223
MARKO DJINOVIĆ
magister pravnih znanosti,  
generalni sekretar Stalne  
arbitraže pri GZS,  
član komisije ICC za arbitražo in ARS
Odločanje o stroških  
in varščini za stroške postopka 
v arbitražah, ki jih financirajo 
tretje osebe
*
Pregledni znanstveni članek 
UDK 341.6:336.152
UDK 346.93:336.152
1. Financiranje stroškov arbitraže s strani tretjih oseb 
Financiranje stroškov arbitraže s strani tretjih oseb (third-party funding in international ar-
bitration – TPF
1
) pomeni, da tretja oseba zagotavlja stranki v sporu finančna sredstva ali 
drugo materialno podporo za uveljavitev zahtevka ali obrambo pred zahtevkom, v zameno 
pa je upravičena do finančne koristi iz odločbe, izdane v arbitražnem postopku, oziroma po-
ravnave, dosežene v arbitražnem postopku. TPF je torej investiranje v tuj zahtevek. Zanj je 
značilno, da financer zagotavlja stranki brezregresno financiranje stroškov arbitražnega po-
stopka v zameno za dogovorjeno premijo v primeru uspeha z zahtevkom, običajno kot delež 
na izkupičku iz postopka. Plačilo financerja je odvisno od uspeha stranke z zahtevkom, zato 
v primeru neuspeha financer ne prejme ničesar. Financer ni stranka arbitražnega postopka, 
zato kot tretja oseba z investicijo pridobi le ekonomski interes na zahtevku (izidu postopka), 
ne pa tudi pravnega.
2
 
*
  Prispevek je bil pripravljen na podlagi magistrske naloge z naslovom Financiranje stroškov arbitraže s strani 
tretjih oseb, ki sem jo avtor pod mentorstvom prof. dr. Aleša Galiča uspešno zagovarjal 17. junija 2016 na Pravni 
fakulteti Univerze v Ljubljani. Prispevek je razširjen in nadgrajen z izsledki aktualnega poročila ICCA–Queen Mary 
iz leta 2018, najnovejšo literaturo, prelomnimi odločitvami v zadevah Essar v. Norscot in Armas et al v. Venezuela ter 
aktualno arbitražno prakso po pravilih ICSID in UNCITRAL. 
1
  V arbitražnem pravu je najpogosteje uporabljen angleški izraz third-party funding in international arbitration, ki ga 
za potrebe tega prispevka prevajam kot »financiranje stroškov arbitraže s strani tretjih oseb«. V nadaljnjem besedilu 
bom za označevanje tega pojava uporabljal kratico TPF kot okrajšavo za third-party funding.
2
  Za analizo in definicijo financiranja stroškov arbitraže s strani tretjih oseb glej Djinović, str. 343–384.
224
VI. 
Drugi prispevki
Motivi za povpraševanje strank po TPF so raznoliki, v glavnem pa so odvisni od tega, ali je 
stranka sposobna oziroma pripravljena nositi finančno breme arbitraže. Uveljavljanje tožbe-
nega zahtevka v arbitražnem postopku je namreč lahko povezano z visokimi stroški, zlasti v 
kompleksnih mednarodnih sporih velike vrednosti. Stranka, ki namerava sprožiti arbitražni 
postopek, mora v obliki predujma deloma ali v celoti založiti (financirati) stroške arbitraže, 
tj. plačilo za arbitražni senat, administrativne stroške arbitražne institucije in morebitne druge 
stroške.
3
 Poleg tega mora stranka računati tudi z lastnimi stroški, med katerimi izstopajo stro-
ški pravnega zastopanja, stroški prič in izvedencev, ki jih imenuje stranka, potni stroški, stroški 
prevajanja idr.
4
 Po nekaterih raziskavah (lastni) stroški strank celo presegajo 80 odstotkov 
vseh stroškov, ki jih imajo stranke z arbitražnim postopkom.
5
 
Iskanje zunanjih virov financiranja stroškov arbitraže je tako pogosto potrebno že zato, da 
je plačilno nesposobni oziroma insolventni stranki sploh omogočena uveljavitev zahtevka 
(dostop do pravice; access to justice). Lahko pa so motivi strank za uporabo TPF povsem pra-
gmatični in usmerjeni v iskanje računovodsko nevtralnejših rešitev za financiranje stroškov 
arbitraže, ki ne vplivajo na likvidnost stranke in ne ovirajo izvajanja njene redne dejavnosti. 
Posamezne (finančno zmožne) stranke se niso pripravljene izpostaviti stroškovnemu tveganju 
neuspeha v arbitražnem postopku in ga želijo deliti s financerjem. TPF torej ne uporabljajo 
samo finančno nezmožne stranke, temveč vse pogosteje tudi solventne stranke zaradi obvla-
dovanja tveganj in ugodnih učinkov na likvidnost.
6
 
Finančna udeležba tretje osebe (financerja) v arbitražnem postopku odpira številna pereča 
vprašanja.
7
 Nemara najpomembnejše med njimi je vpliv TPF na odločitve arbitrov v zvezi 
s stroški arbitražnega postopka, ki ga podrobno obravnavam v tem prispevku. Ta vpliv se 
lahko pokaže v različnih fazah postopka, bodisi ob njegovem zaključku, ko arbitri odločajo 
3
  Primerjaj prvi odstavek 45. člena Ljubljanskih arbitražnih pravil.
4
  Taksonomijo stroškov arbitražnega postopka navaja Waincymer, str. 1237–1258.
5
  Komisija Mednarodne trgovinske zbornice (ICC) za arbitražo in ARS (ICC Commission on Arbitration and 
ADR) je leta 2012 pripravila študijo o razmerju med stroški arbitraže (plačilo za senat in administrativni stroški) 
in stroški strank. V ta namen je analizirala arbitražne odločbe, izdane pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem 
ICC v letih 2003 in 2004. Rezultati so pokazali, da stroški strank predstavljajo kar 82 odstotkov vseh stroškov 
arbitražnega postopka, plačilo za arbitražni senat 16 odstotkov, administrativni stroški pa le dva odstotka celotnih 
stroškov arbitražnega postopka. Glej ICC Arbitration Commission Report on Techniques for Controlling Time and 
Costs in Arbitration.
6
  O motivih za uporabo TPF več Bogart, str. 1–2.
7
  Denimo neobstoj enotne opredelitve TPF, potencialna spornost pojava, pomanjkanje informacij o delovanju 
TPF v praksi in pogodbenih standardov v industriji, nevarnost čezmernega vpliva financerja na strateške odločitve v 
arbitražnem postopku, možni vpliv TPF na nepristranskost in neodvisnost arbitrov ter številna druga.
