972 Cigani na obali Milan Kleč gosto ločje se je odprlo, po obali so počasi prihajale ciganke, nekaj jih je sedelo tudi v čolnu, kjer je nekdo zopet raztegnil harmoniko, — vesla so tiho drsela in bih ste izredno mirni, kar pa ne velja za plesalke, ki so se zdrznile in neprijetno jim je bilo -— kakor da morajo vstati, ko so ciganke naenkrat 973 Cigani na obali stekle po pesku, — vendar se niso uspele niti dvigniti, kakor da bi se bale, da jih lahko odnese v nebo, ki pa se je začelo prav takrat spuščati in je bilo kmalu povsem blizu čolna, ki ni obstal, ker so vanj takoj odločno skočile ciganke in ga divje zagnale naprej čez nizko obzorje DIVJI MAK mak se je preselil, možje potisnejo čolne v vodo, ki je temna in tiha in ni zadržala sonca, ki se je ponujalo, zdaj ne bo mogoče več zbežati skozenj in ne pomagajo dosti violine, ki donijo čez mračno vodo, — možje se nemirno ozirajo, poniknili bi z ozko rečico, ki pa se več ne odpre, — prerasel jo je mak, — tudi čolni ne pomagajo, les je kakor edino obzorje, kjer je zdaj samo še obala, — tudi sproščeni mak in veliko prestrašenih mož, ki že bežijo pred podivjano zeleno gmoto ZVEZDE pred nami so nasadi oljk, večer je in kot da bi se ciganka ljubila pod cipreso, — mesec je poln in ker je tudi zemlja polna — to že mora biti noč ljubimcev, čeprav je ciganka sama med oljkami, ki se medtem umaknejo in so vedno bliže prvim zvezdam, ki mogočno utripajo, — ciganka nikakor ni sama, o čemer ni več nobenega dvoma, ko se pojavijo angeli, ki kar nad njo zaigrajo na bele piščali in kažejo čoln, ki lahko zdrsi mimo, — v njem leži samo harmonika, kar potrjuje cigankino ljubezen, ki se dviguje in dviguje nad pokrajino, kjer ni več oljk, ki so že utonile v širokem zvezdnem ozadju BAMBUS mogoče ste preveč hiteli, SE SPREMINJA mogoče ste bili preveč neugnani, bambus je zrasel in se dvignil strmo v nebo, zdaj se sklanja in vam nosi plesalke naravnost pred oči, mogoče ste zares preveč hiteli in ste pozabili, da boste tako izčrpali vodo, ki jo je vedno manj in je kakor podivjana prav zaradi bambusa, ki je zdaj ozek in spremenjen, — mogoče ste zares preveč hiteli, mogoče ste bili zares preveč neugnani, zdaj pa boste morali zopet čakati, zopet sedeti in čakati, da se zemlja umiri 974