— 174 - Novičar iz slovenskih krajev. Iz Koroškiga. ^Slovenska Bčela" naznani veselo in imenitno novico: ;,Družtvo za izdajanje in raz-sirjevanje dobrih bukev za Slovence je osnovano". Povabilo, k temu družtvu pristopiti, in postave tega družtva, prinesemo u prihodnjem zvezku. Vendar se ne moremo zderžati, že danes razglasiti, kar so presvitli Lavantinski knezoskof, gospod Anton jSlomšek, te dni zastran tega družtva nekemu gospodu u Celovec pisali. Lepo prosimo, da nam preča-stiti gospod tega za zlo ne vzamejo! ;, Veseli me, pi- šejo gosp. knezoskof, da družtvo, ki sina ga že pred sedmimi leti osnovati mislil, pa ne mogel, se spet iz-bujati in oživljati vidim. Da pa moje veselje tudi sadja obrodi, podlago in temelj temu družtvu s tem podložim, da pet sto rajnišev u bankovcih temu družtvu darujem. Kakor hitro družtvo u življenje stopi, bodem te svoj dar družtvenemu odboru izročil. Zraven pa še tudi obljubim , za družtvo delati in ga podpirati , kolikor zamorem". Raduj s Slovenija mila in slavo poj takemu domorodcu!" V ravno tem časniku beremo prav vesele reči, kako se je slovenšina na Celovških šolah letaš obnašala. — Ljubljeni šolski svetovavec, g. Rud maš je, kakor je bilo tudi v „Novicah" oznanjeno, obljubil darila tistim učencam, kteri na koncu šolskega leta kak lep sostavek v ilirskem jeziku napravijo in kirilico berejo in pišejo. 12 učencov se je za to skušnjo oglasilo ; dobro so se obnašali, in rodoljubi daritelj je razdelil 8 daril: dve po 10 gold., tri po 5 gold. in tri po 3 gold. srebra v dvajaeticah in lepih mošnjicah. 55Edno dobro uro od Celovca proti severju stoji staroslavna cerkev ??Gospa sveta" (Maria Saal}. Ni še trideset let, kar je u tej cerkvi se opravljalo vse lepo po slovensko. Alj prišli so gospodi, ki s to slavo u večnost pojdejo, da so si na vso moč prizadjali, svoj vlastni materni jezik preganjati in iztrebiti, nekada sloveči slovenski kraj ponemčiti. U to lepo romarsko cer-kov pride nedavno popotni duhovnik iz Sekovske škofije. Slišali smo, da je to bil slavni slovničar in slo-varničar gospod tehant Murko. U žagredu (sakristif) najde gosp. popotnik farno knjigo za oklice, oznanila itd., ter pisano vse po nemško, ako ravno se pri zgod-nej maši po slovensko pridiga in oznanuje. Vzeme na to svinčnik in zapiše u knjigo po slovensko: ,,Zana-prej slovensko pišite, alj kar niste vredni slovenski kruh jesti". Želeli bi, da bi bil popotni gospod še več slovenskih far obiskal in ravno te režne in resne besede u marsiktere nemške knjige zapisal!" Iz Celja 16. vel. serpana. Nikjer niste morebiti slovenšina in nemšina u večjim prepiru, kot pri nas štajarskih Slovencih. Nemšina nikakor ne misli pravicam slovenšine odstopiti, ker se je po dolgih letih že močno udomačila, ker ima množico še čisto u starih časih blodečih srenj , učiteljev in nadzornikov na svoji strani. Slovenšina ima sicer sveto pravo domačije, zakon vlade, in veliko število pogumnih bojevavcov za sebe, pa vse to protivnike malo skerbi; „pomagaj, kar more, da se le namen doseže", je njih geslo. Te okoljnosti so naše iskrene rodoljube primorale od rodoljubnosti ptujcov in tudi domačinov samo to verjeti, kar z vlastnimi očmi vidijo. Ali nektere može so poprej krivo našim protivnikom prišteli, dokler jih niso spoznali, ktero krivico pa iz serca radi prekličejo. Taka je bila z g. Herman-om, našim svetovavcom ljudskih šol, kteriga so naši rodoljubi prezgodej po nemških in slovenskih časopisih za protivnika slovenšine razglasili. Da se mu krivica godi, je on dovelj dokazal, ko je pervokrat Celjske šole obiskal. Na tožbo tukajšnjih učiteljev proti časopisom , kteri jih za protivnike slovenšine razglasujejo , jim poda prelep odgovor: „Jez in vi se naj bolje opravičimo, ako se sami krepko slovenšine poprimemo , in ji v učivnah spodobno mesto odka-žemo, ter tako z djanjem svoje protivnike osramotimo". Jasneje pa se je že njegova ljubezen do slovenšine dokazala o novejših časih, ko je drugokrat prišel Celjske in sosedne ljudske šole obiskat. U večjim družtvu nastavi nek večer sledeči govori: „Te dni sim obiskal nekoliko ljudskih šol, u kterih sobami Slovenci. Za naj večji napako u teh in vseh