Poštnina plačana v gotovini
LITERARNO-KULTURNA REVNA
IV.
POLET3E
14	19 3 0
avtor3i: a. aškerc / r. bende / s. borko / ivan cankar / fr. cegnar / a. debeuak
dragutin m. domjanič / ivan DORNiK / E. gangl / oton gaspari / cv. golar / pavel gol1a / d. GORINŠEK / simon GREGORČIČ / FR. 3urca / ljuba d. jurkovič / e. justin janko kač / a. LAPAINE / miha maleš / rado murnik / julij nardin / vl. perhavec / niko pirnat / jan plestenjak / janko polak / ivan pregelj / mirko pretnar / srečko puncer rad. rehar / fran roš / JANKO samec / maks simončič / f. slapernik / maša slavčeva h. smrekar / jos. stritar / R, stiplovšek / jos. suchy / avgusta šantel / saša šantel makso šnuderl / katja špur-muropoljska / jos. tavčar / bojan tavzes / jos. vandot dušan vargazon / arko videmšek / ivan zajec

Blagovna znamka
^Svetla glava44
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se pri-glašajo vsako leto, pač ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal ta znak nepozaben
Znamka „Oetker" jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetker-jev pecilni prašek, Dr. Oetker-jev vanilinov prašek, Dr. Oetker-jev prašek la pudinge itd.
tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvitIjenim" gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnogo ne-volje radi slabega kipenja močnikov je izostalo.
Otroci se veselijo, če speče mati Oetker-jev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to, da se dobe pristni Dr. Oetker-jevi fabrikali, ker se ponujajo često manj vredni posnetki.
'ijrfji'
Dr. OETKER "Jev vanilinov sladkor
je najboljša začimba za mlečne in močnate jedi, pudinge in spenjeno smetano, kakao in čaj, šartlje, torte in pecivo, jajčni konjak.
Zavojček odgovarja dvema do trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša l/2 zavojčka Dr. Oetker-jevega izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta 1 do 2 čajni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr. OETKER~fevI recepii za kuhinjo m hišo
prinašajo izbiro izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljših, finih in najfinejših iraoč-natih jedi, šartljev, peciva, tort itd.
Za vsako obitelj so največje važnosti, ker najdejo, po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoje lahke prebavljivosti povsod in vedno pohvalo gospodinj — tudi onih, ki stavijo večje zahteve — in ker je, kakor je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah izključeno.
Oetker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu, ako ne, pišite naravnost na tovarno
Dr. OETKER, MARIBOR.

Prilogu ., Odrrevom ".
Učiteljska tiskarna v Ljubljani
o
D M E V I
KNJIGA IV.	POLETJE	LETO 1930.
RADO M URNIK, Ljubljana:
UČITELJ BEDA.
Učitelj Beda je sedel sključen pri pisalni mizi in prepisoval najlepše na« peve iz Gounodove opere Margarethe. Seznanil se je bil s stotnikom, ki je stra« stno rad pel in si domišljal, kakor vprek diletantje, da je umetnik po Apolonovi volji. Ta stotnik se je kapriciral za pre« pis po prvotni, nepopravljeni izdaji opere, kakršno je dal natisniti mlajši Simroek.
Potrpežljivo je delal po papirju pi« ke, kroge in črte. Že ga je bolelo v hrb« tu, v osrčju in v pcdlaktih in glava mu je bila vroča. Globoko se je oddahnil, ko je delo dovršil. Vstal je, se pretegnil, spravil note in jel hoditi po sobi gori in doli. Suknja in hlače so mu ohlapno visele ob shujšanem telesu. Upala lica so kazala rumenkastozeleno barvo z rdeči« ma lisama. On in njegova rodbina so stradali že nekaj mesecev.
Prihranki so izginili že davno. Po« prodal ali zamenjal je za živež vse, kar je le količkaj mogel pogrešati: lepše po« hištvo, preproge, klavir, obleko, perilo, celo namizni prt, ki ga je vezla rajna
mati. Sedaj ni imel ničesar več prodati. Sredi svetovne vojne je nekaj časa hodil v mestno okolico nabirat gobe po gozdih. Toda vselej se je vrnil tako truden in gladen, da se je kmalu na ve« ličal stikati za jurčki in lisičkami.
Strahoma je gledal v bodočnost. Ob plači ni mogel živeti, stranskega zasluž« ka ni bilo skoraj nobenega.
»Akotudi dobim danes nagrado za prepis, kaj mi pomaga tistih par kro« nic? V kratkem bi moral plačati najem« nino za stanovanje, zavarovalnino, hčer« ki in sinu pa čevlje. In Bog ve, kaj pri« de še vse vrhu tega.«
Zavarovan je bil za dvajset tisoč kron na življenje. K temu ga je bil na« potil njegov tast in plačal takoj po po« roki za prvi dve leti zanj. O da bi imel vsaj polovico tega denarja!
Čutil se je slabotnega in neizrečeno nesrečnega. Najbolj ga je mučilo, da so morali poleg njega stradati tudi žena in dvoje otrok. Več nego mesec dni ni ve« čerjal. Puščal je svoj del otrokoma, češ: otroka sta bolj potrebna, ko še raseta.
Prav za prav tudi ni imel zajtrka. Ti« sta kuhana voda, tisti robidov krop in kos kepastega, kislogrenkega kruha, kakšen zajutrek je to? In kosilo? Fižo« lova ali krompirjeva juha dan na dan, vsako drugo nedeljo malo mesa. Kakšno življenje je to? In od nikoder ni priča« kovati rešitve, pomoči; prazen ves up, da bi se zboljšale žalostne razmere. Ob vsem tem ni smel niti kazati, kakšne skrbi ga tarejo, da ne bi še bolj ožalo« stil nesrečne rodbine. —Vstopila je žena. Skrb in beda je bila zapisana na njenem prerano zgubanem, oglodanem obrazu.
Žena ga je poklicala h kosilu. Delal je miren in zadovoljen obraz, poizkusil je tiho peti in sedel k mizi. Žena je pri« nesla kosilo: vsakemu malo krompirja v oblicah, skodelico »čaja« in košček vojne »torte«, namazane z marmelado.
»O zlati časi, ko smo bili vsaj še krompirja siti!« je vzdihnila. »Zdaj še tega ne bo; skoraj polovica se mi ga je pokvarilo v vlažni kleti.«
Jako shujšana, bleda otroka, deset« letna hčerka in osemleten deček, sta ža« lostno pogledala očeta in naglo povesila oči.
»Ej, bomo pa drugega kupili,« jo je tolažil. »Po kosilu dobim denarja. Upam, da bomo drevi malo bolje ve« čerjali. Ne bodi žalostna! —■ Davi sem slišal na ulici dober dovtip. Invalid, ki mu je bila odrezana leva noga nad ko« lenom, je dejal drugemu: »Še zmiraj se lahko oženim, čeprav sem z eno nogo v grobu!«
»Žalosten dovtip,« si je mislila žena; nasmehnila se je pa le in nato sta se otroka zasmejala na glas.
Vzel je slamnik, palico in note ter odšel k stotniku.
»Gospod so se odpeljali že včeraj,« je povedala starikava ženica. »Prišla je brzojavka, nemudoma so morali odtod. Z Bogom!«
Učitelju so privrele solze v oči. To« iiko se je trudil, tako trdno je upal, tako težko pričakoval — sedaj pa nič! Težko je dihal. Oči so mu gledale kakor skozi meglo. Nad njimi, za čelom, je čutil, da mu nekaj pritiska možgane. Kakor omamljen od nenadnega hudega udara je taval po stopnicah.
Nad Ljubljano je gorel vroč julijski dan. Nad Šiško so se dolgočasili debeli, leni oblaki. Za vozovi se je dvigal gost prah. Otožno so zvonili ljubljanski zvo« novi. Učitelju se je zdelo, da žalujejo za razbitimi tovariši, ugrabljenimi za vojne namene.
Blodil je po ljubljanskih ulicah da« 1 je, dalje. Noge so se mu opotekale. V kolenih je čutil nekaj suhega, trdega.
»Ljudje, bodo mislili, da sem pijan! Lejte, hinavca, venomer trobi, kako sla« ba mu prede, zdaj se ga je pa napil, ko je vendar vino tako drago!«
Vzravnal se je in pazil, da se ni več opotekal. Sreča vali so ga ljudje, sestra« dani in izdelani kakor on, napol one« mogle postave z umazanozelenkastimi n sivkastimi obrazi, s temnimi kolobarji pod medlimi, trudnimi, očitaj očimi očmi. Deklicam so bila krila že davno prekrat« ka, kazale so suhe nožice. Ob ograji so se prepirali dečki in punce in vsi so kle« li ko vozniki. Srečal je pa tudi marsika« tero rejeno in bujno postavo, lepo oble« čeno, z dragim klobučkom in razkošni«
mi čeveljčki in z veselim obrazom, ka« kor ne bi bilo vojske in gorja. Srečaval je hirave starce, ki so se bolj plazili nego hodili. fo sredi ceste je korakal oddelek ujetih italijanov. V nizke vo« zičke vpreženi psi so tiho vlekli svoje tovore.
»Kaj hočejo ti stari ljudje? Kaj še pričakujejo? Zakaj se ne ... .Pri nekate« rdi narodih se starci sami ... Ah, grda misel! Toda misli prihajajo same izza sebe, grde in lepe ...«
Revna stara begunka je obstala pred njim in prosila s povzdignjenimi roka« mi: »Usmilite se, že dva dni nisem nič jedla.«
Povzdignjeni veli roki sta trepetali, solzne ordele oči, tako žalostne oči so se zaupljivo in plašno upirale vanj. Zbo« dlo ga je v srcu.
»Mati, jaz sem — učitelj!« ji je de« jal tiho. Ni ga razumela.
Šel je dalje.
Pred njim sta se dva gospoda pogo« varjala o lakoti.
»Gladujoči oslabi bolj in bolj,« je predaval eden, »mišičje opeša. Želodec ga boli in prebavi jedi le, ako se mu da« jo previdno v prav majhnih količinah. Človek pogine od lakote po eno in dvaj« setih ali dva in dvajsetih dneh. Ako mu ne manjka pitne vode, pretrpi lakoto mnogo dalje, baje do štirideset dni, ka« kor poroča ameriški zdravnik Tanner. Dvoživke stradajo lahko nekaj let.«
»O da bi bil jaz dvoživka!« si je že« lel Beda in se smejal sam sebi.
Dospel je do železniškega prehoda, do pregraje. Dolg vlak je ropotal mimo. Peljal je vojake, konje, vole, koze, vo«
zičke, svitke bodeče žice, kopače proti zapadu. Od nasprotne strani je pripe« Ijal vlak Rdečega križa dolgo vrsto voz z ranjenci. Zopet je obšla Bedo grda misel.
»Ako bi bil »padel« par sekund prej pred ta vlak, bi bil zdaj konec muk in žena bi dobila dvajset tisoč kron!«
Obrnil se je in stopal zopet proti mestu. Nenadoma je zagledal bivšega sošolca Umnika z nahrbtnikom. Potru« dil se je, delati vesel obraz.
Prijatelj Umnik je bil krepak, lepo rejen in rdečeličen korenjak. Že odda« leč je pozdravljal Bedo in se smejal: »Oho, to me pa res dokaj veseli, da sva se po tako dolgem času vendar zopet srečala, stari kalcfaktor!«
Segla sta si v roko. Bedi je zagodlo v želodcu.
»Ti godeš, Beda?«
»To je himna lakote,« se je nasmeh« nil Beda, ki je mahoma zardel in takoj zopet obledel. »Himna lakote ali učitelj« ska himna!«
»Kakor vidim, si še zmeraj stari ve« seljak, haha!«
»Ako nas bi zbral kdo dvajset do trideset učiteljev, bi bil to imeniten me« šan zbor, tako lepo so nas naučili stra« dati po notah. Da, ljubi moj Umnik, zdaj bi bil čas, pisati satire!«
»Kako se ti kaj godi?«
»Saj me vidiš, kakšen sem. Komu se pa dandanes dobro godi? Krasno je zdaj na svetu. Ministre imamo, ki bi po« trebovali protez namesto glav. Sij po« znaš dovtipek: Bog kaznuj Angleže z avstrijsko upravo!«
»Hahaha!«
»Vsak dan obžalujem trikrat, da nisem kmet ali pa vsaj Madžar. Kmet je zdaj gospod, gospod pa berač.«
»Ali si že kosil?«
»Že,« je odgovoril Beda v zadregi. Umnik je to dobro opazil in dejal: »No, menda nisi tako sit, da ne bi mogel še malo založiti. Pojdi z mano v gostilnico! Dve uri utegnem, potem moram na ko* lodvor.«
»Ne morem, nisem vzel nič denarja s sabo.«
»Kaj tisto! Bom že jaz plačal. Vi= diš, jaz imam hvala Bogu vsega dosti, odkar sem obesil učiteljevanje na klin. Zdaj samo kupčujem. Izprva mi je po* magal in me učil moj tast, lesni trgovec. Dobro se mi godi, prav dobro. Saj veš, da sem bil vedno bolj praktičen kakor vi drugi.«
»Da, že na učiteljišču si barantal s knjigami in znamkami in učil se nisi nikdar več nego je bilo neizogibno po= trebno.«
»Tako je, Beda! Pojdite se solit, ideali, če sem pa lačen!«
Stopila sta v gostilnico in sedla za mizo. Bila sta sama. Jesti niso imeli nič. toda Umnik je potegnil iz polnega nahrbtnika hleb belega kruha, kračo, jajca in poklical najboljšega vina.
»Beli kruh!« je viknil Beda. »Kako dolgo ga že nisem —- videl!«
»Jaz ga imam pa vedno dosti, ljubi Beda!« se je naglo pohvalil Umnik. »Pas meten mora biti človek, ne idealen, ne poetičen! Tisto mora delati, kar drugi
najbolj potrebujejo in zahtevajo, ne pa da bi se ukvarjal z idealnimi čenčami. Poetičen človek je navadno lačen. Jaz verižim. To nese. Zlasti zdaj. Vrhu tega sem še oproščen vojaščine, ker delam tudi zanjo. Na, vzemi, kar češ in kolikor češ, da boš laglje pil. Kdor predolgo strada, še zblazni! Res! Zblazni! Le ne stradaj, to je moje geslo. Telo je tem; pel j duha, in ta tempelj se mora pri* merno pitati. Moli in delaj, jej in pij! Nič se ne ženiraj! Saj sva včasi v eni klopi sedela in oba sva bila zaljubljena v tisto bledo Miro, domače golobče, ki je potem vzela onega starega penzijonL sta in postala pisana salonska papiga. Bog ji daj mir pri njenem starem pu= stežu. Pij! Živio! To vino je prav do* bro. Jaz vem, kje dobiš kaj dobrega.«
»Dobro je, ali močno, skoraj pre* močno!«
»Molči, Beda! Molči, da gostilničar ne vlije vode v sod! Vzemi si še krače! Le najej se, saj si tak ko strigalica.«
»Ko uživam sama nadomestila. Naj bi nam dali še nadomestilo i želodec! —■ Naveličal sem se že velike dobe. Bog daj, da bi se pričela kmalu zopet mala doba!«
»Ali pušiš, Beda?«
»2e dolgo ne. Dandanes bi moral imeti človek plinovno krinko na nosu, tako prijetno diši nadomestni tobak.«
»Tu imaš pravo cigaro!«
»Umnik, ti imaš pa res vsega dosti. Hvala lepa!«
Umnik mu je venomer nalival. Be= do je prijetno grelo po životu; tako do= bro se že dolgo ni počutil. Udobnost
mu je grenila edino misel, da on uživa, dočim njegovi doma stradajo.
»Ali potrebuješ kaj denarja?« je vprašal bogati Umnik. »Tri sto kron ti lahko posodim.«
Beda se je v zadregi smehljal. Um* nik je segel v polno listnico.
»Na jih! Vrneš jih, kadar boš mo* gel. Več ti pa ne morem dati. Jutri imam veliko kupčijo v Zagrebu. Škoda, da nisi tudi ti za trgovca sposoben.«
»Moja žena pa je,« je dejal Beda in počasi spravil stotake. »Bila je kot dekle v trgovini. Hvala lepa, Umnik!«
Dasi je čutil v Umnikovi odkrito* srčnosti nekaj brutalnega, vendar se mu je ta verižnik zdel velik dobrotnik. Ma* lo sram ga je bilo tudi, da je vzel denar od bivšega sošolca kakor nekako milo* ščino. Vino mu je vnemalo glavo. V srcu ga je včasih čudno zabolelo.
Umnik je dal napolniti še veliko slatinsko steklenico z močnim vinom, da bi ga vzel Beda s sabo domov, potem je pa vse plačal in dejal, da pojde na kolodvor.
Zamišljen in precej vinjen je stopal Beda domov. Iznova je čutil, da je Um* nik navzlic vsej prijaznosti in jovialno* sti nekako oduren. Bog ve koga bo ogo* ljufal zopet jutri v Zagrebu, Bog ve ko* liko ljudi bo moralo stradati, da si on napolni žepe ... Če ne bi bilo doma že* ne in otrok, bi mu bil pač rekel: »Tudi ti si eden tistih. . . tistih vampirjev! Gorje tebi!«
»Kaj mi pomagajo njegove krone? V kratkem jih ne bo. Kaj potem? O kakšno življenje! Gnusno, neznosno.
Kaj še hočem? Kaj bom jaz s svojimi docela izrabljenimi živci? Kako mi je šlo vino v glavo! Včasi sem ga zmagal trikrat toliko. Kako sem razburjen!«
Doma je dal ženi dve sto kron, da bi nakupila živeža, in ji rekel, da pojde pojutrišnjem, v sredo malo na kmete po živeža. Vesela žena je šla takoj na* kupovat.
Po večerji ji je dejal, ko sta bila sama: »V sredo se torej odpeljem za en dan ali dva.«
»Ne hodi sam, ljubi moj!«
»Nič sc ne boj, saj se mi ne zgodi nič.«
Ona je vzdihnila, on je pa nadalje* val: »Ako bi se mi pa vendar kaj pripe* tilo. hm — tamle v pisalni mizi v prvem predalu na desni so zavarovalne listine in moja oporoka, ki sem jo naredil še, ko sem mislil, da bom moral v vojake.«
»Ne govori o tem, lepo te prosim!«
»Dobro je na vsak način, če to veš. Po moji smrti ti mora zavarovalnica iz* plačati dvajset tisoč kron. Potem bi lah* ko otvorila majhno trgovino, ki bi jo sčasoma že povečala.«
»Oh, ljubi mož!«
Dolgo ni mogel zaspati. Včasih ga je hudo zabolelo v srcu, — Premišljeval je: »Ne morem več . . . Moji živci so pri kraju. Utegnil bi zblazneti, kakor je re* kel Umnik. Prenaporno sem delal in pre* slabo živel. Kaj bi moja uboga žena, moja uboga otroka, če bi moral jaz v blaznico. Naredimo konec! Jalov je vsak trud, odveč vsaka muka. Če skočim pri kopanju v Savo in utonem, nihče ne bo rekel: »Samomor!« Vsak si bo mislil:
»Revež se je ponesrečil.« Žrtvujem se in žena moja dobi denar!«
V sredo zjutraj je učitelj Beda na glavnem kolodvoru ljubljanskem čakal gorenjski vlak. Vse jutro ga je svarilo v globinah plašne duše: »Ne sili v smrt! Človek ni gospodar nad svojim življe* njem. Bog je gospodar nad njegovim življenjem. Pretrpi naloženo pokoro in Bog ti bo pomagal!«
Učitelj Beda je naposled zavrgel vsako misel o samomoru. Izza tega tre* nutka mu je bila duša lahka in vesela, kakor še nikoli.
Občinstvo je vrelo h gorenjskemu vlaku. Učitelj Beda se je z velikim na* porom dvignil na prvo stopnico vagona. Nenadoma je pa omahnil in se zgrudil na tla. Ljudje so drli skupaj. Učitelj Be* da je bil mrtev. Podrla ga je srčna kap.
WywvvvwvvyYyyvyyyvvvy^^
ANTON AŠKERC:
PISMA DR. TURNER JU.
Velenje ll./XI. 1897.
Veleccnjeni g. doktor! Častiti prijatelj!
Lepa Ti hvala za prvo št. novega let* nika »Naše Dobe«. Z ničimer drugim ti nimam povrniti, kakor z zatrdilom, da Ti ostanem hvaležen. Prijatelj Jan Lego pa mi pošilja s Prage znamenito zgod. delo v zvezkih: »Na u svite nove dobv« .. . Tudi v L j ubij. imam med »liberalci« seveda, ve* liko prijateljev.
In če pomislim, da so prijatelji moji odlični, visokoizobraženi možje, drži me to edino po koncu, da ne omagam in ne obu* pam v borbi s strahovitim kat. terorizmom in fanatizmom in svetohlinstvom.
Brez dvoma te utegne zanimati, da sem stal 28. okt. zopet pred »inkvizicijo« v Ma« riboru.
LTbogega »pisateljevanja« mojega — Bog mi grehe odpusti — če se moje pisanje sme nazivati res pisateljevanjem — pisa« teljevanja torej mi ne upajo si več narav* nost očitati; zato pa iztičejo drugod, kje bi me mogli prijeti.
Ko sem poslušal zatožbo nisem vedel, čemu bi se bolj čudil, ali ordiniranosti ali pa hudobnosti mojih sovražnikov.
Strašen zločin je bil n. pr. to, da sem na nekem političnem shodu v Šoštanju, ugovarjajoč čenčam Mihe Vošnjaka, rekel, da vera na Slovenskem n i v nevarnosti, pač pa narodnost. Strašno pohujšanje — kaj ne? Ljudstvo ne sme zvedeti resnice. Jaz sem tudi baje kriv — mea culpa! — da Domoljub v naši fari nima več toliko abo* nentov, kakor prej. — Halo, pišimo v Mari* bor! Kake duhovitosti, kaj ne? In enake budalosti. Iz službe moje pa so dodali ne* kaj pretiravanj kopo laži in — denuncija* cija je gotova!
Zagovor ni bil težak. Povedal sem par golih resnic. Prezentiral sem preiskovalne* mu sodniku tudi Leva Taxila, ki je tako klasično vodil kat. hierarhijo leta in leta za nos in jih nesmrtno blamiral!
Jezi jih, strahovito jih jezi, da sem bil povedal letos v Zvonu nekaj gorkih našim Mahničevcem. Zato pa hujskajo iz Ljub* Ijane. O tem ni dvoma! V Mariboru so sicer še dosti tolerantni, a če od vseh strani prihajajo semkaj, more se vneti žrjavica in morajo me citirati in pestiti in koriti. Samo, da nič ne pomaga! Aškerc v Maribor, Aškerc iz Maribora.
Na poti sem jim in reklo se mi je, da »med menoj in kat. cerkvijo je prepad, ki se premostiti ne da!«
Utegne biti nekaj resnice na tem, toda jaz nisem kriv, če mi taki ljudje, ki so tako trdno verjeli v Taxilovega frajmaurerskega hudiča »Bitru«, ki so pošiljali izmišljeni miss Vaughanovi blagoslove iz Rima — ne imponujejo posebno.
Jezus iz Nazareta pa bi gotovo imel potrpljenje z menoj; z njim bi mogel lahko izhajati...
Prejmi te le vrste kot donesek kulturni zgodovini slovenski; drugega namena ni« majoi.
Upam pa, da te je to zanimalo, čeprav ne iznenadilo.
Komu pa naj pišem o takih le stvareh, če ne svojemu iskrenemu prijatelju?
Dobro je tudi, da navzlic vsem chica« nam. vsemu sovraštvu od strani mojih to« varišev po stanu —• ne zgubljam duševnega ravnotežja in humora, čeprav pogostokrat premišljam, čemu sem na svetu.
Toliko iz duše!
Ostajam z vsem spoštovanjem in z naj« lepšim pozdravom
Tvoj udani
Aškerc 1. r.
P. S. Bližamo se menda polit, absolu« tizmu na Dunaju — in to bo dobro! Tem prej pride reakcija svobode.
Velecenjeni gosp. doktor in prijatelj!
Za novo leto od srca vsega najboljšega! Tvoje prijazno zadnje pismo sem bil seveda prejel. Živio!
Z najlepšim pozdravom Ti udani
A. Aškerc.
Velenje, 27,/XII. 1897.
Velenje l./PII. 1898.
Velečislani g. doktor in dragi prijatelj!
Vse prejel! Vseh pet zvezkov »Naše Dobe« letošnje imam v rokah. Včeraj mi je došel 5. sešitek s Tvojim prijaznim pis* mom vred. Hvala Ti lepa za oboje. Kadar dobim nov zvezek Naše Dobe je to vsako krat dogodek za me. Časopis ima res za= nimive članke, iz katerih sc človek res marsičesa nauči. Z napetostjo čitam članek o ruskem »umelcu« Kramskcm, ki je imel tako zdrave in izvirne nazore o umetnosti sploh.
Nad vse zanimiva je razprava »Myšlen« kova poraha sočloveku«. Pedant temu spisu je skoro »K našemu vvvoji cirkevnimu a naboženskemu«. Takisto bo interesanten »Nadčlovek«. O nadčloveku sem čital že v Nitschejevi knjigi: »Also sprah Zaratu stra«, katero imam sam. veliko. Originalna knjiga zares. Saj je pa moral za svojo ori* ginalnost poplačati avtor z neozdravljivoj boleznijo na umu. Tragično.
Naša mladež se giblje! »Nova Doba« ima precej znamenitih člankov. Epohalno je to, da so pri tem listu združeni Srbi. Hrvati in Slovenci. Dobro znamenje za bodočnost, kaj ne da?
Tudi »Mladost« je zanimiva.
»Slovenska univerza« v Ljubljani je po« stala aktualna. Važno je da so vse stranke za njo. Seveda bo morala po mojem mnenju imeti na tej univerzi srbohrvaščina odlično in važno ulogo kot učni jezik, ker se mi sami brez ostalih Jugoslo« vanov ne moremo ubraniti ger« manske povod nji. Jeli. da je to ne« mogoče? —• Kaj nam prinese historični mesec marec. Absolutizem? Trajno je ne« mogoče! Živa resnica je, kar pišeš, častiti prijatelj, da so razni Wolfi naši največji — prijatelji. Nur zu.
Upam, da si zdrav na interesantnem Dunaju. Mene moji višji ne puste čisto pri
»miru«. Dobivam razne pismene »ostre opomine«. Bog pomagaj! Sum ut sim. Srčen pozdrav!
Tvoj hvaležni
Aškerc 1. r.
Častiti g. doktor in prijatelj!
»Hypnotiziran« od službenega dela se Ti v nagi ici in kratko zahvaljujem za 6. se« šitek »Naše Dobe« ter Ti želim vesele in prijetne velikonočne praznike!
S posebnim spoštovanjem in lepim pozdravom
udani
Velenje _'./4. 1898.	A. Aškerc 1. r.
Velenje 29./4. 1898.
Vclecenjeni g. doktor, častiti prijatelj!
Danes pa res nekaj novega! Penzijoni« ran sem. Zakaj? Prvič so moje noge tukaj toliko trpele, da za težje službe več nisem, prestaviti me — pa niso hoteli, ker... no ker me imajo sila »radi«.
Tista zadnja tožba je napolnila posodo do vrha in namignilo se mi je, naj prosim za pokoj. Dobro. Pa sem prosil in te dni se mi je naznanilo, da je namestništvo mojo prošnjo uslišalo. Kaj sedaj? vprašaš? No. za nekaj tednov poj dem s svojimi ropoti* jami v Celje, ker mi pohištva ne kaže pro« dajati. Majhno luknjo sem si že najel. Po« tem pa bom gledal, kam bi se bolj stalno prislonil, ker vsako leto se človek vendar ne more seliti. Morda si že slišal kaj o tem, da pojdem morebiti v Ljubljano, kjer mi je obljubljeno neko zavetje. Vcderemo. Možje, ki so tam ob Ljubljanici delali nekaj za me, so zanesljivi in jaz jim zaupam. To o Ljubljani pa samo sub rosa, ker stvar še ni dotekla do kraja. S samoj penzijoj bi itak težko živel, čeprav še ne vem, koliko krajcarjev bom imel na da n. Maxi« mum bo menda kakih 300 fl na leto Čudim se samemu sebi, da z nekoj flegmoj gledam v bodočnost brez vsake nervoznosti. Jezen
sem na vsem svetu samo na enega človeka, namreč na — samega sebe, ker sem bil do zdaj tako presneto malo praktičen. No ve* deremo.	Prosim, od*
piši, kadar utegneš, kako sodiš o svojem prijatelju in škalskem norcu . . . Jaz stojim sedaj popolnoma na strani Mac Kinleya in se bojujem proti nazadnjaškim hidalgom in babjeverskim bikoborcem.
S posebnim spoštovanjem in z lepim pozdravom Tvoj
stari Aškerc.
P. S. Naznanil sem na uradno vpraša« nje, da izstopim 8. maja iz službe. Čakam naslednika.
Celje, Hermangasse 6. 7./0. 1898.
Vclecenjeni g. doktor! Častiti prijatelj!
Hvala Ti lepa za zadnji dve številki, 7. in 8. Naše Dobe. No, sedaj sem Ti v pravem pomenu besede penzijonist, zakaj za mesec maj in juni sem že vzdignil svoje plačilo. Skoro sem povzročil v davčni bla* gajnici »krach«, ko so mi izplačali svoto. To je velikansko!
Kaj misliš, koliko so mi dali?
Celih 250 fl. čitaj: dvestopetdeset gol* dinarjev na leto! Imenitno! To se že da nobel živeti — kaj? Taka je pač tista »lestvica«, tisti »šimel« in po tem so mi tudi odmerili penzijo. Kaj hočemo?
No, jaz sem se oglasil in sem vložil prošnjo za zvišanje penzije; prosil sem v Gradcu via ordinarijat, prosil sem pa tudi na Dunaj naravnost pri ministrstvu za kulturni nauk.
In zdaj dovoli, čestiti prijatelj, da se oglasim še pri Tebi z nekoj prošnjoj, ka* teri pa bodeš gotovo lahko in rad ustregel. Saj si mi sam ponujal svojo pomoč v kakršnisibodi zadevi in — evo, zdaj Te prosim neke male usluge.
Na Dunaj sem poslal včeraj prošnjo namreč g. dr. Ferjančiču kot podpredsed*
niku poslanske zbornice in sem ga prosil, naj on mojo prošnjo nese osebno ministru za kult in nauk in mu jo sam izroči. G. dr. Ferjančič me tudi pozna nekoliko osebno, jaz mu zaupam, v zbornici je ko* likortoliko vplivna osebnost; nenavadnega nič ni, da take fehtarije izročajo poslanci in zato sem se obrnil nanj, ker pride tako« rekoč vsak dan v dotiko z velikimi »živi« nami«, ki vladajo naš svet.
Prepričan sem. da mi je to uslugo g. dr. Ferjančič tudi storil. Česa pa prosim Tebe? Ti pa častiti prijatelj v privatnem občevanju često prideš v dotiko z mero* dajnimi ljudmi, znan in intimen si gotovo tudi s kakim ministerijalnim tajnikom ali referentom.
Ali bi hotel potrkati še ti na kaka vrata in priporočiti nesrečnega radikalca, naj mu pripišejo njesovi pokojnini šc par stotakov če mogoče. Da se penzije potom prošenj zvišujejo, je nekaj navadnega in že v naj« novejšem času sta mi tukaj znana dva slu* čaja, ko so dvema župnikoma zvišali brez velikega obotavlian.ia njiju penzije. Zakaj bi meni ne dali bolj »moderne« pokojnine?
Jaz sem v svoji prošnji na ministerstvo k sklepu tudi omenil svoje »pisateljevanje«, omenil sem, da sem izdal dve knjižici ep* skih pesmij s čimur sem po svojih močeh skušal pospešiti kulturni razvoj svojega naroda. Mislim, da se ta opazka ne bo smatrala za neskromno baharijo.
Saj, kakor je Tebi najbolj znano, jaz bi ne bil vpokojen, ko bi ne bil ničesar pisal in ostal samo svojo službo izvršujoč živ — avtomat. Toda tega seveda v prošnji nisem povedal, da je moje nesrečno pero tudi nekoliko pripomoglo k vpoko* jenju ...
Ali mi moreš izpolniti moje prošnje?
Občuješ vsaki dan z najvišjimi aristo* krati in zato sem prepričan, da Ti ni težko spregovoriti s kakoj merodajnoj oseboj par besed za me. Mogoče je, da res v krat* kem dobim neko službo v Ljubljani, kakor sem Ti že pravil. Toda ta služba mi seveda
ne bi dajala penzije, a v slučaju, ko bi zbolel, navezan in odvisen sem samo od svoje kaplanske penzije ...
Ne zameri mi, da Te nadlegujem. Prosil sem Te, ker si mi opetovano ponujal svojo vplivno pomoč. O tej prošnji na mi* nisterstvo razen dr. Ferjančiča in Tebe ne ve nihče.
Z odličnim spoštovanjem in s srčnim pozdravom se Ti priporoča Tvoj
7./VI. 1898.	A. Aškerc 1. r.
Celje, Hermangasse 6.
Velecenjeni g. doktor!
Hvala lepa za častitko. V Ljubljano pojdem, ko mi pošljejo »dekret«, čeprav ne poj dem brez vsakega »strahu«. Zakaj? To si lahko misliš. Sedaj torej čakam tukaj »dekreta«. Hvala Ti lepa za obljubo, da si pripravljen posredovati na Dunaji, da mi še nekaj primaknejo k moji penziji. Dvorni svet. Šuklje seveda sme vedeti o tem. Jaz mu nisem pisal, ker nisem znan z njim. Tudi sem mislil, da je že šel na »kmete«, ker si je v Mozirju najel stanovanje. Moje pismo in mojo prošnjo je dr. Ferjančič prejel šele včeraj 14. t. m. Torei teden pozneje, ko sem mu jo jaz poslal. Vprašal sem ga včeraj telegrafsko, kaj je z mojoi prošnjo j in on mi je odgovoril da je pismo prejel — pa še ni č i t a 1 ! ! Bojim se. da bo ta gospod v vrvežu raznih parlamentar« nih skrbij pozabil na mojo privatno pa nujno reč in da je niti oddal ne bo v mini* sterstvu, kakor sem ga prosil. Bog poma* aaj! Zdaj smo torei spet pred letom 1848. Bravo! Prekrasno! Živio § 14! —
Odpeljati se moram na neko bližnjo postajo za danes z vlakom. Zatorej sklepam.
Priporočam se Ti z vsem spoštovanjem in najlepšim pozdravom
Tvoj udani 15./VI. 1898.	A. Aškerc 1. r.
Ljubljana, Tržaška c. 45, III. nadstr.
Velecenjeni g. doktor! Častiti prijatelj!
Prvo pismo iz Ljubljane.
Predvčerajšnjim sem se preselil semkaj z vsemi svojimi ropotijami vred. Predstavil sem se županu, drugim uradnikom in jutri začnem požirati arhivski prah.
Prisegel sem bil že 1. julija, pa sem dobil dopust, in šel v Zagreb ogledat si »Zemaljski arhiv«.
To je menda zadnje poglavje moje Ahasverijade. Kako se konča — sedaj še ne vem. Imam tudi nasprotnikov tukaj.
Dosedaj sem še čisto Peregrinus in Israel; tuji so mi ljudje, mesto samo mi je še nekako Terra incognita. Samotar tudi ostanem — kolikor toliko. Naravno! Kdor nima svoje družine, izobčen je iz družbe sploh. Meni to samotarstvo celo ugaja Kakšno pa bo moje poslovanje, pa še prav ne vem.
Toliko ad internum, da boš sploh ve« del za sedaj, kje diham slovenski zrak.
S posebnim spoštovanjem in z lepim pozdravom Tvoj
17./7. 1898.	»Kranjec« Aškerc 1. r.
Ljubljana. 14. septembra 1898.
Častiti g. doktor! Dragi prijatelj!
Ravnokar sem prejel Tvoje ljubeznivo pismo. Čakal sem že dolgo, da izvem, kje bivaš sedaj, ker sem Ti hotel pisati.
Pred dobrim tednom sem namreč dobil od celjske davkarije obvestilo, da se mi je penzija zvišala na 400 gld.! Lahko si misliš, da mi je ta novica prav dobro došla. In to je važno za me, če bi se pri našem magi* stratu razmere kako predrugačile, da bi prišla kaka druga stranka na krmilo.
Ker si tudi Ti storil nekaj korakov v zadevi moje beračije, zahvaljujem se Ti ob tej priliki iz vsega srca za Tvojo prijaznost!
Zahvaliti se moram tudi dvornemu svetniku Šukljetu, pa sem pozabil njegovo adreso; dotično Tvoje pismo, v katerem si mi bil naznanil njegov naslov, sem založil in ne morem ga najti. Ali bi mi hotel po« vedati Šukljetovo adreso. Prosim.
Ljubljanskih osebnih prepirov sem tudi jaz sit. Krivi so na obeh straneh. Es vvill mir schier bedunken, dab Sie alle mitein« ander ein bibchen stincken. No držati se moram narodne, liberalne stranke, ker samo tota zastopa napredek in svobodno misel.
No, jaz se ne vtičem v tukajšnje pre* pire. Živim popolnoma osamljen. Včasi mi je precej dolgčas. Predstavil sem se samo najprvim veljakom, kakim trem. V druži* nah nimam kaj iskati. Čutim se pa svobod^ nejšega nego prej. Ljubljana je tudi res lepo mesto — vsak dan lepše. Okolica je krasna.
Dosedaj sem srečaval še povsod pri* jazne — upam, da so bili odkritosrčno pri* jazni — obraze, kamor sem prišel. Utegnilo Te bo tudi zanimati, da me je škof dr. Je« glič prav prijazno sprejel. Bil sem pri njem šele proti koncu avgusta. Z drugimi duhov« niki ne pridem veliko v dotiko; ni prilož« nosti. Po mestu hodim popolnoma civilno oblečen — brez kolarja; le kadar grem v cerkev (maševat 2—3krat na teden), nade« nem še »kolare«.
