DRUŽINA«, MESEČNIK’ZA! ZABAVO IN POUK.
LETNIK I.
Ivan Pregelj:
MAGISTER ANTON.
Koman iz šestnajstega stoletja.
Geslo. •— Kaj se vam zdi? Če ima kdo sto ovac in katera izmed njih zajde, ali ne pusti na gorah devet« indevetdesetih in gre iskat tiste, ki je zašla?	Matej	18,	12.
Dobri pastir da svoje življenje za ovco. Najemnik pa zbeži, ker je na« jemnik in ga za ovce ni skrb.
Janez 10, 11, 13.
I.	del.
TRIJE ŽERJAVI.
1 .Cerkovnik in mašni strežnik.
SOLNCE, ki je vzšlo v vetrovito jutro svetega Mateja v letu petnajststo štiri in petdesetem, je našlo na potu od Komna proti Kobljiglavi popotnika, ki je trudno hodil, morda že vso noč, ne da bi bil legel ali se sede odpočil. Popotni je bil tri« desetleten, visoko rasel, slok in koščen člo« vek. Po obleki soditi ni bil ne imovit ne pre« prost domačin. Se najbolj je sličil pisarskemu človeku ali šolarju brez službe. Mestna obleka je bila že hudo obnošena, a je pričala, da po* potni ni nemaren ali potepen. Kretanje po* potnikovo je bilo prečudno svojstveno. Z dob gimi rokami ni vedel kam, krilil je z njimi, kakor da oberoč kosi otavo ali trosi za kosci. Dolge, suhe noge se mu pri hoji niso razve« zale v kolenih, gibale so se kljukasto kakor pri hribovcih, ki niso vajeni ravni. V trudni hoji je potnika zanašalo z leve na desno. Neprijet«
ŠTEVILKA 3.
no se je zadeval ob vzboklinah bridke kraške poti, pri čemer je vselej z nekako vdano bo« lestjo premotril obuvalo, da si ga li ni pre« ostro obrusil na ostrih tleh. Desno rame je nosil više od levega. Čez pleče je bil obesil na dolg pas stisnjeno torbo, da mu je bila ob suha ledja. V žepe pri jopiču je bil zateknil vse, česar mu je bilo treba priročno na poti: kos kruha ali sira, sadež, ki ga je mimogrede pobral ali utrgal, morda celo knjigo, ki se ni rad ločil od nje. V voglatem bledozagorelem obrazu z redko in bolno se kodrečo brado, je ležala čudna tegoba podobna nekaki toposti. Ne le, da je soglasje lica kvarila okostenela oteklina v spodnji levi skranji, tudi sicer je bila vsaka poteza v tem obrazu svojstvena. Zdelo se je, da je lice, ki ga je podobar sredi dela pustil iz rok, preden ga je sorazmerno izličil. Tisti trenutek, ko je zagledal popotni vzhajati solnce, se mu je hotel obraz očitno razvezati v veselje. Pa se je le popačil kakor v zadržanem joku. Oči, ki so jih zaslanjale rdeče, vnete trepalnice, so se zasolzile od jarke luči, ustnice so se čudno razvlekle navzdol. Iz zasoplih pljuč se je potnemu utr« gal glas, ki naj bi bil klic veselja, pa je bolj sličil hropenju spečega človeka, ki leži ne« rodno na hrbtu. Le v mirnih, vdano plahih očeh se je neprikrito pokazalo veselje, slast utešenega hrepenenja. .
»Doma sem!« je bil zahropel potni. Tisti trenutek se je neusmiljeno nerodno zadel z nogo ob kamen, se spodtaknil in telebil po tleh, kakor je bil dolg in širok. Pobral se je ročno pa si otipal kolena in si s stisnjenimi, ozkimi ustnicami tajil bolečino. Nekaj ko« rakov je šepal, nato je zamrmral vdano po« milovalno:
JUNIJ 1929.
»Neroda magistrska! Ubij se na domačem kamenu, ki si pol sveta srečno obredel pa še kamenito skušnjo za silo prestal.«
Udobrovoljil se je, ko je bolečina ugas* nila, in govoril sam pri sebi:
»Kamenita skušnja — examen lapideum. Bogve, da mi je bilo teže postati magister kakor po golih kolenih priti od Komna do Štanjela. Pa sem le prišel mimo. Bog bodi za* hvaljen in sveta božja Mati.«
Učeni človek ali magister, kar je očitno bil, ker je vedel za stanovski naziv težke šo* larske izkušnje, je znova uravnovesil svoj korak. Iz bolečine udarjenega kolena se mu je utrnila beseda iz evangelijev, ki jih je znal na pamet:
»Kamen,« je čuvstvoval v tajnost Kristus sovih poti po zemlji, »kamen, ki so ga zidarji zavrgli, vogelni kamen je. In kdor pade na ta kamen, se bo razbil, in na kogar on pade, ga bo strl.«
Ob obujeni prerošk' besedi je utonil po« potni globlje v razmišljanje. Šel je zopet na* gonsko, tegoba v licu se mu je zgostila. Oči so se poglobile, pogledale navznotraj. Oči* vidno je v sebi iskal odgovora in jasnosti pri nekakem občutju nesoglasja, ki ga je poznal, odkar je primerjal življenje na zemlji z živ* ljenjem, ki mu ga je slikala beseda božjega razodetja, katero je ljubil in vanj verjel. To* likokrat je že zahrepenel, da bi to razodeto življenje zagledal povsem vidno in uresničeno tudi ob sebi, v solncu, ki greje, v luči, ki sveti, v ljudeh, ki živijo z njim eno življenje. Tako je hrepenel in vedno zopet trpel, ko je videl, da je resnični njegov svet vse nekaj drugega kot oni iz Pisma, iz prilik, iz čudežev, ki so bili, ko je še Izveličar sam hodil po zemlji, dal tisočem kruha in svojim apostolom velel, naj mreže vržejo, da so nato toliko zajeli, da se je čoln topil in so jim roke od napora odre* venele.
Preden je mogel tudi to pot magister do* umeti do konca, ga je zdramil klic življenja. Od Kobljeglave se je oglasil jutranji zvon. Potni je dvignil glavo, pogledal predse in se zopet medlo nasmehnil. Za trenutek je postal, se oddahnil in si šel z roko čez čelo, ki mu je bilo rahlo razboljeno, kakor razdraženo od burje, ki je občutno sopla mimo goličav na* ravnost v njegov obraz. Okrenil se je in po* gledal nazaj. Pa se je zopet nasmehnil, videč svojo dolgo senco razgrnjeno v zapad.
»Kajfež, zares sem kajfež,« je dejal sam pri sebi. »Od Devina do Štivana bi senco vrgel.«
Tako se je označil kaj malo ničemurno z imenom, ki živi na Kranjskem za orodje, s katerim cerkovniki ugašajo sveče na oltarju, in se uravnal zopet na pot. Prišel je v vas, ne
da bi bil koga srečal. Stopil je v cerkev, pa jo našel tudi popolnoma prazno. »Ali so ljudje izumrli?« se je vprašal, se pokrižal z blago* slovljeno vodo in krenil na desno pred stran* ski oltar. Pokleknil je, pa ni mogel klečati, ker so ga kolena zabolela. Vstal je in skušal moliti. Pa ga je obšla želja, da bi sedel in se odpočil.
»Utrujen sem, gospod Bog,« je čuvstvo* val, »ne zameri mi, če bom sedel in ne glej na mojo dremavo tegobo. Besedo glej in po* slušaj, ki si nas je sam učil, da naj molimo. Oča naš, kir si v nebesih ...«
Sedel je na altarsko stopnico, položil ko* molcc na kolena in podprl glavo z dlanmi. Trenutno je začutil, kako se mu prijetno raz* vezujejo udje. Molil je in mislil mimo mo* litve:
»Takšen sem kot stare kraške matere. Pred Bogom v cerkvi dremljejo. To je edini njihov greh, sirote, ki se vse življenje niso ni* koli do sita odpočile. Oča naš, kir si v ne* besih ...«
Izgubljal se je v nekaki sladki udobnosti, ne da bi vedel, da dremlje, ko ga je zdramil trpek moški glas. Ne da bi povsem umel, je slišal magister.
»Eden je prišel, hvala Bogu. Pa še ta je zaspal.«
Težka roka je padla dremajočemu na ra* me. Spregledal je in videl pred seboj poštar* nega duhovnika, za mašo napravljenega, z gorečim stenjem v roki.
»Ali je cerkev taberna za potepencc?« je vprašal nejevoljno duhovnik. Magister se je ročno zravnal pred njim in sc opravičil:
»Ne zamerite, častiti. Kar premagalo me je. Vso noč sem hodil.«
Duhovni je odstopil molče za korak, da bi mogel dolgega človeka premotriti od nog do glave. Zdravo rdeče lice, obrobljeno od sivih las se je zasvetilo v nekaki dobrohot* nosti. Toda trpko kakor gospodar hlapcu je velel in stegnil roko z gorečim stenjem:
»Sveče mi prižgi!«
Neprisiljeno je vzel magister netivo in prižgal, kakor mu je bil ukazal duhovni, ki je zamrmral sam zase:
»Živ kajfež je. Ne sname svečnikov z ol* tarja. Kar zviška prižiga.«
Glasno je vprašal:
»Ali znaš tudi k maši služiti?«
»Znam,« je povedal magister.
»Vstani, pojdi z menoj po bukve,« je velel duhovni in ga prijel trdo za roko nad komol* cem, kakor bi se bal, da mu še ta strežnik v sili pobegne. Tako je vedel magistra v za* kristijo. Tam jo dejal zaupno:
»Glej! Sedemdeset let mi je danes pa skoraj petdeset let vsak dan sem bral sveto
mašo, pa bi bil danes kmalu ob daritev, ker nimam cerkovnika. Sam Bog te mi je namenil v cerkev, da si mi sveče prižgal in mi služil boš.«
Popotni je bil vzel mašne bukve in je ča* kal. Ko je čul duhovnika, ni vedel, kaj bi dejal. Tegobno po svoje se je nasmehnil in prikimal. Ko je duhovnik opazil čudni na* smeh na magistrovem licu, je postal trenutno nezaupen in strog.
»Ali pa veruješ,« je vprašal, »v gospoda Jezusa Kristusa, ki ga vsak trenutek z grehi na križu ubijamo?«
»Verujem,« je izpovedal magister.
»Pa v sveto katoliško cerkev?« je vprašal duhovni.
»Verujem.«
»Dokaži, moli!«
Magister je začel jasno, neprisiljeno po latinsko:
»Verujem v enega Boga, očeta vsemogoč* nega, ki je ustvaril nebo in zemljo...«
»Pristopi!« je odrezal duhovni kratko.
Tedaj je planil v zakristijo zasopel člo* vek, pogledal osuplo po tujem človeku in de* jal nato pokorno:
»Gospod Matej! Zaradi krave. Telička imamo.«
Duhovnik je nejevoljno nasršil obrvi in zmajal krčevito z glavo. Magister je potegnil za zvonec in pristopil z duhovnom.
Gospod Matej, kakor ga je bil nazval mudljivi cerkovnik, je slovel pri svojih du* hovnih bratih, da mašuje vzgledno po vseh predpisih. Tisto jutro ni mogel. Venomer zo* pet ga je vznemirjal strežnik s svojimi čud? nimi kretnjami, tako da je mislil mašnik, ko ga je videl trkati se na prsi, da golazni po* bira iz nedrija, in da se klanja, kakor bi se hoja lomila v burji, in da knjigo prenaša, kakor bi pri krstu botril. »V božjem imenu,« se je vdal duhovni vsaj deloma potolažen, ko je čul, da strežnik vsaj pravilno po bu* kovsko odgovarja in ludi ume, .kar govori. Ko jc molil za žive, je vneto priporočil še čudnega svojega ministranta.
»Za vse žive in še za kajfeža, ki bukovsko ume...«
2. Prvi žerjav.
»Počakaj,« jc velel duhovnik popotnemu magistru po maši. Mudljivemu cerkovniku to očividno ni prijalo. Slačil je gospoda Mateja, pri tem pa dajal tujcu znamenja z nekako hinavsko dobrohotnostjo, naj kar tiho odide. Magister se jc dal res pregovoriti in prijel za kljuko pri vratih. Pa ga je trpko nazaj pozval duhovnikov klic:
»Počakaj, sem rekel.«
Pokleknil je nato molče, ne da bi se ozrl in molil molitve po maši. Ko je odmolil, je vstal rezko in ukazal magistru:
»Prižgal si sveče. Pojdi jih še ugašat. Saj vidiš, da je to moje cerkveno tele danes brez glave.«
Magister je šel, kakor je ukazal duhovni. Osramočeni cerkovnik je skušal medtem ne? kaj ugovarjati.
»Pred cerkvijo,« je še slišal magister du* hovnika, ko se je vrnil. Obenem je videl, da je bil gospod Matej cerkovnika kratkomalo skozi vrata potisnil. Zdaj je stopil še sam za njim in se razjadil:
»Od krave prideš, ko se teli, pa mi sveti hram zasmradiš, pa me še čakati pustiš, pa bi zdaj še voščil rad. Pri priči se poberi, če nočeš, da ne dam temu tu,« je pokazal na magistra, »cerkvenih ključev in cerkovniške* ga posla, ki ga že davno več vreden nisi.«
Tiho in pobito je šel cerkovnik. Morda se je le spakoval, a magistru se je zasmilil. Ta je takoj videl,, da zadeva ni tako resna.
»Jurij,« je zaklical duhovnik pa nekaj tre* nutkih.
»Kaj pa želijo, gospod?« se je okrenil cerkovnik mirno.
»Ali jc šlo vse posreči?«
»Hvala Bogu in svetemu Krnu.«
»Nu! Pojdi. Pa večjega fanta pošlji s po* sodo k meni. Za god, saj razumeš.«
»Razumem, pa hvala lepa, gospod,« je dejal cerkovnik. »Bom pa poslal posodo. Samo ne vem, če je manjša čista. Ali sme otrok priti z večjo?«
Duhovnik ga ni poslušal več. Obrnil se je k tujemu magistru in dejal:
»Če si prvikrat na Krasu, zdaj vidiš, kak* šni smo. Mene še ne poznaš. Boš dejal, da sem brbljav. Nisem. Samo dva dni v tednu govorim in danes, ko jc moj god.«
Magister mu je nerodno voščil. Duhovnik ga je prijel kakor prej v cerkvi za roko nad komolcem in ga povlekel za seboj proti nizki hiši.
»Vstopi,« je velel in mu odprl v nekako obokano vežo. Vrata za seboj je zaprl z za* pahom. Magister pa se je ogledal v prostoru, ne da bi našel še katera druga vrata in je spoznal, da je v prostoru, prirejenem prav po samostanskem načinu za sobo. Dvoje oken je za silo razsvetljevalo prostor za mizo, nekaj stolic s klečalriikom in posteljo. Na steni je vi* selo bridko zamrčeno razpelo, na mizi je le* žala težka knjiga. Onstran v steni je bila mala lina, podobna jedilni v samostanskih refektorijih. Od tam je dehtelo v prostor po novopečenem kruhu, po vinski juhi in ocvr* tem suhem svinskem bedru. Duhovnik je potisnil gosta k mizi in velel:
»Sedi!«
Sam pa je stopil k lini in velel v ono stran:
»Za dva!«
Postavil je nato dva vrča vina na mizo, kruha, juhe in mesa. Pokazal je gostu na meso in dejal:
»Jej, kakor so te učili. Name ti ni treba gledati. Jem z roko, pa me ni sram. Kdor vsak dan Boga povzdiguje, nima umazanih prstov.«
»Nima,« je oživel gost. »Ko je bila moja mati na smrtni postelji, je prosila samo vode, tiste, ki si z njo mašnik pred daritvijo prste umije.«
Duhovni je zamrmral sam vase. Gost je zardel, meneč, da je povedal kaj ncdostoj* nega. Duhovni je opazil to rdečico in dejal bridko:
»Temu bo pač že davno. Dandanes boš med ljudmi z lučjo pri belem dnevu iskal spoštovanja do duhovnikov. Pa pri ženskah še posebej. Iz devetih fara te obrečejo v de* vetdeset vasi.«
Gost še ni bil segel po jedi. Bil je v za« dregi. Poznal je nekoliko pravila, kako se gre vesti vljudno, pa je iskal prilike in ne« prisiljene besede, da b:. se predstavil svo« jemu gostitelju. Kakor da mu je misel z obraza prebral, je dejal duhovnik rezko in po svoje:
»A kaj! Pij pa jej prvo. Boš povedal, kaj in kdo si, ko se naješ. Če si pa res to, kar se kažeš, da bi ti kajfež dejal, ti pa še praviti ni treba, dolgin.«
Gost je segel po jedi. Ko je jedel, je ugibal.
»Matej je gospod in kaj bo drugega nego kobljeglavski vikar. To vem, po cerkovniku in njem. A Bog me kaznuj, če sem kdaj srečal duhovnika, ki tako domuje kot ta.«
Ozrl se je po knjigi, ki je bila na mizi in jo je bil duhovnik le rahlo odmaknil. Bila je težka, vezana v sivo usnje z železnimi za« klepi. V usnje na platnicah je bila vtisnjena kot nekak grb čudna podoba. V krogu je stala jata žerjavov na eni nogi. Glave so bili skrili pod perut. Sredi med spečimi pticami pa je stala ena čuječa. Napis ob sliki je prizor tolmačil: Dormientibus omnibus vigilat unus
—	Ko vsi spijo, eden bedi. Magister je bil učen in je poznal Plinija pa je vedel: »Žerjavi so. Prirodoslovci vedo o njih, da postavijo stražo, kadar zaspe.«
»Ugibaš sliko?« je vprašal tedaj gospod Matej. Gost je pritrdil in se trenutno živo razveselil. Iz slike na knjigi se’ mu je zbudil spomin davno doživljenega.
»Sem že uganil, gospod vikar,« je dejal in pokazal s prstom na knjigo. »Ali si niste te knjige sposodili pri gospodu Joži v Štanjelu?«
»Nisem. Knjiga je moja,« je odgovoril gospod Matej. Gost je pohlevno umolknil. Duhovnik pa je pripomnil:
»Sveto pismo je in moja last. Pa ne bom dejal, da že nisi videl prav take. Lej, tri sestre so na Krasu, v Kobljiglavi ena, v Tomaju druga in v Štanjelu tretja. Trikrat boš videl isto podobo na platnicah in trikrat bral ta« kisto: Omnibus dormientibus vigilat unus.«
»Družinski lik treh bratov v Gospodu,« je menil magister.
»Grb treh žerjavov,« je povedal vikar.
»Pa se čudiš?« je nadaljeval. »Saj se lahko, in ne boš umel, dokler ti ne povem. Treh žerjavov grb, sem dejal in je res tako, treh čuječih na Krasu, moj, Lukov v Tomaju in Jožetov v Štanjelu. Pa poslušaj, zakaj.«
Prestal je govoriti za trenutek, nato je dejal:	I	:	I	i
»To menda veš, kako je s krivo vero po svetu in da je pognala kakor ljulika bohotno. Pa kdo je bil kriv? Erazem učeni je bil eden. Jajec je nasadil, da jih je vitemberška koklja Lutherus izlegel. Drugi je bil tržaški Erazem, naš Peter Bonomo, ki je prav tistih jajec Rib« ničanu Truberiju podložil. Bog jim sodi, Erazmu in Martinu, Petru in Primožu. Kriv je pa še tretji in so to naši pastirji sami, ki so spali, ko je hodil hudobec in sejal plevela v setve in je vendar zapisano: vigilate — čujte! Pa smo, hvala Bogu, vsaj trije pastirji na Krasu to pravi čas poznali pa čujemo kolikor moremo vsak za svojo faro, pa četudi vsak po svoje, jaz, da molim, molčim in dajem lep zgled, Luka v Tomaju, da krivoverske blaz* neže poja in Joža, da šolo ima pa uči. Vigilo
—	čujem, je naš skupni klic.«
(Dalje prihodnjič.)
Stanko:
V	DOLINI.
Beli oblački preko nebš, breze samotne sredi poljd; a na brezah vse polno ptic, preko polj vse polno srebrnih vodic.
Da sem Frančišek, bi solnčno pesem pel, da sem najmanjši njegov brat bi o ljubezni vsem ptičkam smel pridigati sedaj na pomlad.
Ker sem pa človek, ki poje trpkd, se vležem na travo in gledam nebd in piskam na piščal in sem vesel kot svat in sveti Frunčišek ve, da sem njegov brat.
ZLATA SRCA.
(Spisal Ciril Micheile — prevel F. Magajna.)
POLNA strahu ga je deklica nekaj trenut« kov nemo gledala. Ozrla se je proti Pes tru, ki je med tem vidno pozabil na vso stvar. Končno je polglasno zamrmrala: »Do? hro, privedla ga bom. A on je moj — moj, Ne pozabite tega.«
Ko je Jimmy počasi krenil v glavno ulico, je še vedno gledal pred seboj droben, odlo« čen obrazek, ki je bil podoben obrazu ma« tere, ki se bori za svojega otroka. In pa Pe« trov obraz mu je tudi plaval pred očmi. Peter, ubožec, njegov najboljši prijatelj, ki je iz* gubil spomin.
V	začetku, ko se je polagoma bližal Pic« cadillvu,1 se je v njegovih mislih vse umakni* lo presenetljivemu dejstvu, da Peter ni mr« tev. Počasi se je pa začel zavedati, kaj vse to pomcnja zanj osebno. In s tem spozna« njem ga je začela prejšnja izkušnjava mamiti s podvojeno silo. »Molly ne bo nikoli izve« dela, da Peter živi,« mu je šepetal skrivnostni zapeljivi glas. Ako ji on sam ne pove, ne bo zvedela nikoli. In Peter je srečen, kakršen je; sam je rekel tako. In Lizika ga čuva in je srečna z njim. Končno je mogoče, da se Pe« tru spomin nikoli več ne povrne. Kaj hoče torej? Ali bi ne bilo bolje, da molči? Zvečer, ko prideta, bi rekel, da se je zmotil. Zakaj ne bi dejal tega? Jimmy je potegnil z dlanjo po čelu in opazil, da je rosno od potu.
Če Peter ne ozdravi, bi to pomenjalo ne« popisno nesrečo za vse. Mollv bi mu bila tujka in to bi ji strlo srce. Nesrečna bi bila Lizika in nesrečen bi bil — ah, kaj bi mislil nase! Kaj pa on šteje? Na druge mora mi« sliti, ne nase.
Pri Albertovem Hallu se je okrenil in od« korakal v park. Ljudje, ki so ga srečavali, so se ozirali za njim, a on se tega ni zavedel.
. Kadar sc vsi peklenski demoni borijo v člo« veku, ni čudno, če mu je obraz siv in pre« paden. Mučili so ga vragovi in mu trgali dušo na kose. Preklinjal jih je in odganjal, pa so se vedno znova povračali. Najhujši in naj« zlobnejši od vseh je bil oni. ki mu je šepetal, naj molči in da bo samo z molkom storil naj« večje dobro največjemu številu ljudi. Vsi so srečni sedaj — zakaj naj bi jim rušil srečo. Jimmy Lethbridgc je šel skozi svoj Getzc« mani.
Tn ker ni dobro, da bi človek do zloma bil v izkušnjavi, ga je usoda, ki ga je bila pri« neljala k Petru, odpeljala tudi iz vrta bnd« kosti v vrt miru. S smehom, ki je bil bolj po« doben joku, sc je obrnil v ulico Knightsbrid«
1 Gledališče v Londonu.
ge in urtavil avtomobil. Ko je pred Mollynim domom izstopil, re je zasmejal vnovič. Manj trpkosti je bilo fedaj v njegovem smehu. Plačal je šoferju in vstopil.
»Oh, Jimmy, moj fant! Danes si pa zgo« den in jaz nisem niti pripravljena.« Molly ga je sprejela na veži. Resno se ji je nasmehnil.
