freiexemplae
V. b. b
LETNIK V
DUNAJ, V SOBOTO, 9. IX. 1950
ŠTEV. 67 (339)
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
PRISPEVAJTE ZA
PARTIZANSKI SPOMENIK
V ŽELEZNI KAPLI
Z velikim zanimanjem pričakuje svet zasedanje generalne skupščine Organizacije združenih narodov
Po Ustanovni listini Organizacije združenih narodov se bo začelo zasedanje, tretji torek v septembru, to je 19. septembra 1950 ob treh popoldne. Plenarne seje bodo v new-yor§ki razstavni dvorani, v. mestecu Flash ing Medo, okoli 20 km severovzhodno središča New Yorka.
Začasni dnevni red tega zasedanja je zdaj v središču pozornosti mednarodnih političnih krogov. To je dolg seznam svetovnih problemov, ki jih znova vpisujejo vanj večinoma že več let, ki pa so postali zaradi nasprotij med silami v svetu ne le nerešljivi na takšnih zborih, marveč tudi povod za zaostritev protislovij in novih preizkušenj tistih, ki so samo na jeziku za mednarodno sodelovanje. Prvotnim 62 točkam se je sčasoma pridružilo še 10 dodatnih predlogov posameznih držav. Do dneva, ko se konča splošna debata v plenumu, dnevni red ni popoln. Navadno pridejo glavne „bom-be“ v zadnjem trenutku.
Čeprav pa je treba najbolj pereče politične zadeve še vedno' pričakovati, zadostujejo začasni seznam in doslej pripravljeni dodatni problemi, da opozore na vso važnost dnevnega reda bližnje Generalne skupščine OZN.
Že na prvih osem točk, ki se nanašajo na samo konstituiranje skupščine in ki jih obravnavajo navadno kot, nekakšne navadne formalnosti, opozarjajo poučeni krogi kot na začetek zaostritve zapletijajev v svetu. Že od leta 1948 si dva tabora skoči” ta v lase vedno takrat, kadar gre za vprašanje, kako ho sestavljeno predsedstvo. Verjetno je, da se ho to ponovilo tudi tokrat. Toda doslej je bilo vprašanje izvolitve in poročila verifikacijskega odbora v bistvu pravna formalnost. Nasprotno pa ho na bližnjem zasedanju verifikacija pooblastil kitajske delegacije izredno važno politično vprašanje. Vsako državo — članico lahko zastopa samo ena delegacija. Toda tokrat je treba pričakovati, da se bosta potegovali za eno mesto dve delegaciji in da ho večje število držav priznali), da so delegati vlade Ljudske republiko Kitajske edini pooblaščeni, da zastopajo tega azijskega orjaka. Čeprav delegacija ZDA, kakor vse kaže, še vedno vztraja pri stališču obrambe čangkajškove vlade, se bo spor neogibno politično zaostril v verifikacijskem odboru. Zato je verjetno, da se bo začela generalna debata v zelo napetem ozračju. Generalna debata je bila doslej vedno uvod v politični boj, ki se je nadaljeval v odborih, poudarjal pa v govorih šefov delegacij med tolmačenjem stališča njihovih vlad glede na splošne politične probleme. Korejsko vprašanje, vprašanje nevarnosti za mir, vprašanje reda v Aziji, ogrožena varnost v Evropi, vsa ta vprašanja ne morejo ostati izven okvira generalne debate. Zato ima lahko vsaka izjava v okviru tega besednega dvoboja senzacionalen pomen, . er se na najvažnejši tribuni sveta jjjrekajo mnenja o usodi sedanjega človeškega rodu. Tu se bodo napovedovali dejanski pogoji za mir in
mednarodno sodelovanje v svetu. Razumljiva je sedanja rezerviranost političnih krogov vseh držav — članic o tem, kaj in koliko bo predmet izjav njihovih politično odgovornih vlad v tej debati. Toda debata ne bo mogla prikriti svetu resnične slike sedanjega svetovnega položaja.
Kakor je že navada, se bo ta generalna debata spremenila iz abstraktne v konkretno brž ko bodo začeli proučevati poročilo treh svetov. Obravnavanje poročila Varnostnega sveta v političnem odboru bo nujno postavilo pred svet v vsej goloti resnico o Koreji, Palestini in spopadih v Indiji. Na drugi strani bo poročilo Ekonomsko-socialnega sveta onemogočilo predstavnikom držav analizirati gospodarske in socialne probleme ter tegobe v svetu. Znova se bo pokazalo, kako pereče je načelo o samoodločbi narodov v Aziji in Afriki, ko bodo obravnavali
poročilo Varuškega sveta. Naj bodo delegacije kakršne koli, ta diskusija omogoča svetu pokazati in ugotoviti resnico.
Ta splošni del dnevnega reda pa bo imel veliko senzacijo: izvolitev generalnega tajnika. G. Trygve Lieu poteče mandat v začetku leta 1951. Zato bo izvoljen nov najvišji stalni funkcionar mednarodne skupnosti. Razumljivo je, da delajo vse vlade kombinacije v zvezi z vprašanjem teh volitev in da ne širijo uradnih vesti, ali bo g. Lie znova izvoljen ali ne. Pogajanja bodo izkoriščali za barantanje o novih koncesijah do zadnjega trenutka.
Politični problemi ne obetajo mirnega ozračja v tej dobi splošne napetosti. Palestina, zlasti internacionalizacija Jeruzalema, je že večkrat privedla napetost med Židi in Arabci do strastnih izbruhov. Usoda italijanskih kolonij je bila in ostane
1930 BAZOVICA 1950
Ob sončnem vzhodu 6. septembra 1930 so morali na strelišču v Bazovici dati svoja življenja mladi slovenski borci BIDOVEC, MILOŠ, VALENČIČ in MARUŠIČ. Ti streli so globoko odjeknili po vsem slovenskem pa tudi vsem ostalem svetu, ker tokrat je fašizem pokazal svoj pravi obraz.
Vse vpitje takratnega italijanskega fašističnega časopisja o banditih, teroristih, požigalcih itd. ni moglo zakriti resnice, da so bili to borci za človeške ideale in za pravice zasužnjenega in zatiranega naroda.
Preko vseh pisanih in nepisanih zakonov, ki so bili zanj samo krpa papirja, se je italijanski fašizem z vso divjo, nekulturno silo najprej zagnal na slovenske šole na Primorskem, pozneje pa slovenske prosvetne in gospodarske organizacije. Z enim mahom je hotel uničiti vse, kar je bilo slovensko in slovansko v okviru meja, ki jih je italijanski imperializem postavil vrh Triglava in Snežnika. Tedaj je tudi v primorski slovenski mladini rasel upor proti takemu brezmejnemu nasilju.
Fašisti pa so seveda skušali za vsako ceno uničiti organizacije in pobiti najboljše borce, iz ostalih pa ustvariti brezvoljno maso in odpadnike, zato so uprizorili septembra leta 1930 v Trstu proces in padli so štirje mladi slovenski borci.
Kri teh junakov pa je rodila samo še večji odpor in množile so se vrste odločnih borcev za svobodo naroda. V narodnoosvobodilni borbi so tisoči teh mladih junakov nadaljevali odločno borbo za cilje, za katere so dali svoja življenja BIDOVEC, MILOŠ, VALENČIČ in MARUŠIČ.
Letos, ko obhajamo 20. obletnico bazoviških žrtev, se morajo primorski Slovenci kljub temu, da so se iz narodnoosvobodilne borbe vrnili kot zmagovalci, še naprej boriti za ideale in cilje štirih junakov, kajti še vedno ni odstranjen šovinizem in še vedno se uveljavlja fašistična miselnost.
Žrtve bazoviških junakov kakor tudi vse druge žrtve, ki jih je naš slovenski narod položil na oltar, so porok, da bo tudi za nas napočil dan, ko ne bo več izkoriščanja človeka po človeku in zatiranja naroda po narodu.
VEČNA JIM SLAVA!
Na naslov zbrane gospode ob ustanovitvi in slavju Zveze absolventov kmetijskih šol
Celovec, 2. septembra. Danes so v Kuharjevem dvoru v Celovcu ustanovili Zvezo absolventov kmetijskih šol ,,Srednja Koro§ka“. Ob tej priložnosti so se tam zbrale številne znamenite osebnosti koroške javnosti. Sam deželni glavar Wedenig je poleg svojega namestnika Fer-litscha, presidenta Kmetijske zbornice Gruberja, zveznega referenta za ljudsko izobrazbo dir. Schmida, direktorja Kmetijske zbornice inž. Kopetza ter številnih poslancev in funkcionarjev OeVP in SPOe ter končno tudi koroške Landsrnann-
sehafti prisostvoval tej ustanovitvi. Na to ,,svečanostno“ ustanovitev pa je prihitel s svojim spremstvom tildi celovški škof dr. Kostner, da da izraza svoji povezanosti s kmečkim ljudstvom.
Ob tej priložnosti so vsi govorniki poudarjali, kako je v današnjem času kmečkemu ljudstvu potrebna ,,poklicno; - strokovna izobrazba11, hkrati pa naglašali velike zasluge absolventov kmetijskih šol za napredek v kmetijstvu in zadružništvu. Takim ugotavljanjem se pridružujemo in še enkrat pribijemo svoje
torišče protislovij v. nasprotjih med narodi, ki zahtevajo svojo svobodo, in imperialisti, ki mešetarijo med seboj v ravnotežju koristi. Grško vprašanje se bo omejilo na okvir humanitarnega videza (repatriacija otrok) in političnih reminiscenc (ponavljanje po uradni dolžnosti obtožb proti nekaterim grškim severnim sosedom). Toda vse to bo uvod v prave politične probleme — probleme miru na Daljnjem vzhodu (Kitajska in Koreja ) in kontrole nad atomsko energijo. Tu bo — kot podpora imperialistov proti Sovjetski zvezi — vprašanje spoštovanja človeških pravic v sovjetskih satelitskih državah v. Vzhodni Evropi. Kot ,,bombe“ pa poudarjajo ameriški predlog, po katerem je ZSSR obtožena, da ni repatriirala vojnih ujetnikov. Razumljivo je, da bo osnovni boj v Političnem odboru.
Med gospodarskimi problemi je tudi vrsta zelo ostrih, kakor so: mednarodna akcija za polno zaposlitev in gospodarsko stabilnost v svetu (prvikrat pred Generalno skupščino) ; ekonomski razvoj gospodarsko nerazvitih držav; koncentracija mednarodnih naporov in sredstev za delo specializiranih agencij OZN.
Tudi tako imenovani socialni problemi obetajo zelo važna politična vprašanja: osnutek konvencije o svobodi informacij (prvikrat pred Generalno skupščino) ; ureditev statuta beguncev in razseljenih oseb (dosedanja ureditev preneha konec leta 1950).
Kolonialni problemi so letos omejeni na običajno analizo letnih poročil in na proučevanje vprašanj Jugovzhodne Afrike, ki jo je enostransko anektirala Južna Afrika; to vprašanje se vleče že od prvega zasedanja iz leta 1946.
Razen mnogih upravnih in prora-(Konec na 2. strani) ■utiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimi
prepričanje, da je znanje sila in da je ravno kmečkemu ljudstvu znanje najbolj potrebno. Eno pa moramo pri tem podčrtati in sicer to, kar nobeden izmed znamenitih govornikov — ne deželni glavar Wedenig, ne prevzvišeni škof dr. Kostner, ne Schmid, ne Gruber in tudi ne Fer-litsch — ni povedal: Da je ob takih spoznanjih končno čas, da se preko kmetijskih šol preneha z vnašanjem ponemčevanja v slovenske vasi (opozarjamo samo na Goldbrunn-hof) in da se k desetim kmetijskim šolam z nemškim poukom na Koroškem ustanovi še enajsta kmetijska šola s slovenskim poukom, ki ne bi imela za glavni cilj vzgojo šovinističnega kmečkega naraščaja temveč resnično strokovno izobrazbo.