Na dunajski »Circus« sem že tudi jaz radoveden. Kam nas privede obstrukcija?
Bog Te živi! Z vsem spoštovanjem ostanem Tvoj
Aškerc 1. r.
mmmmmm mm mm mm mm mm mm mm mm mm mmmmmmmm
B. BORKO, Ljubljana:
IZ JEDNE PROŠLOSTI.
ANGELUS U LJUTOMERSKIM GORICAMA.
Mais ou sont les neiges (i'ftntar.
Villon.
U mraku me vjetar je našo pod lozom u visokoj travi. Sve šapuče nešto i šušti kroz lišče, što lice mi zavi.
Dok plahi se drhtaji tresu, il večernji kukac preleti — pod brdima javi se snažno moj prijatelj, Nikola sveti.
On šutljive straži doline pod humom. gdje šume se plave; on dugački razgovor voli i susjede dobre i zdrave.
U mraku se lagano budi i glas mu sve krupnije zvoni, dok pita za brda, za klijeti, za suze, što loža ih roni.
Na brdima redom se prenu svi zvonovi sitni i mali i pričaju Nikoli starom i mrmore nešto u šali.
I zvonjava blaga se seli i oblači blagoslov rose i sveči nad ložama idu i dobre nam večeri nose . . .
1916.
JESEN JI VEČERI.
Dolaze s maglenih daljina, u mokrim dronjcima dolaze. Sa dalekih pustih ratišta svi osakačeni dolaze, — bogalji kljasti to prolaze — s grimasom nemočnog očaja kroz uske prozore zirkaju.
Krupne su sjene u dvorištu. kud bosi i bijedni prolaze. Na stare pognute krovove peniu se žalosnom dosadom. I svjetlo se pali u sobama i naša su srca umoma od slušanja tihih pjesama.
Al' tebi ču ipak svirati na blagdan odbjegle mladosti, tebi ču svirat' u kasni mrak. I oni če doči u oda ju i. slušat če pjesmu ljubavi, — u mokrim dronjcima žalosnim. s grimasom nemočnog očaja.
SOLSTICIJ.
Pozdravljam te, velika snago sun« čana, ja, prašak u beskrajnim uzdušnim okeanima,
ja, sičušna ameba, što se slijepa kreče u vodama života, sluteči negdje sunčani sjaj,
ja, neznatni atom tvog biča, sperma« tozoid divovske tvoje plodnosti,
ja, što prolazim kroz strahotnu Taj* nu života, primajuči materiju drugih, dušu umrlih,
j a, što rastem iz taštine svoje i tan« kim prstovima spoznaje pipajuči kročim uz bezdane,
o, bože mojih zanosa, pjesmo koz* mičkih mojih puteva, ritmu mojih va= lova,
o Sunce, veliki pobjedniče! Jer ja vjerujem: ti češ u sukobu ovom shrvati tamu, kobnu aždaju,
ti češ nam donesti prolječe vedro i sipati kroz zelene grane pahulje miriš-nih cvijetova,
ti češ nas prenuti k novim životnim slutnjama, buditi u nama žedju za sve« mirskim pjesmama,
ti češ nas pojiti muzikom ljepote, slabušnom jekom vječitih stvaralačk;h harmonija
i tvoja če biti Riječ kao govor bo? gova na gorama svetim, u ruhu oblaka
i mi čemo svi, što danas lutamo tam« nim špiljama vlastitih jadova
iz taštine rasti i postati kao alem lijepi i čisti u svijetlu Istine.
mi čemo shrvati tamu i očaj, mi čemo biti sunčana djeca,
o Sunce, veliki pobjedniče!
1920.
ROMAN BENDE, Maribor:
NARODNI MOTIV.
Oj ptičicc, zapojte tisto prelepo pesem od goric, zapojte pesem od žanjic, ki žele zlato so pšenico!.
'In med žanjice je Devica stopila iz večernih lin, pšenici rekla: Moj je Sin izbral te za Telo — pšenica
Sinoči Jezus je v gorici potočil zlate solze tri in rekel: Ti boš moja kri, služila meni boš: — Resnici!
Potem so zlate zvezde pele Visoko Pesem daljnih dalj in blagoslov je božji pal na njive in gorice vele . ..
IVAN CANKAR:
JESENSKI PSALM.
Prišel sem, kakor pride kristjan s pobožnim srcem k veliki maši, željan posvečenja, ves udan, tako sem stopil k sveti čaši, da se napijem blagoslova božjega, tolažbe tej bridkosti, miru popotniku. O, Bog, oznani, kaj sem Ti storil, o razodeni moj črni greh! Ne sodi, ko nisem še govoril! Gorje mi, Jehova je v Tvojih očeh!
Predno kaznuješ na besedo pokliči grešnika —• to je pravica in Bog!... Jesenski kostanji, rdeči, žareči, so v solncu šumeli, peli so v smrt; na mizi med nama žarki bežeči — teman tvoj obraz, pogled zastrt. O, nisi mi dala roke kakor je treba prijatelju; tvoje oko me ni več videlo, tvoje misli niso več spoznale mojih!...
Tako je razsodil Bog — ukloni glavo, kristjan! Moj obraz je obrisal prah tvojih nog — zdaj pojdi, ko se je nagnil dan! Na pot, romar, na pot! Vzemi palico, pokrižaj se
in groza in noč s teboj!
E. Justin: MOHAMEDANCA.
Orig' lesorez.
ANTON DEBELJAK, Ljubljana:
Tri leta so minila, kar sem bil pri* čujoč pri čar o vnem večeru v dokaj prostorni kmetski gostilni »Pri Dolenj« cu«. Ljudi, večinoma mladine, se je kar trlo. Doživljati za pet dinarjev toliko divot, pač ni predraga stvar. Namreč čudes, kakršna popisuje J. Ch. Wiegleb v svoji knjigi »Onomatologica curiosa, artificiosa et magicu« iz 1. 1768., nadalje »Mali Roško« in »Domači čarodej«.
»Gospoda,« je otvoril fakir Ben Atrik predstavo, »v starih časih so ro« kohitrce globoko spoštovali, jih imeli za vedeže in videze, v srednjem veku so jih sežigali kakor hudičeve zaveznike na grmadah, v današnji dobi pa jih plaču« jejo ter občudujejo kot dobrodošle glumce, ki skrbe za razvedrilo in kratek čas. Ako vas bom nocoj v vaše zado« voljstvo zabaval, sem dosegel svoj na« men. Torej pozor in posluh!«
Za tem uvodom se je pričela nepre« gledna kodrčija raznovrstnih, za pre« prosti razum osupljivih poskusov. Pod enim poveznikom n. pr. je prvotno stal kozarec, pod drugim pa »klinček«, ka« kor pravimo tukaj steklenici za pol fraklja. Ko pa je spretni bajec privzdig« nil oba poveznika, sta bili posodici za« menjani.
»Ti pomama, o ti sakralenska po« štajna!« je vzklikal seljak Gregec. ki je bil slučajno zaostal v gostilni od popol« danskega praznjenja bokalov ter se tako udeležil prireditve.
Potlej je veščec začel vleči iz ne« znatne shrambice papir. Neverjetno, koliko je bilo tega blaga notri.
»Poprej za en šakelj, zdaj pa za poln žakelj!« se je zavzemal ovinjeni Gregec. In ko mu je bajalec ponudil škatlico začaranih vžigalic —- potajno seveda namočenih v galunovi raztopini ter nato posušenih — se možakar ni mogel nazijati, češ, kako to, da se mu niti ena šibica ne vname.
»To je pa zarešnji coprnik, odkod se je le vzel?«
Tudi meni se je vrivalo to vpraša« nje, kajti čarodejec se mi je zdel nekam znan. In glej, nisem si dolgo glave belil, pa se mi je posvetilo: bil je naš vojaški kuhar med vojno v Gorici, Rakos Oskar, izvrsten sokač, ki je umel iz malošte« vilnih sestavin pripravljati raznotere okusne soke in omake, vse z malenkost« nimi pomočki — kakor njegov vzdevek, ki je obstajal samo iz petih črk: sokar Oskar Rakos. No, med odmorom mi je v pomenku med štirimi očmi zaupal skrivnost, da je bil po končanem sve« to vnem pokolju nekaj let v cirkusu. Ker pa mu je podjetnik dajal preslabo na« grado, se je ločil in nastopil ahasverstvo kar na svojo roko. Svojemu gospodarju — bolj odrtniku kot obrtniku — pa je izneveril skočno in ročno ulužbenko, ki je v cirkusu med drugim običajno ple« sala kot derviš. Ostavivši svoje derviš« tvo pa tudi devištvo, je odšla z njim za družico in pomočnico po belem svetu.
Dva zajetna kovčega pa šibka Talka — s to prtljago križari od občine do ob« čine ter se skromno preživlja, preroku« joč lahkovernežem lepšo bodočnost... Vprašal me je za nekaj podatkov o na« vzočem dobrovoljčku — na pameti je imel Gregca — in pa, kako se reče v teh krajih salamandru ali močeradu.
»To je mačarov,« mu brž ustreženi, ne sluteč, da se bo iz nedolžnega ku« ščarja razvila z našo folkloro bajna pošast.
V drugem delu predvajanja so se redile in čredile še presenetljivejše točke. Za sklep pa je prodajala čarov« nikova ženka, drobcena oseba, za šest ali pet let mlajša na videz nego v res« niči, litografirana trojna ugibanja o zna« čaju in namembi posameznikov: fantov, deklet in matorih babnic. Tudi Gregec je vzel en izvod. A ko je zakonski mo« žak razbral, da prerokovanje govori zgolj o neoženjencih, ni maral odriniti kupnine. Prišlo je do pričkanja in pre« rekanja.
»Gospod Gregec,« zapreti tedaj ča« rovnik, »ako ne plačate tistih ubornih treh dinarčkov, vas bo domov grede na cesti srečal mačarov. Zapletal se vam bo med nogami in vam zmešal sled. Do rane zore ne boste našli pota k Beli Vodi, kjer imate hišo.«
»Na, glista suha,« se je junačil Gre« gec, očividno presunjen ob tujčevi mno« govednosti, ter odrinil nebogljeni gospe Talki zlatko in dve nežici, skupaj tri dinarje, »drugače boš še mislila, da se mi smilijo te uboge pare!«
In ker je udarila policijska ura, hkrati ura duhov, so se gostje razkro«
pili vsak v svojo smer. Kar je bilo fan« tov, seveda vsak pod okno k svoji iz« voljenki.
Letos so me jezikoslovne študije zopet zmamile v rojstno gnezdo na po« čitnice. Slepilnega glumača Oskarja Ra« kosa, bivšega sokarja, sem bil docela pozabil, ko sem ob avgustovskem ve« čeru sedel kakor po navadi »Pri Do« lenjcu«. Precej rojakov, več nego se spodobi za delavnik, se je zbralo za okroglimi mizami, srebajoč vino, žganje ali pivo. Plečati voznik Mrakec sedi pri svojem petnajstem vrčku. Živo razprav« ljajo pravdo, ki teče med dvema meja« šema. Vprav danes si je ljubljanski od« vetnik ogledal položaj spornega pasu na samem mestu.
»Moja mora obveljati, pa če me stane vse posestvo!« se roti in rohni tožnik. »Advokat mi je rekel, da bova najbrže zmagala.«
Eni vlečejo z njim, drugi rahlo ugovarjajo, bolj naklonjeni njegovemu mejaču, ki pa se zaliva v krčmi »Pri Gnidci«.
»Poslušaj, prijatelj,« modruje krivo« gledi Jože Prek, »paragrafi so zviti ko našega pujsa rep, kadar ne opleta z njim. Ti meniš, da jim vidiš do dna, pa je vse drugače. Raven si bil sam pred seboj, pa te spoznajo za krivega!«
»Zdaj pa plačajmo, Jurij, pa poj« dimo,« tišči treznejši pivec v sobesed« nika.
»Na za enega jurja, da ne prideš v eni uri domov,« ščuje prevejani gostil« ničar. »Veš kaj, Jurij, mačarov te bo; precej si se ga nalezel.«
»Jaz da bi se bal take prikazni?« se otrese nagovorjeni, »na za tisoč dinar* je v, da se bom prej ko v eni uri otepal s svojo staro!«
In naši »močeradi«, če smem takisto nazvati vnete ljubitelje vinka loziča, žganih rakij ter omlednega piva, se ne* mudoma zedinijo za vadijo. Jurij po* ravna zapitek in se odmaje proti Beli Vodi, kamor ima pravdanski človek kvečjemu pičle tri četrti ure hoda. Go* stilničar pa najame dva možanca, vsa* kemu odšteje po enegg »srba«, da bosta neopaženo sledila okajenega Jurija.
Izpočetka je šlo po ravnem še dokaj dobro. Ko pa je Belovodar krenii na* vkreber skozi smrekovo hostico, na* zvano Gadina, je začel momljati sam s seboj: »Mačarov, mačarov, kdo bi si bil mislil, da mi boš res nagajal! Odkod pa te je prineslo, ti zgaga peklenska, da se mi ven in ven opletaš med noge? Saj nikamor ne morem. Bog in sveti križ božji, poberi se mi, hudobec, izpred oči! Ej, pa me ne boš, če ne vem kaj!« je zastokal natrkani vaščan in zavil s kamenitega kolovoza na ozko stezico po skupnini, na gosto obrasli z brinjem. Nekoliko časa je mahedral naprej, do* kler se ni spotaknil ob korenino in te* lebnil na trato.
»Zdaj pa vidim, da mi je res nare* jeno. Tisti preklicani coprnik nas je predlanskem uročil vse Belovodarje z Gregcem vred, da ne more živ krst po enajstih ponoči več naravnost domov. Pa naj bo, Jurij, rajši plačaj tistega jurja, kakor da bi se peklil in poganjal
z vražjim mačarovom. Sladki Jezus, t? me varuj nocoj to noč in slednji čas!«
To rekši, se je zleknil vznak pod grmom in v naglici zasmrčal. Dolgo pa ni drnjohal in dreto vlekel, zakaj oba pazuna sta ga, brž ko je na cerkvenem stolpu odbila polnoč, domenjeni rok, krepko pomrkala za rame in mu dopo* vedala, da je stavo izgubil.
Drugo jutro sem doznal in dognal, da se je vraža o mačarovu silno ukore* ninila med prebivalstvom. Odkraja si niso predstavljali nič osobitega pod tem imenom, a sčasoma je zadobilo določ* nejši obraz in obris, ki se je napolnil z grozljivo vsebino. Ljudska domišljija, ki je v teku stoletij ustvarila toliko bajnih bitij, je v zvezi z alkoholom sredi naše racicnalistične dobe pri za* kotnih hribovcih še zmeraj tvorna. Saj sem tako rekoč na svoje, oči gledal rojstvo in razvoj nove bajke. Veščam, divjim možem, mrtalosom, volkodlakom še davno ni odklenkalo med gorjanci. Ti čvrsti korenjaki vam gredo po med* veda v brlog in ako treba, samotni ša* rijo v najtrši temi po prašumi a na* mišljeni mačarov jih spravi iz ravno* vesja na kratki poti od vasi do vasi.
Pa stava? Možje bi jo bili seveda držali. Toda komaj je zvedela zanjo Jurijeva boljša polovica Alena, Gregče* va sestra, se je odpravila nad krčmarja kakor sv. Jurij nad zmaja. Ženska je mačarov, ki se mu sam bognasvaruj ne more ustavljati. Zategadelj je baje prišlo do poravnave, kakršna se niti učenemu mirovnemu sodniku ne bi bila posrečila.

DRAGUT1N M. DOM J ANIC, Zagreb:
BOGEČKO GROBLJE.
Mirno počivaju grobi, jablan kak straža stoji, veter se igra po zobi, zbuditi groblje boji.
Retko gde ime još piše, ni več nit križov na svih, vreme i kiša vse briše, vsi su pozabili njih.
Morti su teške im senje, črne kak grude su te, gorše, neg samo živlenje. Gdo to povedat nam sme?!
II se tam sladko počiva, živi kak nigdo ni spal"? Tajnu tu zemlja pokriva, samo ju mrtvi bu znal.
—	Zginejo skoro i grobi, drugi tu svet bu i cvet. Veter bu igral se v zobi,
—	kak i pred puno let.
MRTVI TIČEK.
Nočeš sem dugo bil buden, sen mi ni došel na oči, onda je tiček moj dragi, tiho poginul v toj noči.
Vsako je jutro nas budil, dok smo još zmučeni spali, on je bil sama popevka, bogi moj tiček, moj mali.
Noči navek je bil v strahu, v kute je štel se on skriti, kad gospu kmicn je slutil kada je čutil ju iti.
Sada je sobom ga vzela, kad se vne počelo danit. Gdo mu pomoči je mogel, gdo ga je razmel obranit?
— I v mojem srcu je tiček, on si takaj ne počine. — Nisi ti v noči kad v strahu, da tak i on ne pogine?
Odmevi IV.
77
2
IVAN DORNIK, Maribor:
BREZE.
Rekla mu je:
»Breze ljubim tako, tako, zelo! — Kadar sedim na parobku in gledam nanje, gre moja duša k njim in vse sem druga — Rada bi jih imela na sliki, v sobi pri postelji, — nežne,
kakršne je slikal Grohar, kakor jih slika Jama, ali —
kot bi naslikal jih Rihard Jakopič. —«
In spoznal je,
da je začela bežati pred kaosom v sebi. Vodil zato jo na tiste samotne je poti, kjer te objemata mir in pa tiha zamaknjenost. S trpko bridkostjo sedel je ob njej, poslušal pesem njene izbegane duše.
Vedel je,
da se mora svojim željam odreči. Nemirni trepet v njej jo zagnal je drugam, mimo njega — drugam — ni je ustavil
ob njem. —
POTOČNICE.
Kolikokrat sem rekel ti: nikar me ne pozabi!
Ker si mi v srcu bila, nisem vedel,
da tebi nisem v srcu bil.
Zato poprosil sem te, da me ne pozabi.
A tebi pozabiti bilo ni težko,
ker pozabiti ni ti bilo kaj. —
Sedaj cveto potočnice po ljubih krajih. V modrino njih oči sem se potopil in dahnil vanje svoj pozdrav. In šel sem s srcem za teboj na ljube kraje, da bi poprosil te: nikar me ne pozabi! Nazaj sem klical tiste daljne dni. —
MATI.
Oči so tvoje bile kakor večna luč, ki so prijazno trepetale meni v srečo. Utripale so, zagorevale, ko z bolečino jih roka tvoja je zaslanjala pred vetrom.
Kaj si v dolžnosti materini morala prestati* Otrple so roke; obraz naguban in ves suh, telo ko suha veja. Toda duh je živ še in priliva večni lučki — vsem
za srečno!
ENGELBERT GANGL, Ljubljana:
mo j a misel . . .
Moja misel bodi kakor solnce vroče, da razžene mi ledeno v duši noč; naj bo kakor vonj vijolice cvetoče, ki omami jo poljub dekleta vroč.
Bodi misel mi kot bran in kamen, kakor grana neusmiljenega meč, naj razmahne, razdivja strasti jo plamen, ki od žrtve k žrtvi valovi moreč!
Bodi mi kot drzna, brza ptica, iz nižin naj šviga k zvezdam — preko njih! In naj plane v noč, kličoč: »Kje je resnica, kje je luč vseh bednih, bičanih?«
Of tovcidpjj " '* Govor pravde in zvestobe bodi, ves in vedno v tebi človek jaz, in kdor sojen ni, naj sam ne sodi, in lažnik je, kdor pretvarja svoj obraz!
CVETKO GOLAR, Ljutomer:
dejanje slikarja matije.
Za mejami in vozarami so valovala in zorela žita. Široko in visoko je bilo polje, in po njem je hitela prepelica, in nad njim je vriskal škrjanček in letel in letel navzgor pod bele oblake pogle* dat, ali se ni mogoče za njimi skrila njegova družica? Biserni valovi rži so plavali kot sive reke preko polja, da ujamejo in zagrnejo poljsko vilo, ki je utonila v žarki cvetoči kelih. Ali je od dekliških lic tako zardel mladi mak. ali so deklice dobile od njega svojo de* viško in rožno lepoto? In sinje in modro se igra nebo, in beli in srebrni lete oblaki proti večeru, da se napijejo rdečega vina, se objamejo z rumenimi in škrlatnimi meglicami in pogreznejo v zlate valove.
Ali se ne smejejo dekleta konec vasi, ali ne pojo fantje, ali se ne reže harmonike in kličejo na ples starih in mladih nog? In kje so stari očetje in sive matere, ali so ostale v cerkvi? O ne, tam so pod goro, pod zeleno goro, kjer je vesela hiša, kjer se toči vino in reže pogača. Vse je židane volje, čas žetve gre v deželo, srebrn srp plava na nočnem oboku.
Kdo gre ves razposajen in raz* igran, s klobukom po strani, s črno, vihrajočo kravato pod vratom proti vasi? Z dolgimi koraki se poganja mimo visokih žit, in smeje se mu suhi koščeni obraz, ko pozdravlja mlada dekleta in stare dedce, ki gredo gledat, kako cvete ljubezen, kako zori žito?
Saj to je slikar Matija, ki meri veselo pot in nosi pod pazduho slikarsko platno, zvito v široko, dolgo cev. Na plečih pa ima čudne rogovile, ki jim je bil sam mojster in ki opravljajo službo stojala, na katerem riše in ustvarja svoja veledela.
»Detešembra, kakšen zlomek pa je to?« ga je vprašal dobrovoljen kmet, ki je srečal slikarja. »Sedem križev že nosim, takšnega križa ali kar je tisto, pa še nisem videl. Povejte mi no, mladi gospod, ali boste čarovnice lovili z ro« govilami? Saj jih je pri nas dosti, še jaz imam eno doma.«
In kmet se je veselo nasmejal ter si nažgal pipo.
»Niste uganili, očka, to je antikri« stov križ, ki ga nosim po svetu. Le glejte me, ni drugače, vsak ima svoje težave.«
»I, kaj pa je potlej tisto, kar imate pod pazduho, ali so štibale?«
Kmet je radovedno čakal, kaj mu bo slikar odgovoril.
»To je pa kanon turškega cesarja. Lastnoročno sem mu ga odnesel in rešil za našo faro.«
»Vi ste pa tič, samo nikar ne pra« vite, da nosite antikristov križ, ker bi lahko slabo naleteli.«
»Očka, nikar se mi ne zamerite! Saj sem prišel samo zato k vam, da poiščem svetega Petra. Kam pa greste?«
»Tega ne uganete? Ha«ha, kam pa naj grem v nedeljo popoldne? Kar vzdignilo me je, pa sem dejal, grem po« gledat, kakšno vino točijo pri Kavki!«
»Z vami grem, da se kaj zgovo« rimo. In tudi vino v družbi bolj tekne.«
»Kajpada, le vol pije kadar je sani. I, kdo pa ste?«
Skoro nezaupljivo je ogledoval kmet mladega moža, ki je imel na glavi neznanski širok in razvihran klobuk kakor da se je tepel s tržaško burjo. Ograjen je bil z dolgim rjavim pla« ščem, ki je bil ves odrgnjen in se je zeleno spreminjal. Ko sta prišla izza brega, po katerem so rastle češnje in orehi, se je zagnal veter v moža z dolgo suknjo, in se je zdelo, da ga bo vzdig« nil in odnesel čez njive in travnike.
»Vi bi radi vedeli, kdo sem? I, tak antvrh imam, da svetnike gor jemljem, na platno jih naslikam, da jih potlej postavijo v oltar. Pa tudi mlada dekleta znam naslikati in stare očance. Zdaj iščem svetega Petra, ravno takšen mora biti, kakor je v nebesih. Imam že nje« gove zlate ključe.«
»Bežite kam! Vi imate zlate ključe?«
»Seveda jih imam, Petrove ključe, in prav na srcu jih nosim. Poglejte!«
In slikar se je z desnico potolkel po prsih in napravil je resen in častit« Ijiv obraz. Ali to se mu ni obneslo in začel se je smejati na glas.
»Jej, jej, jej,« je vzkliknil kmet in začel skakati pred veselim slikarjem.
»Meni jih dajte, ako so zlati, pa si bom naredil nebesa na zemlji.«
»O vi brezbožnež! Ne vam, svetemu Šempetru jih izročim, njemu, ki ga bom naslikal. Le glejte me in poslušajte, ve« like reči boste zvedeli.«
Slikar je obstal in je hudo pogledal kmeta, ki ni vedel, ali se oni šali, ali
resno misli. Vzel je klobuk z glave in stisnil pleča.
»Pa pridite za menoj! Grem sam naprej, ako se vam zdi za malo iti z menoj.«
Kmetič je urno zavil okrog vogla, slikar pa je snel z ramen svoje leseno orodje. Začel si je ogledovati kmečke hiše, ki so bile razmetane vse križem. Skozi okno bližnje bajte je zrl ženski obraz s sivimi, nezaupnimi očmi mla« dega moža.
»He, Mica. ali si sama doma?«
Kot bi trenil, se je glava skrila, in z dvorišča se jc pripodil kup otrok.
»Mažar, mažar, ali lonce vežeš?«
Začeli so vpiti nad njim in slikar se je obrnil v hišo, ki je gledala s širo« kimi, črnimi durmi na cesto. Stopil je v vežo in pozdravil:
»Ali ste doma, oča?«
Nihče se ni oglasil, zato je šel na« prej, se zadel ob lopar, prislonjen v kotu. in butil v druga vrata.
»Dober dan. ljudje božji, ali vas ni doma? Mati, ali spite ali kar tako ležite?«
Izpod strehe se je sklonila glava in skozi odprtino se je zaslišal glas:
»V oštariji sedi!«
Slikar je pogledal proti sajastemu stropu in je ravno še ujel z očmi žensko obličje, ki je brž izginilo v temi.
»I kdo je v oštariji?«
»Kdo drugi kot naš nerodnež!«
Na cesti se je slikar obrnil na desno in levo, povohal je po zraku in se je odločil:
»Od te strani diši vino in pogača!«
Nič se ni oziral in ni premišljeval, mahnil jo je naravnost, in tako je bila cesta uglajena, da ga je privedla narav« nost na prag in za široko, z vinom po« lito mizo.
»Dober dan, ljudje božji, svetega Petra iščem.«
Bila je zbrana lepa družba pivcev, prešernih kmetov in gostačev. Vesel glas je ravno pel: »Oh. kaj sem jaz na« redil, oženil sem se —« Ali presenečen je umolknil in oči vseh so se začudeno spogledale. Tam je že sedel slikarjev znanec, kmet s sedmimi križi, in je ve« selo namežiknil in ga povabil k sebi. Ob njegovi desnici je sedel mlajši kmet, ki je s širokim rezanjem pozdra« vil prišleca. Vse mize so bile zasedene, tudi ženske so bile vmes ter so navidez zelo sramežljivo srkale kislo pijačo. Fantje so objemali dekline z vržinkami v ustih in z bledimi lici so razlivali vino. Pri peči pa se je naslanjal s ko« molcem ob mizo zamišljen pivec, ki je bil zaverovan v kozarec pred seboj. Bil je širokega obraza in rjava brada je gosto porastla njegova lica. Slikar je z očmi preletel izbo, postavil svoje reči v kot in je sedel k samotnemu pivcu.
»Pozdravljeni, glejte si ga no! Kar pravi se mi zdite, kosmata kapa! Saj sva bila skupaj, kje že —«
Pogledal ga je tihi gost. pogledal ga je zmedeno in motno in je zmajal z glavo.
»Jaz že ne, jaz že nisem bil. poznam samo vino in pa svojo babo, ki je rodila enajst otrok, pa samih deklet, nak, tudi dva fanta sta bila vmes, pa ju je Bog vzel k sebi. Prav je imel, jima vsa]
da štruce za večerjo. O, pri nas je sama siromaščina, pomislite, toliko otrok, jaz pa pijanec! Kar takole sedim pa v vino gledam. Kadar pride skrb, zvrnem hitro kupico v grlo, pa sem potolažen.«
»Vidite, ravno takšnega sem iskal kot ste vi. Midva ne poj deva prej na« razen, dokler ne rečeva pametne be« sede.«
»He, slišite, ali ste že našli svetega Petra?«
Dobrodušen kmet, ki se mu je nos že čudno svetil, se je oglasil za mizo in pomežiknil svoji družbi.
»Našel sem ga, še nocoj bo med nama dogovorjeno. In zlate ključe dobi in potlej pride v oltar, da boste molili pred njim.«
»Ha«ha«ha,« se je zarezal mlad kmet, ki je malo prej radovedno gledal v kot, kjer je pustil slikar stojalo.
»Kaj je to,« je vprašal in se zopet zakrohotal.
»Antikristov križ. ki ga pa jaz nosim,« je odvrnil slikar.
»Presneto je težak, vse rame mi je že oglodal, do krvi me je ranil, pa ga bom moral zopet naložiti, kadar pojdem odtod.«
Kmetje so se spogledali razen za« mišljenega pivca pri peči, ki je kimal z glavo in govoril sam zase: »Resnica je, da mi je Janez ime in da sem pija« nec bil in da pijanec ostanem. Oh, pa ženo imam, ki me lepo uči in k dobremu nagovarja. In devet deklet je doma, kaj zato! Bog jih je dal in jih bo oblekel kot lilije na polju. Vina na mizo!«
»Prav imate, vina gor! Pijva, potem pa se zmeniva pošteno besedo!«
Kmet Janez je postal zaupljiv in je položil levico slikarju okoli vratu, z desnico pa mu je napival.
»Dober človek ste, ki radi pijete. Zmeraj pravim: Boj se tistih, ki ne marajo vina!«
»Pametno ste povedali, pravičen mož ste, zato vam bom izročil ključe nebeškega kraljestva, in peklenska vrata ga ne bodo premagala. Vi boste sveti Peter!«
Slikar Matija je stoje in naslanjaje se na mizo govoril te besede, ki so jih poslušali kmetje s pobožnim spošto« vanjem.
»Mislil sem, da ste birič,« se je oglasil kmet, ki je slonel na robu mize in si podpiral težko glavo. »Pa niste, ki tako lepo govorite, kot bi iz svetega pisma brali.«
»Jaz pa birič!«
Slikarja je zagnalo po konci, kot da se je izprožil. in je s povzdignjenim glasom branil svojo čast. Kipel je kot mlado vino in je zakričal:
»Seveda! Tak antvrh imam, da ljudi in svetnike gor jemljem.«
»O presneta reč, to bi bilo zate, France! Reci mu, naj posname tvojo Maričko!«
»I saj, ti se ženiš! Ako nimaš ko« rajže, pa naj ti skuha .lušte' Škocjanski mežnar!«
»Mu jih ni treba! Je že tako nare« j eno, da se bo danes teden s prižnice bralo, katero jemlje.«
Mladi kmet, o katerem je šla go« vorica, se je moško držal za mizo in za
klobukom je imel košat pušeljc. Svetlo se je oziral na Matijo, sklonil se je čez mizo in mu natočil kupico.
»Hoj, vi lepi ženin, kje pa imate svojo Marjanico? Drug teden vam jo posnamem, ako bom do takrat gotov s svetim Petrom.«
»Kako je že z nama, kdaj bom Peter skala, da se postavim v nebeško vežo?«
»O, glejte, skoro bi bil pozabil! Da, Janez, vi mi boste dali mero in obraz za Šempetra!«
»I, kako se bo to zgodilo? Vse dam za zlate Petrove ključe, tudi obraz pa še brado, samo kako naj pijem potem? Vidite, to mi ne gre v glavo!«
»Prijatelj Janez, le brez skrbi! Samo naslikal vas bom in oblekel v svetnika. Zlato zarjo vam napravim okoli obraza in v desnico položim zlate ključe.«
Kar je bilo kmetov in kmetic v krčmi, so umolknili in s strmenjem po« slušali Matijeve besede. In kmet Janez je rastel za mizo, z očmi je bliskal in si natakal rdečega vina.
»In poškropili vas bodo s sveto vodo in s kadilom pokadili,« je slikar nadaljeval in je vzdigoval desnico in mahal proti zavzetemu sosedu.
»V oltar vas dene j o in tam boste delali čudeže, in vsa fara bo molila pred vami.«
Ves zaverovan je poslušal Janez slikarja in čuda lepo se mu je zdelo. Na pol pijan se je zibal za mizo in govoril sam s seboj:
»Čudeže bom delal, velike čudeže! Saj jih je tudi zamaknjena Lenčka iz
Ribnice, o, pa jaz bom vse večji, v oltarju bom stal. — Kar dajte mi jih, zlate ključe —«
»Ali nočeš zlate ure, ha«ha!« »Pustite me, ki ne boste stali v oltarju! In nebeških duri vam ne od« prem, kadar bom za ključarja —«
Smejali so se kmetje in dražili Ja« neza, ki ga je vino močno ogrelo. Slikar mu je nalival in trkal z njim.
»Danes je nedelja, zato pijmo! Jutri pridite k meni! Joj, kako da se nisem že spomnil! Ali ni kak star grad blizu, veste, graščina, velika, visoka, kjer so bili včasih vitezi, ki so se voj« skovali s Turki, kjer so onegavili gra« ščaki, grofje in drugi žlahtni gospodje?«
»Turn, Turn, da, da, je že, gor pod lesom,« so začeli vpiti kmetje.
»Velika graščina je, ne vem, koliko hiš ima, pa vse prazno —« je govoril kmet z belimi, dolgimi brki.
»Rak je frboltar, tisti ima ključe. Skočite po Raka!«
»Da je res graščina, v tisti bom de« lal in sprejemal, kdor me pride obiskat. Veliko prostora moram imeti, in okna morajo biti visoka, obrnjena proti Grintovcem. —«
Slikar Matija je vesel razkladal kmetom svoje reči; bil je ves goreč in čudno razburjen, ko je stal v gosti druž« bi. Ni mogel stati na mestu in se je pre« stopal in potiskal kmete proti vratom. »Kje je Rak? Skočite po Raka!« »Na dvorišču pije!« In slikar se je domenil ž njim, ki si je v veliko čast štel, da je graščinski frboltar. Dogovorila sta se. da pojde še nocoj v grad. Ali Rak, ki je bil ne«
kako bolj oglajen kmet in je nosil suk* njič starega lovca, je začel migati kme* tom, kakor bi jim hotel nekaj skrivaj povedati. Ali že se je zaslišalo neko skrivnostno mrmranje.
»Ampak ne vem, nekam neznano je tam gori.« — In slikar Matija izve, da si nihče ne upa stanovati na gradu, ker straši. Neznane reči se gode, star graščak hodi vse noči po dolgih mo* stovžih. Krajcar ima v roki in išče kme* ta, kateremu ga je preveč vzel.
»Vzemi krajcar nazaj, da bo šla du* ša v sveti raj,« tako odmeva do jutra po gradu, in kadar zapoje petelin, se graščak pogrezne.
»To je pa nalašč, zame! Prav tak* šnega gradu iščem, kjer straši. Bom že panal graščaka, mi vsaj dolgčas ne bo.«
Slikar se vzdigne in gre z Rakom iz vesele druščine. Stojalo nese kakor svoj križ na rami, zadaj pa se opoteka kmet Janez, ki govori sam s seboj in napravlja korak proti domu.
»Graščine imam rad, ki so že sto in sto let stare,« pripoveduje Matija svojemu spremljevalcu, ko jo mahata iz vasi in se vzpenjata proti lesu.
»Tam bo za vas, tam imate vse, strahove in duhove,« mu zatrjuje Rak, ki je vesel čudnega gosta.
»Nocoj boste ostali kar v spodnji kmečki hiši, saj tam je dosti slame. Ni* mam ključev do gornjih sob.« —
»Dobro je, gospod Rak! Naj bom nocoj še kmet, a jutri graščak.«
Ko prideta na vrh, vstane pred nji* ma izza visokih košatih lip starinsko poslopje z okroglim stolpom na levem koncu. Bilo je sivo in črno umazano od
vremena, zid se je krušil, okna so bila razbita. Zahreščala so težka hrastova vrata.
Veselo so peli fantje na koncu vasi, zbrali so se pod orehom, ki je širok in velik razprostiral svoj zeleni in dišeči plašč nad mlado družbo. Gorko so pla* vale pesmi preko slamnatih streh, gla* sovi so pozdravljali dekleta med rožami na oknih in po tihih kamricah. Oj, vsa rdeča in bujna, kopneča in koprneča posluša mlada Manca glasno petje in dobro razloči glas Urhovega Janeza, s katerim je zmenjena, da bosta skupaj orala in sejala. Na pragu sloni ob durih drobna Marjanica in hitro in burno ji bije srce, in njene misli hite h kovaču Andreju, ki je velik in močan in ji je obljubil, da jo bo nesel na rokah pred oltar.
Glej ga, še pijani kmet Janez se je ustavil pri razigranih ljudeh in poska* kuje in stopica okoli njih. Poskuša, da bi zapel z njimi, ali glas ga izda. Grlo mu je raskavo in brenči in renči, zato mu fantje ne puste, da bi jih motil. In mahoma se kmet nečesa domisli in jo urno ubere skozi vas. Na pragu ga čaka žena, majhna in uboga, da se komaj lo* či od svojih otrok.
»Maruška, oj, kaj ti bom povedal! Nič več ne boš stradala, in otročički bo* do imeli dosti kruha in kaše. Poslušaj me, čudeže bom delal.«
Preplašeno in začudeno ga pogleda žena. — Ali je samo pijan, se vprašuje žalostna, ali pa se mu je v resnici zme* šalo? Mokre so njene oči, saj niso suhe
niti ponoči. Nobena pesem ni tako dob ga, da bi se ne izpela, je včasih mislila, ali njenemu trpljenju ni hotelo biti konca.