enakih učivnah imam ;,n e m s k e berila", ktere so proti vsim pedagogičkim pravilom; proti zdravemu razumu vpeljane. Serce me je - 175 — je bolelo viditi, koliko zlatega časa se tukaj zgubi, kako malo se gleda na imenitni namen ljudskih sol". ^Predložil bom — nastavi dalje — visokemu ministerstvu, naj se tem knjigam in temu neumnemu naučevanju berž slovo daa. Več pričejočih se ni moglo s samo sloven-šino sprijazniti, in tedaj tudi ne z njegovim govorom — ali slavni svetovavec ostane pri svojem sklepu, Bog daj! na blagor Slovencom. Še mnogo slavnega na blagor Slovencom bi znal navesti, kar sim sam slišal, ako bi se ne bal prečastitiga moža z razglašam osebujnih govorov razžaliti. Slava mu! , Iz Dolenske strani. V černe bukve naj se taki zapišejo, kteri se zoper ljudske šole upirajo. Po vikšim ukazu c. k. dež. poglavarstva je zapovedano, da naj se tudi na Krajnskim pri vsaki fari, kjer ni kakih posebnih zaderžkov, ljudske šole v podučenje mladosti vpeljejo. 7. t. m. smo šli v ta namen z g. dekanam S. v. B. in 12. dan t. m. v Št. K., kamor so tudi c. k. komisar, župani s svetvavci in mnogo kmetov prišli. V B. smo še precej dobro opravili, ker ondašnje soseske so dovolile za prihodnjiga učitelja in orglarja 200 gold. letne plače poskerbeti. Hvala jim! Ali vse drugač se je obnašala kmetiška množica v Št. K., razun duhovnov, uradnikov, županov in nekterih svetvavcov, so sploh vsi zoper šolsko napravo in potrebo šole se uperli. Rekli so: da kdor hoče svojiga otroka v šolo dati, naj gada v mesto ^'); tisti so malokdej prida, ko so v šolo hodili; na kmetih ni treba šol" itd. Akoravno smo jim, kolikor se je dalo , na serce govorili, da je poduk o sedanjih časih mladosti sila potreben , da brez vednosti branja in pisanja o sedanjih časih si tudi kmet druzih za svoj stan potrebnih in koristnih vednost pridobiti ne zamore, — da ravno v tej fari, ki šteje čez 4000 duš , le malokdo brati in pisati zna, vender nismo clo nič opravili; terdovratni so ostali pri nepotrebi šole. Ali taka terma ne zasluži, v černe bukve zapisana biti?! Iz Blejskiga jezera. Ravno smo vidili prav lepe čisto nove podobke (pildke) sv. D e v ice Marie na Jezeru z obrazam cerkvice na Jezeru, s starim Blejskim gradam , in mogočnimi gorami, ki ta rajski kraj obdajajo. Gosp. Malner, častivreden domorodec, je imel to dobro misel, po gosp. Golden-steinu ta podobek izrisati dati, ki je v različnih barvah v Pragi natisnjen bil. Velja en podobek mende le 2 kraje. Iz Ljubljane. God našiga presvitliga cesarja je bil v pondeljk z veliko cerkovno slovesnostjo obhajan; g. knezoškof so sv. mašo v stolni cerkvi peli, kjer so se g. deželni poglavar, višji c. k. uradniki, mnogo vojaških častnikov, mestni župan in odborniki in množica druziga pobožniga ljudstva snidili; topovi na gradu so že zjutraj zgodaj naznanili slovesni dan, ki so se tudi ob sv. maši verstili s strelam zunaj cerkve postavljeniga oddelka Ljublj. vojakov. — Grozno mlačno je bilo vde-leženje volivcov 3. razreda pri volitvi 6 novih mestnih odbornikov. Izmed 279 opravičenih volivcov tega razreda jih je pervikrat prišlo le 34, pri drugi ožji volitvi (zato ker so pri pervi le trije odborniki predpisano čezpolovičnico glasov dobili) pa jih je prišlo clo le 18 volivcov! Izvoljeni so bili: g. Eržen, g. Samasa, g. Košir, g. Miihleisen, g. Aiehhol-cer ing. dr. Rudolf (vsi žepoprejšni odborniki, tode *) Zastran mestnih šol zamoremo za gotovo povedati, da nas nadzornik ljudskih šol g. dr. Močnik je močno zoper to, da bi se v en klas mestnih ljudskih šol (na priliko v Ljubljani) več kot 80 ucencov tlačilo, kar je potrebni vodbi učenika in tudi zdravju ucencov nasprot. Cmu taka gnječa v mestni šoli? po deželi pa nobena ali prazna šola? Velike hvale je vredna ta misel; naj bi se tudi izpeljala ! Vred. večidel iz druzih razredov}. Žalostno je, da je vdele-ženje za žup. volitve tako oterpnelo, da zamore sedaj kdo odbornik biti s kopo glasov! — Predsednik kmetijske družbe gosp. Terpinc se je te dni v London podal, obertnijsko razstavo ogledat. Marsikaj koristniga nam bo gotovo povedal od kmetijskiga in obertnijskigaorodja, kar bi utegnilo tudi za naše kraje prav biti.