»Saj ne boš huda, dragica, če me za nocoj oprostiš?« je prosil. »Imam neki opravek, ki je silno važen, mnogo bolj važen celo, kot bi bila najina skupna večerja, če je namreč to sploh mogoče.«
Smehljaj mu je postal hudomušen. Polo« žil ji je roko na rame in dodal:
»Izbiram poročni dar zate.«
»Ženinov dar nevesti?« se je smejala.
»Nekaj takega,« je dejal in se naglo obr« nil v stran.
»Dobro, dragec, le pojdi. Sicer me nocoj itak malce boli glava. Ne morem si misliti, kakšen dar bi mi mogel pripravljati ob ta« kem času.«
»Ne poskušaj ugibati, Molly. Povem ti le, da te bo silno presenetil. Prosi Boga, da bi se mi posrečil in da bi bila zadovoljna z njim!«
Govoril je polglasno in čudno resno. De« klica ga je radovedno pogledala.
»Kaj ti je, Jimmv?« je vzkliknila. »Ali se je kaj zgodilo?«
Jimmy Lethbridge se je zavedel. Ne sme ji dati povoda, da bi kaj slutila.
»Sveta nebela, ne!« se je zasmejal. »Kaj naj se neki zgodi? Nečesa bi te rad prosil na posodo, ne maram pa, da me izprašuješ, za« kaj. Pogodi mi tisto Petrovo sliko, ki jo imaš
—	tisto, ki ga predstavlja v polni uniformi «
Deklica ga je gledala v nemem začudenju.
»Jimmy,« je zašepetala brezsapno. »Ali se to tiče tvojega daru?«
»Da; v zvezi je z darom, ki ti ga hočem pokloniti.«
»Dal boš izdelati njegov portret?«
»Nekaj podobnega,« je odvrnil mirno.
»Oh, ti moje drago srce!« je šepetala. »Ti moj miljeni. Že mesece mislim o tem sama! Takoj dobiš sliko.«
Odbrzela je po stopnicah, on je pa ostal na veži sam in strmel za njo. Negibno je ča« kal, dokler se ni vrnila in mu stisnila drago« ceni okvir v roko.
»Ne pokvari je, Jiinmv, prosim te.« On je pokimal.
Za trenutek mu je položila roko na nje« govo.
»Mislim,« je dejala mirno, »da ti ne bo tre« ba dolgo čakati s samim prijateljstvom.«
V	naslednjem trenutku je ostala sama, v ušesih ji je še donel glas vrat, ki so se zaprla za njim. Bilo je, kakor da je usoda pripravila najbridkejši udarec za poslednjo minuto.
»Praviš, da je popolnoma izgubil spomin?«
Mainwaring, eden najodličnejših londort* f-kih mladih kirurgov, se je v svojem stolu naslonil nazaj in zamišljeno pogledal svojega gostitelja.
»No, mene ni spoznal in jaz sem bil njegov najboljši prijatelj,« je odgovoril Lethbridge.
Moža sta sedela v Jimmyevem stanovanju in čakala prihoda Petra in Lizike.
»Ko me je gledal, ni bilo na njem videti nikakega znamenja, da me je spoznal,« je na* daljeval Lethbridge. »Tudi način njegovega govorjenja in naglašanja besed je tipično po* cesten.«
»Zanimivo, zelo,« jc mrmral kirurg. Vstal je in skrbno ogledoval fotografijo, ki je stala na mizi. »Slika je nova, kaj ne, dečko moj; pri tebi je nisem še videl doslej?«
»Izposodil sem si jo danes,« je dejal Jimmy na kratko.
»Od kakega njegovih sorodnikov, kaj* pada? Ali jim je znano?«
»Nihče ne zna doslej kot samo midva. Fo* tografijo mi je danes popoldne dala gospo« dična Daventry.«
Nekaj, kar se je skrivalo v njegovem glasu, je prisililo kirurga, da se je obrnil.
»Misliš svojo zaročenko?« je vprašal po* časi.
»Da, svojo zaročenko. Bila jc zaročena s Petrom. Sedaj ga ima za mrtvega. To je bil tudi edini vzrok, da sc je zaročila z mano.«
Za trenutek je vladala tišina. Mainwaring se je zagledal v Jimmva. Svit začudenja in občudovanja se mu je zasvetil v očeh.
Toda, pri Bogu, fant!« jc zamrmral napo* sled, »kaj pa, če se opcracija posreči...«
»Ali si moreš misliti lepšega poročnega daru za dekle, kot je mož, katerega ljubi?« je rekel Jimmy počasi. Zdravnik se je obrnil proč. Včasih se zgodi, ko človek ne sme gle* dati drugemu možu v obraz. *
»In če se ne posreči?« je vprašal pol* glasno.
»Sam Bog ve, kaj bo potem,« je odvrnil Jimmy. »Nisem prišel še tako daleč do zdaj.«
V	tistem trenutku se je oglasil zvonec pri glavnih vratih. Po kratkem presledku sc jc prikazal Jimmyev hišnik.
»Dve osebi sta zunaj, ki pravita, da ...« Jimmy mu ni pustil dokončati.
»Privedite ju notri!« je ukazal na kratko. Hišnik je odšel.
»Pomniti moraš, Mainwaring,« je dejal Jimmy med čakanjem, »da jc Peter Staunton v tem trenutku navaden človek s ceste.«
Mainwaring je pokimal in se ob vstopu Petra in njegovega dekleta umaknil v ozadje, l lotel je, da govori Jimmy sam, on pa da po* slusa m opazuje.
»Dober večer, Lizika!« Jimmy se je na* smehnil deklici. »Veseli me, da sta prišla.«
»Kdo je ta, ki se skriva?« je vprašala de* klica in zrla sumljivo proti Mainwaringu.
»Zdravnik, ki bo pozneje Petra preiskal,« je pojasnil Jimmv.
»Njegovo ime ni Peter,« je mrmrala de* klica mrko, »temveč Bill«.
»No, pa naj bo Bill. Nikar se ne bojte, Lizika. Pridite bliže in oglejte si tole foto* grafijo, ki je tu na mizi.«
Kakor psiček, ki ni gotov, ali je varno pri* bližati se tujcu, se je deklica počasi bližala mizi. Peter, ki je v zadregi neokretno sukal pokrivalo v roki, se je pomikal za njo. En* krat ali dvakrat se je nemirno ozrl po sobi, drugače so pa bile njegove oči uprte v Liziko. Bil je podoben preplašenemu otroku, ki sc skriva za materjo.
»Moj Bog, Jimmy!« je šepetal zdravnik. »Če se operacija posreči, ne boš sam, ki bo trpel.«
Ko jc govoril, so bile njegove oči obrnjene proti deklici, ki sc je nenadoma iz nekega nagonskega nagiba čuvajoče obrnila k Petru in ga prijela za roko.
Kakor par boječih otrok sta sc bližala mizi, na kateri je stala fotografija. Oba moža v sobi sta se tudi približala. Deklica jc prva izpregovorila.
»Bog! To si ti, BiH — tale poba v okviru. Kako lep vojaški častnik si bil!«
Z izrazom genljivega ponosa na obrazu je deklica zrla sliko in nato moža ob stoji strani. »Častnik! Bill — pa častnik! Pri katerem polku je bil, gospod?« Deklica sc jc obrnila proti Jimmvu. »Ali je bil pri gardi?«
»Ne, Lizika,« jc dejal Jimmv,« ni bil pri gardi. Pri konjenici jc bil, pri devetem hu* zarskem polku.« Mož, ki je bedasto in ne* rodno držal v rokah okvir s sliko, se jc ne* nadoma ozrl. »Pri devetem huzarskem polku,« jc nadaljeval Lethbridge mirno, »pri tistem, ki so ga imenovali »hudičev polk«. Pri »hu* dičevem polku, skadron C.«
Toda svit v Petrovih očeh je ugasnil in obraz mu jc postal brezizrazen kakor prej.
»Ne razumem,« je mrmral. »Glava me jc začela boleti.«
Z vzklikom polnim skrbi ga je deklica vlo* vila za roko in sc potem srdito obrnila proti Lethbridgeu.
»Čemu ga mučite z vsem tem?« jc vzklik* nila. »Kaj pomenja vse to? Zakaj ga ne bi pustili v miru? Pa ga bo zopet napadel glavo* bol. Skoro poblazni vselej, kadar ga prime.«
»Zdi se mi, Lizika, da bi ga jaz znal ozdra* viti.«
Bil je Maimvaring, ki je spregovoril. De* klica, čuvajoče držeč Petra za laket, ee je ozrla proti njemu.
»Preiskal bi ga rad tu v sosedni sobi, kjer je nekoliko boljša svetloba. In sam hočem biti z njim, da ne bi kaj motilo njegovo po* zornost.«
Deklica je v trenutku vzplamtela.
»Vzeti mi ga hočete — tak je vaš namen. A ne pustim ga. Kaj ne, Bill, da me ne za* pustiš? Kaj ne, da ne boš zapustil svoje Lis zike?«
Jimmy Lethbridge se je ugriznil v ustnice; Mainvvaring je imel prav.
»Ne bojte se, Lizika,« je dejal zdravnik nežno, »nočem vam ga odvzeti. Toliko vam obljubim. Kakor hitro ga preiščem, ga boste smeli obiskati. Pri preiskavi pa ne smete biti, ker bi se samo vznemirjal.«
Deklica se mu je približala za korak in ga motrila srepo, kakor da mu hoče videti v dno duše. V neskončni genljivosti tega pri* zora je Jimmy Lethbridge za trenutek pozabil na lastno bolest. Lizika, to preprosto dete ulic, se za svojega ljubljenca bojuje proti nečemu, ki ji je neznano; dvoje tujcev ima pred seboj in ne ve, ali jima sme zaupati. Počuti se kakor ujeta v mreži. Njej ali Billu utegneta ta dva neznanca škoditi. In na dnu vsega je ležala nepopisna slutnja, ki ji je pra* vila, da bo svojega Billa izgubila.
»Ali prisežete, da pojdem k njemu, ko ga preiščete?« je mrmrala.
»Prisežem vam,« je dejal Mainwaring resno.
Bolesno je vzdihnila. »Dobro. Verujem vam. Pojdi z njim, Bill. Morda ti bo dobro storil.«
»Včasih ponoči je tako čuden,« je dejala Lizika, ko so se vrata za Mainwaringom za* prla. »Kakor da je od nečesa omoten, se mi zdi.
»Res?« je rekel Jimmy. »Kako ste ga našli, Lizika?«
»Okoli je taval sam in ničesar ni vedel o sebi,« je odgovorila. »Zasmilil se mi jc in vzela sem ga v svojo oskrbo. Zbirala in var* čevala sem pri vinarju, dokler nisem toliko nahranila, da sva si kupila lajno. In tako srečna sva bila skupaj, gospod, tako zelo srečna. Res se včasih čudno obnaša in ničesar sc ne more spominjati, vendar jc dober člo* vck, če ga le ne glovobol muči. Pa ga kmalu ozdravim, kadar sc to zgodi. Glavo mi po* loži v naročje in božam ga po čelu, dokler ni zopet pokojen. Mnogokrat mi tako v na*
ročju zadremlje in tedaj obmirujem. Ko se vzbudi, je zopet zdrav. Umejem ga, vidite, in z mano je vedno srečen.«
Umolknila je in se zagledala v fotografijo
—	ubožica mala v svojem skromnem obla* Čilu. Za trenutek ni mogel Jimmy od ginje* nosti niti spregovoriti. In vendar ji mora po* vedati vse. Mora, a tako mu je bilo pri srcu, kakor da bi se pripravljal ubiti ranjenega ptička s težkim batom — le da bo to ubijanje sedaj mnogo počasneje.
»Ta gospod, ki je sedaj z Billom, Lizika, je velik kirurg,« je dejal čez nekaj časa. »Najboljši strokovnjak pri možganskih po* škodbah. On meni, da bi z majhno operacijo mogel Billa ozdraviti in mu vrniti spomin.«
»Tako da bi se spominjal, da je bil čast* nik?« je vprašala deklica.
»Spominjal bi se, da je bil častnik in spomnil bi se tudi vsega svojega preteklega življenja. Glejte, Lizika, vaš Bill je resnično Sir Peter Staunton, ki smo ga vsi šteli za padlega v vojni.«
»Sir Peter Staunton,« je ponovila osup* njeno. »Moj Bog!«
»Ko je odhajal na vojno, je bil zaročen,« je nadaljeval mirno in slišal, kako ji je ob tej novici zastala sapa. »Bil je zaročen in nje* gova zaročenka je tista gospodična tam.« Po* kazal je s prstom na Sibilino fotografijo, ki je stala na polici nad kaminom.
»Če bi bila ona blizu, se ne bi name nihče ozrl,« je dejala deklica zamišljeno.
»Ljubila ga je neskončno in tudi on jo je tako ljubil. Nikoli nisem poznal dveh ljudi, ki bi se tako zelo ljubila med seboj. In nihče ne ve tega bolje od mene,« glas mu je za tre* nutek zadrhtel, »kajti sedaj je ona zaročena z mano.«
Dekličin razum je bil hiter in oster: v tre* nutku jc razumela.
»Ako bo vaš prijatelj uspešen z opera* cijo,« je dejala, »tedaj boste vi ostali na ce* dilu?«
»Tako je, Lizika,« jc potrdil resno. »Ostal bom na cedilu.«
»In vendar jo ljubite, kaj ne? Dobro, do* bro, prijatelj. To se vam čita na obrazu. Zdi sc mi,« zasmejala se je s kratkim suhim sme* hom, ki je bil bolestnejši, kot bi mogla biti solza, »zdi se mi, da ste tisti dan, ko ste našli mene in Petra, pomolili sebi in meni nečedni konec palice.«
»Bojim se, da je to res,« je soglašal. »Po« -vedal sem vam to pa le zato, da boste vedeli, da sva oba prizadeta pri stvari in da morava oba igrati igro naprej.«
»Igrati igro!« je mrmrala. »Kaj želite, da storim?«
»Zdravnik hoče, da ostane Peter popol* noma v miru in da ostane čez noč tukaj, ker ga namerava že jutri operirati. Ali ga boste pregovorili, da ostane in ga potolažili, da se ne bi radi tega vznemirjal? Ako želite, ste lahko pri njem.«
»In jutri bo prišla ona in mi ga vzela!« Deklica je strmela v Sibilino fotografijo. »Ko se predrami, ne bo mene niti pogledal več! Moj Bog! zakaj ste ga našli — zakaj ste ga našli? Tako srečna sva bila, tako nepopisno srečna!«
Jokala je sedaj, jokala, kakor joče otrok: slabotno in trpeče. Jimmy jo je gledal in molčal.
»Ubogo dete!« je zamrmral čez nekaj časa. »Ubogo nesrečno dete!«
»Vašega sočutja ne potrebujem!« je vzklik* nila v solzah. »Mojega ljubljenca mi dajte nazaj!« Tedaj je opazila, kako gleda Jimtny v sliko na polici nad kaminom, in pohitela k njemu. »Odpustite mi, gospod,« je šepetala krčevito »Vidim, da ste tudi vi veliko iz* gubili. Hočem biti pogumna. Dajte mi roko! Zmeraj se mi je dozdevalo, da Hill ni name« njen meni. In eno leto jc bil vendarle moj!«
»Srečni ste, Lizika,« je mrmral Jimmy in ji stisnil roko. »Zelo srečni ste.«
Vrata so se odprla in vstopil je zdravnik.
»Ali je Lizika pristala?« je vprašal željno.
»Da, privolila je,« mu je odgovori! Jimmy. »Kaj misliš o njem?«
»V kolikor sem mogel presoditi, kaže vse, da se bo operacija popolnoma posrečila. Pri* tisk se očito nahaja na desni strani lobanje in ne bo ga težko odstraniti. Operiral ga bom jutri zjutraj zarana. Poskrbite, Lizika, da bo ponoči miren in da bo spal, če je mogoče.«
»Kaj pa mislite, gospod?« jc dejala pre* zimo. »Ali ga nisem znala uspavati sama, kas darkoli sem hotela?«
Brez nadaljne besede se je obrnila in od* šla iz sobe. Moža sta se resno pogledala.
"Ali bo pomagala, Jimmy?« jc vprašal Mainvvaring in si prižgal cigareto.
»Pomagala bo,« je odvrnil Lethbridge po* časi. »Ubogo dete je pripravljeno igrati igro do konca.«
»V kakšnih odnošajih sta si medsebojno?« je vprašal kirurg radovedno.
»F0 je vprašanje,« je odvrnil Jimmy še z večjo počasnostjo, »ki ga midva nimava pravice staviti.«
4.
Uspela je — sijajno uspela — ta operacija. Liziki se je bilo zahvaliti za to; pomagala je požrtvovalno. Ona je bila, ki ga jc pregovo* rila, da se je dal uspavati, in ona je bila tudi, ki ga je prva pozdravila tisto jutro, ko se jc ves omoten in boječ predramil v sobi, ki mu je bila neznana. Kmalu nato se je neopaženo odstranila in zginila iz hiše. Pozneje je Leth* bridge našel na svoji mizi listek papirja, ki je nosil na sebi čudne vlažne madeže in na katerem jc bilo s slabo in nepravilno pisavo zapisano:
»Obvestite me o vsem, kar se zgodi. — Lizika.«
Ker ni vedel za njen naslov, ji tudi ni mogel sporočiti, da je Bill zopet normalen in da sc vsega zaveda razen ene stvari. Druga praznota sc je pojavila v njegovem spominu, praznota, ki je objela poslednja tri leta. Nje« govo prvo vprašanje je bilo, kakšen jc bi! izid včerajšnje bitke.
Po nekolikih dneh jc tudi Jimmy pozabil na Liziko. Doprinesel ie pač tudi on svojo žrtev in živel bridkosti.
Dospela je Molly, katero je njegovo ne* navadno povabilo nekoliko presenetilo. Pu* stil jc vrata odprta, da je iz njegove sprejem* nice lahko opazila Petra, ki je ležal v sosednji sobi na postelji.
»Kam si sc zakopal, Jimmy?« je vkliknila. »Jaz sem bila že...« Njeno obličje jc tedaj poblcdelo kot stena. Strmela jc v sosednjo sobo; ustnici sta ji drhteli, a od njih ni bilo glasu.
»Blazna sem,« je zašepetala končno. »Blazna sem, Jimmy! Prikazni vidim. Moj Bog, Jiinmv! To je — to je Peter!«
Opotekaje se je napravila korak ali dva naprej in tedaj jo je opazil tudi Peter.
»Molly,« je zaklical slabotno, »Molly, du* šica moja ...«
Jimmy Lethbridge jo je videl, ko sc je počasi, z negotovimi koraki bližala možu, ki se je vrnil iz pozabljenja. Z vzklikom polnim ganutja in nepopisnega veselja se je spustila ob postelji na kolena in Peter jo je z drhtečo roko pobožal po laseh. Tedaj je Jimmy zaprl vrata in se zagledal v praznoto pred seboj.
Lizika je bila, ki ga jc predramila iz oto* pelosti, Lizika, ki je neslišno pritavala iz veže v sobo.
»Videla sem jo, ko je prišla,« je šepetala. »Lepa jc bila. Kako jc z njim?«
»Povrnil se mu je spomin, Lizika,« jc dejal mehko, »ne spominja sc pa poslednjih treh let.«
»Pozabil me je, kaj ne?« Ustnici sta se ji tresli.
»Da, Lizika. Pozabil je na vse, pozabljena je lajna in vse drugo. On misli, da je le na bolniškem dopustu.«
»Ona je sedaj pri njem?«
»Pri njem je.«
Vzdihnila je globoko in se približala ogle* dalu, da si uredi klobuk — strašen klobuk, okrašen s ptičjim perjem.
»Najbolje bo menda, da odidem. Nočem ga videti več. Bojim se, da mi poči srce. Od njega sem se itak poslovila že tisti večer pred operacijo. Zbogom, gospod. Eno leto sem bila srečna z njim. Tega mi ne bo mogla ona ni* koli vzeti.«
In odšla je. Gledal je za njo skozi okno, ko je stopala po cestnem pločniku. Visoka peresa na klobuku ko se ji vpogibala ob vsa* kem koraku. Le enkrat se je ozrla nazaj in postala za hip. Odločno se je obrnila in nas daljevala svojo pot. Eno leto je pa le bila srečna, uboga Lizika. Morda ji bo spomin na to leto krepil dušo, ko se bo vrnila k za* puščeni lajni, k lajni, ki se ne bo oglasila več.
#	# #
»To je tedaj tvoje poročno darilo, Jimmy.« Molly je stala za njim in oči so se ji čudežno iskrile.
»Da, Molly,« se je nasmehnil. »Ali ti ugaja?«
»Ne vem, kaj sc je zgodilo,« je šepetala. »Ne razumem ničesar drugega kot to, da se je Peter povrnil.«
»Ali ni to dovolj?« je vprašal mehko. »Ali ni to dovolj, duša moja? Peter se je povrnil, naš dobri, šaljivi Peter. Vse ostalo je postran* ska stvar.«
Prijel jo je za levico in ji počasi potegnil s prsta zaročni prstan, ki ji ga je bil dal.
»Ne boš ga več nosila na tej roki, Molly, dasi bi rad, da si ga ohraniš za spomin.«
Nekaj trenutkov ga je gledala z velikimi očmi.
»Jimmy, velik si,« je šepetala. »Žal mi je, dragi, neskončno žal.« Iz sosednje sobe se je oglasil drhteči in slabotni Petrov glas, ki jo je klical. Obrnila se je.
»Pojdi z mano, Jimmy,« ga je vabila, »pojdi, da se pogovoriš z njim.«
Toda Jimmy je odkimal z glavo.
»Ne potrebuje mene, dragica; grem rajši malo ven — na zrak!«
Obrnil se je nenadoma in zapustil sobo. Nič več jima ni bil potreben, kakor jima ni bilu več potrebna Lizika.
Toda ona je bila vsaj eno leto srečna...
Joža Lovrenčič:
CESTA IN NJEN VOZEL.
Povest iz XIV. stoletja.1
II.
NA križišču treh cest stoji Kobarid ko trden vozel. Od severa pride prva; vzpe* njajoč se s koroške strani čez Predel in padajoč strmo do utesnjene Koritnice, drži ob njej do Soče, katero spremlja mimo Bovca ob pobočju Kanina in Prestreljenika in pod ši* rokim zahrbtjem Stola skozi Srpenico in Tr* novo, kjer se spusti čez Trnovske klance nas; proti zakleti Morizni in kraljevooblastnemu Krnu med kobariške hiše, stisnjene pod grič, na katerem so le še groblje gradišča iz svo* bodnih časov prvih prebivalcev. Od juga, od Tolmina, prihaja druga: vleče se po dolini tik pod šumečimi gozdovi Kolovratovega po* bočja, kot bi se ji nikamor ne mudilo, zave* rovani v pesem stoletnih orjaških bukev in v šum sinjih valov sproščene Soče. Od Nadiže se vije tretja med Matajurjem in Vrhom skozi zamočvirjeno dolino Idrije, premišljajoč davne čase, ko je sprevajala rimske legije, ki so šle nad Karne, spominjajoč se onih dni, ko so prodirali po nji novi rodovi od vzhoda, želeč posesti zemljo pod južnim nebom.
Tam, kjer se ceste strnejo in zavozljajo, tam na južni strani Gradiščnega griča, tam je središče Kobarida.
Visoka lipa, dva moža je ne bi objela, se dviga sredi zelene trate, razprostirajoč mo* gočne veje, kot bi vabila v svojo senco vse, ki jih privede cesta s severa, od juga in od zapadne strani utrujene in izmučene, da se oddahnejo in odpočijejo. V njej šelesti in šumi od jutra do večera in še v gluhi noči ne miruje, ko zahrešči včasih v njej in zastoka, kot bi vanjo vzrastel skrivnosten duh, ki vabi in prosi, toži in hrepeni, obsoja in pre* klinja...
