::1..», I K / : |; i * k - - '1 OBSnHBBBHB 8252 v "'' ^j'i / % Vi { r\? ;V-.-4j ' b&* V: 1 IJ? ikJL*L^ ■si; ■. . ČeMek, 20. oktobra 1368 Št. 41, leta XXII — Ti, Jože, iz analitskega oddelka smo dobili obvestilo, da je naša enota prihranila ta mesec za 3758S-din pri krpah za čiščenje strojev. mammmm *sjlk2 Karikatura: ANDREJ NOVAK ' 2® wjm£B£*%sm mmrnmm " s®Bbmm$s& c'C Na rob razpravi v organizacijsko-kadrovski komisiji sr zsj za SLOVENIJO__________________ KRIZA FO ALI KRIZA VSEBINE? Ob koncu minulega tedna se je razvila v organizacijsko-kadrovski komisiji republiškega sveta ZSJ za Slovenijo kaj zanimiva razprava o reorganizaciji sindikatov. In če so že soglašali udeleženci posveta v oceni, da spremenjeni ekonomski odnosi in spremenjene družbene razmere naravnost kriče po reorganizaciji sindikalnega gibanja, delovanja sindikatov nasploh, pa sta se ob odgovoru na vprašanje, kako in v čem reorganizirati sindikalno dejavnost, izoblikovali dve, v marsičem različni izhodišči: Kriza forme ali kriza vsebine — to sta bili obe skrajni relaciji v tej razpravi. - Toliko je dolžan v informacijo bralcu povedati pisec teh vrstic, pa čeprav se je odločil zoper fotografsko projekcijo razprave in si pridržal pravico, da ob nekaterih dilemah navrže še svoje mnenje. NE VEM, ALI JE SPLOH Potrebno govoriti o kakršni SI ŽE BODI KRIZI...? Ce pa je že bila taka oznaka izrečena, potem jo bo slej ko prej treba tudi pr-’ 'obneje opredeliti. Toda nekaj je gotovo: govoriti samo o »krizi forme« ali samo o »krizi vsebine« bi bil 6 § G B e 6 1 li I Fred občnimi zbori Smo tako rekoč na pragu občnih zborov sindikalnih podružnic. In ne samo, da bomo vnovič ocenili rezultate naših skupnih prizadevanj v minulem mandatnem obdobju, vnovič si bomo zadali nove naloge in vnovič izbrali tiste, ki naj bi še posebej pripomogli k njihovemu uresničenju. S te strani torej nič posebnega, vsaj nič takega, česar že ne bi bili navajeni. Pa vendar gre za to, da bi prav v teh naših navadah ob pripravah na občne zbore nekaj bistvenega spremenili. Gre za to, da bi vendarle že začeli drugače programirati tudi delo v sindikatih, gre za to, da bi ga sploh pror gramirali, in spet gre za to, da bi politiko kadrovanja zasnovali na novih kriterijih in jo predvsem uskladili s programskimi zahtevami v. našem bodočem delu. Priznati si namreč moramo, da smo v sindikalnih podružnicah le malokdaj prihajali na občne zbore z vnaprej izoblikovanimi programi naše dejavnosti, pa čeprav je občni zbor tisti organ, ki bi jih moral dokončno izoblikovati in potrditi. Namesto tega smo pogosto v zaključkih izglasovali nekaj zelo načelnih tez, bolj parol kot programskih ciljev družbeno politične akcije, delo sindikata v podružnici pa se je nato odkotrljalo na tirnice naključij in naključne prizadevnosti na novo izvoljenih članov izvršnih odborov. In največkrat smo se razšli s teh občnih zborov z občutkom, da smo opravili svojo formalnost. Samo zaradi formalnosti pa se res ne splača sestajati. In če naj sindikat v delovni organizaciji pomeni kaj več kot formalno organizacijo proizvajalcev, potem mora biti tudi njegova programska usmerjenost kaj več kot samo formalna. Temu pa se je moč izogniti le v primeru, da se člani sindikata sestanemo na občnem zboru z že izoblikovanim programom našega dela, da smo se torej že Poprej dogovorili, katere skupne probleme bomo razreševali v prihodnjem obdobju. Samo tako delo je namreč lahko tudi načrtno in zato učinkovito. A tudi sama izbira kadrov za sindikalno vodstvo bo v tem primeru veliko lažja. Ker se bomo pač lahko odločili za tiste tovariše, ki so že v razpravah o programu dela najbolj odločno zagovarjali najboljše rešitve in hkrati nakazovali najkrajše poti za njih uresničitev. Tako se tudi ne bo potrebno več ravnati po formalnih kriterijih naše dosedanje kadrovske politike, kot so na primer partijski staž, aktivnost na sestankih kolektiva ali samo-upravnih organov, udeležba na sejah... Ne bo se torej treba več ravnati po kriterijih, ki so tako pogosto povzročili, da je novo izvoljeno sindikalno vodstvo kaj kma-ln obrnilo hrbet članstvu, članstvo pa njemu. Pa tudi ne bomo več mogli obračati hrbta drug dru-dernu! Ker bomo vsi še kako zainteresirani, da se razrešijo naši skupni problemi, ker bo vsakdo sprejel obveze tn naloge, ki jih je dodobra poznal že tedaj, ko je sprejemal kandidaturo. Ker bo pač vsak odgovoren za uresničevanje sprejete dolžnosti. In to je pošteno. Do volivcev ln do izvoljenih! S. B. popoln nesmisel. Kajti tako kot je zaman pričakovati napredek v sindikalnem gibanju, predvsem pa povečanje njegovega družbenega pomena in vplivnosti samo z organizacijskim: spremembami, samo s spreminjanjem organizacijske strukture in organizacijskih odnosov od podružnic tja do centralnega sveta, tako bi tudi vsebinska preusmeritev brez spremenjenih metod in oblik dela, se pravi brez spremenjene forme, bistveno omrtvičila to vsebinsko predvrednotenje. Čeprav je seveda tudi to res, da v določenih trenutkih lahko zadostuje tudi samo organizacijska sprememba, v določenih predvsem vsebinska, vendar največkrat obojna in le malokdaj samo katera od obeh skrajnosti. Toda v razmišljanjih po tej poti se predaleč zaide, zato: zares se je v zadnjem obdobju nabralo precej kritičnih in samokritičnih pripomb na rovaš našega dela in prizadevanj v sindikatih. Velja se spomniti nekaterih: prenekateremu izvršnemu odboru sindikalne podružnice lahko z vso upravičenostjo oči-(Nadaljevanje na 2. strani) JESENSKO TIHOŽITJE FOTO SLUŽBA DE RZGOVOR Z INŽ. JANEZOM BERAUSOM* DIREKTORJEM SAVE Vsakdo naj mate rialno odgovarja Inž. Janez Beraus, direktor tovarne gumijevih izdelkov Sava v Kranju, me je sprejel z zadnjo številko Delavske enotnosti v rokah, odprto na strani, kjer smo objavili intervju z Avgustom Vengustom, direktorjem Združenih papirnic Vevče, o delovni odgovornosti. Nekatere njegove izjave je podčrtal, druge pa ob strani označil s klicaji. »Podpišem vse, kar je izjavil Vengust, razhajava se le v nečem: po mojem je mogoče in tudi nujno vsako delovno pooblastilo povezati z materialno odgovornostjo. Osebno nisem pripravljen denarno jamčiti za uspešno poslovnost Save, dokler tisti, ki krojijo predpise in dopolnilne predpise, materialno ne odgovarjajo za škodo, ki so jo povzročili z nezadostno proučenimi zakonskimi spremembami.« »Zakone, novele in dopolnilne predpise sprejemajo skupščine, ki so po svoji sestavi zeio heterogene.« »Te pripombe ne slišim prvič. Sprejemajo jih, toda nove (Nadaljevanje na 6. strani) * ! STR. 2: Z OBČINSKIH SINDIKALNIH SVETOV ® STR. 3: IZDELKE ŽRO PODGANE -ODNOSE PA LJUDJE STR. 4: & STR. 6: ♦ ♦ 6 ♦ »SINDIKATI KAKO AKTIVIRATI » STALIŠČ« SREDSTVA? ! STR. 5: ® STR. 10: <> o « MOJSTER ANTON SAMOUPRAVLJANJE ■» <> JEZ V PTT * * RAZGOVOR Z DIREKTORJEM LOŠKIH TOVARN HLADILNIKOV FRANCEM BRANISLJEM O NEPOSREDNEM VPLIVU KREDITNE POLITIKE NA POSLOVANJE V DET.,OVNI ORGANIZACIJI_ Nezaupanje v razsodnost kolektivov Med upravljavci pogosto slišimo očitke, da je v materialnih pogojih samoupravljanja še veliko administrativnih primesi, ki krnijo smotrno gospodarjenje s sredstvi. Med takšna nerešena sistemska vprašanja sodi tudi kreditna politika. Po mnenju delovnih kolektivov pomeni sedanji sistem kreditiranja nezaupanje delovnim organizacijam, da bi znale smotrno trošiti sredstva. Izkušnje pa kažejo nasprotno, da prav administrativno uravnavanje sredstev ne spodbuja kolektivov k najbolj premišljeni poslovni politiki. O tem smo se pogovarjali s tov. direktorjem Branišljem. Kaj sodite o sedanji kreditni politiki in kako občutite njen vpliv v vaši delovni organizaciji? Poudariti moram, da nimamo pri najemanju kreditov nobenih težav. Banka nam kreditira vse, če le izpolnjujemo pogoje za zaprošene kredite. Prav s pogoji kreditiranja pa nismo zadovoljni. Sedanja kreditna politika namreč administrativno uravnava gospodarjenje s sredstvi, s katerimi naj, bi razpolagali kolektivi. Gre torej za nezaupanje delovnim kolektivom, da bi znali gospodarno trošiti razpoložljiva sredstva. Na primeru naše delovne organizacije pa bom skušal utemeljiti, da nas sedanji kreditni pogoji silijo le v negospodarno trošenje sredstev. Naše podjetje je sezonskega značaja, se pravi, da prodaja silno niha, in zato proizvajamo na zalogo. Če bi gospodarili samostojno, če bi si sami krojili poslovno politiko, bi v mrtvi sezoni proizvajali polizdelke. Izdelovali bi torej tiste elemente, ki terjajo veliko dela in malo materiala in zato tudi manj obratnih sredstev, finalizacijo pa bi preložili na sezono. Izračunali smo, da bi na ta način potrošili 30 % manj obratnih sredstev, ali pa bi s s »prihrankom« obratnih sredstev lahko izdatno pomagali pri prodaji, ki je za pas osrednji problem. Toda ker banka kreditira le gotove izdelke, jih moramo tudi napraviti in dokazati zalogo, če hočemo dobiti kredit. Družbena kontrola tako močno greši v svojem namenu. Banka se meša v to, koliko ima podjetje gotovih izdelkov, če namensko troši najete kredite, meša se celo posredno v gospodarjenje z našimi, pri nas ustvarjenimi sredstvi. Se pravi, da smo prisiljeni nalagati sredstva v namene, ki jih narekujejo administrativni predpisi, ne pa tja, koder smo prepričani, da bi bila bdljše naložena. K temu nezaupanju pa velja dodati, da so krediti preveč dragi in zato ni bojazni, da bi si delovne organizacije nakopale dolgove, ne da bi ob vsakem posojilu stokrat pomislile, če bo naložba tudi poplačala drag kredit. Nedvomno bi bilo potrebnih manj družbenih sredstev, če bi gospodarjenje s sredstvi v celoti prepustili kolektivom, da bi jih lahko prelivali v delovni organizaciji ali celo med delovnimi organizacijami različnih gospodarskih vej, tako kot bi terjala poslovna politika podjetja. Trdim, da bi z bolj sproščeno poslovno politiko dosegla ve-čind delovnih organizacij boljše poslovne uspehe, in trdim, da se pri sedanji administrativni kreditni politiki še dolgo ne bomo mogli izvleči iz gospodarskih težav. Kako bi naj po vašem pine-nju izpeljali sistem kreditiranja? Zadnje čase slišimo glasove, da bo kreditna banka pustila lokalnim bankam bolj proste roke. Če bi se banke odpovedale kontroli namenske porabe sredstev, bi se z bančniki veliko laže pomenili za kredit kot pa z (Nadaljevanje na 6. strani) 7 dni v sindikatih REZERVIRAM STOLPEC Milan Kneževič predsednik 10 sindii le podružnice pri Gozdnem gospodarstvu Maribor, obrat v Ptuju: ® Kako imate pri vas urejeno nagrajevanje strokovnega gozdarskega kadra? Na osnovi podatkov, ki smo jih zbrali v operativi, je plansko analitski oddelek pri Gozdnem gospodarstvu v Mariboru izdelal pravilnik o nagrajevanju strokovnih delavcev. Po tem pravilniku se ravna že skoraj leto obrat v Rušah, medtem ko smo v našem* obratu začeli nagrajevati po novem pravilniku minuli mesec, /te prvi začetki kažejo, da smo s pravilnikom dosegli svoj namen, saj se za novo spodbudnejšo delitev osebnih dohodkov ogrevajo v vseh naših obratih. Res je, da bo potrebno zaradi različnih pogojev dela prilagoditi pravilnik za vsak obrat posebej, jedro pravilnilta pa le določa normative za vsa dela m natančno delitev del po posameznih panogah in dejavnostih. Po sklepu samoupravnih organov bo pravilnik na preizkušnji eno leto. Tako ga bomo lahko sproti dopolnjevali. Centralni delavski svet je že imenoval posebno komisijo, ki bo naše predloge zbirala in pripravila dopolnitve. Prve pomanjkljivosti se namreč že kažejo. Pravilnik ne upošteva strokovne usposobljenosti in kvalitete dela in tako tudi ne spodbuja posameznikov, da bi si pridobili višjo strokovnost. Povedati pa velja, da so te in podobne pomanjkljivosti opravičljive, kajti prvi smo, ki smo se lotili nagrajevanja gozdarskih strokovnjakov po delu. Jože Škulj predsednik sindikalne organizacije v Mirni, tovarni šivalnih strojev na Dolenjskem: • Vaša tovarna je zavoljo investicij zašla v težave. Kaj menite, v čem je izhod, da bi bolje gospodarili? Na to vprašanje je trenutno izredno težko odgovoriti na kratko, ker je še toliko nerešenega. Pa vendar, ko večkrat takole razmišljam, kaj naj storimo, da bi se izkopali iz težav, se mi zdi, da moramo predvsem izpeljati dobro organizacijo dela in proizvodnjo izpopolniti z novimi stroji. Sam delam v lesnem obratu tovarne in moram reči, da nam gre precej bolje kot tistim v kovinskem obratu. Toda vseeno je tudi v lesnem obratu še mnogo pomanjkljivosti, zlasti kar zadeva modernizacijo proizvodnje. Tudi mi proizvajamo na starih strojih in če hočemo doseči še boljše proizvodne rezultate, moramo čimprej kupiti stroj za čiščenje in brušenje furnirja, medtem ko smo novo stiskalnico prav zdaj kupili. Seveda pa nas samo novi stroji še ne bodo rešili zadreg. Se bolj pomembno je, da si čimprej izoblikujemo dobra merila nagrajevanja, kajti sedanja sploh ne stimulirajo delavcev, da bi bolje in več proizvajali. Merila namreč, ki jih imamo izoblikovana sedaj, ne dajejo skoraj nobenih možnosti da bi pridni in prizadevni delavci tudi več zaslužili. Ljudmila Zaletel predsednica IO sindikalne podružnice »Konfekcije Lisca« Sevnica — obrat Zagorje ob Savi: • Kakšna sta vloga in pomen sindikata v vašem obratu? •j Najprej to, dd pravzaprav ni zadeve v obratu, ki bi šla mimo g sindikata. Stališča sindikata samoupravni organi tudi sprejmejo, j§ če jih znamo utemeljiti. W Sicer pa se trudimo, da bi našim ljudem čimbolj pomagali m tudi v vsakdanjih težavah. Na pobudo sindikata smo ustanovili m blagajno vzajemne pomoči, ki članom za enoodstotne obresti 1 nudi kratkoročna posojila do 100.000 S-din. m Vsako leto za naše ljudi organiziramo vsaj en izlet. Letos 1 smo za 6000 S-din bili dva dni v Italiji. H Omenila bi še, da sindikat na svoje stroške tudi vsako leto §§ pošlje na preventivni oddih nekaj delavcev in nekaj otrok M socialno ogroženih družin naših delavcev. Tu pa se marsikdaj 1 spoprimemo s težavami. Zavoljo različnih vzrokov je preven- 1 tivni oddih najbolj primeren v času pred glavno sezono, ali pa S po njej. Pri nas pa imamo kolektivni dopust, kadar pa delamo, 1 je proizvodnja organizirana na »tekočih trakovih. Če torej kdo § zaprosi za preventivni oddih, ga delavci precej postrani gledajo, §j ker morajo opraviti tudi njegovo delo. Zaradi tega odziv med 1 ljudmi ni takšen, kakršne so dejansko potrebe in kar bi končno i tudi finančno zmogli: g KRIZA FORME ALI KRIZA VSEBINE ? M ROB RIZPRAVI V ORGANIZfiCUSKO ICADROVSKI KOMISIJI RS ZSJ ZA SLOVENIJO • ALI GRE V RESNICI ZA POENOTENE INTERESE IN RAZTAPLJANJE ANTAGONIZMOV V SAMOUPRAVNIH ODNOSIH (Nadaljevanje s 1. strani) tamo, da živi in dela bolj zase kot za članstvo. In spet moramo sami sebi priznati, da je decentralizacija samoupravljanja precej korakov naprej v svojem razvoju, medtem ko so sindikatu v delovni enoti marsikdaj' še močno pristrižene peruti že zaradi same organizacijske sheme dela. In namesto, da bi se z ukinitvijo okrajnih vodstev uresničila napovedana družbena osamosvojitev občinskih svetov, jo je v prenekaterem primeru zamenjala osamljenost in marsikdaj celo odvisnost od drugih družbeno političnih in celo upravnih organizmov v komuni. In tako naprej, do tega, da danes sami priznavamo, da so bili v dosedanji družbenopolitični akciji sindikalni organizmi, od podružnic pa tja do centralnega sveta, marsikdaj le transmisijski mehanizem drugih organov in organizacij. Tako ugotavljamo v sindikatih sami. In vsaj v tem primeru bi zares lahko govorili o nekakšni »krizi« oblike -in metod dela. Ničkolikokrat pa sem moral v zadnjih letih poslušati delavca, ki mi je zastavil takole vprašanje: »Cernu pa nam je sploh potreben sindikat?