), ako po toči nastopi gorko vreme. Če prej je tedaj toča žito potolkla, toliko bolj jev stanu iznova pognati, posebno če je zemlja močna. Ce pa je žito že kmali cvesti imelo in se je že zlo razrastlo, kadar ga je toča pobila, takrat pa se ne bo veliko več opomoglo, ker je zemljo že zlo izpilo, in ker nima veliko časa do dozorenja. Le j ari ječmen še 8 ali 10 dni potem ko je cvetel, požene postranske odraslike (klice); jari ječmen je pa tudi tisto žito, ktero, kakor zvedeni kmetovavci vedo, Daj raj i nove klice požene, kadar je polegel. Iu ravno ta lastnost jarega ječmena pride po toči poškodovanemu gospodarju na dobro. Tudi zimska rež še nektere dni potem ko je cvela in po toči poškodovana bila ali je polegla, nektere nove odraslike požene. Kolikor mlajše je po toči poškodovano žito bilo, toliko hitreje kalijo postranski odrasliki; že 3 ali 4 dni potem te klice lahko vidiš, ako žito pri tleh natanko ogledaš. Ako gospodar pusti žito na polji, ker ga je toča le na pol ali tri četertinke poklestila, bojo stranski odrasliki pognali, sčasoma bojo izrasle bilke in pozneje tudi klasje, al ti klasi bojo le medli klasički, kteri pozneje cvetejo in zorijo kakor uuc perve bilke, ktere je toča razbila, — fraga dvojne rasti se tedaj pridela: iz lahkega in poškodovanega klasje se iztresa zeruo kaj rado, mlajše klasje pa se ni do dobrega napolnilo in tudi ni dozorelo popolnoma. Pridela ee tedaj v takih okoljšinah celo malo, že tudi zato, ker dosti soka iz koreniue v razbite bilke in perje teče, ktcre pozneje vsahnejo, in tako pride ves ta sok v zgubo. V takih okoljšinah, če je toča žito zlo razbila in če gospodar čez ene dni več novih klic ali cimic vidi, je pametno, zlo potolčeno žito pokositi, s polja spraviti iu za klajo posušiti; potem bo ves sok iz ostalih korenin tekel v nove kali in zarasti o se bo žito iznova, da se ga bo, če je zemlja dobra in gnojna bila, še dosti pridelalo, čeravno ene tedne pozneje. Ako je pa toča zemljo zlo zatepla ali jo ploha zlo poplavila, takrat ni druzega storiti kot najprej žito pokosili, potem pa polje dobro z brano povleci, in če ni bilo polje pred dobro pognojeno ali če je žito že v klasji bilo, tedaj zemljo še zlo izpilo, takrat je treba, z gnojnico njivo pos:nojiti, in kaj druzega vsejati. Če se razbito žito za klajo porabi in drugo vseje, bo škoda potem veliko manja. Vselej pa bo pridelk drage setve toliko o bi In i ši, kolikor m a nje je žito bilo, ki ga je toča pobila, kolikor prej ga je tedaj pobila, (Dal. si.) List 49. Dober svet takim, kterim je toča polje poškodovala. Po spisu direktorja Walz-a v Hohenheimskem časniku. (Dalje.) Kadar je toča polje potolkla in gospodar ne ve prav: ali bi pobito žito pokosil in namesto njega kaj drugega sejal, ali pa vse pustil in čakal kaj bo, takrat naj prev- dari tole: 1) ali je njiva dovelj rodovitna, da mora pobito žito iznova pognati, kar se vidi že v malo dneh? 2) ali ni žito že previsoko zrastlo in zemljo zatega voljo že izpilo, da ne more močno več poganjati? 3) koliko žita je pobitega in kako, in kolikšen pri-delk 8e more še pričakovati? 4) koliko centov klaje bi se utegnilo dobiti, ako bi se dalo žito pokositi, in koliko žita bi se pridelalo, če bi se žito pustilo? 