Onkraj lipe vre izpod peči močen stu* denec; kot bi sc čudil nad bleščečo svetlobo dneva in tajnostjo noči, žubori in žubori in klokota grgrajoče v kotanjo in se iz nje pre* liva v kal, iz katerega teče kot potoček v polje proti Idriji, da se z njo izliva v Sočo ...
Ob studencu stoji hiša; pri tleh je zidana, zgoraj lesena in pokriva jo slamnata streha. Loči se od drugih, ki stoje tam okoli in vzdolž griča; večja je in starejša mimo njih. Ž njo bi se kosala le hiša, ki se ponaša na samem med nadižko in južno ccsto in je dom gospoda vikarja^ in sholarja, ki mu ga dolo* čuje kapitelj iz Čedada. In še cerkev, ki s svo* jim stolpom prekaša lipo...
Vikarjev dom je prazen.
Gospod Anton je s svojim pomočnikom zapustil Kobarid. Moral ga je zapustiti, ker ni dobival dajatev, ob katerih je živel. Ko je opominjal in tirjal, so ga dejansko pognali.
V	Čedad je šel in se pri kapitlju pritožil in kapitelj ga je obdržal v mestu in izposloval od patrijarha, da je nad vso srenjo izrekel težko kazen interdikta * izobčenja, ki naj bi ostala nad njo, dokler se ne poboljšajo...
Kobarid se je smejal in je bil vesel...
Bojan, njegova je ona velika hiša ob stu* dencu, je posebno zadovoljen. Star mož je; osemdeset let ima že za seboj in v hiši nima drugega nego postarno sestro, ki mu gospo; dinji in osemnajstletno vnuko Cvetano. Sina so mu pobili biriči tolminskega patriarhovega gradnika, ker se jim je svobodoljuben po; stavljal po robu; snaha, lepa je bila še tedaj in mlada, je izginila, kam ni vedel, ker ni iskal za njo. Besedi, ki je krožila izza onega dne po vasi, da jo je izvabil popoten človek, ni prigovarjal...
Pred osemnajstimi leti je bilo.
Jesen je bila v deželi, listje je rumenelo in odletavailo in Km in Matajur in Stol so bili že beli. Morana je gledala z njih in njen dih je vel ostro in mrzlo v dolino in vršalo je po njej: besi so bili na pohodu.
Tedaj se je zgodilo, da sta se sprla za po« sest slovenske zemlje ob gorenji Soči in Idriji patrijarh in goriški grof. S Koroškega je pri* šla vojska patrijarhu na pomoč, a goriški je prodrl do Tolmina, ga zavzel in zažgal in pred njegovim orožjem sc je moral podati tudi pa* trijarhov vojskovodja.
Tolminci so bežali pred grozo vojne, ki jim je upepelila domove, in se zatekli v gor* nje kraje. Tudi v Kobarid so prišli. K Boja* novim se je zatekla lepa Tolminka Marta. Vzprejcli so jo, teta Kuniča jo je bila vesela, zakaj potrebovala je pomoči; sama je dolga leta gospodinjila, kajti Morana je bila z mrzlo roko posegla med družino in odvedla v nav za gospodarico tri sinove in še hčer. Priza* nesla je bratu gospodarju in še najmlajšemu, Lastigoju, ki je vzra stel v mla dca, da bi ga mogla biti vesela Vesna in Živa in Lada.
Pa ga je bila vesela Marta in tudi on jc je bil vesel, bolj ko teta Kuniča.
Ko se je pobito vlekla skozi Kobarid pa« trijarhova vojska, ki ji je dovolil Goričan prost odhod iz Tolmina, so bili Kobaridci zbrani pod sveto lipo jn se rogali, zakaj veseli so bili, da jim ne bo vladal več mogočni črno* rizec iz Ogleja. 1 udi Goričan jim ni bil ljub, saj je bil tujec, a vendar jim je bil ljubši, kajti upali so, uii jim nc bo Iciratil t&ko svobode,
ko je postavil za poglavarja človeka iz rodu Bojanov, ki je sicer krščenik, a bo gotovo umel svoje rojake in jim pustil, da živijo, kakor so živeli očetje iz rodu v rod, dokler niso prišli med nje oni s križem in jih razdvojili...
Bojanu so tedaj žarele oči; ni sc smejal, a njegova misel je bila vesela in v srcu je pel hvalo Svarogu in Perunu in vsem višnjim bo* govom in še bil vesel sina Lastigoja, ki bo do« čakal lepše čase, ko je začela oglejska moč pojemati.
Lastigoj je stal z Marto v prvi vrsti med Kobaridci pod lipo. Mimo je že odjezdil pa« trijarhov nečak, poraženi tolminski poglavar Giuglielmo. ob njem in za njim so vzpodba* dali svoje konje višji vojniki, da bi čitnprej izginili iz vasi in bi bil porog že za njimi. Osta* le čete so utrujene korakale in da ne bi kdo ušel, preden bi prišel v Čedad, so za njimi jahali patrijarhovi biriči iz tolminskega gradu.
Marta jih jc poznala in govorila Lastigoju
o	njiih.
Kar nenadoma ji je pošla beseda, preble« dela je in se umaknila, kakor da bi je več nc zanimale zadnje vrste patrijarhove vojske. Lastigoj tega ni opazil, zakaj biriče, ki so jih poznali, so sprejeli še posebno glasno in jim no svoje želeli srečno pot po Nadiški dolini.
Če bi bil Lastigoj opazil Martino zadrego, bi tudi videl, kako je na konju rjavcu zao« krenil proti njemu glavo birič Braniver, se. ugriznil z belimi zobmi v spodnjo ustnico in gledal kakor kragulj ... Marta, ki jc drhtela v ozadju, bi povedala, da mu ic bila obljubljena, a da se je premislila ta čas, odkar je pod Bojanovo streho in gleda Lastigoja ...
Patrijarhova vojska je odkorakala, dnevi so šli, zima je prišla in Morana je s svojim be= lim ruhom odela svet in ko sc je umaknila Vesni, je oče Bojan pred žrtvenikom pod cve* točo lipo žrtvoval boginji Živi in Ladi, raz* prostrl roke nad Lastigoja in Marto in bila mu jc snaha. In še je minulo leto in nad sve* tim vrelom ob Bojanovi hiši so se v svetli me* sečini javile rojenicc*sojenice in sodile usodi) detetu« Cvetani.
Krščen človek jih je videl in slišal — berač Martin, ki je vsako pomlad meril cesto s Ko* roškega do Čedada in se je pri Bojanovih te* ščal za ognjiščem, a ni hotel nočiti pod m.kr* ščansko streho in je rajši čakal dne pod lipo, ki mu je bila ljubo drevo, a ne sveto.
Ko je zaslišal iz hiše prvi jok otrokov, si jc pomel oči in si rekel:
»Ni se mi sanjalo, razločno sem slišal in videl!«
In je vstal in preden jc stopil v hišo, je še pogledal na vrelo in je videl prosojne tančice, ki so ginile v zelen les.
»Rojenice, sojenice!« si je potrdil, zakaj vanje je veroval prav tako kakor Bojan in njegovi, čeprav je bil krščen in je bil sveti vojščak Martin njegov zavetnik.
Tudi Kuniči je povedal, kaj je videl in slišal:
»Tako milo so pele rojenice*so jenice, da bi skoraj mislil, da so bili sami nebeški kri* latci. Dobro bo' otroku, Kuniča, čeprav je pod pogansko streho prišel na svet. To povej Las stigoju, še lepše povej Marti, da bo vesela. Proden grem, pa mi daj kako posodico! Vode zajamem v vrelu, prav tam, kjer so stale ro* jenice. Taka voda je za zdravje otroku. Z njo naj mu Marta oblije glavo vzdolž in vprek. Le povej ji in ji reci, da sem jo jaz zajel in ti jaz to svetoval za otrokovo zdravje.«
Teta Kuniča je bila vsa vesela in srečna, da se jc pomladil rod Bojanov. V skrbeh za zdravje ljube nečakinje, je dala beraču po--sodo. Ko ji je prinesel vode, jo je nesla Marti in ji tajno povedala, kaj je videl in slišal be* rač in kaj ji jc naročil.
Ko je bila Marta sama, je polila otroka v znamenju križa in šepetala: »Jaz te krstim v imenu Oča in Sina in Duha svetega ...«
In še je dahnila:
»Marija!«
V	hiši je pa rastla Cvetama.
Šestkrat se je vrnila pomlad in šestič je Svetovit z žarkim solncem poslej zoril setve, ko sta se Goričan in patrijarh poravnala. Pas trijarhovi ljudje so se vrnili v Tolmin in vno* vič zagospodovali.
Tedaj se je zgodilo1, da je moral Lastigoj v Tolmin.
Marta ga je prosila, naj ne hodi, a je le šel Ni bil sam, z odposlanstvom je bil, ki naj bi se zagovarjalo za žalitve pred šestimi leti in sprejelo globo. Tako so sporočili in tako ukazali iz tolminskega patrijarhovega dvora. Lastigoj ni poznal strahu. Odločil se je, da bo branil sebe in svoje z besedo svobodnega člo* veka na lastni grudi.
Dolg je bil oni dan. Oče Bojan je hodil na vrata, stopil pod sveto lipo in še pred vas do ovinka in jc zasenčil svoje stare oči in gledal v daljo in čakal, kdaj zapazi jezdece, ki so v ranem jutru odbrzeli proti patrijarhovemu gnezdišču. Zaman so iskale njegove oči. Pa sc mu je zazdelo, da je zaslišal peket.
»Bistrost oči me zapušča,« je pomislil, »sli-= šim pa le še dobro!«
Nasmehnil se je in prisluhnil.
Nič.
»Za ovinek so prišli in še veter krivec je potegnil!« si je rekel in čakal.
Nič.
»Da bi se motil in da mi je tudi sluh od* povedal?«
Ni si verjel in se je hotel prepričati. Legel je ob cesto in naslonil nanjo uho in poslušal. Nič.
Kakor bi se iz črne zemlje, na kateri je le« žal, vzela mora in legla nanj, se je težko dvig* nil, oči so mu potemnele, stisnil je ustnice in mrk in tih se je vrnil v svoj dom.
»Ali ga še ni?« je vprašala Marta, ki je v strahu čakala in molila v svojem srcu.
»Ni ga!« je odvrnil in ni več spregovoril do večera, ko so se na nebu užgaile zvezde in svetile tako čudno mirno.
Marta je stala na pragu in iskala s Cve* tano za najbolj svetlo zvezdo, ki jo je hotela mala imeti zase. Katerokoli je pokazala, vsa; ka ji je bila premajhna, premalo svetla.
»O, je, zvezda nad zvezde, otrok moj! Po* kažem ti jo, tvoja naj bo in naj ti bo svetila in te vodila, samo nocoj ni čas zato, otrok, da b i j O' iskala ...«
Cvetana je bila žalostna in je prosila, da bi ji mati pokazala zvezdo nad vse zvezde, a umolknila je in sc oklenila matere, ki je vzkriknila »Ni ga!« in omahnila. Teta Kuniča jo je prestregla, da ni padla.
Proti hiši so prihajali odposlanci in med njimi ni bilo Lastigoj a ...
Bojan je na snahin vzkrik vstal od ognji? šča in ko je prišel na prag, je obstal ko oka* menel.
»Pozdravljen, starešina!«
»Zahvaljujem se vam za pozdrav, a iz nje* ga slišim jad. Povejte mi možje, kje jc Lasti* goj, sin moj, in kje so vam konji?«
»Lastigoj — svobodno besedo je govoril za nas vse in so ga pridržali in izročili biričem, da ga nismo več videli, čeprav so biriči tudi nas s škorpijoni po nagem hrbtu in nas potem nagnali brez konj, ki so jih tudi pri* držali. Pse so vzdražili na nas, ko smo od* hajali in šc so kričali: »Zdaj se smejite in ro* gaj te in še Bojanu povejte, da ga pozdrav* liamo namesto Lastigoj a*gnoj a!«
Bojan se je zganil. Kakor bi dvigal neznan* sko težo je bližal roki glavi, ki je klonila in obstala v dlaneh. Globoko jc vzdihnil, potem pa je z glasom, ki je ranjeno odmel od Ma* tajurja in z grozo napolnil spokojno ozračje, zaklical in rotil:
»Vsevišnji bogovi in črni besi združite se in maščujte, maščujte! ...«
Mrk je ostal potem Bojan in edino, kar ga je tolažilo, je bilo, ko je videl, da je njegova bol odjeknila v srcih vse soseske in da so sc spovračali častilci vsevišnjih bogov in je rastlo njihovo število iz leta v leto, od bad*
njika do praznika cvetoče Vesne, od njenega slavja do kresa in od kresa spet do badnjika, ko je začel rasti dan.
Pa je moral lepega jutra še tolažiti vnu* čico, ki je klicala mater in jo iskala; a matere ni bilo...
Tako je ostal Bojan sam s sestro Kunico in vnučieo Cvetano. —
* * *
Najstarejši v naselbini je Bojan; edini je, ki ve, kako je bilo nekoč, in ki s prošlostjo veže ljudi v eno in jih zbira okoli sebe in vzpodbuja.
Ko so sc uprli vikarju in ga pregnali in so se nekateri ustrašili cerkvene kazni, jim j c govoril:
»Kaj bi žalovali za vikarjem in njegovim pomočnikom, saj nista bila domačina. Še naše besede nista znala dobro. Kolikor poznate tuji jezik, toliko ste ju lahko razumeli, in če ju sedaj za kazen ni, bodite veseli, saj niste na zgubi. Saj sem slišal, kaj učijo. Lepo bi bilo vse, a kaj vam je ta nova vera prinesla? Dokler je naš rod ni poznal, je bil svoboden. Svoje zadruge in starešine smo imeli in brat* stva in župe in župane in v dnevih nevarnosti vojvode, častili smo svoje bogove in živeli na svoji zemlji zadovoljno iti svobodno v bratski in družinski slogi — z novo vero so pa prišli tujci in nas zasužnjili, dasi so go* vorili o ljubezni... Tuja vera, tuje navade in šege so prodrle v naš rod in njegova moč je opešala. Orla, ki je meril dalje, je zadela Pšioa in onemogel je padel in se pustil ujeti... Bogovi, ki jih častim še vedno jaz in dober del srenje, čakajo, da se povrnete k njim in dobri vam bodo...«
(Dalje.)
Venceslav Sejavec:
NEDOSEŽENI CILJI.
Moja roka trepeta: ciljev ni dosegla, tajnostnih zvezda; v prazno je drhtela ...
Z e je za goro smrt razpela krila, na trudno vso glavd grozo je razlila.
t
Duša v meni krvavi kakor zarju, preden dogori
Fr. Jaklič:
KOVAČ ROŠEL.
(Konec.)
NEKAJ ZdencLV je bilo že tako nesrečnih, da se niso utegnili skriti. Ti so jih do* bili nekaj z nogo v zadnji konec, kra* jinška pest jim je silila pod rebra, v hrbet so jih nekaj prestregli, najhujše se je pa godilo onim, ki so jih Krajinčanje postavljali na glavo in tolkli po žepih, dokler je bilo kaj kovanega v njih.
»Ropan denar! Naj ga zlomek vzame!« vpili so Krajinčanje in ga teptali v blato.
Tako so bili srditi na pobiravce štungelta.
Drugekrat so se Krajinčanje po semnju ustavljali pri Mišcu, pri Frtincu in drugih go* stilničarjih ter klicali pijačo na mizo, češ:
»Dajmo ga! Zaslužili smo ga, ko smo tako pot naredili.
Danes se pa niso zmenili za noben »cagar« v vasi. Samo gnali so:
»Kje imate Trdeža?«
To so hoteli zvedeti. Poleg tega so sc pa grozili, da je moral vsak vedeti, da Trdeževa koža ne bo dosti vredna, ako jo bodo Krajin* Čanje strojili.
Vaškega gospodarja ni bilo na vasi, da bi ga Krajinčanje pozdravili, a brez slovesa niso hoteli iti. Ker ga nikjer ni bilo in ga je kovač z Bakrca na vsak način hotel videti v obraz, »da bo svoji Mici povedal, kakšne lučke ima pod nosom tisti, ki je grozil Krajinčanom z vojaki in je širokoustno napovedoval, da bo kri tekla«, so ga šli poiskat na dom, zaka j ve* deli so, da se človek v stiski najrajši zaleti domov.
»Skrijte me!«
Gospodar še ni bil nikdar tako preplašen pritekel domov.
Ker so se Krajinčanje mudili na vasi, je imel Trdež dovolj časa skriti se.
Samo to je povedal, da mu Krajinčanje strežejo po življenju, pa je skočil v kamro, v klet, na iispo1 je pogledal, pa se mu ni zdelo nikjer dovolj varno; tudi hlev je bil preblizu ceste. Tedaj se je spomnil na slamo na sked» nju. 'Pja je puhnil in se z glavo naprej zaril v slamo. Na spomlad je že bilo, zato je bil slamnati kupček že bolj skromen, a Trdež je bil vendar prepričan, da enega človeka že še pokrije.
Tedaj so pa tudi že prilomastili Krajin* Čanje.
1 1’odstrc.šjc hišo.
»Kje je tista pošast, ki je hotela videti kri?«
Žena ga je tajila, jih rotila in prosila kakor znajo le ženske, pa Krajinčanje niso bili ljudje, ki bi sc zbali babjega vreščanja in bi jih omečile ženske solze.
»Kam si ga skrila?«
Hipoma jih je bil poln vrt, zakaj vsi so ho* teli vedeti, kaj bo Rošel naredil, ki se je zanimal pred vsemi za Trdeža. Pretaknili so hišo, hlev, povsod so' šli gledat, kjer bi bilo mogoče se potuhniti. Kar se je razlegnil iz skednja krohot in vik:
»Škornji so že tu!«
Zagnali so velikansko šundranjc in že se je čul na vikanje odmev:
»Poglejte, kaj je v škornjih!«
Komaj je bilo povelje izrečeno, že so segle najbližje roke po škornjih in kaikor bi bil mignil, so bili škornji izpod kupa in ž njimi živ človek.
Ko se je otresel slame, so ga pa spoznali:
»Je že pravi! Trdež!« so zagnali srečni lovci in sc krohotali možičku. ki sc je zvijal in otresal neprijetnih preganjavcev.
»Kar miruj! ako ne, bodo klešče bolj pri* jele,« so mu prigovarjali zlobno se krohotajoč in so ga obkrožii ter popri jemali trdneje, da bi jim ne ušel.
»Kaj mi pa hočete? Kaj sem vam storil?« je jeknil Trdež v stiski in strahu, ne vedoč, kaj Krajinčanje nameravajo.
»Ti pošast pozabljiva! Kaj nisi hotel naše krvi prelivati? Graničarje si hujskal, da bi streljali v nas. Kaj smo stekli cucki?«
Nobeni izgovori niso pomagali.
»Zob za zeb! Glavo za glavo!«
Grožnje so bile kaj neprijetne in Trdež sc je bal najhujšega.
Tedaj je pa Rošel zinil:
»Na klop ž njim! Pa mu bo vsak eno dal Po zadnji, kakor bo hotel. Če bo štel, bo pa vedel, koliko je bilo Krajinčanov v semnju.«
Nasvet Rošlov je ugajal. Vsi so se zakro* hotaili, toda niso iskali klopi; gnojni koš, ki je bil tam zraven, so obrnili in so v hipu vrgli nesrečneža nanj in ga položili na trebuh.
»Rošel, pa mu jo ti prvi primaži,« se je oglasil Kine. »Pokaži nam, kakšno moramo dati!«
Krohota je so naredili prostor okrog koša. Rasel je pa zavihtel drenovko in jo spustil Trdcžu na najbolj obilen del telesa.
Učinek je bil presenetljiv. Udarec je vrgel Trdeža kvišku, da so odleteli tisti, ki so mu tiščali glavo in ga držali za noge. In lahko bi
bil ušel v tisti zmedi, a revež se je z obema rokma zagrabil za napadeni del in je rjovel, kakor bi ga devali s kože.
Toda Krajinčanje so bili neusmiljeni. Kr o* hotali so se, zakaj uspeh njihovega početja jim je bil nenavadno všeč.
»Naprej! Naprej!« so vpili oni, ki bi bili že radi prišli za Rošlom na vrsto.
Zopet so imeli Trdeža na košu, ki siccr ni mogel ne brcati, ne drugače otresati, samo vpil je in klical na pomaganje poln obupa v strahu pred naslednjo batino.
Pa ta in vse naslednje so mu bile prizanesene. Rešila ga je bila žena. Bila je sicer vsa zmešana zaradi vrše, ki je bila tako hitro na* stala okrog hiše, a ko je slišala bolestno rjo* venje moževo in obupno klicanje na pomoč, tedaj se je z vso silo pririnila skozi gnečo na kraj eksekucije.
V	hipu je spoznala grozni položaj svojega moža, videla je drenovko, ki jo je dvignil Rošlev naslednik in da bi obvarovala ljubije= nega moža nove bolečine, vrgla se je nanj in ga pokrila s svojim telesom.
Za hip so Krajinčanje ostrmeli; tisti, ki je bil zamahnil, je bil drenovko zadržal. Zdaj so se pa gledali, ker jim je bila ženska zmešala igro. Rošla so pogledovali.
Ni znano, ali je bil Rošel tako mehkega srca, ali je bil pa tako previden, roko je vzdignil in rekel:
»Stojte! Ženske, naj sc nihče ne pritakne! Še lastne ne udarim, pa bi drugo bičal? V Krajini ni take navade. Balimo!«
»Ta se nas bo vseeno spominjal dovolj!«
Pokazal je zaničljivo Trdeža, zaščitenega od žene in je krenil proč.
Tedaj so pa tudi drugi, ki jim je bila všeč Rošleva odločitev, krenili za njim in vzdignili:
»Balimo domov! Balimo!«
»Balimo v Krajino!« je odjeknilo po vsej vasi in iz vasi so se začele vsipati krajinske trume, ljudje in živina, ki so jo gnali kar vprek.
In Rošlova vojska so je vzpenjala po po* tih, ki drže prek položnih rebri tja v krajin* ška sela in selišča. Glasni so bili in mogočni v besedah, ko so se tako bahali od gruče do gruče in si pravili dejanja, ki sc v splošnosti niiso tako opazila, a so se jih prizadeti posa* mezniki spominjali toliko bolj.
Vsi so bili junaki. Zato je pa šla pogumna beseda preko Polja in tja nazaj na Reber sv. Antona. Ponos je zvenel iz pripovedovanja, ponos zmagovavccv, ki so je razodeval v ve* selem vzklikanju:
»Štungclt smo pa le vrgli! Doli je!«
*	* *
Krajinska vojska se je bila srečno vrnila. Nobenega ni manjkalo. Nihče ni bil ranjen. Tudi buše so bile vse prišle in koze, samo ne* kaj ovac so bili pogrešili. Izprva so mislili, da so se pomešale z drugmi, ko so pa pastirji pretaknili vse staje in prešteli vsa krdela, so pa videli, da jih je popolnoma zmanjkalo. Zastonj so potem obrnili vse dole in bregove. Za ovcami ni bilo nobenega sledu.
»Kam so prišle?« vpraševala je vsa Kras jina.
Tam pod čušperškim gradom, kjer so ta« borili graničarji, stražeči gospodo v gradu in grozeči upornim kmetom, so pa goreli straž? nji ognji in okrog njih so polegali graničarji. Bilo je veselo, zakaj na ražnjih so so pekli tolsti janci. Graničarjem so žarele oči pože= lenja, vsrkavali so vonj pečenke, ki se je raz« širjal naokoli, cmakali so v pričakovanju, na* tegovali si omaščene muštace in vzklikali za* dovolj no:
»Eto ti život!«'
Tako so pospravljali vojni plen ki so ga bili zasegli na pohodu v semenj na Rebri sv. Antona. Žival jim je bila pretekla pot. pa so jo vzeli s seboj.
Dogodki na Kebri so Krajinčanom ostali v živem spominu. O nobeni reči sc ni govo« rilo v krajinških vaseh tako pogostokrat, kakor o puntu na Rebri. Ž njim so se postavljali vdeleženci, njihovi potomci so bili ponosni na svoje očete in so bajali spoštljivo o njih, kar se godi še dandanes.