« In to je po mojem mnenju tudi tisto vprašanje, ki očitno kaže na »krizo« v vsebini sindikalnega gibanja in sindikalne aktivnosti nasploh. IN V TEM TRENUTKU TUDI NAJPOMEMBNEJŠE VPRAŠANJE...! Kajti ni ga utišala niti ni zmanjšala njegove aktualnosti nobena »organizacijska reorganizacija« v našem sindikalnem gibanju, čeprav jih je bilo že nekaj v zadnjih letih. Zato tudi mislim, da bi si morali na to: »Čemu nam je sploh potreben sindikat?«, takoj zastaviti proti vprašanje: »Koliko stoji za stališči sindikata Široko članstvo?« In če bi ga prevedli v pogovorni jezik, potem bi se moralo glasiti takole: »Koliko v določenem obdobju odraža sindikalna akcija tudi interese širokega kroga sindikalnega članstva?« Vprašanje ni enostavno in bržčas popolnega odgovora nanj sploh ni mogoče dati. Prav go- tovo pa so sindikati v zadnjih letih, kljub večji ali manjši interesni zavzetosti širšega kroga članstva, izborili nekaj izredno pomembnih bitk. Gre za uveljavitev nagrajevanja po delu, gre sploh za uveljavitev načela dohodka in s tem za začetek novega obdobja v procesu prevrednotenja tako širših ekonomskih kot družbenih odnosov. In še tako kritična ali samokritična ocena te progresivne vloge ne more zanikati. Vendar pa si je treba ob tem zastaviti tudi novo vprašanje. Takole: ali pa so danes še vedno taki odnosi, materialni in družbeni, da se ni v ničemer spremenila družbena funkcija sindikata? In sploh, kakšna je vloga sindikatov v razvitejših samoupravnih in dohodkovnih odnosih? Nič kolikokrat sem slišal pripombo, da sindikat v samoupravnih odnosih izgublja svoj družbeni pomen, ker ga pač zamenjuje samoupravni mehanizem, ker se v tem mehanizmu proizvajalčevi interesi poenotijo, ker se tudi nasprotja razrešujejo na relaciji proizvajalec — upravljavec. In velikokrat se je primerilo, da so tudi sindikati zasnovali svojo akcijo na tem izhodišču. ALI PA GRE V RESNICI ZA POENOTENE INTERESE IN RAZTAPLJANJE ANTAGONIZMOV V SAMOUPRAVNIH ODNOSIH...? Sam zase soglašam s tistimi, ki trde, da, če je to res, lahko brez škode razpustimo sindikate in vse probleme, kolikor jih že je, od delovne enote do zveze, razrešujemo samo še na konferencah samoupravljavcev in samoupravnih organov. Toda čemu bi ne pogledali iz oči v oči vsakdanjim izkušnjam? So mar v resnici tako zelo osamljeni primeri, da se osrednji samoupravni organi poistovetijo v zagovoru posameznih odločitev z upravnim vodstvom? Ali ne izreka pogosto tudi izvršni odbor sindikalne podružnice v imenu sindikata podpore posameznim rešitvam, pa čeprav je očitno dejansko razpoloženje članstva? Ali ne bi mogli našteti nekaj primerov, ko partijsko vodstvo v »imenu enotnih interesov« vsili sindikatu precej drugačno mnenje, kot pa ga ima marsikdaj večina članstva? Ze teh nekaj vprašanj iz povsem konkretnih primerov daje slutiti, da nasprotja so, da ne moremo govoriti vselej o enotnih interesih. Tako velja pritrditi tistim, ki ugotavljajo, da danes sicer ne nastajajo več nasprotja na odnosu proizvajalec — lastnik proizvajalnih sredstev, da se porajajo nič manj boleča nasprotja — in kljub uveljavljenemu načelu delitve po delu pri sami delitvi osebnih dohodkov, pri različnem materialnem položaju proizvajalcev, tudi pri njih različnem družbenem položaju. In sam proces uveljavljanja gospodarske reforme je navrgel cel splet bolj ali manj zaostrenih antagonizmov tudi v pogojih samoupravnih odnosov in navkljub vse večji demokratizaciji celotnega družbenega življenja. Antagonizmov, ki pa se sami po sebi in samo zavoljo samoupravnih odnosov ne razrešujejo in niti ne morejo razrešiti. Za primer vzemimo samo samoupravni organ, ki se je izrekel / za investicijsko izgradnjo, čeprav dobršen del proizvajalcev ne soglaša s to odločitvijo. In tako od problemov v delovni organizaciji do problemov v državi. A prav v razreševanju teh, na novo porajajočih se nasprotij, v razreševanju antagonizmov, ki jih porajajo različni interesi, velja poiskati vsebinsko preusmeritev sindikalne akcije. Torej ne more biti govora o nikakršnem poistovetenju s sa» moupravnim mehanizmom, temveč gre za povsem specifično in samostojno družbeno politično organizacijo proizvajalcev. Le tp lahko zagotovi učinkovitost in množičnost sindikalnemu gibanju pri nas. Organizacija sama, metode in oblike sindikalnega dela pa morejo seveda k temu le pripomoči. Zato se pridružujem mnenju tistih, ki zagovarjajo v prvi vrsti vsebinsko reorganizacijo sindikatov. BOJAN SAMARIN Z RAZŠIRJENE SEJE PLENUMA OBSS VlC-RUDNIK KRITIČNA OCENA SAMOUPRAVLJANJA Alojz Smolič | predsednik IO sindikalne podružnice 1 Tekstilne tovarne Medvode: • Odgovorite, kaj dela sindikat prosim, na vprašanje: v vašem podjetju? Rekel bi, da se nič važnega ne zgodi v podjetju, o čemer se ne bi pogovorili najprej na izvršnem odboru, potem pa, če je potreba, tudi s kolektivom. To predvsem tedaj, če je treba poizvedeti za mnenje naših ljudi, ali pa, če jim je treba karkoli pojasniti, da bi potem samoupravni organi na osnovi razprave v kolektivu lahko izbrali tako rešitev, ki je v trenutnih razmerah najboljša. V zadnjem času na primer precej razpravljamo o nadomestilih za boleznine do treh dni. Zavzemamo se, da bi vsak, ki enkrat izostane, dobil 80 °lo osebnega dohodka, tisti, ki izostane dva ali večkrat, pa po 60 % zaslužka. Razen tega pa bi vsakdo, ki tri mesece ni ,marodiraV, dobil po 6000 S-din dodatka ali enkrat toliko kot doslej! So pa stvari, ki dokazujejo, da člani kolektiva res zaupajo v sindikat, imeli smo primer, ko so nekoga hoteli odpustiti iz podjetja. Nič koliko grehov so mu pripisali. Prizadeti se je obrnil na sindikat in zahtevali smo, da bi zadevo preverili. Končalo se je tako, da je prizadeti delavec še vedno med nami! Na razširjeni seji plenuma ObSS Vič Rudnik, ki je bila minuli teden, smo slišali veliko več kritičnih kot pohvalnih misli o uveljavljanju neposrednega uprav-Ijanja v delovnih organizacijah. Odkrita obravnava slabosti v razvoju samoupravljanja, ki vplivajo hkrati na neurejene in ponekod nevzdržne medsebojne odnose, je razkrila mimo mnogih drugih vprašanj tri osrednje za-plete pri uveljavljanju neposrednega upravljanja: Skrbno pripravljeno gradivo za razširjeno sejo plenuma in zavzeta razprava udeležencev sta pokazala, da si viški sindikati prizadevajo ne le odkriti posledice, ampak poiskati predvsem vzroke za slabe samoupravne od. noše. Zato ni naključje, da so sindikati glavno pozornost posvetili vlogi in metodam dela samoupravnih organov. Pri tem so menili, da samoupravni orga-ni pogosto ne odločajo samostojno o poglavitnih vprašanjih, ampak prepuščajo svoje pristojnosti strokovnim službam. Odločitve, ki jih potem uveljavijo strokovne službe, pa niso vselej po volji kolektiva. Člani samoupravnih organov se ne posvetujejo pred sejami z delavci, niti jih po sejah ne seznanijo s svojimi stališči. Pogosto se tudi primeri, da člani samoupravnih organov spregledajo vsiljene odločitve strokovnih' služb vse dotlej, dokler kažejo te odločitve dobre rezultate. Brž ko pa se strokovne službe »uštejejo«, čeprav delavski sveti dvigajo roke Takole jih lahko povzamemo: • Samoupravni organi povečini ne upravljajo v imenu samoupravljavcev, ampak lovijo ravnovesje med željami neposrednih upravljavcev in volje strokovnega in upravnega vodstva. • V mnogih kolektivih je za vodilne delavce samoupravljanje še vedno le formalnost, samoupravni organi pa »hvaležen forum«, ki potrdi vse, ker jim predložijo v potrditev. z • Proizvajalci, ki jim po družbenem dogovoru dajemo pravice neposrednega upravljanja, teh svojih pravic ne morejo uveljaviti, ker jim v delovnih organizacijah mašijo usta, podcenjujejo njihovo zrelost in sposobnost odločanja. V tem nepovezanem trikotu med samoupravnimi organi, vodstvom in neposrednimi upravljavci pa so se uveljavile široke možnosti za samovoljo in nespoštovanje zakonitosti, ki so povzročile nezadovoljstvo in nezaupanje v moč neposrednega upravljanja. tudi za take odločitve in se potlej pokažejo negativne posledice, se člani samoupravnih organov sklicujejo na samovoljo in vsiljevanje odločitev. To je hkrati veren odraz ne-razmejenih pristojnosti In odgovornosti samoupravnih organov. Povsod je čutiti, da smo se doslej omejevali bolj na moralno odgovornost samoupravnih organov, nismo jim pa odmerili tudi materialne odgovornosti. Zavoljo tega upravni odbori in. delavski Sveti ne terjajo vnaprej pripravljenega in strokovno utemeljenega gradiva, zato ne zasledujejo če se njihovi sklepi dosledno uresničujejo, zato se ne oslanjajo na mnenje neposrednih proizvajalcev, in zato pogosto prepuščajo svoje pravice strokovnim službam. Vodstva političnih organizacij v kolektivih, ki bi morala utrjevati samoupravne odnose, velikokrat svoji nalogi niso koš. Izkušnje kažejo, da najraje prevzamejo vlogo razsodnika, govorijo in terjajo v imenu delavcev, namesto da bi pomagala in omogočila, da bi delavci sami povedali. kaj jih žuli v odnosih in kaj je potrebno storiti, da bodo odnosi takšni, kot jih želi večina. Izkušnje opozarjajo, da mora biti mera krivic in nepravilnosti že zvrhano polna, ko slednjič prekipi potrpljenje kolektiva in ko si upajo delavci brez strahu pred posledicami končno povedati, kaj jih teži. I. V. Z OBČINSKIH SINDIKALNIH SVETOV Ptuj 2e vrsto let govorimo, da so tudi delovne organizacij® dolžne pomagati staršem Pr* varstvu otrok. Se vedno Pa smo le pri besedah. Lahko trdimo, da delovne organizacij® ne poznajo problemov svojih delavcev, zato jih tudi ne morejo reševati. In če že pride do težjih problemov, menijo, da delovne organizacije niso socialne ustanove. Kdo naj bi potem načel to problematiko v kolektivu? Starši sami svojih problemov ne bodo načeli, ker so največkrat srečni, da imajo zaposlitev. Socialnih delavcev se kolektivi branijo, ker bi le-ti odkrili probleme. Vendar si ne bomo mogli zatiskati oči pred lastnimi napakami. Ali ne bi tu lahko več storile sindikalne organizacije? Prav sedaj bo priložnost za to na zborovanjih samoupravljavcev, ki bodo v vseh delovnih organizacijah. Na teh zborovanjih bi morali odkriti vzroke, ki vplivajo na nizko produktivnost in ki hromijo družbeno dejavnost. Društva prijateljev mladi-dine naj bi osvetlila družinske probleme vsem družbenim činiteljem, hkrati pa bo treba obveščati starše in občane c odgovornosti za mladi rod. V ptujski občini boipo v novembru mesecu posvetili sindikalni plenum družbenemu standardu družine. Medtem bomo zbrali potrebno gradivo, zbrali pa bomo tudi predloge staršev in občanov za reševanje proizvajalčevih problemov. ANGELCA ŽIBERNA Tolmin: Osebni dohodki v tolminski občini se letos niso povečali za 36 %, kot so prvotno predvidevali delovni kolektivi, ampak znatno manj. P® posameznih panogah so pri osebnih dohodkih velike razlike. Na vrhu lestvice so elektroindustrija s povprečjem 113.164 S-dinarjev, medtem k® je povprečje v predeloval®’ industriji 81.696 S-dinarjeV. Spričo teh številk se zdi š® bolj nerazumljivo, zakaj znaša povprečje osebnih dohodkov v obutveni industriji samo 48.932 S-din, v lesni industriji pa 49.289 S-din. Ali so taki osebni dohodki pri prvih odraz večje produktivnosti, pri drugih pa slabega gospo* darjenja, so se vprašali na so* ji občinske skupščine, ko sO obravnavali rezultate gospodarjenja v letošnjem letu. Najbrž ne bo držalo niti pr v® niti drugo. Razloge za tak® razmere bo bržčas treba iskati drugje, predvsem pa v trenutni konjunkturi nekaterih panog, zaradi česar v nekaterih delovnih organizacijah lahko izplačujejo nesorazmer* no višje osebne dohodke V primerjavi z drugimi podjetji v tolminski občini. J. S. Kranj: Na nedavnem sestanku 8 predsedniki izvršnih odboroV sindikalnih podružnic v kranj* skl občini je bilo domenjeno-na.) bi izvedli posebne sestati' kt izvršnih odborov s sindi* kalnim članstvom, na katerih naj bi se pogovarjali o odm®* vib na brionski plenum. Z®' voljo tega so se v občinske®1 sindikalnem svetu v Kranj® še dogovorili, naj bi v vseh sindikalnih organizacijah ^ občini organizirali izredne se* je izvršnih odborov kot P1*' pravo na te razgovore s k®* lektlvl. Posebna komisija pri pred' sedstvu občinskega sindikat' ■ noga sveta v Kranju pa J* pripravila tudi predlog vpr®' šanj, o katerih naj bi se iz' vršni odbori pogovorili s čl®' ni sindikata. Razgovor izvr»' nih odborov s člani sindikat® pa bo prav tako služil k® prva priprava na občne zb®* re, ki jih bodo v kolektivi® kranjske občine izvedli ° konca leta. Pričakujejo,^ d. bodo'na teh razgovorih čl®^ sVidikata postavili vrsto vpra' ?anj tako v zvezi z delom lZ, vršnih odborov sindikata, tt® s problemi v delovnih ganizacijah v občini. _ , vprašanja in pripombe čl®® stva na delo sindikata pa h® do tudi napotek za sindik®1 no aktivnost v prihodnje. ^ 7 dni v sindikatih Po stari navadi ;,c en t r K-1 n,,1. s v e t ■ V začetku minulega tedna — točneje 11. oktobra — se je sestalo predsedstvo CS ZSJ, da bi proučilo »Razvojne možnosti in okvire ekonomske politike v letu 1967« — gradivo, ki ga je pripravil Zvezni zavod za gospodarsko planiranje. Toda predno so člani predsedstva sploh začeli razpravo o tem pomembnem gradivu, so poudarili, da morajo spet razpravljati v časovni stiski, da v delovnih organizacijah sploh niso izrekli svojega mnenja o njem, ker za kaj takega ni bilo časa, saj naj bi po prvotnem obvestilu o tem dokumentu razpravljala zvezna skupščina že 13. oktobra. Torej po stari navadi: sindikati naj bi se izrekli o tem nadvse pomembnem dokumentu na hitro in brez mnenj delovnih kolektivov. In to kljub temu, da šo predlagatelji okvirne ekonomske politike v prihodnjem letu že v srednjeročnem programu razvoja Jugoslavije zapisali sklep, da se je treba o vseh pomembnejših vprašanjih posvetovati z delovnimi kolektivi in to vsaj tri mesece, predno stopijo v veljavo novi ukrepi ali novi predpisi. In šele na seji predsedstva Centralnega sveta je bilo podano dodatno obvestilo, da Zvezna skupščina ne bo 13. oktobra sprejemala tega dokumenta. Zato je predsedstvo jugoslovanskih sindikatov tudi sklenilo, da se bo izreklo o programu razvoja za prihodnje leto šele tedaj, ko bodo tudi v delovnih organizacijah izoblikovali svoje mnenje o tem vprašanju. Odnosi, odnosi... Okrajni sindikalni svet v Leskovcu je posredoval javnosti nekaj primerov, ki sami po sebi ponazarjajo, kakšni odnosi še vedno vladajo v nekaterih delovnih organizacijah. Naj nekatere od njih povzamemo: — V komunalnem podjetju 4. julij v Preševu delavci že Štiri mesece niso dobili izplačanih osebnih dohodkov niti otroških dodatkov. — V cestnem komunalnem podjetju v Leskovcu je eden od šefov ukazal delavcem, da se morajo vsako jutro, ko pridejo na delo, zglasiti v njegovi pisarni in, če njega ni, ra-portirati njegovi pisalni mizi: »Tovariš šef, prišel sem!