Slovenci, ne pozabite družbe sv. Mohorja! Krasen zaklad hranimo mi maloStevilni Slovenci, prelep dragocen kamen, to je družbo sv. Mohorja. Ona je naša slava, naš ponos. Tu se kaže naša moč. tu smo jedinih mislij, tu vlada zlata sloga. Kako veselo je to za vsakega Slovenca! Da bi pač tudi drugače vladala med nami tista sloga, tista jedinost mislij in načel, katera vlada pri družbi sv. Mohorja! Mesec dnij še in zopet bodo romale brezštevilne nabiralne pole v rodno mesto naže družbe —• v Celovec. Da bi te pole le bile vse izpolnjene, vzlasti glede na nas Lavantince, ki smo lansko leto zaostali za 1049 udov od prejSnjega, dočim so druge škofije napredovale za 744 udov; slaba letina — ta je bila seveda tega največ kriva. Zaoslati pa nočemo več; ako nas je Lavantincev bilo leto 1*898 veličastno šievilo 19.244, zakaj bi nas bodoče leto zopet ne bilo toliko ? Ko drugod napredujejo in to tako lepo, pa naj bi Slovenci zelenega južnega Štajarja zaostajali za njimi? Ne, to ne sme biti, pa upamo, da tudi ne bode. Ako primerjaino Stevilo družbinih udov Icta 1894 s številom lela 1893, tedaj najdemo prav obeutne razlike. Tako je posebno veliko udov odpadlo v dekaniji ljutomerski (157), brežiški (154),kozjanski (123) in laški (121). Povsod se kaže večji ali manjši odpadek, izvzemši Stiri dekanije, v katerih je število udov poskoeilo, in to v dekaniji šaleški (114), rogaški (86), celjski (49) in veliko-. nedeljski (30). Po šlirje in po pet udov na sto prebivalcev dotiene dekanije pride v bistriški, celjski, dravskopoljski, gornjegraški, kozjanski, laški, ljutomcrski. šaleški in velikonedeljski dekaniji; drugod seveda manje, najmanje pa v marnberški dekaniji. Le v braslovžki dekaniji pride na sto duš približno že Sest Ludov; ta torej zasluži venec med lavantinskirai dekanijami. Čast, komur čast! Da bi to razmerje bilo v vseh dekanijali, bilo bi nas Lavantincev pae veličaslno število. Zato pa na delo, rodoljubi, da popravimo ta precejšnji zaostanek ter pokažemo, da nam ravno tako gore srca za družbo, kakor našim sosedom, saj tudi Očetov vcra src jo našili lsras, Slovenskc govorice mil nam glas! Vsakdo torej, ki iraa priliko, naj stori po svojih močeh svojo roduljubno dolžnost. Ti, dragi slovenski kmet, ki ši že Mohorjan, pridobi šo svoje sosedc za družbo, ti slovenski mladenič navduši še svoje tovarišc za krasne družbine knjige; in slovenska deklica, tudi ti ne niiruj, nogo skušaj mnogo svojih sestric pripeljali v naročjo družbe, ki bo drugo leto izdala, kakor nalašč za te, prelepi Slomšekov-molitvenik: Večno devištvo. Slovenci! Bodoče leto začno izhajati »Velike 2godbe sv. pisma.« Ne zamudito te prilike, kajti ta knjiga naj bi se našla v vsaki slovenski hisi. Nadalje dobite že omenjeni molitvenik, potem »Slovenskega živinorejca«, knjigo prepotrebno, posebno za vas kmete in še troje drugih knjig. Tako bo zopet nekaj ža dušni blagor, pa tudi nekaj za telesno blagostanje. Zato, Lavantinci, na noge, le mesec dnij Se je časa! Vpišite se v velikem številu, da nas bo že skoro vseh udov skupaj 60.000. Ali ludi vi, slovenski bratje v sekovški škofiji, se vzbudite in obilnejše pristopajte k družbi. Ravno tako iščite, dragi prekmurski Slovenci, v večjem številu zavetja pri naSi družbi, kakor do sedaj, sicer bo se ogrska Slovenija, kolikor še je je, zgubila v madjarskem morju. Tega pa Bog ne daj! Te vrstice sem napisal z namenom, da je ti, »Slovenski Gospodar«, na.š stari boritelj, neseš na vse strani ljube domovine, da jih tvoji naročniki in zvesti čitatelji prebero ter sami pri",topijo, ako Se niso, in tadi s-,» rnnogo, mnogo tovarišev, , sosedov in znaneev pridobijo našej prekoristnej družbi kajti Vsak zavedni, iskreni Sloven Bodi Moliorjeve drežbe člen! c.