5 ) kaj utegne več dobička vreči: ali pušeno žito ali pa pokošeno za klajo s tistim vred, kar se bo še obrastlo? Kadar je toča polje pobila malo pred preden je žito cvel o ali ravno takrat kadar je c velo, se le pri jarem ječmenu splača od toče razklesteno pokositi, vse drago pa pustiti, da se iznova obraste; sicer pa je bolje podorati in kaj druzega sejati. Če pa je toča polje pobila, ko je žito že odcvelo, takrat naj gospodar natanko ogleda: aii je klasje razbitih bilk v zemljo zatepeno, ali pa morebiti le nad zemljo leži in se po bilki še s korenino v k up a j derži, čeravno je morebiti bilka na več krajih razbita. Ako vidi to poslednje, naj pusti polje pri miru, če tudi nobena bilka ne stoji več pokonci; prepričal se bo kmali, da žito ne bo vsahnilo in da sok, čeravno ne tako kakor pri zdravem žitu, se bo vendar še iz korenine v klasje stekal, klasje bo zernje napolnilo, če tudi manj in bolj počasi, in srednji pridelk mu bo vendar še ostal. Ako pa je vse v zemljo zatepeno, takrat ni nič prida več pričakovati; če je še čas kaj drugega sejati, naj se od toče pobito podorje in kaj drugega seje; podorano bo dober gnoj drugemu sadežu. To velja sploh od žit. Vsako žito pa ima še posebej kake posebnosti, in od teh bomo kaj več povedali. Ce toča potolce pšenico. Ce toča bije sred majnika ali velikega travna in je pšenica še le čevelj visoka, je osnova prihodnjega klasu še globoko pod zemljo. Ako stoji pšenica prav lepo, sem že vidil, če je bila na rodovitnem svetu 2pavca nad zemljo za klajo požeta, se je vendar še ob ževti pridelalo 10 do 11 va- ganov. Če je tedaj tako zgodaj toča bila in je polomila še celo kratke bilke, ne morejo te več pognati; cela rastlina hira in stranski odrasliki začnejo kliti. Takrat je gotovo pametno, pšenico pod ulomljeno bilko požeti ali pokositi; to ne overa, da bi pšenica ne mogla iznova kliti in novega klasja narejati. Če pa je klasje v bilkah že čez 4 do 5 pavcov nad zemljo, se more le še nad njimi pšenica požeti; ako so namreč bilke, uad klasjem ulomljene, v klasji ali pod njim, ne bo klasje več rastlo, in tedaj je treba pšenico pri tleh požeti, da iznova požene. Je pa toča pšenico ravno pred pobila, preden so se imeli klasički iz talca (listne nožnice) prikazati, nikar ne obupaj, da bi nič ne pridelal — pusti tedaj, da se žito iznova obraste; zernje bo sicer ložje, pa ga bo vendar še dosti. v Ce je toča pred cvetjem bilko spodej pod klasjem enkrat ali večkrat ulomila, ne upaj nobenega pridelka več, tedaj žito pokosi in daj, da bo iznova pognalo. So bile bilke že poldrag čevelj visoke, kadar je toča bila, pokosi jih pod klasjem, in če je zemlja močna, boš pridelal še 3četert celega pridelka; če se klasički že iz tul-cov hočejo prikazati in je takrat toča bila, boš pridelal pa na to vižo še polovico. Po cvetji ne poganja pšenica več, — če pa se klasje le enmalo še po bilki s korenino vkup derži, se bo pa v izcvetnih mekinah še zerno naredilo; če se bolj derže korenin, toliko bolje je. Po cvetji bi jez le takrat svetoval pšenico podorati, kadar je vse žito v zamočeno zemljo zatepeno. Vidil sem pšenice, po cvetji potolčene, še 5 do 6 va-ganov pridelati, kjer bi je bili 8 do 9 vag. pridelali, če bi ne bilo toče bilo, — le zernje je bilo lože. Bolj ko je bila žetev blizo kadar je toča pobila, bolj se je napolnilo zernje, — le kadar je toča že suho slamo poklestila in večji del klasja odbila, takrat ni več misliti, da bi se zernje še kaj popravilo. (Dal. si.) List 50. Dober svet takim, kterim je toča polje poškodovala. Po spisu direktorja Walz-a v Hohenheimskem časnika. (Dalje.) v Ce toča rei pobije. Rež se raji obraste kakor pšenica in poganja, čeravno ne dosti, dokler ne odcvcte. Od reži, ktero je toča 23. maj-nika v polnem klanji pobila, sem nakosil se polovicotega, kolikor bi se je bilo pridelalo, če bi ne bilo toče bilo. Če k ti polovici zernja se prištejemo pokošeno slamo, kterajevtem stanji za košnjo zmiraj toliko vredna kakor ovsena slama, bi se utegnila cela škoda le k večem na četertinko vsega ceniti. Ako se rež, preden pride klas iz tulca, nad njim ulomi, se klas ne prikaže več tako lepo kakor pii pšenici, klas obvisi na ulomljenem mesta in hira; zatega voljo se v takih okoljšinah rež pred pokositi