-« Sele zatem lahko delavci odidejo na svoja delovna mesta. — V Vladičinem Hanu je vodilni uslužbenec, potem ko je sodišče razveljavilo odpoved in ko je podjetje moralo delavko sprejeti nazaj na delo, odredil zanjo tako delovno mesto: eno od poti v tovarniškem dvorišču. K temu je dodal: »Tu se sprehajaj, plačo boš dobivala, v delovne prostore pa se nikar ne prikaži!« Priprave za konferenco Sindikati v Metkoviču se intenzivno pripravljajo na bližnjo konferenco samoupravljavcev. Za osnovno temo tega delovnega posveta so določili analizo dosedanjega razvoja neposrednega samoupravljanja. V ta namen je občinski sindikalni svet tudi organiziral dve posebni skupini strokovnih delavcev, ki pripravljata gradivo o doseženi razvojni stopnji samoupravljanja v gospodarstvu in negospodarskih dejavnostih komune Metkovič. Še posebej pa naj bi na tej konferenci odgovorili na vprašanje, kako zainteresirati za samoupravljanje kakih 60 °/o zaposlenih v bazenu Ploče—Opuzen, ki se vsak dan vozijo na delovna mesta tudi po 30 km daleč. . ............ H.e r c e e. c v i n a Dobri rezultati V sarajevski tovarni žice in žebljev, ki je eden od obratov metalurškega kombinata Zenica, so tri mesece pred koncem leta izpolnili svoj letni plan. Vzrok za ta uspeh v sindikatu tovarne pripisujejo tudi zelo razvitemu samoupravljanju in izpopolnjenemu sistemu nagrajevanja po delu. Tako v tem Podjetju ni skoraj nikogar več — niti v službah — ki ne bi bil nagrajevan po delovnem učinku. Delavski svet podjetja Pa sprejema svoje sklepe le na osnovi poprejšnjih razgovorov v delovnih enotah. Tako je letos delavski svet podjetja tudi soglasno osvojil zahtevo zborov proizvajalcev v delovnih enotah, da namesto 5 enot osnujejo 12 delovnih enot, kajti prevelike delovne enote niso omogočale preciznega izračuna delovnih učirtkov posameznih delavcev in so mnogi morali »živeti na povprečju«. . ... Tako je decentralizacija samoupravljanja, učinkovitejši sistem nagrajevanja ob boljši organizaciji dela bistveno prispeval k letošnjim izrednim proizvodnim uspehom sarajevske tovarne žice in žebljev. KOLEKTIV INVALIDSKIH DELAVNIC JE NEZADOVOLJEN IZDELKE ŽRO PODGANE, ODNOSE PA LJUDJE Minuli teden me je povabila sindikalna podružnica Invalidskih delavnic Domžale na zbor delovne skupnosti. V Krašicah pri Moravčah, v enem izmed treh obratov Invalidskih delavnic, so se zbrali člani kolektiva, da se odkrito pomenijo o nekaterih svojih notranjih problemih. Dnevni red je vseboval tri točke: priključitev Mizarstva Domžale k Invalidskim delavnicam, proizvodnja v vseh treh obratih in medsebojni odnosi. Že pred zborom delovne skupnosti me je opozoril Frane Ravnikar, tajnik te sindikalne podružnice, na nekatere stvari, ki po njegovem mnenju povzročajo v kolektivu slabo voljo in ogorčenje. Povedal mi je, da jim je pred pol leta vsilila občina novega direktorja, ki dela vse po svoje in pozablja, da nima besede v kolektivu samo on. Slabo voljo pa povzročajo v prvi vrsti zares minimalni osebni dohodki, nekateri prejemajo le po 17 tisočakov na mesec, in direktorjeva želja, da bi Invalidskim delavnicam priključili Mizarstvo Domžale, ki je do vratu v dolgovih in trenutno pod prisilno upravo... BUREN APLAVZ ZA NEZAUPNICO DIREKTORJU Referat Franca Ravnikarja je v nekaj besedah prikazal današnjo, dokaj klavrno podobo podjetja. »Svoje čase smo želi pri delu lepe uspehe, danes pa smo na tem, da se vsi skupaj znajdemo na cesti. Odkar je postal naš direktor Stefan Horvat, ki, mimogrede, ni izpolnjeval pogojev za delovno mesto, smo še bolj zabredli v težave, za katere je že tako ali tako poskrbela gospodarska reforma...« Slišal sem, da direktor Horvat ni bil kos svojim nalogam in da kaj rad ukrepa po svoje, ne glede na mnenje samoupravnih organov v podjetju. »Domenili smo se, da bomo napravili dokumentacijo o priključitvi Mizarstva in se potlej na podlagi teh podatkov odločili bodisi za integracijo, ali pa proti,« je nadajeval Franc Ravnikar. »Povsem jasen je bil sklep delavškega sveta, da Mizarstva ne bomo vzeli pod svojo streho, če ima dolgove, saj vemo, da se sami utapljamo. Toda dokumentacije ni nihče pripravil. Direktor nam hoče prikriti dejstva in vsiliti podjetje, ki nas bo gotovo pokopalo.« Člani kolektiva Invalidskih delavnic se danes bojijo, da bodo trdo prisluženi dinarji stekli v prazno. Občutek imajo, da se direktor Stefan Horvat bore malo zanima za njihovo usodo in da ga prav nič ne skrbi, če bodo še ob ta košček kruha, ki je že danes tako tenak, da se skozenj vidi, ki pa je tudi kaj različno razdeljen med člani kolektiva: na zboru delovne skupnosti sem slišal, da so mesečni osebni dohodki v razmerju 1:13. Predlog Franca Ravnikarja, da izrečejo direktorju nezaupnico, da mu izplačajo za nazaj le 50 %> osebne dohodke in da glasujejo proti priključitvi Mizarstva, je sprejela velika večina članov kolektiva z burnim aplavzom. VPRAŠANJA SO OSTALA ODPRTA Razprava na omenjenem sestanku je pokazala, da kolektiv Invalidskih delavnic ni enoten. Posamezniki se ogrevajo za »vsiljenega« direktorja Horvata in mu zaupajo, večina članov kolektiva pa je spričo dosedanjih rezultatov nekdanjega »občinskega moža« močno črnogleda. »Sram me je povedati, toda septembra sem zaslužil le 18.300 S-dinarjev,« je dejal Franc Smrekar, obratovodja v Krašicah. »Pošteno delam, sem torej sam kriv, da zaslužim tako malo ...?« »Kdo je kriv, da se iz dneva v dan spreminja naš proizvodni program ..? Zakaj ležijo naši izdelki pod milim nebom, zakaj so naše vzmetnice požrle podgane, čemu pogosto nimamo dela samo zato, ker ni potrebnega materiala? Smo morda mi odgovorni za to, da se izdelki kopičijo, ker jih ne moremo spraviti v promet i..?« Tako se vprašujejo člani kolektiva in sami ne vedo, kako naprej. Pripravljeni so trdo delati, vseeno kaj, hočejo le kolikor toliko dostojne osebne dohodke in predvsem 'to, da se sredstva bolj pravično delijo kot pa so se doslej. »Težave podjetja so dediščina nekdanje politike,« je dejal na sestanku direktor Štefan Horvat. »Proizvodnja je bila neorganizirana, podjetje sploh ni imelo plana. Sem za to, da' uvedemo v podjetju nekatere nove službe, ki so pogoj za to, da se postavimo na noge. Integracija z Mizarstvom iz Domžal bi bila pametna, kljub temu da ima podjetje izgubo. Dokumentacijo sem pripravil sam. Obtožbe na moj račun pa so neutemeljene, zato zahtevam posebno komisijo, ki naj to razišče ...« Zbor delovne skupnosti sem zapustil po petih urah. Ničesar konkretnega se ta dan niso domenili v Krašicah, dolg zapisnik ni vseboval nobenega zaključka. Jasno je le eno: zbor delovne skupnosti je še bolj zrahljal medsebojne odnose. Vprašanje proizvodnje in nadaljnje politike podjetja pa je ob vsem tem ostalo povsem nerazčiščeno. Če ne bodo samoupravni organi tega kolektiva resno zagrabili vajeti in čimprej skušali poiskati izhod iz današnjih zares klavrnih razmer, se zna uresničiti bojazen delavcev, da se bodo lepega dne res znašli na cesti. Očitno je namreč, da dosedanje vodstvo podjetja ni kos svoji nalogi. A. ULAGA MOTIV IZ LJUBLJANSKEGA ROGA FOTO SLUŽBA DE m VSEPOVSOD Predsedstvo občinskega sindikalnega sveta v Slov. Konjicah je na seji v začetku tega meseca obravnavalo rezultate gospodarjenja v delovnih organizacijah na območju občine v prvih osmih mesecih letošnjega leta. Številke in podatki za prvi dve tretjini letošnjega leta so na območju konjiške občine dokaj ugodni. Proizvodnja v fizičnem obsegu je bila za 7,8 % večja kot v istem obdobju lanskega leta, po vrednosti pa so jo delovne organizacije presegle za 12,3 % in to pri 3,8 % manjšem številu zaposlenih delavcev. Letni plan je bil v osmih mesecih izpolnjen s 70,6 %. Slovenske Konjice: Obračun osemme- sečnega gospo- darjenja Tako ugodni pogoji kot za občino v celoti, so tudi za večino gospodarskih organizacij. Tako so v tovarni kovaških izdelkov v Zrečah izpolnili že blizu 75 % letnega plana, v tovarni kovinskih izdelkov Vitanje 72,1 %, v usnjarskem kombinatu KONUS v Slov. Konjicah pa sp letni plan dosegli do konca avgusta že 70.4 %. Dokaj ugodne rezultate imajo še LIP Slov. Konjice, v podjetju za proizvodnjo usnjarskih strojev KOSTROJ in v Opekarni Loče. Dokaj uspešno izpolnjujejo gospodarske organizacije v konjiški komuni tudi svoje izvozne obveznosti Že samo podatek, da so izvozne naloge do konca avgusta izpolnile s 74.5 »/o, dovolj zgovorno spregovori o prizadevanjih. Če pa primerjano številke iz lanskih in letošnjih osmih mesecev, pa pokažejo, da so podjetja konjiške občine letos izvozila za 48,7 %. več blaga kot lani v tem času. Ugodno je tudi to, da. je bilo tri četrtine izvoženega blaga prodanega na kon-vertabilna področja. S povečano proizvodnjo so naraščali tudi osebni dohodki, čeprav ne povsod v enaki meri. Tako je bil letos v juliju povprečni osebni dohodek na zaposlenega 75.000 — starih dinarjev. Zato je tudi razumljivo, da je med vsemi zaposlenimi delavci v občini najbolj številna tista skupina zaposlenih, ki je prejemala 50.000 do 80.000 S-dinarjev osebnih dohodkov na mesec. iN'X\XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX\XXXXXVXVXXXXVxXX Pravna posvetovalnica PE CNXV>XXXSX>X>XVXV>>XXXXVXVSXXXX\XXXX>XNXVXXVXX\XXXXN>XX\NXX 1 101. VPRAŠANJE Kakšna je razlika med razpisom in razglasom in katera elovna mesta se morajo zasedati z razpisom? P. J. — Maribor Vsako prosto delovno mesto se razglasi po javnih informacijskih sredstvih. Dočim temeljni zakon o delovnih razmerjih odrobneje precizira postopek in način razpisa, zahteva za azglas le da se objavi v javnih informacijskih sredstvih. Azpis namreč mora določiti rok, do katerega se sprejemajo rijave kandidatov, in pogoje, ki jih mora delavec izpolnjevati a razpisano delovno mesto; o izbiri delavca na objavljeni azpis mora delovna skupnost obvestiti vsakega ki se je pote-oval za razpisano delovno mesto, in ga poučiti, da ima pravico Ogledati razpisno gradivo; vsak, ki se je potegoval za razpisano elovno mesto, se ima pravico v 8 dneh od prejema sklepa izbiri kandidata pritožiti, če je bil za izvedbo razpisa določen ostopek kršen; in končno lahko delavec, kateremu ugovoru °Per izbiro kandidata ali ugovoru zoper opravljeni razpisni 'ostopek ni bilo ugodeno v 30 dneh od vročitve dokončne odloč-'e, izpodbija to odločbo pred sodiščem splošne pristojnosti. Vsa ta določila mora delovna organizacija upoštevati v rimeru objave razpisa, medtem ko lahko tedaj, ko objavi raz , as za prosta delovna mesta, izbere med prijavljenimi kandidati elavca, za katerega sodi, da je najbolj primeren za prosto lelovno mesto, ne da bi mogel delavec, ki se je sicer prijavil |a razpis, pa ni uspel, tak razpis izpodbijati pred sodiščem. 0stopek izbire med kandidati si delovna organizacija, kadar Spolnjuje prosto delovno mesto, določi povsem sama, medtem ko n°ra v primerih razpisa v svojih splošnih aktih določiti organe •a izvedbo razpisa in za izbiro kandidata kot tudi za odločanje Ugovoru, nadalje postopek, rok, do katerega se sprejemajo »rijave, način izbire na podlagi razpisa, ter način in rok, v katerem je treba o rezultatu razpisa obvestiti tiste, ki so se potegovali za razpisano delovno mesto. Po razpisu se morajo obvezno zasesti delovna mesta, ki so po statutu vodilna delovna mesta, za katera je to določeno po zakonu ali predpisu izvršnega sveta, ter delovna mesta, za katera je po splošnih aktih delovne organizacije določeno, da se zasedajo po razpisu. • 102. VPRAŠANJE: Razen meni in še enemu delavcu so delili osebni dohodek poleg aktontacije za mesec avgust tega leta vsem članom delovne skupnosti. Na najin pismen zahtevek je podjetje odgovorilo, da gre za delitev nagrad in ne osebnega dohodka, zato nisva do tega zneska upravičena, ker niti posebna komisija, ki je ocenjevala najino delo, ni izrekla pozitivne ocene. Ker nas pravilnik o delitvi osebnega dohodka ne predvideva delitve nagrad, me zanima, ali pripada ta »nagrada«, za katero smatram, da je prav tako osebni dohodek, tudi nama? A. R. — Celje Delovna skupnost sme sredstva za osebne dohodek deliti samo po osnovah in merilih, ki jih je določila v svojih splošnih aktih, zato lahko le po teh osnovah in merilih Ugotavlja delovni prispevek, po katerem je delavec udeležen pri delu. Sodim, da delovna organizacija lahko določi, da se ob posebnih prilikah in pogojih, določenih v pravilniku o delitvi osebnih dohodkov, posameznim delavcem, ki so se posebej odlikovali pri delu, p odele nagrade, vendar pa te nagrade ne morejo biti podeljene skoraj vsem delavcem delovne organizacije, ker bi sicer šlo za delitev osebnih dohodkov in ne nagrad, se posebej, če se je višina nagrad določala po višini osebnih dohodkov posameznih delavcev in v majhnem razponu. Mimo določil pravilnika o delitvi osebnih dohodkov delovna organizacija ne more deliti / sredstev, namenjenih za osebne dohodke, in je podeljevanje I nagrad, kot ste ga opisali, pravzaprav način, da se nekatere delavce nezakonito prikrajša pri osebnih dohodkih. • 103. VPRAŠANJE V našem podjetju smo imeli doslej proste sobote, vendar zaradi tega nismo dosegali postavljenega letnega plana, zato je naš DS sklenil, da bomo delali delavci v proizvodnji ponovno po 48 ur na teden, uslužbenci v upravi pa po 42 ur na teden. Smatram, da tak sklep ni zakonit in prosim za vaše mnenje, Z. C. — KOČEVJE 42-umi delovni teden morajo delovne organizacije uvesti najkasneje do 8. 