» I iči so bili! Štungelt iso bili doli vrgli. Pošast! Pa naj se danes kdo kaj taccga loti!«
Kajpada se jih je najbolj živo spominjal I rdež. Do smrti ni pozabil tiste, ki mu jo je hil Rošcl pritisnil. Živel je v zmoti, da jih je dobil kdo vč koliko in nikdar ga niso mogli preveriti, da je dobil samo eno.
Kovač Košel z Bakrca je bil pokazal, da ima silno roko. ki zna vihteti kladivo in tudi gorjačo. Ko so ga njegovi sosedje nešteto« krat gledali v kovačnici in se razgovarjali o vsem, kar je bilo na Kebri, tedaj je Kine pritegnil:
»Naš Košel nima samo glave, tudi roka je za kaj. Njeno pisanje drži. Kaj!«
»Borne da! Le balimo Trdcža vprašat!«
Res, tako je bilo, a Trdež ni rad pravil teh reči, zakaj prebridek je bil spomin na tiste dni.
‘ To ti jc življenje,
78
Slavko Savinšek:
KRIŽEVE NADLOGE.
Prva nadloga: mesto.
TAKO so sklenili: oče in mati bosta dala polovico, bratje in sestre drugo polo* vico, gospod katehet bo pa pri tistem gospodu v Ljubljani naprosil, da ga vzamejo v zavod vsaj za polovično ceno, ako že ni mo* goče povsem zastonj. In ko se je gospodu kas tehetu to tudi posrečilo, jc bilo dognano, da gre Peterček v mesto v šole, da ga bodo za* pisali v prvi gimnazijski razred.
Niso kaj dosti spraševali Peterčka sa» mega, jesli pri volji iti v šolo ali ne. Gospod katehet in gospod učitelj sta že davno skic* nila, da se morata pobrigati zato, da nadars jenega fanta spravijo v mestne šole in sta svoj sklep ob prvi povoljni priliki naznanila očetu Šimnu, ki mu jc kar sapa zastala ob misli, da bi dal sina študirat.
»Kje bom pa vzel, pa še tako dolgo?« se jc prijel za glavo in zmajal z vsem telesom, češ, saj nc gre, pa ne gre. Toda gospod kas tehet ni dal miru, pa se je nad mater spravil, jim vse razložil in jih pridobil zase. Zdaj ses veda jc imel oče Šimen težje, ker je nerad bos lehni materi zavrnil prošnjo, da bi dal sina za gospoda študirat; najbolj pa ga jc omchs čalo dokazovanje katehetovo, da nc bo tako hudo, da bo šlo laže, kakor si pa misli. Sleds njič se je udal posebno ko so bili odrasli otroci koj zato, da pomagajo, ker so Peters čka vsi imeli radi in jim jc bilo prav, da se šola; saj je tako bolj slaboten in nabolehen ter itak ne bi bil za trdo delo kakor drugi. Malo pa sc jim jc tudi laskalo, da bodo imeli brata gospoda.
Ko jc bilo že tedaj vse domenjeno, so se šele mati spomnili, da bi bilo dobro pos vprašat fanta, če jc za to, da gre v mestne šole. Ko fe jc bližal konec šolskega leta in sc jc moral fant pripraviti za sprejemni izpit, so ga nekoč zvečer, ko sta bila sama, vpras šali mati:
»Peterček, ali bi šel v mesto v šole?«
Neverjetno jih jc pogledal in kar razus meti ni mogel , da je resnica, kar je bil slišal. Ko so mati vprašanje ponovili in se smehs Ijali, ker so videli od začudenja in nepriča* kovane vesti široke odprte oči njegove, jim je odgovoril:
»Seveda bi šel, kako rad!«
»Bi bil gospod, kakor so gospod katehet?«
»D bil!« jim je ves srečen pritrdil fant.
»Samo pridno sc boš moral učiti!«
»Bom!«
Tako je bilo dogovorjeno. In precej je je bilo tudi treba izpolniti obljube en del, namreč, pridno se učiti. Za izpit je bilo treba precej znati ali Peterčku jc bila to mala stvar. Tako mu je šlo urno v glavo, da se učitelj ni mogel prav načuditi in je vsak dan z vese* lejšim licem pripovedoval katehetu, kako fant dobro napreduje.
Res je Peterček odlično napravil pre* skušnjo in že tedaj fo mu profesorji obljub« ljali, da bo ponos šole, ako sc bo tudi pridno učil. In Peterček je seveda na vsa usta ob* ljubljal in tudi v srcu za trdno sklenil, da bo priden kakor nihče drugi ne.
Predno pa je jeseni šel v mesto, ga je go« spod učitelj poklical k sebi in mu naredil pri* digo, ki je Petru ostala v rpominu šc dolgo ker je bilo toliko bridke resnice v nji. Učitelj jc predobro poznal svojega učenca, poznal njegovo nemirno, vedno nekam drugam hre* penečo naravo in je bil v skrbi zanj prav radi te nemirnosti in nestalnosti. Poznal je njegov talent, poznal vnemo, ki se jc Peter ž njo vrgel v vrako novo stvar, ali šc bolje jc pa vedel, kako hitro ugasne plamen, ki v fantu zagori in težavo, s katero se pripravi, da vnovič poprime, da bo vestno hodil v šolo, c'a ne bo zanemarjal pouka, da je bil stari učitelj na koncu pridige popolnoma pomir* jen in je fanta poslal domov z največjim upanjem, da bo dečko še nekdaj blestel s svojim znanjem in dobroto svojega značaja.
Peterček sc jc res, še predno je šel v mc> sto, poprijel knjig za prvi razred, gospod katehet mu jc razložil prve pojme latinskega jezika, nemščine še malo več, kakor so je pa vzeli v šoli in tudi v računstvu mu je dal nekaj pomoči. Peter je knjige in naloge kar požiral, ker jc bil to zopet nov svet zanj, nova tvarina ki ga je gnala v spoznavanje dosedaj nepoznanih stvari.
Težko je čakal fant, kdaj bo prišel čas, ko bo treba v šolo. Nič ni pomislil, da bi mu moglo biti kdaj dolgčas, da bi sc mu stožilo po domu. Videl je mesto pri skušnji in tako ga je vsega prevzelo, ker je bilo zanj k#kor čudež, da jc v pričakovanju ves trepetal in nemirno štel dneve in celo ure ki ga še ločijo od njega. Seveda, ko se je bilo treba pošlo* viti od domačih, posebno od matere, se je že oglasilo v srcu nekaj, kar mu je potem grenko stopilo v oči in sc razlilo po obrazu, ali žareča lica so solze kar popila in v očeh je bilo toliko bleska in veselja, da ni razen mas terc nikdo pomislil kako dolgo pot je prav* Naprav pričel Simnov najmlajši Križ in kako težek križ si je sam naložil na mlada pleča.
»Peterček, če ti bo preveč dolgčas, pa Pojdi v cerkev in sc Mariji priporoči!« so
še naročali mati sinu na pot, ko so ga pokri* žali in pokropili z žegnano vodo.
»Saj mi ne bo, mama!« je odgovarjal deček, jim dal roko kakor vsem bratcem in sestrici, pa je moško stopil za očetom, ki je šel že na* prej, češ, naj opravijo solze sami; da bi ne mudila vlaka, kakor je zatrjeval materi, ki so ga hoteli še malo pridržati, mu še enkrat po* gledati v velike, blesteče očke.
Z očetom sta na vlaku malo govorila, v mestu pa, kjer je bilo treba nakupiti par stvari, še manj. Tako sta skoro molče prišla v zavod, ki sta si ga ogledala že pri skušnji in nista bila v zadregi kam bi krenila. Oče so fanta oddali mlademu duhovnemu gospodu, dali sinu roko, in ž njo dve, tri besede v slovo, pa so odšli. Tedaj se je prvikrat v Peterčku nekaj zganilo, da je ves vztrepetal, popustil duhovnega go* spoda, ki se je baš sklonil k njemu, da ga pri* jazno popelje na njegovo mesto, pa je planil skozi vrata in po stopnicah za očetom.
»Ata, mamo pozdravite!« ga je ujel za ro* kav in se ozrl vanj z očmi, ki so bile polne solza.
»Bom, Peterček!« je zatrdil oče in kakor v zadregi postal. Deček se je držal očetove roke in mu gledal v obraz, da je Šimnu kar tesno prihajalo. Izvil je sinu roko, mu šel ž njo po la* .seh in požrl nekaj, kar sc mu je tako nerodno zaletelo gori v grlo; nato pa je nakratko poslal sina nazaj:
»Le priden bodi, Peterček! O božiču prideš domov, pa pojdi nazaj, da ne bodo gospod hudi!«
Obrnil se je in šel. Peterček pa je stal še vedno na istem mestu in nekaj težkega ga je stisnilo v prsih. Stopil po stopnici, dve, tri, pa se je naslonil ob ročaj in skoro glasno zajokal. Iz solza ga je vzdramil duhovni gospod, ki so mu rekli prefekt, ter ga je za roko peljal v učil* nico in potem v spalnico in mu pokazal, kjer je njegovo mesto za letos.
Ko jc Peter prebolel prvo domotožje, mu jc bilo strašno v mestu in tudi v šoli. Saj je bilo vedno kaj, kar jc prvič videl in slišal: součenci, prefekti, profesorji, resnost pouka, novi pred* meti, šolski in hišni red. Toda še bolj so ga zanimale ulice, trgi, hiše, ljudje; všeč mu je bilo vrvenje po ccstah zjutraj, ko jc vse hitelo v šolo in na delo, opoldne zopet nazaj, popol* dne in zvečer enako. Zanimale so ga nove igre, ki so jih igrali v prostem času v zavodu, veselil se je kosa kruha za malico, posebno, če je bil svež, radoval snage in raznolikosti je* dil, če prav so bila skromna. Vse skupaj mu je bil nov dosedaj nepoznan svet, ki se je šele vživljal vanj in ki ga je privlačeval s toliko silo, da ga je popolnoma osvojil in zamamil.
Dokler je bilo kaj novega, je bilo Peterčku
prav prijetno v mestu. Ker je bilo vreme skoro ves prvi čas deževno in kilavo, ga tudi ni mi* kalo ven v prosto naravo, ki mu je bila odslej bolj pičlo odmerjena in nikoli ga ni v pričetku prijelo niti v šoli kakor preje doma, da bi se izmuznil iz klopi in smuknil iz razreda vsaj za kratek čas. Vse do božiča, ko so šli na počit« nice, mu je bilo nekam povolji in prav rad se je pobahal doma, kako mu ni kar nič dolgčas po domu ter je zelo rad odšel v šolo nazaj. Bil je v razredu po redih prvi in vsi so ga imeli radi, profesorji, gospodje v zavodu, pa tudi so* učenci in sogojenci. Ti poslednji so ga imeli nekam posebno v čislih. Čeprav je bil slaboten in bi si bil marsikdo upal radi moči stegniti roko po njem, vendar je vsakogar držal na« zaj njegov pogled. Bilo je isto z njegovimi očmi v mestu kakor preje doma: nekako spo« štovanje je vzbujal v vsakomur, nekak strah in vsi so bili ž njim kakor bi bil nekaj poseb« nega.
Že pozimi, kmalu po novem letu, ko se je utrdil sneg in je solnee pričelo dobivati na moči, pa je prijelo Peterčka semtertja nekaj, kar mu ni dalo miru. Stopical je včasih po celo uro po vrtu, nekak nemir ga je gnal vedno v nov korak, ali sam ni vedel, kaj mu je. Zgo« dilo se je, da je včasih kar posili pritekla solza po licu, pa če bi bil fanta vprašal, kaj mu je, bi ti ne znal povedati. V šoli, kjer je dozdaj vedno pazil na predavanja profesorjev, sc je /godilo, da ga je zalotil učitelj pri raztrese« nosti, fant ni znal naprej, je strmel skozi okno in molčal, ko je bil vprašan.
Še huje je postalo to v Petru, ko je spodilo sonce sneg in so pognale trobentice in telohi, ki jih pa seveda Peter ni velikokrat videl, to« liko bolj pa je občutil v duši, da narava po« ganja in pričenja cveteti! Redkobeseden je po« stajal, zamišljen, ogibal se druščine, oči so mu sijale vsak dan v bolj svetli luči in nečesa ne« mirno iskale. V šoli ni mogel sedeti pri miru, pri učenju v zavodu je gledal v knjige, pa ni videl ne črk niti zmisla besed razumel; nje« gove misli so hodile drugje, njegove želje so se podile po gmajni, so iskale in stikale po gr« movju, oči so hotele v solnce in v luč, med trave in rože. Od daleč nekje je vedno glas« neje slišal mukanje živine, cingljanje ovčic, pred očmi mu je vsako nedeljo dopoldne zra« stel domači oltar z Marijo in sv. Jožefom, s sv. Janezom Krstnikom in njegovo belo ovčko, vse v zlati solnčni luči, vse v nebeškem sijaju.
1 iste dni jc padla prva dvojka in prvikrat ga je v zavodu poklical k sebi gospod prelat ter mu očetovsko naročil, naj se poboljša, naj se ne zanemari. Peterček je nekaj časa jokal, po« tem pa je obmolknil in r.ikdo ni več spravil iž niega besedico. V šoli so ga nekaj časa pustili profesorji v miru, misleči, da je bolan. Ko pa
je bil potem parkrat vprašan, je dobro odgo« varjal in vsi so ga spet hvalili.
Nakrat pa je Peterčka zmanjkalo. Nekega večera ga ni bilo v učilnici. Na prefektovo vprašanje so se spomnili fantje, da je popol« dne še šel ž njmi iz šole, spotoma pa je nekje zaostal in niso ga več videli. Ves zavod je bil v nemiru, drugi dan razred enako in gospod prelat so pisali domov očetu Šimnu. Pa še ni bilo pismo v očetovih rokah, ko je prišel Pe« ter v zavod nazaj. Toda ne sam, ampak v spremstvu domačega gospoda kateheta. Ta je fanta poslal kar v učilnico, sam pa je stopil h gospodu prelatu in dolgo sta sedela skupaj v sobi. Čez čas je poklical gospod prelat Petra v svojo sobo in kratko potem sc je fant vrnil nazaj med sogojence, ki so radovedno strmeli vanj. Gospod katehet je stopil še v gimnazijo in sedel tam tudi'precej časa z ravnateljem.
Druga dan je poklical razrednik Petra Križa predse in mu dejal vpričo vseh učencev: »Križ, Boga zahvali, da sc je naredilo tako in ni bilo hujšega! Zahvali sc domačemu go« spodu katehetu! Ako bi te še kdaj prijela muha, da bi jo pobrisal kar meni nič tebi nič iz šole domov in v gmajno, potem pa sc nikar ne vrni več, ampak obesi šolo na kol!rf
Peter sc je priklonil in odšel v klop. Nihče izmed součcncev si ga ni upal vprašati, kje jc hodil, zakaj je ušel; tako čudno so mu sijale oči v vsak vprašujoč pogled, da si ni nikdo prcdrznil vprašanja. Tako tih je ostal Peter do velike noči, ki jo je prebil v zavodu in je šel šele koncem leta domov kot prvi odličnjak razreda. Ali oči njegove so bile žalostne, ka« kor bi bil zadnji na vsem zavodu!
Dalje prih.
Joža Lovrenčič:
VEČERNA PESEM
Tih tehtam se, obupavam — pred očmi se mi metili in že pred vesoljstvom plavam v metežu poslednjih dni.
Vse, kar me je kdaj težilo in vznemirjalo srce, vse se v nič je izgubilo ko meglč v jasnino dne ...
)
A kak6, kako sladko je v grozi, ko pojema čas!
Daljnotuje mi tel d je, le Se misel je moj jaz! —
Zdaj zdaj se nebo razklene — konec ugibanj in tčhtiinj:
Duši Bog se razodene, oče mojih lepih sunj ...
Rado:
V	MRTVEM MESTU.
IZ Gledališke ulicc sem jo kar na slepo vre* zal po Stabijski cesti, Lupanarski ulici, mimo obrtniškega predmestja, kjer se še lepo vidijo mlini in peči, v severni del, kjer SO' stanovali bogatini. Tu so dobro ohranjene
ki škropi duhtečo vodo. JColiko klasične kra= sote! Pa glej, spaka! Ko se ozrem opazim za sabo celo trumo — črnih dam. Dragulljev in prstanov se je kar lesketalo na njih. Bile so Zamorke iz severne Amerike. »Tempora mu= tantur,« sem si dejal, »vse se izpreminja. Vidita, ljuba Vetia, ki gnijeta kje pod lavo. včasih so pred vama ljudstva iz svobodne Afrike, po tedanjem mnenju manj vredna, kri* vila hrbte. Morda sta celo sužnje ulkazala žive razsekati in jih metati murenam v krmo, da se odebelijo; zdaj pa hodijo črnci občudovat vašo mrtvo veličino.«
V	kuhinji sem opazil še nekaj bronastega ognjišča. Bogatejše hiše, kot je Vctijeva, so imele posebno obednico »triclinium« nazvano.
V ulici pekov in mlinarjev.
nekatere hiše. Krasota pompejskega sloga se odkrije v vsej svoji lepoti. Vstopil sem v »Domus Vettiorum« na obisk k bogatemu trgovcu Aulu Vetiu Kestitutu in njegovemu bratu Aulu Vetiu Convivi. Z ulice stopiš v vestibul. Stene so pobarvane s posebno olj« nato rdečo pompejsko barvo. Vse sobe in hodniki so pa poslikani z umetniškimi slikami iz rimskega bajeslovja. Na desni in levi ve* stibula sta sobici za vratarja. Kar odpočijejo se pa oči ko vstopiš v atrij, neke vrste spre* Jemnieo. Okoli so stebri, ob stenah umetne 'Marmornate skrinje , z rodbinskimi dragoce* nostmi. Sredi atrija je »impluvium«, kotanja za vodo z živahnimi ribicami in vodometom,
1’eristil v hiši Vetijev.
V	notranjosti poslopja je še vse polno sobic »cubiculae«, ki so služile za spalnice Zgor* njega nadstropja po navadi rimska hiša nima. Najljubkejsi prostor vsega domovanja pa je bil pensti 1 Ker je stavba zidana v četverokot, je na sredi vrtič z vodometi, stebriči, kipi, okoli m okoli pa teče stebrišče. Tu je poleti družina vživala domače prijetne urice.
Tako dobro ohranjena kot je Vetijeva, je le še par hiš v Pompejih. Vstopil sem še v to in ono in priznati sem si moral, da so naše mestne kasarne prave luknje proti tem klasično okusnim zračnim stavbam. Pošteno sem že bil zdelan, ko sem prišel do Vezuva skih vrat; pa sem komaj majhen del mesta prehodil in vam ga tu popisal.
Pod severnim obzidjem sem krenil spet v mesto proti kopališču, termae. Skoraj da se nič ne razlikujejo od današnjih. Namesto omaric za shrambo obleke so bile narejene v zid votlinice. V temah se je zbiral ves elegantni svet. Sem se niso hodili le kopat, marveč tudi preganjat dolgčas prav kakor danes mestni poistavači v kavarne. Terme so bile razkošno urejene, vse iz marmorja.
V	»tepidariju«, dvorani za toplo kopel j, se je iz nekega kota izvila temna postava. Kar odskočil sem pred senco pokopanega Pompejca. Potem sem se uveril, da je to le preprost paznik, ki mi ponuja pest ka* menčkov. Dejal je, naj vzamem za spomin na pokopano mesto. Ozrl sem sc in obvisel s po* gledom na tablici z napisom, da je strogo prc* povedano krušiti razvaline in zidovje. Mož je pa le na skrivaj ponujal. No, sem si mislil, saj so tudi v starih »termah« čakali na na* pitnino. »Nil novi sub sole!«1 Pa preklicano drago jc moralo biti kamenje v starih časih, sodeč po ceni za ta kamenček.
Mimo gostilne pri »Slonu« — nad vhodom je namreč narisan slon — ter mimo raznih tr* govin v ulici Augustalcev2 sem se prerinil skozi gručo glasnih Neapoljčanov do arhe* olaške šole. Tu vodijo dela pri izkopavanju in rekonstruirajo pompejske stavbe. Po Kon* zulski cesti se pride do Herkulanejskih vrat. Čimdalje manj obiskovalcev sem srečaval. Jonski in dorski stebri pred atriji lepih vil so metali že dolge sence na grobo tlakovano cesto. Onkraj Herkulanejskih vrat se vleče
1 Nič ni novega na svetu.
4 Neke vrste duhovniki
dolga Ulica grobov. Rimljani so svoja poko* pališča vedno imeli pred mestnimi vrati. Po* kopališče je kakor predmestje zase. Grobovi so cele stavbe. Revna drhal je tod iskala prc* nočišča. Ciprese in pinije so mrko zrle čez grobove. Sam sem hodil. Votlo je donel ko* rak; kakor da se pokopani vekovi reže v me, čemu motim njih stoletni sen. Stara imena sem bral: tu spi Marcus Gerrinius Restitutus, tam čaka Terentius Felix Maior, tu počiva Umbritius Scaurus in tako naprej po vrsti
—	vsi dvakrat pokopani. Zazeblo me je pri tej misli. Ta mrtvaški molk, ki ga le ne# slišno moti oddaljeni šum neapeljskega ve* lemesta in pa hropenje v osrčju Vezuva.
Hiteti je bilo treba nazaj, predno sc zapro mestna vrata. Dobre tričetrt sem moral na* glo hoditi, pa še sem iskal stranske ulice, da sem si ogledal še to in ono zanimivost. Kon* čno' je bilo živcem vsega tega že dovolj. Vra* tar pri glavnem izhodu je z zanimanjem po* gledal, kaj ta človek že od jutra blodi po Pompejih.
A m f i t e a t o r,
Ko sem se peljal mimo veličastnega amfi* teatra, daleč izven mesta, je kazala južna na* rava že vso silo kipečega življenja. Delavci so se vračali z njiv in vinogradov. Neikdo je ubiral strune na kitaro in v zboru je plavala melodija po Kampaniji. Iz razsvetljenega ho* tel a ob cesti so se vsuli zvoki jazz*banda. — Življenje ob robu smrti...	(Konec.)
OB ZATONU RUSKEGA CARIZMA.
Mitja Koljaba in tovariši.
v
CIM je dr. Filip izginil na Francosko, sc jc vladarjeva okolica potrudila, da mu iz* bere naslednika, in iztikala za ruskim ču# dotvornikom. Preprečiti jc hotela, da bi prišel do vpliva spet tujec. Visoka čast je doletela nekega Mitjo Koljaba, ki se je imenoval tudi Mitja Kozelski. Bil je pohabljenec s krivimi, zaraščenimi nogami, skoro nem, namesto rok je imel dve meseni rogovili. Povrhu je bil še kratkoviden, da so ga morali voditi, slišal je slabo in njegovo govorjenje jc sestajalo iz par nerazumljivih, mukoma iztisnjenih glas sov. Vsako toliko časa ga jc popadla božjast in tedaj se je začel zvijati in strašno vpiti: niegov glas je bil podoben zdaj tihemu cvi# ljenju, zdaj pretresujočemu živalskemu tulje# nju, ki jc poslušalcem grozo vzbujalo. Kako jc mogel priti tak človek na ruski dvor? Fraz* noverni ljudje so mislili, da jc Koljaba »bebec v Kristusu« in da se v nerazumljivih živalskih krikih, ki Jih je dajal iz sebe med božjastjo. razodeva božja volja. Treba je le pravilno tol# mačiti glasove razsvetljenca in človek spozna najglobljo in najčistejšo resnico. Koljabovc krike jc znal najbolje razlagati cerkovnik Jegorov, ki ga je tudi vedno spremljal in pazil, kedaj ga prešine milost božja. Ko ni bil božjasten, je bil Koljaba čisto prost bebec in sc obnašal zelo nespodobno. To je bil vzrok, da ni mogel igrati ha dvoru nikdar res velike vloge, kakor sc jc brez težave posrečilo ostalim čudotvornikom.