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
225
o razporeditvi stroškov arbitražnega postopka med stranki,
8
 bodisi na začetku postopka, ko 
morajo arbitri odločiti o zahtevi tožene stranke za odreditev varščine za stroške arbitražnega 
postopka (cautio iudicatum solvi). Kot bom pokazal v nadaljevanju, TPF vnaša dodatno raven 
kompleksnosti v obe navedeni vrsti odločitev arbitrov.
9
V prispevku se ukvarjam z neobičajnimi položaji,
10
 do katerih lahko pride zaradi prisotnosti 
TPF in ki jih morajo arbitri razrešiti pri odločanju o stroških oziroma varščini za stroške arbi-
tražnega postopka. Na začetku analiziram, ali je financirana stranka dejansko utrpela stroške 
arbitražnega postopka glede na to, da jih financira tretja oseba. To je odločilno za presojo, 
ali je financirana stranka, ki je uspela s svojim zahtevkom, od nasprotne stranke upravičena 
zahtevati povrnitev stroškov arbitražnega postopka. Drugo vprašanje je, ali lahko financirana 
stranka, ki je uspela z zahtevkom, od nasprotne stranke kot stroške arbitražnega postopka 
zahteva tudi povrnitev premije za uspeh, ki jo mora plačati financerju na podlagi njunega 
medsebojnega dogovora. Kot tretje me zanima, ali lahko arbitražni senat financerja šteje za 
stranko arbitražnega postopka in izda odločbo, s katero ga neposredno zaveže k povrnitvi 
stroškov nasprotne stranke, ki je uspela v postopku. Na koncu je predmet analize vprašanje, 
kako lahko obstoj TPF vpliva na presojo arbitrov, ali so podani pogoji za odreditev varščine 
za stroške arbitražnega postopka.
11
 
Zaradi nevarnosti, da bi se glede omenjenih vprašanj izoblikovala neenotna praksa, ki bi oma-
jala zaupanje v mednarodno arbitražo, arbitri potrebujejo merila (usmeritve) za konsistentno 
in predvidljivo odločanje v teh občutljivih primerih.
12
 Namen tega prispevka je zato oblikova-
nje smernic (priporočil) za ravnanje arbitrov, podprtih z vodilno arbitražno teorijo in prakso, 
ki se je v zvezi z omenjenimi vprašanji že izoblikovala. 
8
  Razporeditev stroškov (allocation of costs) je v arbitražni teoriji in praksi uveljavljen izraz, s katerim označujemo 
odločitev arbitražnega senata (v arbitražni odločbi ali ločenem sklepu) o tem, katera stranka in v kakšni višini je 
dolžna povrniti nasprotni stranki stroške postopka, vključno s stroški zastopanja in nagradami arbitrov, ter nositi 
lastne stroške. Ta izraz uporabljajo tudi Arbitražna pravila UNCITRAL (spremenjena 2010) v 42. členu. Glej 
Sekolec, str. 102–104. Glej tudi Bühler, str. 253–254. 
9
  Huang, str. 525–537, v kontekstu sodnega odločanja opozarja na razsežnosti pojava TPF s katalogom osnovnih 
vprašanj, ki bi si jih moral zastaviti sodnik, kadar je v postopku soočen s prisotnostjo TPF. Sodnik bi se moral v 
konkretnem primeru seznaniti s TPF, njegovim ekonomskim ozadjem, naravo transakcije, razporeditvijo tveganj 
med stranki, ki se kaže skozi medsebojne pravice in obveznosti udeleženih subjektov, ter nazadnje izpeljati zaključke, 
kakšne učinke ima lahko TPF na postopek in položaj strank. 
10
  Tipologijo položajev (odprtih vprašanj), s katerimi se arbitri zaradi prisotnosti TPF srečujejo pri odločanju v 
zvezi s stroški arbitražnega postopka, povzemam po: Report of the ICCA–Queen Mary Task Force on Third-Party 
Funding in International Arbitration (v nadaljevanju: ICCA–Queen Mary Report (2018)), str. 146. 
11
  Prav tam, str. 163–183.
12
  Glej Park, Rogers, str. 8.
226
VI. 
Drugi prispevki
2. Vpliv TPF na odločanje o stroških arbitražnega postopka 
2.1. Osnovno izhodišče: načelo uspeha strank v postopku 
Če katera od strank zahteva, da arbitražni senat odloči o razporeditvi stroškov arbitražnega 
postopka, morajo arbitri najprej ugotoviti, ali so po pravu sedeža arbitraže (lex arbitri) in spo-
razumu strank pooblaščeni za odločanje o stroških ter na kakšnem izhodišču (načelo uspeha 
strank v postopku). V primeru, da senat namerava neuspešni stranki naložiti plačilo stroškov 
stranke, ki je v postopku uspela, mora odločiti, katere vrste stroškov in v kakšni višini je 
zmagovita stranka upravičena zahtevati (standard razumnosti). Nazadnje mora senat odločiti, 
kolikšen del stroškov je neuspešna stranka dolžna povrniti stranki, ki je v postopku uspela.
13
 
Arbitri uživajo široko diskrecijo pri odločanju o stroških arbitražnega postopka. Arbitražni 
zakoni večinoma zgolj pooblaščajo arbitre, da na zahtevo strank odločijo o razporeditvi stro-
škov arbitražnega postopka, in določajo osnovno izhodišče za njihovo razporeditev.
14
 Sicer pa 
puščajo strankam avtonomijo pri oblikovanju postopka, vključno z vprašanjem razporeditve 
stroškov, arbitrom pa ustrezno polje diskrecije pri odločanju.
15
Tudi večina pravil arbitražnih institucij,
16
 med njimi Arbitražna pravila Stalne arbitraže pri 
GZS (Ljubljanska arbitražna pravila), daje arbitrom dovolj široko diskrecijo, pri čemer pa 
določa nekatera osnovna izhodišča (merila) za razporeditev stroškov, s katerimi je ta diskrecija 
začrtana.
 
Pravila kot osnovno izhodišče največkrat določajo načelo uspeha strank v postopku 
in obenem dopuščajo arbitrom, da od tega načela (v večji ali manjši meri) tudi odstopijo ali ga 
korigirajo, kadar to utemeljujejo okoliščine primera.
17
13
  Več o pristopu arbitrov k odločanju o stroških v ICCA–Queen Mary Report (2018), str. 146–154.