Ko nemško govorečemu prebival-, stvu ne zadostuje več 16 kmetijskih šol in morajo zato ustanavljati tudi še Zvezo absolventov kmetijskih šol, je naša zahteva po ustanovitvi slovenske kmetijske šole v resnici upravičena.
Na to vedno pereče in tudi pri govorancah na tem slavju neomenjeno vprašanje bi hotel zbrano gospodo opozoriti in ji položiti na srce, naj bi bila tudi tukaj tako dosledna kot je pri žaljenju in zapostavljanju koroških Slovencev, bodisi pred volitvami v pastirskih pismih ali oh otvoritvi Miklavčevega mostu ali pa pri najprimitivnejših ukrepih v škodo slovenskega kmetijstva.
Tudi en absolvent kmetijske š*de.
Razstava slovenskih slikarjev iz Trsta v Celovcu
Kakor smo že v zadnji številki poročali, je bila zadnjo soboto odprta v celovški umetniški galeriji (Kun-stlerhausu) razstava slovenskih tržaških slikarjev. Razstava preseneča s svojo mnogoličnostjo in visoko kulturno stopnjo, in ji celovška kulturna javnost splošno priznava mednarodno raven.
Umetniki - razstavljalci, ki se sicer razlikujejo v načinu svojega umetniškega izražanja, se nam predočijo kot značajne in originalne osebnosti, ki v svojem iskrenem stremljenju ne poznajo poti konjuk-ture in jo odklanjajo, kakor jo odklanja vsak resnični revolucionar. Čutijo se dovolj močni, da oblikujejo svoja astetska načela in misli brez bojazljivih predsodkov in s prostimi rokami. Vsaka slika je živ odraz njihove narave, življenja in prelesti njihove skope, vendar mno« goobrazne kraške domovine. Kot odprte knjige govore številne slike in vodijo gledalce skozi ulice tržaškega mesta in kraških vasi in mu odpirajo pot v dušo človeka, ki se bori s stisnjenimi zobmi za svoj obstanek.
Med vsemi umetniki nedvomno najbolj dosledna osebnost je Lojze Spacal, ki se je razvijal v težkih življenjskih pogojih. Rojen leta 1907. v Trstu je obiskoval med drugim tudi akademijo Brero v Milanu in se v začetnih letih posvetil slikanju ljudskih folklornih motivov (,,Praznik predmetov11 — ki pa je iz poznejše dobe —), ki v svoji močni barvni mnogoličnosti človeka naravnost osvajajo. Preko različnih umetniških'smeri, zlasti „magičnega realizma11 (,,Matere'z vozički11), je našel umetnik, ki je šel skozi konfinacije in ječe nekdanje fašistične Italije pot do socialnega realizma, kateremu je dal svojstveno obliko v svojih slikarskih umetninah, ki so nastale že med vojno, zlasti pa v povojni dobi druge svetovne vojne (,,Kmetica11, ,,Perica11, ,,Kraševka11, ,,Plavži v Trstu11, ,,Na mojem dvorišču11 in dr.). Skop v oblikovnih sredstvih, v izbranih in silnih, vendar ne kričečih barvali in svoji ploskoviti nepla-stični jasnosti govori iz svoje slike kot poet iz mogočne epopeje.
Področja njegovega delokroga pa so prav tako rahlo sukedistično pobarvane monotipije, kakor različni motivi lesorezov, ki vse odkrivajo močno oblikovno moč mnogostran-skega, vendar samostojnega in originalnega, od vseh vabljivih vplivov neodvisnega umetnika.
Njemu sorodno umetniško smer obravnava tudi njegov rojak in učenec Rudolf Saksida. Kljub temu, da je občutiti v njegovih slikah še nekoliko Spacalovega vpliva v jasno začrtanih obrisih, ploskovitosti predmetov in barvah, se razlikuje njegova v strogi stilistiki oblikovana umetnost od močno povdar j ene-
ga človeškega čustva Spacala in si išče novo samostojno pot ter lastni obraz. O tem govore njegove ,,Pokrajine z voli11, ,,Terasa nad morjem11, ^Kompozicija11, i. dr., v katerih se zlasti močno izražajo barve, da ti včasih celo neprijetno šinejo v oči.
V močnih barvnih kontrastih, kakor pri Saksidi, odsevajo tudi slike Jožeta Cesarja, vendar je silna razlika v obliki izražanja in tematike ki gre v mnogih primerih naravnost v nasprotno smer. Slikovita široko-grudnost Sakside je zamenjana v tem delu razstavnih prostorov z živčnim nemirom in kritično nestrpnostjo Cesarja (,,Linotipista“, ,,Po-vratek11). Umetnika - samouka, kije rastel in se razvijal v težkih življenjskih razmerah (bil je pristaniški delavec), zanimajo predvsem socialni motivi, kakor jih prikazuje v svojih ,,šiviljah11, ,, Operacija”. Njegovi odlični portreti in slike pej-
S prvim septembrom tega leta so stopili v veljavo trije novi zakoni in sicer:
zakon o uravnavi trgovanja z mlekom, (mlečno gospodarski zakon),
zakon o uravnavi trgovanja z žitom in krmili (žilno gospodarski zakon) in zakon o uravnavi uvoza in izvoza klavne živine, mesa, mesnih izdelkov in masti (živino-prometni zakon).
Svoj izvor imajo ti za kmetijstvo zelo pomembni zakoni v dejstvu, da je prehranjevalna kriza v državah Evrope ponehala, da se je pričelo prosto meddržavno trgovanje s kmetijskimi pridelki, s čemer pa postaja čedalje večja nevarnost inozemske konkurence na trgu s kmetijskimi pridelki. Ti zakoni so bili poklicani v življenje zato, da zaščitijo avstrijsko kmetijstvo pred pretečimi gospodarskimi pretresi, da zajamčijo domačemu producentu zanesljiv odkup in gtabilne cene ter da onemogočijo divje, neregulirano uvažanje in izvažanje kmetijskih pridelkov.
Še predno so predlogi teh zakonov prišli v parlament, so posamezne stranke, še bolj pa interesna zastopstva pričela vsaka po svoje razlagati svoje potrebe in se navduševati za ,,njim“ potrebne ukrepe. Posebno pa se je ropot za in proti posameznim zahtevam stopnjeval za časa ob-ravnanja teh zakonov v parlamentu.
Sedaj, ko so ti zakoni stopili v veljavo, bo vsakogar zanimalo, kaj se je iz vsega hrupa in hrušča dejansko izcimilo.
Vsi trije zakoni so si v bistvu po-
sažev so pristen izraz njegovega značaja in gledanja na življenje, ki ga slika, kakor ga občuti.
Kakor Cesar je samouk tudi Av-renj Lukežič) ki se je zaman trudil, da hi prišel od svojega mizarskega poklica na zaželjeno umetniško akademijo. Po značaju in naravi melanholik, je mračen tudi v svojih barvah, ki otožno slikajo kraške krajine in tržaške motive (,,Povratek11, ,,Devinski grad11, ,,Istrska cesta11). Iz vseh slik odsevata globoka umetniška občutljivost in izvirni realizem, ki pri marsikateremu izmed ostalih umetnikov ne pride tako močno do izraza.
Kot akvarelist se nam predstavi Robert Hlavaty, ki je v svojem impresionističnem prikazovanju zelo nežen v barvnih intonacijah in prikupen v izrazu svoje občutljive notranjosti, čeprav se včasih nekoliko razblinja v premehki in nedosledni obdelavi zajete snovi.
dolini. Vsi trije določajo ustanovitev posebnih ,,Fondov11, ki jih bodo upravljale posebne komisije s sedežem na Dunaju. Tudi ustroj in upravna določila teh fondov so v bistvu ista. Upravljajo jih komisije, ki so sestavljene iz zastopnikov kmetijskih in delavskih zbornic ter zvezne trgovsko-obrtne zbornice v enakem številu le z razliko, da so predsedniška mesta prisojena kmetijskim zbornicam, dočim imajo ostale zbornice podpredsedniška mesta. ,,Mlečno gospodarski fond11 in ,,Žit-no-gospodarski fond11 upravljata komisiji, ki imata vsaka po 27 članov, dočim upravlja ,,živino-pro« metni fond11 komisija 9 članov. Komisije imajo po zakonu nalogo, da skrbijo za brezhiben odkup in vnov-čevanje mleka in izdelkov iz mleka, krušnega in krmskega žita ter izdelkov iz teh. Končno tudi klavne živine, mesa, mesnih izdelkov in masti. Zakon jim predvideva vrsto odredb, smernic in ukrepov, ki jih morajo skleniti in izvajati za dosego omenjenega cilja ter za jamstvo Stabilnih in po možnosti državno (motnih cen. Nadzorstvo nad delom teli komisij in denarnim poslovanjem ,,fondov11 vodi ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo.
Zakoni onemogočajo uvoz in prodajo inozemskega mleka, žita ali živine po nižjih cenah kakor so te na domačem trgu z določbo, da mora oni, ki te pridelke uvaža iz inozemstva, na meji s carino vred plačati poseben izravnalni znesek, ki pri mleku in živini lahko doseže višino 50%, pri žitu celo 00% od domače proizvajalne cene.
Ob novih kmetijsko gospodarskih in tržnih zakonih
Zasedanje generalne skupščine OZN
čunskih problemov, kjer so pomešana tehnična vprašanja s političnimi, je na dnevnem redu tudi vrsta pravnih problemov. Med njimi so zelo važni: formulacija mirnberških načel kot zakona o vojnih zločincih v morebitnih bodočih agresijah, zakonik o zločinih proti miru in varnosti človeštva, vzpostavitev mednarodnega kazenskega sodišča za sojenje držav, ki ogrožajo mir in varnost v svetu. Vse to so pravniško prikrojeni politični problemi, ki so bolj izraz sedanjega položaja v svetu, kakor izkušenj iz druge svetovne vojne, v kakršni obliki so prišli pred Generalno skupščino leta 1946. Kot krona teh političnih problemov v pravni obliki pa bo osnutek Deklaracije o pravicah in dolžnostih držav. Ob tem osnutku naj bi znova diskutirali o tem, ali in koliko nalaga sedanje mednarodno pravo državam, da se vzdrže pritiska, intervencije in agresije proti drugim državam, da med-
sebojno mirno sodelujejo in žive kot dobri sosedje.
V zadnjem trenutku je g. Trygve Lie prvikrat izkoristil svojo pravico generalnega tajnika, da je osebno sprožil tudi svoje politične predloge. Gre za njegov predlog, da bi na Generalni skupščini sprejeli 20 letni program za čuvanje miru preko Združenih narodov.
To je torej dnevni red, ki obsega probleme vojne in miru. To je me* šwica aktualnih in perečih problemov, konfliktov in abstraktnih predlogov, da se ohrani mir, razvije mednarodno sodelovanje ter obsodijo pritisk, intervencija in agresija. Zato je svetovno javno mnenje po pravici uprlo -oči v dnevni red in delo te Generalne skupščine Združenih narodov. Ta skupščina nudi vladam vseh narodov dovolj priložnosti, da dokažejo svojo vdanost miru in z dejanji uveljavijo svojo resnično mirovno ofenzivo.