sme kakor pšenica, in to že tudi zavoljo tega, ker se bolje obraste kot pšenica. Z novimi reženimi poganjki je pa tako kakor z jaro režjo. Ce toča rež pobije kadar cvete, ni od ulomljenega klasja nič več pričakovati; pognala bi pa takrat na novo tudi premalo, tedaj naj se njiva preorje, ker je še čas za drugo setev. Ce je rež že odcvetela, se zernje vendar še naredi, akoravno so bilke ulomljene, če le klasi in bilke niso v zemljo zatepeni in se dajo z roko še vzdigniti; takrat naj se rež le pusti pri miru; še bo plenjala. Leta 1849 mi je zadnje dni majnika (ravno na sv. Rešnjega telesa dan) že od-cvelo rež toča tako poklestila, da je med 400 do 500 bilkami le še ena pokonci stala, vse druge so bile en čevelj nad zemljo pobite nektere celo večkrat, in vendar sem je po 5 va-ganov na prostoru še pridelal, kjer bi je bil sicer, če bi ne bilo toče bilo, 8 vag. nažel. Eno leto mi je toča kakih 16 ali 18 dni pred žetvijo rež tako pobila, da nobena bilka ni več pokonci stala, in vendar mi ni bilo dosti škode, tudi zernje je bilo dobro in težko; ravno tista huda ura je pobila pa tudi pšenico, — ker je pa še 10 dni delj do žetve imela, ni bilo zernje tako jekleno. Če toča jari ječmen potolče* Med vsem žitom se jari ječmen naj raj i obraste, pa tudi največ odraslikov požene; to dobro lastnost obderži celi čas, dokler ni odcvetel; tedaj se jari ječmen sme brez strahu pred kakor vsako drugo žito pokositi, če ga je toča pobila tudi že po cvetji. Ker klasje tudi nerado se prikaže, če so bili tulci nad klasjem ulomljeni, je tedej v takih okoljšinah še bolje jari ječmen pokositi kakor pa pšenico. Ječmen bi jez podoral le takrat, kadar bi bila toča klase in bilke popolnoma v zemljo zatepla ali pa klanje popolnoma odbila, ker takrat ni ničesa več pričakovati. Ako pa toča ni tako hudo razsajala, še tudi na ulomljenih bilkah zernje plenja, čeravno je lože memo navaduega kadar ui toče bilo. v Če toča oves potolče. Oves se ne obraste tako rad kakor ječmen, ker ga navadno v slabejo zemljo stjeiiio iu zategu voljo mu manjka moči vdrugič pognati. V močni zemlji naredi še veliko novih odraslikov, če ga je toča pobila, kadar se ni^bil vlateh če pa so lati že popolnoma iz tuleov in je toča oves pobila, ko je c ve tel ali še prej, takrat naj se podorje, če ni detelja spod sejana. Če pa je toča bila, ko je oves ž© odcvetel, se napravijo na zlomljenih bilkah vendar še lahke zernja, ako niso bile v zemljo zatepene. (Dalje sledi.) List 51. Dober svet takim, kterim je toča polje poškodovala. Po spisu direktorja Walz-a v Hohenheimskem časniku. (Dalje.) Kaj je najbolje storiti, kadar toča zimski ječmen, j ar o rež in jaro pšenico pobije, ne morem za gotovo povedati, ker nisem priložnosti imel, skusiti to ali uno. Sočivje, ako se pokosi, se ne obraste več; le taki sadeži, ki še niso prav zrastli, kterih tedaj pri košnji kosa še ni zadela, rastejo še naprej in doneso mervico sadu. Nasproti temu pa, če so jim bile glavice odbite, še večkrat stranske odraslike poženo, kteri včasih cvetje in sad nastavijo. Ce je tedaj toča sočivju le glavice odbila, pa ga ni v zemljo zatepla, naj čaka gospodar kakih 6 ali 8 dni, kaj bo; po tem ali se prikaže več ali manj novih kali in po letnem času naj presodi: ali je pobito sočivje pustiti ali ne; na vsako vižo ne bo pridelk obilen; vendar je bolje kaj, kakor nič, če je namreč že prepozno, kaj drugega sejati. Grahora in grah sta si v tem zlo enaka; kako pa je z lečo, ne vem, ker še nisem nikoli skusil. Ogeršici je toča silno nevarna, in ji utegne že zlo škodovati, ko žito na bližnji njivi še nobene škode ni terpelo. Sodnata bilka se rada odlomi; odlomljeni del pa obvisi na nitkah, ktere so na nasprotni strani, kjer je toča bila, le zavihane bile. Ti