4. 1970. Do tega datuma lahko delovne organizacije uvedejo postopen prehod na 42-urni delovni teden. Iz besedila temeljnega zakona o uvedbi 42-urnega delovnega tedna kot tudi iz temeljnega načela TZDR, da imajo delavci v delovnih razmerjih enake pravice, pa vsekakor izhaja, da delovna skupnost ne more delovnega časa svojih delavcev, zaposlenih v produkciji in v administraciji, urejati različno, ker bi sicer šlo za diskriminacijo. A. POLJANŠEK RAZMIŠLJANJA NA TEMO: »Sindikati še nimajo stališč« Odločiti se je treba za večjo javnost dela in demokratično izmenjavo mnenj Prvi predlogi * Nikakor ni naključje, če 11 delovni ljudje v razpravah na § temo: O CEM NAJ TEČE BE- -SEDA NA KONFERENCI SA- * MOUPRAVLJAVCEV, najbolj J »■trgajo« tisti del predlaganih 2 tem za razpravo, ki jih je pri- a pravila skupina funkcionar- 0 jev Centralnega sveta ZSJ, ki • govore o nerešenih vprašanjih a makroekonomije in sistemske- o ga značaja. »Celo specialisti “ za ekonomska vprašanja si o niso na jasnem, kako teoret- s sko in praktično zastaviti in usmerjati naš družbeni raz- j? voj. Kako je torej mogoče 2 pričakovati tehtno besedo o o tem od NEPOSREDNIH pro- ® izvajalcev?« se sprašujejo de- 9 lavci. In predlagajo: bolj prav „ ko, če na svoji konferenci f družbenopolitično in sociolo- “ ško ocenimo stopnjo razvito- g sti samoupravljanja, v kate-rem naj ima glavno besedo ® delovni človek kot proizvaja- J lec in samoupravljavec. Vlogo g in pomen samoupravljanja za 0 naš nadaljnji družbeni razvoj o smo načelno zelo jasno opre- g delili, v praksi pa deklarira- 3 na načela zelo počasi uresni- a čujemo.« 2 Nič čudnega torej, če ob taki a ugotovitvi doživlja vse močnejšo kritiko »na terenu« tudi • priporočilo Centralnega sveta a ZSJ, naj bi proizvajalci na | svoji konferenci govorili tudi u o protislovjih med proizvajal- o ci in administrativnim oseb- „ jem, ki se v praktični dejav- e nesti sindikatov razrašča v a neprincipialne napade na me- 2 sto in vlogo direktorjev v na- a šem samoupravnem sistemu 0 oziroma na »razkrinkavanje e napak« direktorjev in, še na- 3 prej, »v spopad« med sindi- ■§ kalnimi organizacijami in u upravnimi vodstvi delovnih § in politično teritorialnih skupnosti. Takšno konstruira- • nje idejnih in materialnih = protislovij v naši družbi oce- g n j ujejo delovni ljudje kot umetno ustvarjanje bojišča o za spopad s konservativnimi q silami v naši družbi, Bolj prav bi bilo, če bi sindikalne | organizacije politično ocenile 2 in analizirale vzroke in atmo- ja sfero za razraščanje birokra- 0 tizma, tehnokratizma in anar- ® liizma, ne pa da vse svoje sile 3 usmerijo v iskanje »konkret- o nih krivcev«. Pri delitvi med »napredne« neposredne proiz- § vajalce in njihovo »birokrat- _ sko« upravo, ki da sproti in e že v kali zaduši vse zdrave 5 pobude samoupravljavcev, ne g gre po mnenju delovnih ljudi a za nič drugega kot za po- o manjkljivosti v delitvi dohod- @ ka in za prešibko razvito na- 3 grajevanje po delu za stro- ■§ kovnjake, kakor tudi za celot- u na upravna vodstva delovnih g skupnosti. Bolj prav kakor »bojevati se z mlini na veter«. ® bi bilo najbrž, če bi poiskali s korenine vseh negativnih po- o iavov, ki povzročajo rojstvo »taborov« v delovnih skupno- o stih in njihovo prestižno bo- ^ jevanje za oblast, ter ugotovili, kako izrazi teh pojavov, a kot so nezakonitost, samovo- 2 Ija, šikaniranje delavcev, a vplivajo na samoupravno ak- ° tivnost delavcev, na razvija- e nje njihove kritičnosti, a ustvarjalnih pobud itd. Dej- ■§ stvo je, da kljub IV, plenumu u CK ZKJ še vedno ni ustvarje- g na povsem zdrava kljma za uspešnejši spopad z zaosta- ® lostjo, s tehnokratizmom in = birokratizmom. Največkrat se g to dejstvo izrazi v delovnih a skupnostih takrat, ko odšte- o vajo denar za izobraževanje 9 proizvajalcev za samouprav- 3 ijalsko delo ali za razmnože- ■§ vanje aktov delavske zakono- 14 daje. Pogosto je denarja za te g namene še vedno škoda. Po prvih predlogih, ki so • jih delovni kolektivi v Slove- s ni ji posredovali Republiškemu g svetu ZSS s posvetov o vse- “ blni konference samouprav- o Ijavcev, lahko sklepamo, da se ^ nanjo zelo resno pripravljajo, predvsem pa, da si njeno vse- a bino drugače zamišljajo kot 2 sestavljavci osnutka tez pri o Centralnem svetu ZSJ. Razen 0 o problemih, ki smo jih že 9 omenili, naj bi samouprav- a Ijavci na svoji konferenci ■, razpravljali tudi o preživelo- * sti nekaterih oblik samo- g upravljanja, o neusklajenosti _ samoupravnih aktov v delovnih skupnostih z veljavnimi % zakoni, o osebni in kolektivni g odgovornosti, o učinkih re- 0 elekcije in rotacije, o proble- O mih infoi-miranja, zaposlova- 9 nja itd. Vse to pa so vpraša- 3 n.ia, ki jih je moč razrešiti ■§ oziroma poiskati najboljše od- 8 govore nanje »znotraj« delov- g nih skupnosti. Razumljivo torej, zakaj so • teze Centralnega sveta ZSJ e doživele »na terenu« tako kri- o tičen sprejem. V. BLATNIK o Tako, kdaj pa kdaj še celo bolj posmehljivo, npr. s pomočjo naslova »sindikati na dopustu«, poročajo nekateri časopisi š sestanka sindikalnih organizacij, kjer so dolge ure razpravljali o nečem, pa razprave niso »uspešno« zaključili — vsaj z deklarativnim sklepom, če že konkretnega ni bilo moč formulirati. Napak bi bilo, če bi s takšnim načinom poročanja začeli polemizirati takole: »Ni res, sindikati imajo stališča!« Ali: »Saj niso res na dopustu.« Bolj prav je, če pogledamo resnici v oči in naravnost povemo: Sindikati pogosto res nimajo stališč, toda ne zato, ker bi jih ne znali oblikovati, ampak največkrat, zato, ker niso o posameznih pojavih in problemih organizirali javne in sproščene izmenjave mnenj in predlogov, kako jih razrešiti, pa tudi zato, ker drugi družbeni činitelji zahtevajo tolikšno število stališč od sindikatov, da sindikalne organizacije — preprosto povedano — ne zmorejo tega dela. Večkrat sindikati tudi zato nimajo pri roki stališč vsakič, ko jih zanje kdo pobara, ker jih zaradi temperamentne izmenjave mnenj niti ni mogoče formulirati na enem samem posvetu ali sestanku. Vzrokov, zakaj takšna množična organizacija, kot so sindikati, ne izreka ob vsaki priložnosti in ob vseh zapletenih pojavih in problemih našega življenja svojega stališča, je torej več, zato neučakanost nekaterih zakonodajnih organov, ki jo izražajo z zahtevo, »naj vendar tudi v sindikatih izrečejo svojo besedo o zakonu, ki je v razpravi,« ni na mestu. Prav ta nestrpnost in pritisk, naj sindikati »blagoslove« predlagane osnutke zakonov, sta najbrž gl; 1 krivca, da so stališča sindikalnih organizacij tudi ob pomembnih zakonih lahko le posplošena in zato neustvarjalna. Če želimo spremeniti metode političnega dela sindikatov z namenom, da bi povečali učinkovitost njihovega političnega dela, bodo najbrž morale sindikalne organizacije vse bolj same odločati, ob katerih pojavih in problemih bi kazalo izreči javno oceno, to je odločati se bodo morale za prioriteto vprašanj, ki jih nameravajo obravnavati v prihodnjem obdobju, skratka — za OSTVARLJIVE PROGRAME SVOJEGA DELA. Slej ko prej se bodo morale otresti pritiska drugih družbeno političnih organizacij, predvsem pa pritiska občinskih, republiških in zveznih državnih organov, naj dajo »soglasje« ali naj se zavzamejo za uresničitev te ali one zamisli. Le tako ne bodo izvoljeni organi sindikalnih organizacij več »specializirani« za razreševanje vseh družbenih protislovij našega časa, ampak se bodo strokovno in politično usposabljali le za razreševanje tistih problemov, katerih razrešitev bo terjalo članstvo. Gre torej za bistveno spremembo oblik in metod političnega dela sindikatov, za resničen prisluh članstvu, za dejansko »obrnjenost vodstev sindikalnih organizacij k problemom spodaj«, kakor pravimo v vsakdanji politični govorici. In naprej: tudi strokovne službe sindikatov bodo morale spremeniti oblike in metode Zbor • delovne skupnosti, ki je bil te dni v ljubljanski Zobni polikliniki, lahko ocenjujemo kot zelo uspešen. Uspešen predvsem zavoljo tega, ker so se zaposleni v 70-članskem delovnem kolektivu iz oči v oči pogovorili o slabostih, ki so se. na tej ustanovi pojavile v zadnjem času. Verjetno je v mnogočem k odkriti razpravi na tem zboru pripomogel tudi članek »Nekatčri vidijo le sebe«, ki smo ga '.. - r Anton Jež Anton Jež je človek, ki iisak dan pride v tovarno pol, ali pa celo uro prej, kot drugi delavci. Toda tudi zadnji gre zmeraj iz tovarne. »To mi je prišlo že v kri, da zgodaj zjutraj pred vsemi prihajam v tovarno. Dokler ne pridejo drugi delavci, jim skrbno pripravim in organiziram delo tako, da ves dan nemoteno teče ... Popoldne pa delam vse mogoče poizkuse s ' področja galvanike in tehnike lakiranja. Ukvarjam se z raznimi študijami. Veste, popoldne imam mir. Raziskave na. obeh področjih, galvaniki in tehniki lakiranja pa zahtevajo dobršno zbranost. Tudi se je že zgodilo, da sem pozabil, kdaj je minila noč. Vedno toliko časa raziskujem neko stvar, dokler ne pridem do zaželenih rezultatov.« Antonu Ježu teče že deseto leto v tovarni v Prianju. V vsem tem času je naredil že nanogo tehničnih izboljšav iz galvanike in tehnike lakiranja. Niti sam se ne spomni, koliko izboljšav je naredil v proizvodnji. Vendar, kot pravi, je zdaj najbolj zadovoljen, ko mu ie komisija za tehnične izboljšave pri delavskem svetu v tonami dala priznanje za njegovo delo. »Vsa tehnika me izredno ve-seli..., Morda zavoljo tega, ker terja toliko študija in Raziskav. Vidim, da imamo kadra za galvaniko in tehniko lakiranja zelo malo ...« Naj za hip prekinem Anto- jugoslovanskimi tovarnami,« je na Ježa. Hočem opisati vsaj nekatere od tehničnih izboljšav, ki jih je mojster Jež naredil v zadnjem obdobju v tovarni. je s tem produktivnost tako rekoč čez noč povečala za petkrat, proizvodna zmogljivost j^^bi ielgle^površin- Zanimalo me je, kako je igrajen za vse to, kar dela. »V naši tovarni zaslužim, kot in lakirnice 100 tisoč starih dinarjev. Če pa prištejem še vse nagrade, prej po stari metodi, v treh izmenah ne bi prišli »skbz«, , f k deIa kot pravi Anton Jež. Zdaj vse » ^ tomrnj ^ delo pn obdelavi enot s tiska- aalvanike nim vezjem za TV sprejemnike 7pn Gon/ opravijo v eni izmeni. Potem je mojster Jež izbolj- ki jih dobim mesečno od dru-sal spajkljivost elementov. Se- tovarn, ki jim pomagam daj je spajkanje raznih ele- tehnično izboljšati ta ali oni mentov, kot so izračunali stro- proizvodni postopek, potem kovnjaki, vsaj za sedemkrat rnoji osebni dohodki znašajo hitrejše in kvalitetnejše. In mesečno nad pol milijona sta-tako bi lahko opisal še naj- dinarjev.« manj dvajset Ježevih tehničnih Skoraj bi bil že najin kle-izboljšav. A verjetno bi v listu pe< prj koncu, ko mi je moj-zmanjkalo prostora, če bi ho- ster Jež še tolg rekeZ: tel vse opisati. »Zdaj imam razvitih in pre- Nedvomno vse to Ježevo izkušenih več novih postop-delo tovarni Iskra v Prža- kov s področja galvanike in Zanju omogoča zelo velike pri- kiranja... Rad odstopim vse hranke. Prav zdaj to računa- postopke katerikoli naši tovar-jo, o natančnih številkah pa ni, saj to koristi le naši družbi bom pisal kdaj drugič. kot celoti, da bomo še boljše in »Razen tega, da delam v še več proizvajali...« naši tovarni, honorarno sode- M. ŽIVKOVIČ H H a ■ ■ ■ a a lujem še z 22 slovenskimi in še pripovedoval mojster Jež. »V Iskri v Sežani sem tudi nekakšen duhovni vodja galvanike in lakirnice,« se je pošalil. »Potem je tu še Kovaška in- Prva od teh izboljšav je pri f^iUtacijo^nvaKdcmvLjuT-obdelavi enot s tiskanim vez- uani Interevropa Sežana, jem za televizijske sprejemni- utensiUja Ljubljana... Poke. Tu je Anton Jež spreme- „jejie fU mi mizi imam medi- nil tehnology o ^obdelave,^ da se c^nske igle, ki so mi jih poslali iz Tovarne igel v Kobaridu. Prosijo me, naj pro- pa kar za trinajstkrat To za $fco kvalitetno Potem tovarno v Przanju veliko po- . , . R di Caje { Bania meni. Kajti, če bi delali še na- TtlTd.