Za Koljabo se jc pojavila v Carskem selu ženska po imenu Darja Osipova. Tudi ta ni bila pri čisti pameti. V domači vasi je zdra# vila, kakor so pravili, neozdravljive bolnike, varovala sosede pred nesrečami, blagoslav# ljala neplodne ženske, po potrebi pa tudi strašno preklela svoje sovražnike. Ko je ime# la božjastne popadke, so jo morali zvezati z vrvmi, ker je zdrobila sicer v divji p obesne« losti na majhne drobce vse, kar ji jc prišlo pod roko. O vpitju Darje Osipove so verjeli, da ima že samo po sebi čudovit vpliv na člo# veka. Darja Osipova jc bila pa tudi proro# kinja.
(v'c bi Nikolaj in Aleksandra delala te copr# ni je- samo iz osebne potrebe, bi jima človek slabost še izpregledal. Stvar bi spadala v pri« vatno življenje. Toda vladarja sta sc poslužc# vala »čarovnikov« tudi pri državnih poslih. Že drja Filipa sta pritegovala k važnim poli#
tičnim sejam in bebca Mitjo Koljabo je car pred težkimi odločitvami prašai večkrat za njegov »nasvet«. V oktobru 1905. leta, ko je v Rusiji divjala revolucija, je Nikolaj II. po# zval v Petrograd francoskega čarodeja Papu# sa, da bi stal vladarju v težki preizkušnji ob strani. Carjevi svetovalci so bili namreč nee# dini in se niso mogli odločiti, kakšno smer naj dajo državni politiki: eni so hoteli, naj car nekatere zahteve revolucionarjev sprej# me, drugi so želeli, naj vlada uporabi golo silo in vse odbije. Tedaj je Nikolaj poklical Pa# pusa, ki je na spiritistični seji poklical na po# moč duha umrlega Aleksandra III., kateremu je car postavil celo vrsto vprašanj. Pod vti# som tc seje je Nikolaj podpisal ukaz o usta# novitvi dume ali poslanske zbornice. Ruski narod sc je imel torej zahvaliti čarovniku Pa# pusu, da sc je parlamentarizem vpeljal na Rusko.
Poslednji modrijan iz vzhoda.
Ena naj zanimivejših čarovniških prikazni na ruskem dvoru jc bil »doktor tibetanskega zdravilstva« Peter Aleks androvič Badmajev. Če ga je Nikolaj prašai za nasvet, mu ni bilo treba, da kliče na pomoč duhove, zakaj bil je mož velikega političnega izkustva in poznal jc svet ko malokdo. Posvečen jc bil v vse pre# kanjenosti azijatske diplomacije in govoril jezike vzhodnih narodov. Do moči je prišel, ker je zdravil želodčno bolezen carjevo. Po# znal je »azijatsko zdravilstvo« in sestavljal iz različnih praškov, iz redkih azijatskih cvetlic zdravila proti najbolj trdovratnim boleznim.
V	Petrogradu je ustanovil lekarno in zdravi# lišče in služil mnogo denarja. Pri njem so se zdravili samo imenitni bolniki. Badmajev se ni zanimal samo za njihovo telesno stanje, temveč tudi za njih politično prepričanje. Marsikateri gospod, ki se je zdravil v Badma# jevem sanatoriju, jc bil kmalu za tem imeno# van za visokega državnega uradnika. Car si jc izbiral celo ministre na priporočilo tibetan# skega zdravnika. Nikolaj II. je namreč Petra Aleksandroviča Badmajcva zelo visoko cenil in menil, da je to eden izmed »poslednjih modrijanov iz vzhoda«. Car je Badmajcva uporabljal tudi za diplomatske službe in ga poslal nekoč med Mongole, da pridobi njih poglavar je za rusko stvar. Kot podkupnino je dobil na pot 200 tisoč rublov. Badmajev je opravil nalogo z velikim uspehom in od tedaj je njegov vpliv na dvoru še bolj zrasel. Ni# kola j II. se ga jc posluževal kot izvedenca v azijatskih zadevah. Pogostoma. ga omenja v svojem dnevniku. Tako piše nekje: »Po za# jutrku sem imel z Badmajevem razgovor o zadevah Mongolije.«
Dočim se je car vseh drugih čarovnikov, »bistrovidcev« in »bosjakov« s časom naveli* čal in jih večkrat tudi nemilostno zapodil, se je Badmajev držal do konca carizma in ni ni* koli padel v popolno nemilost. V eni edini stvari ni imel Badamjev sreče: trudil se ie za-man, da bi našel pravi lek za bolezen mladega careviča Alekseja. Če se je Aleksej ranil in začel krvaveti ter omedlevati prod očmi star* šev, je bil tudi »modrijan iz vzhoda« brez moči. Sicer so pa imeli ostali čudotvorniki s carevičem ravnotako malo uspeha kakor Badmajev.
Eden sam je imel moč nad carevičem, in to je bil Gregor Jefimovič Rasputin. Ta si* birski kmet, ki je igral v poslednjih letih ni* skega carizma tako vodilno vlogo na dvoru kakor se nihče pred njim, je našel in ustano* vil svojo srečo ob carcvičcvi bolniški postelji. Čim se je izkazalo, da zamore Rasputin 1 a j * sati Aleksejeve bolečine, je njegov položaj postal tako trden, da ga nobena sila ni mogla več omajati.
Gregor Jefimovič Rasputin.
Rodili sc je v majhni sibirski vasi Pokrov* sk oj e kot sin kmečkega kočijaža Jefima An* drejeviča, Mali Griša, kakor so ga doma ime* novali, je bil razposajen deček, pretepač, ki so se ga tovariši bali. Ljubil je zelo konje in gozdove. Obenem je kazal veliko pobožnost in prebiral že iz mlada sv. pismo. Ko je Ras* putin dorastel v mladeniča, je postal tudi on kočijaž. Na brezkončnih, ravnih sibirskih ce* stah je prevažal blago in ljudi, posebno po* zimi. ko je Sibirija vsa v ledu in ne morejo reke nositi ladij. Tedaj sc vrši ves promet po suhem in na saneh. Kot pravi »furman« se je mnogo klatil po gostilnah in se ga večkrat hu* do navlekel. Videli so ga tudi par dni zapore* doma pijanega. Poročil sc je s plavolaso Pras* kovjo Feodorovno in imel od nje več otrok, a kljub temu je neprestano letal za dekleti. Njegovo življenje je bilo neredno, lahkotni* solno, razuzdano. Če je bilo treba, je pa znal tudi krepko prijeti za poljsko delo in bil je zastaven pomagač očetu.
Tako je med popivanjem in veseljačenjem dosegel 33. leto. Tedaj je nastopil trenutek, ki je popolnoma prevrgel njegovo življenje. Ne* koga dne je dobil naročilo, naj zavozi bogo* »lovca Saborovskega v samostan Verhoturje, ki leži ob vznožju bogatega Urala. Med potjo se je razpredel med kočij ažem Rasputinom in bogoslovcem dolu razgovor o veri in pravo* slavni cerkvi. Saborovski se je silno čudil, ka* ko dobro pozna preprosti kmet evangelije in sv. pismo in kako ostro razume vse stvari, ki se tičejo vere. Bogoslovec je dokazoval Ras* putinu, da je prava škoda, ako zapravlja svoje
talente v grešnem življenju. Pozival ga je, naj zapusti svet in sc posveti Bogu. Besede Sa* borovskega so Rasputina globoko pretresle: v duši so se dramili spomini na mlada leta, na nekdanjo živo veTo v Boga, ki je med pijan* čovanjem mladeniških let skoro ugasnila. Ta* ko se je pripetilo, da se Rasputin po prihodu v Verhoturje ni več vrnil domov. Pustil je očeta, ženo in otroke in ostal v samostanu.
Verhoturje je bilo kakor mnogo- sibirskih samostanov bolj podobno kmečkemu volepo* sestvu nego strogi verski enoti. Menihi so se sifcer zvesto držali zunanjih cerkvenih pred* pisov, toda prevladovalo je zanimanje za polj* ska in obrtniška dela. katerim so sc menihi z vso vnemo posvečali. Kot kmečki sin sc je Rasputin kaj kmalu vživel v samostanske razmere.
Hlisti.
Rasputin jc v kratkem času opazil, da se gode v samostanu čudne reči. Videl je, da so menihi v Vcrhoturju razdeljeni v dve skupi* ni: eni stoje pod strogim nadzorstvom, kakor da bi billi jetniki, drugi so njih pazniki ali čuvaji. Verhoturje je bil samostan, kamor so zapirali neposlušno pravoslavne menihe, du* hovnike, ki so zagrešili težke moralne pre* stopke ali se vdajali krivim verskim naukom. Višja cerkvena oblastva so jih pošiljala v Verhoturje, da se tu poboljšajo in vrnejo k čistemu nauku pravoslavne corkvc. Bivanje v Vcrhoturju je imelo po navadi kmalu uspeh: kaznovani menihi so sc začeli držati zunanjih cerkvenih predpisov in izvrševati versko po* božnosti. Ali to je bil le zunanji videz. Tajno so ostajali kaznjenci slej ko prej zvesti svoji krivi veri in zgodilo sc je. da so okužili ž njo celo svoje paznike. V času ko je Rasputin bival v Vcrhotur ju, se je ogromna večina me* nihov priznavala k naukom, ki so nasproto* vali načelom pravoslavne ruske cerkve. Od vseh krivoverstev je bila v Vcrhoturju naj« močnejša struja tako zvanih 1 (listov.
Strogi predpisi in obredi pravoslavno eer» kve so se zdeli H listom praznoverstvo, ki je za življenje dušo brez vsake vrednosti. Pravo vero nosi vsakdo skrito v srcu. Da bi so iz* ognili preganjanju, morajo Hlisti na zunaj vso cerkvene predpise prav natančno in vestno vršiti. Državna in cerkvena oblastva mo* rajo videti v Hlistih najbolj vnete pTavoslav« co. Le tako morejo »bratje« živeti v miru in ohranili čisto vero. Ustanovitelj njihove struje Danilo Filipič jim je pred 200 loti za« povedal: »Držite tajno mojo postave; ne zau<-pajte jih ne očetu in ne materi, bodite sta* novitni in molčite tudi pod bičem in v ognju. Tako boste že na zemlji sprejeli blaženost duha!«
Hlisti so učili, da ni Jezus Kristus prišel samo enkrat na svet, temveč da se v presled* kih vrača med človeštvo. Že neštetokrat si je izbral za bivališče telo kakšnega siromaka in vršil po njem med ljudstvom velike čudeže. Posebno rad prihaja Bog na sveto rusko zem* Ijo. Tako sc je sam Bog oče naselil v telo kmeta Danila Filipiča, nekdanjega dezerterja, hodil v njegovi podobi po sibirskih vaseh, govoril jezik preprostega ljudstva in mu kazal pot zveličanja. Drugič se je Kristus vtelesil v kmetu Ivanu Suslovu in pred nedavnim časom v podobi nekega Rada jeva. Po človeških poj* mih je bil Radajev propalica, njegove grehote so bile hujše in teži c nego vse, kar je Raspu* tin doslej zakrivil. Radajev je živel obenem s trinajstimi ženskami v divjem zakonu. Toda kljub njegovi grešnosti je govoril iz njega sv. duh. Po nauku Hlistov veljajo moralni pred* pisi samo za navadne ljudi, ne pa za pravih nika. Ko so> carski sodniki postavili Radajeva na obtožno klop, jim je samozavestno govoril: »Vi poznate pač moje grehe, toda milosti božje, ki je v meni ne poznate. Vedel sem, da delam proti zakonom, toda zavedal sem sc, da izhajajo moja dejanja iz volie božje. Zato so tudi one ženske, ki so z menoj gre* šile, Bogu bolj dopadljive, nego vse, ki so sc mi upirale ter ostale krepostne. Samo kdor sc z grehom poniža, dela pokoro, ki je Bogu všeč. Ženske sem hotel ponižati, da ne postanejo prevzetne in radi svoje čednosti nečimernc. Kaj bi moglo globlje ukloniti prevzetnost no go ponižanje v grehu?«
V	teh besedah »učitelja« Radajeva se od* kriva ves bogokletni nauk Hlistov. Po njiho* vem se zveliča^ kdor dela pokoro in sc poniža pred Bogom. Če sc človek hoče kesati, mora grešiti. Čim večji greh, tem večje kesanje in Ponižanje. Greh vodi — p<> nauku Hlistov — k Rogu. Treba j c mnogo grešiti in delati nato veliko pokoro. To je edini način, da se človek očisti in postane svet. Hlisti so oznanjali »odrešenje in vstajenje potom greha«.
Rasputinu, ki je bil poln strasti in slabih nagnjenj, je ta nauk zelo prijal in je postal vnet pristaš Hlistov. Hlisti so zadovoljevali obe strani Rasputinove narave: njegovo greš* no poždlonjc in njegove verske potrebe.
jpopotnik.
Proden je Rasputin zapustil samostan Ver* noturje, jc obiskal puščav nika Makarija, ki Jc bil pri Hlistih visoko čislan. Od njega jc hotel vedeti, aili n^ sc vrne domov k ženi in otrokom, ali pa naj vzame v roke popotno Palico in roma po daljni ruski zemlji in živi Jc za vero. Ko jc Rasputin odkril »puščavni* ku« svojo notranjost, je Makarij vzkliknil:
»Tebe čakajo še velike reči! Pusti ženo in otroke in svoje konje, pojdi in potuj! Slišal boš govoriti zemljo in razumel njeno govo« rico. Nato se šele vrni v svet med ljudi in oznanjaj jim glas, ki ga govori naša sveta ruska zemlja!«
Med Rusi je bilo zelo razširjeno prepriča* nje, da k verski popolnosti ne vodi samo post in molitev, temveč tudi potovanje. Kdor gre na potovanje, zapusti družino in domačo vas, zapusti premoženje in vse, kar ga veže na zemljo. Nele Hlisti, marveč tudi pravoverni udje cerkve so večkrat zapustili nenadoma svoj poklic, se vzdignili in odšli po svetu. Spremenili so ime, odložili običajno obleko, sežgali svoje papirje in »umrli« za svoje so* rodnike. Potopili so sc v množici. Leta in leta niso pisali domov in večkrat se sploh niso več vrnili.
Tako je postal tudi Rasputin popotnik ali kakor pravijo Rusi »stranik«. Ta doba je za Rasputina velikega pomena. Preromal je sko* ro vso širno Rusi jo in si pridobil točno in glo* boko poznanje ruskega ljudstva. Srečaval je na svojih potih na.tisočc tovarišev, ki so k a* kor on romali iz vasi v vas, prenočevali v kmetskih hišah in se izvečine skrivali pred orožniki. Ruska vlada je namreč strogo pa* zila na krivoverce in jih preganjala. Pri tem sc je Rasputin naučil opazovati ljudi, spozna* vati njihove šibkosti in vrline ter ravnati z vsakim po njegovem značaju. Malokdo je tako dobro poznal želje in potrebe ruskega kmeta. Na svojem romanju jc Rasputin pri* šel v družbo najraznovrstnejših verskih raz* kolnikov. Pred Rasputinom so vstajali ljudje najbolj čudnih verskih nazorov: eni so bili proti vojački službi, češ, da kdor zgrabi za meč bo od meča pokončan: drugi so bili na* sprotni davkom in smatrali so za greh, ako jih kdo plačuje državi Rasputin je srečal tu* di »starovcrce«, ki so obsojali vsako naj* manjšo reformo v pravoslavni cerkvi in trdili, da so cerkvena oblastva že zdavno izkvarila pravo krščanstvo. Za starovcrce je bila urad* na pravoslavna cerkev »babilonska vlačuga«.
V	hudih in dolgotrajnih verskih razpravah in prepirih je Rasputin zelo poglobil svoje ver* sko obzorje in še bolj prodrl v sv. pismo.
Več let je billo že minilo, odar jc Gregor Jcfimovič vrgel bisago čez ramena in šel na potovanje. Njegovi ljudje niso nič več slišali
o	njem. Stari Rasputin ie postal zelo mrk in žaloval vdano za izgubljenim sinom. Hiši je manjkala najboljša delovna moč. Praskovja Feodorovna. žena potujočega Gregorja, se jc v osamljenosti in zapuščenosti vidno starala. Edino tolažbo je iskala v delu in v odgoji otrok.	(Dalje	prih.)
V	NEDELJO POPOLDNE
ČE BI...
TIHI nedeljski večer na Vipavi-kem je segal v roke mirni noči, ki je stopala iz doline in se vzpenjala na Kolk, Javor* nik in od tod na Nanos. Taki prazniški večeri imajo posebno skrivnostno moč. V odpočitih dušah vstaja fantazija in pričara nov svet, ki bi bil neskončno lep, pravljično krasen in praznično nov, če bi...
Mati Reza je pomivala posodo, devet* najstletna Berta je brisala, Korle je na ognjišču zvijal cigareto in poredno kramljal s petnajstletno Milko. Ob mizi pa je sedel oče Tomaž. Velika očala si je nataknil na nos in gibaje z ustnicami čital iz tednika.
»E« mu je nagloma ušlo skozi zobe.
»Kaj je?« je hitela Reza in obstala s po* mivanjem. Vsi so potuhnili in celo mlada dva sta umolknila.
»Kaj nisem dejal, da je Amerika terna! Zadeli so jo! Čujte!«
Sklonil se je k svetilki in slovesno počasi poudarjal besedo za besedo: »Milijonska dedi* ščina! V Buenos Airesu je umrl večkratni mi* lijonar. Doma je bil nekje na Krasu. Argens tinski konzulat je obvestil sorodnike, da jih čaka dedščina dveh milijonov dolarjev! De* diči so revni. Najstarejši se je pred dnevi odpeljal iz Trsta, da dvigne bogato zapu* ščino!«
Mati je pobesila metlico, Berta stisnila brisačo, Korle je puhnil oblak dima. Milki so se zasvetile oči, da so postale bolj žareče kot oglje.
»Ta bo imel srečno rajžo« je brundal oče
čelo mu je pordelo. »Si slišala, mati? ...
Dva milijona dolarjev, a? Ko bi bil naš in če bi bili mi... Presneto, kaj?«
Odložil je list, sklenil roke, se naslonil na zid in opazoval začudene obraze. Nato se je utrgalo vsem nekaj od srca in vrelo na dan v bajnih, prelestnih slikah.
»Če bi« ... je sanjala Berta. »Zagnala bi v kot te cunje! Novo jopico, kot jo ima Po* štarjeva, bi si ukazala. Zažgala bi na ognju svoje cape, ta ničvredna krila, starinsko na* vlako ... Svilene bi si kupila, svetle čeveljčke, najlepše nogavice ... Starino bi treščila v peč, veste mati!«
»1 no!« je povzela Reza prestrašeno. »Sko* da bi bilo zagnati na ogenj! Revnim bi dali in ...«
»Jej, če bi!... je vzdihnilo svetlolaso de* kletce. Krasno obleko bi si privoščila Ostriči bi sc dala, prstanček bi si kupila, novo suknjo z belim kožuščkom, svilene nogavice, pa lepe, lepe rokavice! Če bi imeli takega strica v Ameriki! Ali nimate tam, nobenega brata oče? Pomislite! Znabiti je sorodnik. Nič zato! Če bi bil... ah!«
Tomaž ni mogel do besede. Vsevprek so kričali. Korle je prevpil vse.
»Pokazal bi mu, zobaču! Ves teden na* kladam hlode, v soboto me zove: Tu imaš lire! Nisi jih zaslužil! Prekleti debeluh! Raz* koračil bi sc, treščil te uboge liree mastnjaku v zaliti obraz, pljunil predenj in zavpil: Tu imaš, dedec! Maram za tvoje uboštvo! Sko* pub! Osle ti pokažem!«
»Korle!« je presekala mati. »Sram te bodi! Ciorje, če te kdo sliši!«
»Fant Ima prav« je poudarjal Tomaž. »Ti tega ne razumeš, mati! Če bi imel toliko de* nar ja, bi jim fige pokazal vsem! Direktorju
H o v c c s Kaninom.
in mojstrom, pa šc tisti škarjici — pisaču čeljustnem! Naj le trobi zjutraj v fabriki Pomaž bi spal! Zunaj bi stokala burja »lluu, huu« — Toma/ bi r.e pa pod kocom smejal “Hee, bee!« Pa bi stopil popoldne v kanelijo. Klobuk na glavi, roko v žepu. Razkoračil bi zaničljivo nasmejal in rekel ... Jaz že vem, n j bi jim rekel, tem pošastim!«
»Slišiš, pa do nedelje bi vsaj počakal, da Povlečeš, kar si zaslužil,« je menila.Reza in sedla na ognjišče.
Zakrohotali so se vsi. Celo Milka se je za* rcžala, da jih je Reza osuplo gledala.
»Kdo bi vprašal za tiste solde, ko bi imeli "pnarja na kupe! Mrvice so za mačke! Avto bl si kupil in trk! bi šlo v 'Prst!
. »To se pravi,« je resno popravljal oče, »če .1 ti dal denar!« Z listom je mahal po zraku ln odločno kot general veleval:
. »V šole bi te dal.. Nisi še prestar! Berta
i	šla v zavod, da se priuči lepih manir. Milka fiulirat! Gosposke bi vas hotel imeti in cene, da bi dejali drugi: Glej, Tomaževi so j* C/-H na mehko! Jaz bi pa šel, — peljal bi se ®Po po svetu. V Švico, na Angleško, v , ,neriko ... po širnem svetu bi se vozaril ^set let!«
(Fot. Stres, Kobarid.)
Pa brez matere?« se je začudila Berta.
»Seveda! Lahko o tane doma: tri dekle ji preskrbim. Če jo bo volja, lahko gre v Gra* dež! Seveda ... rožasto krilo mora v ogenj in platneni predpasniki v smetišče! Volnene nos gavice ji razsečem!«
»Bog pomagaj!« je začudeno vzkliknila mati Reza, »pa nikar tako ne vpij!« Ogledos vala si je rožasto krilo in težko ji je postalo pri srcu. Samo ona — stara Reza — ni imela čudežnega ble:ka v očeh. Milo in otožno je zrla na svoje drage, ki so plavali na vedrih oblakih domišljije v prelepo deželo, če bi...
»No, mati,« je bahaško povprašal Tomaž, »kaj si pa ti želiš? Kaj si boš izbrala najprej, če bi dobili toliko denarja?«
Mati se je smehljala. Zdelo sc je kot bi s smehljajem prosila oproščenja.
»Kaj bi?« je dejala liho in skromno, »na* spala bi se, ker je nešteto noči, ki sem jih prebdela pri delu. Knkrat vsaj bi se rada od* počila. In nato bi kuhala za — ubogo nesrečno Meto, ki je bolna in ima pet malih črvičev, lačnih otročičev!«
V	kuhinji je nastala tihota ... Celo oče Tomaž in mala Milka svetlolaska sta utihs nila.	
»Mama,« je pretrgala najmlajša tajinstveni molk, »veš kaj, naša draga mama, jutri bom vstala jaz mesto tebe, da boš lahko vsaj malo odpočila. Vre bom skuhala, ker si ti, revica, trudna in zdelana!« Približala se je materi* nemu obrazu, sklonila zlatolaso glavico na njeno zgubano lice in jo tesno objela ...
»Da, mamica, naspati se morate« je po* navijala Berta, za njo je povzel sočutno Korci in za njim sam oče Tomaž.
Uboga, šibka ženica je začutila v tem tre* nutku največjo srečo, trajnejšo in blažilnejšo kot vse bogastvo celega sveta.
Oče Tomaž jo je prijel za roko. Že dolgo ni bil na zunaj tako ljubeznjiv. »Sanjalo se nam je, otroci! Bog nam ne daj bogastva! Od naše matere ne gremo preč, ker nam je zaklad.«
»Zaklad« — ro ponavljali otroci »nič nam ni za druge, >če srečni in zadovoljni smo in bomo — če nam Bog ohrani našo mater!« Tako je končal nedeljski večer. Bil je naj* lepši, kar jih je pomnila mati Reza.