»Reci no, Marušca, ali veš kdo sem, in kje bom stal?«
»Pijanec, spat pojdi!«
»O ne, tisto pa ne! Resnica je, da se včasih napijem, ali zdaj bo drugače! Pomisli, žena, na kolena, otročički, jaz sem sveti Peter.«
»Na klop se mi zavali in zaspi, reva pijana!«
»Nikar ne govori, saj vem, da nisi dozdaj vedela, s kom si živela. Pomisli, v oltarju bom stal, v cerkvi, tam, kjer gori večna luč, noč in dan bom stal med angeli. Oj, žena, pomisli, tudi ti boš molila pred menoj!«
»A mi nisi precej tiho, ti grdoba nemarna; iz svetih reči se norca dela!«
»O ne, zlate ključe bom držal v ro« kah in nebeška vrata bom odpiral. In vsi boste molili pred menoj, in moji otroci bodo klečali pred menoj in vsa fara se bo trkala na prsa.«
»Oh, tiho bodi, nikar ne govori ta« kih reči, da te Bog ne sliši! Ali si res ob pamet, kaj bom s teboj, kam poj« dem z otroki!«
»Vsi pridete k meni v cerkev, kjer bom kraljeval in delal čudeže. Vsega nam bo dosti, ne lakote ne žeje ne bo« ste trpeli. In pozimi vas bom zagrnil v zlat plašč, da vam ne bo mraz. Ali ne boš pokleknila, Maruša, na kolena, otroci!«
»Oh, zmešan je, zmešan je, kje je hodil ves dan, da je takšen!«
In žena tiho zajoka, in otroci zaže« no presunljiv vrišč.
»Zakaj tulite, o vi neverni Tomaži! Ali ne vidite, da sem sveti Peter? Saj mi je povedal tisti gospod, ki dela svet« nike, da bom stal v oltarju. Tisti mi bo dal zlate ključe, in kdor mi bo pokoren, njemu bom odprl vrata v paradiž. Ze« na, tebi jih ne bom odprl, preveč si me togotila. Otroci, ne poslušajte matere! Ponižajte se pred menoj in zgrudite se v prah!«
Žena tarna in vpije na pomoč. Sto« pi k možu in ga začne slačiti.
»Ti boš mene, nak, ne dam se, do« kler nisem razodel vsem ljudem, kdo
sem.«
In kmet Janez zgrabi ženo za lase in jo vrže ob tla.
»Jaz delam čudeže! V oltarju stojim in s šibo vas božam.«
»Pomagajte, pomagajte, ata bo ubil mamo.«
Otroci kriče na vse pretege, jokajo in se skrivajo po kotih.
»Znorel je, znorel je,« hiti žena in se skuša ubraniti možu, ki jo davi in tišči k tlom.
»Izpusti me, ti zlodej!«
»Kdo sem, zlodej? Zdajle se pri« pravi!«
In kmet Janez bije svojo ženo, tol« če jo s pestmi, mlati jo s palico, suje s čevlji, dokler se mu ne izvije in plane iz sobe.
Kmet Janez lomi stole, razbije mi« zo, stolče skrinjo, razmeče po tleh skle« de in podobe.
»Čudeže delam, pokleknite pred me« noj in molite!«
Otroci se tišče peči in se ne upajo ganiti.
»Nežika, kdo sem jaz, no povej! Ali ne boš rekla?«
Otrok molči in se tiho in skrivaj joka in ihti neutolažljivo.
»Urška, no, pa ti povej, ali vam ni* sem rekel, ko sem stopil v izbo? Ma* ruša, ali si nisi zapomnila? Oh saj ste moji otroci, pa ste tako slabe glave.«
Kmet Janez se je komaj držal na nogah in je s povzdignjeno desnico grozil in mahal po zraku. Čelo je nabral v gube in je s hudimi očmi gledal otro* ke, ki so se tiščali okoli mize in peči kot jata belih golobov. Zakričal je in skušal zlesti na mizo, ali ker se mu ni hotelo posrečiti, je stopil samo na niz* ko pručico.
»Poslušajte me, kaj vam povem! Svetnik bom, mogočen in čestitljiv, in v velikem oltarju bom stal, župniki in škofje bodo klečali pred menoj in ka« dili me bodo in molili. Jaz bom pa sam sveti Peter. O, kako ste srečni, ki imate takega očeta. Jerica, ali zdaj veš kdo sem?«
In otrok je strmeče in začudeno odpiral oči, kot da ne razume, kar mu govori oče.
»Reci, kdo sem!«
Ker ni dobil odgovora, je stopil k njej in jo vzdignil. Gledal je okoli se* be, in ko je videl srednje okno odprto, se mu je približal in zavpil:
»Kar skozi okno te bom!«
Silen vrišč in jok se je razlegel po sobi. To ga je še bolj razjezilo, zamah« nil je z otrokom in ga vrgel skozi okno, da je priletel na velik in lep kup gnoja,
ki se je mogočno razprostiral pred hi« šo. Ujel je drugega otroka, ki so mu tekle po licih velike solze, in je imel vsa razmazana in goreča lica.
»Micika, kje bom stal?«
»V oltarju!«
Kmetu se je obraz razjasnil, raz« tegnila so se mu usta, in se je zasmejal.
»Prav si povedala, v oltarju bom stal. Še to povej, kdo sem?«
Otrok je molčal.
»Brž povej!«
»Vi ste naš oča.«
»Tega te nisem vprašal, zdaj sem vse nekaj drugega. Marš skozi okno!«
Krik je rastel, vpitje je letelo sko« zi ušesa, in kmet je bil ves zmešan ter je lovil otroke, ki so se tiščali pod mi« zo. Tudi zunaj na vasi se je zaslišalo vpitje. Otročji jok se je odbijal od hiš, žensko vpitje je vreščalo in se strahot« no razlegalo v tihem mraku. Iz hiš so prihiteli kmetje in kmetice, in kmalu so zvedeli, kaj se je zgodilo, in da je pijani kmet Janez pobesnel.
In spomnili so se, da so ga videli v družbi neznanega človeka.
»Tisti je kriv, da se mu je zbledlo. Tisti ga je zapeljal.«
»Gotovo je sam Antikrist!«
»Čudne stvari je pravil, norčeval se je iz Boga.« —
»Dejal je, da ima ključe od nebes.«
»Svetemu Petru jih je ukradel.«
»In čuden križ je nosil s seboj, ni bil ne božji in tudi ne Andrejev.«
»Je že, Antikrist je!«
»Kamenjajmo ga! Kje je, kam se je skril?«
»V graščino na Turn ga pojdimo iskat! Dejal je, da bo duhovom godel. Vso noč bodo plesali.«
»Za njim, vsi pojdimo! Ako je An« tikrist, ga moramo pognati iz vasi.«
»Vzemimo cepce! Skoči po poleno!«
»Jaz vzamem tale drog.«
Jaz grem po koso.
Jaz grem po sekiro!
»Meni prinesi rovnico!«
Oborožena se je pomikala vas proti stari graščini. Možje in žene in otroci. Šunder je bil velik, in cerkovnik je le« tel v cerkev. Zaslišal se je plat zvona.
Slikar Matija je stopil v očrnelo in zakajeno grajsko kuhinjo in veselo po« zdravil:
»Dober večer, gospodje duhovi! Nocoj vam bom delal družbo, ako se vam ne zdi za malo. Upam, da se bomo dobro imeli.«
Razgledal se je po nizkem, zatoh« lem prostoru, ki je bil našarjen s trh« limi deskami in starimi omarami ob zi« du. Odprti predali so zijali in kazali globoke praznine; že zdavnaj pač so odnesli iz njih zadnje žito. Na sredi je stala velika in težka miza, ki je bila tudi nametana z razbitimi skledami in rešeti. Stopil je naprej skozi prislonjene duri v obokan, mračen prostor, kjer je stala lesena postelja, nastlana z napol gnilo slamo.
»Glej si no, že postelja me čaka, četudi je slabo postlana. Rad bi vedel, katera devica je spala zadnja na teh de« skah! Mogoče me v sanjah obišče, zato se moram dostojno pripraviti.«
Odložil je stojalo in platno, in ko se je uredil in oddahnil, je zaklel:
»Prokleto, zakuriti bo treba, ker je hladno in mokro v tem zidovju. In groz« no samotno je tukaj, mogoče bo pri« jazneje na gorkem.«
Zlomil je star pokrov, votlo je za« donelo po zapuščenem prostoru in rja« va črvojedina se je usula po tleh. Vzel je pest slame in napravil ogenj v veli« kanski peči, ki je zavzemala polovico kuhinje.
»Grampampuli bom skuhal. Špirit imam in tudi škrnicelj sladkorja mi je zavila moja ljuba Tilka. Še vode mi je treba, zdi se mi, da curlja studenec za gričem.«
Na gladki ravninici je obstal in se ogledal okoli sebe. Hladen veter je pla« val iz gozda, in tiho je šumelo drevje. Tenko je rumenelo nebo, in skozi pro« soj ne oblake so mežikale prve zvezde, in slikarju se je zdelo, kot bi mu hotele povedati in razložiti veselo novico.
»Kak lep večer nam je poslalo nebo! Kot poljub je legel na utrujeno zemljo, da ji zatisne oči, v mirno spanje. Glej, in zvezde gledajo iz daljnih krajev, Bog ve kod se sprehajajo pc^neizmernih prostorih. Lahko noč, jaz grem počivat.«
Zajel je vode v potoku pod nizkim jezom, po katerem se je pretakala in neslišno padala od skale na skalo, obra« ščeno z dolgim, starim mahom. Vrnil se je v grad in pristavil čaj k ognju, ki je že požiral suhe deske. Sedel je na širok panj in si nažgal pipo.
»Zdajle je čas in prilika, da se mi približajo slavni prebivalci tega tihega prostora. Naj bo, povabljeni ste! Ha«
ha, saj res, ali nisem kot tisti pastir, ki je šel po svetu, da bi videl in zvedel, kaj je strah. O hudiča, pa naj se še me« ni tako nameri kot njemu! Žaba naj skoči v mlako, ha*ha, in ves bom iz se« be.«
Vzel je novo poleno in ga položil na žerjavico. S požirkom žganja si je delal družbo in je začel pripravljati ve* černo pojedino.
»Nič ne bo duhov, sam bom večer* jal brez prijateljev in vesele zabave. Oh da bi prišli tisti neznani gospodje z onega sveta, ki straše po roparskih gradovih. Še ljubše seveda bi mi bile grajske gospe, ki se sprehajajo tihe in turobne po visokih dvoranah in si z belim pajčolanom brišejo solzne oči.«
Natočil je kozarec špirita in je pre* vidno in z umetnostjo vseznalca žgal koščke sladkorja, ki je v finih tenkih kapljicah in curkih lil in padal v žubo* rečo opojno pijačo. Ko je bil gotov z delom, je vstal in svečano izpregovorii:
»Končano je delo, večerja je pri* pravljena. Ob tej svečani uri vas va* bim, velečastiti duhovi pokojnih viso* korodnih grajskih gospa, pridite in me razveselite! Ne bo vam žal, gotov jc grampampuli. Kadar bo kri razigrana in bo vesela naša duša, se zavrte vaše lah* ne nožice v radostnem polnočnem ple* su. Sam bom godec, in divje, fantovske pesmi vam bom pel in godel do jutranje mrzle zarje.«
Nalil je kozarec.
»Na zdravje vam ta posoda žlaht* ne pijače!« Nalil je novo čašo gram* pampula in jo pustil nedotaknjeno na ognjišču.
»Tistemu velja ta čaša in moj po* zdrav, ki pride prvi, pa naj bo grajski gospod ali njegov sluga, kateremu je lastnoročno odbil glavo in jo vrgel v naročje svoji žlahtni gospe.«
Nažgal si je pipo in se naslonil na zakajeno in sajasto steno. Sivi kolobar* ji dima so se valili okoli njega, in slikar je puhal in pričakoval nočnega gosta. Prekrižal je noge in je ravnodušno str* mel predse ter poslušal, ali se ne bo iz gornjih dvoran in dolgega mostovža zaslišal graščakov proseči glas. Vse je bilo tiho nad njim, niti miš ni zaškrtni* la, in ogenj je ugašal na ognjišču. Utr* nil je svečo pred seboj, in takrat je zunaj udarilo ob kamen, trdi gosti kora* ki, kakor bi se bližala neštevilna mno* žica, so se odbili iz noči, m po durih je zagrmelo. Nenadoma je vstal krik m silen vrišč okolo graščine, kakor da so vstali iz grobov stari kmetje in gredo nad graščaka po svojo staro pravdo. Začelo je butati ob zidovje, tolklo je na okna, na železne križe v njih, valilo se je po strehi kamenje in rožljalo in raz* bijalo opeko. Slikar je skočil k vratom in jih zapahnil.
»Kdo je zunaj, prijatelj ali razboj* nik!«
»Odpri, antikrist! Brž, drugače za* žgemo grad.«
»Kdo ste, ki me motite pri nočnem delu? Proč, zdaj pride stari graščak in nocoj vas ne more sprejeti.«
»Odpri, moramo govoriti s teboj!«
»Ne utegnem, zdaj imam opravka z duhovi.«
»Sam antikrist je, vlomite vrata, zgrabimo ga!« Kričanje in divji glaso*
vi so se lovili v temni noči in duri so se stresle pod strašnim udarcem in za« ječale.
»O hudiči, proč od gradu, ako ne, vas vržem v ječo, kjer bo jok in škri« panje z zobmi. Razbojniki!«
»Zlodej odpri, drugače razkoplje« mo zid.«
V resnici je začelo pokati in se lo« miti, kakor bi se drobil zid, vrata so se vdajala, zato je Matija skočil na ognji« šče, sunil v stran napol ugaslo žerjavi« co in izginil v široki, črni peči. Komaj se je skril, že so zaropotala vrata in zagrmela po veži, in pijani kmetje so se usipali v grad in drli v izbo s cepci in kosami.
»Kje je, kam je izginil antikrist?«
»Preiščite vse kote, poglejte v pre« dale, ali ni skočil v žitnico?«
»Nikjer ga ni, izginil je, gotovo je čarovnik!«
Plašno so se ozirali po zakajenem prostoru in stikali za omarami in odpi« rali stare skrinje, ki so ostale po rajnih gospodarjih. Sveča na ognjišču je ne« mirno trepetala in obsevala rjave in nagubane kmečke obraze ter široke krep« ke postave.
Star kmet s hudim obrazom in cep« cem v rokah je zagledal kozarec slikar« jeve pijače na mizi.
»Poglej vraga, čarovniško zblojo je kuhal.«
»Pokusi! Izpij polovico!«
»Ne upam si, gotovo je strup.«
»O šmenta, kako smrdi! Gotovo je hudičeva pijača.«
»S tem v peklu bratovščino pijejo.«
»Vse eno bi pokusil, mogoče me ne ubije!«
»Nikar, na mestu boš mrtev.«
»Kaj neki je to?«
»Grampampuli!«
Preplašeni so se kmetje ozrli okrog sebe, da bi videli, od kod je prišel glas. Začeli so odmikati predale, razdrli so visoko omaro.
»V tla se je vdrl.«
»Nevidnega se je naredil!«
»Bežimo, čarovnik je!«
»Antikrist je!«
»Razbijmo njegov križ!«
Zahreščal je les, ko so udarili cep« ci in razbili slikarjevo stojalo. Nekdo je vrgel ob tla kozarec, in žgana kaplja se je razlila po tleh.
»Joj, moj grampampuli!«
Črn od dima in saj je planil slikar iz peči.
»Bežimo, hudič je!«
Preden je skočil Matija na tla, ni bilo več kmetov v izbi. Zakrohotal se je in dejal:
»Kuhati moram večerjo!«

R- Stiplovšek: ULICA.	Orig. lesorez.
PAVEL GOLI A, Ljubljana:
iz novejših pesmi.
MILAN PUGELJ.
K tej zemlji bil sem prikovan z ljubeznijo. In čvrsto! Pozabljen sem odšel in zamolčan. Vsi pridete na vrsto.
PRIJATEL J MO J,
ta čas, ki znotraj gnil, a zdrav na lice je, nam spoštovanje in kredit odreka, sinovom, resda, najnesramnejšega veka, a najbolj sramežljive ambicije.
Pod nami temelji se udirajo: vodili so nas ideali, za mir in bratstvo smo se žrtvovali, pa spet povsod soldati eksercirajo.
Zaman smo bili smeli, dobri in nadarjeni. Pokvarjen tip se nam v obraz reži, ko likvidiramo račune težkih težkih dni, za svojo lepo vero opeharjeni.
6. IX. 1930.
Na Bazovici so počili streli. Štiri žrtve so pale, štiri matere so zajokale, štirje heroji bodo večno živeli.
PIJANEC.
(Monolog.)
O Bože, potolaži me v tej žalosti globoki!
Izpil sem, hvala, kar se je le dalo vina,
saj venomer vrtil sem čašo v roki.
Marljivo sem ga srkal kot čebela,
ki z žarom vztrajnosti, pobudna,
podjetna in vesela
opojni pije sok iz čaš dehtečih,
dokler ne omaga pod večer
omamljena in trudna.
Vse vrste so mi bile všeč,
mer pa sem držal raje se — čim večjih.
O rdeče kakor makov cvet!
Zamolklo! Gadja peč!
In brdka trškogorca
(pri Krškem in pri Novem mesti),
prav taka vneta, vročekrvna borca,
kot blaga tolažnika v tugi in bolesti!
In belo, močno, ki omami, da iznenada se odpre nebo nad nami in sami angelčki z višav pleto ognjene vence nam krog glav z nedolžnimi srebrnimi rokami! Dolenjska žametna črnina, ki pravljice in bajke nam šepeče! Teran skrivnostno se peneči s Krasa: z navdihom trpkim v duše se zagrize in skozi line čudnega gradu, kjer ne poznajo časa, pokojno zro na nas skrbi moreče s smehljajem Monne Lise!
O Bože, Bože! In sedaj? Zaprti so dohodi v bežni raj, poslednja nada
je pala in vse globlje in vse globlje pada.
O Bože, Bože, kaj se je zgodilo?!
Ponoči bolečine spanja ne dado mi,
pri belem dnevu mi groze fantomi.
Neslavno, neveselo
se je izteklo mojih čaš število.
Tak konec! In kako lepo se je začelo!
O Bože, Bože, ki si mi poslal ta križ, da ga, izčrpan in poražen, nosim: le enkrat naj se še napijem brez bolečin
dodobra naših žlahtnih vin preden me razsvetliš z otožnim večnim sijem! Usliši mi poslednjo prošnjo, prosim!
NAJNOVEJŠA PISARI J A.
Učenec.
Ugnal si v kozji rog naše priznane
pisatelje, poete, literate.
Mladina vsa s ponosom gleda nate,
tvoj glas gre preko ozkih mej Ljubljane.
Že v Šiški, Vodmatu in Kurji vasi
se v znanih narodnih gostilnah včasi
med burnimi debatami omeni
tvoje ime. K.ar po slovensko piše,
pred tabo trepeta, ti raseš v ceni
in dvigaš se vse više in vse više.
Pod tvojim se peresom v krčih zvija
za vedno strta generacija stara.
In kakor danes te prizna vsa fara,
priznala te bo jutri vsa škofija.
Časti željan sem, mojster, tudi jaz.
Da bi se klanjala mi vsaj Ljubljana!
Talent in znanje res mi nista dana,
toda ugoden se mi vidi čas.
Mojster.
To je beseda! Vidiš ga talenta! Talent je danes tisti, ki ga nima. Glej ga polklasika, poldekadenta! Talent in znanje! Kaj bi danes z njima?
To so predsodki prejšnje impotence, pomel je z njimi zarod, čil in mlad--
Učenec.
Nov duh prihaja torej med Slovence? Mojster.
Nov duh, a po pravici le nov smrad. O, tu se ti ne bo težko povzpeti. Le veruj mi, kdor d ... in otrobe meša, naj še tako udarja po sekreti, pri nas priznanja nikdar ne pogreša.
Učenec.
A kakšne pesmi, mojster, naj zakrožim? Kaj dandanašnji kritik odobrava? Naj mlatim prazno slamo al naj tožim, da se preslabo sliši rasti trava?
Mojster.
Na pravi poti si, prijatelj moj. Naj pesem tvoja plaka, naj se smeje, razmišljanja, razglabljanja se boj! Zdaj cenijo sižeje brez ideje.
Sploh se brez misli mnogo bolje piše, ogibaj se je, kakor zlodeii križa. Predvsem ti verzov plastičnost zabriše in vrednost tvoje poezije zniža, nazadnje te pa še zapelje, bogme, v filozofijo, bratec moj, brez dogme.
Učenec.
To vzamem, učenik moj, rad na znanje, brez misli sem in tudi ni mi zanje.
Mojster.
Oblika je postranska stvar, presekaj po dveh, po treh besedah stavek, piši tako, da v vsaki bo vrstici nekaj--
Učenec.
A kaj o rimanih se verzih sliši? Mojster.
Če jim nisi kos, preziraj jih suvereno. Kar sam ne znaš, raztrobi in razglasi za glupost in banalnost v našem časi, pa i svojim skrpucalom vsiliš ceno.
Učenec.
Samo preveč se nas že, mojster, drenja s to željo po obdelani ledini. Pot slave zopet bolj strmo se vzpenja. Povej mi, kakšni literarni čini me brže proslave v literaturi?
Mojster.
V teh časih, ko se jajce roga kuri in ji roditeljsko poslanstvo očita, ko spoštovan ni mož, a švigašvaga, je kritika najbolj učinkovita izmed metod. Zares naprej pomaga. Človeka našega glavna lastnost ni borbenost, a miroljubnost taka kot miroljubnost slabega vojščaka: boji se te, če mu pokažeš ost. Zato se vehementno vanj zakadi kjerkoli tvori. To krotak bo s tabo!
Učenec.
Vem, take prakse so sedaj v navadi, naš čas si je izbral svoj vzor: barabo. Saj to me, mojster, prav za prav ne moti, le spet preveč nas bo na polzki poti.
Mojster.
Tak malodušno in glupo ne govori! Široke, fant, Parnasa so livade. Čast pa je redka cvetka zdaj tam gori. Najprej jo najde, kdor jo drugim krade.
Učenec.
Zahval j en! Se mi že svetlika v_ buči. A da bom sredi praznih gobezdal v jeziku in izrazu original? Še tega, ljubi mojster, me nauči!
Mojster.
Piši, da te nobeden ne razume, vmes prepisuj poete, plankaj pridno, pa boš takoj sprejet med veleume, ki pišejo globoko in solidno. Še dalje! Ustanovi novo strujo! I to se ti posreči z lahko mujo. Naglas prestavljaj, reci stricu čika, črnilu mastilo in ognju vatra, pa k silnim tvorcem boš prištet jezika.
Učenec.
A pot, ki pelje med stebre teatra? Mojster.
Ni trnjeva, kdor jo pravilno hodi in le po moji se ravna metodi. Če na repertoarju ni Šekspirja, ogorčeno sprašuj: »Kaj pa Šekspir?«
Učenec.
A kadar baš nasprotno je primer? Mojster.
Najlepša prilika, da kritik zmerja. Preveč ga je. In to in to je slabo.
Odmevi IV.
33
3
Predvsem pa, režiser ni več za rabo. Pri tem namigni, da bi ti bil bolji. Z domačim avtorjem slučaj je isti. Na slepo streljaj, kar po mili volji, saj vodijo te le nagibi — »čisti«. Za glavni cilj direktorja izberi, a zraven besno kriči in robanti, da so i režiserji in akterji vseskozi ignoranti in diletanti. Le, da streljanje tvoje, dobro pazi, katerega iz naših ne oplazi! In dobro si zapomni! Kakšna fraza: kultura, vzor, morala, etika —• je najuspešnejša kozmetika,
če v duši si nečednega obraza. Za vse te procedure ugoden kraj so gostoljubne nam stranice »Zvona«, kjer mesto harp in vijolin sedaj se raje sliši pesem bombardona. Tja pojdi, deček, da boš nam zabavo prepeval, sebi pa nesmrtno slavo.
Učenec.
O hvala ti, zdaj sem na poti pravi. Z zanosom trgal bom, kar se pojavi v reviji, knjigi, dnevniku, na odri. O hvala tisočkrat ti, mojster modri. Božanska me navdaja moč in sila.
Zdaj bodo se vremena nam zjasnila.
DANILO GORINŠEK, Ljubljana:
pesem.
Nad zemljo lega tih večer, na njivah je mrtvaški mir, ko da nikjer življenja ni.. Živi samo pisan metulj, ki kot pijan svojih krivulj nad njivo se lovi... In zdi se ti, da za ta svet prijadral mrzla srca gret je mlad poet...
FRANCE JURCA, Vrhnika:
klic iz predmestja.
Zvezde se v svetlobi topijo, na oknu deklica bolna sloni, v prazno ima odprte oči, zvezde iz njih gorijo.
Bajna v svoji goloti je cesta,
sence na nagih hišah slonijo,
stari zidovi v polnoč ihtijo,
po nebu mesec in oblak v objemu gresta.
Pa je zaklicalo v strmečo noč: »Pridi, objemi me, z mano umri!« Stal sem v senci — v deklico zroč, iz ust ji belih curljala je kri. —
LJUBA D. JURKOVIČ, Ljubljana:
crvena pjesma bez rime.
Iz podzemnih revira državnog SSSR rudnika, u Rusiji ko j a stenje,
izlaze mase rudara sa svetiljkama u ruei: mračni su im pogledi, a lica svetla kao željezo lito — duboko udišu sveži vazduh. Drugovi razgovaraju jedan isti razgovor, tiho, da ih niko nebi čuo ...
—	Mi smo gladni!
—■ Mi smo goli i bosi! —■ Mi i dalje stradamo, —
mi nemarno ni kuče ni kučišta!
—	Ne, ne! mi nismo samo hladne
brojke!
—	Ne, ne! mi nismo oružje ubojno u
rukama razbojnika!
Tog je dana ova črna zemlja zakopala trideset živih rudara, trideset mladih života! Tog se je dana otvorilo hiljade novih rana, zaplakali su milijoni poniženih i uvredenih da, da; zaplakali su oni koje niko ne štedi, ni socijalni zakoni, ni »diktatura proletarijata«, — niko! (Moguče da su im upravo zato te rane tako
vraški teške!) Mene strašno bole te suze od čelika...
I rudari sapuču (teško je kad narod
sapuče!):
—	Mi nismo hteli ovo i ovako.
—	I rani je ni je bilo dobro,
ali ovo je gore, — gore, brate!
—	Pre smo imali neprijatelja, i znali smo ko je i što je,
i mi smo ga mrzeli, — bili, — štrli!
—	A sada?
—	Ko nam je neprijatelj? Kako da se
borimo?
—	Zar da smo mi sami sebi neprijatelji?
—	Zar da se sami koljemo?
(Čuju se i ženski glasovi, i glasovi dece:)
Gomila se rudara polako pomiče,
i stalno postaje veča i veča ... Žene, kao obezumljene, traže svoje muževe,
svoju decu, braču, prijatelja. Crveni gardisti surovo viču: — Stoko, miči
se, — napred! Kad na jednom, gle, na gomili čadave
žlindre,
jedan se stari rudar diže i raširi žuljave
ruke:
—	Drugovi, stojte! Laž! Prevara, —
prevara!
•—■ Zakopanih je tristo!
—	A! — jooj!
—	Ne! mi to podnositi ne možemo!
—	Mi hočemo da se čuje glas nas
patnika,
nas koji kao črvi gmižemo po utrobi
zemlje,
da se čuje glas naše bose dece,
—	naših gladnih žena,
—	miliona, — miliona ...
—	Ja, bračo, neznam da kažem što
hočemo,
ali sunca, — malo mesta pod suneem
nam dajte! —• Ljudi više nisu brojke šture,
podzemna se Rusija diže! —----
Dva crvena gardista dolaze žurno. snažnim šakama zgrabiše rudara starog, i na zemlju ga zrušiše, i kundakom ga nemilo tuku ... A! Jooj!
35
3*
Kasta silna gužva, rudari pobesneše. Crveni gardiste streljaju u gomilu, u živo
meso,
padaju mrtvi--- —
*
Mimo okrvavljene mase rudara jedna
lokomotiva prolazi žurno, i na svu paru žviždi...
Jasno, taj ju se črni svet ni malo ne
tiče.
Iz dimnjaka te željezne ncmani na sve
strane
iskaču crvene varnice ...
*
Celu noč, kraj tih mrtvih »protivnika
revolucije« jecaju:
bedne udovice, i sirota deca ... Malo po strani:
dva crvena komesara, zabrinuta, sa rukama u džepu, prepričavaju jedan drugoga: — Reko ti ja, clruže, socialdemokrati,
patriote, — stoka grdna! —• Jasna stvar: radnici su stvoreni
revolucioneri —• komuniste nikada! Eto, to vam je ta crvena pesma bez
stihova, bez rime, ali puna krvi, puna duše, puna istine.
JANKO KAČ, Sv. Pavel v Sav. dolini:
PIKAPOLONICA.
Po prtku dvignjenem počasi pleza polonica z napetim krilom plaha. Rdeče pikasto se krilo preža, kot sredi polj zorečih cveti maka.
Veselo zrejo jo oči otroka ... Do nohta hrošč se je privlekel in steza krila pisana, široka: V nebesa vodiš sveta, ali v pekel?«
Kot žena si, polonica pohlevna, ki v krilu pisanem s seboj nas vabi, da za njo gleda željno duša revna!
Bodočnost krije temna nam zavesa, pri krilu pisanem pa vsak pozabi na pekel ves, verjame le v nebesa.

ADOLF LAP Al NE, Ljubljana:
IZ SPOMINOV NA EGIPET.
»Mati, z Bogom, mati«, sem dejal leta 1908. po realčni maturi ter pripom* nil, da jo mahnem naravnost v Afriko. Od srca se mi je nasmejala, misleč: »Oj, pob, vsaj ne prideš daleč.« Vedela je sirota, da sem brez denarja. O Bože, od strahu pa se je sesedla, ko je prejela iz Afrike moj prvi pozdrav. Uboga po* kojna mama, dosti sem Ti jih že nakre* sal ali take pa še vendar ne. Bila si pre5 dobra.. . !
Moja pot v obljubljeno deželo pa je bila vse kaj drugega, kakor pa razpo* sajeno dijaško romanje. Na ladijskem tovoru med zaboji, vrečami in vrvmi sem že brikdo obžaloval svoj nepremiš* ljeni korak v tuje, nepoznane kraje. Ta čas sem nosil veliko rdečo kravato in izgledal sem kakor razjarjen puran. Ta je bila najbrže vzrok, da me je ogovoril debelušni dobri čin a —• Nemec: »Sind Sie ein Artist oder Anarchist?« Kaj čem biti po maturi — zato sem mu sme* je odgovoril: »Seveda, anarhist sem.« »E, brate, zato pa je treba orožja,« je dobrohotno pripomnil debeluihar. Seve* da je »anarhist« potrdil, da je oborožen z revolverjem ...! Dragi Nemec, ne bom te pozabil, pa tudi Tvoje radovednosti ne, ki me je spravila v luknjo takoj po prihodu v Aleksandrijo. Visok, črn za* moreč z nabreklimi ustnicami in rdeče podplutimi očmi mi je odvzel vse kar sem imel ter me lepo spravil za rešetke.
Foto: BOJAN TAVZES.
Noč polna strahu in groze ... Bil sem prepričan, da me živega nataknejo na kol in mi z žarečim železom ugasnejo luč oči, in v duhu sem se že poslavljal od svojih dragih tam daleko preko morja. Drugi dan pa se je izkazalo, da je bila moja fantazija le prebujna! Na avstrij* skem konzulatu so me pošteno ošteli, dobil pa sem tam naslov p. Benigna Snoja, duševnega vodje egipčanskih Slo* vencev, ki mi je preskrbel stanovanje pri dobri slovensko*malteški rodbini Agius. S p. Benigncm sva se nato zme* nila za načrt slovenskega gledališkega odra, katerega smo postavili v društve* ni dvorani. Sin moje gostiteljice O. Agius mi je pomagal pri slikanju kulis in zastorov. Fletno je bilo pri delu, kaj* ti dobri pater Benigen ni skrbel samo za dušni blagor, ampak se je tudi po* steno potrudil, da nam pri delu nikoli ni zmanjkalo ne jedače ne pijače. Z ža* lostjo sem se še pred otvoritvijo tega edinega slovenskega prosvetnega doma poslavljal od dragih novih mi znancev in pa od večno sinjega neba. Moral sem se vrniti, da nadaljujem študije. Prija* telji so me tolažili, da se gotovo zopet vrnem; kajti kdor pije vodo iz Nila, se sigurno zopet vrne.
Fatum, kizmet ali kaj, vrnil sem se po par letih, čeravno sem po zaslugi p. Benigna in O. Agiusa preklicano malo spil te svete nilske vode. Kakšno veselo
svidenje! Napravili smo pravo arabsko »fantazijo«. Manjkal nam je žal p. Be« nigen, ki je predtem že odpotoval v Ameriko, kjer se še sedaj nahaja. Bor« ba za obstanek pa je bila to pot hujša, k sreči sem dobil stan in hrano pri slo« venski rodbini Leban. Mislil sem se stalno naseliti v faraonovi očetnjavi in bi sigurno vztrajal, da me ni iz te par let trajajoče orijentalske omotice pokli« cala nazaj mobilizacija. Zopet iskreno slovo, to pot dvojno žalostno. Mobiliza« cija ... mogoče vojna ... potem pa adijo, nebeško sinji Egipt, za vedno! Franco« ski pisatelj in novinar Didier Tissot, pa mi je pri slovesu za trdno preroko« val, da se gotovo povrnem.
Kizmet — ubogi Tissot, imel je prav, vrnil sem se po 16 letih, toda nje« ga nisem več našel in Bog zna katero bojno polje ga sedaj krije. Našel sem pa druge stare znance in še stai-ejše znanke . . . E, po tolikih letih se marši« kaj vzlic kozmetičnim salonom izpre« meni; prijateljstvo pa vendar le ostane. Zopetno svidenje smo slavili s pardnev« no »fantazijo«, pri kateri je pomagal
TEMPEL RAMZESA V TEBAH.
kot novinec prijatelj Bojan Tavzes iz Idrije, ki si je iskreno želel videti pira« mide, palme, Nil — sanje tolikih raz« gretih mladih src. Saj pa je Egipet res poln zanimivosti tako za starinoslovca kakor tudi za eksotičnim življenjem hre« penečega zemljana. Za filistra pa ta bar« veni življenski kaos gotovo ni kakor tu« di za živčno bolnega ne, ker bi ga to blazno vrvenje in kričanje prehitro spravilo v obup in krtovo deželo.
Z Bojanom sva prepotovala to pot ves Egipet tja do Sudana v najhujših po« letnih mesecih in sva se silne vročine pošteno naužila. Hvala Bogu, ta je mi« nila, ostali pa so trajno prijetni spomi« ni. Po cesti srečuješ množico pestro ob« lečenih domačinov, pa prisegel bi, da si nista niti dva po barvi enaka. Od sve« tlorjavega Arabca pa do vijoličasto čr« nega Sudanca je še nešteto barvnih ods tenkov, ravno toliko zopet v lepoti ob« ličja in telesa. Od divno vitke krasotice pa do mastno zavaljene čarodejnice je dolga pot. Nepojmljivo pa je za nas Ev« ropce, da se Arabci in Sudanci z našo »moderno linijo« nikakor ne strinjajo.
SFINGA V MEMFISU.
Čim bolj pitana je žena ali devojka (fak« tično jih šiloma rede), tem bolj je zaže« lena. V ostalem pa so podobne vsem Evinim hčeram, namreč, da se neznan? sko rade lišpajo. Obrvi si barvajo moč« no črno in tudi trepalnice, z rdečo he« no pa nohte. Nekam čudno ti je pri sr« cu, ko te te neprodirno črne oči (vidne tudi pri zakritih licih) radovedno mo« trijo ali zlohotno opazujejo. Nikoli ne izveš tajne teh čudovitih oči. Kakor so med ženskami lepotice, tako se najdejo med moškimi izredno lepi tipi, katere prav rade obožujejo po zimi prihajajo« če tujke. Lepota pa v Egiptu radi vro« čega podnebja in pretiranega življenja kaj hitro mine.
Čeprav nalaga muslimanska vera vzorno čistost, je večina naroda skraj« no zanemarjena in nesnaga pri njih ne« znosna. Arabski deli mesta ne poznajo kanalizacije, zato frči vsa nesnaga skozi okno na cesto in marsikak nepoučeni tujec je že na sebi čutil take sladkosti. Nekaki jastrebi vsaj deloma skrbijo za snago, kajti kar je prebavljivega, go« tovo požro. Kakor se glede »moderne« linije ne strinjamo z Arabci, tako smo ž njimi glede morale hudo narazen. To pa velja največ za mestne prebivalce, dočim so fellahi (kmetje) in beduini še prilično zdrav narod. V Egiptu je na eni strani velika beda in pomanjkanje, na drugi pa bogastvo in izobilje, kar sigurno pospešuje nemoralo in bolezni. Da nekateri starši prodajajo svojo deco, v Orijentu ni nič novega.
Vendar pa je med narodom mnogo zanimivih, nam neznanih običajev in navad, ki živo zanimajo tujca. Tako
poroka devojke ali pa obrezovanje 6 do 81etnih dečkov iz higijeničnih vidikov.