« ' B B B B B B B B B B B B B B a B B B B B B B H -B B B B B B B a m a B B B a a B B B B B a B B B B a B B H B B SINDIKALNE ŠPORTNE IGRE V HRASTNIKU Nad dvesto tekmovalcev Občinski sindikalni svet je začel akcijo zbiranja denarja za izgradnjo novega kopališča, ki bi ga radi dogradili že prihodnje leto Teden dni so delavci vseh hrastniških podjetij v svojem prostem. času prihajali na igrišča, tekmovalne steze in na druge športne objekte. Sedem dni so se steklarji, rudarji, gradbinci, kemični delavci in drugi, merili v atletiki, košarki, odbojki, nogometu, veslanju, kegljanju, namiznem tenisu, streljanju in šahu, ne toliko za osvajanje trofej, kot z namenom, da pokažejo, kaj zmorejo. Občinski sindikalni svet se je skupaj s sindikalnimi organizacijami dobro pripravil na sindikalne športne igre. Osnovni namen je bil privabiti na igrišče kar največ neposrednih proizvajalcev, prihajali pa so tudi »navijači«, ki so bodrili svoje in jim pomagali k uspehom. Sindikalne športne igre pa so imele še en pomen: že ob samem začetku tekmovanj se je začela velika akcija zbiranja denarja za V okviru predvidene konference samoupravljavcev, ki tio prihodnje leto v Ptuju, so ptujski sindikati v sodelovanju z delavsko univerzo organizirali za samoupravne organe delovnih organizacij krajše seminarje. Na seminarjih bi se \ člani samoupravnih organov seznanili z gospodarjenjem, mestom in vlogo delovnih organizacij v pogojih gospodarske reforme, z nekaterimi ekonomskimi pojmi in z nagrajevanjem po delu. Žal pa se je že prvega seminarja udeležilo bore malo članov samoupravnih organov. Občinski SS je razposlal vabila 26 gospodarskim organizacijam, vendar se jih je za seminarje izgradnjo novega kopališkega bazena v Hrastniku. Pobudnik je občinski sindikalni svet, ki ga podpirajo v teh prizadevanjih vse druge družbene politične organizacije in domala vsi delovni kolektivi. Načrti za izgradnjo bazena so narejeni, do začetka del, to bo spomladi, pa je treba zbrati veliko denarja. Zato so med drugim dali natisniti vrednostne znamkice, ki jih bodo razpečali med vse občane. Pa tudi samoupravni organi so in bo-bo še sklepali o denarnih prispevkih za gradnjo. V Zasavju le v Hrastniku nimajo kopališča, čeprav bi ga spričo majhnih možnosti rekreacije najbolj potrebovali. Občinski sindikalni svet je prepričan, da bo s skupnimi prizadevanji ta akcija uspela. Sicer pa so ob zaključku tekmovanj, ko so podelili vrsto priznanj in nagrad, sklenili že prihodnjo pomlad nadaljevati s celotedenskimi sindikalnimi igrami. —m— odločilo le šest. Ostali so našli nič koliko izgovorov in opravičil, zakaj ne bodo poslali na seminarje članov samoupravnih organov. V Delti so na primer rekli, da so člani njihovih samoupravnih organov preveč zaposleni pri izvoznih poslih. V Strojnih delavnicah Ptuj pa je predsednik UO odvrnil vodstvu Delavske univerze, ki je ponovno spomnilo na seminar, da bo že »nagnal« vse na seminar. K sreči niso v vseh ptujskih kolektivih tako nezainteresirani za izobraževanje samoupravnih organov. Pohvaliti velja kolektiv HTZ iz Majšperka, ki je najbolj oddaljen od Ptuja in je poslal na seminar kar pet mladih samoupravljavcev. Kljub oddaljenosti so delavci našli potreben čas ter so na seminar tudi redno prihajali. F. Hovnik S kladivom.. ZA OBČANOV BLAGOR Minula leta smo blagrovali bežigrajske občane, da imajo — vsaj kar zadeva asfaltiranje cest — najbolj radodarno občinsko skupščino. Vsak teden je prilezel »finišer« iz nove ulice. Novo naselje, ki se ga je prijel vzdevek »Koreja«, je bilo v enem letu preprečeno počez in po dolgem z dvanajstimi asfaltnimi ulicami. Vse do nedavnega nismo vedeli, da gre za vzajemno denarno pomoč med občinskim proračunom in občani. Niti eni niti drugi tega niso obešali na veliki zvon. Zamisel za vzajemno zbiranje sredstev je vznikla med občani. Pravzaprav je bil pobudnik občinski odbornik 26. volilne enote, ki je želel poplačati zaupanje svojim volilcem in ni hodil samo sedet na seje občinske skupščine, ampak je delovno spremljal napredek svoje občine, še zlasti na območju svoje volilne enote. Za prvo asfaltno ulico in za zbiranje prispevkov je najprej navdušil stanovalce svoje ulice. Izvolili so komunalni odbor in odprli tekoči račun. Kdor ni mogel samoprispevka naenkrat vplačati, je vplačal prostovoljni znesek v dveh ali treh obrokih. Plačali so pa vsi. Nekateri dvajset tisoč, mnogi pa tudi stotisoč in še več. Ko so nabrali približno polovično vsoto, ki je bila potrebna, so šli po drugi del na občino. Občinska skupščina je pozdravila pobudo občanov in primaknila pri vsaki ulici manjkajoči znesek. Letos so želeli na območju krajevne skupnosti Posavje nadaljevali vzajemno akcijo. V blagajni jim je ostalo od minule »asfaltne akcije« 700 tisoč starih dinarjev. Želeli so jih podariti Spodnjim Stožicam kot začetni kapital za asfaltiranje cest. Na ta kupček bi primaknili spet nekaj občani, nekaj pa nov partner — Stanovanjsko podjetje Bežigrad. Po prvotnem finančnem načrtu stanovanjskega podjetja bi se to tudi zgodilo. Se več. Po tem načrtu bi prišli do vodovoda tudi stanovalci dela Ježice. Toda, ko se je v blagajni stanovanjskega podjetja nabralo več sredstev, kot so predvidevali, so napravili rebalans finančnega načrta. Poslali so ga podobno kot prvotni načrt v razpravo svetom krajevnih skupnosti. Posavska krajevna skupnost ga je tudi dobila, še prej pa vljudno pismo stanovanjskega podjetja, v katerem piše, da pozdravljajo njihovo štednjo in da naj tistih 700 tisoč prihranka pošljejo na tekoči račun stanovanjskega podjetja. Za ostala sredstva, ki jih rabi krajevna skupnost, piše v pismu, se bodo pa pogovarjali v okviru možnosti. Vendar, kot je videti, se nimajo v krajevni skupnosti Posavje o čem pogovarjati, kajti v rebalansu jim je stanovanjsko podjetje, vkljub večjim sredstvom črtalo še tisto, kar jim je v prvi varianti finančnega načrta obljubilo, ne da bi vprašalo za pristanek ali mnenje tiste, ki s svojim delom ustvarjajo sredstva, ki se stekajo v stanovanjsko podjetje. Zdaj ne blagrujemo več bežigrajskih občanov, razen tistih nekaj stanovalcev, Id bivajo na območju Krajevne skupnosti »Boris Kidrič«, kjer je tudi sedež stanovanjskega podjetja. Svojim »sorojakom« iz te krajevne skupnosti bo stanovanjsko podjetje posadilo • z<.lenire. bojda v približni vrednosti dvajsetih milijonov. Dobro bi bilo, da bi ob »meji« zasadili še gost špalir topolov, da se ne bo preveč prašilo iz oddaljenih makadamskih ulic. I. VRHOVCAK . . . po prstih Glasilo Republiškega sveta ZSJ '.a Slovenijo Izdaja CZP Delavska enotnost v Ljubljani. List ie ustanovljen 20. novembra 1942. Urejuje uredniški odbor. Glavni In odgovorni urednik MILAN POGAČNIK Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ul. 4. poštni predal 313/Vi, telefon uredništva 31 66 72, 31 24 02 in 11 00 33, uprave 31 00 33. Račun pri Narodni banki v Ljubljani, št. MB 501-1-365 — Posamezna številka stane 50 N-par — 50 starih din — Naročnina je četrtletna 6,50 N-din — 650 starih din — polletna 13 N-din — 1300 starih din in letna 26 N-din - 2600 starih din - Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tisk in klišeji CZP »Ljudska pravica«. T.jubliana mu ai T&ako gospodarimo V TOVARNI AVTOELEKTRIKE ISKRA V NOVI GORICI SE SPRAŠUJEJO: KAKO AKTIVIRATI NOVA OSNOVNA SREDSTVA? Ta mesec bodo v fovarni avtoclektrjke Iskpa v Šempetru pri Novi Gorici režijski delavci dobili zmanjšane (90 °/o) osebne dohgdke. Poslovni uspehi tega kolektiva v drugem polletju so namreč pod predvideno ravnijo, izpolnjevanje obvez do kupcey pa V precejšnjem zaostanku. »Zataknilo« se je marsikje, po njnenju delavcev pa predvsem pri izkoriščanju novih osnovnih sredstev. V obdobju 1965—1966 so v tej tovarni vključili v proizvodnjo za preko 1,7 milijarde S-din novih strojev in naprav, od katerili pa nekateri še vedno ne obratujejo. Ali je prav neaktiviranje nekaterih novih osngvnib sredstev vzrok nedoseganja plana? feakšne so možnosti, da začnejo vgj novi stroji čimprej obratovati s polno zmogljivostjo, jn kje iskati krivce za težave, v katerih se je znašel kolektiv? Ta vprašanja so bila osrednja točka razprave na sestanku, ki ga 'je mlijuli teden sklical tovarniški sindikalni odbor z željo, da ugotovi dejansko stanje in o njem obvesti ves kolektiv. To je bil že drugi sestanek sindikalnega odbora o istem vprašanju in to pot so stvarem prišli do dna: res je, da nekateri stroji še ne obratujejo, toda to ni edini vzrok za zaostajanje za planom. Talcih vzrokov je se več in pri iskanju krivcev za sedanje težave' kolektiv' ne more mižati pred lastnimi napakami, katere mora čimprej odpraviti... polnile pričakovanj. Pri nekaterih strojih so se pojavile manjše napake, pri dveh strojih pa so odkrili tudi konstrukcijske napake. Dobavitelj obljublja,' da bo vse te napake odpravil in' zelo verjetno bo to tudi res storil, saj bi drugače stroje dobil nazaj. Iskrini delavci pa vseeno negodujejo in kvaliteto teh strojev primerjajo s kvaliteto nekih drugih strojev, ki So prišli prav tako z Zahoda in ki so začeli z polno paro proizvajati takoj, ko je monter, ki jih je postavil, pritisnil na ustrezni gumb ... ZAMUDA PRI REKONSTRUKCIJI Do takega zaključka je sindikalni odbor prišel po temeljiti razpravi, v kateri so sodelovali tudi odgovorni strokovnjaki, ki so dali: vsa potrebna pojasnila p vzrokih, da nekateri novi stroji še ne obratujejo. Prav to kolektiv namreč najbolj moti in zato je v njem večkrat slišati mnenje: »Če kupiš avto, potem se hočeš z njim voziti, ne pa ga imeti neuporabnega V garaži, ali pa na servisu, če pa smo že kupili nove stroje, potem bi ti stroji morali obratovati ih nam prinašati dohodek, ne pa stati neizkoriščeni samo zato, ker so pomanjkljivo izdelani..:« POMETANJE PRED LASTNIM PRAGOM Pri vsem tem pa le ne gre zvračati vse krivde za mnoge pomanjkljivosti ha dejavnike izven kolektiva, saj bi to pomenilo nojevo politiko — tiščanje glave v pesek pred nevarnostjo, ki prihaja iz lastnih vrst. Očitno je namreč, da nabava novih strojev ni potekala vzporedno s pripravljenostjo kolektiva, da s sodobno tehniko ravna na sodoben način, Res je, da so že v investicijskem planu bila zagotovljena sredstva za inozemsko prakso tistih delavcev, ki bodo upravljali nove stroje — in na to prakso so Iskrini delavci tudi hodili. Pri strojih z Zahoda, zaradi katerih je' sedaj največ razburjenja, pa je bilo mišljeno, da bo do te prakse prišlo v šami tovarni — da se bodo ljudje ličili upravljanja s stroji od monterjev, ki jih bo poslal dobavitelj. -Kaže pa, da je za to bilo premalo zanimanja: na sestanku sindikalnega odbora je bilo slišati, da so ti stroji bili dva me-šeca v tovarni, pa jih nihče ni pogledal, da bi videl, če so sposobni za obratovanje ... O vseh teh problemih je ne- davno razpravljal tudi upravni odbor tovarne, ki je zaključil, da odprodajo 2 — 3 stroje, ki so sp Izkazali 'kot neustrezni, pri ostalih novih ' strojih, ki še ne obratujejo,' pa pospešijo' odpravo raznih pomanjkljivosti. Pri planiranju proizvodnje za drugo polletje pa novi stroji niso bili upoštevani, oziroma so le pričakovali, da bodo prispevali k presega plana. Sindikalni odbor pa je na svojem sestanku prišel do zaključka, da plan ne bo niti dosežen, kaj šele * presežen, če ne bo ves kolektiv resno zavihal rokavov in bolj temeljito poprijel za delo, kot pa je do sedaj. Res j p, da proizvodnjo zavirajo tudi težave zaradi' pomanjkanja različnega materiala, tocja take in 'še večje težave 'so imeli tudi prej, pa so vseeno dosegali dobre rezultate. Sedaj pa, ko' Imajo v rokah' 'ppve stroje, od‘katerih je’70jVo'sposobnih za delo, pa ne gre. Zakaj? Na to vprašanje je sindikat odgovoril ‘takole: zato, ker ni dobre' organizacije" dela; zato, ker stroje kvarijo z nepazljivim upravljanjem; zato, ker niso enakomerno obremenjeni, ker jih v dveh izrpenah preobremenjujejo, tretje izmene pa tako rekoč ni:‘Treba bo ''spremeniti organizacijo proizvodnega procesa, zaostriti delovno disciplino, uvesti stimulativno nagrajevanje strokovnega kadra in opraviti analitsko oceno delovnih mest —' potem pa'Č6Iektiv lahko pričakuje, da bo uspešno premagal sedanje težave..: M. P. KAKO GOSPODARIJO V ELRI, ŠKOFJELOŠKI TOVARNI ELEKTROTEHNIČNIH APARATOV? Na trdnejši poti Ta parola je v šempetrski Iskri zelo popularna, vendar pa kaže bolj na Stvari, kot so videti na površini, kot pa na kompleksno sliko razmer v kolektivu. Dejstvo je, da vsa osnovna sredstva še niso izkoriščena, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da bi morala rekonstrukcija, v katero so šli, biti zaključena po prvotnih predvi- V Sloveniji je trenutno 30 podjetij s stalno blokiranimi žiro računi. Mednje sodi tudi ELRA, škofjeloška tovarna elektrotehničnih Aparatov. la, smo si ga morali kupiti na Toda zakaj je ELRA nenadoma v težavah? V ELIII so ob skokovitem pove" povečevanju proizvodnje »pozabili« na obratna sredstva; Brezskrbnost pa so jim omogočali tudi predpisi. Kreditov za obratna' sredstva so namreč še do nedavnega dobili, kolikor go Jiptgli. To pa jih zn stmktu- predstavniška telesa po struktu-osianejo. m xa so lamto zeiu * bistveno spremenila, zgrešena. Novi zunanicirgovm- fc -b= b:1 vsak elan materialno skl zakon je na primer gumar- ^ed^S' sko indu|ti:ijo spjav,} v obupen fn uveljavljenih skle: položaj. Prihodnje leto bo'naša S°™sl™ pa da s tem nebi tnvnma snmn 59 % Pov- ivllSlim pa, ua S tem ne MSFBg |E?8 kršili naših demokratičnih na' zmogljivost,, ker ne bomo mel, j Nevzdržno je ha primer, da tAAZ ? gospodarjenju v podjetju od' kaj boste-reki,: vec bi izvaz^h, * ^ j svet, za slabo po' a vas vprašam kaj naj izvaza- slo materialno odgovar- mo, ce surove gume ne moremo jata dlrektor ln račune' c'«w=,o==„w 19810 W «•*"* izdelkov » 3E mrjeti? Sultet sarp,Qupravno vodstvo, bi bil® . , . ... _ .. . ,. . odločitve verjetno rezultat dol' fodto te merah gjh Yazprav-'s- strokovnjaki V die$. % « i StSt imsja&sjssif a« K-dodSvS S: stu vse Pristojne opozoril na. r^ti{,ala snfotrnejšo gospodar paše gospodarske probleme po- g)L polftiIc'0 'počrieft'a, ne da bt kršili načela J- y?B>S®RF.5 kršil načela demokratičnosti, nodajo denarno odgovarjam za po(jobno menim o vseh pred' zrognjsano poglovpost?« kvmških organih. UŽgflgfl&roS -V -e- vem. raus, »je letos v osmih mesečih sedaik občinskega sveta za in izdelala 18.000 • ton pnevmatik, dustrijo. Aii bi bili pricravliri • istočasno pa je Jugoslavija uvo- denimo, materialno odgovarjat’ žila 12.000 ton gumijevih izdel- za škodo, ki se pripisale Integra' kov, ki so stali 15.5 milijona.do- ciji Iskre s sorodnimi tovarna' larjev. pejnu tolikšen uvoz, če mi?« naše zjnpgljivosti niso tzkori- »^a to vprašanje j? že to* šeene?« Vengust jasno odgovoril: gospo' »Intervencijski uvoz ponava- darštvo in politika sta dva stre*' di dobro vpliva na kakovost in f ,očena P?inja'. pe^ao^tiB izdelkov.