skrivnost. Življenje v steblih in srcih, nedosežnost vesoljstva in naše smrti? A zvezde gorijo, utripajo . . . veliki nemi plameni pred božjim altarjem. — Iz pritličja je planila v noč divja pesem. Pokopano življenje se je iztrgalo iz dna duše in zaplakalo. V besnem očitku vre skozi mrakove in se pne vedno silnejše v kletvi in grožnji . . . Vedno višje se nosi strašni ritem in prosi, prosi ... A zdaj je v zani-čujočem posmehu mahoma obsegel noc in pljusknil do zvezd. Zvezde molče, nedosežne, gluhe . . . Pesem rjove. Kakor bi jo bruhala moja duša iz sebe, da vsaj enkrat izupije svojo bridkost. Da se osveti, da vas prekolne, daljne, svetle zvezde! Mati, zdaj ostani pri meni! O, zdaj mi povej, je-li resnica otrok na pragu v jutranjem solncu? Tisto nežno bitje — in jaz . . . isto? Ne, ne, tu vmes leži nekaj bolnega, težkega ... laž? On ali jaz? .. . Ah, skloni k meni svoj sveti obraz, nagni mi glavo na svoje grudi, kajti truden sem. Plameni so pogasnili. V možganih grebe z ostrimi nohti mraz . . . Glej, kako rajajo moji otročki ... K meni, bedna deca, tesno v moj objem! Tih ples je v nas . . . sem-tja, sem-tja . . . Očki so slepi, dušice prazne . . . polahko, polahko . . . Solze, tihe rosice žalostnih src! . . . Zvonovi pojo ... Se moja grenka samota se plazi z nami k pokopu otroka. — Poklekni, mamica, kraj groba, da bo lažja, slajša ta črna žemljica. —
Oton Župančič:
Večerna,
o
šum voda zvečer iz dalje neprestani! O spev slapov ubrani v zvezda strmeči mir!
Pramati! Melodij vzkipeva ti naročje, za prosto polnozvočje bore se brez strasti.
Podzemskih katedral oboki in oboki . . . iž njih, iz orgel, zvoki gneto se val na val.
Nepotekljiv je vir, iz sebe sam se hrani o spev slapov ubrani iz dalje vsak večer!
272