Poroka traja več dni ob oglušujo« čem bobnanju in piskanju. Ena ura te godbe ti pomaga hitreje kakor pa cela steklenica proslule Franc Jožefove gren« čice. Arabec pa pri tem neznansko uži« va. Ulica, kjer se vrši poroka, je tako rekoč zaprta s preprogami, stolci in di« vani. Vse naokoli pa je okrašeno s sto« tino zastavic. Nove egipčanske zastavice (svobodne kraljevine) so zelene z belo zvezdo, stare pa so rdeče s tremi beli« mi zvezdicami. V bajno osvetljeni ulici sedijo gostje do poznega jutra pri sre« banju »gahve« ob spremljanju nepre« kosljivega »tam tam« orkestra. Iz hiš se pa čuje divje vzklikanje žensk, ki sede okoli neveste in s hvalisanjem po« veličujejo vse njene mogoče in nemo« goče čednosti. Službena stara babica pa prisotnim s svilenim robcem dokazuje ali pa dokaže, da ni pod solncem bolj čiste device kakor je ta. To je vedno ista storija, precej zamotana, še bolj pa problematična... Da je zabava še večja, se nevestina bala pelje na mno« gih vozovih v ogled zijalom. Ta zabava je tudi pri nas, samo s to razliko, da so pri nas natrpano polni balni vozovi, pri Arabcih pa na enem nekaj blazin, na drugem divan itd., kar bi bilo vse pre« malo za pošten kranjski voz. Če pa je ne« vesta revna, si lahko vso balo za denar izposodi in po procesiji zopet vrne. Za denar neizposojeni so pa otroci, ki sede kakor muhe poleg te revne bale. — Pri poroki hrup, pri smrti javk in vpitje žensk, ki so zopet za to najete. Strnje« ne korakajo za krsto z žalnimi vijoli«
častimi robci v rokah ter ena za drugo naštevajo in hvalijo vse dobrote in vr« line blagopokojnika. Sam sebi bi se ta preblagi blagopokojnik čudil, kakšen ju« nak in dobričina je bil v življenju. Pa tudi pri nas se mnogi po smrti pobolj« šajo, namreč v očeh tako zvanih prijate« ljev. — Nad vse slikovit pa je prenos sv. preproge v Meko. Videl sem ga sa« mo enkrat, in to pred vojno, ostal pa mi bo trajno v spominu. Ulice v me« stu, koder gre procesija, se že dan prej posujejo s peskom iz puščave, žice cest« ne električne železnice pa potrgajo, da je prenos podoben onemu v starih ča« sih. Za nositeljico te največje in drago« cene preproge poiščejo zopet največjo in najlepšo kamelo. Godbe, zastavono« še s profetovimi rdečimi in zelenimi banderi, dolga vrsta kamel, pred ono, ki nosi preprogo, pa kopica krvavih, fa« natičnih dervišev in fakirjev, ki od last« nega vbadanja in plesa omedlevajo. Ob strani preproge pa korakata dve vrsti vojakov z nasajenimi bajoneti v preži, da preprečijo vsak naval sfanatizirane množice, ki se hoče dotakniti te sv. pre« proge. Rezultate tega prevročega navala pa pobirajo kot kontrast rešilni avtomo« bili, ki slede tej fantastični povorki. V manjši meri, toda isto tako slikovit kot zanimiv je povratek romarjev iz Meke. Ta se vrši v večernih urah ob svitu ne« štetih lampijončkov in ob spremljanju obligatnega bobnanja in piskanja. Po« vorka gre po vsem mestu, dokler se pred romarjevim domom ne ustavi. Pa ta pestra družba se še ne ustavi, temveč slavi svojo »fantazijo« do ranega jutra. Nekaj posebnega pa sva letos z Boja«
nom doživela. Stanovala sva pri starih znancih Lebanovih v arabskem delu mesta. Vlažna vročina nam ni pustila spati, še manj pa čudna družba samih mladih fantov na sosednji, slavnostno razsvetljeni strehi. Še danes si nisem na jasnem, kakšen »izobraževalni« krožek je bila ta prečudna bratovščina, ki se je deloma oblačila v ženske cunje. Nekaj časa so peli, potem predavali pa zopet
pr *	■ ■ .
L,-
HanBHHHHHni
1% I
Hi.
-iS
PIRAMIDA V SAKKARI.
plesali. Ves izmučen od gledanja in vro« čine sem ob svitu pri oknu zaspal. Pre« budil me je šele star znanec iz Egipta, neobhodni »humar« (osel), ki je s svo« jim ljubavnim riganjem začel tekmovati z onimi na strehi. Vzlic vsemu pa te pri« me poetična žilica, ko ob zatonu solnca čuješ glas muezina, ki poziva vse pra« voverne k molitvi. Zlato žareče nebo se polagoma preliva v zelenkasto, svetlo vijoličasto, dokler na temnomodrem nebu ne zasijejo milijoni in milijoni migljajočih se zvezd. V mehkem pesku puščave ležeč, zamišljen opazuješ to čudo nad čudeži. Zato je umljivo, da je vsaj starejši Arabec globoko veren, da
celo fanatičen, da vestno opravlja svo« je verske dolžnosti, ki niso tako lahke-Posebno veliki post v mesecu ramada« nu bi bil za Evropca jako neprijeten, kajti od solnčnega vzhoda da zahoda ne bi smel pokusiti ničesar, pa prav ni« česar, še »eno« popušiti ne bi smel, kaj šele, da bi si poželel cvička in pršuta, ki sta muslimanom dvakrat prepoveda« na. Dobra in čedna je ta prepoved, pri njih namreč; kakor pa sem videl, za vse pa vendar ne drži, ker »prilično« nakre« sani arabski meščan ni nikaka redkost več. Če ga opozoriš, da je Mohamed prepovedal piti »nebid« (vino), ker ga lahko ena sama kaplja umori, se ti ta bratec brihtno odreže: »Modri |profet je mislil na eno samo kapljico ne pa na celo butiljo, če jo gladko izliješ po grlu..« Sicer pa mlajši Arabci jako radi pijejo pivo, ki ga jim pa Mohamed ni
mogel prepovedati, ker ga še sam ni po* znal. Nepozabne so tudi arabske »fan« tazije« ali slavnosti, ki se na deželi za« kij učijo s konjskimi dirkami. Arabci« beduini na iskrili konjih so veličastna, resna pojava, ki na plemenitih živalih v najhujšem diru in drznih skokih iz« vajajo razne bojne igre, narod pa jih pri tem burno vzpodbuja. Fantazija se zaključi zopet z gostijo in plesi; moški posamič, ženske posamič. To zadnje se pa zopet z našo »moralo« nikakor ne ujema in bi pri nas gotovo izvala nebroj protestov plesa željne mladine.
Preveč tega in še drugega sva vide« la z Bojanom, pa sva se hočeš nočeš odločila za odhod. Bil je to moj tretji in slavili smo ga z vinom pa tudi s sve« to vodo Nila, da se vsaj prijatelj Bojan* če ne že jaz, zopet vrne v kraj neštetih čudes.
PARK V ALEKSANDRIJI.
JULIJ NARDIN, Ljubljana:
TEŽAVE Z IZNAJDBO.
V podstrešju sem zadel na star za« prašen kovčeg. To ni nič čudnega, a ven« dar sem obstal. Bilo mi je pri srcu, ka« kor da sem odkril grobnico drage ose« be. Pa saj je vseboval ostanke ljubega prijatelja, bil natrpan s spisi, s katerimi me je ta neprestano navduševal za iz« najdbe, bodril in priganjal k delu. Od« pri sem ga. Vsako pismo mi je oživilo nov prizor. Koliko nad v boljšo bodoč« nost, kolika samozavest in vera v uspeh!
—	Lepo je bilo!
K skupnemu delu naju je dovedel slučaj. V gostilni je zabavljal na pošto in njene inženjerje. Šablonski so mu bili, brez vsake iznajdljivosti. Saj drugače si ni mogel razlagati, da se sliši po telefonu tako slabo. Glas je bil. kakor bi priha« j al iz oddaljenih grobov, prazen, težko razumljiv. Razdalja Gorica—Dunaj ne bi smela biti nobena ovira v dobi novih izumov in odkritij, v tehniškem stole« tju. Škandalozno se mu je to zdelo, ker je bil prepričan, da se dajo odpraviti ti nedostatki. On — navaden paragrafar
—	bo moral poseči vmes in jim poka« zati kako.
Plamen navdušenja za navdahnje« ne ideje je vedno živalineje plapolal in sproti sušil zaužito pijačo.
Posluišali smo ga, kakor da nam pri« poveduje pravljice, in mu pritrjevali z dovtipi, da je bila zabava popolnejša. — V mene je imel največ zaupanja. Zato mi je tudi razodel svoje misli.
»S katodnimi žarki se mora posre« čiti. Ti poznaš njih lastnosti. Veš, da jih magnet odklanja in da se svetijo te« lesa, na katera padajo. Čim več se jih nanje siplje, tem jačje je žarenje. Žar« kovje prestrežem z lečo in ga uravnam na solenovo celico, ki pretvarja svetlob« ne izpremembe v električne. Na te pa reagira vključen telefon, iz katerega se sliši mnogo jačji, kakor bi se brez tega mojega ojačevala.«
Zadnje besede je tako poudaril, ka* kor da ni o tem nobenega dvoma. Tudi njegova žeja in njegove v me buleče oči so kazale, da pričakuje popolno prizna« nje.
»Razumem te. Dobro si predstav« Ijam, kako misliš. A sem prepričan, da se bo slišalo iz tvoje priprave namesto govora le prasketanje, če se bo sploh kaj slišalo.«
Ugovor mu ni ugajal. V enem du« šku je izpraznil vrček in mi zabrusil:
»No, če znaš bolje, pa ti napravi!«
Nisem znal bolje. Saj o tem niti raz« mišljal še nisem. Sedaj, ko je prišla na« loga name, sem se moral lotiti njene re« šitve, sem moral paziti, da se ne osme« šim.
V začetku sem vedel le, da se mo« rajo za ta namen katodni žarki proizva« jati zdržema in ne kakor je predlagal znanec, sunkoma in da pretvarjanje električne energije v svetlobno in te zo« pet v električno ni za nič. Zato sem ta«
koj sklenil, da bom proizvajal lahko gib« ljive katodne žarke po Wohneltovi me« todi, uporabljajoč njih gibanje narav« nost za izpremin je vanje jakosti lokal« nqga telefonskega toka. S tem je bil izdelan v glavnih potezah idejni načrt-
Znanec se je vdal in se obvezal, da pretvori iznajdbo v denar, ki si iga bo« va delila po bratovsko. O funkciji no« ve priprave ni imel pojma. Moral sem ga poučiti, da je lahko nastopal kot so« iznajditelj.
»Vsaka električna baterija je črpal« ka elektrike. Ta teče po kovinasti žici spajajoči oba njena pola, kakor voda po cevi. Električni delci, elektroni so tako majhni, da se z lahkoto prerivajo skozi nevidne luknjice v kovinah. Ba« terija vsrkava elektrone od ene strani> od pozitivnega pola in jih potiska na drugo, na negativnega. Od tod tečejo po žici na mesta manjšega pritiska. Ako je žica pretrgana, bi morali elektroni skozi zrak. In tudi gredo, samo če je pritisek zadosten. Mnogo težje preska« kujejo od enega konca k drugemu v brezzračju. To izvrstno izolira. Wohnelt je pokazal, da se v tem primeru prehod elektronov silno olajša, če katoda, to je konec žice, od katerega delci elektrike odskakujejo, žari in je prevlečena s tan« ko plastjo žganega apna ali kakega dru« gega sorodnega oksida. Že napetost šti« rih sto voltov povzroča mogočne curke elektrike, povzroča katodne žarke, ki zapuščajo površino žice pravokotno.
Za svoj namen uporabim brezzrač« no stekleno posodo. V njej pritrdim na eni strani kovinsko krogelno kapico, na drugi tri ploščice: dve stoječi druga po«
leg druge, tretja za tema; vmes prime« ren elektroma|gnet. (Glej sliko 1.) Ka« pico zvežem z negativnim polom bate« rije, ploščice s pozitivnim. Imam tedaj eno katodo in tri anode. Ako je z oksi« dom prevlečena kapica razžarjena, briz« gajo elektroni iz nje proti oni točki, pro« ti žarišču in padajo deloma na eno, de« loma na drugo in tretjo ploščico. Ano« de požirajo elektrone, ki tečejo nazaj v baterijo, k svojemu izviru.
Slika 1.
Ako pricurlja linijski tok prihajajoč iz oddajne postaje skozi elektromagnet, se katodni žarki odklonijo zaradi na« stalega magnetizma, in sicer tem bolj, čim jačji je tok. Sedaj pada toliko več žarkov na eno ploščo, kolikor manj na drugo. Zaradi tega se tok v prvi veji jači, v drugi šibi. Če tedaj linijski tok pulzira, se izpremin j a v istem taktu tudi tok v obeh vejah. Iz telefona, ki je vklju« čen v eni teh, se mora slišati vse kar se govori v oddajni postaji. Tretja veja, po kateri teče tok stalne jakosti, je samo za preprečevanje nekih motenj.
Občutljivost priprave je odvisna v glavnem od razdalje med anodami in katodo in od napetosti uporabljene ba«
terije, kar se da povečati v precej ve* likih mejah.
Obe prvi anodni veji sta za prejem enakovredni. Razlikujeta se le v tem, da se v eni tok šibi, ko se v drugi oja* čuje in obratno. Spremembe v njiju so si po velikosti enake, po smeri pa na* sprotne. Iz telefona, ki bi bil vključen v skupnem toku, ne bi se slišalo nič. Ako bi pa spustil tok ene veje skozi eno tuljavo, nasprotni tok drugega od* čepka skozi drugo, bi se nihanje tele* fonske membrane znatno ojačilo.
Energijo obeh vej ojačevala bom izkoriščal rajši s posebnim diferencijal* nim transformatorjem. Ta se razlikuje od navadnega v tem, da ima dve pri* marni omotki namesto ene. Eno vklju* čim v eno vejo, drugo v drugo tako, da se tako uničujeta v svojem učinku na transformaterjevo jedro, če sta njiju ja* kosti enaki. Ako tok v eni veji narašča, ko v drugi pojema, se učinka seštejeta. Iz telefona vključenega v sekundarni tu* ljavi slišimo vse mnogo jače.«
Znanec me je potrepal po rami in mi priznal, da mu je sedaj vse prav ta* ko špansko, kot mu je bilo prej. Pa ni bil zagaman. Katodnik žarkov si ni mo* gel predočiti kot električne curke. Sma* tral jih je le za stranski učinek elektri* ke, ker sikajo od katode na nasproti ležeča telesa ne meneč se za lego anode, po kateri izteka električni tok. Tudi me* ni ni bilo vse jasno, tudi jaz nisem bil gotov, da poj de vse tako, kakor sem si predstavljal. Zato sem se odločil, da čim prej poskusim.
V ta namen sem naročil in v krat* kem dobil razložljivo stekleno posodo,
elektromagnet in potrebne kovinske de* le. Ko sem premagal, kakor se mi je zdelo, največje težkoče s konstrukcijo katode, so se pojavile še večje tam, kjer sem najmanj pričakoval. Z nobeno čr* palko, ki mi je bila na razpolago, nisem mogel doseči zadostnega vakuuma. Za nabavo nove, primerne pa niti ni bilo denarja. Obtičal sem na mrtvi točki.
Družabnik ni bil v zadregi. — »Saj imava velik kapital v svojih načrtih. Prodati jih morava in z izkupičkom si lahko napraviva preizkuševališče za to in druge iznajdbe, ki bodo kras velike* mu podjetju.«
Po korenitem preudarjanju se je odločil, da jih ponudi znani nemški to* varni za telefone — Zwitusch. V njo je imel največ zaupanja in je od nje tudi največ pričakoval.
»Boš videl, da bo!« je zatrjeval vsa« kikrat, ko sva o tem govorila, in je ra« čunal z velikimi vsotami, kakor bi jih imel že v žepu. Ni bil skromen.
Neki dan dobi res pošto iz Nemči* je. Z\vitusch mu je pisal, da se zelo za* nima za našo stvar, a da se ne more spuščati v trgovska pogajanja, dokler nimava v roki patenta.
»Vidiš, da imava ribo že na trnku. Treba je le vrvco oprezno potezati, pa bo žival najina« — se je radoval in se odločil, da podreza pri patentnem ura* du.
Gospodje uradniki so se zganili, a namesto zaželenega dokumenta, so na* ma poslali dopis z navedbo raznih pa* tentnih spisov, iz katerih je bilo razvid* no, da so tudi drugi uporabljali katodne žarke v isto svrho in na sličen način ka*
kor midva. To je bil velik tuš. Izmed vseh navedenih patentov mi je delal Lie* benov največje preglavice, dokler nisem dognal, da je ojačenje najinega ojačeva* la štirikrat večje. To nama je moralo zagotoviti patent.
Moj znanec, ki je bil nekaj časa zelo malodušen, je zopet dvignil glavo. Avstrijski patent je bil zanj gotov. Se* daj je razmišljal le, kako ga pridobiva v inozemstvu, kjer so potrebni dragi za* stopniki. Tudi iz te zadrege se je izko* motal. Navdušil je za najino stvar ne* kega dunajskega advokata, ki se je za* vezal, da poravna vse stroške, če mu prepustiva tretjino morebitnega dobič* ka. Sedaj se nisva bala več izdatkov. Vse je kazalo, da morava uspeti. Razpo* loženje je bilo rožnato, sladkoopojno, prelepo, da bi moglo dolgo trajati. In res! Kmalu je kanila vanj kapljica gren* čice. Došla je novica, da je Lieben v druž* bi z dvema inženjerjema iznašel novo ojačevalo z zelo velikim efektom. Pri tem je uporabljal spremembe napetosti linijskega toka za krmarjenje lokalne* ga, iznašel je elektronsko cev z mrežo. Spoznal sem veliko prednost te nove razporedbe in bi bil obupal, če ne bi bil tudi slišal, da je njeno delovanje neza* nesljivo zaradi nepreračunljive jonizaci* je plina v njej. Naša priprava je bila brez te napake. V svojo tolažbo smo to javili patentnemu uradu, ki je potem kmalu odredil razstavo naših načrtov.
Glavna preizkušnja je bila končana-Od strani patentnega urada ni bilo no* benega zadržka več. Le privatniki bi še lahko ugovarjali, kar se nam je zdelo
nemogoče. Saj je preizkusovalni urad svoje delo temeljito opravil.
Vendar se je našel tudi tak človek, in sicer, kar je tovariša zelo razburilo, v osebi tistega Zwitusch*a, ki je imel našo ponudbo. Tovarnar se je skliceval na iznajdbo, ki je naši podobna in ki jo je poslal v patentovanje baje nekoliko pred nami. Sumila sva lumparijo in se odločila za pravdo. Dunajski družabnik, ki naju je zastopal pri obravnavi, je v ve* čini točk zmagal in s tem odstranil zad* nje ovire za izdajo patentne listine. V kratkem smo jo tudi res dobili. Veselje pa ni bilo pravo. Saj smo pričakovali največ od onega, ki smo se ž njim se* daj pravdah. — Moj znanec je šel hitro preko tega. »Če ni eden, bo pa drugi,« si je mislil in hitel zavarovati iznajdbo tudi v drugih državah, kar se je zgodilo brez težav.
Med tem so v laboratorijih in ka* binetih pridno delali: praktično in teo* retično. Moj tovariš se tega nI veselil. Ob vsakem napredku se je zvijal od bolečin preklinjajoč usodo, ki nam je onemogočala uspeh. — Sam sem ves čas razmišljal, kako bi najlaže prišel do po* stene črpalke. Napravil sem načrt za takšno, pri kateri bi uporabljal pritisk kapljic in adhezijo par živega srebra za poljubno razredčevanje zraka. Konstruk, cija je bila tako zamišljena, da bi ji služila lahko vsaka šolska črpalka kot predhodno razredčevalo. Prikrojena je bila za moje razmere. Neka dunajska tovarna je bila pripravljena, da jo iz* dela. Zaradi vojne in slabe konjunkture se je pozneje skesala in tako je šel tudi ta up po vodi.
Z aparati nisem mogel proizvajati poskusov, zato sem jih v mislih. Sprevi« del sem, da lahko uporabim svojo pri« pravo tudi za pretvarjanje istosmernega toka v izmeničnega in — kar me je hudo izpodbudilo —• da princip lahko preiz« kusim v zraku, na prostem. Za to sem potreboval le tri oglene palice in jak elektromagnet. Seveda nisem imel ka« todnih žarkov. Nadomestoval jih je ža« reči plinski lok, ki nanj magnetizem tudi učinkuje.
Slika 2.
Razporedil sem na tale način. Med poloma elektromagneta sem pritrdil na eni strani ogleno palico kot katodo, na drugi pa dve kot anodi. (Glej si. 2.) Eno anodo sem zvezal elektrovodno z enim, drugo z drugim koncem elektromagne« tove omotke. K središču te sem nape« ljal odcep pozitivnega voda cestnega električnega omrežja, dočim sem zvezal katodo z negativnim vodom.
Delovanje razporedbe sem uvedel s tem, da sem se s katodo dotaknil obeh anod, ki sta takoj razžareli na dotika« liščih. Nato sem negativno oglje neko« liko odmaknil, da je nastal žareči lok. Začetkoma je tekel tok v obeh vejah z enako jakostjo. Ko je pa zdrknil lok na zgornjo anodo, se je elektromagnet tako omagnetil, da je potisnil lok na spodnjo. Tok, ki je tekel sedaj v svoji celoti po drugi veji, kakor prej po prvi, je po« vzročil vprav nasprotni učinek. Igra se je ponavljala hitro zaporedoma. Lok je nihal vključujoč izmenoma elektroma« gnetovi veji v lokov krog. V istem taktu se je menjal magnetizem jedra, zaradi česar bi se lahko induciral izme« nični tok v žici, ki bi bila ovita okrog njega kot sekundarna tuljava transfor« matorja.
Princip je bil preizkušen. Šlo je. Z okrog šest sto wattov energije je elek« trika nihala. Z njo bi se že dalo marši« kaj napraviti. Ako bi bili nihaji zadosti hitri, uporabil bi jih za brezžično tele« grafijo ali telefonijo. Razporedba je zelo praktična, ker je enostavna. — Z razpoložljivim elektromagnetom pa nI« sem mogel doseči več kot kakih trideset nihajev v eni sekundi. Poleg tega je bilo nihanje zelo negotovo. Šele po dolgem prizadevanju se mi je posrečilo vzdr« žati ga za eno minuto. Seveda bi se dali ti nedostatki odpraviti, a takrat sem mo* ral ustaviti poskuse zaradi štedenja, pozneje se niso izplačali.
Po svetovni vojni se je izkazalo, da je bilo vse, kar smo iskali mi in dragi Evropci, že davno najdeno v Ameriki. Lee de Forest je izumil elektronko z
mrežo. Langmuir jo je izpopolnil, da je postalo njeno delovanje zanesljivo. Oni tam preko oceana so nas bili prehiteli.
Nismo obupali. Čakali smo na pri« pomočke za poskuse, da bi sodelovali vsaj pri nadaljnji izpopolnitvi. Saj na svetu ni nič tako na višku, da se ne bi
dalo še izboljšati. Čakali smo in čakali. Nazadnje smo celo pozabili, da čakamo.
Namesto z denarjem se nam je kovčeg polnil s spisi. No, ti pomagajo isto toliko kot milijoni, vsaj mojemu prijatelju, ki spi že več let večno spanje.
VLADIMIR PERHAVEC, Ljubljana:
na triglavu.
Skrlati
se zapad
in tihi mrak
iz dolov vstaja,
ko solnce za gore zahaja
tja v daljno, daljno tujo stran.
In dan —- je bil...
Od ledenika veje mraz; v brezdanjo temo se gube vasi, gore, nebo in jaz.
JAN PLESTENJAK, Ljubljana:
skoz križ in trpl jen je gre pot v živ l jen je,
Sredi noči se je župnik Tone zbu« dil. Glava mu je bila težka, život ga je bolel, ker je ležal na odeji, položeni na trda tla. Vse drugo je že pospravil v zaboje in jih zabil. Bila je to posled« nja noč. V dopoldanskih urah odpotuje na novo faro.
Zunaj je bilo temno in tudi v sobi je bilo temno. Prižgai je luč, pogledal na uro in zamrmral. »Kdaj bo še dan!« Zravnal se je na ležišču in začel moli? ti. Pa tudi moliti ni mogel. V itak tež* ko glavo so mu zašle težke misli, gren« kejše kot je bila kedaj resničnost. Raz« predle so se v že pozabljene daljave, razvlečene in stare deset let. Deset let je pastiril v svoji kotlinasti fari, vse duše in vse teh duš težave pozna. Sreča Gričarico, nič mu ni treba premišljati: »Mož ji je padel, Madžar ji je otroka navrgel, Bog se usmili njene duše, trpi in se muči zase in za otroka, da se ji je upognil hrbet in se ji šibe kolena.« Pa naj ogovori učiteljico, pri njenih pr« vih besedah ji vidi v dušo: »Zapuščena in zavržena je, ali je to pokora za njeno mladost, ali, da je kot obsojena, in naj v tej kotlini in zatohli sobi izdahne du« šo?« Krene v stran, da bi njena žalost ne segla še v njegove oči.
Težak zaboj je zaškripal in glas je bil oduren, sredi noči strašen. Zabolelo je župnika in v razpletu misli ni mogel verjeti na resnico, da jutri zapusti faro in je mogoče nikdar več ne vidi.
»Prenaglil sem se najbrž, ni prav, da grem,« je pomislil. Opazil je pa še drugi, tretji zaboj. »Kar je, pa je, ne morem več pomagati; odpusti mi Bog, če sem grešil,« se je tolažil, bilo mu je pa tesno pri srcu.
»Če pomislim, deset let, iz dneva v dan, prikovan na to kotlino, ki rodi sa« mo grče, trmoglave, same vase zaglo« dane, nič ni čudnega, da me je zmamilo drugam.«
Pa je slišal še drugačen glas.
»Krivico delam grčam! Niso bile trmoglave tvojim besedam, nauku in svetu, saj si jih dobro obdelal in si jih vzljubil.«
»To je res!«, je pomislil župnik To« ne. »Grče so grče, toda če se v grče na« seli napuh, je grčav tudi napuh in če se vgnezdi zloba in zavist v grče, je zloba zlobnejša od zlobe in zavist zavistnejša od zavisti. Tako je! Nič ne rečem, kri« vico bi delal fari in Boga bi žalil, če bi vse grče metal v en koš. Garjeva ovca je bila, ki je okužila nekaj grč, garjeva ovca pravim, pravim in prosim pa tudi: Bog ji odpusti. Brez jeze in težke misli bi rad šel iz fare.«
Tedaj se pa pojavi v župniku vsa pisana kopica desetih let premišljevanja, dela, molitve, veselja in trpljenja. Takrat je bil še mlad, ves v ognju. Počitek je so« vražil, delo mu ni bilo delo, temveč dolž« nost, duše so mu bile njegove duše, lju« bil je vse, govoril je vsem in je bil last« nina vseh. Nič ni ločil po okusu, po
Odmevi IV.
49
4
očeh, po namiga vanj ih. Razočaran pa je bil enkrat, je bil drugič, tretjič, in v desetih letih, oj koliko razočaranj se je nagromadilo.
in razočaranja so se kar vrstila pred njegovimi očmi. Najboljšemu in naj« vplivnejšemu je vse zaupal, dušo bi bil dal za njegovo poštenost. Najboljši ga je izrabil in se z njegovo pomočjo oko« ristil. Kar je ustvarjal mu je odslej po« diral in še božji besedi je jemal svetost. Storil je kasneje dobro delo, nasitil je lačnega, pod streho prevzemal brezdo« movince in pocestnjake, odrekali so mu od garjeve ovce okuženi dober namen in ga preoblekli v pohotnost. To je bilo zanj najtežje, in takrat se je zjokal, kot se je zjokal njegov učenik Kristus na Oljski gori.
Hotel se je otresti nevšečnih misli in skušal je moliti znova. Toda moliti ni mogel, vsaj zbrano ne. »Moj Bog, prizanesi mi, ker sem tako priklenjen na grešni svet!« je vzdihnil in zaprl bre« vir. Pa tudi oči so ga pekle.
»Kaj sem res tako slab?« se mu je utrgalo vprašanje, z vprašanjem odgo« vor.
»Slab si že, slab, ker radi posvetno« sti zapuščaš vinograd Gospodov, ne da bi ga prej do dobra obdelal. Iz posvet« nosti in iz posvetne užaljenosti odhajaš. Prijeten domek si si sezidal, da bi se v njem spočil na stara leta; koliko misli in ur si posvetil svoji hišici in ali nisi opustil kopico dobrih del? Ali nisi gre« šil, ko si objokoval razvaline svoje hi« šice in klical božjo kazen na izgubljeno ovco, ki ti je ponoči uničila domek? Ali nisi grešil, ko si v objestni užaljenosti
premetal razvaline in jih spremenil v Kajnov grob. Takrat ti je zvodenela lju« bežen do fare, postal si tujec med brati in sestrami in nisi več ločil ovc zdravih od garjevih. Jeza ti je zasenčila oči in vse tvoje delo je bilo oškropljeno z žolčem, maščevanje se je bohotilo v tvo« jem srcu.«
Župnika je bilo strah in odgovor mu je rezal sveže rane; stare v desetih letih zaceljene, so poznale kri, ki je ča« kala vzbujenja.
»Preveč črno gledam na vse, zato taki očitki. Ni me obsedla posvetnost, ko sem si sezidal domek, ne. Dober na« men sem imel; miru sem hotel v raz« dvojenosti, da bi se v miru pogreznil v svojo dušo in pognal iz nje vso posvet« nost. Tam sem lahko molil, se priprav« ljal za božjo besedo, da bi moj vinograd dozorel v Bogu in kreposti. Če sem bil preslab in sem ljubil tudi svojo hišico, Bog mi odpusti. Bog mu pa tudi odpu« sti, ki me je z njegovo vednostjo preiz« kusil in mi pustil razvaline. Naj tudi razvaline spominjajo name!«
»Saj si ga že pokopal Bobovca, in še vedno veruješ, da je on grešil nad tujo lastnino in tvojo hišo, ter zapustil razvaline, njegov in tvoj spomin. Moli za njegovo dušo, in ne sodi, da ne boš obsojen. Moli tudi za tiste, ki so ti gre« nili farovanje v poslednjih dneh. Greh teptaj, grešnike pomiluj, slabo jim vra« čaj z dobrim, da najdejo pravo pot in se osramočeni pred Bogom skesajo.«
Župnik je segel po brevirju, pa ni našel primerne molitve, oklenil se je rožnega venca in pričel z žalostnim de«
lom — »ki si za nas krvavi pot potil.« Molil je iskreno in dolgo.
»Kaj še ne bo dneva?« je skoro za« godrnjal. Zdela se mu je večnost po« slednja noč in čudna tesnoba ga je ob« šla. Rad bi imel že svojo preteklost za seboj, rad novo življenje v novi fari pred seboj. Čutil pa je težko črno za« veso med obema, ki je še misel ni mo« gla prodreti. Ves je bil prikovan na de« setletje, ki se je v poslednji noči zgosti« lo v žalostno podobo.
»Ni prav, da odhajaš,« mu je nekaj reklo. »Komaj si Gospodovo njivo raz« oral, nisi je pa zasejal. Posvetnost te je omamila, telo se ti smili, udobnosti bi mu rad preskrbel. Zato si zbiral in ločil po dohodkih in ne po delu, ker pretežko se ti zdi delo za njivo Gospo« dovo.«
»Gospod, ne sodi me in me ne ob« sodi. Grešil sem in se bom pokoril, ka« kor mi ukažeš. Slab sem in nadložen in nezasejano njivo prepuščam boljšemu nasledniku. Obvaruj ga razočaranj, ki si jih za pokoro naklonil meni, podeli mu pa moč in jeklenost svetega Pavla, meni pa dodeli usmiljenje!«
Silile so mu solze v oči, po životu ga je treslo, mraz je že bilo, na odejo je pa pozabil. Zunaj je bila še gosta tema, pes se ni oglasil na dvorišču in tudi v hlevu se ni nič zganilo. Želel si je lajanja, ropota in zabijanja zabojev, to bi ga vsaj raztreslo, da bi se odmaknil mislim. Zasmilili so se mu farani, upog« njeni od dela; rebra vzboklin so nero« dovitna, od kamenja so rovnice skrha« ne, pota grapava in še živina je vsa upognjena k tlom. Hiše so razmetane
po obronkih in le na pol gledajo iz zem« lje, da jih pozimi ne odstriže plaz, le v kotlini so visoke in vitke, kot bi pro« sile za pomoč božjo, da jih povodenj ne izpodkoplje.
V zvoniku tik župnikovega okna je bila ura in od bregov je čudno jeknilo, zategnjeno pa utonilo v tolmunih kot« line.
Zvon mu je bil znan in njegov glas vsakdanji, ali takrat ga je presunil. Ni bilo plat zvona niti ni bil mrtvaški glas, klic iz obupa in osamelosti je bil. Zup« nik je čutil, da mu udarja v dušo, da toži, kot bi podpisoval tožbo. In še, ko je glas utonil po globinah tolmunov, mu je brnelo in tuje mu je postalo v sobi in tuj mu je bil tako težko skovani je« kleni zvok.
Na hodniku se je nekaj zganilo. Drsalo je v temi, obstalo, z rokami iskalo smeri in tipalo po zabojih. Zup« nik si je obrisal čelo. Potrkalo je na vrata, župnik je pa molčal, ker ni mo« gel do glasu. Potrkalo je drugič, toda močneje, vrata so se kar zašibila, vsaj tako se je zdelo župniku.
»Kdo je?« se mu je izmuzal zateg« njeni glas.
»Jaz sem!«
»Za božjo voljo, pa ob taki uri? Kaj se ti blede!« je zarenčal župnik. Bila je njegova sestra, kuharica, starikavo in brljavo ženšče, zgoščeno od skrbi in dela v zveriženo kepo.
»Tone, nič nisem mogla spati, še moliti nisem mogla. Ves čas se mi je zdelo, da roparji lazijo okrog farovža, in sedaj sem jih videla!«
51
4*
»Povej, povej, kaj si videla!« je hitel župnik.
»Pred farovž so prišli, nič niso go« vorili, slamo so zložili, zažgali pred fa« rovžem.« ...
»Zažgali, za božjo voljo?«
»Zažgali kres in odšli,« je hitela kuharica v zbeganosti.
»Kres, kres?« je pomislil župnik, in ni mu šlo v glavo.
»Poglejmo!« je odločil, ogrnil pele« rino in odšel pred župnišče. Ogenj je pojemal, v ognju se je pa cvrlo nekaj črnega in v črnem, gostem dimu je bil napojen vdušen smrad.
Kuharica je stala za župnikom in ni mogla do besede. Z glavo je zmaje« vala in oprezovala, od kje se vsujejo roparji.
»Lopovi!« je zavpil župnik v temo in glas mu je bil glas vojskovodje pred sovražnikom. Zaškrtal je z zobmi, da se je kuharica zgrozila, še nikoli ni vi« dela brata takega.
»Lopovi, to naj bo za hvaležnost! Tako torej se poslavljate od mene, kuga smrdljiva!«
Brcnil je v kup žrjavice, na desno in levo so se zakotalili tleči stari čevlji in povsod se je zakadilo, smrad pa je udarjal v oči, v nos in v pljuča.
»Bog jim odpusti še to, odpusti jim garjevim ovcam!« je šepetaje izmom« ljal župnik, glas se mu je pa tresel.
»Zakaj si me klicala, vsaj to bi mi bila prihranila!« je zarenčal nad kuha« rico, bilo mu je pa takoj žal besedi.
»Nič zato, spoznanje več, je že ta« ko. Bog se me usmili!«
Kuharica ga je prijela za roko; in tudi sama se je tresla, ker ni mogla ra« zumeti kresa in župnikove jeze.
»Nikar se ne razburjaj, jutro bo kmalu!« Llotela je povedati še več, pa so ji misli spolzele v temo, preden jih je spoznala.
Župnik se je zaklenil v sobo in ni mogel zaspati. »Vsaj s tem bi mi lahko prizanesli, in bi se razšli, kot bi se ni« koli ne poznali« je mrmral in mraz ga je tresel.
»Sedaj veš, da je tvoja, od Gospoda izročena njiva neobdelana« je siknil vanj pritajeni glas. »Preslab si bil za grče preslab,« ga je prevzelo in delo vseh desetih let se mu je zdelo, da je utonilo v tolmunih kotline.
»Če grčo prevzame zlobnost, je tu« di zlobnost grčava« si je ponavljal, na oknih se je pa mračilo jutro in iz me« gle so, kakor skozi rešeto, vrgli na žup« nika svoj blagoslov solnčni žarki.
»Hvala Bogu. Slab sem, odpusti mi, Bog!« se je zravnal župnik in se oble« kel. Kuharica je spravljala zadnje ostan« ke v zaboj.
Poslednjič je maše val in ni mogel od oltarja. Spogledovala sta se mini« stranta, čudil se je cerkovnik, župnik je pa molil in ni znal nehati.
»Zbogom, dragi moji, odpustite mi, jaz odpuščam vsem!« Tako se je pošlo« vil, vstal, v cerkvi so pa ljudje dušili ihtenje.
Izpred župnišča so odrinili nalože« ni vozovi, bič je počil za bičem. »Hi=i«.«
V zadnjem vozu je sedel župnik. Glava mu je padala na prsi, roke pa je
imel sklenjene k molitvi. Samo z očmi je odzdravljal rosnim očem ob poti.
Zavili so mimo visoke hiše, okna so bila odprta in na oknu je stal gramofon. Zvoki koračnice so se divje mešali z ropotom koles in škripanjem peska.
»Še to! In Tinetovec, joj, kako sla« bo sem ga poznal! Ali še ni konec po« kore!«
Ljudje so se spogledali, nekaj jih je zaškrtalo, nekaj jih je pljunilo.
»Vseh deset let je utonilo v tolmu« nu!« je zavzdihnil župnik, ko je njegov voz zdrknil čez most.
»Skoz križ in trpljenje gre pot v življenje!« mu je ušlo iz solz in pred njim je zagorela mladost in križ, mimo katerega je tolikrat šel in bral klic na podstavku, ki ga pa ni razumel.
Sedaj ga je razumel in spoznal, da je resnica v njem.
J. Tavčar: CERKVICA SV. VIDA.
JANKO POLAK, Ljubljana:
mladost bila ...
In ko topoli zatrepečejo v večernem mraku ... In ko borovci zašepečejo v opojnem zraku, takrat je, ljubica, lepo, lepo kot nekdaj jc bilo.
Lepo je bilo, ko je zadehtel
jasmin nad nama ...
Lepo je bilo, deklle, ko bila
sva čisto sama —■
In z nama noč, ah, samo noč
in v noči Amor vriskajoč.
!In zdaj, dekle, v borovju le šumi suho vejevje!...
Topoli moji lepi kje ste, kje? —■ Kje!... Kje!... odmev je. Ah, kje si moj jasmin dehteč? — Mladost bila ... Ne bo je več ...
sonet.