14
  Primerjaj 39. člen Zakona o arbitraži (ZArbit, Uradni list RS, št. 45/08 s spremembami), ki v primeru, da ni 
drugačnega dogovora strank, senat pooblašča, da odloči, katera stranka in v kakšni višini je dolžna povrniti nasprotni 
stranki stroške postopka, vključno s stroški zastopanja in nagradami arbitrov, ter nositi lastne stroške. Pri tem pušča 
senatu diskrecijo (prosto presojo), da odloči ob upoštevanju okoliščin primera in izida postopka (načelo uspeha strank 
v postopku). Glej tudi 61. člen angleškega zakona o arbitraži (Arbitration Act) iz leta 1996 (dostopno na https://
www.legislation.gov.uk/ukpga/1996/23/contents (22. 10. 2018)).
15
  Glej tudi Bühler, str. 253–254, ki ugotavlja, da senati praviloma rutinsko odločajo o stroških, ne da bi podrobneje 
analizirali pravo sedeža arbitraže (lex arbitri). Meni, da je na tem področju »malo prava in veliko diskrecije«. Prav tako 
v arbitraži ni primerno (niti običajno), da bi senati uporabljali pravila o stroških, ki veljajo v nacionalnih ureditvah 
civilnega pravdnega postopka. Ta so za potrebe arbitražnega postopka preveč zapletena, toga in strankam iz različnih 
okolij pogosto tudi tuja.
16
  Med njimi so pravila arbitražnega inštituta pri Stockholmski trgovinski zbornici – SCC (2017), pravila 
arbitražnega inštituta pri Finski gospodarski zbornici (2013), pravila Nemškega arbitražnega inštituta – DIS (2018), 
pravila Londonskega mednarodnega arbitražnega sodišča – LCIA (2014).
17
  Denimo z načelom dobre vere in poštenja. Glej peti odstavek 45. člena in 46. člen v povezavi z drugim odstavkom 
21. člena Ljubljanskih arbitražnih pravil.
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
227
Pristop arbitrov, ki pri razporeditvi stroškov v izhodišču upošteva načelo uspeha strank v po-
stopku (costs follow the event
18
), je široko sprejet.
19
 Gre za prevladujočo prakso v mednarodni 
arbitraži.
20
 Vodilni komentatorji ga zato prištevajo celo med temeljna načela mednarodnega 
trgovinskega prava,
21
 kar nemara potrjuje tudi njegova uvrstitev v Načela ALI/UNIDROIT 
za transnacionalne civilne postopke iz leta 2004. Zato je mogoče utemeljeno pričakovati, da 
se načelo uspeha kot osnovno izhodišče sklada s pričakovanji večine strank (uporabnikov) v 
mednarodni arbitraži.
22
 Temu sledita tudi slovenski ZArbit v 39. členu in Ljubljanska arbitra-
žna pravila v 45. in 46. členu.
23
Načelo uspeha strank v postopku v bistvu pomeni, da mora stranka, ki je v postopku izgubila, 
zmagoviti stranki povrniti stroške, ki jih je ta imela zaradi arbitražnega postopka. Njegov 
smisel je v vzpostavitvi prejšnjega stanja (ekonomskega ravnotežja). V mednarodni arbitraži 
obstaja dokaj enotno stališče o tem, da načelo uspeha v postopku učinkovito odvrača stranke 
18
  Načelo costs follow the event je utemeljila prelomna sodba angleškega sodišča iz leta 1860 v zadevi Harold v. Smith 
(1860) 5 H. & N. 381, 385. Smisel načela je, da uspešna stranka (zaradi stroškov postopka) ne sme biti na slabšem 
zato, ker se je za zaščito svojih pravic obrnila na pristojni forum. Pri tem ne gre niti za bonus uspešni stranki niti 
za kazen neuspešni stranki, temveč za pravično izravnavo. Povzeto po ICC Commission on Arbitration and ADR 
Report on Decisions on Costs in International Arbitration, str. 16.
19
  Kljub široki sprejetosti pa načelo uspeha v postopku ni univerzalno. V nekaterih jurisdikcijah (predvsem v ZDA, 
Indoneziji, na Japonskem in Filipinih) je uveljavljeno pravilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške, vključno s stroški 
pravnega zastopanja, imenovano tudi ameriško pravilo (the American rule). Več Gotanda, str. 12–13. 
20
  Glej Born, str. 3096. Glej tudi Lew, Mistelis, Kröll, str. 324–325.
21
  Glej Gotanda, str. 216–220. 
22
  Primerjaj ALI/UNIDROIT Principles of Transnational Civil Procedure (2004), načelo 25.1: »The winning party 
ordinarily should be awarded all or a substantial portion of its reasonable costs. “Costs” include court filing fees, 
fees paid to officials such as court stenographers, expenses such as expert-witness fees, and lawyers’ fees.« Glej tudi 
ICC Commission on Arbitration and ADR, Report on Decisions on Costs in International Arbitration, str. 4–5, 
iz katerega izhaja, da so arbitražni senati merilo uspeha strank v postopku uporabili kot izhodišče pri odločitvah o 
razporeditvi stroškov arbitražnega postopka v večini arbitraž pred ICC, ICDR/AAA, SCC, PCA, LCIA in kar v 91 
odstotkih arbitraž pred HKIAC oziroma 90 odstotkih pred SIAC. 
23
  Stalna arbitraža pri GZS je leta 2014 analizirala vzorec 40 arbitražnih odločb, izdanih med letoma 2006 in 2013. 
Povprečna vrednost spornega predmeta analiziranih arbitražnih odločb je 2.507.635,39 evra (vrednosti so se gibale 
od 3.338,34 do 44.960.750,56 evra). Domače arbitraže zajemajo (obe stranki s sedežem v Sloveniji) 52,5 odstotka, 
mednarodne arbitraže pa 47,5 odstotka (vsaj ena stranka s sedežem zunaj Slovenije). Stranke so prihajale iz 
11 različnih držav (iz Slovenije 63, iz Madžarske 1, iz Hrvaške 4, iz Nemčije 4, iz Švice 1, iz Makedonije 2, iz Avstrije 
4, iz Norveške 1, iz Bosne in Hercegovine 1, iz Velike Britanije 1 in iz Črne gore 1). Arbitražni senati so pri odločanju 
o razporeditvi stroškov arbitražnega postopka: (a) v 29 primerih upoštevali načelo uspeha v postopku (72,5 odstotka); 
(b) v dveh primerih izhajali iz vnaprejšnjega dogovora strank v arbitražnem sporazumu (5 odstotkov); (c) v enem 
primeru odločili, da morata stranki stroške arbitraže nositi v enakem deležu, vsaka od njiju pa trpi lastne stroške 
(2,5 odstotka); (d) v osmih primerih v arbitražno odločbo povzeli poravnavo, v kateri so se stranke same dogovorile 
o razporeditvi stroškov (20 odstotkov). Iz analize izhaja, da je v praksi Stalne arbitraže pri GZS načelo uspeha strank 
v postopku daleč prevladujoče merilo, ki ga arbitražni senati uporabljajo kot izhodišče za odločanje o razporeditvi 
stroškov arbitražnega postopka. Senati so to merilo uporabili v 72,5 odstotka vseh analiziranih primerov. 