MARJETICA.
NE morete si predstavljati, kako spretno je znala izbirati sredstva, da bi pripre* vila očeta do vesolja! »Mora jesti in biti vesel« tako je sklenila. Slo je sicer počasi, a z 'ljudnostjo in prikupljivo iznajdljivostjo se jc Marjetici posrečilo, da se je zdravstveno stanje očetu zboljšalo.
Oče se je branil hrane in pijače. Mleko je bilo pripravljeno, pa ga je trdovratno zavra* čal. Kaj je storil naš deklič? Pridrvela je v sobo in vihtela v roki časopis.
»Poslušaj, oček! Izredna novica!«
Prečitala je pol stavka in ko jc zapazila, da bolnik posluša, je hipno prekinila s čita* njem: »Glej, skoro sem pozabila, da moraš preje mleko piti!« Oče jc odklonil. »Saj veš, papa, da je zdravnik naročil, da ne smeš či* tati, predno se nisi oteščal. Daj, spij, pa boš zvedel zanimivo novico! V Londonu, Cha* ring Cross ...«
»Kako praviš? Charing Cross!«
Osemnajst let je preživel naš oče v Lon* donu in to okoliščino je znala mala diplo* matka uspešno izrabiti.
»Spij očka, daj! Boš videl, kaj pišejo!«
In oče je pil ter komaj čakal novice.
Težje jc šlo z zdravili. Marsikdaj je za* mahnil oče z roko in zlil zdravila po postelji. In spet jc znala mala mačica s prošnjami in šaljivimi dogodki pripraviti bolnike celo do smeha. »Ti si navihanka,« ji jc žugal. »Z vse* mi zvijačami si prepletena!«
Ko ji je zmanjkalo besed, je sedla za klavir in zaigrala stare pesmi, ki so bile očetu po* sebno všeč. Naenkrat se je ustavila, kot bi se zmotila in povpraševala, kako gre pesem naprej. Oče je popravljal, začel cclo sam peti in postal veder in živahen.
Trenutno jc pozabil na bolečine. Ko se je vrnila mati iz šole, jc začudena obstala. Mar* jetica je svirala, oče pa pel svoje stare pesmi, ono »O gorski roži,« ali pa tisto »O srečni ljubezni...«
»Pomisli,« jc dejal ženi, »do petja me je pripravila. Navihana jc, to ti rečem!« Pa jc dekle hitelo k postelji, sc sklonilo k sivi bradi in s poljubom zamašila očetu besede.
»Veš, papaček, to tvojo bolezen bomo ukrotili. S petjem jo bova pregnala! »What do jou mind, my darling, inv littlc one, my prccious littlc sick?« (Kaj želiš, moj dragi, moj majčkeni, moj dražestni, mali bolnik?) Namenoma jc napačno poudarjala angleščino in spet sc je očka smejal.
Mati jc radostno gledala na iznajdljivo hčerko. Zvečer, ko sta bili sami, jc Marjetica tolažila še mater in pevala, skakala in se do* brikala kot škrjanček. Čez tri mesece je oče ozdravel. Zdravnik se je čudil, mati radostila in v hiši se jc zopet naselilo ljubko veselje. * * *
Leta 1909. je prišla Marjetica v zavod sester naše ljube Gospe v Bastnachu. Eno leto kasneje je mati stopila v pokoj. Prodali smo trgovino in hišo ter se vsi preselili v Liittich. Kot vnanja učenka je tudi v Liittichu nadaljevala Marjetica šolo pri sestrah kri* žarkah.
Bila jc sicer zelo darovita, a vendar nikoli med »izbornimi učenkami«. Učila se ni siste* matično in nekateri predmeti ji niso dišali. Matematika in knjigovodstvo sta ji bila zo* perna. Drugače pa je bila doma v zgodovini, jezikih in literaturi To je bilo zvečer debate o važnih vprašanjih! Razpravljala in pose* gala je v razgovore z jasnostjo, natančnostjo in izredno logiko, ki jo redkokedaj srečaš med dekleti njenih let.
Sošolke si jc znala navezati s prisrčno lju* beznijo. Potreba po ljubezni je bila pri Mar* jetici najbolj značilna poteza. Hotela jc lju* biti in ljubljena biti. V ljuhavi še posebno od* seva plamen velikega junaštva. Znabiti je ravno ta čednost bila iskrica poznejšega he* roizma, ki jc vzplamtel v njej iz božje lju* bežni. Kake posebne pobožnosti sploh ni ka* zala. Studila je celo pretirano klečeplaztvo. Najrajši jc imela živahne tovarišice. V njej je bilo živo srebro in večkrat so morale uči* teljicc z ostrostjo zavirati njeno preživahno čud.	(Dalje)
ZA HIŠO IN DOM
Ini. R.
VRT, CVETLICE IN VODA.
Vsuko živo bitje, ki ilihu, potrebuje vode. Človek jo dobiva v hrani in pijači, enako tudi žival, rastlina pa jo dobiva v obliki dežja in če tega dolgo ni, mora dodati vodo človek.
Če nima povrtnina dovolj vode, kmalu ostari, listi in stebla postanejo ovcla in trda. Cvetlica brc/, vode vene in se suši. Voda je poživljajoča, a istočasno tudi za življenje nujno potrebna snov, ker morajo biti v vodi raztopljene vse snovi, ki jih rastline jemljejo za svojo hrano.
Najboljša voda za zalivanje povrtnine in cvetlic je voda deževnica, zato naj te nalovi vsakdo, ki le more. Dobra je tudi voda potočnimi, ni slaba tudi i/. rek. Ma«
lo	pa je vredna voda i/. »bistrih« studencev, ker je pre« mrzla, preživa.
Mrzla voda Škoduje cvetlicam in povrtnini. Najbo« 'je je, če ima voda isto toploto, kot jo ima zemlja okoli rastline, kateri hočemo zaliti. Če pa hočemo imeti tako toplo vodo, kot je zemlja, potom moramo vodo zbrati v vrtu ali kje blizu hiše v posebni luži. Če nimamo luže jc dober tudi čeber, v katerem pustimo vodo vsaj 24 it
potem jo Selc rabimo za zalivanje.
Keduj zalivamo? Vrtnarji to najbolje vedo in ti Pravijo, da zalivamo spomladi lahko vse dopoldne, v hladnejših dneh tudi celi dan, v poletnih mesecih pa Pod večer.
Kako zalivamo? Paziti moramo predvsem, tla pride v«hIu do korenin rastlino, torej ne pomaga samo malo Pomočiti vrhne plasti zemlje okoli cvetlice ali zelo« "Javo, Voda mora globjc, do korenin. Torej moramo **datno zalivati. Vendar pa ne smemo preveč zalivati, Ker rastline zopet ne smejo plavati na vodi. Zmerna '"fcra naj bo in pa z razumom odmerjena.
Pri zalivanju moramo vedno paziti, da ne zalivam ) s premočnim curkom. Marsikdo hoče hitro opraviti za« livanje, in zliva vodo z vso silo. Posledica tega je, da se prikažejo korenine rastlin in cvetlic na beli dan, ko* renino pa potem ovene in rastlina začne hirati. Curek vode pri zalivanju bodi šibek in naj teče blizu zemlje, ne pa z viška dol.
V	hudi suši in vročini postane povrtnina nekam ovela, enako tudi cvetlice. V tem slučaju je na mestu posvežitev listov in cvetja, kar dosežemo z oškropijo« nem. Škropiti pa moramo s zalivalnieo, ki ima prav drobno sitce. Z močnimi curki ničesar ne dosežemo, kvečjemu kaj polomimo.
Zalivanje je sila važna stvar. Čc bomo zalivali, bomo dobili nežno zelenjavo in nežne cvetlice. V na« sprotnem slučaju nam ne bo delal veselja ne vrt in ne cvetlični lonec. Zato pa naj sc s takimi rečmi ne ukvarja, kdor nima trdne volje, da bo redno zalival.
ZDRAVSTVO.
Dr. L. Simoniti:
STA SADJE IN ZELENJAVA POTREBNA NAŠI PREHRANI?
Med našim ljudstvom jc še vedno razširjeno mne« njo, češ, da sta sadje in zelenjava na naših mizah ne« potrebno razkošje. To mnenje je zelo napačno, znan« stveno neutemeljeno, zdravju in prehrani škodljivo.
Če hočemo naše telo pravilno prehranjevati, potem mloirtoramo donašati neprestano rudninskih soli, ki jih prišteva med alkalijo.
To soli pa naš organizem dan na dan izgublja pri svojem žvljcuju, zato mu moramo te izgube nadome« stiti s tein, da vživamo hrano, ki te soli vsebuje.
Meso, jajca, mlečni izdelki (maslo, sir i dr.) in še
A
močnate jedi (moka, cmoki, makaroni, kruh) vsebujejo precejšen pribitek na kislinah, ki so v nekakem na* sprotju z rudninskimi sclm (alkalijami). Če torej naša hrana sestoji pretežno z teh snovi, ki vsebujejo veliko kisline, je jasno, da bo naš organizem prenasičen •> kisli« nami. Temu mi lahko odpomoremo le na tak način, da vživamo poleg teh jedil še jedila, ki vsebujejo alkalijc (mineralne soli). Te soli bodo neutralizirale nagroma* dene kisline. Jed pa, ki vsebujejo v veliki meri alkalijc (soli), so ravno zelenjava in sadje. V prvi vrsti pride tu v poštev krompir in ostala vrtna zelenjava, zelenjava v stročjih (grah, fižol, bob; zelo bogato na teh soleh je tudi sadje.
Mi imamo torej v sadju in zelenjavi najvažnejšo protiutež proti onim hranilnim snovem (meso, masti in močnate jedi), ki prcnasičajo naše telo s kislinami.
Poleg tega pa vsebujeta sadje in zelenjava ono važne snovi, ki so za pravilno rast in uspavanje člo« vefkega organizma neobhodno potrebne. To so tako imenovani vitamini. Te snovi so odkrili učenjaki le v zadnjem času. Brez teh snovi ne more pravilno uspe* vati nobeno telo, čeravno mu dajemo morila še tako »dobro« hrano. Je ravno pomanjkanje teh čudodelnih snovi, ki povzroča različne bolezni, izmed katerih sta dve dobro poznani tudi pri nas. To sta rahitis (angleška bolezen) in skorbut (krvavenje sluznice). Te čudodelne snovi pa vsebuje sadje in zelenjava v izobilju.
Znano je tudi vsem, kako dober vpliv imata sadje in zelenjava na tek in prebavo. Torej lahko popolnoma upravičeno trdimo, da vživanje sadja in zelenjave ni brezpotrehno, temveč je življcnsko zelo važen del naše hrane!
VZGOJA
Gizela Majeva:
NEUBOGLJIVCI.
Ako se pogovarjata dve materi o svojih otrocih, slišimo vedno le tožbo: »Ah, ti otroci, prav nič ne ubogajo!«
Kes je, že prav majhni frkolini se postavljajo, imeti hočejo zadnjo besedo, vedno hočejo zmagati.
Mati ne more otroka strahovati, oče ga le s silo ukroti. S šibo v roki vzraste nad otrokom in ga pretepe za vsak prestopek. Slišijo se najgrši priimki, sliši ie krik in jok.
Otrok obljubi med solzami, da ho priden, da bo
ubogal, a komaj sc obrne, že pozabi na palico, na oče«
tove stroge besede in obljube. Ob prvi priliki poki'Je
otrok znova svojo neubogljivost. In pomn i ia se ,
16 Zfl
ista pesem: palica, krik, solzo, obljube,	'|	i(
le ni. Zakitj tako?	‘	|
Starši so si v svesti, da storijo zn	.1	vse, da
vzgajajo, ker strahujejo in celo tepejo t\>nižan je m hipna ukrotitev velja za edino vzgojno sredstvo. In
kljub temu ne gredo otroci po pravi poti, ne ubogajo, se upirajo. Ali res nima očetova beseda nobenega vpli> va več in palica nobene moči?
Kdo kvari otroka? Mogoče družba? — Ne vedno.
Vem za mater, ki ima tri otroke: najstarejši je de* vetleten deček, mlajši sta deklici. Družina biva v lastni hiši, ki ima ograjeno dvorišče in vrt. Oče je delaven, miren in dober človek, ki ne reče ženi nikdar žal bo* sede. Mati — kot večina mater: delavna, a ne zna vzga« jati. Otroci nimajo nobene prostosti, na cesto no smejo in no morejo, ker so vhodna vrata vedno zaklenjena. In vendar niso dobri. Deklici ukroti mati z vpitjem, z udarci, a dečka le ne zmore. Krade ji celo denar, kupuje sladkarije, doma pa laže s tako odločnostjo, ko da bi pripovedoval najlepšo resnico. Mati jc prišla temu otrokovemu početju na sled šele tedaj, ko ji jo ukradel večjo vsoto; iz šole grede je nekaj denarja porabil za bombončke, drugo jo še hranil. To pot ni utegnil lagati, oprati se ne bi mogel z lažjo, šiba, ki vso poravna in
poboljšuje, jc seveda pela nemilo pesem.
Kako to, da jo začel otrok krasti in lagati?
Temu otroku ne dovoli mati, da bi se na dvorišču svobodno gral, vrtal jame v zemljo, zabijal kole, zidal hišo, telovadil, plezal in kričal po otroško. Vso so ji zdi škoda; nered ji kvari lepo lice dvorišču, zato prepove otrokom, du bi so zabavali po svoje.
Ker ne smo otrok slediti notranji pobudi, si je po* iskal drugačnega duška, ki ni več tako nedolžen kot skakanje čez kol. Začel je krasti.
Kilo ga jc napeljal v to?
Mati, ker ne pozna duše svojih otrok. Če bi dečku dovolila, da so igra prav po otroško, ne bi prišlo do toga, da ji krade denar, ji odgovarja in jo celo zmerja. In mati se jezi, joče, vzdihuje in sc povprašuje: »Zakaj je moj otrok tako neubogljiv? Zakaj mo žali? Saj pa* zim nanj in ga strahujem.«
Vem tudi za drugo mater. Dve odrastli hčeri ima. Neprestano jima prepoveduje in ukazuje: »Tega no smeš storiti, to moraš napraviti.« Čo si hčerki želita svobode, takoj ju zavrne s strogo izgovorjeno frazo: »To so ne spodobi. Dekleta morajo biti doma!« Večna prepoved jo vzela deklicama vsako samostojno razmišlja* njo in poglabljanje. Ničesar si no upata napraviti brc/ materinega nasveta, nobene samostojne poteze nimata.
In vendar jo hotel slučaj, da je starejša hčerka po* gledala prav globoko v življenje. Vajena na večno prc* poved si jo zaželela svobode, a tiste svobode, ki no po* zna mej. Storila pa jo pri tem dejanje, ki jo jo onesrc* čilo zu colo življenje.
Življenje zahteva dandanes, da so hčerke druga^u vzgojene ko v časih, ko jo bila mati zadovoljna, če so jo otroci ubogali in bili prav pokorni, da so le videli šibo v roki. Zadnja povojna doba zahteva od staršev mnogo več ko zgolj ugled.
Kako odpomoči?
V	odgovor naj navedem le vzgled, kako je niati naučila petero otrok ubogljivosti.
Dva sina in tri hčero ima. Kot vzgojno sredstvo no« če pripoznati ne avtoritete in ne šibe. Vse je poizkus sila, vse je zavrgla. Priznala je le eno sredstvo: otroke vpeljati v življenje. Lastne preizkušnje naj jih izučijo. Pouk zajema mati iz življenja samega.
Čc jo otrok ni ubogal, ni vpila, ni segla po šibi: ča« kala je potrpežljivo trenutka, ko otrok sam spozna, da je pogrešil. Polagoma je otrokom odprla vpogled v člo« veške šibkosti, v podedovani greh, v zmote. Istočasno jih je učila, kako sc mora človek otresti vsega tega, da postane plemenit, priljubljen in da spoštuje samega sebe.
Naloga jc bila težka, pot trnjeva, a imela je uspeh. Otroci so postali ubogljivi, nc iz strahu pred šibo, pač pa iz spoznanja, da neubogljivost prinaša vedno škodo.
Njen starejši sin jc vzoren otrok. Nikdar ji ni rekel žal besede, le trmast je bil svoj čas in razburljiv. Da« nes ve, kaj sc spodobi.
Nekoč je hotel z dvema prijateljema na izlet. Ker sc jc oblačilo, mu je mati svetovala, naj ne hodi od doma. Močil bi sc. Primernega ogrinjala in čevljev ni imel.
Sin sc ni udal. Mikal ga jo izlet. Mati mu reče: »Poj« di, pa se boš kesal!«
Ko se je zvečer sin vrnil ve« moker domov, sc je zjokal. Mati ga ni kregala. Spravila ga je takoj v po« steljo in mu postregla z gorkim čajem in z večerjo. Dala mu je le razumeti, da je treba poslušati nasvet izkušenih in starejših ljudi.
ZA KUHINJO.
I.	Navadna majoneza ali oljnata polivka.
V skledici vmešamo dva surova rumenjaka. Nato jima dodajamo po kapljicah za dve žlici olja. Ko je do« volj vmešano, okisamo po okusu s citronovim sokom in osolimo. Majonezo hranimo na hladnem. Rabimo jo kot Polivko h kuhani telečji glavi ali nogi, h kuhani ribi, ^ špargljcm itd.	-	-ec.
2. Rezani vlivanci iz beljakov. '
V lončku naredimo prav redko testo iz dveh belja« •^►v, mrzlega mleka, moke in soli. V ponvi za omlete razgrejemo žlico masti in ko je ta vroča, jo odlijemo v drugo posodo. Ponev, v kateri bomo pekli vlivance, niora ostati samo mastna, toda vedno dovolj gorka. Sc« l*nj vlijemo v ponev prav mulo testu in jo nagibamo na Vse strani, da se testo razleze, Ko jc pečeno nu eni strani, obrnemo vlivanec na drugo stran. Od masti, ki smo jo prej odlili, rabimo po malem in na isti način, k"t pri prvem vlivancu. Pečene vlivance, ki morajo biti /t-lo tanki, /režemo še gorke nu rc/.ancc in jih damo
* prikuho k praženi špinači ali pa k juhi.	ec.
3.	Grahov riiot.
Košček scsckunc čebule zarumenimo na vročem ,,,,,slu. V to stresemo izluščcn gruli in žlico sesekanega
peteršilja ter pražimo počasi, da postane grah mehak. Da se nam grah nc prismodi, prilivamo po potrebi malo vrele juhe ali vode. Ko je grah mehak, mu dodenemo riža ter zalijemo s toliko juhe ali vode, kolikor se nam zdi potrebno in pustimo, da se počasi kuha in zgosti. Ko damo rižot na mizo, ga potresemo dobro s par* mezanom.	—ec.
4.	Ocvrte črešnje.
Naredimo gosto tekoče testo iz celega jajca, mrzle« ga mleka, moke in soli. V to testo pomakamo, prijemši za pecelj, obrisane črešnje. Paziti moramo, da sc testo prime črešnje okrog in okrog. Tako pomočene črešnje ocvrcmo na vroči masti. Ocvrte potresemo prav dobro s sladkorjem in damo gorke na mizo.	—ec.
.5. Črešnjev štrukelj.
Iz 17 dkg moke, 4 dkg masla, malo mlačne vode, enega rumenjaka in soli zamešamo na deski voljno te« sto. Nato ga pokrijemo z malo ogreto skledo in ga pu« stilno pol uro ali kaj več počivati na hladnem. Sedaj pokrijemo mizo s starim namiznim prtom, potresemo ga na lahko z moko ter denemo nanj Štrukljevo testo, ki ga razvlečemo prav tanko kot list papirja. Rob okrog testa odrežemo. Razvlečeno testo pomažemo prav do« bro z raztopljenim maslom, potresemo s praženimi drobtinami, s črešnjami brez košiic in s sladkorjem. Se« daj zvijemo štrukelj s pomočjo prta na rahlo in počasi, da nam ne uhaja nadev iz testa. Zaviti štrukelj poma« žemo po vrhu prav močno s stopljenim maslom ter spečemo. Sc gorkega potresemo s sladkorjem in ga da« mo na mizo,	—ec.
6. Ribana kaša iz Štrukljevega testa.
'Pestu, ki smo ga odiczali od štruklja, dodamo to« liko moke, da postane trdo. Potem ga zribamo na str/ galniku in posušimo. Ribano kašo lahko zakuhamo nu juhi ali mleku.	—ec.
7. Bel jakovi slaak*~,iVi.
Heljak, ki je ostal od Štrukljevega testa, porabimo na več načinov, lin način bi bil sledeči in otrokom zelo priljubljen:
Ko beljak stolčemo v trd sneg, mu pridcvamo po« časi mod vednim mešanjem S dkg sladkorja. Ko smo to zmešali, zajemamo s polno žličko to zmes in jo v kupčkih devljcmo na pomazan in z moko potrošen pe« kač. 'Po sladkorčke denemo sušit v peč, ko smo nehali kuhuti. — Sludkorčki morajo	ostuti beli.	—ec.
H.	Špinačni puding.
Vzemi 10 dkg surovega muslu, 6 jajc, '/» kg špinače, zeleni peteršilj, sol, 2 žemlji, '/« 1 mleku, 3 dkg kruhovih drobtin. Vmešaj surovo maslo, potem prideni polago« mu rumenjake, v soljenem kropu kuhuno, pretlačeno špinučo, v surovem muslu opražen sekljan peteršilj, v mleku namočeni ožeti in pretlačeni žemlji, trdi sneg iz beljakov in presejane kruhove drobtine. 'Po tvarino deni v z	namazano in z moko potreseno obliko
za puding Ut kuhaj eno uro v sopari.
Kuhan puil’’ig zvrni nu krožnik ter gu potrosi z opra« ženimi žcmljinimi drobtinami.
O VKUHAVANJU SADJA IN ZELENJADI.
Vsaka skrbna gospodinja in dobra kuharica mora v poletnem času, ko je raznega sadja in zelcnjadi v iz< obilju, misliti na zimski čas, ko navadno primanjkuje teh za človeško zdravje tolikanj važnih hranil. Nekatera hranila se dajo prav lahko shraniti za zimo.
Najnavadnejši način, kako se živila hranijo, je su« Sonje. Nekatera se dajo na ta način prav dobro konser« virati, druga zopet zgubijo s sušenjem dobri okus ter postanejo tudi na hranilni moči manj vredna. Taka živila je najbolje konservirati s pomočjo vkuha« vanja v neprodušno zaprtih kozarcih znamke »Re.\« in »Wcek«. Nekatere gospodinje konservirajo sadje in ze« lenjad tudi v navadnejših kozarcih in jih zalijejo s ki« som, alkoholom, z gosto raztopino sladkorja v vodi, z močno slano vodo ali pa tudi z dodatkom salicilnega praška. Vsi ti dodatki vplivajo več ali manj slabo in neugodno na okus in na hranilno moč konserviranih ži« vil; zlasti pa je dodatek alkohola in salicila človeškemu zdravju škodljiv. Zato je najboljši način konserviranja le vkuhavanjc v neprodušno zaprtih kozarcih. Tudi pri tem načinu konserviranja se sadju doda malo sladkor« ja ali ta dodatek ni potreben, da se bolje konservira, ampak samo za zboljšanje okusa. Lahko se pa vkuhujc tudi brez dodatka sladkorja. V tem slučaju se oslaje« njo izvrši, če je to potrebno, šele tik pred zavžitjom. Razume se, da se pri vkuhavanju zelcnjadi rabi mest >
Najprvo kozarce dobro umijemo v topli vodi, ka« sladkorja sol.