Tam, kjer pred tremi tedni sva sedela, veš, tam v verandi, ljubica, stekleni, kjer voda se pod njo ob skali peni sen sanja duša moja osamela.
Kako sva bila midva še vesela
pred meseci! —• Veš, takrat ob jeseni,
ko bili so pogledi ti ognjeni
kot tam pod nebom v letu živa strela .. .
Zrem na drevo, rastoče sredi proda, ki izpodjeda ga deroča voda, kako osamljeno drhti, umira ...
A včasih rastlo je drevo ponosno, bilo drevo je včasih plodonosno, zdaj čaka, da zapoje mu sekira —
IVAN PREGELJ, Ljubljana:
vrh ljub nik a nad škof jo loko.
V solncu in zelenju vse mesto Loka pred menoj ležiš, tega, kar bilo je in kar je še, tih pomnik živiš.
Da bi Bog ohranil tvoj cvet in tvoje kantilene zlato, še kedar nas zagrne veliki svet in tuje nebo ...
Da bi do svojih zadnjih let tako te imel in užil: ki na svoje Tolminsko ne morem jaz, da vsaj tvoj bi bil...
MIRKO PRETNAR, Ljubljana:
tihi gost.
V daljah tisočere luči, a v zavesah mehka godba: bel nasmeh, iskreča šala: le da se zakrije sodba.
Razdehteli so se zvoki med pahljačami gospa: a v zrcalih tisočoki išče močnega moža.
Išče, išče, a ne najde: vse je lesk in puhel svit, kadar zadnja ura zajde, kje takrat bo njihov svit.
V daljah tisočere luči, le da se zakrije sodba: bel nasmeh, iskreča šala, a v zastorih mehka godba.
SREČKO PUNCER:
v samoti.
Nebo rosi na tiho plan. Čez polja, čez gozdove in skalnate vrhove visi v megle zaviti dan.
Zaspano plovejo vode. In mrzli njih valovi soglašajo z glasovi zvonov, ki v dalji smrt zvone.
še meni, bron, zaklenkaj smrt in sanje mi uteši, okov me vseh odreši, da pot v nov svet mi bo odprt.
Zapojte mi, zvonovi, smrt, veselo smrt, ne žalno. V deželo tujo, daljno hlepi moj duh, ujet, zaprt.
t SREČKO PUNCER:
motto.
V srcu se zbudilo mlado hrepenenje in z mogočno silo vstalo je hotenje.
Ali hrepenenje videlo ni zarje, mlado je hotenje zašlo mi v viharje.
v savinjski dolini.
V	ozadju veličastne gore.
V	sredini Ojstrica, na desni Raduha in gora na levi, ki pravijo ljudje ji Speči mož.
Zlata večerna zarja poslavlja se od sinjih velikanov njih sive lase božajoč. Nad njeno prosojno rožno roko od zahoda sem plujo oblaki ozarjeni in kakor zlate zastave vi j o se nad velikani. A tu nad polji mrak je gostejši in težji.
da sem jaz!
Da sem jaz operni pevec, draga, bi tebi zapel arijo vso čudokrasno, da bi ves svet strmel.
Da sem jaz slaven glasbenik, srček uglasbil bi tvoj in bi ubrano prepeval pesem ljubezni z menoj.
Da sem jaz Rotšild bogati, vso bi te v svilo odel, zlato in demantno krono tebi na lase pripel.
Ali da vsaj sem filister, bi te matrono slavil, nov bi klobuček ti kupil, v sreči bi se debelil.
Žal mi je, da so le sanje vse te pobožne želje, žal mi je, da te le pesmi moje uboge slave.
RADIVOJ REHAR, Maribor:
v tvojih očeh.
V tvojih očeh so zapisane boli,	Ker pregloboke so tvoje samote,
polne odrekanj in polne iskanj,	ki te od drugih delijo ljudi,
želj, ki ne spolnijo se ti nikoli,	in prebogate vse tajne lepote
trudnih, nemirnih in žalostnih sanj.	dalj, ki po njih ti srce hrepeni.
Z njimi bi vrniT se v čase nekdanje, utopil se v morju bi tvojih želja, lastna pozabil nemirna iskanja, radost in solze izpil jim do dna.

FRAN ROS, Celje:
tretji.
Nedelja v pozni jeseni. V opoldan* skem solncu je hladno blestela dolina. Sredi nje se je belila velika cesta mimo širokih vasi in polj, kjer so hmeljevke v kopicah pričakovale zime. Ob cesti so se med golimi starimi jablanami vr* stili brzojavni drogovi, kantoni in gra* možni kupi. Od juga je vlekel mlačen veter.
Po cesti sta hodila stari Počivalnik in mladi Korajev Tone. Starcu so se no* ge zdaj in zdaj opotekle. Poslušal ga je Tonč, visoki, temni fant, in mu je pritr* dil, kadar se je postavil Počivalnik tik pred njega, kakor da hoče odgovora. In je zopet besedičil dalje, ponavljal od kraja, kar je bil že trikrat povedal, ma* hal z rokami in se opotekal. Zakaj uro hoda sem od postaje sta hodila že vse dopoldne in sta v vseh krčmah ob cesti
praznila kozarce. Saj je bila važna in posebna ta njihova pot.
Govoričil je stari Počivalnik.
—- Kakor sva se domenila, Tonč. Vidiš, samo eno hčer imam, Zaliko imam, pa ta ti je ženska. Skrbna, pridna. Pa čedna, da so si fantje glave trli za* radi nje. Samo smolo je imela, smolo. Za prvega moža si je izbrala tistega Podhostnikovega Anzo. Kako ji je le mogel zmešati glavo in kam je gledala! Predal sem jima grunt in vse. Njivo hmelja sem si obdržal, nekaj žita, krom* pirja in sod vina za vsako leto izgovoril in posteljo v zidanici. Deset let sem bil vdovec, pa sem se zopet oženil pod Šentjur. Čemu bi se ne, nikomur ni bilo na škodo. Tam pri Mici redim svinjo in kravo. Pa mi je takrat Zalika očitala: — Kaj ste lahko pozabili na mater? Pa
sem molčal. Njen Anza pa je popival kar po več dni skupaj in jo je tepel, Zaliko. Hčer mu je rodila, pa ni dolgo živela. On pa je zapravljal in divjal po vasi. Prav se mu je naredilo, da ga je eden izmed fantov, Žličarjev, dregnil z nožem pod rebra in je umrl kmalu. Še dobro, da se je tako izteklo, dobro za grunt in njo. Takrat pa se je bil vrnil Brdnikov Pepi iz Rusije, sedem let je bil tam. Že prej je bilo nekaj med nji« ma, že prej. Zdaj pa je bil zopet tukaj in sta se vzela. Ni čakala deset let, ka« kor sem čakal jaz, ki mi je rajnko oči« tala. Pa je bil bolan Pepi, jetiko je bil prinesel s seboj. Odkraja se je še nekam držal, potem pa je samo poležaval me« sece in mesece, hrkal in pljuval. To je bila zopet nerodna reč, ko je bilo treba bolniku streči, zunaj pa je čakalo delo povsod. Dragi so tuji ljudje v dnini. Saj je bil dober človek, Zalike ni tepel in ni popival, pa tudi kako bi bil mogel, saj nazadnje ga je bila le še prazna senca. Vidiš, pa ga je kar na lepem stisnilo tisto pomlad. Zjutraj ga je našla mrzle« ga poleg sebe v postelji. Pa sem ji rekel: — Glej, Zalika, kako si slabo izbirala, obakrat slabo. Še dobro, da se je obakrat tako izteklo. Če bi ti jaz izbral moža, bolje bi naredil. Tako bi naredil, da bi držalo. — Nič, se je branila, sama bom zdaj, do smrti sama, dovolj sem prestala z obema. Nočem več tretjega, ne bom se več možila. Kadar sem prišel pogle« dat, kako gospodari, pa sem ji nagajal: —■ Vidiš, kaj bi ne bilo dobro, če bi ime« la moža, da bi ti pol skrbi in dela od« vzel. Čednega in pridnega? Nič ni ma« rala slišati. Zadnjič pa sem ji omenil,
da vem za tebe in si tak in tak. Nič ni rekla. Mislil sem si: — Aha, sama je uvidela, da tako ne poj de dalje, da ta« ko ni dobro. Rekel sem ji: Tretjega sem ti jaz izbral. Star sem in znam prav in od vseh strani preudariti, kako bi bilo. Korajev Tonč izpod Šentjurja bo zate kakor nalašč. Nasmejala se je in se obr« nila v stran: — Ne poznam ga. — E, kaj zato, meni verjemi! To ti je fant! Nje« gov brat prevzame doma, njega pa pri« peljem, da ga vidiš in se pomenimo. Nič ni rekla, da ne. Kaj bi se tudi branila, komaj pet in trideset let ji bo, močna je in zdrava. Le počakaj, da jo vidiš. No, Tonč, kako misliš?
In ga je dregnil z roko v komolec.
—	Prav, prav. Ampak zamudila sva se po krčmah preveč.
—	Nič zato, danes je imeniten dan in na srečo je treba piti. In zaradi ko« rajže. Saj bi ti ne dal Zalike, če bi ne vedel, da si za njo. Tistih par let, ki si mlajši od nje, nič zato! In grunt, to ti je grunt! Pri notarju ti ga prepišemo do polovice. Da vidiš grunt! Tri njive hme« lja, lani so vrgle dvanajst centov. — Vidiš, tamle je vas. Druga hiša sem od velike ceste, tista je. Tri smreke stoje tam. In za hišo marof, sušilnica in ko« zolec. Pa da vidiš živino! Glej jo, Za« liko! Na prag je stopila in gleda sem na cesto. Naju čaka. Vidiš jo. Pa je zbe« žala nazaj v hišo. Ti pa bodi korajžen, da ne poreče, da ji nisem pripeljal fan« ta, kakor si ga sama nikoli ni znala iz« brati.
Trdneje stopa stari Počivalnik, lice se mu smeji, z očmi utriplje. Za njim

stopa Tonč, temni, sloki fant, s krep« kim korakom. Zaliko išče s pogledom, saj je pravkar še stala na pragu, postav« na in žareča.
Zalika suče v kuhinji mogočne bo« ke. Zardela je v obraz, z enim samim pogledom je premerila Tonča in zdaj ji sijejo oči kakor v vročini: Lepe svetle oči.
— Vidiš, Zalika, Tone je tukaj, kar stopi v hišo, da se pogovorimo, kako in
kaj. Kar jaz izberem, to velja. Jesti nam daj in pijače!
V hiši je miza belo pregrnjena, na njej stoji krožnik, obložen s kosi po« tiče, liter vina s tremi kozarci. Vse je bila Zalika že pripravila.
Počivalnik in Tone sta sedla. Potem je stari priklical hčer. Tonč in Zalika sta si segla v roke in sta čutila, da bo tako prav. Trčili so in kozarci so ve« selo zazveneli. Veselo in jasno.
— Tako bo prav! je prikimal stari.
=55:

MAKS SIMONČIČ, Ljubljana:
svetinjica.
Po več ko desetmesečnem nepretr« ganem bivanju na ladji, ko sovdušljivo« vročih, strast in poželenje vzbujajočih nočeh z vsakim dotikom rok oneča« ščali drug drugega, so se sedaj, videči pred seboj skoro naga, baržunasto meh« ka ženska telesa, vrgli na nje kakor divje, sestradane zveri.
Nekateri so z nervozno drhtečimi prsti grabili po njih oblekah, se stresali pri vsakem dotiku njih golih teles, ko« maj zadržujoči divje hropenje, ki jim je udarjalo skozi napete nozdrvi in ust« niče. Drugi zopet so jih jemali v divji, nebrzdani pohoti v vseh mogočih polo« žajih, in to na ležiščih, postavljenih kraj zidu, kakor tudi na tleh, trgali z njih teles še ono malo obleke, s katero so drugače krile svojo goloto, izpuhtevajoč
v svoji strasti oster duh v potu kopa« jočih se teles.
Ženske, omamljene od vročine in naveličane večnega prodajanja samih sebe, so se jim vdajale leno in brez vo« lje, skoro brez besed, kakor stroj.
Ivan Brežan je stal ob zidu tih in brezgiben, kot da ne vidi onih pred sa« bo. Dasiravno je bilo tudi njemu vse te« lo oznojeno od zadržane strasti, so ven« dar njegove polpriprte, sive oči gledale zaničljivo, ko se je polagoma odtrgal od zidu in krenil proti izhodu.
»Kam pa kam tako hitro,« ga je ustavil posmehljiv, tenak glas, poln iz« zivajočega, porednega smeha.
Nehote se je ozrl, a že je hušknilo mimo njega, se povzpelo na njegove ra« me in med razbrzdanim smehom ga je
začela poganjati naprej, stiskaje s kole« ni njegove boke, kot jezdec konja.
Skušal se je je otresti, a se za vse to ni zmenila, samo še trdneje se je z rokama oklenila njegovega vratu, se sklanjala preko njegove glave, poljub« ljajoč mu oči in šepetajoč mu v uho raz« lične neumnosti.
Jeza, ki jo je občutil prvi hip radi njene norosti, ga je počasi minevala in pod vplivom gorkote njenega tesno pri« žetega telesa, ga je naenkrat zopet za« čela paliti strast. Kri mu je udarjala v glavo in oči so se mu meglile in posta« jale vlažne.
Kot da je opazila to spremembo, ga je naenkrat spustila, zdrknila z njego« vih ramen in stala, roke uprte v boke z enim skokom pred njim. Njene temne, skoro kovinasto se svetlikajoče oči, za« strte z dolgimi trepalnicami so mu po« redno mežikale. Ves razigran od njene hudomušnosti in dobre volje jo je hotel objeti, toda spolzela mu je med rokama in odhitela po stopnicah navzgor. Na zavinku stopnišča je obstala kratek hip, se postavila na glavo kot zanikern me« stni paglavec, da mu je zablestela pred očmi belina njenega telesa in naenkrat, svesta si svoje privlačne moči odbrzela navzgor, odkoder je kmalu potem zašli« šal tanko škripanje odpirajočih vrat.
Preskakujoč dve, tri stopnice, je odhitel za njo.
Pričakovala ga je pred vrati in ga med smehom potegnila za seboj v sobo. S sunkom noge je zaloputnila vrata, se mu skoro v istem trenutku pognala v naročje, gladeč mu lase, ki so se mu vsuli preko čela.
»Ali te moti svetloba,« ga je vpra« šala, ko je videla da mežika z očmi, in ne da bi čakala odgovora, skočila k oknu in prostrla zavese.
Po sobi se je raznesel mrak in prvi hip ni mogel razločiti niti onih predme« tov, ki so bili kraj njega. Kmalu pa so se oči privadile temi in zagledal je njo, ležečo na postelji, vabeč ga k sebi s svojimi svetlimi, vedno se smehljajo« čimi očmi.
Vrgel je obleko s sebe in se po« gnal k njej, a ona se mu je medtem že umaknila — in se skrila v nasprotni kot. Skočil je za njo, a ona se mu je odmikala in tako sta se nekaj časa lo« vila po sobi, kot otroka. Končno jo je vendar ujel in kmalu je v sobi zavladal popoln mir, prekinjen samo od časa do časa s težkim, neenakomernim diha« njem.
*
Po ulicah so že vžigali luči, ko sta vstala vsa onemogla z ležišča.
S težkima, tresočima rokama je vr« gla na sebe nekako tuniko in prižgala luč. Ne da bi se ozrla na njega, ki se je počasi oblačil v drugem koncu sobe, je stopila pred ogledalo in si začela ure« jevati razmršene lase.
»Ali veš, da bi se jaz v tebe lahko zaljubila,« je začela čez nekaj časa. »Mo« goče tudi, da sem se že. Ti boš sicer mislil, da ti to pripovedujem kar tako, kot vsakemu drugemu, kateremu se rav« no zahoče mojega telesa. Pa se motiš. Ravno me. ki imamo priliko opazovati vas moške takrat, ko ste edino odkrito« srčni napram ženskam, ravno me, pra«
vim, vemo natančno, kdaj nam da kdo od vas poleg namišljene naslade tudi še košček svoje notranjosti. In četudi tega ni ravno veliko hvaležno sm) tuai za malenkost. —• Pocestno ščene, nad kate« rim vsakdo vihti palico, je hvaležno za vsako dobro besedico, za vsak malo do« brohotnejši pogled. In tako tudi večina izmed nas. — Toda komu naj to povem, komu? .. . Mogoče onim, katerim slu« žim samo kot nekak nadomestek sit« nosti ali bolehavosti njihovih žen? ... Pijancem in svinjarjem vseh mogočih stanov in vse mogoče starosti? ... Fej! Kolikokrat bi jih odklonila, a kaj, ko moram vendar živeti tudi jaz. In potem mi tak prasec, tak ničvreden izvržek še govori o morali, o poštenem, čednost« nem življenju... Hinavec! Najrajši bi mu tistikrat pljunila v njegov svetohlin« sko preteguj eni obraz, katerega se še ne« kaj trenutkov prej ni sramoval tiščati med mojimi koleni.«
Govorila je hitro in nervozno z ostrim, presekanim glasom. Lica so ji pordečila in oči so ji postajale vlažne, kot da se zbirajo v njih zadržane solze.
Toda samo kratek hip in zopet se je zasmejala veselo in razposajeno.
»Ni vredno govoričenja,« je zamah« nila z roko. »Jaz se ne bom spokorila, a moški ne spreobrnili. V gotovem ozi« ru je tudi bolje tako kot je. Da so mo« ški drugačni, bi morala včasih mogoče še celo obžalovati svoje življenje in se ga sramovati. Tako pa vse to lahko od« pade.«
Z nesramno kretnjo je zaplesala po sobi in začela s hripavim, rezkim glasom peti poulično popevko.
V Brežanu se je zganilo nekaj bo« lestnega in skoro sirovo ji je zakričal naj molči.
Pogledala ga je začudeno, skoro prestrašeno in utihnila.
»Kaj ti je?« je spregovorila čez ne« kaj časa in njen glas je bil ves boječ.
Ozrl se je na njo, ki je sedela sklju« čena kraj postelje in bilo mu je žal prejšnje sirovosti.
»Od vročine sem ves vrtoglav,« se je skušal opravičiti, »in zato ne prene« sem vpitja. — Če ti je prav, mi rajši pri« poveduj kaj o svojem življenju.«
»O svojem življenju? Ni vredno. Je previsakdanje. In kar ni, tega mi ne boš verjel, kajti navadno ima vsaka iz« med nas svojo lepo prikrojeno povest, katero potem servira svojim obiskoval« cem.«
»Povej vseeno! Zanima me.«
Pogledala ga je začudeno. Počasi je vstala, stopila k luči in jo zaslonila s kosom papirja.
»Preostra svetloba me boli,« je re« kla, ko je sedla kraj njega. S tihim, sko« ro neslišnim glasom je začela potem pri« povedovati.
»Kje je Poljubin veš? ... No malo vstran od Tolmina, mu je skušala raz« ložiti, ko je videla njegove vprašujoče oči. Tam sem se rodila kot zadnja izmed peterih otrok.
In lepo je bilo tam, tako nebeško lepo. Potisnjene ob hrib so se belile hišice druga ob drugi, kakor trop belih ovac. Preko Soče so gledale tja na jug in sanjale vse ožarjene od našega zlate« ga solnca.
Naša hiša ni bila ravno velika in tudi zemlje ni bilo ravno preveč; nekaj polja in gozda visoko gori v hribih. A bilo je naše.
Potem pa je prišla naenkrat vojna. S svojimi železnimi zobmi je razrila naša polja in travnike, zgrizla vas, nas pa pognala v hribe ...
Čez leto dni se je vrnil oče. Poslali so ga domov. Kolikor so mogli, so mu sešili glavo, le pameti mu niso mogli se« šiti. To so mu vzeli. Ne popolnoma si« cer, a vendar preveč, da bi bil še za rabo. Pustili pa so mu žejo, žejo tako močno, da mu jo vse posestvo ni uga« silo. In tistega dne, ko je pritepen laški oštir pograbil zadnji konec njive, so na« šli tudi očeta v neki grapi...
Tri mesece kasneje pa je umrla tu« di mati in ni bilo niti ene ročice njenih otrok, ki bi ji zatisnila izmučene oči, kajti razgnali so nas že prej na vse strani.
Mene je vzela k sebi neka daljna očetova sorodnica. Do mojega sedem« najstega leta me je prodajala za denar in pijačo, potem sem ji ubežala.«
»In potem?« je vprašal Brežan sko« ro plašno, ko je opazil da je umolknila.
»Potem?«
Pogledala ga je začudeno.
»Potem! — No, nadaljevanje prejš« njega ali pa ponavljanje, kakor že ho« češ.
Obmolknila je in nekaj časa je bilo vse tiho.
Parkrat je skušal prekiniti to tiši« no, toda takoj je zopet umolknil in se zatopil v svoje misli.
Čez nekaj časa šele je počasi vstal in z negotovim, opotekajočim se kora« kom stopil k njej. Objel je njeno glavo; nežno in pobožno jo je objel, kakor ob« jame mati svojega otroka in se zagledal v njen obraz. Iz oči so mu nevzdržno polzele solze in ona je vsa preplašena gledala v ta obraz, ki ji je bil dasiravno popolnoma tuj, naenkrat tako čudno znan ...
»In nobenega lepšega spomina ti ni zapustila tvoja mladost?« jo je vprašal, ko se je nekoliko pomiril.
»Spomina?« je vprašala začudeno, kajti ni ga razumela. »Pač, imam nekaj malega, toda tega ne kažem nikomur, kajti je to edini, meni nad vse svet spo« min na mojo mater. — A tebi ga poka« žem. Ti nisi kot so drugi.«
Stopila je k omari. Izpod perila je vzela okroiglo papirnato škatlico in jo odprla. Majhna, srebrna svetinjica s sliko Svetogorske Matere božje mu je zasijala nasproti. In na drugi strani vre« zano z okornimi črkami. —- V spomin! Sveta gora, 11. VII. 1914. Mati. —
Zaprla je škatlico in jo položila na prejšnje mesto.
»Ah, kako dolgo je že od takrat,« je vzdihnila. »Eno leto šele sem bila stara. Tudi moje sestre in moji bratje imajo enake svetinjice. Po njih se bo« mo spoznali, če se vidimo še kdaj.«
»Da,« je pritrdil zamišljeno Bre« žan, »po njih se boste spoznali.«
Stopil je nekoliko v stran, počasi povlekel izza pasu listnico in jo položil na mizo.
»To je zate,« ji je rekel in glas mu je bil čudno tih. »Ni ravno premoženje,
a za začetek poštenega življenja je do* volj. In jutri boš zapustila to hišo. Niti kraj naj te več ne veže. Samo k materi na grob še pojdi in ga pokropi s sob zami! Tudi zame, čeravno sem ti tuj.«
Skušala mu je ugovarjati, a je za* mahnil z roko:
»Pusti! — Obljubi mi samo, da ne pogledaš v listnico prej ko jutri. Ni v njej nikakih skrivnosti. Samo denar in moje ime.«
In stopil je še enkrat k njej. Kakor malo prej je stisnil njeno glavo med svoje dlani. Njegov obraz, ves bled in vznojen se je sklonil nad njo in na svo* jem čelu je začutila poljub, rahel in čist. kakor blagoslov odpuščanja.
Počasi jo je spustil iz objema in ne da bi se še enkrat ozrl je odhajal s po* časnimi, trudnimi koraki in njegova po* stava je bila postava starca.
Ulica je vrvela, a ni se ozrl.
Hitel je iz mesta in korak je postal zopet trdnejši, svobodnejši. Ob nogah se mu je vila železna kača. Daleč v ne* dogled je segalo nje telo, črno in po* šastno, presekano samo tu in tam z žar* kom svetlobe, sevajoče iz posameznih hiš.
Od časa do časa se je pod njim stresala zemlja in v daljavi nekje je bu* čalo in sikalo. In potem vedno močneje, vedno glasneje. Ustavil se je in poklek* nil kot k molitvi. Z .vratu si je snel majhno svetinjico Svetogorske Matere božje in jo pritisnil na svoje blede, iz* sušene ustne.
In zažarela je vsa plan v krvavorde* čem siju. Zagrmelo in zatulilo je ozračje in črna pošast se je prevalila preko nje* ga, hitela naprej obsevajoč njegovo mrtvo truplo s svojo bežno svetlobo.
Oton Gaspari: JESEN.	Kisba.
MAŠA SLAVČEVA, Ljubljana:
povej mi zgodbo teh pisem...
sem dejala in pokazala na sveženj v predalu.
—- Ne vem, zakaj jih hranim, mi je odgovorila prijateljica, — morda zato, da obujam kes nad svojim ravnanjem..
—	Plesala sem na maskeradi upodab« ljajočih umetnikov. Kakor v temni čaši so se prelivale v črno zavešeni dvorani barve pestrih njask ... Med plesom sem srečavala dvoje čudovitih oči, ki so ne« kaj lovile. Vselej so obstale na meni...
—- Prišel je odbornik komiteja in ustavil mojega plesalca. »Oprosti me za nekaj minut,« je dejal in pomignil tistim očem, »moj kolega ti bo delal družbo tačas.«
Odšel je.
—	,Te oči, te oči, kaj je za njimi,' sem morala misliti...
»Nisem čula Vašega imena . .. rekla Vam bom ,Mathos*. Taki ste kakor zvok te besede, teman in žametast...«
»Tudi jaz nisem čul Vašega imena, mislim, pa, da Vam gre ime ,Salambo\ Videl sem Vas plesati. Tako so molile svečenice poganskih bogov.
(Hitro mi vrača poklone; vsaj po« trudi se, da ni prebanalen, — sem si mi« slila.) »Vaše oči so nekoga iskale, ne dajte se motiti,« sem dejala. »Iskal sem.« — »Zdaj ne več?« — »Ne več.« —- »Ves večer ste brez dame?« — »Da.« — (Aha! junak samote.) »Zakaj?« —- »Ker ne plešem.« — (Hm, že zopet izjema!) »Naj« brže tudi ne kadite, ne pijete alkohola.« —- »Tako je.« — »Torej popoln absti«
nent?« (Glej, glej! ta je pa na nov način maskiran.) »Najbrže tudi ne delate po« klonov?« — »Čemu? Delajo jih samo tisti, ki se hočejo prikupiti damam v bolj ali manj egoističnem namenu. Me« ni ni do ženske naklonjenosti.« —• (Oho, čujte, čujte!) »Torej tudi do ljubezni ne?« —
»Ženo, ki mi je nedosegljiva, lju« bim. Kadar me vzljubi, mi postane oct« vratna. Zasovražim jo.« —- (Oh, kako interesantno!) »Torej je Vaša kaprica nesrečna ljubezen? Tudi ta taktika osva« janja ni napačna. Ali je to edini način, ki ga uporabljate?«
— Oči me pogledajo mirno: »Edini.«
(Ali misli resno, ali se šali?) — »Go« tovo spadate v ono vrsto mož, ki imajo preizkušeno, stalno metodo, da love ženska srca. Če pa kdaj odpove, ste uža« ljeni, obsojate ženske in ne lastne ne« umnosti ter napadete pristopnejšo trd« njavo. Malo je mož, ki so tako trmasti, da se potrudijo najti drugo ali tretjo uspešnejšo metodo.«
»Morda pa predmet ni nevreden truda...«
(Nesramnost! Za to opazko se bo kesal!) »Slabo izpričevalo dajete moške« mu okusu in j ako nizko se cenite.« (Tu imaš!!) Pogleda se sovražno križata. Od« ločena sem, da se osvetim za to. Takoj začnem: »Zame je užitek poizkušati na možu različne metode, najti pravo dia= gnozo in ko se zaljubi — ga pustim na cedilu. Nekoliko sva si slična. Vi zaso«
vražite ženo in greste. Jaz pa se našla« jam ob nesrečni ljubezni in — tudi grem. (Bog ve, če mi verjame, kar mu razla« gam? Zdaj čutim, da sem našla pravo pot, da mu poplačam. Ni mu do ženske naklonjenosti, čakaj ljubček!) Pogledam ga z najlepšim pogledom: »Ali naj se zaljubim v Vas?
»Ne, samo tega ne!« mu uide ne« hote.
»Torej me ljubite?«
»Ne.«
»In če se zaljubite Vi vame?« ga vprašam popolnoma resno, »riskirate, da boste brezuspešno zdihovali...«
»Ne bom,« odgovori on.
Smehljam se: »Pazite, ime mi je Salambo...«
—■ Drugi dan sva se našla v parku. Ni izpremenil stila. Tudi jaz ne.
(Oba igrava komedijo. Da vidimo, kdo bo zmagal!) »Torej? Diagnoza? Se boste zaljubili?« se norčujem.
»Ne,« pravi in me pogleda. »Vi?« vpraša.
»Če bi dejala ,da', bi me sovražili. Ako bi Vas torej ljubila ali hotela vsaj vračati Vam simpatijo, bi morala molčati. ..« Njegove oči so odsevale" ljubezen. (Resnično? Igrano?) Moje so ga varale. ,Da', so govorile, ,ne', ,ne vem', ,mogoče' — kako s slastjo sem ča« kala trenutka, ko mu dokažem, da se je ujel na svoji lastni metodi.
— Bila sva v kinu. Gledala sem bežne slike in čutila njegov pogled, ki se ni umaknil z mojega lica. Poljubil mi je roko. Ustna so pekla. Roka je bila
mrzla. Zaslutila sem, da postaja igra resnica. Čutila sem, da drhti od želje, da bi me poljubil, in da ve, da tega ne sme. Izgubil bi igro. Kaj je močneje? Želela sem, da bi se premagal. V mislih sem mu govorila: »Ne smeš me poljubiti, sicer je vse končano med nama. Nočem — čuješ — nočem!« Gledala sem film in čutila boj, ki ga je bojeval sam s seboj. Za hip me je popustila volja, naj me ne poljubi in že sem čutila poljub na licu. Nekaj se je zrušilo v meni. Čutil je to. Nisem se premaknila. Nisem ga pogle« dala. Od mene je zavel strupen hlad. Po predstavi me je molče spremil. Ob moj molk se je opoteklo par njegovih besed. Nič. »Samo besedo recite!« je prosil. »Čemu ste storili to?« sem de* jala s stisnjenimi zobmi in solze so me dušile. Ne vem, ali sem mislila s tem celo komedijo ali samo poljub. Z za« molklim buhom so naju ločila vežna vrata.
Naslednji dan je zahajajoče solnce zlatilo sneg, črna in gola so stala dre« vesa in mrak je vijoličasto pobarval sence, prav kakor na nemogočih barva« stih razglednicah. In da bo razpoloženje popolno, banalno in ponižujoče zanj, sem ga z molkom in skomiganjem ra= men pripravila, da mi je po vseh pred« pisih romanov razodel ljubezen. Trpel je. Sram ga je bilo, ker je čutil poraz. Mučila sem ga na najbolj neokusen na« čin in ga vprašala, iz katerega romana se je naučil priznanje na pamet. Hotela sem, da me zasovraži. Pred hišo sem mu ponudila roko, ko da se ni zgodilo nič. Ni je sprejel. Ni mi verjel. Brez besed sem odšla. V šipi sem opazila, da stoji
Odmevi IV.
65
5
na istem mestu in gleda za menoj. Prav kakor v romanu.
Čez nekaj minut pozvoni. Javijo mi, da želi neki gospod govoriti z menoj. Naj vstopi. Stojim sredi sobe, a mu ne ponudim stola. Kaj želi? Govoril je brezsmiselne besede. Oči so se mu sob žile. Nisem odgovorila. Gledala sem ga. Brez ljubezni. Brez sovraštva. Kot tujca.
Potem je hodil na plese, samo da me je videl plesati z drugimi. Bila sem vesela, koketna — njemu na kljub. Ka« dar sem bila posebno »milostljiva«, sem prekramljala odmore z njim.
Tudi k nam je prišel. Spominjam se dneva, ko mi je prišel voščit srečno pot. Odpravljala sem se na potovanje. Po« ljubljal je notranjo stran mojih roka« vic: »... ker Vam tako dolgo ne bom smel poljubiti rok...«
Par trenutkov sva bila sama. Stopil je tesno k meni in me gledal. Tresel se je in tak nemir je bil v njem, da je pre« šel tudi name. Čutila sem: če bi me po« ljubil, bi me zadušil. Strah me je bilo. Nekdo je prišel v sobo in nato smo se odpeljali na kolodvor.
V torbici sem našla listek, poln go« rečih besed. Zavedala sem se. da ga —■ ljubim.
Dan na dan so hodila njegova pisma, polna ljubezni. Odgovarjala sem mu konvencijonalno. Ta pisma tu so njegova.
Ko sem se vrnila, sem mu dejala: »Ljubim Vas.« Obstal je, me gledal ne« kaj minut in zasopel: »Ne, saj to ni mogoče! Šalite se, igrate se z menoj . ..«
Zmajala sem z glavo: »Zares — lju« bim Vas . ..«
Vozili smo se po reki. Mesečina. »Povejte mi po pravici,« je dejal in oči so prosile ljubezni. Ljubila sem ga. Rekla pa sem: »Prijatelj mi ostanite ...« (Prav tako! Banalno, kolikor mogoče! — sem se rogala sama sebi. — Bolje je tako.)
Nekdo je igral na vijolino. Mathos je pel: Pod pendžeri... Njegove solze so padale na mojo roko. Samo midva sva jih čutila ..
In zdaj sva prijatelja, tovariša. »Bi me poljubili, če bi Vam rekla?« »Ne!«
Smejeva se, a najin smeh je — laž.

HINKO SMREKAR, Šiška:
bazar.
Že z minareta mujezin se dere ... Brbrajo mrki bonci in Tamani... Molilni mlin nenehoma klepeče ... Skrivnosti verske, blagoslovi, kletve so občestvu naprodaj, -— vse po šest in osem!
Preroki božji, bledi, dolgolasi, prevzeti od krasote vsega stvarstva, pojo mu slavo v verzih, barvah, kamnu — v svetiščih preslovesno okrašenih ... Naprodaj vse blago je, — vse po šest in osem!
Trpini suhi, votlogledi, bosi za skorjo kruha se bore krvavo ... Vodnike svoje zro — »rešnike blage«, v očeh se up bori z obupom ... Naprodaj so »glasovi«, — vse po šest in osem!
Dekliče glej, prekrasne, jasne, — livada limbarjev je to prebelih! Ljubezen žarka jim razvnema lica, iztezajo roke -— objem želeče ... »Hej, kdo da več!?« — Sicer pa vse po šest in osem!
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH
HINKO SMREKAR, Šiška:
UVOD V UMEVANJE NAJMODERNEJŠE UMETNOSTI IN NAVODILO KAKO POSTANEŠ NAJMODERNEJŠI UMETNIK.
Preden se izgubim v podrobnejša razmotrivanja, naj navedem definicijo pojma umetnosti po slovečem prof. dr. Vsevidu Špuriusu.
Efluacije in emanacije spiritualnega centra univerza, eternega, semperpre« zentnega, homogeno dispartiranega in= tus in periferijalno, cirkulirajočega in immenzurabilno vibrirajočega v sferično« muzikalnem ritmu, te efluacije in em< manacije, objektivirane in materij alizb rane kot senzualni fenomeni kozmosa perturbirajo ultrasenzibilno psiho ar« tista, in te semferfluidne kozmičnodina«
mične perturbacije, harmonično projicL rane skozi prizmatično kamero artistove psihično individualno diferencirane ub trasenzibilitete na ultrabeige paravent kvotidijenosti imenujemo — feno« men A r s.
To je točna in jasna definicija, ki jo mora razumeti vsako triletno dete vseh kulturnih narodov.
Preden seciram drobovje najmoder« ne j še umetnosti, vržem še kratek po« gled na sicer slavno, a žalostno polpre« teklost.
67
5*
Vsa mladina si je globoko oddah« nila, ko je ugasnil idijotsko naturalisti« čni impresijonizem, ki je smatral svet le za fenomen barvastih lis in je zahte« val od slikarja, da zatre v sebi vse vrste inteligence razen one, ki jo ima vsaka kokoš, ko občuduje bujnopisano perje svojega ljubčka. Vse druge vrste inte« ligence je vrgel med literarno šaro. Mi« chelangela n. pr. so vpisali v register obrtnikov — kot nepomembnega ilu« stratorja biblijskih pripovedk.
Svet je bil te rafinirane barvene godlje sit in je kot vsak prenasičenec zahteval obratno dijeto. Prej zaničevani »predmet« je splaval na površje. Prej zatirana, zaničevana ideja, duševnost je dobila premoč nad naravnimi liki. Klic: »Narava je vse!« je preglušil bojni krik: »Proč od narave!« In zdaj se razlega: »Proč z naravo!«
Ne morem naštevati vseh struj, ki so se na kadavru impresijonizma čez noč porajale in čez dan umirale. To je snov za poseben leksikon.
Toliko pa smo si danes že docela na jasnem, da je vsak študij narave banalen —■ narava sama je vsota vseh banalnosti. In umetnikova moč in ve« ljava rasteta progresivno z distanco, s katero se od narave oddaljuje. Ana« tomija, perspektiva itd. vse nepotreben balast duha, ki hoče materijo zavestno premagati. Ne le nepotreben, ampak celo strupeno«škodljiv balast, ki ovira in zatira razvitek primarne naivnosti.
Na božji prestol se je vsedel Umet« nik in vlada ter oblikuje svet. Na vsak način vsak dan — nekaj novega! Vivat ipse et ipsatio!
Proč s simetrijo! Proč s sladkimi simetričnimi obrazki! Oko modernega umetnika se naslaja na lepoti nesime« tričnih tako zvanih pokvek. Vse orga« nično življenje le preveč sledi temu starinskemu principu simetrije, in šele na nekristalizirani materiji se oko mo« dernega umetnika odpočije.
Anatomija je suhoparen nauk za medicince in prirodoslovce, umetnik pa naj ustvarja like po svoji notranji po« trebi. Perspektiva pa sloni itak ie na optičnih prevarah, umetnik pa išče le golo resnico.
Naravne barve so suhe, brezdušne. Umetnik najde svojim idealom prime« ren barveni izraz in tako uveljavlja le notranjo resnico.
