Nekaj za vsakdanjo rabo.
„Mi smo sklenili obrniti se še enkrat do Svojega naroda." S temi besedami so svitli naš cesar 1. marca t. 1. razpustili deželne zbore v Pragi, Brnu in Ljubljani, in zaukazali nove volitve. S tem so dobili slovanski narodi takraj Litave zopet nekoliko svoje osode v lastne roke. In zdaj ko so volitve končane, smemo ponosno reči, da so narodi dobro gospodarili s talentom, kterega jim je bil cesar izročil. Dasi ravno je vlada s svojimi privrženci, s plačanimi uradniki in gospodo vanj aželnimi tujci, vse žile napenjala, da bi zadušila pravi glas in resnično voljo naroda, osramotila je stanovitnost našega ljudstva vse prizadevanje vladino: narod je govoril svojemu cesarju kakor je čutil in mislil, kakor je bil prepričan.
Res bil je pri volitvah hud boj. Al boj je bil narodu na korist, kajti videl je, da more stati na svojih nogah, da je kos oskrbljevati sam svoje zadeve, spoznal je z eno besedo: daje polnoleten. Pa Bog ne daj, da bi le pri spoznanji ostalo; to spoznanje naj nas timveč spodbuja, da bomo v prihodnje svoje reči res tudi sami oskrbovali, da bomo tudi sami za se delali.
Pa nam brž ko ne kdo poreče: Saj smo si izvolili poslancev, do kterih imamo zaupanje; naj nam ti napravijo dobrih in pravičnih postav; vlada pa naj jih vestno spolnuje in izvršuje. — Ali, ljubi prijatelj, ne čutiš, kako močno diše te besede zopet po tistej ne-srečnej navadi, vsled ktere smo vselej in povsodi le vlado na pomoč klicali? Vlada pa to navado opazivša ni se dala dvakrat prositi. Zdela si je edino- in vse mogočna, menila je, da je ni sreče, kjer jej ni ona s svojimi ukazi, povelji, postavami odprla vrat. Tako je prišlo, da ni nekdaj človek drugega posla imel, kakor od ranega jutra do poznega večera zaukaže spolno vati; in gorje mu, če jih ni spolnil! Ti zaukazi so do male pike določevali, kako se mora vsaki stan nositi, kaj sme kteri rokodelec delati, po čem sme živež kupovati in prodajati, koliko plačila se mora dajati delavcem in družinčetom; velevali so celo, kake jedi smeš kuhati in koliko gostov povabiti k krstu, ženitovanju ali pogrebu. Toliko postav tirjalo je tudi veliko uradnikov. Teh je narastlo nazadnje toliko , da se jim ni moglo več na prste gledati, in dasiravno so državo neizmerno veliko stali, so le redko kdaj to dosegli, za kar so bili namenjeni — za občni blagor. Pri takem ravnanji je naša država vedno bolj pešala. Narodi sami so to že dolgo čutili, prav očividno in tudi zunaj pokazalo se je to pri zadnjih dveh vojskah leta 1859 in 1866. Naš cesar spoznali so tudi sami, da tako se ne sme in ne more več gospodariti.
Z diplomom (pismom) od 20. oktobra 1860 oklicali so toraj za celo Avstrijo ustavo, to je, ustanovili so, da odsihmal nima v Avstrii nič več postava biti, česar ne
136
bi od ljudstva izbrani poslanci sklenili in cesar potrdil. Oblast postave dajati deli toraj odsihmal prav za prav cesar s svojimi ljudstvi. Pa tudi oblast tako napravljene postave spolnovati ali izvrševati so cesar vladi nekoliko prikrajšali in mnogo takega posla izročili srenjam ali občinam, okrajnim zastopom in deželnim zborom. Cesar sam je toraj vladi odvzel nekoliko njene moči in jo izročil svojim narodom: cesar sam nas toraj vabi, da vadimo in skušamo svoje moči, to je, da delamo.
Toliko kar se tiče vlade.
Rekli smo zgoraj, da se bojimo tudi ugovora: „Saj smo si izvolili poslancev, do kterih imamo zaupanje; naj nam oni napravijo dobrih in pravičnih postav."
Ees nam tak ugovor ni po volji, ker vedno to sklicovanje na druge nam nikakor ni všeč. Poslanci so sicer res naši, in če izvzamemo koroške Slovence, moremo in moramo ž njimi zadovoljni biti. Da kažemo do njih zasluženo zaupanje, to je lepo; to jih bo same tudi veselilo ter jim obili trud in bridke ure, ki jih bodo doživeli poganjaje se za naše pravice, vsaj nekoliko povrnilo in olajšalo. Pričakovati pa vse le od njih, pa držati križem roke, bi bilo krivično, ker bi mi od njih zahtevali to, kar presega njih moči, in česar sami storiti nočemo! Oni nam morejo odstraniti postave, ki so nam škodljive, napraviti drugih, ki nam bodo na korist; to je res, al vsega, kar je krivo, tudi ne morejo poravnati. In tudi mi sami se moramo teh postav posluževati, in tirjati tudi od drugih, da jih spolnujejo. Kaj bi nam pomagalo, ko bi nam poslanci še tako lepo pot napravili in ugla-dili, ako bi pa mi ne hteli po njej hoditi? V kratkem bi jo zopet plevel zarasel. Kaj bi nam koristile še tako dobre postave, še tako imenitne pravice, ako bi mi puščali, da trohnijo na papirji.
Ce konečno še premislimo, da srenje nekoliko še niso tako uredjene, kakor bi imele biti, in da ima njih področje precej ozke meje; če premislimo, da o okrajnih zastopih še sploh ne vemo prav, ali so miš ali ptič in da, kakor so zdaj sostavljeni, mi Slovenci kar nič dobrega od njih pričakovati ne moremo, nam ne ostane, če hočemo svoje reči na bolje spraviti, nič druzega kakor lastna pomoč. In ne branimo se je; saj nam že prigovor pravi: Kdor si pomaga sam, temu pomaga Bog!                                „Slov. Gospodar."
137