« " “ bomo v P^b^nje bolj upo; ;® vali. Integracija je bila vsili®' »V našem primeru morda na na, vemo, kdq jo je vsilil, veni? jtajtojrogt, proizvodni stroški in pa tudi, kdo je to vsiljenie do* cehe izdelkojt"se pa znižajo ob volil 'in s tem prevzel sonde'?' (Jdbrem izkoriščanju' strojev. Za- vornost zanjo. Jaz pri tem ni' hodne' dpžaye ščitijo svoje to- sem imel prstov. Moram pa reČ*< varne gumijevih 'izdelkov z vi- da tudi sedaj ne bi prevzel m a' sokimi" uvoznimi carinami, ki termine odgovornosti za de’° znašajo povprečno 25 % vred- občinskega sveta za jridusfrij0 nosu blaga, nase pa }2 %. Se iri za občinsko politiko v in d?' _ pravi, da; moramo tni pod ceno stri ji, ker 'ob'' svojih" naiboi izyažht}!' jijjpem 'pa' olajšujemo namenih 'ne uspem dosrči. da f' prodiranje'np" naš trg. Stanje pa se svet pogosteje 'sestajal. Veli: še bo ža nas" še poslabšalo. Novi kokrat skličem ' sejo, pa nish1® devizni"režim’'predvideva samo sklepčni. In spet' sva pri str®' 1(5% liberaliziranega uvoza s»- kovni zasedbi sveta' in pri prf. rovi n jn 84 %'koptineentirane- majhnem čutu odgovornosti. K! ga, istočasno bo uvoz 5q % spro- ga doslej nismo spodbujali. n’!' |čen. Ce bodo kontingenti dolo- izvajali potrebnih sankcij. VP,T ceni po proizvodnji v minulem šanje zase pa je." ali bi'vsa pr®«' letu, še riaša tovarna, Iti je ra v- stavništva občanov lahko zglc?' npkajf povečana, "prihodnje leto no delala, dokler prevladu)6 ne "bo moglh pomembno vklju- skrb za kvantiteto in ne za k?' čiti v mednarodno' delitey dela kovost dela. Več kot polovi*1 in celp na'domačem jrgu ne bp- jih rešuje gospodarske problf mo konkurenčni, ker nam 'bodo me — turizem in' gostinstvo sir stoječi 'stroji dražil, izdelke.' Ni- dita ravno tako'' v' gospodarstv smo na 'Črno povečevali 'jovar- kot kmetijstvo in industrija ^ ne, ajpppk na podlagi potreb PO drugi pa tako imenovane neS°' ^»«1 ~ ški organi. Inozemske kredite bl imel1 sam? dva sveta 10 šo narti’ preskrbele banke,' zdaj dva dobra, bi za občino več 9° pa vsi skupaj kritizirajo ,pre- menila kot gedfjnje razdrobi!-^ dimenzidniranost' ‘ gumarske in- no in večtirno družbeno upraV' dustnje.' Ip" škodo naj plačuje 1 jan je, ki se skorajda ne daš delovni kolektiv?« izogniti protislovij v okviru činšice politike, še večja h1??' »Bi lahko poimensko navedli krivce?« »Lahjvo, le imenovati jih nočemo javno.« nost za nekoordinirane akcb8 pa je v državnem merilu.« MARIOLA KOBAB Izobraževanje in kultura ZLOVEŠČI PODATKI Socialne delavce v delovne organizacije in šole ob vpisu novincev na višje in visoke šole etošnji podatki o vpisu novincev v prve letnike višjih in visokih šol so tolikanj drugačni I ,od podatkov iz prejšnih let, da že na prvi pogled kažejo, da vplivajo na šolanje naše mla-dine neki novi dejavniki. Bilo bi vse lepo In prav, če bi lahko dokazali, da so ti dejavniki ali posledica načrtnega poklicnega usmerjanja v srednjih šolah ali celo posledica potreb po kadrih glede na njihovo trenutno pomanjkanje. Temu pa, žal, ni tako. Najprej lahko iz podatkov o Vpisu novincev ugotovimo, da se Maturanti gimnazij, če pač nadaljujejo šolanje, raje podajo na Univerzo kot na višje šole in da je število izrednih študentov na fakultetah upadlo, medtem ko Se je na višjih šolah močno dvignilo. Tl premiki niso presenetljivi, niti nerazumljivi. Mnoge slovenska višje šole so le nekakšna prva stopnja ustre-2ajoče fakultete na univerzi in ^e se že mlad človek odloči za študij, si raje izbere visokošol-sko izobrazbo. Na drugi strani Pa je mnogo laže končati poleg ledne zaposlitve izreden 'študij da višji šoli, ki ima manj semestrov, kot pa univerzo z več semestri. V trenutku, ko se povprašajo, iz katerih krajev in kakšnega socialnega porekla so letošnji redni gtudenti-novinci, Postanejo podatki bolj vznemirljivi. Doslej se je vpisalo na ljubljansko univerzo 3282 novih Študentov samo iz Slovenije. Od teh jih je kar 44,4 % doma iz Ljubljane in njene neposredne °kelice. (Študenti iz Kranja so *e všteti«v gorenjsko področj .) Med vsemi novinci pa prednjačijo otroci staršev uslužbencev. 2e v predlanskem in lanskem šolskem letu so ugotavljali na ljubljanski univerzi, da je vse Planj študentov iz kmečkih in delavskih vrst. Letos je socialna struktura prišlecev še bolj enovita. Poleg tega pa se je ponovilo primerilo, da je vpis na Posamezne fakultete nesorazmerno majhen ali velik, kar Priča, da se naša mladina odloča za poklic bolj po naključju kot pa po svojih željah, sposobnostih in presoji. ŠTUDIJ JE DANDANES DRAGA REC Dejstvo, da je med letošnjimi hovinci na ljubljanski univerzi toliko Ljubljančanov, je razumljivo. Če otrok stanuje in se hrani doma, lahko svoje šolanje brez kakršnihkoli večjih izdatkov podaljša, poleg tega pa je Prišlo že kar v modo, da se dijaki po maturi, če so nadarjeni ali ne, samo da imajo materialne možnosti, podajo na fakulteto. Sicer pa je študij dandanes draga reč. Stanarine in hrana-tine se večajo iz leta v leto, osebni dohodki pa — bodimo odkriti — počasi. Kako naj starši z npr. 100.000 dinarji povprečnih mesečnih dohodkov vzdržujejo enega ali celo dva otroka 100 ali 200 km od doma na ljubljanski univerzi? Odgovor bi moral biti pravzaprav zelo preprost; dijak sam ali pa starši naj priskrbijo štipendijo svojemu sinu ali hčeri. In res, to možnost bi vsaj nadarjena, pridna in socialno šibka mladina morala imeti. Resnica je drugačna. Od vseh vpisanih študentov na ljubljanski univerzi jih dobila le desetina posojila in približno prav toliko štipendije. KAKO JE MOGOČE, DA SO SAMOUPRAVLJAVCI TAKO »GLUHI«? V hipu, ko smo sprevideli in sklenili, da bomo tako v gospodarstvu kot tudi drugod dobro in razumno gospodarili, dvigali produktivnost in svoje uspehe, smo postali tolikanj Sledljivi, da nam je malodane žal vsakega dinarja za štipendije. Pri tem smo šil celo tako daleč, da podeljujemo štipendije predvsem tistim študentom, ki že imajo za seboj nekaj semestrov, mnogo redkeje pa novincem. To priča, da gremo po najlažji poti, da si prihranimo preverjanje sposobnosti mladih ljudi, preden se vpišejo na fakulteto, in da nam mora mladina svoje vrline pokazati sama s potrdilom o končanem nekajsemestrskem študiju. Na drugi strani pa je nešteto primerov, ko v gospodarskih in delovnih organizacijah statistično dokazujejo, da jim primanjkujejo kadri in da je izobrazbena raven njihovih proizvajalcev zelo slaba; ko se izgovarjajo, da ne morejo dvigati proizvodnje tudi zaradi pomanjkanja kadrov; ko na papirju planirajo kadre, v praksi pa... V občinah . tožijo, da se , mladi ljudje, ki končajo univerzo, ne vračajo v domači kraj, da tako nimajo in nikoli ne bodo imeli inteligence. Štipendiranje pa ... O vsem tem smo v Sloveniji popisali v zadnjih letih nešteto časopisnih stolpičev, vendar je videti, da je to pisanje v prazno. Toda, kaj si res lahko Slovenci, ki nas je tako malo, privoščimo, da bomo dobili študirane ljudi le iz tistih družin, ki zmorejo plačati študij svojemu otroku iz lastnega žepa? In končno, kaj ni podatek, da je na univerzi iz leta v leto manj študentov delavskega in kmečkega porekla, zlovešč in da grozi, da se bo naša inteligenca izkoreninila iz danega družbenega dogajanja in postala neka posebna socialna plast zase?! Morebiti so videti ta razmišljanja nekoliko preveč črnogleda. Toda, že pregovor pravi, da je po toči zvoniti prepozno. Zato zvonimo raje že zdaj! M. K. -er tt sak dan sc kopičijo različni socialni problemi ta-%/ ko v delovnih organizacijah kakor tudi v šolah * in drugih institucijah, na drugi strani pa so socialni delavci brez zaposlitve ali pa jim je socialno delo onemogočeno. Pri tem pa ne gre za denar, ki bi ga potrebovali v te namene. Gre predvsem za nerazumevanje in nepravilen odnos do socialne službe, ki bi morala biti predvsem v naši družbi in v teh razmerah pravilno družbeno ovrednotena. !il!l!llili!!lilll!llllllllli KONTRASTI NAŠEGA ŽIVLJENJA Kulturna dvorana v Kočevju Kulturna dvorana v Rogatcu Foto: France Zupan 'Menim, da ni cilj socialne službe gasiti socialne probleme s socialnimi podporami, temveč omogočiti delovnim ljudem večjo storilnost, osveščati občane in starše, da bodo v obstoječih pogojih svoje sile in zaslužek pravilno delili. Gre za tisto najvažnejše, za odnose med ljudmi v kolektivih, za solidarnost pri skrbi za človeka, za odnos do dela, skratka za odnos v družini in v družbi. Mnogim ljudem je potrebna le dobra beseda, nasvet, ne pa denar. Kar poglejmo po statistiki in ugotovili bomo, da je veliko socialnih, vzgojnih problemov prav pri ljudeh, ki so materialno dobro situirani. V mnogih socialnih centrih socialni delavci delajo predvsem kurativno in se zaradi obilice dela ne morejo ukvarjati preventivno. Če bi Imeli več socialnih delavcev v delovnih organizacijah in v šolah, bi se lahko ukvarjali s preventivo in odpravljali probleme in tako zmanjšali sredstva za socialne podpore. Govorimo o skrbi za delovnega človeka, pri tem pa ostajamo le pri besedah. Še vedno ne vemo, koliko ljudi v delovni organizaciji je brez stanovanj, koliko delavcev se stiska z več otroki v kletnih in nezdravih stanovanjih, prav nič se ne vprašamo, kje so ovire do večje produktivnosti? Nimamo obratov družbene prehrane, nimamo urejenega varstva, nimamo servisov za pomoč gospodinjstvu itd. Vemo, da so slabi učni uspehi mladine v šolah, nič pa nismo storili za prehrano teh otrok, za pomoč pri učenju in za varstvo, mladino prepuščamo različnim slabim vplivom, ob tem pa se neprestano obmetavamo z očitki. Čas je že, da sindikati in samoupravni organi razmislijo o organizaciji socialnega dela povsod tam, kjer živijo in de-. lajo ljudje. ANGELCA ŽIBERNA 17- lubi so se v nekaj letih posejali po vsej naši republiki. R4 V nekem smislu si takšno obliko združevanja ljudi v okviru najrazličnejših interesov lastimo za slovensko posebnost. V drugih republikah potreba po takšnih oblikah ni tako izrazita; deloma morda zategadelj, ker tod domovi kulture in delavske univerze uspešno utirajo pot izobraževanju in vzgoji odraslih in mladih; in ker te institucije oblikujejo svoje programe predvsem sistematično, so neposredne oblike redkeje prisotne. Pojem kluba se je in se še edno oblikuje v skladu s fnkso; mesto, kamor prihajajo iudje med svojim prostim ča-0rn, tu se p ogovarjajo, poslu-01 j o druge, strokovnjake, gleda-in se pogovarjajo o televizijcih programih, prebirajo časo-he, se pomerijo v šahu, polemizirajo, doživljajo, sem jih ne-:ai vleče. Poleg teh splošnih 'Kačilnosti je klub, katerikoli fi nas, enkratna, svojska obli-ki te splošne karakterizacije *ivlja po svoje, in s tem odpira moinost tolikih interpretacij 'Pina »klub pri nas«, kolikor ,fl na Slovenskem dela (272). Pomemben sooblikovalec klu-® $o lokalne determinante (ob-‘Kski centri, spalna naselja 'Cpli njih in majhne vasi s pre-®2fto kmečkim prebivalstvom. ako so v industrijskih sredi-in v velikih mestih značil-} Ciuhi z ožjim profilom (spe-,abzirani klubi, ki združujejo °sebej mladino, tehnično inte-,3enco. kulturne delavce itd.). T^ilna naselja, kraji, kamor se < j Jo delavci po opravljenem lw> so številna. Sem spada okoli 450 vasi z nad 500 prebivalci. Po nekaterih predvidevanjih so to najperspektivnejši kraji za razvoj klubskega življenja pri nas. Urbanistična politika v Sloveniji ni usmerjena na politiko koncentracije prebivalstva v večjih centrih, potem■ takem ta naselja v prebivalstvu ne bodo stagnirala. Večina teh vasi se številčno krepi, v socialni strukturi pa nenehno intenzivno spreminja. Tu je ohranje nega 5—10 °/t kmečkega prebivalstva, ostali delajo v industriji, manj v kraju samem, kot v bližnjem občinskem centru. Zaradi delne nefunkcionalnosti tega tipa naselij je potreba prebivalcev po osmišljanju prostora njihovega'-bivanja močnejša kot v industrijskih in izrazito kmečkih sredinah, čemur se pridružuje že znana ugotovitev, da delavec ne Želi preživljati svojega prostega časa v okolju, kjer je zaposlen. V vaseh s pretežno kmečkim prebivalstvom je sicer potreba po zbiranju in delovanju v klubih prisotna, zaradi velike migracije življa v industrijo pa ostaja pogosto nerealizira- na, razen v tradicionalnih oblikah kulturno-prosvetnega dela (amaterizem). Osnovnemu in pomembnemu pobudniku klubskega življenja, Odboru za klube pri Zvezi kulturno prosvetnih organizacij se pridružujejo še številne družbene organizacije, med njimi predvsem Socialistična zveza. Iz številnih mentorjev pogosto izhaja tudi program posameznega kluba, ki ne. omejuje dejavnosti zgolj na področje kulture in umetnosti, marveč daje podporo političnemu življenju, splošnemu izobraževanju, fizični kulturi itd. Tako je klub na neki način svojski odraz celotnega družbeno političnega in javnega življenja v določeni sredini. Razumljivo, da skrb vseh teh različnih činiteljev ne nosi samih pozitivnih rezultatov. Ta odpira številne možnosti, ki se zaradi prešibke konkretne angažiranosti posameznih členov lahko izjalovijo v gole, deklaracije in obljube. Programska in materialna pomoč klubskemu življenju vseh družbeno političnih organizacij se mora sicer izraziti v sodelovanju vseh, vendar kon- kretno tako, da ena od teh prevzame skrb za dokončno obliko-vanje in realizacijo programov. Zlasti še zaradi tega, ker je pretežno število klubov zaenkrat še brez stalnih uslužbencev. To trditev potrjujejo vsi klubi, ki so se doslej s svojim delom izkazali in opozorili nase in zaradi katerih verjamemo v. njihov smisel in jim zagotavljamo prihodnost. Takšen je Klub mladih v Mariboru, Idriji, Klub Delavske univerze v Ajdovščini, klubi v postojnski občini, pa v Trbovljah in drugod. Posebna tema v mozaiku delno skicirane pojave klubskega življenja pri nas je problem prostorov. Če naj je klub/Osno-va bodočega družbenega centra, potem je pomen prostora dovolj očiten. Skrb zanj ostaja zaradi premajhnih materialnih možnosti marsikje še vedno na repu proračunov. . Če ostanemo v okvirih danosti: klubsko življenje se ne odvija v velikih dvoranah, ampak v manjših, intimnejših am-' bientih, ki zahtevajo manjše investicije in sredstva za vzdrževanje. Akcija Socialistične zveze, ki jo je pričela že pred leti, za ureditev ustreznega ambien-ta v klubih, se je izkazala za zelo smotrno. Prijeten prostor deluje kot magnet in vzbuja pr-vo radovednost. Od tod naprej pa seveda vsa pozornost programu. Ta zasluži posebno obravnavo. ANA TRŠAR Klubski večeri pri Svobodi Trbovlje so zelo priljubljeni Iz javne razprave V V STALISCA PREDSEDSTVA REPUBLIŠKEGA ODBORA SINDIKATA DELAVCEV DRUŽBENIH DEJAVNOSTI SLOVENIJE 0 OSNUTKU PREDLOGA ZAKONA 0 FINANCIRANJU IZOBRAŽEVANJA IN VZGOJE V SR SLOVENIJI Na podlagi javne razprave in razprave skupne seje (23. 9. 1966) predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo in predsedstva republiškega odbora sindikata delavcev družbenih dejavnosti Slovenije so bile na seji predsedstva republiškega odbora 7. 10. 