Kuko se sadje vkuhuje{ teri smo pridali nekoliko sode, nato kozarce izplakne« mo v mrzli vodi ter jih pustimo, da se ocede. Istotako dobro umijemo obročke iz gume ter jih dobro osu«
1
šimo. 1’otcm pripravimo sadje, katero pa mora biti svežo in zdravo. Priprava sadja za vkuhavanjc je zel > različna. Nekatero sadje, kakor črešnje, Jagode, ribes. kosmulje in fige vlagamo v kozarce' kar cele in z lupino, drugo sadje pa, kakor debele hruške, jabolka, brotikve, marelice, navadno olupimo in razdelimo na
krhlje. Češplje navadno prej olupimo in odvzamemo koščice. Tako se tudi odstranijo koščice pri bres«
kvah in marelicah, ker drugače zadobi to sadje preveč okusa po njih. Vse sadje brez izjeme so pa mora pred konserviranjem oprati v čisti vodi. Ono sadje, katero se lupi in reže na krhlje, sc inora razrezano in olupljeno vložiti v zmerno osoljeno vodo, kjer ostane do vlaganja v kozarce. To je potrebno zato. da sadje med tem časom ne porujavi. Ko jo vse sadje pripravljeno, se pripravi potrebna količina sladkorne raztopine v vreli vodi. Sladkorja jo potrebno navadno pol ali tri četrt kilograma na vsak liter vode. Ko so je ta sladkorna raztopina nekoliko ohladila, sc zalije z njo v kozarec tesno vloženo sadje do prsta pod roboin. Nato se rob obriše s suho cunjo in na rob *** vloži obroček iz gume, kozarce pa pokrijemo s P»' krovcem. Tako pripravljeni kozarci se vložijo v ap»»' rat za vkuhavanjc, in sicer na način, kakor je to najbolje razvidno iz slike štev 2. Kozarci no smejo stati neposredno na dnu lonca, ampak jih moramo p11* staviti na luknasti vložek. Ko so kozarci postavljeni na svojo mesto, pritisnemo vzmeti na njih pokrov. *c vzmeti, ki se opirajo ob vložek, pritiskajo z zmerno močjo na pokrov kozarcev. Ko smo to uredili, nalije* mo v aparat toliko mrzle vodo, da sega do roba kozai*
cev. Vkuhovalni lonec pokrijemo s pokrovom in skozi luknjo v njem vtaknemo v lonec toplomer. Tako pripravljen aparat postavimo na štedilnik. Če/, nekaj časa začnemo kontrolirati toploto na toplomeru. Ko doseže pri trdejšem sadju, kakor so hruške, jabol* ka, itd. 90 stopinj Celzija, pri koščičastem sadju pa le 80 85" C, ugotovimo na uri čas. Paziti moramo, da obdr« žimo pri isti toploti sadje v aparatu pol ure. Ko prc« teče ta čas, dvignemo z lonca podstavek s kozarci vred ter ga postavimo na mizo, da se počasi ohladi. Ko so se kozarci ohladili, dvignemo vzmeti raz pokrovov. Če je rob kozarca in pokrova brezhiben in če se je vložila med pokrov in kozarec dobra guma, se pokrov tako tišči kozarca, da ga tudi z največjo močjo ne moremo odtrgati od kozarca. Pokrov lahko odstranite, ako po« tegnete obroček iz gumija za »ušesca«. S tem pride zrak v kozarec in pokrov sam od sebe odpusti. To se seveda sine storiti le tik pred zavžitjem konservc. Ko se je enkrat kozarec odprl, se mora vsebina iz njega v krat« kem uporabiti, ker bi se drugače pokvarila.
Kdor nima aparata za vkuhavanje, lahko vkuhuje tudi v navadnem loncu. V tem slučaju se na dno lonca postavi kaka deska ali podstavek iz pletene žice in na ta podstavek se postavijo kozarci. Za tiščanje pokrovov na kozarce služijo posebne vzmeti, kakor jih vidimo pod črko 1) na sliki št. 2. Te vzmeti se opirajo na dve po« sebni vdrtim, ki sc nahajajo ob robu vsakega kozarca in njih vpognjeni hrbet tišči na si edino pokrova ter ga s tem tišči h kozarcu. Ko je vkuhavanje končano, se odstranijo vzmeti, ker niso več potrebne; sam zu» nanji zračni pritisk tišči pokrov h kozarcu. Na po« krovu lonca, v katerem se vkuhuje, se napravi luknja in skozi njo se vtakne toplomer v lonec. Ker se tak toplomer kupi lahko tudi posamič, odpade pri tem na« činu nakup vkuhovalnega aparata, ki stane seveda prc« cej. Na ta način je vkuhavanje možno tudi manj prc« možnim ljudem.
Kuko sc vkuluijc zelenjad?
Vkuhavanje zelenjadi je mnogo bolj težavno kakor vkuhavanje sadju. Pri zelenjadi je splošno potrebna večja toplota kakor pri sadju. Zelenjadi vkuhujejo pri 100 stopinjah topi te. Ker tudi ta toplota ne vniči vseh trosov, kateri so nekako seme, iz katerega sc razvijajo kvarno glivice, se mora čez par dni vkuhavanje pono« viti. Vkuhuje sc navadno I uro časa. Ker pride za naše razmere največ vpoštev vkuhavanje fižola v stročju, na« vedem natančno navodilo, kako se fižol vkuhuje.
Najprej se sveže nabranemu stročju odrežeta »kljun* ček« in pecelj in če ima fižol »žilo«, se tudi ta od« strani. Nato se tižol opere in vrže 5 minut na vrelo osoljeno vodo, da se nekoliko opari. Tako oparjeni fižol se naloži v kozarce ter se zalije z nekoliko osoljeno in prej j kuhano vodo. Vkuhavanje traja tri četrt ure, računano od dobe, ko voda zavre, čez dva dni je potreba vkuhavanje ponoviti; seveda ni potreba kozarcev med enim in drugim vkuhuvanjem odpirati. Tudi drugo vkuhavanje je treba vršiti pri UK) stopinjah in tri četrt ure časa.
Kazen zelenjadi se lahko konservirajo z vkuhava« njem tudi meso in druga živila.
Konserviranje živil z vkuhavanjem temelji na na« čelu, da pri vkuhavanju nastala visoka toplota vniči kvarne kali, ki se nahajajo na vsakem živilu, kar se v znanstvu imenuje steriliziranje. Ker je pa popolna ste« rilizacija živil mogoča le tedaj, če se pri vkuhavanju postopa temeljito in natančno po navodilih, zahteva vkuhavanje nekaj spretnosti in dosti temeljitosti.
Just Ušaj.
Inž. Kusi ja:
KISLO MLEKO.
Če govoriš Tržačanu ali Kraševcu o dobroti kislega mleko, te bo nekaj časa gledal po strani, potem pa se ti smejal rekoč, da on ne mara vživati take »packa« rije«. Vipavec in naš Tolminec, Kranjec in še bolj tja proti severu in vzhodu imajo kislo mleko prav radi. Dejstvo je tudi, da mnogi zdravniki predpisujejo bol« nikom vživanje kislega mleka.
Kislo mleko dobimo, če pustimo posodo s svežim mlekom več časa na toplem prostoru. V mleko pridejo bakterije, ki sc nahajajo v zraku in pod vplivom teh se mleko zgosti, naši ljudje pravijo tla se zje. Te bakterije so lahko prave in čiste bakterije kislega mleka, lahko pa se nahajajo med njimi tudi druge bakterije, ki dajo zje« donemu mleku zopern okus. To se zgodi posebno v umazanih prostorih in pa če je vrhu tega še posoda umazana.
Po celem svetu je znano bolgarsko kislo mleko »jog« hurt«. Joghurt je navadno mleko, ki se je pa zgostilo« skisulo»zjclo s pomočjo čistih joghurtnih bakterij. Zato lahko napravimo tudi mi joghurt, potrebno je lc dobiti čiste joghurtne bakterije, kateru»se danes dobe v trgo« vini, navadno v lekarnah.
Kdor pa noče izdajati denarja in hoče imeti dobro kislo mleko, naj doda zjutraj pomolženemu, svežemu mleku par žlic kislega mleka od prejšnjega dne in zve« čer bo že imel izborno kislo mleko. Drugi dan doda sve« žemu mleku zopet par žlic kislega mleka od prejšnjega ilne in tako ima kislo mleko v hiši skozi leto in dan. Pri vsem lri.ra paziti, da drži mleko na primerno toplem kraju. V' letni vročini zadostuje naravna toplota v omari za mleko, v zimskem času je treba držati pdsodo na bolj toplem.
Mleko je zelo delikatna stvar, pa naj bo sveže ali kislo. Nobena stvar se tako kmalu ne pokvari, ko mleko, /.ato pa je treba držati vedno mleko na čistem prostoru v čisti posodi. Umljivo je tudi, da je treba paziti na čistost pri molži. Nič ni slabšega ko mleko, ki ima vse mogoče duhove po hlevu in gnoju. Pri kislem mleku se ti duhovi le Sc povečajo in mleko dobi tudi nekakšen neprijeten grenak okus, V omaro za mleko tudi ne spj« dajo kosi slanine, posebno ne žaltave.
Kislo mleko vpliva osvežujoče na človeško telo, po« spešuje prebavo in vpliva lahko čistilno na prebavila. Poleg tega je kislo mleko ravno tako redilno ko vsako drugo mleko, ker vsebuje vse redilne snovi. Zato pa je kislo mleko vedno v višji časti pri posameznikih, zdrav« niki ga pa že itak vedno bolj priporočajo.
(Jrivški:
OBA JUNAKA.
NAŠLA sta sc pred vaškim vodnjakom,' kot hi padla z neba. Prvi je bil Čiž* marjev Nejce, največji nepridiprav v vasi. Pet let mu je svetila pomladanska luna na debelo glavo. Nosil je cajhaste hlače s pol* drugim hlačnikom na eni sami oprtnici. Srajco mu je mati s silo premenila vsake tri tedne. Takrat je moral ležati v senu in čakati, da je bila srajca oprana in posušena, ker je bila edini tovrstni predmet njegovega inventarja. Čevljev ni imel in tudi če bi jih imel, bi jih za ves svet ne obul.
Drugi je bil Igorčck, kratkohlačni presto* lonaslednik mesarja Pojavnika iz bližnjega mesta. Rodil sc je na mehki postelji istega leta ko Nejčck na trdem koruznem lubju. Meš* čanska olika mu je odrezala hlačke, prikraj* šala majico in izjedla šolnčke — mesarskega pokoljcnja pa ne. Oče ga je s teleti pripeljal v vas na počitnice, ki jih je bil v istini po* treben. Pohajal je namreč po mestnih kotih 10 ur na dan — nič čudnega, da ga je to »delo« upehalo. Z njim je prišla teta Marjuta, posestnica dveh umetnih čeljusti s tremi zla* timi zobmi in obsežno vzgojcslovno izkušn jo.
Ta dva sta sc torej srečala pred vaškim vodnjakom slučajno in prvič v življenju.
Zijala sta drug v drugega in nihče ni iz* pregovoril besedice.
Kadar sc je premaknil Ncjče, sc je pre« maknil šc Igorčck ne iz zadrege, temveč iz presenečenja. Prvi je odprl široka usta Nejčc:
»Če čem, te natepem!«
»Jaz te pa ubijem!« Mali je najbrže mislil na teleta v mesnici.
»Ti si škric!« — »Ti si cigan!«
Nejčc jc pomolil dolgi jezik, nakar je Igorčck odgovoril z jezikom in figo. Nasto* pila je mučna pavza. Prekinil jo jc mesarjev: »Naš tata ima auto!« — »Moj oče ima pa muš* tacc!« jc dosledno oporekal Čižmarjcv.
»Tudi naš ata jih ima, veš!« — »Pa jih nima!« — »Jih ima!« — »Ne, ne ne!« — »Ja, ja, ja!«
.Spet sta nadomestila jezika, kar ni zmogla beseda.
Dvogovor jc nadaljeval Ncjče: »Ti si nc* umen!« — »Ti si zabit!« — »Skric!« — »Ci* gan!« V zrak so sc dvignile pesti. Ncjče jc žc gledal na primeren kamen. Hvala Bogu. da jc otrokom ustvaril kamenje, ki je oil* raslim v napoto. Izletnik je spet začel: »Ti imaš raztrgane hlače!« — »Ti pa šc takih ni* maš!« »Umazano srajco nosiš!« — »Ti pa umazane šolne!« — »Lažcš!« — »Ti lažeš! Proč pojdi!« — »Nc grem! Misliš, da sc tc bojim!« — »Bojiš ve nc! Hlače sc ti tresejo!«
»Preje si pa dejal, da jih nimam! Ho, ho!«
»Molči!« — »Tebi žc nc!« — Ponovni od* mor. Razdalja med obema sc jc manjšala. Končno sta si stala ramo oh rami. Začel jt’ Nejčc: »Umakni sc!« »Tebi nc!« »Jaz tudi tebi nc!« »Krota!« — »Glista!« — »Slon!« »Čebula!«
Zakadila sta sc drug v drugega. Iz oči jiiTia jc bliskalo, lica so rdela, ravnotežje jc bilo stalno. Za hip sta odnehala. Ncjče si je po* pravil onrtnico, in začel znova besedni boj:
»S tabo sc nc mečem. Poklical bom starej^ šega brata. Tako tc bo premikastil, da boš čreva pobiral.«
»Kaj bo tvoj brat! Jaz imam brata, ki je večji kot tvoj. Tako te bo treščil, da boš videl tri lune! (Nihče seveda ni imel nobenega brata.)
Nejče je s prstom zarisal v prah črto in bahaško določil: »Če stopiš čez to črto, ti za< vijem vrat!«
»Daj, le zavij ga, če si upaš« je bevskalo gosposko. Kot mački sta sc spoprijela. Pri* zanašala nista ne lasem, ne ušesom in celo nosu ne. Oblak prahu je zavijal zgneteno kopo, ki se je valila zdaj sem, zdaj tja.
Nejče je grizel in se prikopal na vrh. Z obema rokama je obdclaval mesarjevega edinca in ponavljal venomer: »Imaš dovolj?« Igorček je besno tulil, pihal in brcal ter kons čno s tihim glasom priznal: »Dovolj!«
Čižmarjcv jc zmagoslavno vstal. V rokah je držal hlače s poldrugim hlačnikom, ker je velikodušno žrtvoval oprtnico. »Drugič jih boš še več dobil, le pripravi se!«
Gosposki se je otresel prahu, prhal in kihal ter zavestno ponavljal: »Si jih dobil? Pa jih boš še!« Nejček se je debelo režal in v praz* niškem razpoloženju zapustil bojišče s lila* čami v rokah.
Komaj je obrnil hi bet, se je gosposki sklonil, pobral kamen in ga zalučal zmagalcu v pleča. Nagloma se je zasukal ter jo odku« ril kot pes. Nejče jo jc usekal za njim. Do hiše je prišel, dalje ni šlo, ker je napadalec zaklenil vežna vrata.
Zlezel je v svisli in gledal skozi lino. Z okna se mu je pa smejal Pojavnikov ter mu kazal osle. Čižmarjev je pariral z dolgim je* zikom.
Prizor ni trajal dolgo časa. Teta Marjuta s tremi zlatimi zobmi jc nazorno vadila nad Igorčkom najizdatnejšo vzgoje: lovno me« todo. Čižmarjcva mati je ponavljala nad Nejčkom isto dejanje, le s to razliko, da ji Dri važni funkciji nivo delale ovire cajhaste hlače.
Odnehala pa le nista. Sc v sanjah sta si Kazala osle, jezik in fige ter snovala nove na* črte za bližnji spopad.
•>. Kii p.
IZ CARSTVA ŽIVALI.
!.
»TE NE BO, NE!«
Precej brc/potrebnega strahu povzroča pri nas **orpi]on. Vse si' (»n boji, vse beži pred njun če ga le 'wUli da. Totlu pril v brc/ potrebo. Daši je tako ra/vpit r"*hoj„ik, je vendar pruv nedolžen in se strahopetce Povrhu, Človeka se nc l<>ti; le v skrajnem slučuju, če se r*»Jii; takrat pa piči. I oda tudi to ni tako razbojniško, ot vedo nekateri pripovedovati.
V naših krajih živijo le majhne vrste škorpijoni. Njihov pik ni navadno hujši od čcbelinega ali pa prav malo. Onstran Alp in Karpatov ga pa sploh ne poznajo. Večji škorpijoni so v tropičnih krajih, kjer jc pa tudi njihov pik bolj nevaren, včasih celo smrtnonevaren za ljudi šibkejše narave. Največji škorpijon Paudinus im« perator meri svojih 17 cm, malo manjši Ruthus 12 do 13 cm; enako tudi Androctonus. Vsi ti so zelo nevarni. Posledica pika jc večtedenska ali večmesečna bolezen, v gotovih slučajih cclo smrt. Toda tudi ti orjaki nc na« padajo ljudi, ampak se samo branijo. Že večkrat se je pripetilo, da jc škorpijon na svojih nočnih pohodih za« lezel v stanovanje in si poiskal zavetišča v kakšnem črevlju ali škornju. Ko jc zjutraj lastnik obuvala pn obuvanju malo preveč pritisnil skritega prenočcvalca, sc temu ni zdel ta jutranji pozdrav preveč prijazen ter je dal duška svoji jezi s pikom.
Razširjeno jc tudi mnenje, da škorpijon samega sc* be piči, če je v nevarnosti. 'Poda to nc bo držalol Je preveč pameten, da bi samega sebe pikal in tudi lastni strup mu nc škoduje.
II.
JANEZEK S TRAKULJO.
»Za božjo voljo, kaj pa je našemu Janezku, da je tako bled?« vpraša soseda. »Bog pomagaj, trakuljo ima! Tako je bled in suh, poje pa za dva.«
Kaj pa ti misliš, kaj jc to trakulja? Več ali inanj že vsak ve, kakšna je; da je dolga, da ima posamezne dele, da ima glavico. 'Poda to še ni vse. Pač ima glavico, toda ne v takem pomenu, kot kdo izmed nas. Ta gla« vica jc samo za to, da sc z njo drži črevesa in da ra* stejo zadaj na glavici vedno novi členi. Vsak člen tra« kulje je žival zase; hrano sprejema po vsem telesu. Členi so v začetku majhni, potem pa vedno večji. Mi« slimo si trak, ki je na enem koncu ozek in se vedno bolj širi proti drugemu koncu ter jc sestavljen iz majhnih členov. Zadnji členi sc vedno tržejo proč in od glavice pa vedno novi rastejo. Število teh členov je različno pri raznih vrstah trakulj. Doseže pa do več tisoč. O/.ka tra: ktilja je di Iga 2 3 m in ima 800—900 členov; progasta trakulja ima 4	10 m ter 1200—1300 členov. Lontec,
dolg 2 ') m ima do -1000 členov, doma je v obmorskih krajih, Tam živi tudi pritlikava trakulja, ki jc pa maj» lina, toda nevarna, ker nastopa v velikih množinah. Orjaška trakulja (v živalih) pa doseže v izrednih slu« čajih dolgost do 60 m.
Največkrat si- dobi trakulja v neprekuhanem mesu, nesnažni vodi ali neopranih jestvinah.
III.
MRAVLJIN VRT, OBEDNIOA IN DOTA.
V južni Ameriki živijo mravlje, Atta po Imenu. Zju» traj navsezgodaj že korakajo v četah po gozdu, za var« stvo imajo ob strani vojake, da so varni pred sov raž* nimi napadi. Nc pogledajo ne na desno ne na levo, to« da ko pridejo na določen kraj, obstanejo in splezajo na bližnja drevesa. I ain sc spravijo na liste in vsaka mrav* lja si i/stri/c s čeljustmi kos lista v obliki kroga, veli« kega približno kot naših 5 stotink. Ko vse to opravijo,
sc zopet zberejo skupaj in odkorakajo nazaj v svoje kraljestvo. In kaj napravijo s temi listki? Najprvo so mislili, da jih rabijo za prevleke svojih stanovanj, toda kasneje so dognali, da jih rabijo za vse bolj važne stvari. Majhen del tega materijala porabijo v to, da pokrijejo jajčeca, večji del pa razrežejo in raztržejo na prav majhne dclce in to potem z nogami in čeljustmi toliko časa mastijo, da nastane kaši podobna tvarina. Ko to skončajo, spravijo vso to kašo v posebne pro« store, kjer je že rujavkasta masa, podobna šolski gobi. Če pa natančno pogledamo, vidimo, da so to prav maj« hne glavice (gobe), ki jim služijo v hrano. Tako so to« rej napravile mravlje iz listov pognojeno zemljo, iz ka« terc raste njihova »koleraba«. Skrbno pazijo noč in dan, da ne pride kaj drugega vmes in vedno obdelujejo svoje vrtove. Obenem imajo tam tudi svojo obednico.
Zanimivo je tudi to: mlada mravlja se oženi in si s svojim gospodom soprogom zgradita novo bivališče. Ko zapusti mravlja očetovo hišo, vzame od doma se« mena s seboj. V usta, v posebno golšo, stlači veliko teh glavic in kamor potem pride na novo domačijo, tam si zasadi vrt »kolerabe«.
V.
21VA ELEKTRIKA.
Nekatere ribe imajo naravne električne baterije. Električna jeftulju, dolga do 2 m, ima električen aparat na obeh straneh hrbtenice, in sicer v podobi malih ploščic iz živčevja, med katerimi se nahaja posebna masa. Teh ploščic je do 8000 in zavzemajo eno tretjino težo cele ribe. Tu se nabira elektrika. Njen tok je tako močan, da tudi odraslega moža vrže in omami.
A. Kapplcr pripoveduje: »Ko sem stal v neki reki v Surinamu (holandska kolonija v južni Ameriki), me je kar naenkrat streslo in vrglo v vodo. Komaj sem sc še mogel uloviti za korenino drevesa v bližini, da ni« sem zginil pod površino. Sele po dveh minutah sem mogel zopet vstati; do tedaj nog sploh čutil nisem. In šo potem ves dan so me boleli vsi sklepi na nogah. Je prav posebne vrste občutek tako elektriziranje.«
Precej manjšo električno silo ima električni som, ki živi po afriških rekah. Dolg je do 1 m in omami s svojo elektrarno le manjše ribe. Enako tudi električni torpedo. Ima pa to čudno navado lova: leže na dno, kot bi bil poginil in kakor hitro sc mu približa kako živo bitjo, takoj spusti svoj električni tok, ki zadostuje, da omami manjše ribe.
V.
OTROCI IN STARCI.
Starost, ki jo dočakajo živali, je jako različna. V/a« memo pa število let, ki bi jih živali dočakale v naju god« nejših razmerah. Miš dočaka lahko 3—5 let, pajki do 7 let, enako tudi nekateri hrošči: nekatere vrste mra« velj celo 10 15 let. Celo deževnik živi v vjetništvu, če se mu dobro godi, svojih 10 let; enako tudi morski je« žek. Čez otroško dobo gresta pes in volk, Pes ne učaka več kot 10 12 let, volk 12 15. 20 let lovi in ropa tiger, bober se pa kopa do 25 let. Isto starost dočakajo ne* kateri manjši ptiči«pevci. Znane trakuljo delajo zgago do 35 let (seveda, čo jih umetno gojimo, ne pa, da bi
jih pustili v črevesu). Malo več, okrog 40 let, pa vztra« jajo konj, osel, kamela, medved nosorog, povodni konj. Nobeden bi se pa ne zanesel, da je tako trdoživa do« mača gos, ki doseže lahko tudi 60—80 let. Znano je že, da krokar črez 100 let, tudi do 118 »kroka«. Sova, ja« streb in sokol žive 100	150 let, krapi tudi do 150, ena«
ko papagaj, slon 150 200, ščuke 250. Pravi Metuzalemi so pa želve v zooloških vrtovih. 300 let in še čez jih smrt ne pobere.
Rudo H.
V	GLOBINAH ZEMLJE.
Izmerili so učenjaki globine morja, določili zvezdam tek, a še so skrivnosti na Zemlji, ki znanost do danes ni mogla do njih. In vendar jc naš planet eden najmanj« šili v brezbrežnem vesoljstvu vsemirja! Premeril in prc« tehtal jc človekov duh že vso našo Zemljo, a v njeno osrčje prodreti ne more.