228
VI. 
Drugi prispevki
od vlaganja neutemeljenih, špekulativnih in pretiranih zahtevkov ter nedobrovernega pravda-
nja na splošno. Takšen pristop k razporeditvi stroškov naj bi na tožnike načeloma deloval tudi 
kot pozitivna spodbuda k večji previdnosti pri oceni višine zahtevkov in uveljavljanju zgolj 
kvalitetnih zahtevkov.
24
2.2. Ali so financirani stranki dejansko nastali stroški arbitražnega postopka
Prvo vprašanje je, ali je financirana stranka, ki je uspela v postopku, od nasprotne stranke 
upravičena zahtevati povrnitev stroškov arbitražnega postopka glede na to, da je te stroške 
financirala tretja oseba. Drugače povedano, ali so financirani stranki stroški dejansko nastali?
25
Ozko gledanje in poenostavljanje problematike nas lahko pripelje do zaključka, da financira-
na stranka a priori ni upravičena do povrnitve stroškov arbitražnega postopka, saj teh stroškov 
ni sama plačala. Vendar pa bi bil takšen (preuranjen) sklep v večini primerov napačen in 
nepravičen do financirane stranke. Arbitri bodo zato morali preučiti pogodbo o financiranju 
stroškov arbitraže (pogodba o TFP)
26
 v delu, ki ureja finančne pogoje, zlasti določbe, ki urejajo 
plačilo financerja v primeru uspeha stranke z zahtevkom.
27
 Kot je bilo uvodoma pojasnjeno, je 
TPF odplačni posel, pri katerem je financer v primeru uspeha financirane stranke v postopku 
upravičen do premije za uspeh, ki je običajno določena v odstotku od prisojenega zneska ali 
kot večkratnik vloženih sredstev oziroma kar je več. Tovrstna določila v pogodbi med finan-
cerjem in financirano stranko so v praksi tipična in veljajo za standard v industriji TPF.
28
 
S tem vprašanjem se je ukvarjala tudi Komisija ICC za arbitražo in ARS, ki ugotavlja, da 
je v primerih, ko tožniku stroške arbitražnega postopka financira tretja oseba, ta običajno 
poplačana iz koristi, ki jo je tožnik dosegel v arbitražnem postopku. Uspešni tožnik bo tako 
dejansko utrpel stroške (arbitražnega postopka), saj jih bo moral na podlagi pogodbe o TPF 
financerju povrniti.
29
 Z vidika stroškov arbitražnega postopka zato TPF za uspešnega tožnika 
24
  Tako Gotanda, str. 35, sklicujoč se na empirično študijo Hughesa, Snyderja, str. 244. 
25
  ICCA–Queen Mary Report (2018), str. 155.
26
  Pogodba o financiranju stroškov arbitraže se v angleško govorečem krogu označuje kot »Litigation Finance 
Contract« ali »Litigation Finance Agreement« (LFA). O teh pogodbah obširneje Steinitz, Field, str. 711–772. 
27
  V tem duhu je treba razumeti tudi 35. člen novih pravil SIAC za investicijske arbitraže iz leta 2017, ki TPF 
izrecno omenja kot okoliščino, ki jo arbitražni senat lahko upošteva, ko odloča o razporeditvi stroškov arbitražnega 
postopka: »The Tribunal may take into account any third-party funding arrangements in ordering in its Award that 
all or a part of the legal or other costs of a Party be paid by another Party.« 
28
  Glej točko 2.5 Kodeksa ravnanja združenja financerjev Anglije in Walesa (Code of Conduct for Litigation 
Funders, The Association of Litigation Funders of England & Wales), sprejetega leta 2011 (rev. 2018).
29
  Glej tudi Scherer, Goldsmith, Fléchet, str. 662.
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
229
tipično ne bo finančno nevtralna operacija.
30
 Arbitražni senat bo seveda moral ugotoviti, da so 
stroški, ki jih financirana stranka vtožuje, dejansko nastali, bili plačani (za račun financirane 
stranke) in so razumni (reasonable).
31
 Mnenje komisije je mogoče razumeti v smislu, da ne gre 
za vprašanje pravice, temveč tehnike. 
Tudi arbitražni senati so se v praksi že srečali z vprašanjem, ali ima uspešna financirana stran-
ka pravico zahtevati povrnitev stroškov arbitražnega postopka od nasprotne stranke. Do zdaj 
je javno znanih vsaj pet takih primerov, pri čemer komentatorji opažajo, da je v vseh mogoče 
zaslediti precejšnjo konsistentnost odločanja senatov. Kot vodilni primer se pogosto navaja 
arbitraža ICSID v zadevi Ioannis Kardassopoulos v. Georgia.
32
 Potem ko je tožnik (investi-
tor) uspel s svojim zahtevkom, je tožena stranka (država gostiteljica) nasprotovala tožnikovi 
zahtevi za povrnitev stroškov arbitražnega postopka z argumentom, da je tožnikove stroške 
financirala podružnica nemške zavarovalnice Allianz Litigation Funding. Arbitražni senat, ki 
mu je predsedoval Yives Fortier, je zavrnil ugovor tožene stranke z obrazložitvijo, da »senatu 
ni poznano nobeno načelo, na podlagi katerega bi bilo potrebno financiranje stroškov arbitra-
že upoštevati pri odločitvi, ali lahko tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov«. Z dobesedno 
enakim argumentom so pozneje ICSID-ovi tribunali priznali pravico financirane stranke do 
povrnitve stroškov še v dveh drugih primerih, in sicer v zadevi RSM Production Corporation 
v. Grenada
33
 ter ATA Construction, Industrial and Trading Company v. Hashemite Kingdom of 
Jordan.
34
 Posebno zanimiv (in nenavaden) je prvi od omenjenih primerov, RSM Production 
Corporation v. Grenada, saj je bila v njem financirana tožena stranka (država). Šlo je za to, da 
v razveljavitvenem postopku neuspešni tožnik (predlagatelj) ni plačal zahtevanih predujmov 
in je ICSID postopek ustavil. Predlagatelj je trdil, da mu ni treba povrniti stroškov, ki jih je 
imela tožena stranka z razveljavitvenim postopkom, saj tožena stranka teh stroškov ni utrpela 
zaradi tega, ker jih je financirala tretja oseba. Razveljavitveni odbor je iz že omenjenih razlo-
gov zavrnil tožnikove argumente.