1966 izoblikovane naslednje pripombe k osnutku predloga zakona o financiranju izobraževanja in vzgoje v SR Sloveniji: O V prvi vrsti je treba poudariti, da smo sindikati živo zainteresirani, da se obravnavana vprašanja — to se pravi celotna problematika financiranja izobraževanja in vzgoje — razrešijo čimbolj v skladu z intencijami našega družbenega in ekonomskega razvoja in da se izobraževalnemu področju zagotovijo možnosti, ki bi omogočale solidnejše in kvalitetnejše delo. Javna razprava, v katero so se vključili sindikati z vso resnostjo in V laboratoriju Foto: Marjan Ciglič prizadetostjo, je opozorila na številne premalo konkretne rešitve v zvezi s financiranjem izobraževanja in na nekatere druge pomanjkljivosti osnutka, kar vse bi morali sestavljavci zakona v polni meri tudi upoštevati. Obenem ugotavljamo, da bi bila javna razprava lahko tehtnejša, če bi pristojni organi hkrati z osnutkom zakona dali v javno razpravo tudi ustrezno kvantifikacijo. Menimo, da kvantifikacija ne bi smela sloneti na proračunski tehniki izračunavanja potrebnih sredstev, marveč bi morala ugotoviti višino potrebnih sredstev na osnovi ovrednotenih pedagoških normativov in programov dela posameznih vrst izobraževalnih dejavnosti. Tako bi prišli do višine sredstev, ki bi bila potrebna za kvalitetnejšo izobraževalno dejavnost. Če za letošnje leto še ne bo mogoče izdelati kvantifikacije na osnovi ovrednotenih normativov (ker le-ti še niso v celoti izdelani), pa ta ne more biti izdelana zgolj na osnovi potrošnje za leto 1966. Predvidena sredstva za financiranje izobraževanja so bila v letu 1966 absolutno prenizka in so bila z rebalansi proračunov še zmanjšana. Konkretno se nam to odraža v nizkih osebnih dohodkih prosvetnih delavcev in neugodnih razmerjih med osebnimi dohodki in materialnimi stroški. Kvantifikacija oziroma stopnja prispevka od osebnih dohodkov in prometnega davka mora zagotoviti za izobraževanje za leto 1967 tolikšna sredstva, da bo mogoče materialni položaj prosvetnih delavcev izenačiti z delavci, zaposlenimi v drugih dejavnostih, in zagotoviti materialne pogoje za kvalitetnejše delo. Zato je treba izvršiti pre-struktuiranje dosedanje proračunske potrošnje in prerazporeditev narodnega dohodka v korist šolstva. Odpravi naj se predpisani limit prispevkov na osebne dohodke, določen v zakonu o prispevkih in davkih občanov, zato da bo tisti, ki določa obseg in kvaliteto izobraževalne dejavnosti, lahko predpisal tudi ustrezne prispevke. To se mora izvršiti še pred uveljavitvijo republiškega zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja. Novi zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja naj omogoči na izobraževalnem področju ustvarjati take odnose, da bi bilo možno uresničevati princip dohodka in nadalje razvijati samoupravljanje na tem področju. S tem, da bi uveljavili programiranje dela in ceno izobraževanja (bodisi na učenca ali kako drugače), bi dejansko lahko izkristalizirali odnose med nosilci financiranja in izobraževalnimi zavodi (seveda ne bi financirali institucij, ampak dogovorjeno oziroma opravljeno dejavnost), uveljavili sistem dohodka in tako zagotovili enakopraven družbeno-ekonomski položaj delavcev, zaposlenih na tem področju. Hkrati z vsem tem bi se morali odločiti tudi za obseg izobraževalnih dejavnosti in pa za to, katere dejavnosti bi financirali iz stalnih in obveznih virov. Zato mora zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja določiti, da se vse izobraževalne dejavnosti, ki so po zakonih obvezne, financirajo v celoti iz stalnih virov. Ni dvoma, da je treba zagotoviti ustrezna sredstva za dejavnost šol (to je za učno-vzgojno dejavnost, ki jo terjajo učni načrti) in prosvetno-pedagošfcih zavodov, medtem ko naj bi glede štipendiranja, prispevka pri šolski prehrani, udeležbe pri financiranju znunstveno-raziskovalnega dela, povračil za prevoz učencev in študentov v šolo itd. določili na podlagi realnih izračunov, kaj izmed tega ima prednost in kakšna naj bo višina (proporci) sredstev, ki jih je za te namene treba zagotoviti iz stalnih virov. Poseben problem, ki mu velja odmeriti izredno veliko pozornosti, je nedvomno financiranje izobraževalnih dejavnosti, ki so jih doslej financirale izključno gospodarske organizacije. Splošni zakon je na splošno določil (13. in 18. člen), da lahko delovne organizacije (tudi s področja družbenih služb) organizirajo svoje izobraževalne skupnosti, ki imajo nato pravico do ustreznega dela sredstev iz obveznih virov. Le tako bi namreč lahko pričakovali, da bi sedanji interes gospodarskih organizacij v tej smeri stimulirali, obenem pa da bi bil odprt proces tesnejšega medsebojnega povezovanja gospodarskih organizacij z izobraževalnim področjem. To pa bi med drugim tudi spodbujalo gospodarske organizacije, da bi namenjale izobraževalnemu področju dodatna sredstva. Osnutek zakona bi moral te odnose dobro konkretizirati in predpisati učinkovite načine (pedagoške in materialne pogoje), ki bi glede tega stimulativno vplivali na gospodarske organizacije in spodbujali, da bi se gospodarske organizacije vse pogosteje odločale za tak način financiranja določenih izobraževalnih dejavnosti, ki jim bo zagotovil ustrezne kadre. Osnutek predloga zakona je predvidel dve možnosti (15. člen) in sicer: oblikovanje regionalnih izobraževalnih skupnosti, republiške izobraževalne skupnosti in izobraževalnih skupnosti delovnih organizacij oziroma (alternativa) izobraževalne skupnosti za območje občin, republiško izobraževalno skupnost in izobraževalne skupnosti delovnih organizacij. Javna razprava se je v večini primerov odločila za regionalne izobraževalne skupnosti, vendar pa se pri tem opredelila za tisto vsebinsko možnost, ki predvideva, da v regijah organizirane izobraževalne skupnosti skrbijo za financiranje dejavnosti predšolskih , institucij in osnovnih šol, medtem ko naj bi srednje šolstvo ter višje in visoko šolstvo financirala, republiška izobraževalna skupnost, razen tistih, ki jih financirajo izobraževalne skupnosti delovnih organizacij. Predsedstvo republiškega odbora Sindikata delavcev družbenih dejavnosti Slovenije se je v skladu z razpravo med članstvom opredelilo za tretjo varianto iz osnutka predloga zakona, ker meni, da je s tako organizacijsko obliko izobraževalnih skupnosti mogoče sedaj najuspešneje realizirati vse naloge, ki naj bi jih skupnosti imele po intencijah zveznega zakona. S tem bo republiški izobraževalni skupnosti dana materialna osnova in odgovornost za ureditev in racionalizacijo mreže srednjega, višjega in visokega šolstva. Ker ima republiška izobraževalna skupnost tpdi izravnalno funkcijo, mora zakon natančno predpisati kriterije, kdaj pripadajo posameznim regionalnim skupnostim izravnalna sredstva republiške izobraževalne skupnosti. : O Osnutek zakona je še prav posebej neprecizen v tistih določilih, ki govorijo o dopolnilnih sredstvih' družbeno-političnih skupnosti (5. in 11. člen), saj zelo ohlapno in zgolj deklarativno govori o zagotavljanju dopolnilnih sredstev, če sredstva iz prispevka in osebnega dohodka in del davka od prometa blaga na drobno ne bi zadoščala. Zakon naj precizno določi, kdaj mora družbeno-politična skupnost stvarno nastopati z dopolnilnimi sredstvi in za kaj naj bi se ta dopolnilna sredstva trošila. Ker pa tovrstno dopolnjevanje ohranja še del proračunskega reševanja financiranja izobraževanja, bi kazalo opustiti tak način dopolnjevanja sredstev in se resnično opreti zgolj na stabilne in stalne vire. Javna razprava se je opredelila tudi proti združevanju amortizacijskih sredstev nepremičnin izobraževalnih zavodov nasploh oziroma proti združevanju 75”/o amortizacijskih sred- stev, češ da je ta odstotek prevelik. Predsedstvo meni, da 3® bolj v skladu s samoupravnimi principi, da se izobraževalo® skupnosti samostojno odločajo, kolikšen del amortizacijskih sredstev bodo delovne organizacije združevale v okviru izobraževalnih skupnosti. Kar zadeva investicije, bi naj zakon prav tako natančno določil, kolikšen odstotek od celotnih sredstev, ki jih zagotavljajo stalni in obvezni viri, naj bi bil namenjen investicijam, obenem naj bi bil za to namenjen celotni prispevek, ki bi ga v skladu s posebnim zveznim zakonom plačevali investitorji iz sredstev, porabljenih za investicije. Pristojni organi naj bi ob sprejemanju zakona utemeljili potrebo, da je treba zakon o prispevku iz sredstev, porabljenih za investicije, čimprej sprejeti. Pri financiranju poslovanja izobraževalnih skupnosti pa bi bilo treba zagotoviti sredstva za stroške, ki bodo nastajali poleg tistih, ki naj jih pokrivajo družbeno-politične skupnosti v skladu z 20. členom (prvi odstavek) splošnega zakona, o čemer pa osnutek republiškega zakona ne govori. Menimo, da sredstev šolskih delavnic in delovišč nikakor ne bi smeli šteti med vire sredstev za izobraževanje nasploh, temveč kot dohodek šol, ki ga je možno uporabljati predvsem za nakup proizvajalnih sredstev, ki naj služijo za učne nameni V zakonu naj se natančneje določijo osnove in merila, P° katerih bo skupnost razdeljevala sredstva. Sredstva, ki pripadajo izobraževalnim skupnostim, bi se trošila tako, kot predvidevajo 29., 30. in 31. člen. Treba bi bilo samo . dodati, da morajo izobraževalne skupnosti pri dodeljevanju sredstev oziroma pri / določanju meril za razdeljevanje sredstev upoštevati z zakonom določeni standard in delovne programe šol. Osnutek zakona , funkcioniranje izobraževalnih skupnosti obravnava preveč splošno. Zlasti je treba konkretno določiti sestav posameznih izobraževalnih skupnosti. Preohlapno so opredeljeni tudi odnosi med izobraževalno skupnostjo in izobraževalnimi zavodi. Ni mogoče dopustiti, da bi se ti odnosi urejali samo z medsebojno pogodbo, ne da bi zakon določil elemente, ki bi bili osnova za pogodbene obveznosti. To je potrebno predvsem zato, da pogodba ne bi bila enostransko vsiljen akt, ampak da bo enakopraven obojestranski sporazum. Določila, ki jih j® treba v zvezi s pogodbenimi odnosi uzakoniti, so zlasti: upoštevati je treba pedagoške normative vzgojno-izobraževalnega dela, pri kalkulaciji osebnih dohodkov dosledno upoštevati načel® enakopravnega materialnega položaja prosvetnih delavcev, nadalje upoštevati predpisan učni načrt in program dela izobraževalne ustanove; s pogodbo določena sredstva bi se lahk® zmanjšala samo v primeru, če bi se emanjšal obseg ali kvaliteta dela, oziroma povečala, če bi se le-ta povečal. Tudi odnosi med izobraževalnimi skupnostmi morajo hiti natančneje urejeni ž zakonom. Točno je treba določiti, kda) nastopi obveznost ene izobraževalne skupnosti do druge. in določiti obveznosti republiške izobraževalne skupnosti do teritorialnih izobraževalnih skupnosti in izobraževalnih skupnosti delovnih organizacij. Prav tako v zakonu ni urejen odnos m e® družbeno-poliitičnimi in izobraževalnimi skupnostmi. Če naj izobraževalna skupnost vodi politiko izobraževanja na# svojem območju, ji je z zakonom nujno zagotoviti pravico predpisovanja prispevkov v soglasju z družbeno-političnd skupnostjo. Zato bi bilo treba ustrezno spremeniti splošni zakon o finančnih sredstvih za izobraževanje in vzgojo. V prehodnih določbah mora zakon zagotoviti potrebna obratna sredstva za delovanje izobraževalnih skupnosti. Sredstva in zapadle obveznosti skladov za šolstvo iz prejšnjih let na) prevzamejo družbeno-politične skupnosti, zato da izobraževaln® skupnosti ne bodo obremenjene z dolgovi. Predsedstvo ugotavlja, da je osnutek predloga zakona nedodelan, brez ustrezne dokumentacije in da so za odpravo teh pomanjkljivosti odgovorni Izvršni svet skupščine SRS in ustrezni sekretariati. Čimprej naj se omogoči razprava na osnovi skrbno izdelanega zakona in tehtne dokumentacije. ZA PREDSEDSTVO REPUBLIŠKEGA W' BORA SINDIKATA DELAVCEV DRUZBS' , . - NIH DEJAVNOSTI SLOVENIJE TAJNIK: VINKO KASTELIC '^AAAAAAAAAVVVvaAAAAAAZA/ViAAAAA/iAAAAAAZuA/NAAA/VSAAAAAAAAAAAJ Modne pletenine za jesen modna hiša S LJUBLJANA - MARIBOR AAZiAAAA^SAAAAAAAZS/S/NZVSZ^AZZnAAZSAAAAZVVSAZSAAZSZsAA/VVVNAAA^SAZiAAAA Tovarna čipk in vezenin BLED IZDELUJEMO: • STROKOVNO KLEKLJANE ČIPKE IN STROJNE VEZENINE, • VSE VRSTE ZENSKIH ROKAVIC, KI VAM JTH NUDIMO PO KONKURENČNIH CENAH v Poslužujte se naše bogate izbire! Vedno in ob vsaki priliki skodelico kave Mercator ■■■■■■■■■■■*■■■■■■■■■■■■■■*■■■*■■■■■■■*■*■■*******■*■**■***•*■***j S TiiiiiniiiiniiiTiiiTiiiiTiiiiTiTinifflfflMniininiiiiiniiniriinniinniniiiniiiiiiiiniMTminninirininn!