Trgovanje z mlekom in mlečnimi izdelki
V zakonu o uravnavi trgovanja z mlekom je glavna skrb posvečena — pa čeprav samo s kratkim stavkom povedana — obveznosti, da mora na eni strani kmet pridelano mleko oddati mlekarni in da je ta na drugi strani dolžna, da mu odvzame na razpolago dano mleko. Zakon predvideva geografsko razdelitev producentskih okolišev na posamezne mlekarne, kakor tudi dodelitev oskrbovalnih središč, ki jih morajo mlekarne zalagali z mlekom. Za dosego enotnih proizvodnih in potrošniških cen za mleko in mlečne izdelke predvideva zakon izenačevalne prispevke od cene mleka in izenačevalne prispevke za izenačenje transportnih stroškov, ki jih mora fondu dostavljati podjetje, ki ali mleko odkupuje od kmetov ali pa ga prodaja predelanega posameznim potrošnikom in malim trgovcem, če kmet proda mleko neposredno potrošniku oz. malemu trgovcu, mora tudi on plačati ta izenačevalni prispevek.
Bogdan Grom, ki se udejstvuje na najrazličnejših področjih slikarske umetnosti, je najmlajši med razstavljalci. Nekoliko impresionistično navdahnjen, se udejstvuje v olju, akvarelih, lesorezih, čeprav njegov umetniški izraz še ni popolnoma ustaljen in njegovo umetniško oblikovanje še ni dovolj dosledno je vsekakor izrazit slikarski talent, ki s svojo umetnostjo zelo prijetno osvaja občinstvo.
Razstava, ki jo je priredila Slovenska prosvetna zveza tako za slovensko kot avstrijsko publiko, je prepričljiva slika našega slovenskega Primorja in našega Trsta. Pokrajina in ljudje, vsa svojstvena stvarnost te naše zemlje, ki se je razvijala v najbolj težkih zgodovinskih pogojih, najdejo v tej sliki svoj pristni, nepopačeni obraz. Nam koroškim Slovencem pa še posebej odseva iz nje košček naše skupne domovine, ki nas v svojem okrilju tudi v tej obliki prav toplo objame.
Vsem ponovno toplo priporočamo obisk celovške umetniške galerije (Kiinstlerhaus), kjer bodo ostala razstavljena dela slovenskih slikarjev do 15. septembra. T. §.
Razen navedenega zakon preprostemu človeku ne pove nič določenega, kajti za izvajanje tega zakona je predvidenih še mnogo odredh in smernic, ki jih mora komisija pripraviti najpozneje do 28. februarja 1951. Do tega časa pa poteka trgovanje z mlekom po do sedaj veljavnih načinih.
Trgovanje z žitom in s krmili
Zakon o uravnavi trgovanja z žitom poleg tega, kar je že zgoraj povedanega o vseh zakonih, pove še to, da mora ministrstvo za kmetijstvo do najpozneje 1. julija vsakega leta ob upoštevanju domačih proizvodnih možnosti izdelati načrt za uvoz in izvoz krušnih in kritiških žit. ter izdelkov iz njih za naslednje gospodarsko leto. Tudi tukaj so predvideni za dosego državno-enotnih cen moke in kruha izenačevalni prispevki fondu. Izenačevalni prispevek se bo urejeval pri dovozu žita v mline in pri odvozu moke iz mlinov. Znesek izenačevalnih prispevkov od iz inozemstva uvoženega žita naj se po zakonu uporabi — v kolikor potrebno — za stabilizacijo cen domačega žita, nadalje moke in kruha, za zagotovitev domače proizvodnje krmskega žita ter tržnih možnosti za živino, in končno tudi za utrditev gorskih kmetov.
Trgovanje s klavno živino
Zakon o uravnavi uvoza in izvoza klavne živine itd. prav tako določa urejene razmere in načrtovanje pri izvozu in uvozu od strani kmetijskega ministrstva. Zneske izenačeval-nega prispevka mora fond po zakonu uporabiti za pospeševanje odkupa živine ter za olajšavo in pocenitev preskrbe z mesom in mastjo.
Pri obeh zakonih so predvidene številne izvajalne odredbe in smernice, ki morajo stopiti v veljavo najpozneje 31. decembra 1950. Do takrat je v veljavi še dosedanji način trgovanja.
Od formulacije izvajalnih odredb in smernic k tem zakonom zavisi njihova dejanska vrednost za avstrijsko kmetijstvo. Kakor pa kaže v zadnjih dneh hrup okoli določanj*1 žitnih cen, pa bodo vse odredbe izzvale samo novo vsestransko podražitev, ki bo kakor doslej šla na račun kmečkega proizvajalca in kon-zumenta navedenih pridelkov. Kljub vsem fondom kmet ne bo dosegel prepotrebnega zboljšanja cen in delavec ne zboljšanja svoje življenjske ravni. Navmesni trg in prekupčevalci v svojo zgubo nočejo popustiti niti za groš, ker nobeden od zakonov tega jasno ne določa niti ne predvideva. Prej so molzli kmeta )11 konsumenta ,,gospodarske zve/A] ’ sedaj ga bodo ,,fondi11, ki bodovz ževali ogromen aparat nastavlj1 cev.
„Torej v torek ob pol sedmih pri električni uri v parku! Prideš?"
„Se razume, da pridem."
„Pa ne kakor zadnjič, Lidija, ko sem čakal pri spomeniku, da bi bil skoraj olesenel! Toliko znancev je prihajalo mimo, vsak me je vprašal, koga čakam, vsakemu sem drugače lagal, tebe pa sploh ni bilo od nikoder! Ako se to še kedaj ponovi, te nič več ne pogledam."
„Saj sem ti vendar že povedala, Milan! Kako si res čuden! Ali kaj morem zato, če šef malo pred šesto naroči še to in to in to? Ob desetih zvečer sem še zmeraj čepela v trgovini. Kar Angelo vprašaj, če mi ne verjameš! Seve, ona je pomočnica, vsaj ve zakaj dela, jaz se pa moram vse dolgo leto pehati zastonj, a vrhu tega me še ti sumničiš."
In Lidija sklone glavico, tako jo zna samo ona na svetu (se zdi Milanu), in ljubko pritisne robček na oči. Joka? Oh, tako hudo pa spet ni mislil, prav res ne! Milan že tako sam ve, kakšen križ je s šefi. Kadar vse poka in gre narobe, takrat pa nad vajenca! Se tudi njemu včasi zgodi tako. Ondan je šefova hčerka spodrknila pri maturi, tista nafrfrana Ines. Je mislila, da bo ves svet zlezel pred njo na kolena, če si spači domačo Nežo v napihnjeno Ines, zdaj pa ima koprivovo krono in je le Neža ostala Neža: tako so jo pogrnili pri maturi, da se bo leto dni pobirala in še ne ve, ali se bo pobrala! Ardun, to ji Milan privošči polomijo! Samo šef je bil pa res tak tisti dan, da je kar grmelo iz njega. Celo tolikanj se je pozabil, da je zamahnil proti njemu. Saj zadel ga ni, Bog ne daj, ko bi se bilo to zgodilo! Milan bi planil nadenj in bi ga bil kar pri priči spestil! No, kljub temu mu že pokaže, kaj se to pravi. Mar je nameščencem v trgovini, če se takale nežasta Ines pogrne pri maturi! Učila naj bi se bila, kakor se je on, pa bi ji šlo kakor njemu, ki je drugi letnik trgovinske nadaljevalne šole izdelal s prav dobrim uspehom! Pa mora Milan dan za dnem delati v trgovini, šefova Ines si pa niti čevljev ne zna osnažiti sama. Takega dekleta on niti' v koruzo ne bi bil del za strašilo, o ljubezni se pa ne meni z njo, če ji da stari tudi devet trgovin za doto!
Lidija ne tišči več robčka na oči. Zadovoljno se poigrava z njim in je vesela, da se je Milan tako razvnel. Seve, kaj on iz manufakture prav za prav ve, kako je v špeceriji! Misliš včasi, da daješ poper, pa se ti primuzne v roke vrečica s cimtom. Pa daš mehko moko za trdo ali narobe, celo št. 1 namesto št. 0, potem pa joj, ubogi kodri, ko privihra srdita kuharica ali celo milostljiva sama! Kako je kaj takega sploh mogoče v solidni trgovini in celo nasproti tako stanovitni stranki?! Ali misli gospod, da ima opravka s kako frk-ljasto vajenko? Nak, nikdar več ne prestopi gospa praga v tako trgovino! Za pošten denar hoče imeti pošteno blago, ne pa, da bi ji kdo obešal zaležano robo, ki je nikomur več ne more naprtiti!
Ko bi Milan vedel, kako potem zadaj v skladišču razsaja grom! Nikoli več ne bi tekel Lidiji žal besede, pa da bi jo tudi moral čakati vso noč! Kako naj se vendar pokaže med ljudi, če je od joka zatekla pod očmi!
Oh no, saj Milan vse razume in ve in je že več ko stokrat sklenil, da ne bo Lidiji nikdar več očital zamud, a naposled ga vselej kar samo zapelje.
»Torej v torek ob pol sedmih?"
»Pri električni uri."
Sežeta si že v roke za slovo, ko se Milan domisli: '
»Koliko potrebuješ za bluzo?"
»»čemu?"
»Kar tako!"
»Ali otvarjaš salon?"
»No povej, če hočeš!"
»Dva metra. Kaj malega bi morda še °stalo."
»Prav: dva metra. Etamin? Svilo?"
»Kam pa misliš! Saj mi je še zefir pre-drag."
»Kdo vpraša po ceni, kaj ti je všeč, po-^e) > se smehlja Milan in že ugiblje o arv' Olivnozelena pologa z rižastimi Svetlo pšenično-rjavo s cvetjem?
. , sinje, pa da se preliva v morsko-*clen0?
tvorci?
Norda
»Kako je skrben", omotično premišlja aija in se kar ne more odločiti.
»Zakaj nočeš povedati?" postaja Milan nestrpen.
„Oh, ko ne vem. Nič: kar bo tebi všeč," poveša Lidija oči in se nasmehne. Kakor ribica je drobna in vitka, ko odhiti po vrveči ulici. Milan postoji, gleda za njo in nažge cigareto. Ardun je danes moški! Zdaj mora dekle vedeti, da jo ima res rad! Dva metra, kaj se bo to poznalo pri kosu!
»Svilo Bemberg izberem!" si važno razlaga. »Prekrasni vzorci! Kar mimogrede si pripravim, stisnem pod suknjič, pa je . .."
Seve! Koliko znosi Ines, ko ne vpraša ne hudiča ne beriča, ardun, pa je vse dobro! Včasi privohlja šef, pomočniki pa kakor avtomati::
»Oprostite, gospod šef, to je šlo za gospodično!"
In je opravljeno. Če bi kdo le kaj zaslutil in jel sitnariti, bo znal že tudi on povedati, da je šlo za — gospodično. Ako se vsem obnese, zakaj se njemu ne bi?! — Kaj gre res gospodična Ines tamle? Menda ne vohlja za Milanom? Ko bi bila kaj ujela, kar sta se menila z Lidijo?
Vajenec Milan je sam nase jezen. Včeraj in danes mu kakor za stavo gledajo na prste. Poslovodja, blagajničarka, pomočniki in še gospodična Ines, vsi kakor da nimajo nobenega drugega posla, ko oprezati za njim. V mislih je izbral tisti sinji marocain s cvetjem v pastelno zasen-
čenih barvah. Nekajkrat je že zastavil škarje, pa se je brž oglasilo:
»Milan!"