35
 
Ustrezno širino razumevanja je pokazal tudi arbiter v eni od starejših arbitraž ICC,
36
 v kateri 
je obiter dictum obravnaval (hipotetično) pravico financirane tožene stranke do povrnitve stro-
škov. Kot pojasnjuje, bi bila tožena stranka, če bi v sporu uspela, upravičena od tožeče stranke 
30
  Pogoj za povrnitev stroškov arbitražnega postopka je, da jih je stranka tudi dejansko (ekonomsko) utrpela. Glej 
ICC Commission on Arbitration and ADR, Report on Decisions on Costs in International Arbitration, str. 16.
31
  Prav tam, str. 17.
32
  ICSID Case No. ARB/05/18.
33
  ICSID Case No. ARB/05/14.
34
  ICSID Case No. ARB/08/2.
35
  Primere povzemam po Honlet, str. 702–703.
36
  ICC Case No. 7006, Final Award of 1992. Primer povzemam po ICCA–Queen Mary Report (2018), str. 152.
230
VI. 
Drugi prispevki
zahtevati povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki jih je financirala tretja oseba (zavaroval-
nica). Po mnenju arbitra to, da je namesto stranke plačala stroške pravnega zastopanja tretja 
oseba na podlagi predhodnega dogovora, ne zanika dejstva, da je njihovo plačilo še vedno pri-
marna obveznost stranke, ki je pravnega zastopnika pooblastila za zastopanje. Tožena stranka 
bi namreč v primeru uspeha morala financerju povrniti njegov finančni vložek.
Konsistentno (a contrario) pa je tribunal Stockholmskega arbitražnega inštituta v zadevi Qua-
sar de Valores SICAN S.A. v. the Russian Federation odrekel financiranemu tožniku pravico do 
povrnitve stroškov arbitražnega postopka. V tem primeru je Menatep Ltd, nekdanji večinski 
delničar Yukosa, financiral zahtevke razlastninjenih delničarjev v investicijski arbitraži proti 
Ruski federaciji brez (iztožljive) pravice do povrnitve stroškov financiranja in nagrade v pri-
meru uspeha. V koncizni, vendar prepričljivi obrazložitvi je senat pod predsednikovanjem 
Charlesa N. Browerja utemeljil, da »običajni argumenti, ki uspešni financirani stranki omo-
gočajo povrnitev stroškov, v tem primeru ne pridejo v poštev, saj financiranje tipično pred-
postavlja financerjevo iztožljivo pravico do premije [za prevzeto tveganje] v primeru uspeha. 
V tem primeru takšna iztožljiva obveznost na strani financirane stranke ne obstaja [...].« 
Tožnik ni uspel niti z argumentom, da bi financer Menatep teoretično lahko uspešno iztožil 
financirano stranko zaradi neupravičene obogatitve v njenem domicilu v Španiji.
37
 Zaključek, 
da financirana stranka stroškov arbitražnega postopka dejansko ni utrpela, je tako teoretično 
možen le v izjemnih primerih, denimo pri tako imenovanem pro bono financiranju stroškov 
arbitražnega postopka, ko financer krije stroške iz dobrodelnega ali podobnega (moralnega, 
darilnega) vzgiba in v zameno ne pričakuje povrnitve teh stroškov niti ni do njih upravičen.
38
Glede na navedeno je mogoče prepričljivo zastopati dvoje priporočil (smernic) za arbitre:
1. Dejstvo, da je stranki financirala stroške arbitražnega postopka tretja oseba, samo po sebi 
ni zadosten razlog, da bi arbitri pri odločanju o razporeditvi stroškov odstopili od uporabe 
načela uspeha v postopku in financirani stranki, ki je v postopku uspela, odrekli pravico do 
povrnitve stroškov. 
2. Kadar tretja oseba financira stroške arbitražnega postopka, tipično obstaja obveznost fi-
nancirane stranke, da v primeru uspeha v postopku povrne financerju njegov vložek. Ob-
stoj tovrstne obveznosti bi sam po sebi moral zadoščati za sklep arbitražnega senata, da je 
financirana stranka dejansko utrpela te stroške arbitražnega postopka.
39
37
  SCC Arbitration, Award dated 20 July 2012, točka 223.
38
  Glej tudi Chan, str. 300–301. Avtorica navaja še en takšen primer »dobrih samaritanov« (Good Samaritans), 
kot ga pomenljivo poimenuje. Gre za investicijsko arbitražo Philip Morris Brand Sàrl (Switzerland), Philip Morris 
Products S.A. (Switzerland) and Abal Hermanos S.A. (Uruguay) v. Oriental Republic of Uruguay (ICSID Case No. 
ARB/10/7), v kateri je Bloomberg Foundation v okviru svoje kampanje »Campaign for Tobacco-free Kids« pro bono 
financiral stroške obrambe Urugvaja proti tožbi tobačne multinacionalke. 
39
  ICCA–Queen Mary Report (2018), str. 155.
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
231
2.3.  Ali financerjevo premijo za uspeh lahko štejemo med stroške  
arbitražnega postopka
Vse pogosteje se arbitražni senati srečujejo z vprašanjem, ali je financerjevo premijo za uspeh 
mogoče šteti med razumne stroške, ki jih je financirana stranka imela zaradi arbitražnega po-
stopka. Zanima nas torej, ali lahko financirana stranka, ki je uspela v postopku, od nasprotne 
stranke kot stroške arbitražnega postopka terja tudi povrnitev premije za uspeh, ki jo mora 
plačati financerju na podlagi njune medsebojne pogodbe.
40
Pri omenjenem vprašanju gre za dvoplastni problem. Prvič, gre za vprašanje kvalifikacije
41
 
stroškov arbitražnega postopka. In drugič, odpira se vprašanje razumnih meja, v katerih lahko 
uspešna financirana stranka zahteva povrnitev stroškov, ki so ji nastali zaradi arbitražnega 
postopka (standard razumnosti, angl. reasonableness
42
).
Komisija ICC za arbitražo in ARS ugotavlja, da pogodbe o financiranju stroškov arbitraže v 
primeru uspeha stranke v postopku poleg obveznosti povrnitve financerjevega vložka (plača-
nih stroškov arbitražnega postopka) običajno predvidevajo tudi obveznost plačila premije za 
uspeh v zameno za prevzeto tveganje; premija predstavlja ceno kapitala. Komisija pavšalno 
zaključuje, da je v teh primerih »verjetno«, da lahko financirana stranka, ki je uspela v postop-
ku, v določenih okoliščinah zahteva od nasprotne stranke povrnitev cene kapitala v obliki 
stroška arbitražnega postopka. Kot primer navaja obresti za namensko bančno posojilo, ki ga 
stranka najame za plačilo stroškov arbitražnega postopka. Po mnenju komisije se morajo v 
teh primerih arbitri prepričati o tem, da je financirani stranki strošek (kapitala) nastal zaradi 
uveljavljanja zahtevka v arbitraži, da ga je stranka dejansko utrpela in da je razumen.