^ |n| nama nimti.oj V BLAGOVNICI S STANOVANJSKO OPREMO NAMA. WOLFOVA I NA IZBIRO V L NADSTROPJU: • posteljno perilo, prešite in volnene odeje • dekorativno blago • serviete, prti, brisače • preproge, tekači, obloge tal, zavese § • gospodinjski aparati, hladilniki, štedilniki, sesalci, lo- g ščilcl, mešalci, bojlerjl * • radio aparati, televizorji, gramofoni, magnetofoni, tran-sistorji, radijske in TV antene • svetilke: stropne, stenske, namizne, stoječe Nakup pohištva ln gospodinjskih aparatov tudi na potrošnl- g 8ki kredit — 10-odstotni popust pri plačUu c devizami nama LJUB L J ANA El i«tmnB«aiBB : ................... • VODNE ČRPALKE IN ELEKTROMOTORJE ZA KMETIJSTVO DOBITE S POPUSTOM, CE PLAČATE S TUJIMI PLAČILNIMI SREDSTVI — DEVIZAMI. S POPUSTOM (ZA DEVIZE) PRODAJAMO TUDI NASE OSTALE PROIZVODE. NAČIN PLAČEVANJA: 1, z efektivno tujo valuto, 2. s Čeki in traveller čeki, S. z nakazili preko banke, 4. z nakazili iz inozemstva. Tuja plačilna sredstva nam lahko pošljete tudi po pošti. Priporočamo, da se v ta namen poslužite denarnega pisma. Zahtevajte obširne opise naših proizvodov, strokovne nasvete in ponudbe pri nas in pri naših predstavništvih: — ELEKTROKOVINA, Beograd, Obiličev venac 26 — ELEKTROKOVINA, Zagreb, Marinkovlčeva 5 — ELEKTROKOVINA, Ljubljana, Titova 38 — ELEKTROKOVINA, Sarajevo, Maršala Tita 54 — ELEKTROKOVINA, Skopje, Bulevar JNA 6 a ELEKTROKOVINA Maribor TRŽAŠKA št. 109, p, p. 15; Telefon: 31*120, Tele*: 331-311 Telegram: ELKO Maribor 5 Novomeška opekarna ZALOG pri Novem mestu • IZDELUJEMO IN PRODAJAMO VSE VRSTE ZIDNE IN STROPNE OPEKE ZA CENJENA NAROČILA SE PRIPOROČA KOLEKTIV. OBENEM SE PRIDRUŽUJEMO ČESTITKAM ZA OBČINSKI PRAZNIK NOVEGA MESTA IN ŽELIMO VSEM OBČANOM SE MNOGO DELOVNIH USPEHOV! GOSTINSKO PODJETJE SIDRO Piran vabi v novo odprto restavracijo Pl N I A, Piran, ki ima polee 20(1 sedežev v restavraciji še 200 sedežev na gostinskem vrtu tet urejeno parkirišče •mimiri V !iitiiiiniTtiiimn:!tiiiiiiiiiiiiiii!iiminiminjiiiiiiiiiifflmiiiniitnmimiimi»!MiimiiiiffliiniiiiiiiinitHititnmiiiiHiniiiititit!ii!Hii!iiBtmiiminm!inminmmm!inmnn!miniiii V zbirki POGOVORI 66 sta izšli novi dve brošuri, in sicer: Prva knjižica št. 11 vsebuje predavanji: Stane Marinič: • O MESTU IN VLOGI DELOVNE ORGANIZACIJE PRI URESNIČEVANJU GOSPODARSKE REFORME in Vinko Trinkaus: • O TEMI DELITVE PO DELU Druga knjižica št. 12 pa od avtorjev: dr. Ivan Kristan: • O SAMOUPRAVLJANJU V DELOVNI ORGANIZACIJI PRI URESNIČEVANJU GOSPODARSKE REFORME in Vlado Vodopivec: • O ZAKONODAJI V DELOVNIH ORGANIZACIJAH Za vse štiri teme je Jože Valentinčič napisal metodične napotke, kako naj se gradivo proučuje in uporablja v praksi in še posebej, kako naj se ga poslužujejo samoupravljavci. Knjižica št. 11 — cena 5 N-din, Knjižica št. 12 — cena 4 N-din. Naročila sprejema: * Uprava Delavske enotnosti, Ljubljana DALMATINOVA 4, tel. 310-033 ••••••••eeeeeeet§eee§teeMeeee#ee«eeMeM«e««e»««eet«**eeee»«eee*eteMe#e«Me«e*e*e««t*M >'4 \ »v M SOLEA * mi|a * Tovarna eČfatcrOg. Maribor IGO LJUBLJANA Uprava: Trnovski pristan 8, tel. 20-819, 21-141 Obrati Gradaška 28, telefon 20*103 PROJEKTIRAMO, IZDELUJEMO IN MONTIRAMO OPREMO ZA VSE VRSTE KUHINJ, SAMOPOSTREŽNIH RESTAVRACIJ IN GOSTINSKIH OBRATOV PRIMERNE CENE! IZDELAVA SOLIDNA! ELEGANTNE SRAJCE IZ DIOLENA Razgovor o delovnih enotah in samoupravljanju v PTT kolektivih © Šesto leto mineva, odkar tudi PTT kolektivi poslujejo kot samostojne delovne organizacije ® \ Šest let samouprav- ; Ijalskih izkušenj. © j Kakšne so te izkuš- j nje? Kako se poštni, telegrafski in telefonski delavci upirajo še vedno močnim težnjam po centralizaciji upravljanja in odločanja, kar menda terjajo interesi, predvsem pa neokrnjena funkcionalnost PTT službe. © Kako se v PTT podjetjih uveljavljajo delovne enote? Za boljše razumevanje najprej nekaj osnovnih podatkov o sedanji organizaciji in poslovanju PTT podjetij: V Sloveniji obstaja 9 podjetij za PTT promet, po eno na območjih bivših okrajev. Med seboj so ta podjetja povezana v Združenem podjetju za PTT promet v Ljubljani. Za vsa podjetja v državi (z izjemo združenih podjetij) pa velja načelo, da svoj dohodek ustvarjajo na račun sprejetih storitev, ki pa jih morajo ostala PTT podjetja bodisi v tranzitu ali pa v dohodu izvrševati zastonj. Iz tega izhaja, da je gospodarsko močno tisto podjetje, ki ima veliko odhodnih storitev: odposlanih pisemskih in paketnih pošiljk, brzojavk, telefonskih pogovorov. Po d rugi strani pa je očitno, da je tak sistem prizadel tista PTT podjetja, ki so gospodarsko slabše razvita in kjer tudi PTT zveze niso urejene. Tako kot pred 100 leti... MED SKRAJNOSTMI V podobne skrajnosti kot pri ekonomskih odnosih, ki. očitno niso urejeni in o čemer se bo najbrž treba še pogovoriti, slovenski PTT kolektivi zahajajo tudi pri uvajanju in uveljavljanju delovnih enot in samoupravljanja v teh enotah. Drži namreč, da delovnim enotam nikjer niso dali pravih pristojnosti in prave vsebine dela, poskrbeli pa so za takšno decentralizacijo, da je zavoljo evidence terjala več administracije. Ta se je naposled tako razbohotila, da so delovne enote začeli ukinjati, ker niso dosegle svojega namena, kot pravijo, in ker so »predrage«. Zdaj je vprašanje, ali se je zavoljo pomanjkanja izkušenj to moralo zgoditi; ali je bila kriva naivnost, da so od polovičnih rešitev pričakovali preveč; ali pa gre tudi za zlonamernost. Dejstvo je, da delovne enote, takšne kot so bile, niso mogle zaživeti, čeprav so sprva med PTT delavci vzbudile veliko zanimanje za boljše gospodarjenje in za odločanje o gospodarjenju njihovih podjetij. Kakor koli je razveseljivo, da se je določanje o gospodarjenju preneslo za eno, oziroma za dve stopnici navzdol, od generalne direkcije PTT Jugoslavije na republiške (kmalu ukinjene) skupnosti PTT in potem na podjetja za PTT promet, pa spet hodi hudo narobe, da še zdaj prihajajo na dan vsi mogoči izgovori o »posebnih razmerah«, v katerih delajo in živijo kolektivi posameznih PTT podjetij in kar menda onemogoča nadaljnjo decentralizacijo upravljanja in odločanja. Teh ugovorov in pomislekov pa je še zlasti mnogo po posvetu o uvajanju delovnih enot v PTT podjetjih, ki ga js organizirala letos spomladi jugoslovanska skupnost PTT podjetij. V načelu se sicer vsi strinjajo z decentralizacijo in z ugotavljanjem ter delitvijo dohodka na ravni delovnih enot. Vendar pa vsi pristavljajo, da bo nujno moralo priti do prelivanja sredstev med posameznimi delovnimi enotami znotraj istega podjetja ter med podjetji znotraj istega združenega podjetja, ali celo med temi podjetji, torej v merilu JPTT. VEČ OBRAZOV ISTE RESNICE — KAMEN SPOTIKE Najbrž je nekaj resnice na tem, da , je prelivanje sredstev — vsaj znotraj istega podjetja — nujno in da se temu ne bo mogoče izogniti. Ce bi dosledno uveljavljali načelo ugotavljanja in delitve dohodka v tem smislu, da so življenja sposobne le finančno, aktivne delovne enote, bi enostavno morali zapreti veliko pošt, ker ne ustvarjajo niti toliko dohodka, da bi bilo dovolj za osebne dohodke tamkaj zaposlenih delavcev, ki sicer opravljajo družbeno potrebne naloge. Kakšna je končno zasluga kolektiva PTT podjetja Ljubljana, če dela in živi na področju, ki je gospodarsko močno razvito in od koder izvira pretežni del vseh PTT storitev v Sloveniji? In temu nasproten primer: ptujska delovna enota finančno ne dosega tistih rezultatov, kot jih znotraj istega (mariborskega) PTT podjetja dosega dravograjska enota, ki dela na gospodarsko bolj razvitem področju? In naposled: pred desetimi leti je pošta na račun pisemskih in paketnih storitev ustvarjala v Sloveniji približno 60 odstotkov dohodka, ostanek pa na račun telegrafskih in telefonskih storitev, zdaj pa je razmerje — predvsem zavoljo avtomatizacije in splošnega razvoja telefonije — obrnjeno in se iz dneva v dan bolj obrača v prid telegrafa in telefona, ki zdaj obrestujeta vložena sredstva, ki jih je tistikrat pošta ustvarjala s pisemskim in paketnim prometom. Razmere znotraj posameznih podjetij so torej zelo različne. Zato ne more biti nikakih receptov. Vsako podjetje bo moralo iskati svojo pot, kako naj razvija samoupravljanje in delovne enote. Ali je ta naloga tako težka, da se nekaterim vzbujajo skomine po starem in preživelem? KOPRSKE IZKUŠNJE Tovarišica Joža REJEC pripoveduje: »V našem podjetju imamo delovne enote že nekaj let. Sami sprejemamo plane in pravilnike, odločamo o personalnih in še drugih zadevah. Velika škoda bi bilh, če bi te enote ukinili, ker bi potem med ljudmi zamrl sedanji interes za poslovanje in gospodarjenje. Nekateri pa to predlagajo in pravijo: saj so drugod tudi tako storili! Res pa je vendarle, da je dozorel čas, ko bi naše enote morale samostojno odločati še o čem drugem in ne le o tem, o čemer lahko odločajo zdaj!« Tovariš Bruno Trobec nadaljuje takole: »Razprava o novem statutu je pokazala, da so v večini tisti, ki zagovarjajo nadaljnji obstoj, vendar tudi poglobljeno vsebino dela delovnih enot. Po mojem bomo lahko dohodek ugotavljali in delili na ravni delovnih enot (zdaj ga ugotavljamo in delimo na ravni podjetja, pri čemer pa delovne enote samostojno razpolagajo z osebnimi dohodki in delom skladov) takrat, ko bomo našli pravo tehniko ugotavljanja dohodka in pa način evidentiranja stroškov, oziroma delitev stroškov podjetja med delovne enote. Nekatere od teh stvari je mogoče rešiti na osnovi veljavnih jugoslovanskih PTT normativov, za nekatere pa bomo morali sami poiskati rešitev. Po mojem bi znotraj podjetja lahko ovrednotili dohodne, tranzitne in dohodne storitve. To pa bi pomenilo osnovo za izračun dohodka delovne enote.« Pred kratkim so se v Titogradu sestali predstavniki tistih . jugoslovanskih PTT podjetij, ki so prevzela nalogo, da posredujejo odgovor na vprašanje, kako preiti na ugotavljanje in delitev dohodka po delovnih enotah s posebnim ozirom na zajemanje ekstra dohodka tistih delovnih enot, ki opravljajo pretežno odhodne storitve. Med njimi je bil tudi tovariš Miloš Kovač, ki je povedal: »V nasprotju s tistimi (na primer predstavniki sarajevskega podjetja), ki trdijo, da se sredstva med enotami ne bi smela prelivati, je bilo stališče pančevskega in našega podjetja, da je tako prelivanje potrebno, vendar bi o tem podjetja odločala sama, po sklepu, oziroma dogovoru delovnih enot. Bilo pa je še tretje stališče (Niš, Tito-gracj), da je treba postaviti takšne tarife, da imajo delovne enote v vseh vrstah PTT dejavnosti dovolj sredstev za normalno in razširjeno reprodukcijo. Mi sicer ne trdimo, da so sedanje tarife realne, omenjena zahteva pa se nam vseeno zdi hudo pretirana. Jasno je, da ob tako različnih stališčih nismo našli skupne rešitve.« Še mnenje tovariša Ivana Debernarclija: »Ko so druga podjetja ukinjala delovne enote, smo pri nas ukinili obračun stroškov po enotah, ki smo ga imeli že precej razvitega. S tem smo sicer »sprostili« enega človeka, vendar zdaj sploh ne vemo več, kako se gibljejo stroški po naših enotah ... Ugotavljamo, da smo napravili hudo napako. Zato se zdaj vra-čamo na stari in še nekoliko razširjeni obračun stroškov. Ko bomo na čistem, se bomo o vsem dogovorili, pa bomo to uzakonili' še v statutu. Drugače nikoli ne bomo prišli do takih delovnih enot, kot jih zahtevajo naši ljudje.« »DRAGO IN NEPRIMERNO!« »Administracija v zvezi z delovnimi enotami nam je zapo-* sl ovala kar šest ljudi in tega naše podjetje, ki je manjše od večine delovnih enot ostalih podjetij, finančno enostavno ne zmore,« je poudarila Irma Horvat — Murska Sobota. »Zato in pa zavoljo slabega finančnega položaja, saj smo začeli iz nič, smo delovne enote kmalu po ustanovitvi tudi ukinili. Ce ni materialnih osnov, je res vprašanje, kaj in kako naj bi s samoupravljanjem. Res pa je, da vsak četrti zaposleni sodeluje v organih upravljanja in da na sestankih ljudi obvestimo vnaprej o vsem, tako da samoupravni organi ob odločanju vedo za razpoloženje kolektiva. Ce pa se bo naš finačni položaj popravil, kar bi se moralo zgoditi, potem nihče ne bo nasprotoval delovnim enotam. Takšnih, ki bi obstajale samo na papirju in brez vsakega praktičnega učinka namreč ne maramo. Zato je v sedanjem času za nas neprimerno govoriti o delovnih enotah, ki bi pomenile nujnost, ko pa vemo, da bi to bilo tudi dražje, kot pa prenesemo.« Julij Sabotin: »Za nas, ki iz skupne jugoslovanske sklede ni- O vseh teh in še drugih vprašanjih so z našim novinarjem kramljali: V Kopni: Ivan DE-BERNARDI, predsednik sveta delovne enote osnovne PTT enote; Joža REJEC, predsednica sindikalne podružnice v omenjeni osnovni enoti; Bruno TROBEC, sekretar podjetja za PTT promet, in Miloš KOVAČ, vodja gospodarskega sektorja v tem podjetju. V Murski Soboti: Irma HORVAT, predsednica sindikalnega odbora podjetja za PTT promet; Jurij SABOTIN, direktor podjetja za PTT promet. V Kranju: inženir Marko LAMPRET, predsednik sindikalnega odbora podjetja za PTT promet. smo dobili nič, drugi pa precej ali celo izredno veliko, dokler je bilo to možno, je bil boljši stari sistem, ko smo dobivali tako imenovane negativne tarifne razlike kot povračilo za razliko med številom odhodnih in dohodnih storitev. Predvsem na račun osebnih dohodkov smo v teh letih investirali 350 milijonov S-din. Vendar to ni dovolj, da bi zares lahko ustregli našim strankam. Na leto imamo do 15 tisoč neizvršenih telefonskih pogovorov, ki jih tranzitne centrale ne morejo ali tudi nočejo izvršiti, ker imajo pač dovolj naročil lastnih strank, pri katerih ustvarjajo dohodek, za nas pa bi morali delati zastonj. Vendar obstaja izhod iz težav. Ce bi nekje dobili 150 milijonov din, da bi opravili najnujnejše v zvezi z izvajanjem programa modernizacije in če bomo kmalu dočakali vključitev v jugoslo- vansko telefonsko omrežje, kar nam obetajo, potem se bomo hitro prikopali na zeleno vejo. Pristanemo pa na vsakršne kreditne pogoje. Nerodno je le to, da trenutno ni nikogar, ki bi nam lahko posodil ta sredstva. Vsako PTT podjetje ima svoje potrebe, ostale gospodarske organizacije pa tudi, da bank sploh ne omenjam.« KATERA JE PRAVA POT? V nasprotju s Pomurjem, kjer imajo slabo razvito telefonsko omrežje, je Gorenjska v celoti avtomatizirana. Vsakdo, kdor želi telefonski priključek, kupi samo aparat, vse ostalo pa je brezplačno. Računica namreč kaže, da je za podjetje bolje, če ima čimveč naročnikov, ki seveda plačujejo storitve kakor pa, da bi v centralah imeli proste' priključke. Ce naročnikom lahko nudijo takšne ugodnosti, finančno stanje najbrž ne bi smelo biti vzrok, da kranjsko PTT podjetje nima delovnih enot. Pa jih vseeno nima! Inž. Marko Lampret meni: »Delovne enote smo že imeli. Vendar so bile tako nerodno zastavljene, da je zavoljo tega trpela funkcionalnost naše službe in še nepotrebni stroški so nastajali. Ukinili smo jih, ker smo spoznali, da smo se zaleteli. Nočemo, da bi se to še kdaj ponovilo. Zato razmišljamo, kaj naj bi storili, da bi našli najboljši odgovor na razna vprašanja, med katerimi je prelivanje sredstev najbolj problematično. Sindikat bo organiziral več razgovorov, da bi ljudje povedali, kaj pravzaprav želijo in hočejo. Finančni položaj podjetja namreč ni vzrok, da ne bi mogli imeti delovnih enot, ki bi same ugotavljale in delile dohodek.« MED LJUDMI IN MED NAMI Zgolj teh nekaj primerov kaže, da so razmere, pa tudi razpoloženje hudo različni po posameznih PTT kolektivih. Ce lahko razumemo tiste, ki trdijo, da brez materialnih sredstev tudi ni pravega samoupravljanja, je spet težko verjeti drugim, ki imajo vse ali skoraj vse pogoje, pa vendar samo »razmišljajo«. Zaradi tega nemara razvoj PTT podjetij ni najbolj skladen, zavoljo česar pa je oškodovano predvsem gospodarstvo — PTT kolektivi pa pomenijo sestavni del gospodarstva. Vzroki takšnega stanja pa so vendarle jasni. Premalo besede imajo neposredni proizvajalci. Če pri tem nihče, niti sindikalne organizacije, ni smatral za potrebno, da je treba podpreti predloge PTT delavcev, kako naj bi v prihodnje organizirali delo in poslovanje njihovih podjetij, kako naj bi končno urejali tudi medsebojne odnose, seveda ni nič čudnega, če je odločanje strnjeno v rokah centralnih samoupravnih organov. »Koprske izkušnje« kažejo, da je mogoče najti izhod iz težav tudi v lastni hiši. MILAN GOVEKAR Motiv iz telegrafske centrale v Ljubljani