Vendar srce modernega umetnika še ni zadovoljeno. Preveč mu še tišči na možgane šablonska modrost šol. Šola uniformira duševnost in zaslepi naivni pogled na svet in življenje. In vzame umetniku potom naporov šolanja ne« štete kilovate svežih sil.
Proč s šolami in s šolanjem!
Nekaj ljudi je vendarle imelo po« guma dovolj, da so iztresli iz sebe vse pridobitve materinske vzgoje in šole. Zavrgli so materinski jezik in iznašli svoj jezik. Poslušajmo!
be be be me me me gaga gaga hov hov hov hov miau miau — bu mu havajo pičli havamba pucli fic fic fic — mvampa flic a a a oha aha
havamba fiuuu havajo huuu mu bu
Li ne čutite pretreseni vibracij koz« mičnega ritma? Slišite ta kozmični je« zik, umljiv vsem bitjem v svetovju? Li ne čutite, kako Vam tolče in zbija v srcu nebonoseči Atlas in kuje cekine pravečne veljave? Le velemojstru Samo« rodu se je — žal le v nekaterih skicah—• posrečilo najti temu kozmičnemu ob« čutju adekvaten izraz v barvah. Tu je vsota vseh umetnosti: zvočnost, barve« nost, praktičnost.
Žal pa manjka še vedno velika porcija prave iskrenosti in nujne naiv« nosti. Umetnik, ki le za čas svojega »božjega razodevanja« obleče preklane hlačke in platno prodaja, se na cesti nosi po zadnji modi in govori kot rojen diplomat. Pesnik, ki je našel svojemu notranjemu občutju primeren primarno naiven izraz, govori na cesti vulgarno kot raztrgan dohtar, kadar treba koga n. pr. »napumpati«.
Treba se je nam dokopati do pra« vira praumetnosti. Niti otroci prvega razreda osnovne šole niso več dovolj iskreno naivni, da bi se nam razodeli kot praumetniki.
Treba je tedaj otroka zapreti v samotno gozdno kolibo, da ne vidi in ne čuje pokvarjenih ljudi. Med nedol« žnimi, nepokvarjenimi gozdnimi prebi« valci naj zraste v sveti nedolžnosti in nedotaknjeni naivnosti. Če bi mu pa manjkalo pravega talenta in genijalno« sti, bi se dalo temu lahko odpomoči po dognanju slavnih psihijatrov. Blaznost in ženijalnost sta v ozkem sorodstvu. Problem ni težak in si človeška družba umetno vzgoji poljubno število ženijev s tem, da nekoliko nadarjene ljudi z
lahkimi metodami spravi v stanje blaz« nosti. Ni se bati hiperprodukcije, ker se človeška družba ženijev bolj boji nego jih ljubi in jih rajši pobija in ubija nego neguje in časti. (Razen po njih smrti kajpak, ko so že »neškod« ljivi«.) In družba ve, da so ženiji skoro brezizjemno več ali manj nesrečni ljudje, največ zaradi odpora konserva« tivnih občanov.
Prišel je torej zlati vek, ko nam bo Studenec produciral naše umetnike in učenjake, iznajditelje, politike, diplo« mate itd. Po strogi psihijatrični dok« trini je normalen človek le idealna za« hteva. Te vede, ki je v praktičnem živ« ljenju neizpolnjena, človeka, ki bi bil obenem idealen državljan, popoln svet« nik in nezmotljiv vsevedež, ne najdeš v življenju, ampak le na papirju. Torej se da tako vsak človek po psihijatrskih metodah po svoje preobraziti v velik talent ali v ženija. S tem je problem nadvse zadovoljivo rešen.
V Franciji živi velik ženij, ki je bil svoje dni navaden delavec brez sledu slikarskega talenta. Kot otroka so ga morali celo tepsti, da je zrisal za šolo potrebne naloge. Nekoč se je pri delu na glavi ponesrečil, da ni bil za nobeno pametno delo več uporaben. Začel je slikati. Odkrila sta ga učenjak s Sor« bone in čifutski špekulant, trgovec z umetninami. Danes veljajo njegove sli« ke (zmazki, bi rekli vi) težke deset tisoče frankov.
Kdor natanko pozna življenje in ves psihični ustroj nekaterih očetov da« našnjih struj, mora zgoraj omenjeno teorijo psihijatrov le potrditi.
O studenška hlaznica, ti matica naše bodoče kulture! Naprej, rojaki! »O, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride!«
Pripis. Bral sem to razpravo in me je mojega dolgoletnega šolanja sram. Uvidel sem, da po tej poti kot umetnik ne pridem do pravega sodobnega ugle= da. Napravil sem zadnji poskus. Vzel sem si vzgojitelja, dečka, starega tri
leta in pol, in ga občudujem. Občujem s kozami in z gosmi, da se pririjem do naravne naivnosti. Prebiram in gledam »Rumene svečke« in že mi migljajo pred očmi črte in pike za »Črne pla« menčke«. Lastno fotografijo že imam, risbe pa načrtam jutri med obedom. Be be be me me me gaga gaga bu mu — fiuuuu!
E. Justin: MOTIV IZ BOSNE.	0ris- ksor"-
JOSIP STRITAR:
pismo milanu puglju.
V Aspangu 14. aprila 1920.
Velečastiti gospod!
Danes šele mi je došlo Vaše c. p is* mo s tako nepričakovanim in veselim poročilom! Lepa hvala! Poslani blago* dar mi bo prava pomoč in podpora v tako težavnem življenju. Z mojo pokoj* nino (mesečnih 532 K) smo, poleg mene moja zvesta in skrbna družica s svojo gospodinjsko pomočnico še za silo iz* hajali dozdaj, kako bo vprihodnje, kdo ve. Cene za vse so tu ogromne, da jih zmorejo samo židovski in drugi vojni dobičniki, ki se zdaj tako objestno in oblastno šopirijo tod. Človek bi se jim rad umaknil, ko bi le vedel kam. Te ce* ne pa se še vzpenjajo od dne do dne više in više. Zato potrebujemo razen živil, tako blagovoljno nam pošiljanih iz Ljubljane, ki nas branijo pogiba po lakoti, tudi še gotovine za razne neob* hodne potrebe. Zato nam je ta podpo* ra iz Amerike tako dobro došla.
Kaj početi s čekom? To boste Vi bolje vedeli nego jaz. Ali ga pošljete Vi banki na Dunaj in ta Vam pošlje de* nar ali pa naravnost meni v Aspang s poštno nakaznico. Ali pa pošljete ček meni, da ga pošljem na Dunaj svojemu sinu, da mi opravi česar potreba. Kakor se Vam zdi, ali pa morda še kako dru« gače, da bo prav. Hvaležen Vam bom za vse! Kako naj se spodobno in do* stojno zahvalim blagima gospema do* brotnicama? Tudi Vas moram prositi pomoči. Jaz ne vem, kako, po katerem potu in v kaki obliki se pošlje pismo v Ameriko. Prosim Vas torej, pošljite priloženi list o priliki na svoje name* nišče; pa naznani mi stroške. Tu pa mi pravijo vsled starosti (84 let) in slabe hrane oslabele oči: konec! Torej konec-Sprejmite blagovoljno mojo iskre* no zahvalo in moj srčni pozdrav!
Jos. Stritar.
J. SUCHY, Ljubljana:
ob dalmatinski obali.
Siromašen narod smo Slovenci, po* tisnjeni med kraškimi holmi in veličast* nimi planimani, čijih kralj in gospodar, stari Triglav, zre daleč tja doli, na one prelestne kraje, ki jih pomlaja večno divni Jadran. Srce se nam krči, ko se spominjamo izgubljenega raja, nekdaj
slovenskega Trsta, in tem večje je naše hrepenenje danes, da potožimo slovan* skemu Jadranu svojo bol. Tja na njego* ve obale nas vleče in vabi nevzdržna si* la, želja po utehi in po oživljenju.
Dvanajsturna vožnja nas loči od morja. In če smo bedeli tudi vso noč,
smo vendar spričo morja pozabili na vso to mučno vožnjo.
Dasi Sušak sam na sebi očesu ne nudi baš najlepše slike, ga je vendar kot izhodišče na sinjo Adrijo vzljubil še vsak potnik. Kaj Drveni gat, po či* gar zaplankanem svetu se premika vsa ta karavana peščev, voz in avtov, kaj zaprašene ceste in nezadostni prostori v obeh sušaških hotelih, kaj uboga se* stra onstran zastraženega mosta s svo* jimi pičlimi sprehajalci in velikimi zgradbami, v katerih vlada skrb in siro* maštvo ljudstva, — če pa smo v objemu morja, ki nas liki fata morgana miče in kliče z neodoljivo silo svoje lepote in čistega zraka, s svojim besom in buča* njem, s svojim pljuskanjem in valova= njem.
Pozdravljena, Učka gora, ki zreš v tužno Istro, pozdravljen, ti idilični »Vrb« niče nad morem«, in ti staroslavni us* koški Senj, ki te je vzljubila burja jadranska. da se dan za dnevom vnovič poraja v tvojem naročju!
Stare gole strmine kamnitih skolji* čev Sv. Grgura in Prviča utesnjujejo pot v Železna vrata, skozi katere plove naš ponosni brod »Karadjordje«. Sedaj vozimo vštric zelene obale otoka Raba, kmalu nas pozdravi Sv. Kristofor in idi* lični zaliv Matovica, nad čije vzglavjem kraljuje naš stari gospar Beppo, izbor* ni poznavatelj dobre rabske kapljice in še boljšega ovčjega sira, Izletni točki rabskih gostov.
Še pol ure in evo ga najlepšega dal* matinskega kampanila, ki stoji tam vr* hu rabskih pečin osamljen, kot bi se bil spri z vso svojo srednjeveško okolico,
ali pa kot memento lačnim zemlje: hands off!
Slikovit je ta božji kraj, ki ga čuva burje in viharjev strmi Velebit. Drug tik drugega se vzporeja četvorica stol* pov nad strmino Raba, ki jo v vznožju že dolga stoletja zaman izpodkopava sr* dito morje. Val za valom besni v ska* lovje in se peneč odbija.
Buči, buči, morje adrijansko!
Liki albatrosi, ki so trudni od dalj* nega poleta legli nad gladino morja, je pred nami in okrog nas morje oživelo neštetih jadrnic in čolnov z izletniki, de* loma se vračaiočih, deloma se oddalju* jočih. Lahen »mištral« se igra s čolnički, zibajoč jih sedaj na desno, sedaj na le* vo, skoro kot pestunja, ki uspava varo5 vanca v zibeli.
Na zamolkli klic sirene se je ves Rab zbral na obali. Živahni pozdravi slede končnemu pristanku parnika.
In spet smo na visokem morju. Zno* čilo se je. Lunin svit je posrebril valo* ve, da so videti kot raztopljena masa platine. Pred nami na otočiču Dolfinu se prikaže in izgine lučka še manjšega svetilnika. In že smo za rtom Lunom na otoku Pagu. Sedaj plovemo mimo Silbe in Oliba ter smo kmalu v zalivu med Uljanom in Dugim otokom. Zdi se, da plovemo na neizmerno velikem je* zeru.
Čimdalje več drobnih golih otoči* čev se vrsti pred našimi očmi. Bele pe* ne se vzpenjajo po njihovih bregovih, zadevajoč jim znova skeleče rane v sta* rikasto ogrodje.
Zader smo že davno pustili za seboj. Spet srečavamo nebroj malih ško*
ljičev in kot bi mignil, se v enoličnem bregu pojavi razpoka, fjord, v katerega sedaj zavijemo. Koncem razpoke se po« javi očem v morju luči očarljiva slika starega Šibenika. Pred nami se vzpenja sivo mesto ob rebri v vis, sivo kot ka« men, na katerem je zidano. Staro in utrujeno sloni ob hribu, dalje ne more v vis, zakaj zgolj kamenje in kras se razpenjata vse tja do onih prastarih dveh trdnjav na vrhu visokega hriba.
Zvok sirene — in že krenemo v pos časnem obračanju ladje iz šibeniške lu« ke na odprto morje. Sivo jutro je. Pola« goma se začne svitati in pol ure pozneje zardeči zarja na dotiku neba in morja.
Kakor nagajiva in poredna otročad se poigravajo okrog ladijskega boka smeli morski harlekini, premetavajo se sedaj drug čez drugega in spet družijo v pare ter brze tik pred sprednjim de« lom ladje, da meniš: vsak trenotek mora ladja predrzneža razpoloviti.
Med tem smo zavili v vzhodni sme« ri v tiho vodovje med kopnim in veli« kini otokom Čiovom. Pred nami stoje ponosni stolpi Trogira in njegovo ob« rambno zidovje. Sedaj se sveti v žarkih pramenih vzhajajočega solnca, kot bi stale tod pozlačene kupole pagod.
Skozi ozki predor med kopnim in Čiovom smo brzo zabrodili v razsežni kaštelsko«splitski zaliv. Rumeno skalov« je Kozjaka in Mosorja je videti kot ve« likanski žaromet zlata, v čigar refleksih se svetijo za odtenek medlejše barve dalmatinske metropole.
Split, nekdanje pribežališče ubeg« lega rimskega imperatorja, kjer si je Dioklecijan sezidal svoj veličastni tu«
sculum, tačas morda največje čudo le« pote in veličine, je dandanes že vprav radi tega, ako že ne radi svoje bajne le« ge, občudovan in poznan po vsem sve« tu. Tri sto let po Dioklecijanovi smrti, ob preseljevanju narodov, so sicer ne« disciplinirane tolpe porušile sosedno Salono in opustošile cesarjevo palačo, vendar pa se ni mogel poznejšim rodo« vom uničiti dojem silnega obsega Cae5 sarjevega Splita. Še danes je v okolišu Dioklecijanove palače nastanjenih sko« raj 3000 ljudi.
Mavzolej, ki si ga je Dioklecijan sredi svoje palače sezidal, so preobrazili v cerkev Onega, ki ga je svoj čas toliko preganjal. Skoraj neizpremenjen je da« nes kot katedrala, na čije stopnicah še vedno počiva Sfinga, ki naj bi čuvala pokoj mrtvega imperatorja.
Čisto osamljen in tuj sredi teh ve« ličastnih preostankov iz davnine pa stos ji splitski kampanil, kot bi se sramoval svoje veličastne okolice.
Tam spodaj pod pokopališčem buči morje in zaganja cele fontane razpenje« nih valov v zidovje, od katerega se spet vračajo v curljajočih kaskadah v njego« vo naročje.
Čudo so si ustvarili Splitčani s svo« jim bajnolepim Marjanom. Odtod je najlepši razgled pa vsem kaštelskem za« livu in po nizu ob njegovih obalah raz« vrščenih sel in krajev.
S težkim srcem smo se poslovili od mesta, čigar lepoto in mičnost tako srč« kano opeva Splitčan: »Ča je čarna Niča kontra Splitu gradu!«
Dalje nas vodi jadransko morje mi« mo Omišlja, ki je nekoč slovelo kot pi«
ratsko gnezdo v strah in grozo beneškim galeram, —- mimo Brača, Hvara in go« rovja na polotoku Pelješču v — Makar« sko.
Ob tihem in širokem zalivu se raz« teza mesto v dolžini, povsem komodno in ležerno. Vse prečne ulice se od obale vzpenjajo v vis, celo trg je poševen. Krasen razgled se nudi očem s teras nad pečinami: na mesto, na pestro življenje v luki, na gore in odprto morje.
Spet smo na potu. Mimo Korčule in Mljeta plovemo v Gruž, odkoder se peš napotimo v Dubrovnik. Še ga zakri« va hrib, toda ko dospemo na vrh, se nudi očem panorama, ki je svojevrstna na svetu. Navpično pod nami se žaga« nja morje v rdeče skalovje, se peni ob pečinah in se zelenkasto izpreminja v razpokah in breznih. Pred nami pa stoji kraljica Jadrana, nekdaj sestra in —- ri« valinja Benetk.
Slikovit je Dubrovnik spričo svo« jega zidovja. Kot v težkih časih minu« losti se uporno zadira v morje, ki ga je
nekoč zavladalo. Še v petnajstem sto« letju so Dubrovčani vozili po vseh morjih ter kjer so mogli, škodovali prestižu Benetk. Sedaj so se postavili pod zaščito padišaha, sedaj spet zapro« sili pomoči sveto rimsko kraljestvo. In kljub vsemu so se znali odtegniti vsa« kemu vplivu od zunaj. Šele leta 1808. po odhodu Marmonta iz Ilirije je mesto izgubilo svojo samostalnost. Danes slovi še vedno kot bizarna slikovitost in last not least kot mesto duhovnih veličin Dalmacije, kot mesto Gunduliča, Pal« motiča, Vojnoviča, Vučičeviča, učenja« ka Boskoviča in dr.
Solnce je v zatonu in razsiplje po« slednje žarke na staro zidovje. Morje se svetlika v kalejdoskopu zelenih, ru« menih in zlatih boj. Edino konture Lo« kruma sredi te barvitosti so — črne. Na večernem nebu stoji vse v plamenih zatona, vsepovsod na morju in nebu pravcata orgija barv.
V vso to bujnost pa tone brezupno sredi črnega obrisa migljajoča lučka svetilnika.

A. Lapaine: OTOK PHILAE V EL ŠELAL.
Akvarel.
MAKSO ŠNUDERL, Maribor:
hermina.
Nadučitelj je bil še manj ko vsak« danji človek, pust in neprijeten, imel je postarno in čmerikavo ženo in po« vrhu tega je bil še tudi krivičen. Palico pa bo pozabil otrok, krivice nikoli.
V njegovem razredu je bil večen nemir, pojavi zlobe in upora, pa ni vedel, da jih izziva njegova osebnost. Sprva je tepel deco tako, da je dečku stisnil glavo med noge in ga ošeškal pod križem, dokler ga ni neki smrkavec obgrizel tako, da je moral k zdravniku. Iz roda v rod se je pripovedovala ta otroška zmaga. Sredi pouka je padel kamen predenj. Zaman vse iskanje, kazni in grožnje. Tedaj je nadučitelj kar na slepo obdolžil Tineka, ga kazno« val in strahoval. Ta je kazen molče pre« stal, a krivice požreti ni mogel nikoli.
Tinek je bil sicer vojskovodja. Pri vseh pretepih je bil glavar, pri vsakem pobalinstvu udeležnik. In jih je skupil od nadučitelja za vsako, če mu je bila krivda dokazana ali ne. Bistre glave je bil Tinek in je brž po vojaški službi dobil nameščenje na postaji.
Tik za njo je bila gostilna, kamor je ponoči k dekli hodil vasovat Tinek, po dnevi pa na vsakdanjo četrtinko nadučitelj in še stari župnik na častiti tarok s postajenačelnikom in poštar« jem. Stregla je natakarica Hermina.
Ena sama natakarica je bila, že de« set let vedno ena in ista. Hermina. Ni bila več mlada, težko pa ji je bilo dolo« čiti leta. Oblačila se je po gosposko;
obraz si je mazala, ko da je prišla iz predmestne ulice. Vsi so vedeli, zakaj se maže. Bila je kozava. Vrhu tega je imela večne mozoljce, da je bila vsa zabuhla in nabrekla v obraz. Hotela je zakriti svoje nesrečno lice z debelo pla« stjo lepe, rožnate barve. A kljub temu se ni čulo, da bi se bila spečala s ka« kim moškim. Kdo bi se pa lotil take — četudi bi ne bilo čistosti na svetu?
Čistost pa je vkljub dejanjem ne« čistovanja. Zakaj čistost neha šele, ko pride dejanje v tuje zobe. In so oni, ki so nečisti, dokler se to ne izve, še vedno čisti. Šele po razodetju pade po njih. To je njih evangelij, ne po razodetju, ampak po doživetju.
Tinek je tudi to noč vasoval pri dekli v gostilni poleg postaje. Ob treh po noči je prišel vlak. Komaj je odso« pihal, je nekdo potrkal na okno ob de« klini izbi, kjer je spala Hermina. Tinek je skočil k oknu in pogledal.
Nadučitelj je bil in je trkal na okno pri Hermini! Tinek sprva ni mogel ver« jeti. Pomignil je dekli. Tudi ta je v te« mi spoznala nadučitelja. Okno se je zdaj odprlo, gola bela roka mu je po« molela ključ, tiho, neslišno so se odprla hišna vrata in ponočni gost je zdrknil v hišo.
Tinek in dekla sta se spogledavala. Nečistost je bila očitna! Zato sta bruh« nila v smeh.
»Da ga ni sram, dedca, da k taki hodi!«
»Pa on, ki je oženj en!«
»O ti nemarna koža!« se je oddah« nil Tinek in v slovo objemal deklo, »po« hujšanje daje tale!«
Dekla je sveto zaobrnila oči, nato pa šepnila fantu:
»Nocoj le spet pridi...«
Tinek, ki je bil vojskovodja, je brž skuhal svoj načrt.
Vzel je dekli ključ od vežnih vrat, splezal skozi okno, se previdno ozrl, stopil k oknu, kjer je trkalo, in pogle« dal skozenj. Zavesa je zastirala pogled. Le čisto ob strani je bila za spoznanje odmaknjena. Skozi ozko špranjo je videl del sobe. V nji je gorela sveča. Nadučitelja je videl in natakarico Her« mino — oba sta sedela na postelji.
Tinek se je hudobno posmejal. Kar so ga nesle noge, je tekel proti šoli in ropotal po vratih, dokler mu niso od« prli. Ko je prišla nadučiteljeva žena, je Tinek hinavsko pozdravil.
»Gospa, gospodu se je nekaj zgo^ dilo. Brž naj gredo z menoj!«
Žena se je prestrašena oblekla in hitela s Tinekom, ki ni dal od sebe druge besede, ko da bo že videla. Hi« tevši mimo cerkve sta zadela ob mež« narj a, ki je lezel zvonit svitanice.
»Vi!« je poklical Tinek. »Z nama pojdite, pa brž! Nekaj se je zgodilo z našim gospodom nadučiteljem!«
»Kje?« je zagrgral mežnar in izbulil oči ob tej nenavadni novosti.
»Tam — pri gostilni!«
»Svitanice —«
»Potem boste, mudi se!«
»Pa saj je rekel, da pride z jutra« njim vlakom ob petih!« je ugovarjala žena. »Kdo drugi mora biti!«
»Ob treh je prišel. Saj sem ga videl!« je trdil Martinek.
»Ali je mrtev?« je strahoma vpra« ševala žena, ko so vsi trije hiteli proti gostilni.
»Ne,« je zategnil Tinek in pogledal proč.
»Ali je bolan, tak povejte za božjo milost!« je prosila žena.
»Jaz ne vem,« se je muzal fant hu« dobno. »Brž boste videli!«
Žena je drobnela po cesti, mežnar važno polagal korak za korakom in pre« mišljeval, kaj mu bo storiti ob tako nenavadnem dogodku, Tinek pa bi se bil navdušenja in hudobije najrajši raz« počil.
Zdaj so dospeli. Tinek je pokazal, da je za vojskovodjo rojen in ne za fanta. Naročil je mežnarju, da naj po« čaka pred oknom, sam pa je odprl hišna vrata in z gospo stopil v hišo. Šel je k dekli in ji šepnil, da naj pokliče nata« karico. Dekla je potrkala. Prestrašen glas Hermine se je čul skozi vrata.
»Nekaj jim moram dati, samo malo odprite!«
Vrata so se za špranjo odprla in gola roka je segla ven.
»Dajte!«
V tem pa je Tinek surovo treščil v vrata, da so se odprla na stežaj in naglo potegnil za seboj v sobo deklo in ženo. Hermina je zakričala, nekdo je skočil s postelje proti oknu. Gorje! Zunaj stoji mežnar in zija v okno!
Žena, spoznavši, kaj se je zgodilo, je omahnila, Hermina je izgubila zavest, nadučitelj si je, po vsem telesu trepetajoč, oblačil suknjo.
»Ti nemarna koža!« je zamrmral skozi zobe Tinek in pustil svoje žrtve same.
Šel je po desni potoka, mežnar po levi. Ljudje so hodili na polja.
»Ho, mežnar, kaj si svitanice pre« spal?«
Mežnar je spačil obraz ko krivo« verec.
»Danes so bile hudičeve svitanice, ne božje!« je odgovoril in skozi usta, ki si sicer niso upala reči grde besede, ki so pele kvečjemu kirie elejson ali svete masne popevke, se je izlivala umazana golida nesrečnega dogodka.
Tinek pa je hodil po desni in ozna« njeval nečistost ondot. Ko pa je bilo solnce na pol svoje poti do poldneva, sta že vse vedela oba bregova. In je vse vedel tudi sam gospod župnik.
Zakaj vprašal je, kaj da mežnar ni bil zvonil svitanic. Kuharica, dekla, hlapec, vsi so molčali in se muzali, dok« ler ni velel priti mežnarju, ki je sicer nerodno, a vendar podrobno opravičil izostale svitanice.
Župnik je udaril s pestjo po mizi. Saj jih niso vredni ljudje, svitanic, zna« nilk zlatega jutra, božjega dne! Niso jih vredni, svitanic, budilk k delu v
božjo čast in slavo!
*
Ne župnika ne nadučitelj a ni bilo več na tarok.
Hermina je par dni tičala v svoji izbi, končno pa je le spet morala iti na delo. In ji nihče ni rekel ničesar, in ji s tem vsak povedal preveč. Končno se je odločila, da pojde k župniku in mu vse pove, pa naj jo tudi obsodi. Vsaj tako hudo ne bo, ko se bo izgovorila. Naj napravi z njo, kar hoče, saj huj« šega, kakor se je zgodilo, se več zgoditi ne more.
In je šla.
Župnik se je okrenil na stolu in brez besede strmel v žensko, ki je stala sredi njegove pisarne. Da si drzne, ne« čistnica!
»Gospod župnik...« je zajecljala natakarica, tresoča se po vsem telesu.
»Menda bo najbolje, da greva kar brez besedi narazen!« je izpregovoril župnik strogo in vstal. Bil je suh, visok, koščen in belih las; obraz mu je izražal strogost in dobroto.
»Dovolite...«
»Ni treba,« je presekal župnik. »Ne laž ne izgovor ne opravičilo ne poma« gajo. Jasno je bilo dovolj, na svoje lastne oči so se ljudje prepričali!«
Ženska je bruhnila v jok.
»Saj še oni, ki je na smrt obsojen, lahko pove svojo poslednjo željo...«
Župnik je sedel. Očitek je zadel.
»Tedaj —■ kaj bi radi?« je vprašal nejevoljno in naslonil glavo na dlan.
»Ne obsodite me, gospod župnik! Nisem taka ... čeprav sem natakarica. Saj nismo vse ... Deset let ste hodili k nam, pa bi ne bili, ko bi bili spoznali, da sem ničvredna. Gospod župnik, saj veste, kako nesrečo imam s svojim Ii« cem. Kozavo je. In vrhu tega še vse
zabuhlo in nabreklo od mozoljev. Kri je kri, saj mi jo je sam Bog ustvaril. O moj Bog ... Nikoli se mi moški ni približal, še pijanci in hlapci so se od* vračali od mene. Slišala sem jih, ko so hodili k deklam in kuharici, meni pa nikoli nihče še namignil ni, ne rekel besede. Nihče ni bil prišel na moja vrata trkat. Pa sem bila mlada in vrelo je tudi v meni —«
»Nečisto poželenje,« je zagodrnjal župnik in se zagledal "skozi okno.
»Zakaj pa je v človeka dano? Kdo ga je vanj vsadil?«
»Skušnjava je, premagati jo je treba!«
»Da, da,« je hitela ženska med sol* zami. »Ali je nisem preganjala? Če bi je tudi ne hotela, bi jo bila morala, zakaj bila sem itak od zadnjega zavr* žena. Poštena sem bila in premagovala sem svojo kri. In umrla bi bila tako, saj sem že postarna. Saj je ogenj že skoraj dogorel. Ko bi ne bil prišel oni in za* netil vnovič ...«
»Oni — to je nadučitelj?«
»Da. Postarno ženo ima, čmerikavo, saj veste. Jaz sem pa bila vedno dobre volje in vesela. Ko ni bilo nikogar in je sam posedal popoldne v gostilni, me je začel nagovarjati. Rekel je, da ga vleče k meni, naj ga pustim k sebi — zavoljo ljubezni...«
Župnik je vstal in se prijel za glavo. Stopil je k oknu in gledal proč.
»Nič mi ni zanj. Star je in lep tudi ni za žensko oko. Pa — začutila sem v sebi naenkrat toliko hvaležnosti do njega, ko da bi me bil lakotne smrti
otel, izobčeno na cesti pobral. Za za* vrženo se je bil zavzel, za tako, od ka* tere se še hlapci in pijanci odvračajo. Čutila sem. da sem vendarle ženska, da me ceni vsaj eden, čeprav nadučitelj, ki je oženjen in še grd povrhu... Vsaj eden.... eden ... da ne bom umrla v zavesti, da sem bila zavržena od vseh.«
Glas ji je hlipal, jok se ji je mešal v besedo.
Župnik je molčal, ženska pa cvileče ihtela pred njim.
»Ne!« je vzkliknila sunkoma, v njen obraz pa se je zgostilo vse, kar jo je oklepalo na življenje, vse želje, ves up, vse hrepenenje, da ji je bil obraz še bolj zabuhel in še grši, starikav in še bolj beden. »Saj bom prišla po po* koro, saj moram priti, Bog mi bo od* pustil greh. A vi, vi mi morate odpu* stiti...«
»Kaj jaz!« je zamahnil župnik in se spet obrnil proč. »Ne gre zame,« je poudaril jezno.
»Da!« je vzkliknila z vso strastjo natakarica Hermina. »Vi me lahko re* šite, samo vi. Pridite spet k nam v go* stilno, pridite kakor poprej!« je zakri* čala z vso boljo svoje duše, z vso one* moglo silo svojega telesa.
Župnik se je naglo okrenil. Visoko se je zravnal, dvignil glavo, oči so mu zabliskale in v obraz mu je stopila rdečica. Vzvišeno je donel njegov glas:
»Ako ste po to prišli, potem se kar odpravite, odkoder ste se vzeli. Ali naj jaz s svojim plaščem pokrijem neči* stost? Človek se v širokem loku izogne kraja, kjer se boji nesreče ali strahu.
Jaz pa naj grem tje, v jamo javnega greha? Ali ne bodo moji farani rekli: Ona mu streže, ki se je bila s starim, oženj enim človekom spečala!? Ali ste ob pamet, ženska?«
Natakarica Hermina je odpirala usta, glasu pa ni bilo iz njih. Z glavo je nekam nedoločeno zgibala, a ničesar ni dala razumeti. V smrtnem strahu, ki jo je nenadno popadel, je brezglasno zdrknila iz sobe ko poteptana od kladiv župnikove besede.
Župnik pa je še dolgo stal na me« stu, s katerega je bil grmel v Hermino. Polagoma se mu je hrbet vdal, glava se mu je nagnila in pogled je postal mil in gorak. Iz obraza mu je pogledala dobrota, bolestna črta jo je obkrožila okrog usten. On je premagal vse zlo v sebi, on, ki je čist. Zato ne sme in ne more obsojati.
Z zasramovanjem in vzgledovanjem ob nečistosti ne bo nič. Farani se kri« žajo, pljujejo za natakarico; on tega ne sme in ne more. On mora odpustiti, razumeti. In bo spet čisto vse v njegovi fari! Ne z zaničevanjem vzdrževati grdi vtis dogodka. Odpustiti, pozabiti! Da, da. Grehu se želo vzame, kači od« drobi strupeni zob.
Smehljaj mu je zaigral okrog usten.
»No, no, Hermina, pa pripravi po« poldne za tarok,« je šepetal predse.
Lepo je še svetilo solnce, ko je župnik korakal proti gostilni ob postaji. Zdelo se mu je, da nosi danes s seboj odrešenje človeku in da vrši velik
vzgled faranom. Veselo mu je bilo pri srcu.
Na vrtu pred gostilno sta že sedela poštar in postajenačelnik, ki sta ga po« zdravila, misleč, da poj de mimo.
»No, tretjega čakata, kajne?« se je župnik posmejal in odkril svoje bele lase. »Saj bi bilo res grdo, ako bi kar šel trdosrčen mimo in vaju pustil v za« dregi. Ko po navadi, kajne, za čast... pecunia ...« in je pokazal s palcem, da ni nič pod njim.
Sedel je in se ozrl. »Kje pa je — natakarica —?«
Dekla je prihitela in ga vprašala po želji. Župnik je pogledal. »Ali je ni — Hermine? Deset let mi je stregla — i, kje pa je danes, zakaj je ni?«
Gospoda sta se spogledala, dekla se je obrnila proč.
»Zjutraj je šla, rekla je, da gre k vam, pa je ni bilo nazaj!«
»Tako?« se je zavzel župnik, »saj ni bila dolgo pri meni. — No, pa vrzimo spet, gospodje!«
Solnce je takrat zahajalo.
Pa je spet Tinek pritekel, kar so ga nesle noge po cesti na desni potoka; nekje mu je bil klobuk padel z glave, pa ga ni utegnil pobrati, z vso grozo je planil na gostilniški vrt.
»Gospod župnik,« se je davil m hlipal, kolena so mu klecnila in jedva je stisnil iz sebe svojo vest. »V potoku je Flermina — v tolmunu — tam doli se je utopila — in jo nosi okrog, zmerom naokrog, tako vrtinčasto v krogu .. .«
Tinek je bil vojskovodja, ko pora« žen vojskovodja! ...
Župnik je trudno vstal. Bil je ves bled, roke so se mu tresle in glas mu je vzdrhtel.
»Nesreča se je zgodila. Miserere Domine ... Molimo ...«
V tem sta šli zunaj mimo vrta dve postavi; prva ženska, z razgibanim, od* sekanim korakom, za njo mož, ohlapno, s trudno, drsajočo stopinjo.
Bila sta nadučitelj in njegova žena.
Avgusta Šantel: MOTIV IZ BOVCA.	Akvarel
Odmevi IV.
KATJA ŠPUR; MURO POLJSKA, G. Krapje:
pesmi.
i.
Mi smo naš mali dom ves z belo tišino
prepleli,
bori ob cesti so čudežne bajke šumeli vse tiste tihe dni.
2.
Lani je šel mali brat, za njim je sestrica drobna šla daleč po svetu kruha iskat, izba je bila pretesna za njiju dva.
Tisti so dnevi kakor bajke odšli. Vso jesen so bori ob cesti jokali, za drobne roke smo se držali: beli dom zdaj nič več naš ni.
Kako so jeseni težke poti!
Oče in mati in deea sirotna, kam bomo šli
skozi poznojesenske viharje in mraz?
Hodila povest bo z nami o hišici beli, o pečki pretopli, ki nas je grela, o borih, ki so v tihih nočeh pretiho
šumeli...
Letos še oče je z doma šel, mati je sama z malo deco ostala. Izba je tesna, kruha ni, deea predrobna, da v svet bi jo dala.
Oče prinesel še kruha ni,
oj, dolga in težka do njega je pot;
materi so rdeče od solz oči:
Gospod!
očeta in deco mi čuvaj zmot.
3.
Danes so ceste, kakor bi v večnost šle. in jagnedi so vsi prečudno onemeli. Navsezgodaj so žerjavi preko njih na jug
leteli,
za njimi z otožnim koprnenjem jagnedi
strme.
Je zdaj na jugu pomlad?
Pa so brez konca danes steze,
pa mi je danes koprnenja tak polno srce,
da bi se v izbo zaklenil in bi umrl rad.

JOSIP VANDOT, Ljubljana:
popotnik „popotnikov
Dolga je bila pot, ki jo je tistega dne nastopil mladi Ivo Danič. Poletje je dehtelo dol z Božjega groba, Krka se je čudovito svetlikala pod žarečimi solnčnimi žarki in mir se je usipal na vse mesto, oni dolenjski mir, ki človeka uspava in ga obenem vznemiri bog si ga vedi zakaj. V prostorno sobo ni sijalo solnce, saj ni sijalo nikoli, razen ob ve« čerih, ko se je stisnilo daleč tam k Ro« gaškim goram. Samo rumeni prameni svetlikajoče se Krke so se zgrinjali skozi okna in so plesali v živem plesu po mrzlih stenah in tam po kotu, kjer je stal dolg, črno prepleskan klavir.
A Ivo Danič je čutil v srcu nemir, ki ga siplje poletni dan nad novomeško pokrajino. Nervozno je zaprl klavir, pograbil širokokrajni klobuk in odšel iz hiše. Senca je ležala po strmi ulici, a bila je topla senca, zakaj visoko nad njo so se svetile pečine, a nad pečinami so gorele v solncu nizke hišice, zatak« njene vrh skalovja kakor orlovska gnezda. Klanec ni bil dolg in Ivu Da« niču se je zasmejala duša, ko je stopil na široko cesto in se je pred njim raz« prostrl širni trg, ves posejan s sanjavim dolenjskim solncem. Pospešil je korak in stopal v senci ob pokojnih trgovinah.
Srečaval je ljudi skoro ob vsaki drugi hiši; bil je morda meščan ali me« ščanka, bil je morda kancelijski gospod ali pa še celo njegova gospa. In Ivo Danič se je posmehnil zadovoljno, ko je šel mimo. V oči jim je pogledal z
onim sarkastičnim pogledom, ki ga ni razumel noben njegov prijatelj. Sam pa je vedel, zakaj tisti pogled in tisti pri« kriti posmeh — v duši se mu je zganilo nehote nekaj veselega in zadovoljnega. Bila je prožna novelica, ki je hotela si« loma na dan, a jo je s smehom zadržal, ker ni vedel, kam in kaj bi z njo.
Sredi trga je zavil v ozko ulico, ki se je spenjala polagoma vrh griča, kjer se je prešerno svetila cerkev sv. Mi« klavža. Hladno je bilo po ulici in skoro temno. A že je šinil izza sosednega vo« gala žarek, zasvetilo se je, kakor da je nevidno dekle vrglo na ulico belo in lepo razcvelo šmarnico. Ivo Danič je šiloma pospešil korake in se je že usta« vil. Klobuk je dvignil in je že klepetal z dekletom, oblečenim v belo, kakor šmarnica dehtečo obleko. Krasni obra« zek je bil rdeč, oči so se ji smejale malce porogljivo, a vendar je bilo v njih nebo, paradiž in morda tudi sreča.