43
 
Pristop Komisije ICC za arbitražo in ARS se zdi nekoliko preveč liberalen. Sam se bolj za-
vzemam za pristop, ki odgovor na uvodoma zastavljeno vprašanje poišče skozi vzporednice s 
tako imenovanimi contingency fee dogovori,
44
 ki jih štejemo za TPF v širšem pomenu besede. 
40
  Prav tam, str. 156.
41
  Glej denimo Savola, str. 281–288, ki odvetniške, zavarovalniške in druge premije za uspeh uvršča med 
»kontroverzne« vrste stroškov. 
42
  Več o standardu razumnosti Bühler, str. 271. Glej tudi Wehrli, str. 253. Zahteva po razumnosti je namenjena 
omejevanju pretiranih zahtevkov strank glede stroškov in se presoja iz objektivnega gledišča. Wehrli objektivni 
preizkus razumnosti pojmuje kot preizkus, katere stroške je razumna stranka pripravljena utrpeti za uveljavitev 
zahtevka oziroma obrambo v arbitraži. Po drugi strani pa pojasnjuje, da se je v okviru preizkusa razumnosti treba 
vprašati tudi, kaj bi v očeh nasprotne stranke bili razumni stroški, ki bi jih njen nasprotnik bil pripravljen utrpeti v 
ta namen.
43
  ICC Commission on Arbitration and ADR, Report on Decisions on Costs in International Arbitration, str. 17.
44
  S contingency fee dogovorom se odvetnik zaveže na lastne stroške in riziko zastopati stranko v arbitraži, stranka 
pa se zaveže odvetniku odstopiti delež (odstotek) od zneska, ki ga senat prisodi stranki oziroma ga stranka pridobi v 
primeru poravnave. Če stranka v postopku ne uspe (ne pridobi nobene koristi iz arbitražne odločbe ali poravnave), 
odvetnik ne prejme ničesar. Glej Wehrli, str. 252–254.
232
VI. 
Drugi prispevki
Do nedavne odmevne odločitve v zadevi Essar v. Norscot
45
 arbitražna in sodna praksa o tem, 
ali je financerjevo premijo za uspeh mogoče šteti med razumne stroške, ki jih je financirana 
stranka imela zaradi arbitražnega postopka, nista bili znani. Znana pa je tozadevna praksa 
v zvezi s contingency fee dogovori, ki po mojem mnenju (ne glede na primer Essar) še vedno 
predstavlja ustrezno podlago za oblikovanje smernic za odločanje arbitrov v tovrstnih položa-
jih. Najpogosteje se citira zadeva Siag & Vecchi v. Arab Republic of Egypt,
46
 v kateri je tribunal 
ICSID tožnikoma priznal pravico do povrnitve razumnih stroškov pravnega zastopanja v vre-
dnosti 6.000.000 ameriških dolarjev. Tožnika sta zaradi finančnih težav s pravnim zastopni-
kom King & Spalding sklenila contingency fee dogovor, na podlagi katerega je bila odvetniška 
družba (financer) upravičena do plačila le v primeru uspeha tožnikov v postopku. V postopku 
uspešna tožnika sta od tožene stranke zahtevala povrnitev stroškov pravnega zastopanja, izra-
čunanih na podlagi običajnih urnih postavk omenjene odvetniške družbe. Arbitražni senat je 
tožnikoma stroške pravnega zastopanja priznal kot razumne. Štel je, da sta tožnika upravičena 
do povrnitve stroškov pravnega zastopanja v ocenjeni vrednosti časa, ki ga je pravni zastopnik 
vložil v primer, saj sta bila v primeru uspeha pogodbeno zavezana plačati pravnemu zastopni-
ku te stroške.
47
 V odklonilnem ločenem mnenju arbiter Francisco Orrego Vicuña opozarja, 
da čeprav contingency fee dogovor sam po sebi ni nič nenavadnega, vseeno predpostavlja, da 
tožnik sprejme določeno tveganje, ki pa ga ni primerno v celoti prevaliti na toženca, zlasti če 
upoštevamo višino zneskov v konkretnem primeru. Poudariti je treba, da se v tem primeru 
senat ni neposredno ukvarjal z vprašanjem, ali je mogoče zahtevati povrnitev financerjeve pre-
mije za uspeh, temveč se je omejil le na vprašanje razumnosti vtoževanih stroškov pravnega 
zastopanja. Nekateri komentatorji zato menijo, da je senat v tej zadevi implicitno sprejel tezo 
o nevtralnosti TPF pri odločitvah senatov o razporeditvi stroškov arbitražnega postopka.
48
 
Drugo, popolnoma neuhojeno pot pa je ubral arbiter posameznik, Sir Philip Otton, ki je v eni 
od arbitraž ICC s sedežem v Londonu
49
 propadlemu tožencu (Essar Oilfields Services Ltd) na-
ložil vračilo pretežnega dela premije za uspeh v znesku 1.940.000 britanskih funtov,
50
 ki jo je 
v postopku uspešni tožnik (Norscot Rig Management Pvt Ltd) moral plačati financerju (Woods-
ford Litigation Funding) na podlagi pogodbe o financiranju stroškov arbitraže. Arbiter je štel, 
45
  Essar Oilfields Services Ltd v. Norscot Rig Management Pvt Ltd, Queen’s Bench Division (Commercial Court) 15 
September 2016, [2016] EWHC 2361 (Comm). Izčrpno analizo odločbe poda Živković, str. 35–50.
46
  ICSID Case No. ARB/05/15.
47
  Prav tam, točka 604. 
48
  Tako Honlet, str. 703–704. Primerjaj tudi Williams, Walton, str. 434.
49
  Arbitražna odločba ICC No. 15790/VRO z dne 17. 12. 2015 in njena razlaga z dne 3. 3. 2016 sta postali znani v 
postopku izpodbijanja arbitražne odločbe pred sodiščem Anglije in Walesa v zadevi Essar v. Norscot.
50
  To je trikratnik stroškov arbitražnega postopka v vrednosti približno 647.000 britanskih funtov, ki jih je financer 
plačal za tožnika (financirano stranko).