In Milan sem, Milan tja, Milan in Milan in Milan, kakor da so se res vsi zakleli! In torek je tu in ura je pet...
Zdajle. E, smola, poslovodja kliče! A, tako: police naj pospravi tam pred šefovo pisarno? Hvala Bogu, bo vsaj sam. Smuk, tale kos! Da, to ie tisti. Zik-zik-zik, dva metra sta, če ne celo dva in pol. Malo navšev je šlo pa nič ne de. Hitro pod pult in v papir!
»Milan!"
»Takoj, prosim, takoj!"
»Kar bodi tam, Milan, samo glej, da ne bo površno narejeno!"
Milan razume: ni naredil površno. Dva metra in pol, to je vendar temeljito! Ali je res zopet Ines pri šefu? Le kaj to mijavka? Da bi jo spak, njega obira!
»Veš, papa, take nesramnosti pa paglavcu le prepovej. Kaj ga briga moja matura!"
Ardun, pa ga je res poslušala! Da je ni sram, takole vleči na ušesa! Prav, saj je slišala svojo sramoto! Kar zažvižgal bi, tako je vesel.
Koliko ima ta Ines zmeraj povedati! Da se staremu sploh ljubi poslušati!
Pet minut manjka do šestih, a Ines se še ne gane. Kaj zlodja, ko bi se ji kaj sanjalo? Da se ni mogel zadnjič bolj pre-(Nadaljevanje na 4. strani)

Marija Pučko:
Mamika
,,Mamika,“ je zajokalo mimo nje. Tako obupno, zategnjeno, ko da bi nekdo v zadnjih mukah prosil pomoči, življenja. Kakor da se je izvil velik kamen doli v goricah in zdaj drsi v grapo z divjo silo, lomi tres-je, da vpije zemlja in joče sleherni trs v ugašajoči dan od bolečine.
,,Mamika, mamika, joj...“ Postavila je burkle v kot, trdo, da je zaropotalo, odstavila je žgance, ki so počasi vreli v široki peči. V loncu je godljalo, eh, saj se ne prismodijo tako kmalu, zmešala jih ho že še. Vaneka še tako ni s paše, zamotili so se otroci pri igri in Anika še ni prišla s gosposkega. Vsaj za četrt ure jim nategnejo vsak dan, če se že za več nategniti ne da, je mislila.
A Joža, njen mož in Franček, njen najstarejši, ti moj Bog — ali bosta sploh prišla kdaj, njen mož in njen sin? Ali se bosta še vrnila ali jih ne bo nikoli več in bo vse zaman, njena molitev, njeno isovra-štvo in njena ljubezen?
Gorice so šumele. Pod širokimi listi trte je drhtelo grozdje, veter se je lovil v gozdu pod goricami in na travniku spodaj so vriskali pastirji. Odgovora pa ni bilo na njeno vprašanje, zemlja ga ni dala in ne večer. Stala je na pragu, naslonila se je na podboje vrat, zadnji sončni žarek je padel čez njeno postavo. Ni čutila tega žarka, čutila je le pekočo bolečino v križu in roke so ji izmučene visele ob telesu. Rane so jo pekle od koša, ki ga je nosila ves dan iz doline na hrib in koruzo v njem in tikve in krompir. Na hrbtu koš, ki ga je sicer vedno nosil mož ali sin, v srcu pa bolečino, ki je vpila že sedem mesecev brez odziva. Bolečino, ki je kričala v srcu vini-čarke Lize en sam klic: ,,Moj Joža, moj Franček, moj mož, moj sin!“ In ni vedela, za katerim ji je bilo težje, za možem ali za sinom.
Ozrla se je proti Ptuju. Vztrepetala je, kakor da bi jo zmrazilo. Joj kolikrat na dan se je obračala v to stran! Kolikokrat s kletvijo, upanjem in obupom, ljubeznijo in sovraštvom. Tam pa je stal grad na sivi skali, dvignjen nad pokrajino kakor prekleta, zlovešča pošast. Drava j
temnela pod njim v njegovi senci in cesta, ki se je vila pod gradom, je postajala mračna in siva, kakor da so kletve iz gradu padale na cesto in na Dravo, na Haloze in na skalo pod njim, ki je bila brez življenja, ko da bi se aavedala, da nosi morje solz na svojem kamenitem telesu. V nočeh se je v Dravi zrcalil odsvit večerne zarje, da je postajala v mesečini krvava, ko da je izpila kri, prelito na Borlu, kri iz raztepenih hrbtov in rok.
Grad je stal mirno in vedno enako. Milijoni kletev niso premaknili zidov ne roke tisočev, ki so že trpeli v njem. Vihar je zaman divjal preko njega, spremenil ga ni ne obup in ne brezupna ljubezen. Sovraštvo ni zrušilo temeljev in ne krivica, segajoča iz preteklih stoletij v sedanjost, stal je kakor da mu je stati do poslednjega dne in št* v večnost. Gledala ga je, kakor da bi ga hotela sežgati v ognju tega pogleda, kakor da v tem večeru prvič gleda te sive zidove in njihov pomen. Večerna luč je padala nanj, strahotno so zrla z žico prepletena okna na vse štiri strani, strahotno ko grožnja in smrt. In vijugasta pot na grad se je zalesketala, s krvjo oškropljena cesta, po kateri so jetniki dan za dnem v vozove vpreženi vozili vodo, je bila trda, kamenita, kakor da je izpila vso krutost življenja in okamenelo bolečino jetnikov.
Mati je stisnila pesti. Proti skali, proti gradu in proti krivicam. Proti z žico prepletenim oknom, kjer sta umirala njen mož in njen sin. Sedem mesecev že je strmela vsak večer proti Borlu s stisnjenimi pestmi in z nemo grožnjo v očeh. In s prošnjo, ki je bila zaman. Pa njen sin Franček tako ni maral prošenj, teh brezmiselnih poniževanj, ne, le kruha, samo kruha naj mu prinesejo, je naročal doli pri studencu, kamor so hodili po vodo. Kruha je prosil njegov obraz, v katerem je zapisal glad s trdo roko svoje znamenje. Franček je vozil vodo, v mrazu in vročini z ostalimi jetniki potiskal voz, stal je med ojesi, bil je vpre-žena živina in samo eden izmed
,,Mamika!“ Ali ni zajokalo zopet? Ali zavpilo nekje čisto blizu? In ali ni bil glas, ki je vpil, glas njenega sina? Ko je bil še otrok, jo je klical tako, pozneje ne več. Saj je bil Franček fant, da je bila ponosna nanj. Kako lepo ji je samo znal pripovedovati o vsem tistem, radi česar so ga potem zaprli. In neke papirje z zvezdo na prvi strani je nosil domov, pa ji je bral iz njih. Kako ji je pravil o goricah, o tistih gosposkih, ki je v. njih ona pustila svoje življenje, kako vendar ne pripadajo gospodi, temveč njim, njim, ki so morali delati, s svojo roko se dotakniti slehernega trsa, prekopati vsak košček zemlje. Ni razumela sicer vsega tistega, kar ji je pravil, vedela pa je vendar, da je hotel nekaj dobrega, velikega in pravičnega. Potem pa so ga odpeljali, Frančka in moža. Sosed je izklepetal, da je videl pri njih neke tuje ljudi in da so tisti trije tujci imeli celo orožje. Oh, saj je morda res videl, ko jih je Franček pripeljal, pa bi vendar lahko bil tiho, jezik bi si rajši odgriznil, je mislila o sosedu in se jezila nanj, čeprav je vedela, da se ni zavedal, kaj je storil, in da tega ni hotel.
Pribežala je Anika po vrateh. Tekla je, da ni mogla do sape. Z razmršenimi lasmi, ruta ji je zdrknila na rame in s potnim obrazom je obstala pred materjo. Mati se je prestrašila, beseda ji ni mogla čez ustnice, slutnja nečesa groznega ji je trepetala v očeh.
,,Mamika, Franček je pobegnil. Iz avtomobila, ko so jih peljali v Maribor čeprav je bil zvezan. Streljali so za njim pa ga niso mogli zadeti. Franček je bežal ko zver pred psi, avtomobil pa je vozil dalje. Menda bodo spet streljali in so jih zato vlekli v Maribor. Pa sta stopila dva gestapovca z avtomobila, vrnila se v grad in so pustili pse za Frančkom. Zakaj le še ni bežal in bežal? Našli so ga. Na kleti je ležal, lačen, truden in zbit. Psi so ga izvohali. Ko jih je opazil, je bila klet že obkoljena, on pa je bil brez vsega. Hotel je bežati, sredi med njii\i se je vrgel s kleti, pa ni mogel nikamor, streljali so. Pet strelov je dobil v nogo, pa ni mrtev, živi, naložili so ga na voz in so šli z njim. Grajska viničarka je prišla v gorice po mene, šla sem k vozu, pa so me sunili s ceste in so ga peljali proti Ptuju. Pokleknila sem in prosila, naj bi mi povedali vsaj, kam ga peljejo. Gestapovec pa se je surovo zarežal in udaril po konjih, da je Frančkovo čelo postajalo potno od bolečin. Gotovo so šli z njim v Maribor in bo ustreljen. Ko sem se odtrgala od voza in bežala domov, da ti povem, je Franček zaječal. Glavo je dvignil na vozu, hotel mi je nekaj naročiti, pa ni mogel, padel je v nezavest. ,,Mamika“, je zašepetal, solze je imel v očeh, jaz pa sem bežala, da ga ne bi gledala več in da ne bi on trpel še z mojo bolečino.“ Odsekano je pripovedovala Anika, na steno se je naslonila in zahlipala v joku.
Takrat se je večer zgostil, veter je zganil klopotce, da so zapeli, kakor da bi hoteli zvoniti haloškemu otroku na najtežji, zadnji poti. Na pragu bajte je klečala mati, brez besed in brez solz. Samo roko je pritiskala na srce, kakor da bi hotela zajeziti odtekajoče življenje.
Tisto uro so ustrelili njenega sina Frančeka, ki je že itak umiral od dobljenih ran. Vse do goric je jek-nil strel, do njegovih goric, v katere je njegova kri pisala ime tistega, ki mu gorice pripadajo, tiste lepe gosposke gorice.
Haloška mati ni mogla do besede, preveliko je bilo, ni še mogla doumeti sinovega življenja ne njegove smrti, iskala ja še z motnimi očmi in neizgovorjenim krikom. Iz grape pa je vpilo k njej, do Borla je odmevalo, trgalo se nad Dravo in umiralo v Halozah tisto neizgovorjeno sinovo naročilo. In iz trsja, ki se je ovijalo z mrakom, je rastlo tako glasno in se vezalo v končno besedo: ,, Mamika — mamika...“
MOJ PRVI NOSOROG
Lov na nosoroge je nekoliko laž-ji kot lov na slone in povodne konje.
Nosorogi malo potujejo; le ko nastopi suša, si iščejo vode po raznih mestih in zato zapustijo pašnike.
Odrasel nosorog se najlažje ujame v zato izkopani jami. Tudi z razprostrtimi mrežami ga lovijo, vendar pa ta način ni zelo zanesljiv in je precej nevaren. Le enkrat mi je uspelo, ujeti nosoroga s pomočjo mreže. Pri tem sem zgubil dva od svojih pomagačev. Od tedaj mi ta način ni všeč-
Najprej je treba odkriti pot, po kateri gre s paše k vodi. To ni težko. Nosorogi si izhodijo pot, ki jo potem vedno uporabljajo. Neznanska teža njih teles stlači vse ob tla. Tako bi lahko takole izhojena nosorogova steza izvrstno služila kolesarjem. Mnogokrat, in to sem dostikrat videl, pohajajo nosorogi po že od slonov utrjenih poteh.