Najgloblji rov, ki so ga izkopali še pred nedavnim v zahodni Virginiji v Ameriki je Prichctts«Creek z 2286 metri globine; v rudokopu Czuhovvu' na zgornjem Sleškcm so prodrli komaj 2240 metrov globoko, A kaj je vse to, če pomislimo, da je od površja do sredine Zemlje () milijonov 370 tisoč metrov razdalje! To sc pravi, da mi majhni črvi nismo niti jabolkincga lubada pregrizli, kamoli prišli do središča. Učenjakom ne prco« staja torej drugega ko da na druge načine ugotovijo, kakšna je notranjščina naše Zemlje. Dolga so bila pota preden so prišli vsaj blizu resnice.
PLINI LAVA — JEKLO?
Najprej je bilo treba ugotoviti, kolikšna je masa Zemljo. Masa je zmnožek iz prostornine in gostote. Pro* stornina se da izračunati iz oblike. Zvczdoznancc W. Hesscl je I. 1841. izračunal, da jc prostornina Zemlje l'/i» bilijonov kubičnih kilometrov. Število, ki je naš razum ne obseže. — Gostota kake snovi pa je število, ki ti pove, kolikokrat težji je I kilogram tiste snovi od
I	kilograma vode. Ker pa ne moreš vzeti kar na slepo enega kilograma od Zemlje preč (saj vidiš na prvi hip. da so tu skale, tam mehka prsta itd.), in ga primerjati z I litrom vode, so učenjaki potom silno zamotanih poizkusov dognali, da je Zemlja pet in pol krat tež j11 od vode. To se pravi, če bi mogli stehtati vodo v tako veliki stekleni krogli kot je Zemlja, bi se prepričali, da je Zemlja pet in pol krat težja, Torej je jasno, da mo« rajo biti v osrčju Zemlje prav težke snovi. Tod* kakšne in kje so?
Se on razmislek (če se vam že ne vrti v glavi?)1 znano je, da je na površju Zemljo okoli 70 od sto vodo in le 30 od sto kopnega; nadalje, da je skalovitega sVC' ta veliko manj kot lažjo prsti, peska, blata itd., torej s0 tiste težke snovi nakopičeno proti sredini Zemlje. I ‘l tudi tod ne enakomerno. Pri opazovanju potresov se J1, pokazalo, da se potresni valovi ne širijo enakomerno, spočetka hitreje, pa zopet počasneje. To zopet doki*’ zujo, da so snovi, iz katerih je naša Zemlja sestavljen« neenakomerno nakopičene. V gotovih globinah In leg«!1 so težje, drugod zopet laije.
Sloveči nemški zemljepisec C. Rittcr jc v pričetku 19. stoletja učil, da jc v notranjščini Zemlje sam plin. Ta ima velikansko napetost (lastnost, da se širi na vse strani), s katero pritiska ob vrhnje težje plasti; nekako na sredi med središčem in površjem so težje plasti, na površju spet rahlejše. l’o Ritterjevo bi tisti plini morali imeti kakih 20.000 stopinj Celzija.
Fiziki so ta nauk zavreli in dejali, da si moramo mi* sliti našo' Zemljo napolnjeno z raztopljenimi kameni* nami, z nekako magmo ali lavo, ki ima 7000" C. Ker je bila Zemlja sprva ognjeno telo, se jc začelo najprej zu» naj ohlajati, središče pa da jc še ostalo žareče.
Tretja, najnovejša teorija pa pravi, da jc Zemlja v sredini tako gosta in vsled pritiska zgornjih plasti na spodnje tako stisnjena, da je gostota Zemljinega osrčja enaka — jeklu. Potemtakem jc v sredi Zemlje jekleno jedro, ki jc obdajajo okoli rahlejše in manj goste plasti. Potresni opazovalec prof. Viehcrt je izračunal, da je osrčje Zemlje 8 do 10 krat težje od vodo, površne plasti pa le trikrat. To bi se vjemalo tudi z našimi zgornjimi razmotrivanji.
Eden najslavnejših geografov novejšega časa Edvard Suess si jc takole zamislil sestav Zemlje v njenih ne* prodirnih globinah: okoli in okoli obdaja Zemljo 1200 kilometrov debela plast ali lupina, ki je sestavljena iz uscdlinskih in gnajsovih hribin. Uscdlinske ali sedi« mentne hribine so v prvi vrsti apnenec, ilovica, glina itd., sploh hribine, ki jih voda naplavi. Med gnajse pa spadajo kremen, opoka, sovdan itd. V teh hribinah sta glavni sestavini silicij (kemična sestavina) in lahki alu« mini j. Zato se ta vrhnja lahka plast zove v učenem svetu Sal (po začetnih črkah).
Pod lupino Sal jc druga že težja lupina, ki je 1700 kilometrov debela in sc zove Sima. Tu so hribine se« stavljene iz kemičnih sestavin si(licija) in ma(gnczija).
Pod to plastjo jc tretja okroglo 3500 kilometrov de« bela plast segajoča do srede Zemlje in sc zove Nife. Sestavljena je iz težkih nikcljastih in železovih kcinič« »ih spojin. Beseda Nife pride od začetnih črk ni(kelj) m fe(rrum), ki pomeni v latinščini železo.
V	zgornjih plasteh je Se izza dobe ohlajevanja naše Zemljo ostalo polno jam ali gnezd žareče lave, ki pride skozi ognjeniska žrela na dan.
Za Sucssoin je ta nauk še izpopolnil geograf Hop« klns in pa slavni fived Svante Arrhenius. Zdi se, da ■majo ti učenjaki glede sestava zemeljskega osrčja prav. Vendar bo naša mati Zemlja Sc marsikaj odkrila »ele raziskovalcem poznejših vekov. Morda tudi, ka« ^(> je — v »peklu«, kamor bomo z bravci »Družine« Prihodnjič Sli na kratek izlet.
MURNOV PRAZNIK
V	FLORENCI.
‘*den izmed praznikov, ki je med ljudstvom v To« j..11111 najbolj priljubljen, Je murnov ali čričkov praznik, pr Shajajo vsako leto na vnebohod. NajlopSc pa
/nujejo ta praznik, dan murna, pevca oznanjujočega ry" pomlad, v Florenci.
Staroslavna Florenca, mesto radodarnih in razkošje ljubečih nekdanjih Mcdicejecv, praznuje pomlad v cvetju in rožah. Mesto samo je polno parkov in nasa* dov, pod večer vse kar opojno dehti ob bregovih po* kojnega Arna. In v te čarobne večere pojo črički prvi pomladni pozdrav.
Staro in mlado komaj pričakuje praznika Kristuso* vega vnebohoda in se pripravlja, da pojde že navsezgo* daj v Cascine. Cascinc (izg. Kašine) jc lep in obsežen vrt na južni strani mesta, Ze dan pred vnebohodom gre* do trume revnejših ljudi v Cascine lovit murne za pro* dajo. Naslednjega dne zjutraj pa ni Florentinca, ki bi si ne odtrgal urice časa ter pohitel v Cascine. Tu je pravo življenje! Na vseh obrazih je radost in veselje. Prodajalci vpijejo: »Murni, murni, dobri pevci!« Kupci pa skrbno izbirajo ter pazijo, da ima čriček rumen pas krog vratu — znamenje dobrega pevca. Vsakdo si po* tem obesi železno ali bambusovo kletko s čričkom na drog in se odpravi po posutih stezicah, koder se vse tare ljudstva oblečenega v prve pomladanske obleke. Širši drevoredi so vsi polni kolesarjev, voz in avtomo* bilov; vse je okrašeno s pomladanskimi cveticami. Otroci sc razpršijo po travnikih, da bi izbezali iz lu* kenj šc tiste čričke, ki jih prejšnji večer niso polovili. Vesele družbe posedajo po travi, pojejo in sc goste iz majhnih gostilnic, kjer že navsezgodaj kuhajo makaro* nc in testenine. Med jedjo zavživajo v belo vino nam )* čen kruh. Le na ta dan pijejo belo vino, sicer je v na* vadi črni »Chianti«.
Od štirih zjutraj pa do desetih predpoldne je glavni vrvež. Potem se nekateri že pričnejo razhajati. Večina pa sc veseli šc do poldneva. Ko naznani strel poldne, tedaj se Cascinc naenkrat izpraznijo. Vse hiti proti do« mu. Vsakdo pa ima v gumbnici, na klobuku ali v laseh vsaj eno cvetko, v rokah pa kletko s čričkom. Spredaj gredo kolesarji, potem vozovi in avtomobili, zadaj pa cele trumo izletnikov iz Cascine. Polagoma sc sprevod razredči in vsakdo hiti proti svojemu domu. Murno« vega praznika jc konec.
Zora K.
Po S. O. MurJenu:
RAZGOVOR.
Na nizkih posteljah smo sedeli vojaki in se razgo« varjali: Solncc jc pravkar zlatilo bele gore nad mestom.
-	Na prostornem dvorišču so spočiti pionirji igrali žo« go. Benečan jo ubiral violino. Samotni, v dušo segajoči glasovi so se družili s Sumom, ki se je razlegal po mrki sobi obširne vojašnice.
Iz zadnje sobe je prišetal »stric Maver«, ki jih je vodno vesele krožil, »Takole, fantje moji, je pri naši hiši,« je začel in se zasmejal. Prisedli so: Bovčan, Dorn« boržan, Vremčan, Tolminec in drugi. Pogovor sc je raz* vnel in vedno so letele naše misli v domače kraje. Kdor še ni bil v vojašnici, teh pogovorov nc bo razumel.
»Pri nas,« jc povzel Dornberžan, »imajo sedaj trs gatev. Ko bi bil doma! Grozdje, solnee, brente mošt, fantovska pesem!« Prav vsega sc je domislil, tudi de* klet v jesenskih popoldnevih.
Bovčan je bulil vanj in pikro odgovarjal: »Hodi domov k materi, pa za krilo se ji primi! Zapečkar si! Sveta nisi še videl, zato se ti sline cede po umazani vasi in budalasti pobožnosti! Hej fant! Tam zunaj v svetu jo treba biti: Na Dunaju, po Štajarskem, v Vestfaliji! Zagnusile se ti bodo potem gnojne štale in kmečko punce! Tam je veselje, ljubi moj! Pusti čenče o molitvi in spomin na dimaste vipavske bajte.«
Trenutno smo umolknili. Zdelo se mi je, kot bi nekdo vrgel blaten kamen v čist studence. Le eden iz Planine sc jc naslanjal. »Zarukani ste! V Boga verjete, tcpci! Človek človeka vidi in čc jc lep ta človek - zlasti deklo — ima v njem Boga!« Spet jc padci kamen — a ta jc bil težji in šc bolj umazan. Hudič jc sejal. Med pleve jc pa vrgel Postojnčan zrno. Za njim smo pritis* nili drugi in širokoustneža sta umolknila. Tega jesen* skega večera nc bom pozabil.
Medtem je minula zima in prisijala pomlad. Lepa je vesna v solnčni Italiji. Pestra in živa in hitro sc razvije. Odhajali smo na dopuste. Pri nas je komaj cvetel teloh in trobentice, tam dol pa je duhtelo in šumelo v cvet* nih grmih, da smo se čudili krajem, ki imajo polno solnea in polno vonjave.
Dornberžan je prišel iz dopusta nazaj. Vsi smo po* hiteli k njemu nekaj radi njegove živahne družbe, še bolj pa radi potic in drugih prijetnih stvari, ki jih je prinesel s seboj. In spet smo govorili o domu, o do* mačih, o zabavi i. t. d.
Bovčan jc med pogovor vrgel besedo: »Pa si bil go* tovo pri spovedi?« Čakali smo, kaj poreče. Nič sc ni vznemiril, popolnoma mirno in preprosto jc odvrnil: »Bil sem, da!« »No, in kaj imaš od tega,« se jc zadir* čno obregnil Bovčan.
»Kaj imam? To, česar ti nimaš! Prejel se je za prsa in dodal: »Tako lahko srce, da bi tudi ti šel, ko hi za to vedel!« Bovčan se jc prijel za železno posteljno ograjo in — molčal. Mogoče sc je nekaj zganilo v njem. Za« mišljeno jc sekal besede, kot bi ga pekle: »Moja mati jo verna in moli. Jaz pa nisem nič molil, odkar sem šel po svetu. Tudi oče ni hotel moliti. Podsulo ga je v Hajblu, kjer sem zadnji čas kopal tudi jaz. Cerkev pa mrzim, ker duhovniki v njej rogovilijo in zbadajo de« lavee, ki si služijo težek kruh.«
»Kako veš, kaj delajo duhovniki v cerkvi, če šc 110» ter ne greš? — Vsaj enkrat pojdi!« »Vedoremo,« je dejal in odšel.
Govorjenje jc utihnilo, trobenta jc zapela uspa« vanko in mir je zavladal v sobi.
Po jesen sem sc peljal skozi Bovec ter sem sc do« mislil tovariša iz vojaških dni. »Mogoče,« sem si dejal, »jc pri materi našel lahko srce in mir. Da bi ga le!«
MOČ VOLJE.
Mlad francoski častnik je imel navado, da jc hodil po svoji sobi gor in dol ter govoril sam s seboj: »Ho* čem postati maršal Francoske in velik general.« Postal jc slovit vojskovodja in jc umrl kot maršal Francije.
Svet posluša vedno moža, ki ima eno voljo. Istotako bi lahko pogasil solnee, kakor pa bi ustavil take ljudi kot so Bismarck in Moltke.
Balzacov oče je hotel svojega sina pregovoriti, naj bi pustil pisateljevanje. »Ali ne veš,« mu je dejal, »da more hiti pisatelj le eno izmed dvoje stvari: kralj ali berač?« »No, dobro,« je odgovoril deček, »tedaj hočem postati kralj!« Njegovi starši so ga prepustili usodi v podstrešni sobici, in deset let sc je boril z revščino in bedo — končno pa :;i je vendarle priboril veliko zmago ter je bil »kralj« svoje vrste.
Ko so vprašali nekega tesarja, zakaj si prizadeva tako veliko skrb za poprav ilo neke magistratne klopi, jc odgovoril: »Zato, ker mislim naprej na tisti čas, ko bodem sam sedel udobno na njej.« In res, v nekaj letih je resnično sedel kot magistratni svetnik na ravnoisti klopi.
Nekdo je omenil pred starejšim Pittom, da je go* tov načrt nemogoč.
»Nemogoč,« je rekel; »jaz nemožnosti ne poznam.« Njegova moč nad parlamentom se je zdela v dejanju nadčloveška; njegova kraljevska volja jc izpreletcla tu« di najbolj ošabnega velikana. »Nemogoče,« je rekel Na* polcon, »jc beseda, ki jo dobite le v besednjaku nor« cev.« Preje bi raztopil tudi skalovje sv. Helene, kakor pa, da bi ostal tam kot ujetnik, čc bi mu ne izumrla volja, pred katero se je tresla Evropa.
ZA SMEH.
Nič novega.
m
Neka bogata Američanka se je vrnila z daljšega po* tovanja. Na postaji jo pričakuje sluga.
Kaj se je pa med mojo odsotnostjo novega pri« petilo na gradu?
— Nič, gospa, nič... Ah, da, nekaj novega: vaš mali pinč C!ris*gris je crknil.
Moj Ciris»gris da je poginil? Pa kaj jc imel?
Je zgorel pri požaru konjcnišnic.
Kako? Konjcnišnicc so zgorele? In konji?
Konji so tudi zgoreli in kočije tudi.
Pa kako jc vendar nastal ogenj v konjcnišnicah?
Iz grada je padla tja iskra.
— Kaj? Tudi grail jc gorel?
Ciorel in zgorel.
Pravijo, da jc nastal požar radi sveč, ki so go« rile okoli truge gospodarja.
— Kaj? Moj mož ... ?
— Da, gospa; gospod se je umoril, ko je zvedel, da mu gre premoženje na dražbo.
Opravičena previdnost.
Marij sc je vrnil z dolgega potovanja in pripove* duje svojim prijateljem v neki kavarni svoje lovske do« godivščine iz Afrike: »Ravno sem stopil iz gozda, kar zagledam pred seboj velikanskega leva. Popolnoma hladnokrvno nastavim puško, pomerim, ustrelim in žc je lev ležal mrtev pred menoj ... Sto korakov dalje se pokaže še večji lev iz grmovja. Zopet namerim puško in ga zadenem naravnost v srce... A vrsta ni še kon« čala. .. Komaj sem sc nekoliko oddahnil, že sc prikaže tretji lev, še večji od prvih dveh. Brez odloga nastavim puško, pomerim, ustrelim in---------------«
Neki kavarniški gost, ki je sedel pri sosednji mizi in vse to poslušal, je pri teh besedah dovolj glasno re« kel svojemu prijatelju: »Če še tega ubije, častna beseda, da ga vržem iz kavarne.«
In Marij, ne da bi trenil z očesom, konča svoje pri* povedovanje: »Ustrelim in ... ga nisem zadel.«
V	gledališču.
Jud vzame svojega sina v gledališče in ga pelje na galerijo. Igra je bila zelo zanimiva, zato se je sin ste* goval čez ograjo in zletel po glavi v parter, kjer s*> sc* deži prve vrste. Oče zavpije prestrašen: »Pridi hitro gor, paglavec, ker tam dol stanc dosti več!«
Čudna hrana.
Jud vpraša Juda: »Kaj pa jc s tabo, da tc toliko časa ne vidim?«
1. Jud: »Iskal sem novo stanovanje.«
2. Jud: »Zakaj?«
1.	»Zato, ker mi hrana ni ugajala. Pomislil Prvi te« dem pogine krava pa smo ves teden samo kravje meso jedli. Drugi teden pogine tele, pa zopet ves teden tele« tina. Prihodnji teden umrje pa gospodinja, zato sem sc pa kar hitro preložili«
Nemogoče.
Janez stopi iz krčme s steklenice) vina v roki. Pred vrati sreča starega vaškega učitelja. »£c zopet vino! Ali ga ne morete pustiti?« vprašuje učitelj. — »Saj ni samo zame,« so izgovarja Janez, »polovica je /a Fran* ceta.« — »Ali mi hočete storiti uslugo?« pravi učitelj.
-	»Prav rad če je mogoče.« — »Izlijtc torej proč po« lovico tega vina!« — »Nemogoče,« odvrne Janez, »moja polovica je spodaj.«
ejgejgi UGANKE. Kas®
Urednik Peter Butkovič—Domen.
UGANKARJEM.
Pričujoče uganke so ocenjene po točkah, katerih vsota znaša 50. Priobčili borno samo rcšilce z najmanj 25 točkami. Nagrade bomo razpisovali in žrebali vsake tri mesece. Sešteli bomo vse točke pravilno rešenih ugank in jih delili s 3. K vsaki rešeni uganki je treba pripisati tudi način rešitve, ne le končno rešitev, katero je morda rešilec zvedel pri svojem sosedu. Rešitve po«
šljite v zaprti kuverti. V pismu mora biti rešitev samo enega reševalca, ki naj navede svoj natančen naslov. Vsak reševalec naj priloži legitimacijo, ki je tiskana na platnicah. (Treba jo je seveda izrezati.) Dajali bomo 3 stalne nagrade: za prvo treba imeti 50—40 točk, za dru« go 40—30 točk, za tretjo 30—25 točk. Poleg teh izžre« bamo vsakemu desetmu rešilcu še književni dar.
Za prvo trimesečje razpišemo sledeče nagrade:
1. nagrada: usnjata torbica (aktovka).
2. nagrada: lep namizni prt.
3. nagrada: pisalno orodje.
Vse ugankarsko gradivo: nove originalne uganke in vse rešitve pošljite samo na urednika Petra Butkoviča, župnika v Zgoniku (Sgonico. P. Prosecco, prov. Trieste). ('■c želite odgovora, priložite znamko! Rešitve pošljite do 1. julija.
1.	ČRKOVNA PODOBNICA.
(Iztok. — Šteje 6 točk.)
ic A
gi r\
ni
da
2.	POSETNICA.
(Janko. — Šteje 9 točk.)
D. LADO LESAR
Kaj je ta mož po svojem prodajalnem poklicu?
3.	HIŠE IN MIŠKA.
(Domen. — Šteje 10 točk.)
-ip-čsnft SC/JJ-
4.	DOPOLNILNA UGANKA.
(Branko. — Šteje 8 točk.)
.. slo, s .. kar, š. r . t, . c .. . . f b . . da, . 1 . sk, .. sc. jc, n ... tin, u . a . ka, zv . . da, po .. ha.
Namesto pik vstavi črke in dobiš enajst besed. Cr* kc, ki si jih vstavil, ti dajo znan pregovor.
5.	GRABLJE.
(Štefan. Šteje 8 točk.)
A	A	A	A	A	A	A	B	D	D	E
G		G		1		J		L		M
N		N		0		0		0		0
R		S		Š		T		U		V
Razvrsti to črke tako, da dobi.š v prvem zobu žito, v drugem gozdno rastlino, v tretjem gozdno žival, v če* trtem čevljarsko orodje, v petem del telesa in v šestem zobu moško ime. Pravilna rešitev ti da ime in priimek hrvatskega pisatelja.
6.	DEKLICA IN CVETJE.
(Domen. — Šteje 9 točk.)
SKCEK1VA/VV
[hAomiNA
Rešitev ugank v 2. številki „Družine“.
Konjiček.
Žalostna pesem.
Strašna moč je moč viharja: vale vzdigu i/. globin, strela pa za strelo vdarja iz nebesnih visočin.
Hode li preplaval srečno burno inorje mali h rod V Ali pa obstal za večno, troščen ob pogubni prod?
Golobov.
Križaniča.
Besede pomenijo
a) vodoravno:
1. sok, 2. sat, 3. alt, 4. lok, 5. oda, 6. top, 7. tek, 8. Ema, 9. noč, 10. meč.
b) navpično:
1.	sol, 2. sto, 6. ton, 7. tam, 11. oko, 12. rak, 13. peč, 14. dve, 15. tla, 16. krč.
Posetnica: Redovnik.
V	raza: Kol, lok.
Besedna uganka.
Kr i z m a, le ga r, tast.
Reve/,
e / k o v t. Iz malega raste veliko. Spremenitev.
P	E	r	E	R
S	E	T	E	V
S	P	L	A	V
s	A	L	O	N
J	A	V	O	R
D	A	V	E	K
P	A	V	E	L
Rešilci ugank iz 2. št. „Družine“.
(številke v oklepaju povedo število točk); Bičič Ja*
11	oz, Št. Viška gora (41); Leskovce Draga, Gore nad Idrijo (41); Černič Alojzij, St. Peter pri Gorici (30); Uršič Marica, Bovec (50); Bcr.cvol Ada, Trst (22); Filli Vinko Tolmin (50); Drabik Olga, Kamnje (31); Juvan« čič Ivan, Gorica (50); TomiSič Franjo, Štjak (30); Ri* javec Ema, Kamnje (31); .lug Franjo, Studenci pri Ma» riboru (45); Bratina Joško, Gorica (45); Vodopivec Je« lica, Kamnje (31); Berce Viktor, (iorica (50); 1’erkan Viktor, (iorica (50); Kenda Henrik, Modrej pri-Sv. l.u« ciji (41).
* * •
UGANKARJEM: Ker dopusti ta ali ona uganka Sc drug način rešitve (v 2. št. vraža, spremenitev), kakor ga je določil zustavljavee, ne izgubi rcšilec radi tega na točkah. Znamke priložite le tedaj, čc želite stvarnih pojasnil. — J. /•. (iorica: Seveda smejo; še želeti bi bilo. t'. V., Tolmin: Kur pošljite. Prednost imajo lažje stvari. li. J., St. V Uka gora. llvala za bo« drilo. Nekdaj ste tudi sami zastavljali uganke. Kami nje: Saj imate kur ugankarski klub. l,cpo tako!
Odgovorni urednik dr. Engelbert Besednjak.
Tiskala Katoliiku tiskarna v Gorici. (Za tiskarno odgovoren Ludovik Špacapan.)