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
233
da pojem »drugi stroški« (other costs) iz točke c prvega odstavka 59. člena angleškega zakona o 
arbitraži iz leta 1996 (lex arbitri) poleg stroškov pravnega zastopanja obsega tudi kakršnekoli 
druge razumne stroške strank, vključno s financerjevo premijo za uspeh. Po besedah arbitra 
je bilo odločilnega pomena toženčevo fravdulozno ravnanje pred in med arbitražnim postop-
kom. Essar je sistematično finančno izčrpaval tožnika in ga naposled pahnil v brezizhoden 
položaj, v katerem mu za zaščito svojih pravic ni preostalo drugega, kot da si pod tržnimi 
pogoji zagotovi financiranje stroškov arbitraže s pomočjo TPF. Arbiter je na podlagi izve-
denskega mnenja ocenil, da premija za uspeh, ki je v konkretnem primeru znašala trikratnik 
plačanih stroškov oziroma 35 odstotkov od prisojenega zneska, odraža običajne tržne pogoje. 
Essar je arbitražno odločbo pozneje izpodbijal pred pritožbenim sodiščem Anglije in Walesa, 
vendar brez uspeha. Sodišče je v celoti pritrdilo arbitru z utemeljitvijo, da je bila odločitev 
arbitra znotraj poverjenih mu pooblastil (diskrecije), ki jih ima pri vsebinskem napolnjevanju 
pojma »drugi stroški« iz točke c prvega odstavka 59. člena angleškega zakona o arbitraži.
51
 
Zanimivo (in za naše okolje nedoumljivo) je, da se je sodišče vsebinsko ukvarjalo tudi z raz-
lago te določbe v angleškem zakonu o arbitraži, čeprav mu tega ne bi bilo treba storiti, saj je 
zahtevo za razveljavitev arbitražne odločbe zavrnilo že iz razloga, ker ni ugotovilo zatrjevane 
»bistvene nepravilnosti« (serious irregularity) po točki b drugega odstavka 68. člena angleškega 
zakona o arbitraži. Sodišče je arbitru pritrdilo tudi pri vsebini, rekoč, da jezikovna, logična in 
sistematična razlaga pripeljejo do sklepa, da lahko pojmovno odprti institut »drugih stroškov« 
obsega tudi stroške financiranja arbitraže, ki stranki nastanejo zaradi uveljavitve zahtevka ali 
obrambe pred zahtevkom. Nazadnje je sodišče odločitev arbitra preizkusilo tudi z vidika na-
čela pravičnosti. Po besedah sodišča bi bilo »skrajno nenavadno in neposrečeno«, če arbiter po 
določbi točke c prvega odstavka 59. člena zakona o arbitraži ne bi imel možnosti med »druge 
stroške« uvrstiti tudi stroške financiranja arbitraže v primerih, ko je te stroške tako očitno in 
neposredno povzročila stranka, ki je v sporu izgubila.
52
Kljub precejšnji odmevnosti primeru Essar v. Norscot vendarle ne gre pripisovati prelomnega 
pomena.
53
 V tem primeru je namreč arbiter svojo odločitev sprejel na podlagi zelo specifične-
ga (ekscesnega) dejanskega stanja in sinhronega učinkovanja določb točke c prvega odstavka 
59. člena angleškega zakona o arbitraži ter prvega odstavka 31. člena arbitražnih pravil ICC 
iz leta 1998,
54
 ki so se uporabljala v predmetni arbitraži. Kot že omenjeno, Komisija ICC za 
arbitražo in ARS izrecno dopušča tolmačenje pravil ICC na način, da je financerjevo premijo 
za uspeh mogoče šteti med stroške arbitražnega postopka. Vendar pa to ne pomeni, da bi 
51
  Glej točke 41–47 odločbe Essar v. Norscot, [2016] EWHC 2361 (Comm).
52
  Prav tam, točke 56 in 68–72.
53
  Sullivan, str. 8–12. 
54
  Določba se glasi: »The costs of the arbitration shall include […] and the reasonable legal and other costs incurred 
by the parties for the arbitration.« (Poudaril avtor.)
234
VI. 
Drugi prispevki
arbitri ob uporabi kakega drugega lex arbitri oziroma arbitražnih pravil prišli do enakega za-
ključka, saj bi bili lahko bistveno bolj omejeni v svoji kreativnosti pri razlagi pojma »stroškov 
arbitražnega postopka«. Ne glede na vezanost zadeve Essar na angleški lex arbitri pa lahko po-
meni močno spodbudo za financirane stranke, da v primeru uspeha v postopku od nasprotne 
stranke terjajo povrnitev financerjeve premije za uspeh. Menim, da odločitve, kot je Essar, v 
mednarodni arbitraži nikakor ne smejo postati pravilo, temveč morajo ostati izjema, pridržana 
za ekscesne primere. V nasprotnem primeru lahko pride do absurdnih odločitev o stroških 
onkraj standarda razumnosti, pri katerih financirana stranka ne nosi nikakršnega tveganja; 
če spor izgubi, stroške plača financer, če spor dobi, ji mora nasprotna stranka povrniti poleg 
stroškov še financerjevo premijo za uspeh. 
Po večinskem stališču morajo stroški nastati zaradi arbitražnega postopka. Če torej zmagovita 
stranka želi uspešno zahtevati povrnitev stroškov, mora obstajati tesna povezava med nastali-
mi stroški in uveljavljanjem zahtevka oziroma obrambo v arbitraži.
55
 Strinjam se s stališčem, 
da stroškov, ki stranki nastanejo zaradi osebnih okoliščin, ni mogoče šteti za razumne. Wehrli 
pojasnjuje, da contingency fee dogovore stranke sklepajo iz osebnih razlogov, ki so lahko v 
pomanjkanju finančnih sredstev ali želji (odločitvi), da omejijo svoje tveganje in ga delijo z 
odvetnikom ali financerjem (»Prozessfinanzier«). Ker so vzgibi za takšne transakcije osebne 
narave, premije za uspeh izpadejo iz definicije razumnih stroškov. To pomeni, prvič, da lahko 
financirana stranka, ki je uspela v postopku, od nasprotne stranke zahteva povrnitev premije 
za uspeh odvetnika (contingency fee) le do višine sicer razumnih stroškov pravnega zastopanja 
v konkretnem primeru.
56
 In drugič, povrnitve premije za uspeh financerja kot take ni mogoče 
zahtevati, je pa mogoče zahtevati (razumne) stroške arbitražnega postopka, ki jih je financer 
plačal za stranko.
57
 Bistveno je, da oboje pripelje do enakovrednega rezultata za stranke, tako 
z vidika postopkovne pravičnosti kot pripadajočih ekonomskih učinkov. Videti je jasno ana-
logijo s prej obravnavano odločbo v zadevi Siag & Vecchi v. Arab Republic of Egypt. 