veršiči, ki so tako obviseli,se včasih zarastejo in včasih ogeršica potem še cvete. Ce je pa toča pobila ogeršico, ko je že odcvetela, takrat pa nima več te moči za novo rast. Če je bila štiblica popolnoma odbita (pred ali ob cvetji), se v vsih tulcih novi poganjki napravijo, kteri lepo cveto in tudi sad nastavijo; vendar se je ne pridela nikoli toliko, kakor če je serčna štiblica ostala. Podorje naj se tedaj ogeršica pred, in ob cvetji od toče pobita, le takrat, če je rastr lino popolnoma razklestila. Ce pa je toča ogeršico po cvetji pobila, ne pričakuj nič pridelka. Ker pa takrat ni več dolgo do žetve, se vendar še splača, če so tudi 3 četert polja pobite, da pustiš ogeršico, ker nekoliko boš vendar še pridelal, časa pa, drug sadež sejati ali saditi je, zlasti v gor-kejih krajih, tudi še dovelj. Peso, dokler je prav mlada, zamore toča tako pobiti, da ne raste več. Ako se tedaj ta nesreča zgodi mladim sajenicam, je še čas, namesto potolčenih druge saditi, če se zdravih sajenic še kje dobiti more. Namesto pese pa se morejo tudi kolerabe, kavra ali zelje saditi. Ce pa je pesa že toliko odrastla, da so njene korenine ene pavce debele, bo tudi po toči naprej rastla; vpervo bo novo perje pognalo, če je poprejšnje toča zlo ©klestila, potem pa se bojo tudi korenike odebelile, ker je od srede velikega serpana celi mesec kimovec navadni čas za to. Ce pa toča peso že pozno potolče, ne bo sicer korenikam dosti škodovala, al oklesteno perje bo iznova pognalo, korenike pa bojo v rasti zaostale ravno o takem času, ko bi bile imele najdebelejše prihajati. Vendar pesi toča nikoli toliko ne škoduje kakor drugim, dosedaj omenjenim sadežem. (Dalje sledi.) List 54. Dober svet takim, kterim je toča polje poškodovala. Po spisu direktorja Walz-a v Hohenheimskem časnika. (Dalje in konec.) Krompirju toča škoduje, da mu perje oklesti, podzemeljcam je pa le toliko v ekodo, da drobneje ostanejo, ker se perje iznova ob-raste in vse to gre na škodo podzemeljskemu sadu. Vselej je škoda tukaj manja kakor pri pesi, — zatega voljo in ker se škoda tudi lahko ceniti ne da, ni treba krompirja zavarovati. Trava in detelja. Staj a rs k a in nemška detelja (lucernska) ne ter-pite po toči sicer toliko kot druge rastline; če pa ju je toča zlo potolkla, se ne obrastete rade ali pa celo ne, da ju je bolje berž pokositi, ker potem bode druga košnja toliko bolja. Konoplji in lanu je toča zlo škodljiva; večidel je bolje njivo preorati in kaj druzega sejati. Taka je tudi z hmeljem. Kaj naj se seje ali sadi po toči? O tem je gledati na kraj, zemljo in čas, kdaj in kje je toča bila, da se seje ali sadi kaj takega, kar še do-zoreti more. Če je toča mesca majnika polje pobila, se da še sejati dveverstni ječmen, tudi grahorca za klajo, mala turšica, jara ogeršica, repa, riček, lan in konoplja, toda ue za seme; v prav gorkih krajih se more tudi še krompir saditi, v srednjo mero gorkih pa pesa in kolarabe, če se morejo še sadike dobiti. Mesca rožnika (junija) se dajo do srede mesca še r i č e k, repa in jara ogeršica, celi mesec pa še grahorca za klajo, čveteroverst ni ječmen, pesa in kolarabe saditi. Mesca malega serpana (Ja,iJa) 8e aejejo repa, grahorca za klajo, ajda, in noter do polovice tega mesca se da še pesa saditi, vendar se ne more več cel pridelk pričakovati, ampak le dve tretjini. Mesca velikega serpana (augusta) se more le v pervi polovici še grahora za klajo in repa v sterniše sejati, in le, če je kraj posebno gorak, še en teden pozneje. Vse to velja sploh za kraje srednje toplote, kjer ne raste več vino, vendar pa turšica še dozori. V merzlej-ših krajih se mora setev po toči 8 do 14 dni poprej opraviti, kakor je gori rečeno bilo; v prav[ toplih pa je še čas veliko pozneje.