Ob taki stezi ležijo mnoge male jase. Na teh vselej pripravimo jame.
Čudno je, da vedno več teh živali, četudi ne živijo v čredah, uporablja isto pot. Tudi sem opazil, da uporablja kako stezo vedno en in isti nosorog, ali kvečjemu, da teče z njim še samica ali kaka mati z mladičem.
Ali povedati moram, da mi je mnogo prej uspelo, uloviti indijske, zlasti otoške nosoroge, ko pa afriške.
Temu je v glavnem vzrok v rastlinskem svetu, med katerim te živali na obeh celinah živijo.
V Aziji, posebno na otokih, prebivajo nosorogi ob bujnih robovih pragozdov. Malokdaj se odstranijo daleč od gozda, ker so le-tam varni pred zasledovanjem in zaščiteni pred soncem. Nosorogi so nočne živali, ki najbolj vroče ure dneva prespijo.
Rano zjutraj odcapljajo do napajališča, kjer si pogasijo velikonsko žejo ali se včasih tudi v blatu okopljejo, nakar gredo k počitku.
Tildi na otokih hodijo nosorogi po istih stezah, vendar pa se ni zanesti, da uberejo vedno isto pot.
Prvega nosoroga sem ujel na Javi.
Neko samico sem opazoval skozi več noči, ko se mbil na lovu na opice, in sem odkril, da obišče sleherno jutro neki tolmun, da se tam najprej napije in potem še v blatu povalja.
Žival je prišla kakih pet sto korakov od vzhoda, da jo ubere po kopeli spet v gozd po neki le sto metrov dolgi bližnjici.
Takrat sicer nisem bil pripravljen za lov na nosoroge, vendar pa nisem hotel, da bi mi ugodna priložnost ušla.
Sredi bližnjice, po kateri se je žival navadno vračala, ne daleč od gozdnega roba, sem dal ob žgoči* dnevni pripeki izkopati jamo in jo pokriti s suhljadjo. Imel sem le malo upanja, da bo žival stekla v to jamo.
Hotel sem tudi tu uporabiti zvijačo, ki sem jo uporabljal pri lovu na nilske konje. Sklenil sem, da ustrelim malo prej, ko pride do pasti, da bi tako žival oplašil in vzpodbodel.
Noč sem prebil na svojem visokem oprezovališču in čakal jutra. Lovska strast in malarija sta me tresli, ko se je gospa nosorogica pojavila nekoliko kasneje kakor navadno.	'
Še med potjo proti napajališču se je večkrat ustavila, da bi se še založila z nekolikimi sočnimi grižljaji.
Glasno je prizvenelo nje srebanje do mene, ko se je napajala.
Proti vsej navadi se ni okopala. Bržkone radi tega, ker je že bil vroč rlan in je hotela gimprej dospeti v zaščite gozda. Ali pa jo je svaril kak nam neznan čut pred nevarnostjo?
Nerodno je stopila žival po običajni poti. Zdelo se mi je, da hodi oprezneje in počasneje ko navadno.
Le še deset metrov je bila oddaljena od jame. Naperil sem puško.
No, kaj pa to? žival se je ustavila in obotavljala. Opazila je tisto ,,novo “ na stezi.
Zdaj pa je bilo treba urno ravnati, preden se izogne jami in se vrne. Najbrž je kaj sumila, ko je opazila na svoji sicer ravni izhojeni poti neko neznano, zeleno odejo in grmičje.
Naglo sem dvakrat zaporedoma ustrelil, žival je vsa splašena zdirjala naprej in se ujela v jami.
Kakor pri povodnem konju, je tudi pri nosorogu težko spraviti žival iz jame, razen lega pa je nosorog še mnogo bolj divji, besen in neugnan. Zelo dolgo traja, preden se pomiri.
Gela dva tedna sem pustil jetnico
v pasti, ji dajal malo krme in še manj vode, da bi jo tako napravil krotkejšo in da bi se privadila človeku. Potem šele sem dal ob eni strani jame izkopati rov, postaviti vanj izredno močno napravljeno kletko z vrati, obrnjenimi proti jami.
Minuli so trije dnevi, preden se je nosorogica podala v. kletko. Spet je zmagala lakota. Kako velika je morala biti njena žeja, priča to, da je izpila več ko dvajset veder vode.
Dvajset domačinov je moralo porabiti vso moč, da so kletko potegnili navzgor po strmini, šest tednov je trajal prenos do obale.
Enajst nosorogov sem zvabil za časa svojega lova v jamo, enega pa sem ujel v mrežo. Trije so poginili, devet pa jih je potovalo v razne živalske vrtove in menažerije vseh celin.
Toda lov se ni vselej odigral tako gladko, kakor pri prvem nosorogu. Mnogo zabavnih, pa tudi resnih doživljajev je bilo treba prestati in mnogo ljudi je pri tem izgubilo življenje.
Po J. Delmonta — P. Petrišič
HiiiuiiaiiiiiiiiiiiiiHiifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinniiiiiiiiniiiiuiiiiiiiiiiiHiiiniiiHiiiiiiiiuuiiiiimiiiiiiniiiiiiiiiiitiiiiiiiuiii
VHetkuccek t{uU
(Nadaljevanje s 3. strani) vidno ozreti naokrog, preden je omenil Lidiji zastran blaga!
„Da, da, papa, boš videl..."
Tak zdaj se je šef naveličal žlobudranja. Milan je bil že prav res v skrbeh. Čemu ga neki blagajničarka tako sumljivo gleda? Smeje se mu. Zlodja, če mu le papir ne moli izpod suknjiča? Brž za vogalom bo stopil v vežo in si popravil.
Koliko je danes ljudi na ulici! In vsi ga tako čudno gledajo. Zjjala neumna!
Kakor, da niso še nikdar videli vajenca iz trgovine za manufakturo. V vežo? Nak, tu je še preblizu. Na drugo stran ulice pojde in za ovinkom na hotelsko dvorišče.
Mu je že zopet Ines za petami. Kaj pa ima danes, da je kakor smet ves dan na cesti?! Nič ne kaže drugače, kakor da jo ubere naravnost proti električni uri.
Hej, oči ima Milan kakor jastreb! Je že zagledal Lidijo, ki ga še vedno ni opazila. Na uro gleda. Pet minut čez pol, no, to še zmeraj lahko velja za točno. Kam je neki zavila Ines? O ti zvrhana nadloga, skozi jo reže za njim! Bo najbolje, če počaka, da pojde mimo.
Milan čaka, a tudi gospodična Ines sc je obrnila nekje pred izložbenim oknom. Ko bi mogel kako namigniti Lidiji. Nič: kar naprej pojde.
In gre in se čez čas malo spet ozre: Ines gre za njim.
„Pa naj gre!" se jezi Milan in ima komaj še petdeset korakov do ure, kjer hrepeneče čaka Lidija.
,,Milan", mu zdajci položi Ines roko na ramo.
„Klanjam se, gospodična!"
„Pap je naročil, da pojdi z menoj k vrtnarju. Greva po kakteje."
Milan je kakor mak. Lidija mu maha z rdečim nageljnom, Ines pa zviška in smehljaje:
„Ne veš, kako krasne kakteje! Okrog trideset jih je. V balkonski sobi si uredim kar plantažo in te povabim, da si jo ogledaš."
Čisto pri uri sta. Lidija je bleda, Ines pa kakor za stavo:
,,Samo paziti boš moral, da se ti kaj ne zgodi. To je vse bodičasto. Gorje, če se katere dotakneš z jezikom! Pa kako lepo cveto! Taki nežni cvetki, pa spet tako veliki, cvetovi kakor najlepše vrtnice! Boš videl, kako rad jih boš hodil gledat! Samo na jezik pazi!"
Da, jezik! Hej, ko bi zdajle hotel tej strupeno zgovorni Ines omrtviti. Ardun bi ji Milan privoščil.
,,Kaj neki misli Lidija? Ali bo počakala?" se skrivaj ozre vajenec in se malone opoteče: Lidija si tišči robček na oči. Zdajle je vrgla rdeči nagelj na tla in mendra po njem. O, Lidija, ko bi vedela...
„Hitro stopiva!" priganja Ines in spet
govori o kaktejah, o bodicah in o jeziku.
„Oh, saj res, v čem boš pa nosil?" se Ines kakor iznenada domisli. Le zakaj se tako hudobno smeje? Ali je zagledala Lidijo?
„Kar nazaj domov stopiva, Milan, po cekar ali kaj takega."
In že gresta, kakor da zdajle proti sedmi uri Milan res nima nobene druge skrbi mimo bodečih kaktej. Ustnice si je že do krvi nagrizel in vse se tare v njem, taka jeza ga kuha. Ježev bi gospodični natlačil v nedrija, da bi imela dovolj bodic ako jih jej še primanjkuje! In kako govori, pa prav zdajle, ko gresta mimo ure! Lidija se jim je umaknila in še zmeraj mendra po rdečem nageljnu. I, ko bi vedela, kako je Milanu pri srcu ... Z očmi in roko ji skuša dopovedati, naj počaka, toda kaj, ko se neumnica niti ne ozre! Kakor da ima oči priklenjene k tlom. Pa se človek meni z ženskami, če se moreš!
„Glejte kakteje!" pokaže Milan gospodični, da bi vsaj z glasom vzdramil Lidijo, tedaj pa mu zdrkne izdajalski zavitek izpod suknjiča. Lidija še zmeraj nič ne vidi. Ines pa se hudomušno nasmehne:
„Viš, viš, to za ta čas tudi lahko shraniš v trgovini."
Vajencu bučij v glavi kakor pod slapom in nalik skozi kopreno opazi, kako Ines poredno ogleduje potrto Lidijo.
„Gospodična!"
,,Ali se ti je kaj storilo?" se zvonko smeji Ines.
„Saj je od konca do kraja vse strto!" trepeče Milan in zajeclja:
„Gospodična!"
„Zdaj si mi že dvakrat zapovrstjo povedal, da sem gospodična. Kaj te pa žuli?"
„Sem hotel reči ..."
„čemu pa ne rečeš"
„Ko bi vas prosil..."
„Mene? Česa neki?"
Lidija še zdaj mendra po nageljnu, gleda v tla in menca robček med prsti, Milan se ozira kako>- ponesrečenec sredi viharnega morja, Ines pa priganja:
..Stopiva, stopiva, da vrtnar ne zapre!"
„Nemara je že zaprl?" zasveti dečku iskrica upanja, a gospodična noče razumeti, češ:
„Bova pa pozvonila. Samo hitro stopi! Hodiš kakor bi imel čolne na nogah."
„Zato sem hotel reči, gospodična. . ."
„Kar pusti! Boš že jutri povedal ali pa doma v trgovini."
Milanu se megli pred očmi in kakor slepec tava kraj Ines.
„Zdaj je konec", se mu zazdi, ko zastoka liki v groznici:
„Ko bi rajši jutri šel po kakteje."
„Ne bo časa", odloči Ines in onemi, dokler ne vstopita v šefovo pisarno. Na mizi leži bala sinjega marocaina s cvetjem v pastelno zasenčenih barvah in Milanu se zdi, da se sinjina razliva v pogubno morje, ko začne Ines odvijati blago in primerjati k njemu ono, ki je zdajle odmotala iz njegovega zavitka.