In Ivo Danič je videl in vedel vse to. Pa je bil hvaležen Mimici in niti misliti ni hotel, da je zaradi teh oči, zaradi te šmarnice krvavelo nešteto mladih src. Kapiteljski travniki in go« zdovi so bili polni vzdihov in žalosti za« radi trdega srca, ki se je skrivalo za šmarničnim cvetjem. A Ivu Daniču je bila Mimica samo himna, zložena iz ve« likega venca pesmi, ki so se usipale iz njenih nebeških očesc poetu v srce in od tam na papir. Verzi so se rimali kar sami od sebe in duša jih je bila polna,
83
6*
da ni mogel več zdržati. A šmarnica se je že okrenila in je izginila za vogalom tako nenadoma, kot se je bila zasvetila.
A verzi so žuboreli še dalje in niso utihnili niti tedaj, ko je šel skozi so« sedno ulico. Na oknu podolgovate hiše je slonela mladenka z obrazom, kakr« šnega ni bil naslikal menda še noben slikar. V očeh je živelo nekaj sladkega, mirnega, veselega, a vendar otožnega; gledalo je v človeka s tako lepim in čistim pogledom, da bi bil pokleknil pred njo in jo molil z najsilnejšo mo> litvijo.
ivu Daniču je zamrl posmeh na ustnah, ko se je za tri trenutke potopil v te oči. Bila je Marija, bila je najlepše dekle izmed vseh onih, ki so one dni cvetele in koprnele po novomeških tihih in belih domovih. Mimi je bila himna, a Marija je bila visoka pesem, ki se je zajedla v srce, a človek ven« darle ni našel pravih stihov, da bi zapel v dolenjski dan to visoko pesem, A vendar so verzi, spočeti pri beli šmar« niči, žuboreli dalje in se kakor vdane molitve stiskali k Marijinemu obrazu še dolgo potem, ko je Ivo Danič stopal že po skromnem drevoredu zunaj me« sta. Zavil je v klanec po stari cesti pod pritlikavimi kostanji, ki niso bili še utegnili, da bi razprostrli nebogljene veje. Tam se je vsedel na klop in se zagledal v zeleno okolico, ki se je pri« vijala tesno h Krki. Čudovit svet se je razprostiral daleč naokrog, ves je bil oblit s solncem in z živo bohoto. Danič je videl ta svet in ga je čutil globoko v duši, kjer mu je živela tiha zavest, da je ves ta svet ustvaril on sam. Saj je bil
sanjal od otroških dni samo o tem svetu in glej — njegove sanje so bile tako močne, da so priklicale vso to bohotno okolico v življenje. Trdinove Gorjance, Trško goro, podgorske vasi, vriskajoče gorice in polja in vse te ljudi, ki jih srečuje v mestu in izven mesta, in tudi šmarnično Mimico in tudi sveto Marijo. V duši mu živi že davno vse to, spočeto v nenapisanih novelah in gladkih verzih.
Če je to življenje, če je bilo to živ« ljenje? A ni pomišljal in razmišljal. Saj je vedel, da je to resnično življenje, zakaj če bi ne bilo tega življenja, bi bil davno mrtev tudi on sam, kakor bi bili mrtvi vsi ljudje, ki so živeli v tem sve« tu, in svet sam bi bil mrtev.
Zdelo se mu je, da je že davno od« šel od doma in da je prešlo neb roj let od takrat, ko je ustvaril ta svet in te ljudi, ki so živeli v njegovih še nenapi« sanih novelah. Mogoče je pa to samo domišljija in je ves ta svet samo praz« na senca, ki razpade v nič, če jo pozor« no ogledaš? — A Ivo Danič se je po« smejal — ta svet ni fantom in živi res« nično. Saj ga gleda vsak dan in vsi ti ljudje po njem so samo novele, ki jih napiše danes ali jutri.
A danes mu še žubore po duši pes« mi, ki hočejo na vsak način v beli dan. In sedi na klopi in jih piše na pomeč« kan papir. Pesmi so tu, a Ivo Danič pri najboljši volji ne more dognati, katere so zložene na čast šmarnici Mitnici in katere na čast sveti Mariji. Zmedel se je in ta zmedenost se mu je zdela tako humoristična, da se je zasmejal na glas in vrgel zaljubljene verze daleč doli med tiho žito.
Oni trenutek se je pa zavedal, da je Ivo Danič že dokončal svojo pot in da ni več on, temveč povsem drug člo« vek, ki mora na novo pot, še daljšo ne« go je bila prva. Ivo Danič je bil mrtev in Roman Romanov je prijel za popot« no palico in se z veselim srcem napotil v svet, v oni svet, ki ga je ustvaril že njegov prednik Ivo Danič...
at
Roman Romanov je bil popotnik, a njegova pot je bila daljša in napornej« ša nego pot Iva Daniča. Dasi je še vedno pel zaljubljene pesmi, vendar se je nje« gova duša poglobila. Obzor se mu je ši« ril, čeprav tudi s svojo novo osebnostjo ni zapustil ozkega sveta, ki se je širil okrog Novega mesta in njegove okoli« ce. Ta svet se mu je razkrival vedno bolj, da ga je nazadnje poznal prav do potankosti. Pričel je izkoriščevati do-gnanja in spoznanja Iva Daniča in se je nenadoma razmahnil. Seveda je gledal v ta svet z očmi mladosti, ker mu je primanjkovalo lastnega srčnega dožive« tja. Slikal je ljudi po naravi, sicer stro« go natančno, kakor jih je videl pred sabo in okrog sebe, a v svojih delih jih ni mogel načrtati z onim izrazom, ki jim je bil utisnjen v njihovo notranjost-A vendar so vse te figure do skrajno« sti žive, ker so resnično živele.
V svojih črticah in novelah ni iskal namišljenih oseb, saj se mu jih je v naj« bližji okolici ponujalo na stotine, ki so bile vredne, da si jih ogleda in oriše od vseh plati. In te osebe so imele za sabo burne, nesrečne in smešne dni; bili so originali, ki so dražili mladega poeta
in novelista ter so se mu sami vsiljevali, da jih portretira. Pa jih je tudi portre« tiral z vso svojo, le njemu lastno šega« vostjo in živahnostjo.
Idealizma ni poznal in ga tudi ni hotel poznati. Prav tako se je smejal vsem utopijam in sanjam o krasnem bo« dočem življenju, ker je vedel, da ga ni« koli ne doseže, že zaradi svojega zna« čaja ne. Poznalo se mu je, da je odvisen od krogov, ki jim ni nikoli pripadal. Zato pa ni mogel izražati svojih misli svobodno ali vsaj tako, da bi polovično izrazil ono, kar mu je živelo v duši. Ra« di te odvisnosti je bil zelo deprimiran in zato dela iz one dobe nimajo one is« krenosti, ki jo je pokazal v poznejših letih, ko se je šiloma otresel neprosto« voljne odvisnosti.
Roman Romanov je moral zapusti« ti oni svet, ki ga je ustvaril sam in ki je ustvaril tudi njega. Zabredel je v živ« ljenje, ki je bilo tako nasprotno onemu življenju, kjer je bil doma, da ga dolgo časa ni mogel razumeti. Tu se je moral prerekati s konvencijonalnostjo, ki je ni bil prav nič navajen; živeti je moral tako, kot so mu predpisovali drugi, in moral je zatajevati samega sebe in oni svet, ki je živel neprestano v njegovi duši. Samo v mislih je romal skrivaj dol v paradiž dolenjskega cvetja in no« vomeškega veselja — pisal je novele in se pogovarjal z onimi tipi, ki jih je Ivo Danič srečava! vsak dan na svojem po« tovanju pod dolenjskim solncem in pod dolenjskimi oblaki. A ti tipi niso bili morda prazne, fantastične sence, bili so ljudje s krvjo in mesom, ki so živeli in žive po večini še danes.
A vedno bolj je čutil, da se bliža njegova predolga pot koncu, popotnik se je uprl svoji usodi in udaril po nji. A iz boja ni odšel kot zmagovalec, uso« da je bila zanj premočna, a vendar ga ni uklonila. A vseeno je bil že na mejni« ku in poti ni videl pred sabo nikjer več. Še enkrat se je vsedel visoko na kapi« teljskem hribu na svojo klop; še enkrat je premeril daljo med Gorjanci in Tr« ško goro in se zagledal med blesteče novomeške domove. Solnce je zahajalo, Krka je bila zlato, logi in dobrave so zadremale, v gozdiču nad Miillerjevo gostilno sta zadrobnela dva slavca kot dve hrepeneči, zaljubljeni pesmi. Noč se je razgrnila nad okolico, ona noč, ki je posejana s skrivnostnimi dolenj« skimi zvezdami in lahnimi oblaki, ki jih zna ljubiti samo poet.
Pesem slavcev je utihnila in z njo je onemel tudi Roman Romanov. Popot« nik je končal svojo hrapavo pot. Vstal je s klopice — in Milan Pugelj je krenil na pot, ki se je vila navkreber in je bila posuta s kamenjem, a se vendar ni pre« maknila iz sveta, kjer sta živela Ivo Da«
nič in Roman Romanov ...
*
Pot Milana Puglja je še tako blizu, da jo vidi še vedno naš svet. Dokončal jo je z ono vdanostjo, kot jo dokončujejo junaki in ljudje v njegovih novelah. Ta« ko znajo umirati samo ljudje iz onega sveta, ki nam je podaril Puglja in ki sta ga ustvarila Ivo Danič in Roman Ro« manov. Lahkotno se je posmehnil in je vedel, da njegova pot ni bila zaman, kljub temu, da mlada generacija v svo«
ji zmedenosti ne zna presoditi in premo« triti tega pota. Bil je vse dni popotnik) ki ni gledal ne na desno ne na levo. Me« tali so mu polena pred noge, a jih je s posmehom prestopal; dolžili so ga la« scivnosti, frivolnosti, nemorale in bog si ga vedi še česa, a je šel naprej po svoji poti in se rogal s svojim nedolžnim posmehom: Kaj si rekel? Da manjka morale meni in moji umetnosti? Buda« lost, prijatelj! Meniš, da je umetnost poboljševališče za izprijene ljudi?
In ker je bil popotnik, je izdal že na smrtni postelji svojo zadnjo knjigo »Popotniki«. In zgodilo se je čudo: pi« satelj, ki ga mora naš svet hočeš ali no« češ smatrati za našega najboljšega no« velista, ker ga je celo tuji svet spoznal za našega edinega, največjqga noveli« sta — pisatelj ni našel med našimi, si« cer vedno nergajočimi učeniki kritika, ki bi vsaj s tremi stavki ocenil zadnjo knjigo edinega slovenskega novelista. To knjigo so prezrli povsod in nihče res« nično ne ve, da je izšla, saj drugače bi ne bilo mogoče, da je ne navajajo niti osmrtnice, ki so drugače pri nas j ako skropulozne in se love za malenkosti« mi. Velikega popotnika to prav nič ni zabolelo; na svoji poti je spoznal prav dobro vzvišeno čuvstvovanje in še bolj zakulisno in inkvizitorično postopanje naše monopolne kritike. Časi so tu in čemu bi se človek ne oklepal prav teh lepih časov?
S svojo zadnjo knjigo je Milan Pu« gelj določno pokazal, kaj so vsi oni lju« dje, ki jih je opisoval v svojih neštevil« nih novelah. Popotniki s ciljem in brez cilja, popotniki z vero v srcu ali pa z
robato kletvijo na jeziku, popotniki s fanatičnim moralnim čutom ali pa raz* vratneži, zaverovani v kult mesenosti — vsi ti so popotniki, ki hodijo s Pug* Ijem, kramljajo z njim in se poslavljajo od njega, ne da bi se količkaj kregali. A ti popotniki niso fantomi, to so lju* dje. ki jih je resnično srečaval na svoji poti, pa bilo že kot Ivo Danič, Roman Romanov ali Milan Pugelj. Po večini pa so iz onih zasolnčenih krajev, ki jih ob* zarja Krkin blesk in jih senčijo mirni dolenjski hrasti. Dolenjske duše s svojo naravno strastjo, s svojo slabostjo, s svo* jim človečanstvom, pa naj jih pisatelj na poti premesti na ta ali oni kraj — živeli so in morda še živijo in Pugelj bi pri vsaki noveli lahko priobčil kot ilustracijo njihovo pristno fotografijo.
Glasbenik Anton Nikolin še vedno hodi svojo samotarsko pot nekje doli na Dolenjskem; še zdaj ga vidim, kako klepljeta sama s palico po oddaljenih okoliških cestah in iščeta samotno dre* vo, samotno cvetko in skrit tolmun, ker sta bila v ljubezni nerodna, ah, prene* rodna. Gospa Matilda živi še vedno tjavendan, ker ji je mož umrl; in mala Tilda je še vedno porednica, samo ve* lika je že in srčkana, da bi jo človek kar poljubil, če bi pustila. Starina Mačkov* šek pripoveduje še vedno lovske kvante, a takih Kociperjev, ki se drugače ne upajo pred predstojnika kot pijani, ima gotovo vsak urad in podjetje, če že enega ne, tri pa zares. Črevljar Martinek, nesrečni da* car, ki je zaradi pregrešne ljubezni do omožene ženske prišel s postavo na* vskriž, nam je krpal vedno zevajoče črevlje, nam je pravil lepe storije in nas
dražil do veselih solza. In Polona, zdra* va, močna natakarica z obilnimi prsi in boki! Kako smo bili zaljubljeni vate! A te je zapeljal dedec — gospodar Mar* tin, ki ni vedel kaj početi z jetično, sta* ro babo. Kako živiš zdaj, Polonica, naša Polona? In naivni, skromni, bojazljivi občinski tajnik, ki si skočil v svoji rev* ščini v vodo prav tedaj, ko so ti zvišali plačo za deset kron, Bog ti daj mir, saj je tvoj grcb že davno prekopan!
Dejstvo, kakršno opisuje Pugelj v satirični črtici »Domišljija«, opazuješ lahko dnevno v vsaki bolniški zavaro* valnici, prav tako, kot se kažejo v naši moderni literaturi abnormalni pojavi, da starine zlagajo skrajno erotične pesmi, medtem ko nezreli mladiči, ki niti šol* skih klopi niso zapustili, filozofirajo. da morajo modreci sveta odličnega v res* niči postati Pavlihe. In to abnormalnost prikazuje Pugelj drastično v črtici »Bo* lezen«. V noveli »Ljubica« je stopil po* polnoma na ljubljanska tla, med literar* ne in umetniške kroge ob času svetovne vojne. Tu se gibljejo pisatelji in umet* niki v svojih stalnih gostilnah prav ta* ko kot danes. In vsa ta pisana družba s svojo moralo in nemoralo, s svojimi nazori in svojo vsakdanjostjo živi še dandanes in vse te obraze lahko vidiš, pa če stopiš v »Operno klet« ali pa h »Kolovratu«. Čas je sicer drugačen, a osebe so ostale iste, samo da so se poj* mi zmešali.
»Popotniki« so Pugljevo zadnje de* lo, zadnji utrinki njegovega popotniške* ga romanja. Kritika jih je zamolčala, razsoden človek že ve zakaj. A čeprav
jih je oficijelna kritika zatajila, vendar ni mogla preprečiti, da bi se »Popotni« ki« ne bili razširili med našim svetom. Ni moj namen, da bi govoril o knjigi in njeni umetniški vrednosti, ker se mi ne zdi umestno govoriti post festum. A toliko je gotovo, da je krog Pugljevih čitateljev velik, veliko večji kot si do« mišljuje naša kratkovidna kritika. Za« kaj pisatelj, iz katerih novel se uče an« gleški častniki slovenski jezik in ki ima edini izmed naših literatov veliko število zvestih čitateljev na našem jugu1, pač nikakor ni v našem slovstvu ma« lenkosten faktor, preko katerega bi mo« gla naša samozvana kritika preiti na
dnevni red. Kritika sodi po svoje, čita« joča publika pa po svoje. Kdo ima prav, je pa drugo vprašanje.
Roman Romanov je na svojem po« tu ostal vedno zvest Ivu Daniču, Milan Pugelj pa obema. Vsi trije so pa bili zvesti Krkinemu blesku, belim domo« vom novomeškim, pojočim dolenjskim livadam in šumam, lepookim mladen« kam in čebljajočim meščankam dolenj« ske stolice in trpečim, veselim Dolenj« cem izpod prepevajočih vinskih goric. Saj če bi ne bilo tako, bi Ivo Danič ne bil nikoli nastopil svoje dolge, žalostne poti, še manj Roman Romanov, a še najmanj Milan Pugelj . ..
Saša Šantel: MOTIV IZ KRANJSKE GORE.
Olje.
t ARKO VIDEMŠEK:
zimski soneti.
i.
Kot v sanjah sklanjajo se veje k tlom in sneg enakomerno naletava. v meglo zavila se je vsa planjava, a v duši vstaja tih obup in dvom.
In v moj pokojni, tihi, topli dom odmev iz prvih srečnih dni pritava, a z njim mi iz večernih tmin priplava obraz oddaljen, tih spomin, fantom.
O, ti? Odkod v ta tihi pozni čas iz poilpozabljenih pomladnih dni, kaj ni te splašil sneg, vihar in mraz?
O, danes ti vse bolj gore oči, o, danes ti vse bolj cveti obraz, ko tisti čas, brez boli, brez strasti.
Še veš? Kot v sanjah, tih in ves zavzet sem vodil te molče ob svoji strani, roke so ti drhtele v moji dlani. Tako sva se ljubila brez besed.
Kaj hoče vprašujoči tvoj pogled? O, vem, ti vabiš, prosiš me: — Ostani tu z mano v tihi, pisani poljani! Kaj sili ti korak v neznani svet?
O, ljubica, že sem nastopil pot in čoln se ziblje preko dvomov, zmot. A ti ne veš za žalost neizrazno,
ki kljuje mi srce nemirno, prazno, ti pač ne veš, kaj je obup, vihar... Pa znaj: — Ne vrnem se nikdar, nikdar!
3.
Težko se zganil je noči ovoj, čez vrt beži skrivnostno šepetanje, kot pravila bi jablan svoje sanje, šušti od vseh strani glasov nebroj.
In jaz sem zmenil se s teboj nocoj. Srce je mirno, boli nekedanje, nemir in strah, kedo se zrneni zanje? Glej! Lahka pot se vije pred menoj.
Bom li ugledal kdaj veliki dan? Bom li zaman preromal hrib in plan? Bom li zaman se z vetri bojeval?
Ne bom nikdar zazrl blesteče zarje? Bo prej korak izmučen mi obstal? — Pa zbogom, angel, jaz grem med viharje.
DUŠAN VARGAZON, Ljubljana:
breskev.
Sama na vrtu jetniškem breskev stoji: solnce podnevi ji sije, luna v nočeh jo srebri. Vsak dan jetniki otožni hitijo ob njej —-mrki so, nihče ne gleda cvetočih teh vej.
Breskev uboga ne ve: je li na vrtu. da mračne obraze vedri? Ali obsojena sama trpi?!
R. Slapernik: CANKARJEVA ROJSTNA HIŠA NA KLANCU
Skica.
IVAN ZAJEC Ljubljana:
mo j a internacija na sardiniji.
Tik pred izbruhom svetovne vojne sem imel svoj atelje v Rimu v stari ulici Borgo angletico blizu Vatikana. Sezna« nil sem se z nekim arheologom, za ka« terega sem risal mnogo antičnih, staro« krščanskih in zgodovinskih umetnin, ki so bile kot ilustracije tiskane v knjigah antične umetnosti.
Vojna me je zatekla bolnega, trpel sem na hudem prehlajenju, da nisem mogel več delati. A kljub temu so me kot avstrijskega podanika pozvali na policijo, kjer so me zadržali in me ta« koj poslali v internacijo na Sardinijo.
Sardinija je deloma gorat, deloma z nizkimi hribi pokrit otok; severni del je zelo pust in kaimenit, skoro podoben naši Dalmaciji, južni del pa je poln oranžnih in oljkovih dreves. Zemlja je večinoma rjavorumena, travniki so pusti in močvirnati, vsi snedeni od ko« bilic, da izgledajo, kot bi bili požeti. Ko« bilice prihajajo navadno meseca julija v tako neštevilnih rojih, da zatemne solnce. Zelo zanimiv in slikovit je solnčni zahod, ko se igrajo po vsem daljnem obzorju čarobne, sanjave in fantastične barve.
Vasi so siromašne, hiše so zidane iz blata, strehe pokrite z bičevjem. No« tranjost cerkva je jako siromašna: ol« tarji so leseni, kakor tudi grdi kipi, ki so preprosto pozlačeni in pisano posli« kani. Prebivalci so večinoma pastirji, med domačimi živalmi prevladuje drob« niča, ovce in koze, ter je radi tega mleka
v izobilju. Sardinska vina so jako močna in jih uporabljajo kot zelo učinkovita sredstva proti malariji.
Sardinci so gostoljubni, pošteni in jako religijozni, so pa tudi nagle jeze in vroče krvi. Njihov jezik je špansko« katalonski, podoben je tudi stari lati« niči, a ima vse polno dijalektov. Nji« hovo petje je monotono in zategnjeno ter podobno afrikanskemu. Zvečer radi poiščejo priliko, da plešejo okrog pla« polajočega ognja, tolčejo na činele in boben ter prepevajo z zategnjenim, me« lanholičnim glasom. Obleko si delajo iz raševine, kozlovskih in ovčjih kož, glavo si pa pokrivajo s težko kapo na ta način, da jim visi preko levega ali desnega ušesa. Sardinke se pa oblačijo v temno obleko in hodijo bose.
Klima je pozimi zelo vl&žna, ker pihajo navadno gorki vetrovi, a včasih zapade tudi sneg, a samo za nekaj časa. Poleti pritiska jako huda vročina; tedaj nastopi doba malarije in nebroj komar« jev plaši človeka in živali.
Na Sardinijo sem prišel zvečer iz Civita vecchije, ki leži ob Golfu aranci. Nas internirance so razmestili po raz« nih sardinskih vaseh. Meni so določili vas Miliš blizu morja, kjer sem prebi« val v mali gostilni. Spal sem slabo, ker so me pikali komarji, in v jutru mi je bil obraz ves zatečen, prav tako tudi roke.
Kmalu po mojem prihodu je pova« bil nas internirance tamošnji župan
k obedu in nas je dobro pogostil. Prosil nas je, naj se dostojno obnašamo in naj ne izzivamo. A do incidenta je ven« darle prišlo, povzročili pa ga nismo mi, temveč domačini, ki so nas ponoči zmerjali z avstrijakanti in obmetavali z blatom.
No, v splošnem se nam ni slabo godilo. Prebivalci so nas zalagali s kru« hom, sirom, mlekom in včasih tudi z vi« norn. Pri meni so naročili več malih skulptur, ki sem jih izvršil v njihovo zadovoljnost. Tako sem napravil za vaško trgovko madono, a za župana plesalko.
Tega življenja pa je bilo kmalu konec. Nekega večera je prišlo iz so« sedne vasi nekaj naših rojakov Sloven« cev. A ti so se po stari slovenski na« vadi napili in peli slovenske pesmi. Eden izmed domačinov je protestiral proti temu, a naši so ga pošteno nabili. Takoj so bili aretirani in drugi dan od« poslani v svojo vas. Jako slabo pa je bilo za nas, da je eden izmed nas glasno govoril, da Reka ni italijanska, temveč hrvatska. Radi tega so nas takoj odgnali v zapuščeno gorsko vas, ki se imenuje Arbus. Tam je izbruhnila španska gripa, ki je pokosila mnogo ljudi, a iz« med nas internirancev samo enega.
Čudno — prav pred letom dni sem sanjal o tem Hrvatu iz Like. Videl sem ga razločno ležati mrtvega v postelji. V sanjah mi ga je nekdo pokazal in mi rekel: »Čez leto dni bo ta človek ležal tako in bo mrtev.« — Te sanje sem takoj pravil prijatelju Poljaku, akade« mičnemu slikarju. In glej —• čez leto dni se je v resnici prav tako zgodilo, kakor sem bil sanjal. Ko sem povedal pozneje to prijatelju Poljaku, se je zelo čudil in je napravilo nanj jako globok vtis.
V Arbus« sem napravil za tam« kajšnjo cerkev glavo žalostne Matere božje ter več kipcev za Veliko noč. Te moje kipce so nosili pri procesiji z naj« večjim ponosom in so bili jako hva« ležni, da sem jih napravil. Mene pa je v Arbusu zagrabila malarija; no, pre« magala me ni, saj jaz nisem tak, da bi me zmogla vsaka reč, pa bodisi že kar« koli.
Po končani vojni so me izpustili takoj. Ker nisem imel ničesar na Sardi« niji in torej tudi ničesar nisem zapustil, sem odhitel takoj v domovino, ki sem jo zdaj pozdravljal z drugačnimi čuv« stvi kakor drugekrati. Saj pa je bila vsa drugačna in lepša, lepša . . .
KNJIGE IN LISTI
Ivan Albreht: Odsevi. Celje 1929. Komisij* ska zaloga Zvezne tiskarne. Na 57 straneh male osmerke je 30 pesmi s prologom in epilogom. Na pet poglavij je razdeljena zbirka: 1914.—1918. Mimogrede, dva lista, Križev pot in Vagabun* dova pratika. Telesna, a še hujša duševna bol razjeda pesnika, ko poje v prologu:
Hodim po potih vsakdanjih in me je strah —
Vse tod so že hodili tisočeri
veseli, trpeči, ponižani, zmagujoči,
pa jih ni in ni in ni. —
Kam so šli in kje so vrata,
ki sled so za njimi zaprla?
Noč je že blizu in ni bilo dneva
in iz vsake biljke ob poti groza odseva:
Kot ti za tisoči, tako
čete neštete za tabo gredo:
obrazi razorani in obrazi kot kosti
in obličja kakor mak, ki v solncu žari.
vse prosi, roti:
Odpri zapah!
Za prologom se vrstijo strahotna gledanja iz svetovne vojne, edine slovenske pesmi tistih časov. Prav na narodno Šembiljo naveže in nam kaže iz težke sedanjosti pot v bratsko bodoč* nost. Vse zdravje je pustil v jarkih vojak Al* breht in se je vrnil s prestreljenimi pljučami med svet. Pa so bili in so žal še vedno taki časi, da se drhal krohoče prestreljenim pljučam, si gladi svoj rejeni trebušček in prešteva denar, ki je zrastel prav iz teh prestreljenih pljuč. Iz teh povojnih časov, kakršnih ni preživel — smelo trdim — še noben slovenski pesnik, so nastale tudi postaje »Križevega pota«. Obupno je živ* ljenje, ki se odigrava:
Po beznicah med potepuhi, v objemu vlačug in ciganskega hrupa, prazni življenja se mojega kupa. — Eksi Vse te zarje brez žara niso trenutkov begotnih prevara, temveč surove resnice gorje ...
Le spomin na mater in ljubeča žena ga še držita, da ne utone v tej mlakuži, ki ji pravimo Človeška družba.
Res da so nekateri verzi okorni, neke re* fleksije plehke, vendar pa odtehtajo drobni cd* sevi s svojo doživeto vsebino prav vso zmešano »eterično« poezijo zadnjih let po naših revijah. Po novem bi se nemara lahko reklo: Albreht nam je podal v »Odsevih« svoj duhovni obraz.
Janko Kač.
Iz torbe Kotičkovega strička, zv. I. Mirko Kunčič: Najdenček Jokec.
Sedanjim pisateljem mladinskih knjig bi mla* dina brez greha lahko rekla, noli me tangere. Kajti povojna generacija hoče zdravega in svoj* stvenega branja in ne 'našemljenih pajacov, srčec in solnčec, drevesc in hišic ter pocukranih in na* pudranih junačkov in junakinjic pa magari naj se V vsej svoji omlednosti vlačijo tudi po šolskih čitankah. Sedanja mladina bi rada nekaj resnič* nega, nekaj, kar bi jo rešilo čudne povojne raz* dvojenosti in zastrupljenosti. Ima »pa isvoje grehe v veliki meri šolska vzgoja, v veliki meri pa tudi domače, oportunistično ravnanje z otroki. Mirko Kunčič je najbrž vse to čutil in je skušal napi sati otroško povest, ki bi bila domača izjedko* vina sedanjega časa. V mnogočem je in v mno* gočem ni. Tradicije »poklicnih« pravljičarjev slo* venskih se sicer ni docela otresel, stavek »In jc bil njegov glas kakor božajoč šepet vetrca preko cvetne poljane« je še čisto v nekdanji maniri, ki se je bala. da bi otrok sploh kaj razumel. Pa takih stavkov je še nekaj! Reči se pa mora, da je 'zgodba v celoti privlačna in da vsebuje spo* jine, ki so vsebina naše zemlje. Resnični, zajem* ljivi svet je s pravljičnim v nepreveliki razdalji, stopnjevanje dejanja v vsej svoji napetosti je nekam naravno, pa tako, da otroka ne zanima samo is svojim končnim efektom. In to je v ve* liko dobro knjigi! Zakaj le iz take knjige se bo otrok nekaj naučil in se ne bo V svoji dozorelosti moža ali žene pri branju katerekoli knjige izpra* ševal (koliko je gospodičen, [ki ne ravnajo tako!?): ali se bosta vzela ali ne? Zamerim pa Kunčiču, da ije v svoji povesti tako na nespreten, feldve* belsko naiven način militariziral in mobiliziral celo mravlje in jih opremil s kanoni, s sabljami in s slično navlako, ki odločno ne spada v mla*
dinsko literaturo, ki bi morala dvigati etos. 'Vsaj v mladini ne vzgajajmo militaristične posurove« losti, če se ji že sami nismo mogli ogniti. V celoti je pa Najdenček Jokec našel pri mladini dovolj simpatij, ,da se pisatelju ni '.treba bati, da je bilo njegovo delo kot njegovih sovrstnikov neplodno. Knjiga bo ostala mladinska knjiga tudi v praksi, ne .samo v 'svojem naslovu. Zdi se (mi pa, da je Kunčičev jezik vsaj v tej povesti še presladck, iskano nališpan in včasih brez tehtnejše presoje nametan na papir. (Manjka svojstvenosti, ,ki bi zajela današnjega duha in današnjo barvo govora. Spretnost je, kdor zna hitro pisati, ni pa še tako pisanje umetnost. V taki hitrici so je zgodilo, da je Kunčič mogel napisati, da je Jokec pogostil kozo Meko s košarico soli in otepom sena. Pri nas mlatimo samo slamo, »dnosno žito, (ote« pajo še tu in tam, kjer (krijejo s slamo) ,in zato nam je poznan samo otep slame, nikoli pa otep sena. Pa takih drobnarij je še nekaj. Je pa tudi nekaj napak, ki jih je Breznik že glasno obsodil.
Najboljši kritiki knjige same so pa otroci in ti so.jo vzljubili in če otroci pravijo, da je me« stoma knjiga preveč natrpana z nejasnimi izrazi in stavki, bo že res. Je pa knjiga v sedanji iz« mrtvičenosti razveseljiv dogodek in smo uverjeni, da bo druga knjiga Kunčičeva še boljša in da bo še globlje proniknil v dušo otroka.
Knjiga se naroča v Jugoslovanski knjigarni in je najlepše božično darilo, Opremljena je s sli« kami.
Naj bo Kunčič uverjen, da njemu mladina ne bo rekla: noli me tangere!
Jan Plestenjak.
Mladinska matica.
Skrajno smešno se mi zdi, če gotovi naši listi in literarni krogi neprestano tarnajo, da po vojni naše ljudstvo nima nikakega zanimanja več za slovensko knjigo. To tarnanje je postalo naposled že stalna fraza, ki je posegla že tako globoko in korenito v naše življenje, da ji mo« ramo nezavedno skoro že verjeti. Odkod je pri« šla med nas ta fraza in kdo jo je zatrosil med narod, ni vredno, da bi človek preiskoval, ker že sama tendenca te fraze razločno kaže smer, odkod je prišla in kdo je imel interes, da se fraza razširi med nami. Pri vsem tem je pa nepobitna resnica, da naši ljudje čitajo, čitajo po vojni še stokrat več nego pred vojno. Treba nam je mi«
sliti samo na sto tisoče knjig, ki jih razpošljejo naše književne družbe med narod, pa si lahko ustvarimo sliko, koliko prečita naše ljudstvo, in si pri tem lahko potegnemo paralelo med pred« vojnim in povojnim konzumom naših knjig. Da pa se naše občinstvo ne drži pasivno pri kupo« vanju knjig, pričajo tudi neštevilne samozaložbe, od katerih menda do sedaj še nobena ni imela izgube. Publika bere v današnjih časih stokrat več kakor prej, a če ne sega baš po moderno konstruirani knjigi, ni kriva ona, temveč knjiga zaradi svoje hipermoderne vsebine in groteskne tendence, ki jo vedoma zasleduje in za katero naše čitajoče občinstvo nima prav nikakega smisla.
Tudi današnja mladina čita, čita mnogo več nego predvojna mladina. A manjka ji čtiva, manjka ji knjig, ki bi bile pisane iz nje same in za njo samo. Predvojne knjige ji niso več do« stopne, ker so po večini pošle. A kar jih je izšlo po vojni, pa jih ni deset, ki bi zadovoljile našo mladino. Ciciban je bil poslednji, ki je razve« seljeval deco s svojimi pesemcami, a vse druge popevke za njim so bile samo njegove plehke viže, bile so neprijetni disakordi velike Župan« čičeve otroške duše. Mladinski mesečniki so kre« nili iz povsem neznanega razloga na pota, koder jim mladina s svojim posebnim, naivnim obzor« jem nikakor ne more slediti in se radi tega prav nič ne ogreva zanje. Redne mladinske priloge, ki so jih v zadnjem času uvedli naši politični dnevniki, pa tudi ne nudijo onega, kar bi bilo prikladno za mladino. Sestavki so ali pretežki ali pa ponekod prikazujejo tako plehke in ba« nalne pripovedke, da bi se jih avtorji lahko s polno pravico sramovali, če bi jih previdno ne skrivali v brezštevilne ilustracije, da vsaj na vi« dez pokrijejo svojo plehkost in banalnost.
V takih razmerah je bila naravna potreba, da se je ustanovila Mladinska matica, da s svo« jimi publikacijami nadomesti ono, česar ne nu« dijo mesečniki in kar kvari dnevno časopisje. Njen program je, da nudi mladini samo izbrano čtivo in kleno zrno, ki naj se ji zaseje v dušo in ki naj zraste v bogat sad. Njen namen je pač edino ta, da razveseljuje in poučuje najnežnejšo mladino, ki se zbira v osnovnih šolah, zakaj srednje šole so pač iz razumljivih razlogov že izven njene interesne sfere. Izvršitev tega pro« grama je pač težavna m še bolj delikatna, ker pri nas ni na izbiro pisateljev, ki bi res znali pisati za izbirčno mladino, posebno pa še pisati v modernem ali celo v hipermodernem stilu, ker
že stil sam je nevaren in lahko že s prvim stav* kom ali že s prvim zamislekom pokvari vso knji* go in razbije pri otroku vso iluzijo. In posledica je samo nevolja ali, kar je še hujše, bridka razo* čaranost v mladi duši.
V treh letih je izdala Mladinska matica že enajst drobnih knjig. V prvi vrsti so trije zvezki »Kresnic«, ki bodo izhajale menda vsako leto in ki naj služijo mladini kot nekak zbornik za* bavnih in poučnih sestavkov. V poučnem delu so vsi trije zvezki prav bogati, pouk gre že celo tako daleč, da so v tem predelu navedene tudi stvari, ki so daleč izven otroškega obzorja in so radi tega izgrešile svoj namen in bo mladina za* radi njih preskočila tudi one sestavke, ki bi jih z lahkoto razumela in uvaževala. V leposlovnem oddelku se pa nahajajo po večini stvari, ki so le malo otroške in nimajo skoro nobene literarne vrednosti. Vsi trije zvezki so pač preveč natr* pani s poučnim gradivom, a zabavni in leposlovni je preveč siromašen, kar je pač velika napaka, že radi tega, ker Mladinska matica redno izdaja vsako leto po eno poučno knjigo. V resnici pa nikakor ni umestno, da se mladino muči vedno m povsod z učenostjo, saj ima naukov v šoli že zvrhano mero. V svojih prostih urah pač lahko zahteva, da sme seči po povsem zabavnem čtivu, da vsaj za nekaj hipov pozabi šolsko učenost. Tudi je v »Kresnicah« več člankov, ki so pri nas že več ali manj znani; omenjam samo »Lovca Branka« na 64. strani v tretjem letniku. Videli smo ga nedavno v neki naši reviji, kjer je izve* den precizneje in nazorneje.
Srečnejša je bila Mladinska matica pri izbiri poučnih knjig. Dozdaj je izdala tri knjižice, ki so popolnoma dosegle svoj namen, predvsem pa so »Sadjarčki« Andreja Skulja lep primer, kako moramo pisati poučne knjige za mladino. V knjižici ni nič banalnega, nič pretiranega; lahkotno in preprosto pripoveduje avtor o vsem, kar mora vedeti mlad in star sadjar, a vsa tva* rina ni prav nič dolgočasna in ker je razumljiva najmlajšemu in najpreprostejšemu čitatelju, je privlačna tako, da se ji mora nehote posvetiti vsak otrok, če ima le količkaj prilike, da se peča s sadjarstvom. Pisatelj je pač dober pedagog in obenem izvrsten poznavalec otroške duše, ker piše tako lep otroški slog in vpliva radi tega na mladino naravnost prepričevalno in povsem ra* zumljivo. Knjižica bo pač ostala trajna last naše mladine, osobito pa še kmetiške, ki ji je v prvi vrsti namenjena.