„Merkurček ljubi, papa," se zmagovito smeje ta vitka šefova hčerka in pogleduje Milana kakor ščuka svoj plen. „Kavalir-ček je tudi, samo popoln še ni, ko pusti miljenko jokati tamkaj pred uro in toliko časa stati, da je že pomendrala ves na-geljček, ki ga je namenila njemu."
V šefovih očeh se vžigajo bliski in strele. Po pisarni odmeva grom. Milan prosi in joka in obljubuje ter je ves skesan in potrt, preden doseže odpuščanje. O, ko bi vsaj Lidija vedela, kako se mu godi!
Brez izdajalskega zavitka odhiti potlej proti električni uri in se kakor mornar za danico ozira za Lidijo, toda o dekletu ni sledu. Samo pomendrani nageljček mu iv lostno priča, da je ne bo več.
„Ko bi ji le mogel povedati", polglasno ponavlja Milan in niti ne vidi,s kako vabljivimi pogledi kliče Lidijo gizdav študent. Čez dolgo zavije v park. Na klopi pod najbolj košato rdečo bukvijo v tesnem objemu šepečeta dve senci.
„Kako ti je ime, praviš?" vprašuje moški glas.
„Lidija", dahne dekliški s tolikšno toplino, da Milana do bolečin zaskeli. Kakor bolnik leze domov in se mu zdi, da mora umreti, ko pa ga zjutraj predrami sonce, se smeje tudi sam kakor prejšnji dan Ines:
,,Merkurček ljubi ... Le čakaj, nezvesta Lidija, bluze pa le ne boš imela! Da bi toliko trpel, potem pa takole, ardun, nak, tega pa že ne!"
In si zadovoljno požvižgava, ko odide proti trgovini.
Skleda krompirja
Bilo je nekega mrzlega zimskega večera 1944. S težavo sem se vračala skozi visoki sneg na svoj center. Noč me je zajela v bližini Vojskega (na Primorskem), morala sem si poiskati prenočišče, kajti v takem vremenu ni bilo mogoče nadaljevati težavne poti. Bila sem tudi lačna, toda na prazni želodec niti mislila nisem, ker sem predobro vedela, da se v teh izčrpanih in revnih krajih kljub dobrim ljudem ne da dobiti hrane.
Vstopila sem v revno kmečko hišo in prosila, da me sprejmejo čez noč.
Starejša hči je pravkar osnažila peč in pod v izbi, iz katere se je popoldne umaknil štab bataljona.
Na peči prav v kotu so sedeli trije slabo oblečeni otroci in zrli predse. Sedla sem na peč in si sezula premočene čevlje.
Čez nekaj časa sta prisedla še oče in mati, začeli smo se pogovarjati kakor običajno o vojski, o sinu partizanu, o težkem, revnem in nevarnosti polnem življenju v tem gorskem kraju. Prav tiste dni so se Nemci zopet pripravljali v hribe na lov na partizane, in, kakor vedno, vse, kar se da požreti.
Ko se je popolnoma stemnilo, je vstopila starejša hči z medlo petrolejko in ve-
čerjo. Ne vem, če lahko rečem večerjo. ^ skledi je bilo kakih dvajset kuhanih krotfl' pirjev. Otroci so z veseljem planili k skledi in pričeli s slastjo polniti želodčke.
Oče in mati sta jih skrbno gledala in tiv daljevala pogovor z menoj. Hči je pr*' nesla še skodelico kislega mleka in ga p°' stavila na peč. Ko so otroci končali in sC napili mleka, je ostalo v skledi še sedem krompirjev, mleka ni bilo več. Tedaj SJ.‘1 se oče in mati komaj pripravila, da zauzl'. jeta svoj skromni delež. (Meni niso P® nudili, ker sem jim zagotovila, da sem /
jedla)-	. . k0
Nista še použila prvega krompirja, je vstopil v hišo ves moker in premražefl partizan in prosil hrane.	•
Videla sem, kako je gospodar poglej ženo, pogoltnil kos krompirja, ki ga ).j imel v ustih in brez pomisleka porin' skledo pred lačnega partizana.	.
Nisem mogla več govoriti, še poznej • ko so se vsi spravili spat in je Part‘^. odšel, sem dolgo zrla v temo in prerm5’^ vala ta malenkostni dogodek, ki se je v krajih dnevno ponavljal.	Q.
Presunil me je bolj To vse vojne g zote.
Marija Kacin
Stojk3
W ka^i 2
Dve poti koroškega učiteljstva
ha tam, kjer ni volje niti znanja.
To zborovanje učiteljev beležimo kot popolnoma nov izraz miselnosti dela učiteljstva, ki se je, kakor iz-gleda, »prikopalo do širšega demokratičnega gledanja in ga zato pozdravljamo. Predvsem pa želimo, da bi se ta miselnost pokazala tudi v dejanju — potem šele bomo mogli verovati v njeno iskrenost!
Vsekakor bi bila ta pot, če je iskrena, boljša in bolj zdrava kakor pot, ki jo kaže učiteljem tako imenovani ,,Bundesstaatlicher Volksbil-dungsreferent". Ne moremo ocenjevati njegovega dela drugače, kakor je v resnici, da namreč na našem ozemlju ne deluje v smislu pomirje-nja temveč le skrbi za še večji razkol po naših vaseh. Na žalost se pri tem poslužuje predvsem učiteljev in
V	okviru pedagoških nadaljevalnih tečajev, ki sp trenutno na celovškem učiteljišču, je bilo v četrtek, dne 31. avgusta tudi predavanje o problematiki dvojezičnega šolstva.
Predavanja, ki ga je imel referent za dvojezično šolstvo pri deželni vladi gospod vladni svetnik Lorenz Just, se je udeležilo okoli 60 učiteljev iz dvojezičnih šol. Predavatelj, ki je referent za dvojezično šolstvo, je moral odkrito priznati pomanjkljivosti in težkoče pri izvedbi šolske odredbe iz leta 1945. Opozoril je tudi na pomembno vlogo, ki pripada predvsem učiteljstvu, da pc-oiaga pri rešitvi lega perečega vprašanja na Koroškem, ki bo mnogo doprinesla k pomiritvi dežele. Učitelj Uaj se vživi v ljudstvo svojega kraja in ni noben greli, če pregovori z domačim ljudstvom tudi v domačem jeziku.
V	svojem referatu je govornik Pobijal tudi teorijo o ,,vindišarskem Jeziku" in dokazal, da je govorica na Južnem Koroškem pravo slovensko
uarečje.
V	debati, ki je sledila temu vsekakor novemu razpravljanju o slovanskem šolskem vprašanju od stra-Ui uradne osebnosti, se je oglasilo
|lll«lllllllll!IIIMIIl!illllllll!!lllllllllllllCllli:illBIIIII!llll
OBJAVA
Okrajni odbor DFDL v Borovljah javlja, da bo uradoval okrajni sekretar v soboto, t,r>e 9. in 23. septembra 1950 od 13. do ]9. ure v gostilni Malle, Sele - Zgornji Kot.
UradneAire v Borovljah ostanejo nespremenjene.
"■feiaiiiiiiaiinii! iiitiin mi mt iiiiiiiiiiiiihiiiiii
v^čje število učiteljev. Tudi vsi ti govorniki so obsojali ozkosrčnost in Predvsem gonjo proti dvojezičnemu šolstvu, ki jo v zadnjem času gonijo neodgovorni elementi. Tako je učitelj razkrinkal predvsem go-djo s tako imenovano ,,pravico staršev" in vprašal: ,,Kako bi zgledal šolski zakon, če bi se leta 1869 upoštevala ,,pravica staršev"? Ali bi bili stargi — kmetje, obloženi z delom, jTloh sprejeli šolsko obveznost? Kako je z drugimi jeziki in z drugimi Predmeti? Kdo tam vpraša starše?
^nio pri slovenščini naj bi veljala ''pravica staršev". To je nemogoča ^hteva, ki ne prinaša pomirjenja,
•einveč je le vzrok novega nemira 1,1 nereda." Padle so od strani nav-*°čih učiteljev tudi še druge pikre “Pazke o šovinistični nastrojenosti gotovih krogov in tudi učiteljev gle-'e tega vprašanja. Nekateri učitelji iznašati tudi želje po zboljšanju 'ovenskih učnih knjig in kritizirali |jredvsem ,,Prvo knjigo", ki ni nič 'fugega kot zbirka nekaterih sionskih krstnih imen. Drugi spet so /^ažali željo po slovenskem čtivu k svojo nadaljnjo izobrazbo in izpolnitev v slovenskem jeziku, ki iT na žalost nikjer ni na razpolago.
‘jkrni učitelji so v tej debati priznali,	lil
..f1 ,ie uspeh dvojezičnega pouka od-
■pn predvsem od volje in znanja Minilo je trideset let.
le premnogi se mu z veseljem in navdušenjem udinjajo. Primer Loč, kjer se je gospod ,,Volksbildungsre-ferenl," dr. Schmid o nasledniku vpokojenega zaslužnega ravnatelja Aichholzerja osebno izrazil, ,,da je to končno človek, s katerim se da delati", ni edinstven. Doživeli smo v Gorjah, da so se zbrali za ustanovitev ,,Dorfgemeinschaft“ okoli dr. Schmida skoraj brez izjeme navdušeni nacisti v belih nogavicah in črnih hlačah. In sedaj že slišimo tudi iz Ledenic, da se gospod ,,referent za ljudsko vzgojo" posebno trudi za utrditev učitelja Schusserja, ki naj bi začel z ,,Dorfgemeinschaft“. Iz izkušenj vemo, kam so vodili učiteljstvo bivši ,,Heimatkreisi“, zato se čudimo, da se z raznimi ,,Dorf-gemeinschaften" z uradno podporo ponavlja stara igra. To ne vodi k pomiritvi in zbližanju obeh narodov, ampak nezadržno v neonacizem.
Spet nov vojni zločinec na svobodi
Čeprav smo v Avstriji že vajeni, da bivše velike naciste prijemajo z rokavicami, je pojav vojnega zločinca dr. Pavla Messinerja le izzval ogorčenje med celovškim prebivalstvom. Ogorčenje je bilo vse večje, ko se je izvedelo, da je dr. Pavl Mes-siner na svobodi z vednostjo in dovoljenjem justičnega ministrstva. Celo ,,Volkszeitung“, ki se sicer tako poteguje za naciste, se je razburila zaradi tega, ker ni kaznovan tisti, ki je uničil njeno prehodnjico ,,Karntner Tagblatt".
Nočemo zagovarjati dr. Pavla Messinerja in razumemo upravičeno ogorčenje ljudstva, vendar bi ob tej priložnosti opozorili na značilno zadržanje avstrijskega časopisja in tudi prebivalstva v zvezi z izpustitvijo Maier-Kaibitscha. Nihče se ni zmenil, ko smo obvestili javnost, da se vojni zločinec Maier - Kaibitsch na
priporočilo koroške deželne vlade svoboden sprehaja na zg. štajerskem. Izgleda, da velja na Koroškem ta dvojna mera za vojne zločince za to, ker gre na eni strani za zločine proti Avstrijcem, na drugi strani pa le za zločine proti ,,manjvrednemu" plemenu koroških Slovencev.
Iz Borovelj se celo čuje, da pripravljajo delegacijo, ki hoče iti k deželnemu glavarju, da prosi za tega krvnika, da bi se za njegove zasluge za 10. oktober ob 30. letnici smel spet vrniti na Koroško, da nadaljuje delo uničenja koroških Slovencev. Sklepati po vtisih zadnje delegacije Zveze slovenskih izseljencev pri deželnem glavarju, skoraj izgleda, da ni izključena možnost, da se bo Maier-Kaibitsch spet kmalu pojavil na Koroškem kot ekspert in vsemogočni vladar za ,,dvojezično" ozemlje.
Kmečko-gospodarski vtisi s pliberškega sejma
Izgleda da pliberški letni sejm zavzema, kar se tiče razsežnosti, dotoka prodajalcev — trgovcev in deloma tudi kupcev, še vedno obseg, katerega mu je nekoč namenil gospodarski razvoj ob jugovzhodnem delu Koroške, ko sicer ni več onih trum goveje živine in konj, ki so se pred prvo svetovno vojno valile na ta dan iz Spodnje štajerske in Mežiške doline v Pliberk, toda trgovci
iz Srednje Koroške, iz Borovelj, iz Celovca in št. Vida so se znašli vendarle, kakor nekoč, tudi letos spet v Pliberku. S slabim uspehom sicer, pravijo. Kmečko ljudstvo si je sicer ogledovalo in preizkušalo razstavljeno blago, toda kupovalo skoraj nič ni. Ni denarja, ni gotovine. Edino ob stojnicah s klobasami, katerih je bilo na sejmišču dvanajst in v gostilnah je bil živahnejši promet.
Saj pliberški ,,jarmark“ je samo enkrat v letu in delovni človek visoko iz Komelja ali iz oddaljenih kapelskih hribov si hoče vendarle enkrat v letu ,,privoščiti" tudi pol mesarske klobase z žemljo ter pol litra vina zraven, časi, ko se je moglo kmečko ljudstvo ob tem edinstvenem letnem prazniku v Pliberku razvedriti in pozabiti na vsakdanje težave in skrbi, so minuli. Pošast gospodarske krize se pojavlja vsenaokrog na obzorju.
Opazilo se to ni samo ob stojnicah z blagom za obleko, ampak tudi v prostranih razstaviščih prepotrebnih kmetijskih strojev in prepotrebnega orodja. Ljudje so prihajali in se živo zanimali ter odšli, ne da bi dosti kaj kupili. Zastonj je oba dneva z oglušujočim ropotom svojega mlina za zdrob skušal obračati Travn pozornost nase in na svoje stroje, zastonj je pliberška Genos-senschaft predvajala svojo motorno kosilnico ,,Stadler", zastonj je Lomšek iz Dobrle vesi ponujal svoje specialne izdelke predvsem kar tiče koles in tudi Visočnik iz Pliberka je ob vbodu na sejmišče zastonj postavljal svoje velike pločevinar-ske kotle. Torej povsod dosti zani-malcev, a skoraj nič kupcev.
Tiho in skromno za temi prodajalci — razstavljalci je razstavila prvič v Pliberku svoje stroje in novodobno orodje Kmečko - gospodarska zadruga za Pliberk in okolico. Stalno je bilo ta mmnogo zanimal-cev — radovednežev, ne da bi mogla sicer tudi skleniti kakih večjih kupčij. Največje zanimanje je vzbujala ona, pliberška kmečko-gospo-darska zadruga, s svojo dvokolesno kosilnico Reform, ki se kakor so zatrjevali kapelški gorski kmetovalci iz Lobnika, tudi v strmih legali odlično obnese, s svojo edinstveno aparaturo za kuhanje žganja in parjenje gomolja ter s priprostimi ploščami za sicer tako zamudno luščenje sončnic. Končno je tudi inž. Pol« c/er iz št. Vida v Podjuni na posebni tabli opozarjal na svoja po vsej Koroški preizkušena znano utrjena sadna drevesca.
Zelo iznenadil je živinski sejm. Prigon goveje živine kljub suši in pomanjkanju krme ni bil preobilen ter so še cene kar držale. Vse kar je bilo boljše kakovosti, se je prodalo. Vole so plačevali po 6 šilingov za kilogram, plemenske telice in krave pa od 5 do 6 šilingov ter pri-ma blago celo nekoliko več.
Konjski sejm je bil v znamenju časa zelo klavern. Lepega, nepre-starega srednjega konja je bilo dobiti že za 2000 šilingov, žrebeta pa za 1000 šilingov.
Manjši prigon živine in razmeroma trdne cene je bilo menda pripisovati upanju živinorejcev, da bo zadnji rahli dež vendar še nekoliko poživel naše zelene krme in jesenske paše. Da bi nas vsaj to upanje ne varalo.

UonAo dimnik: J	ECmeisi	ke sli	ike
			
^°sameznih učiteljev in'j e uspeh za t°Voljil povsod tam, kjer je za to '"h volja, da pa ne more biti uspe-
k5li"^,*ii!!l!!!!iH!!!!i;!!:!HiS;!SiW!!l!!!l!!-M;:i;5li*"^':	'WS *& O S
SP Z
Slovensko
naznanja mm
IM
h ^mvensKO prosvetno društvo na ftchšah vabi na igro:
^Zadnji vitez Reberčan“
p,]30 v nedeljo, dne 10. septembra ,1.50, ob pol treh popoldne na Ravsali.
2((hriclite v obilnem številu in ne Judite prilike prisostvovati lepi j®°doyinski igri, katere dejanje se tl poigraval o na domačih koroških
Odbor
Na Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec.
Za starim očetom, ki je prvi šel s tega sveta, je gospodinjila stara mati, a ta, je pred nekoliko leti izročila vse vnuku. Umrla pa je leto pozneje, ko se je oženil Ponkrec.
Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor so kmetovali drugi pred njim. Ves teden je bilo dela in truda dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina, če je bilo toliko okroglega pri hiši, da se oni krajcarji niso poznali; kajti bil je priden in varčen mož.
Njegovo posestvo je stalo bolj na samoti, tako da se je malokdaj oglasil kakšen popoten človek tu; a če je kdo prišel, Ponkrec nikogar ni podil od hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem,
pozimi pa v hlevu. In vse to za dobro besedo.
Bilo je okoli božiča in mraz, da je škripal sneg pod nogo.
Pri Tolstovršnikovih so odvečerjali, kar pride hlapec pravit gospodarju, da na koncu hleva sloni ob zidu človek, ki prosi prenočišča, ker je tako oslabel, da ne more dalje.
„Kdo pa je?" vpraša gospodar.
„E, kakšen capin mora biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec nejevoljno.
,,Naj bo kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!"
Čez nekoliko časa odloži Ponkrec svojo kratko pipo in reče ženi, ki je otroke spat spravljala:
„Pogledal bom pa vendar, kakšen capin je tam v hlevu; če je pravi, mi še kravo ukrade."
V hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknjen stokal star mož. Hlapec je bil
vrgel raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavil stari capin, kajti tak je bil v istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha, so lezli poleg palcev tudi drugi prsti.
Rdeči njegov nos je kazal, da ni od samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo Jas in ti so bili sivi.
„Ta ne bo krave kradel!" si je mislil Ponkrec, ko je bil ogledal starca.
,,Ali vas zebe?" vpraša potem glasno.
„Zdaj je že bolje!" reče oni. „Pa lačen sem, lačen!"
„Pojdi k materi, Bolt," veli gospodar hlapcu. „Nekaj večerje je ostalo!"
„Ali ste vi gospodar?" vpraša oni zdaj na slami.
„Sem!"
,,Ali ste doma tukaj?"
„Kajpak!" de Ponkrec, ki je gledal, ali je živini dobro nastlano.
„Kje pa je tista Tolstovršnikova Uršika?" vpraša spet oni počasi in ječe.
,.Uršika?" odgovarja Ponkrec osupnjeno, kajti ni se mogel takoj domisliti. „Jaz ne poznam — a, Uršika! Tako je bilo ime moji materi."
Čudno se mu je zdelo kaj povprašuje tujec.
Gnojenje z apnom se izplača
(Po ,,Obvestilih naprednih gospodarjev11)
gatejši na apnu in se je to poznalo pri mleku, zdravju in rasti živali.
3. Vsi vemo, da superfosfat deluje v zemlji pretežno le eno leto
in da je učinek superfosfata tem boljši, čim več je apna v zemlji. Vemo tudi, da je učinek tomaževe žlindre kot fosfornega umetnega gnojila, ki vsebuje tudi apno, poznati več let — tudi na vlažnejši in bolj kisli zemlji. Izkušnja je dalje pokazala, da je delovanje superfosfata in tomaževe žlindre poznati toliko ča* sa dalj, kolikor je zemlja bolj apno* vita.
Če je namreč v zemlji premalo apna, se fosforna kislina našib umetnih gnojil, ki se sprošča v zemlji, poveže z železom ali glinico in postane za vse večne čase neraztop-na. Ako pa je v zemlji zadosti apna, se oni del fosforne kisline, ki ga ra-
Kdaj naj gnojimo z apnom?
Sedaj v poznem poletju, v jeseni do zime je najugodnejši čas za apnenje. Posebno z zmletim apnencem, z ogljikovo — kislim apnom. Apno spravimo vedno plitko v zemljo, ne pustimo ga ležati prosto na zraku. Kjer bomo sejali deteljo in ječmen ter sadili peso, je apnenje zemlje v jeseni najučinkovitejše. Ti njivski sadeži so tudi najbolj hvaležni za apno. Enako je tudi trošenje ogljikovokislega apna na travišča, tudi morebiti še na sneg, v tem času priporočljivo, če vendar na travišča mesto ogljikovokislega apna damo žgano apno, smemo apniti šele, ko je vsled mraza življenje v ruši zamrlo, torej v pozni jeseni do
To pot tudi dolgoročna posojila
stline trenutno ne morejo izrabiti, poveže z apnom in rastline zamore-jo to fosforno kislino vedno še po potrebi pozneje izkoriščati. Apno nam zato pomaga varčevati z dragimi umetnimi fosfornimi gnojili in čestokrat v z apnom zadosti založeni zemlji doseže 300 kg tomaževe žlindre ali superfosfata isti uspeh kot 500 kg teh umetnih gnojil na premalo apnoviti površini. Upoštevati pa moramo, da mora biti med trošenjem apna in trošenjem fosfornih umetnih gnojil šest tednov presledka!
4. Novejše izkušnje tudi pokazu-jejo, da celo kalijeva sol zamore v zemlji polno delovati le, če je ta nasičena z apnom. V primerno apnoviti zemlji zaleže mogoče 150 kg kalijeve soli več kot v neapnoviti 200 kilogramov.
zime. Sicer pa damo na travnike apno naj učinkovitejše v obliki komposta. 1 kub. metru komposta primešamo tekom leta 1 q apna.
*
Napredni gospodarji, upoštevajte ta važna v znanosti in praksi preizkušena, marsikomu mogoče še neznana dejstva glede važnosti apne-nja ter naročajte sedaj gnojilno apno v naših kmetijsko gospodarskih zadrugah, da ga bodo te še pravočasno poskrbele za vas! Vsled apne-nja potrebujete manj fosfornih in kalijevih umetnih gnojil, ki se bodo — kakor čujemo — podražila. Tudi kakovost vaše prazne osnovne krme Se bo z apnenjem znatno zboljšala!
Posamezni gospodarji so mi letos pripovedovali, da so sicer gnojili z apnenim prahom, da pa niso mogli zaznati vidnih uspehov. Razočarani so. Ali naj bi vsled tega bilo gnojenje z apnom v resnici nepotrebno? Da, če bi upoštevali tu in tam samo množinsko povečanje pridelka, če pa upoštevamo posredne učinke ap-nenja zemlje, bomo rekli, da je gnojenje z apnom najmanj tako potrebno kot vsako drugo gnojenje, če ne še bolj in sicer iz naslednjih razlogov:
1.	Apno spada med glavne čini-telje rodovitnosti zemlje. Samo če je zemlja primerno vlažna in rahla, če vsebuje dosti humusa in apna, je
rodovitna.