Toda kar so »Sadjarčki« kmetiški mladini, to je zlasti naši mestni mladini druga poučna knjiga Mladinske Matice »Kako smo delali radi o«, ki jo je napisal Zmagoslav Pipan. V dobi radia je bila knjiga take vrste posebno potrebna. Pisatelj se je pač na vso moč potru* dil, da obdela težavno snov poljudno in v taki obliki, ki jo more doumeti otroška duša. Dasi se mu je namera kolikor toliko posrečila, vendar mu mladina ne more brez učiteljeve pomoči točno slediti, ker je tvarina preveč komplici* rana in zahteva precejšno predizobrazbo v fi* ziki. Knjižica je pisana v živahnem slogu, ki pa vendar ne dosega Skuljevega otroškega stila v »Sadjarčkih«.
»Pod grajskim jarmom« je naslov tretji poučni knjigi, ki jo je napisal Fran Erja* vee. Knjiga obdeluje zgodovino našega kmeta od njegove naselitve po dandanašnjih bivališčih pa do končne osvoboditve izpod tisočletnega hlapčevstva. Za naše najmlajše v osnovnih šolah je ta snov vendarle še pretežka, ker še nimajo splošnega vpogleda v zgodovino. A knjiga bo prav zanimivo čtivo za odrastlo mladino, osobito podeželsko. Na kratkih straneh govori pisatelj o vseh razmerah, ki so tlačile naše ljudstvo sto* letja in stoletja, posebno pa še o pretirani nad* oblasti tujih in nadutih graščakov, dotika se pa tudi socialnih in kulturnih razmer, ki so vladale v posameznih razdobjih. Knjiga je pisana skoro v poljudnem tonu in se izogiba vsemu, kar bi bilo izven obzorja našega človeka z osnovno* šolsko izobrazbo. Zato bodo segali po nji od* rastli kmetiški ljudje, a mladina je pač ne bo prenesla.
V leposlovnem delu sta v vseh treh letnikih zastopana samo Tone Seliškar in Radivoj Rehar, ki sta izdala vsak po dve knjižici. Mladinska Matica se je uvedla s prevodom Londonovega spisa »Zgodbe z Južnega m o r j a«, ki ga je oskrbel Tone Seliškar. Z izdajo teh zgodb ni imela Matica sreče. Vse te zgodbe se vrše daleč na nam popolnoma nepoznanem otočju in so povrh opisane še tako težko, da jih še od* rastel človek komaj razume. A kako naj jih razume mladina, ki opeša s svojim razumom že sredi prve strani in mora razočarano odložiti knjižico, ki se je je hotela lotiti z vsem veseljem in zanimanjem? Takih knjig pač Mladinska Ma* tica ne sme nikakor več izdajati. Že zaradi so* čutja z našo deco, ki z velikimi žrtvami in lju* beznijo sklada paro na paro, da zmore člana*
rino, a je kljub temu nazadnje še bridko raz« očarana.
O Seliškarjevem »R u d i j u« se je že mnogo pisalo in debatiralo. Rezultat je bil pač ta, da ne smemo te knjige šteti med strogo mladinske knjige. Ta sodba je po mojem mnenju pač ne« koliko pretirana; saj je v knjigi nekaj strani, ki so polne otroškega duha in življenja. Vsaj prva polovica povesti. A v drugi polovici zabrede povest v dejstva, ki jim tudi lahkoverni otrok nikakor ne more verjeti. Junak se izmakne po« polnoma iz otroške sfere in doprinaša dela, ki jih smatra mladina po vsej pravici za amcrikan« ske race in so pretirane do nemožnosti. Osebe so skrajno hudobne in skrajno dobre, srednjih ni nikjer. Vsa povest je zgrajena v žanru kine« matografskih pustolovskih zgodb in posejana s socialističnimi nauki. Pač ne verjamem, da bi bile vprav pustolovske povesti prikladne za mladino, še manj pa verjamem, da se mora jugoslovenska mladina v povestih seznanjati z nekakimi socialnimi problemi, ki spadajo samo v kraljestvo utopije.
Reharjeva prva knjiga »Začarani kro« g i« nas vodi v krog pravljic, kjer je mladina vedno doma, saj je njeno življenje od početka do ure spoznanja samo ena lepa, velika prav« ljica. In ker živi mladina pravljično življenje, so ji tudi pravljice najljubše čtivo. Seveda v pravem obsegu in določenem stilu. A o prav« ljicah v »Začaranem krogu« ne more nihče trditi, da odgovarjajo otroškim zahtevam. Mo« tivi so preveč vsakdanji in že preveč obrabljeni. Pripovedovanju manjka one živahnosti in pred« vsem šegavosti, ki je znak prave otroške prav« ljice. Vsebina je ponekod preplehka in nima prave zaokroženosti in pravega zrna. Otrok sam ne ve, kaj naj si misli na koncu posamezne pravljice, ker ne more jedra nikjer izluščiti. V vsej knjižici sta morda posrečeni samo dve pravljici, prva in peta. A vse druge kažejo od« ločno pečat površnosti, ker se pisatelj ni utegnil ali pa hotel poglobiti v svojo snov.
V svoji drugi knjigi »Vijolica Vera« se je pa Rehar vendarle bolj zamislil v tvarino svoje precej obširne cvetlične pravljice. Hotel nam je kot prvi napisati povest o rastlinah in več vrst živali. V nekem primeru se mu je to kolikor toliko posrečilo, a v drugem primeru ni znal pograbiti tvarine na pravem koncu. Prav« ljica je jako revna v dejanju m se razgublja po večini v hladnem opisovanju po botaničnem na«
činu. Radi tega nastopajoče rastline in živalce niso tako karakterizirane kakor bi morale biti kot žive in govoreče osebe. To karakterizacijo je Rehar nadomestil z dognanji iz botanike, kar je pa popolnoma pogrešno. Cvetlični raj si otrok predstavlja vsega drugačnega, v otroški duši je življenje cvetlic veliko bolj poetično, nego ga opisuje botanika. Cvetlice so naivne in nikakor niso zmožne onega modrovanja in moraliziranja, ki ga jim Rehar poklada neprestano v usta. Tudi je v knjigi preveč sentimentalnosti, ki je mladina nikakor ne more razumeti. Rehar se še ni poglobil popolnoma v otroško dušo, zato pa še ni doumel one naivne otroške šegavosti, ki so je polne prave pravljice. Radi tega se mu niso mogli posrečiti tipi kakor je na primer dr. Godrnjač« čmrlj ali pa muren Goslač. Kljub vsem tem napakam se bo knjiga priljubila mla« dini, ker je napisana z ljubeznijo in ima precej lepih pesniških mest in prizorov.
Zadnja knjižica Mladinske Matice je pet Grimmovih pravljic, ki jih je priredil znani mla« dinski pisatelj Julij Slapšak. (J vrednosti Grim« movih pravljic je pač vsak po svoje prepričan, saj uživajo svetovno slavo. Sla,pšakova priredi« tev je izvrstna, posebno še, ker jo krasi nebroj posrečenih Gasparijevih ilustracij. Mladina bo seveda z največjim veseljem segla po tej knji« žici.
Mladinski Matici moramo biti samo hva« ležni, da se je polotila naloge, da poklanja letno za mal denar mladini toliko prepotrebnih knjig. A če te knjige v vsakem oziru ne odgovarjajo splošnim željam in zahtevam, pač ni njena krivda. Krivo je samo nesrečno dejstvo, da naša mladinska literatura nikakor ne more napredo« vati, ker njena produktivnost nikoli ne dosega onega, kar bi bilo v interesu naše mladine. A otroške zahteve so v resnici velike, skoro bi dejal — neizpolnjive, vsaj z ozirom na naše raz« mere.
Jos. Vandot.
Ivan Albreht: Začarana bukev. Samozaložba. Celje 1930. Po vseh bridkostih zadnjih petnajstih let se je pesnik povsem posvetil svoji družini in vzgoji svojih otrok. To tudi pove v zgodbi o začarani bukvi, ki je nekak uvod v njegovo kraljestvo otrok. Janezka "je začarana bukev spremenila v bor, potem v ptico in naposled v
cvetlico. Pa nikjer mu ni godilo in je prosil bukev, da ga spet spremeni v otroka. Kakor ta Janezek je tudi pesnik prišel po vseh vihrah življenja nazaj k otrokom, ki jim poje o juna* kih Kosovega polja in Vidovega dne, o svetem Jurju, o popotnem polžu, o svetem Miklavžu, o zimi in o drugih svetlih dnevih solnčne mladosti. Vse pesemcc so prigodnice za lastno deco, zato veje iz njih vsa toplota ljubečega očeta. Zadnja pesnitev te zbirke jc igra Vesna. V njej opeva pesnik vse gorje neodrešene zemlje in gleda v duhu poveličanje mučeniškega rodu. Knjižica naj prodre v zadnjo slovensko vas, v roke vsakega našega otroka, da bo vedno jasneje gorel v vseh srcih sveti plamen čiste ljubezni do grude in kralja.
Janko Kač.
Henrika Heineja izbrane pesmi. Preložil Al. Benkovič. I. Lirični intermezzo. — Pred vojno, ko se je vsak naš inteligent v šolah naučil več nemščine nego slovenščine, je bil prevod Heine« jevih pesmi nekaj nepotrebnega. Ker pa je po vojni znanje nemškega jezika posebno pri mla* dini opešalo, je pač umestno, da se je med nami našel nekdo, ki je pričel prevajati Heineja, večno mladega ljubljenca mladih src. Benkovič je nam že dosti znan prevajalec, osobito iz ruskega jezika. Ima srečno roko in piše krasno slovenščino, kar je prav posebno pokazal s pre* vodom romana »Knez Serebrjanij« A. Tolstega.
Težko je prevajati Heineja, ki ima svoj izbrušen, poseben jezik, poln melodijoznosti in srčnega občutja. A kljub temu se je Benkoviču posrečilo v velikih primerih, da je zadel pravo struno, ki včasi zadoni prav tako melodijozno kakor v originalu. Prevod je skrajno točen in preprost kakor so vse pesmi v He;nejevem stilu. Seveda prevajalca včasi zavede rima, da zapiše neljubo nestvarnost, no, takih mest je prav malo in jih bo prevajalec pri drugi priliki z lahkoto odpravil. Odkrito moramo trditi, da je prevod naravnost izvrsten in more služiti drugim pre* vajalcem za vzgled.
Benkovič je prevedel skoro vso ileinejevo liriko, ki jo namerava izdati v posameznih zvez* kih. Čudim se, da se za tako, za naše slovstvo pomembno delo, ni zavzelo nobeno naše založ* ništvo, dasi prav v sedanjih časih prevodna lite* ratura pri nas naravnost bujno cvete. Podrobno ocenitev Benkovičevega prevoda Heinejevih pesmi pa si prihranimo za bodoči letnik, kjer bomo govorili obširno o vrednosti in stanju naše prevodne literature.
»Lirični intermezzo« pa bo našel pot do naših mladih in jih bo razveseljeval in tolažil prav tako, kot je pred sto leti navduševal v originalu in prevodih vso evropsko mladino in tudi starce z mladim srcem. Heinejeva beseda je živa in bo ostala živa. dokler bo hodila lju* bežen pred nami in za nami. . .
Jos. Vandot.
"V
Odmevi IV.
Nikolaj Pirnat: TRBOVLJE. - Šahi 3.
ZAPISKI
Rado Murnik — šestdesetletnik. Avtor našega velikega humorističnega romana »Groga in drugi«, »Navihancev«, »Matajevega Matije«, »Jarih junakov«, »Znancev«, »Na Bledu«, »Hčere grofa Blagaja« ter nebroj drugih novel, črtic in iger (Napoleonov samovar), večinoma šaljive vsebine, se je rodil v Ljubljani v nedeljo 31. julija 187U. S svojimi deli nam je sladil gren« ke ure življenja, dokler ni sam telesno onemogel priromal v mestno ubožnico na Japljevi cesti. Duševno še popolnoma svež in čil premišljuje tamkaj v miru o usodi slovenskega umetnika.
Goriški slavček.
15. oktobra t. 1. bi S. Gregorčič imel 86 let. Ob tej priliki naj obudim nekaj spominov nanj. Osebno sem ga spoznal poleti 1906., ko je prišel z notarjem Gruntarjem v Loški potok in bil gost današnjemu veleindustrijcu I. Rusu v go« stilni »Pri knavsu« v Travniku, kjer so mu lvu« sovi otroci deklamirali njegove stihe... Eno izmed poslednjih Gregorčičevih pisanj je prejel 30. septembra 1906. Lucijan Kovačič, poštar pri Sv. Luciji, sedaj v Ljubljani; razglednica s Sol« kanskim mostom nosi besedilo: »P. n. gospod rojak! Ne le v nadi, nego v korenitem prepri« čanji, da ostane Kovačičeva rodbina vedno je* kleno narodna, pošiljam Vam iskrene čestitke in srčna voščila. Mnogo sreče!« Od 26. februarja 1897. pa hrani isti naslovnik po svojem očetu Gregorčičevo pismo: »Velečislani gospod! Ko sem prišel domov, zapisal sem na grobni kamen Vaše pridruge te vrstice:
Soproga zvesta, vzorna mati, Trpinov mati in sirot, V plačilo toliko dobrot Nebesa mora Bog Ti dati!
Morda se bo kdo spotikal o besedi mora; ali tu je na svojem mestu, ker pravični Bog ne more drugače, nego da plača dobra dela. Ako Vam pa verzi ne ugajajo, napišem druge, saj pero ni še vsega zabilježilo, kar roji po glavi. Bog vas živi! Vaš bližnji rojak S. Gregorčič«.
Isti svedok mi je recitiral naslednjo Gre* gorčičevo kitico, zapisano v album gospodični Klavžarjevi:
Kogar Bog če kaznovati, da čutljivo mu srce, da ga v živo mora žgati svoje in sveta gorje.
A. D.
Tri pesmi Franceta Cegnarja (*1826 - 1892). Nedolžnost.
Jasno angelska nedolžnost gleda. Ona je izvoljenih soseda. — Hči nebeška, lepa t' je beseda! Angel božji skerbno te objema, Na vsih tvojih potah te sprejema, Nosi k Bogu zlate dela tvoje Angelske, med čiste brate svoje. —
Varh tak tud'. Johana, Tebe varje, On Ti varje čistost mlade zarje, Hodi z' Tabo po vsih potah Tvojih, Liljo nos' on Tvojo v rokah svojih. Mirno bije Ti sereč veseljo, Upajne je sladko njega objelo. — Tudi Teb' odperte so nebesa, Hočeš gor le vzdigniti očesa.
Naredil 12. Maliga serpana 1846.
Franc Cegner, Rhetor.
Pesem od koprive.
Boš li pušeic Ti mi dala? Rečem; ona pa je vstala.
Mi obljubi in zleti, -Z rožco urno perleti.
Kakšne rožce je iskala? Al je Rožmarin nabrala?
Rožmarin ni bil ji mar, Mi koprivo da za dar.
Z to me ona v roko speče. Se posmeja in mi reče:
Rožca lepa ti podam Rasla je na vertu tam.
Mi kopriva je podala, Proč bežala, se smejala;
Jes zagrabim jo; ojoj! Vpijem, peče, joj, o joj!
Taka sc mi jc zgodila,
Rožca je kopriva bila;
Vonder terdo jo deržim In iz roke ne spustim. —
Dosti rožic je rudečih.
In kopriv jc dost' bodečih; — Takih tudi je deklet Dost' na našim' ljuhim' svet'.
Fecit 9. Julii, 1846.
Franc Cegnar, Rhetor
Gesang, am Abende in der Laube zu singen.
Ein Einziger.
Frohlich lafit uns hcutc s i n g e n, Eh' der Tag verstreicht,
Thranenopfer morgen bringen Miissen vvir vielleicht.
Chor.
Jctzt nur Freude lafit uns gonnen, Lafit den Thranen Zeit;
Freunde, wcil \vir singen konnen, Singen d'rum wir heut.
Ein Einziger.
Lafit im Schatten uns noeh t r i n k e n Eh' der Tag verstreicht;
Gottes Finger kann uns winken Morgen schon vielleicht.
Chor.
Jetzt nur Freude lafit uns gonnen. Lafit den Thranen Zeit;
Freunde, weil wir trinken konnen, Trinken d'rum vvir heut.
Ein Einziger.
LTnd in Ziichten lafit uns scherzen Eh' der Tag verstreicht;
Morgen liegt auf unsern Herzen Schon ein Stein vielleicht.
Chor.
Jetzt nur Freude lafit uns gonnen, Lafit den Thranen Zeit;
Freunde, vveil vvir scherzen konnen, Scherzen d'rum wir heut.
Gemacht am 10. Juli 1846.
Franz Cegnar, Rhetor.
Srečko Puncer, absolvent celjske gimnazije, Braslovčan. urednik »Jugoslovenskega Korotana« v Velikovcu, je padel 29. aprila 1919. v Vovhrah nad Velikovcem. Dne 19. oktobra t. 1. mu je bil v Braslovčah odkrit nagrobni spomenik.
Arko Videmšek, njegov tovariš, Celjan, je padel 18. junija 1918. na Monte di Val Belli v Severni Italiji.
Objavljene pesmi iz njiju zapuščine naj pris čajo o prerano ugaslih talentih in o tragiki dveh dragocenih dvajsetletnih življenj.
Pesem bodočnosti.
Svet postaja z vsakim dnem bolj skop, nam* reč svet umetnosti. Skop v besedi in barvi, skop v črti in zvoku. Najbrž postane skop tudi v ritmu. Ko pa se dokoplje še do skoposti v čuv» stvu in misli, tedaj bo, mislim, napočil — sodni dan!
Ondan sem razmišljal o tej skoposti v slo« venski liriki. Na primerih iz nekaterih naših uglednih revij sem dognal, da bo naša pesem kmalu »ein Lied ohne Worte«. Dve, tri besede, pa je pesem gotova. Ima pa, kakor mi je goreče dopovedoval moj sin, sedmošolec, notranji so« zvok. In mi je navedel v razjasnitev novega pes< niškega načina sledeči primer:
Večer na reki.
Luč umira sred večera tam.
Duh po smreki. Čoln na reki sam.
Srce vleče v pota sreče ... Kam? —
Noč pa nizka
me potiska,
sam ne znam še kam!
Dejal je moj nadebudni sinko, da je stvar povedana v moderni maniri. Dva udarca sem. dva tja, strel v polno in — stvar je gotova! To da je pesem bodočnosti. Notranji sozvok ima in — amen!
99
7*
Spoznal sem in od takrat imam moderno umetnost visoko v čislih. Pojdi in stori tudi ti tako, dragi bralec!
Radivoj Bo=že.
Glosa o „glosah o slovenski kulturi".
Anton Ocvirk glosira v Ljubljanskem zvonu, in sicer glosira slovensko kulturo v splošnem in v posameznosti. Pravico ima, ker si jo je sam vzel. Če bo pa pravda o veljavnosti ali neveljav« nosti sodobnega kulturnega življenja v Sloveniji z njegovimi glosami dokončno dobojevana, je vprašanje, ki more nanj odgovoriti le tisti, ki so mu dana od Boga in zemeljske nature jasna videnja »v prihodnost novih dni«. Sodeč po nje« govem dosedanjem umetniškem delu, ki je morda zanj in za ozek krog njegovih znancev in somišljenikov značilno in nekaj obetajoče, moram resno podvomiti v resnično potrebnost njegovih glos v učeni, da celo marsikod v pre« učeni »prozodiji«, ki je in ostane kljub neki na« videzni mesijanski upravičenosti vendarle razum« sko izkonstruiran estetski nazor brez blagoslova čuvstvenega instinkta, te edino veljavne legiti« macije resničnega umetništva. Zakaj »alle Teorie ist grau« in ni vredna počenega groša, če je ne potrjujejo do poslednjih odtenkov v i s o k o v e1 j a v n a dela ustvarjajoče« ga duha. In v Ocvirkovem primeru ni moči do današnjega dne najti te nujno potrebne po« trditve. In še več! Naš glosator je sam v svoji glosi obupal: obupal, ne samo nad vsem sve« tom, ampak celo nad seboj, sicer ne bi bil za« pisal stavka: »Danes ni več tabora .starih' in .mladih', kajti prebridko se je razodela ne« moč obe h« ... In je zakon, ki ga je življenje postavilo vsakemu napredku na svetu, ta, »d a ni novih potov i 11 višjih cest od ne« vere v lastno moč in poslanstvo svo« j e g a d u ha i 11 s r c a«.
Lahko je vzeti merila, ki »so zrastla ob najvišjih vrhovih našega duhovnega bistva in je v njih morda (!) nakazano znamenje — slo« venskega preporoda«. Ali povej mi. božji človek, odkod naenkrat ta velika moč, da boš meril z v a 11 (5 m, ki mu sam pri svojem delu nisi kos? Ali naj živimo mi vsi. ki hočemo jasnih in trdnih cest pod seboj od duhovnega bistva, ki je v njem »morda« (!) nakazano znamenje — slovenskega preporoda? Ali je d a n, ali je noč; zakaj vse. kar je vmes, ne vodi samo morda naprej, ampak tudi lahko na«
za j in sc zato temu vmesnemu pravi kaos, kaos šc 11 eraz odetega in kaos že od« m i r a j o č e g a. In je ta usodni »morda«, ki bi nam hotel biti luč, le plehka fraza, postav« Ijena med katedrsko učenost po božji previd« nosti zato, da nas po ciganje prepetnajsti za dobri in tečni vsakdanji kruh!
Res je! Nerazveseljiv je pogled na našo sodobno knjižno produkcijo. Bolnik je tu, bo« leha in kreha že dolgo desetletje, obdan od legije lažizdravnikov, homeopatov — literatov, ki mu, vestno in verno grizoč se med sabo, vli« vajo v vročična usta ekstrakte zdravilnih zelišč, pobranih brez misli in vere kjer si bodi že ob poti. krivda je tu, krivda je tam in ko se slo« venska čitajoča publika vpraša po obrazih teh krivičnikov. jih ne najde nikjer. Pa se je ven« dar zgodilo v teh dneh, da so se krivci kar sami od sebe razgalili, in to v samem Ljubljanskem zvonu. Sicer ne po zaslugi našega Antona Ocvirka in njegovih mnogo obetajočih literarnoskulturnih glos, ampak po besedi, naj« brž nehoteni in nepremišljeno izrečeni v »Kro« niki« našega čestitljivega jubilarja. Razmere, ki so opisane na straneh 574—576, se tako čudovito kriieio s slovenskim duhovnim življenjem, da nam spet enkrat najzgovorneje dokazujejo znano resnico o svetu, ki je »povsod okrogel in večno eden in isti«. Crehi kritike, sodobne kri« tike v Italiji (reete v Sloveniji!) so postavljeni na javni ogled v tako ostri in jarki luči. tla za« denejo naravnost v črno. Dobro bo, če jih na tem mestu Slovencem v pojasnilo še enkrat po« novimol
Govoreč o kritiki učenjakov, specialistov, profesorjev, ki raziskujejo z dokajšnjim uspe« hom »naše in tuje literarno premoženje«, ugo« tavlja pisec članka še tole značilnost: »Seveda je v tej stroki mnogo ničel, poprečnja« kov in okostenelih ljudi, ki si domiš« I ja jo, da so šc gibki in da kaj predstavljajo .. .« O drugi zalegi kritikov, ki se drže redkih revij različnega slovesa in so diletanti, uživa« či, resni literati in literatoidi, pravi, da pomagajo tvoriti »smeri, mnenja, šole. krožke«. Krivda teh revijalnih (italijanskih ali slovenskih, vseeno!) kritikov je očitna: »Z b i « rajo s c v klike in metodično zaduše vse, kar ne ustreza njihovi estetični dogmi. So zagrizeni po naravi in iz oportu« nizma in sc jih redi več izmed njih na robu neke francoske (za nas še nemške!) literature itd.« »Za te revijalne kritike sodobne literarne
produkcije sploh ni; izvzeti so seveda prijatelji i 11 kliki naklonjeni. O na« rodni tradiciji ne duha ne sluha!« »Trmoglavo vztrajajo v nepriznanju potrebe po različnih smereh in načinih v sodobni produk« eiji; nočejo priznati, da so upravi če« 11 i poskusi in p o d v z e t j a, primerna široki publiki in molče o dobrih prija« teljih, katerih krivda je, da se o b r a « čajo edino na čitatelje in da ne pri« p o v e d u j e j o v sigajoči prozi .čiste' lirike svojih osebnih in b r e z p o « m e m b n i h z a d e v.« »Zato je kritika najšib« kejši del sicer vplivnih in zanimivih revij. Pri« j a t c 1 j i vam tu govore samo o p r i j a « teljih, brez vsake bistrovidnosti in posebne usposobljenosti.«
S kritiki v dnevnem časopisju pa je stvar taka: »Namestu da bi ti ostali v neposrednem stiku s sodobno (italijansko ali slovensko, vse« eno!) produkcijo, se zelo pogosto ozirajo po revijalnih kritikih, se jih boje, se jim laskajo in jim skušajo ugoditi v vsakem pogledu.« »P u« blika pač vidi v časopisu dve kolo« ni, ki pojeta hvalo mladiču začet« niku. pa brez opozorila, da je nje« g o v a literatura le proizvod literar« nih krožkov. Zato se maščuje drugič s ku« povanjem \ValIacea in Henrvja Bordeauxa.« »Tak kritik vam skrpuca svoj članek samo zato, da bi ga v dveh vrsticah o me« n i 1 a kaka tuja revija. Kako hočete po« tem. da naj publika zaupa, ko z lah« koto opazi to slepomišenje, vse to ogabno literarno ozračje, vso to literaturo za literatiče, za to kamo« ro, da imenujemo stvari z njihovim pravim i m e n o m.« —
Toliko citatov iz Ljubljanskega zvona! Pra« vilni so in pravični i za Slovenijo. Zadenejo problem literarne mizerije v polno, ker ga izva« jajo iz njegovega edino pravilnega zrelišča. Zato je upravičen klic: Dajte nam kriti« kov po notranjem z v a n j u, kritikov, ne samo z obširnim formalnim in. če hočete, tudi s strokovnim znanjem, temveč kritikov z instinktom, ki loči dobro zrno tudi v kupu plevela! Dajte nam urednikov, ki ne bodo z ugrabljenim samodrštvom ovirali razvoja mladim talentom in jih v teoretičnem furorju navajali na lažna in neplodna pota, ampak takih, ki bodo znali iz izluščenega zrna razviti zmožne kali v svobodno
rast ustvarjajočega duha. I 11 je ta možnost dana človeku od samega Boga, predragi naš glosator Anton Ocvirk. ter si je ni moči nagrabiti ne iz učenih omar vseuči« liške knjižnice ne iz veselih kroži kov literarnega b o h e m s t v a. ki je bilo, je in bo vsekdar in povsod grob sleherne« ga resnično duševnega dela!
»Zakaj Ocvirk nam poezijo sodi? Naj rajše kot Stvaritelj dahne: Bodi! in v poezije zapuščenem raji poda Prešerna v novi nam izdaji!«
Radivoj Bo«že.
ZVONARJI — BESEDARJI.
Kar ustvarili najboljši so možje — zvonarji, zapravili nam bodo puhli, prazni besedarji.
Janez Trn.
ABRAHAM.
Zares te mi je žal. moj Zvon, moj Abraham, tla vdrli so zelenci v tvoj častiti hram — tvoj jasni glas je nekdaj dvigal nas v nebesa, zdaj klenkanje neskladno reže nam v ušesa.
Matija Vrag. ZVONOV »MEMENTO MORI!«
Poslednjo in otožno pesem udar na udar ti brenka zdaj France, mrtvaški tvoj zvonar.
Tone Rogač.
OCVIRK.
Ker z žaltavim »ocvirkom« je zabeljen Zvon, zato neusmiljeno ga dere zgaga, nobena žavba več mu ne pomaga: Ob Novem letu pride konjederec ponj.
Tomaž Štrukelj.
UBOGI ZVONAR.
Iz slabega tvoj zvon je materiala, izglodale so ga na lepem miši. Udarja kembelj, pa se nič ne sliši. Samo zvonar in kembelj sta ostala.
POETU — KRITIKU.
Kjerkoli sramotijo me, nikjer ne manjkaš. Povrhu pa še prepisuješ me in plankaš.
Pavel Golia.
VEBER — TKALEC.
Tkalec da platnu drugačni osnutek, drugačni pa votek.
V svobodno misel Boga Veber tke naš filozof.
VZDIH UČENCEV.
Tak je pač čas: Kar duh je zgradil, zdaj roka podira.
Stvarjal Bernckar nam lik, Kralj ga je rušil su« plent.
GOGA.
Bajnoskrivnostna nekje je dežela Alagoga in Goga.
Da na Studencu leži motiš se doktore Grum.
GODCEV KVARTET.
Brez instrumenta odšel po svetu godit je Godec. To je umetnost! Na škant sviral nam vsak bi bedak.
»SAMORODNOST«.
Bulovčeva na čelo nariše simbol — petelina, vendar otrok že vsak ve: Jajčka petelin ne da.
MORAL=LISTU.
Etos, moralo in skromnost zgovorno pridigaš kmetu.
Pomni zlati le nauk: Kmet naš ni tresoglav.
OTROKOM VSEH STAROSTI. Matere skrbne svarijo otroke: Varujte se kače! Bliže le k meni otrok, kača jaz nisem, sem KAČ.
Janko Kač.
Popravki.
V zimski knjigi »Odmevov« so se pri Jan« ko Samčevem ciklu »Ljubljanske slike« v prvem sonetu pomešale vrstice tako, da si ne 'bo ta ali oni bralec znal sam ustvariti reda med njimi. Druga njegova kitica slove takole:
Po cesti vlači družba se pijana, ki se po dolgem kroku spravlja spat. In v mrko pesem Svetega Florijana tu. tam šklopot se čuje oken, vrat.
Nato sledi:
A sredi mesta, kjer v oholi Zvezdi šopiri se bahavost belih hiš, butfi se ptičev trop, ki v vejah gnezdi. Nato iz molka . . . itd. itd.
S tem bodi napaka za laika popravljena.
V isti II. knjigi str. 129. Katalinič«Jeretov jc bil rojen 1. 1869. a ne 1861. — V IV. knj. str. 19. V pesmi »Moja misel« čitaj v drugi kitici:
Bodi misel mi kot bron in kamen, kakor groma . ..
Str. 36. Čitaj v prvem verzu »Pikapolonice«: Po prstku, a ne: »Po prtku«.
Uredništvo.
ex libris
božodebevc
M. Maleš: EX LIBRIS.
VSEBINA IV. KNJIGE:
Rado Alurnik: Učitelj Beda. 1. — Anton Aškerc: Pisma dr. Turnerju. 6. — B. Borko: Iz jedne prošlosti. 11. — R. Bende: Narodni motiv. 12. — Ivan Cankar: Jesenski psalm. 13. — A. De* beljak: Mačarov. 14. — Drag. M. Domjanič: Bo» gečko groblje. — Mrtvi tiček. 17. — I. Dornik: Breze. — Potočnice. Mati. 18. — E. Gangl: Moja misel... 19. — Cv. Colar: Dejanje slikarja Matije. 19. — Pavel Golia: Iz novejših pesmi. 31. — D. Gorinšek: Pesem. 34. — France Jurea: Klic iz predmestja. 34. — Ljuba D. Jurkovič: Crvena pesem bez rime. 35. — Janko Kač: Pikapolonica. 36. — A. Lapaine: lz spominov na Egipet. 38. — Julij Nardin: Težave z iznajdbo. 43. — VI. Per* havec: Na Triglavu. 48. — Jan Plestenjak: Skoz križ in trpljenje gre pot v življenje. 49. — Janko Polak: Mladost bila... Sonet. 54. — Ivan Pregelj: Vrh Ljubnika nad Škofjo Loko. 55. — Mirko Pretnar: Tihi gost. 55. —• Srečko Puncer: V sa* moti. 55. — Motto. — V Savinjski dolini. — Da sem jaz! 56. — Radivoj Rehar: V tvojih očeh. 57. — Fran Roš: Tretji. 57. — Maks Simončič: Svetinjica. 59. — Maša Slavčeva: Povej mi zgodbo teh pisem ... 64. — H. Smrekar: Bazar. — Uvod v umevanje najmodernejše umetnosti... 67. — Josip Stritar: Pismo Milanu Puglju. 71. — J. Suehy: Ob Dalmatinski obali. 71. — Maks Šnuderl; Her* mina. 76. — K. Špur*Muropoljska: Pesmi. 82. — Jos. Vandot: Popotnik »Popotnikov«. 83. — Arko Videmšek: Zimski soneti. 89. — D. Vargazon: Breskev. 90. — I. Zajec: Moja internacija na Sar* diniji. 91. — Knjige in listi. I. Albreht: Od* sevi (Janko Kač). — Iz torbe Kotičkovega strička, zv. I. Mirko Kunčič: Najdenček Jokec (Jan Ple* stenjak). — Mladinska Matica (Jos. Vandot). 94.
— Ivan Albreht: Začarana bukev (Janko Kač). 96. — A. Benkovič: H. Heineja izbrane pesmi (Jos. Vandot). 97. — Zapiski. Rado Alurnik — šestdesetlctnik. — Goriški slavček (A. D.). — Tri pesmi Franceta Cegnarja. 98. — Srečko Pun* cer, Arko Videmšek. — Radivoj Bo*žč: Pesem bodočnosti. 99. Glosa o »glosah o slovenski kul* turi«. — Epigrami. 101. — Popravki. 102.
Slike in vinjete. Nikolaj P ima t: Na* slovna stran. — E. Justin: Rado Murnik. Orig. lesorez (priloga). — E. Justin: Mohamedanca (lesorez). 13. — Fr. Stiplovšek: Ulica (lesorez). 30. — Bojan Tavzes: »Galil«. 37. — Pokrajine Egipta (fotografije). 39, 41 in 42. — Oto Gaspari: Pokrajina (risba). 48. — Josip Tavčar: Cerkvica sv. Vida. 53. — Oto Gaspari: Jesen (risba). 63. *— E. Justin: Motiv iz Bosne (lesorez). 70. — Adolf Lapaine: Otok Philae v ELŠelal (akvarel). 75. — Avgusta Šantel: Motiv iz Bovca (akvarel). 81. — Saša Šantel: Motiv iz Kranjske gore (olje). 88. — Fr. Slapernik: Cankarjeva rojstna hiša (skica). 90. — Nikolaj Pirnat: Trbovlje, šaht 3 (risba). 97. — Miha Maleš: Ex libris. 102.
iS—3
»Odmevi« izhajajo četrtletno v knjigah 6 do 7 pol. Vsaka knjiga je celotna in stane naročena pri upravi 30 Din, v prodaji 40 Din. Plača se upravi lista potom položnice na poštni čekovni račun št. 15.354. — L prava in uredništvo »O d * m e v o v« je v Ljubljani, poštni predal 263. — Rokopisov uredništvo ne vrača. Vposlane knjige in revije bodo ocenjene ali vsaj omenjene v reviji.
Odgovoren za izdajateljstvo, uredništvo in upravo urednik Radivoj Peterlin - Petruška. Tiska Učiteljska tiskarna (predstavnik France Štrukelj) — oba v Ljubljani.
Prijateljem
S to številko zaključujejo »Odmevi« svoj prvi letnik ter stopajo mimo neprijateljskega razpoloženja s strani »oficielne« literature s trdnim korakom v svoje drugo leto.
Navdušenje in radost, s katero so bili »Odmevi« sprejeti v najširšiO krogif) našega občinstva, in naglica, s katero so se razširili in priljubili, so nam najboljši dokaz, da so bili in da so - potrebni.
Vabimo vse prijatelje poštene domače besede, da stopijo v krog našif) naročnikov ter nas s tem podpirajo v stremljenju, ustvariti izvirno, lepo in dobro literarno revijo.
Meglenost, plitkost, jra^erstvo, baf>avost, nadutost in surovost v pismu - ta svojstva naše literature zadnjif) let so odtujila našega človeka od lepe knjige in revije. Tudi naše delo je bilo že v svojif) prviQ začetki!) ocenjeno z vso brezsilno togoto tef> neplodnif> gesel. Nadaljevanje tega nelepega početja prepuščamo onim, ki so po večletni praksi postali mojstri v tem. Mi jim ne bomo sledili, občinstvo pa jim je z desinteresiranostjo in odklanjanjem že davno povedalo svoje mnenje. Mi f)očemo jasni/), odkritosrčni!), smel it), a pravični/) besed. Kdor tako piše, stopa med borce za pravično stvar.
Prvi letnik je revija našif) tvornif) sil. Izbira bo v prihodnjem letu še bolj jasno izkristalizirala osnove našega stremljenja.
UREDNIŠTVO in UPRAVA »ODMEVOV«
»Odmevi« stanejo letno Din 12Cr—, polletno Din 60—; posamezna številka Din 4C'—.
Originalne platnice za prvi letnik »Odmevov« po risbi akad. slikarja H. Smrekarja z zlatim tiskom, v raznobarvnem platnu, stanejo s poštnino vred Din 25 Naročila sprejema Uprava »Odmevov«, Ljubljana, poštni predal štev. 263.
mmmmmmmmmmm
Pločevinaste sode
raznih velikosti, po-jačene konstrukcije, avtogeno varjene,
izdeluje:
i
TOVARNA KRANJSKEGA LANENEGA OLJA IN FIRNEŽA
HRO VAT & COMP., LJUBLJANA
ffffff

TVORNICE OUA, FIRNEŽA, LAKOV IH BARV, D. Z O. Z.
CENTRALA V LJUBLJANI - LASTNIK FRANJO MEDIC
O^Sptl
A
TOVKRNE: LJUBLJANA-MEDVODE
PODRUŽNICE IN SKLADIŠČA: MARIBOR — NOVI SAD
mfr
LASTNI DOMAČI PROIZVODI:
Laneno olje, firnež, vse vrste iakov, emajlno-iakastih in oljnatih barv / Kemično čiste in kemično olepšane kakor tudi navadne prstene barve vseh vrst in barvnih tonov, čopičev, steklarskega kleja itd, znamke „MERAKL" za obrt, trgovino in industrijo, za železnice, pomorstvo in zrakoplovstvo

CENE ZMERNE — TOČNA IN SOLIDNA POSTREŽBA