2.	Množina apna v krmi je prvi pogoj za rast mladih živali, za zdravje in molznost krav. V naravni osnovni krmi (detelji, senu in zrnju) nahajajoče se apno je desetkrat učinkovitejše kot apno, ki ga damo živini v umetni rudninski obliki.
Pri nas je še zelo običajna slabša osnovna krma, slabše seno in slama, ki vsebuje že od narave malo apna. To našo krmo pa lahko znatno izboljšamo v pogledu na množino apna, če rastlinam še posebej gnojimo z apnenim prahom. Pa bo dejal eden ali drugi: ,,Saj je v moji zemlji že itak od narave dosti apnenca in tudi preiskava na kmetijski preizkusni postaji v Celovcu je pokazala, da je v naši zemlji dosti apna.11
Že res, tovariš. Toda izkušnja je tudi pbkazala, da je vsled obilih padavin v pretežni večini krajev južno od Drave naša apnenčasta zemlja tako izprana na za rastline raztop-nem apnu, da je tega marsikje manj kot v ilovnatih praalpah. Tudi je novejša izkušnja pokazala, da z dodatnim gnojenjem z apnom tudi na zemlji ki je sicer nevtralna, in na kateri pokazuje kemična preiskava zadostno množino apna, zamoremo povečati prekomerno množino tega v rastlinah.
Tako se je n. pr. povečala množina apna vsled dodatnega prekomernega gnojenja z apnenim prahom pri:
pasjem repu	od	0,54	%	na	1,14	%,
graščini	od	1,64	%	na	2,88	%,
lucerni	od	2,16	%	na	3,80	%.
Iz navedenih poskusov torej sklepamo, da gnojenje z apnom le ni bilo tako brezuspešno, čeprav ni bilo zaznati povečanja pridelka. Je bil pač pridelek zato toliko boljjšij bo
Iz kreditov Marshallovega planu razpolaga Zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo letos s 80 milij. šil. za podpore in investicije v kmetijstvu. Ti denarji so razdeljeni že na posamezne dežele. Kmetijska zbornica je 1. sept. izdala smernice, kako bodo te denarje na Koroškem delili. Po obstoječih smernicah bodo denarji na razpolago
a) za j) o d p o r e i n p o s o j i 1 a k skupni ali posamezni nabavi strojev — stroji za traktorske in mlatilniške skupnosti, za posameznike pa k motornim kosilnicam, vzpenjačam, motorjem,
gnojačnim napravam, mlatilnicam, siloreznicain, dvigalom za seno, senopihalnikom, sejalnicam, trosilcem umetnih gnojil, vprežnim kosilnicam in krompirjevim izruvačem; h) za podpore k napeljavi hišnih vodovodov, k napravi na dr-vah varčljivih štedilnikov in peči, pralnih naprav in pralnih centrifug;
c) za posojila k gradnji stanovanj kmetijskim delavcem; č) za investicijske kredite v gozdarstvu (naprave gozdnih poti in vzpenjač, racionalnejša izra-
ba lesa, pogozdovanje in vzgoja gozda).
V vseh primerih poteče rok za prijave 15. oktobra t. 1.
Posojila se podelijo k strojem za dobo 5 let, k gradnjam pa za dobo 10 do 15 let proti 2 % obresti in odplačevanju v polletnih obrokih. Vse prijave in prošnje je treba vložiti pri Okrajnih kmečkih zbornicah.
Ta podporna akcija je sicer zelo širokopotezno razpisana, če pa upoštevamo, da bodo z razpoložljivimi 80 milijoni poleg navedenega fi' nancirali še zboljšavanja planin, gradnje magacinov in mlekarn, napeljavo elektrike itd. potem moramo reči, da bodo le redko posejani tisti, ki bodo kaj dobili. Treba bo biti hiter in odločen, kajti drugače bo spet vse steklo v druge kraje. Kdor prvi pride, navadno prvi melje.
Razkazovanje dela z vzpenjačo
Večkrat smo že brali o tem, da vzpenjača (nemško ji pravijo Bo-denseilwinde) nadomesti gorskemu kmetu traktor. Vendar zaenkrat verjame v to le tisti, ki je z vzpenjač0 že sam delal ali je vsaj njeno delo videl. Ta priložnost pa ni vselej dana. To pot pa je gorskim kmetom v Selah, Slovenjem Plajberku, po romanskih in ziljskih Rutah dana ta možnost. Deželna kmetijska zbornica bo namreč skupno s pristojnimi okrajnimi agrarnimi oblastmi predvajala in razkazovala delo z vzpenjačo in sicer:
v ponedeljek 11. septembra 1950
ob 14. uri popoldne pri Karlu Fischerju v Labenčah pri čajni;
v četrtek 14. septembra 1950
ob 14. uri popoldne pri Rupertu Serajniku v Podnu (Slovenji Plaj' berk).
Vsak gorski kmet, ki bi hotel olajšati svoje težavno delo, naj t? priložnosti ne zamudi, še posebej ne, ker vzpenjačo sedaj' labkTT nabavi potom subvencije.
SKZ
Sejmi za konje in žrebeta v septembru
Kmete, ki doslej š° niso prodali svojih žrebet in konj, opozarjamo, da so v septembru v bližini še naslednji sejmi:
16. in 17. sept. v Trgu (FeldkiV chen) sejem za žrebce,
18. sept. v Trgu konjski sejem-Dne 2. oktobra pa bo v §t. Vidu v okviru splošno znanega §t. Vidsk0' ga sejma tudi sejem za konje in žrt!' beta.
Slov. kmečka zveza

„Ali je že, ali so že umrli mati?" vprašuje spet oni.
„Takrat, ko sem se jaz rodil!"
Tujec je malo premolknil in vzdihnil; potem prične spet:
„Kaj pa je vaš — oča?"
„Kaj hudirja povprašujete to?" zaropoče Ponkrec.
A v tem je prišel hlapec in prinesel nekaj ričeta v skledi.
Tujec se je sklonil kvišku in zajel nekajkrat, potem pa spet odložil žlico ter legel nazaj.
„Ne morem, slabo mi je!" reče ječe.
„Umrl bo!" krikne hlapec.
„Po gospoda teci," reče hlapcu, „saj bo res umrl!"
Bolt je zaklel med zobmi; v vas k fari je bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj. Pa vendar je urno šel.
Čez nekoliko časa je onemu odleglo, tako da je zopet pričel:
„Kje pa je vaš oča?"
Ponkrec se ni mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika in dejal:
„Saj ga nismo poznali — ne jaz in ne stara mati! Trideset let je tega."
Capin se je po teh besedah vzpel na pol kvišku in zaječal.
„Jaz sem tvoj oča!"
Ponkrec ie odskočil k zidu — te besede so ga preplašile, mislil je, da se starcu blede.
Stari capin pa mu je jel pripovedovati počasi, pretrgano in venomer ječe dolgo,
dolgo povest in Ponkrec je le poslušal, zinil ni besede. Vsega — vse lahkomiselnosti in nesreče — vsega tudi ni umel.
In ko je starec končal, je šel Ponkrec molče ven iz hleva v hišo in poklical ženo. Postlala sta v hiši posteljo in z velikim trudom privlekla bolnika iz hleva.
Ženi je Ponkrec rekel le nekaj besed, potem ona ni več povpraševala.
Ko so prišli gospod Janez — saj so še vedno duše pasli v tej fari —; je ležal tujec v čedni postelji v hiši.
Hlapec Bolt je debelo gledal to izpre-membo.
Proti jutru je res umrl — Ponkrčev oča.
Pogrela je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dni pozneje pa je prišel še k župniku, h gospodu Janezu, položil križavec na mizo ter rekel:
„Za eno sveto mašo, gospod fajmošter, za mater in pa za — onega, saj veste za katerega!"
ROJENICA
Gori v gozdu v temnem zatišju pod veliko skalo, tam vam je krasno. Krog in krog stoji mnogo starih dreves, hrastov in smrek in nekoliko košatih jelk, skalo pa je zasedla debela, okorna bukev.
Tam je bil časih čuden pogovor, posebno na večer, kadar je hladen piš potegnil skozi veje; poslušat sem hodil tja ter se smejal robatim dovtipom starikavega, raz-zeblega hrasta, kateri je s kosmato, z ma-
hom obraslo vejo poskušal božati vitko jelko poleg sebe. Upogibala se je sem ter tja, in če se je nalahko presukala v stran, je zahreščalo gori po na pol suhi hrastovi veji; začelo se je, kakor bi hromi starec zaječal od bolečin, in po drugi družbi okoli je šlo šumenje, zlobnemu smehu podobno. Da, da — smejali so se okornemu, zaljubljenemu starcu in ta jim je potem s kosmatimi dovtipi odgovarjal. Celo debela bukev na skali se je namuzala, toda zavist in ljubosumnost ji ni pustila dobre volje.
„Nate se bom zvrnila, in če tudi poginem, ti svetohlinska baba," je sikala bukev, zagrozivši jelki. „0, le čakaj, če skočim raz skalo, ti opraskam, tvojo gladko koža in nekoliko las ti tudi porujem,' ti ošabnica prilizljiva!"
In stala je res nekoliko grozeče na skali- To bo polom, kadar se bo zvalila doli, in srečna bo jelka, ako bo dala samo malo kože in nekoliko vej.
Pa bukev stoji trdno prirasla na skalo, jelki se ni brigati za njeno jezo, zato se je tudi hrastovih objemov mirno otresla: Ie kvišku, kvišku je hrepenela.
Blizu nje, iz skalne razpokline pa je bil pognal leskov grm. Skoraj po tleh se je plazil, pa nekaj tankih šibin je vendarle pognal kvišku.
Ena med njimi je bila posebno krepko in visoko pognala, tako da so mali sosedje tudi pozorni postali.
„To bo kaj posebnega," je dejal rdeče-
barvni lusnec, ki je rastel na bukovini k°" reniki. „Zakaj pač mi ne moremo tak0 kvišku?" In jezno se je še bolj prijel in jedel v materino koreniko.
„Bo bo!" je prikimal bližnji pritlik1)0 borovec: revež je bil skrivljen in p°ha° ljen; lezel je že skoraj v zemljo. „To 0 kaj posebnega," je pritrdil ter hotel p(e rokovati, kakor tc radi store stari lju°l „Kaj neki bo?" se oglasi od druge stra ni z zaničljivim posmehom star 3ref^ „Marsikoga sem že videl rasti in rasti 1 ^ hrepeneti kvišku, pa s tal vendar ni gel. Tedaj stoprav, ko so ga posekali' še ta ubogi pritlikavec — kaj bo to jeca revše? Otroke bodo strašili z njim.'
„Imeniten bo postal!" je oporekal ® rovec ter poskusil oblastno se gugati-da bil je preokoren.	^
Stari dren pa se je zaničljivo smejal-
Prišla je druga pomlad in z njo ve*‘ £ noč. Vaški pastir je delal otrokom buMf^ da jih poneso na cvetno nedeljo v cer* . in je lazil po gozdu ter iskal in rezal dr nih šibin.
(Dalje)
j, lastnik in založnik lista: Dr. 1 r^e-elikovec. Uredništvo in uprava- %a asometergasse 10, telefon J odgovarja :	Rado Janežič- Ajj-tel
ek & Co., Wion VIII., Hernalserg ^ miši nai se pošiljajo na našlo