Glede na vse navedeno zastopam naslednja priporočila za arbitre:
1. Premija za uspeh, ki jo mora financirana stranka v primeru uspeha z zahtevkom plačati 
financerju, je kompromis, ki ga financirana stranka sprejme zato, da financer nase prevzame 
tveganja, povezana s plačilom stroškov arbitražnega postopka. Ta obljuba premije ni pove-
zana z arbitražnim postopkom kot takim in je osebne narave. 
55
  Bühler, str. 271. Primerjaj tudi določbo 46. člena Ljubljanskih arbitražnih pravil: »Če se stranke niso drugače 
sporazumele, senat na zahtevo katere koli stranke […] odloči o povrnitvi razumnih stroškov, ki so jih stranke imele 
zaradi postopka, vključno s stroški pravnega zastopanja.« (Poudaril avtor.)
56
  Prim. tudi Meredith, Aspinall, str. 22.
57
  Wehrli, str. 253–254.
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
235
2. Zato načeloma ni primerno, da bi arbitražni senati financiranim strankam prisojali premije 
za uspeh, saj premija ni strošek arbitražnega postopka, ki bi bil neposredno povezan z uve-
ljavljanjem zahtevka oziroma obrambe v arbitraži.
58
3. Po drugi strani pa lahko financirana stranka, ki je uspela v postopku, zahteva povrnitev 
razumnih stroškov arbitražnega postopka, vključno s stroški pravnega zastopanja,
59
 ki jih 
je financer plačal zanjo. V ta namen mora financirana stranka že na začetku postopka sua 
sponte razkriti kakršenkoli dogovor TPF, da lahko nasprotna stranka oceni potencialna 
tveganja, ki jim je izpostavljena.
2.4.  Ali lahko arbitri naložijo plačilo stroškov arbitražnega postopka 
neposredno financerju 
Verjetno najbolj kontroverzno je vprašanje, ali lahko arbitražni senat ob upoštevanju načela 
uspeha v postopku izda odločbo, s katero financerju (tretji osebi) neposredno naloži povrnitev 
stroškov nasprotne stranke, ki je uspela v postopku.«
60
 Gre za dilemo, ali lahko arbitražna od-
ločba v delu, ki se nanaša na razporeditev stroškov arbitražnega postopka, učinkuje v razmerju 
do oseb, ki se niso prostovoljno podredile pristojnosti arbitraže in niso stranke postopka. 
Poudariti je treba, da odmevne odločitve sodišč Anglije in Walesa v zadevah Arkin,
61
 Excali-
bur
62
 in Legg
63
 – te so v civilnih sodnih postopkih vzpostavile (omejeno) odgovornost finan-
cerja za povrnitev sodnih stroškov nasprotne stranke, ki je v postopku uspela zoper financira-
no stranko – ne morejo biti uporabljene kot zgled za implementacijo enakovrednega modela 
58
  Povzeto po ICCA–QMUL Task Force on TPF in International Arbitration Subcommittee on Security for 
Costs and Costs (2015), str. 3 in 9–10. Primerjaj stališče v aktualnem ICCA–Queen Mary Report (2018), str. 146. 
59
  Glej izvleček iz odločbe Stalne arbitraže pri GZS v zadevi SA 5.6 5/2012 (1. 7. 2013), stranke: Madžarska, 
Slovenija, pcto. 806.385,51 evra s pp. Senat je zavzel stališče, da pri odločanju o razumnosti priglašenih stroškov 
zastopanja ni vezan na odvetniško tarifo, ki velja v sedežu arbitraže (Madžarska), in da omenjeno tarifo lahko senat 
uporabi le kot pomožni kriterij za odločanje o razumnosti stroškov. Izvleček iz odločbe je objavljen v: Slovenska 
arbitražna praksa, letnik IV, številka 1, 2015, str. 28–42. V mednarodni arbitraži je to stališče široko sprejeto. Glej 
Bühler, str. 272; Meredith, Aspinall, str. 24, ki se sklicujeta na odločbo ICC Case No. 8786 of 1997.
60
  ICCA–Queen Mary Report (2018), str. 156–160.
61
  Arkin v. Borchard Lines Ltd and others [2005] EWCA Civ 655. Sodišče je odločilo, da je profesionalni financer, 
ki financira del tožnikovih sodnih stroškov – s čimer je tožniku omogočen dostop do pravice in če zoper financiranje 
ni morebitnih drugih zadržkov –, potencialno odgovoren za povrnitev sodnih stroškov nasprotne stranke, in sicer do 
višine finančnih sredstev, ki jih je vložil v financiranje postopka.
62
  Excalibur Ventures LLC v. Texas Keystone Inc and Ors (Rev 2) [2014] EWHC 3436 Comm.
63
  Legg and Others v. Sterte Garage Ltd and Another [2016] EWCA Civ 97. Sodišče je po tem, ko je toženec 
propadel v postopku in postal insolventen, naložilo plačilo stroškov postopka zavarovalnici, ki je v pravdi sprva 
aktivno sodelovala na strani toženca, odločilno vplivala na strategijo pravdanja in procesne odločitve ter v lastnem 
(ekonomskem) interesu financirala toženčevo obrambo, pozneje pa se je iz postopka umaknila. 
236
VI. 
Drugi prispevki
v mednarodno arbitražo. Koncept odgovornosti financerja, ki so ga v omenjenih primerih 
izoblikovala sodišča, je specifična angleška iznajdba in je utemeljen na izrecnem pooblastilu, 
vsebovanem v Senior Courts Act 1981, ki sodiščem daje polno diskrecijo, da odločijo, kdo in 
v kakšnem obsegu nosi stroške sodnega postopka.
64
 V nasprotju s sodišči pa arbitražni senati 
takega pooblastila nimajo niti ga po mojem mnenju ne bi smeli imeti, če želimo ohraniti 
konsenzualno naravo arbitraže.
Trenutno ni znan noben primer, da bi arbitri naložili financerju povrnitev stroškov nasprotne 
stranke, ki je uspela v postopku. To je logično, saj je pristojnost arbitražnega senata utemeljena 
na arbitražnem sporazumu med strankami, ki učinkuje inter partes, kar Born označuje kot 
temelj mednarodne arbitraže.
65
 Gre za univerzalno sprejeto načelo,
66
 ki je dosledno izpeljano 
v skoraj vseh arbitražnih zakonih,
67
 arbitražnih pravilih UNCITRAL (rev. 2010)
68
 in pravi-
lih vodilnih institucionalnih arbitraž.
69
 Več kot očitno je, da niti nacionalne zakonodaje niti 
arbitražna pravila ne dopuščajo možnosti, da bi senat naložil vračilo stroškov arbitražnega 
postopka osebi, ki ni stranka arbitražnega postopka. Senat lahko razporedi stroške le med 
stranke arbitražnega postopka (tj. med tožečo in toženo stranko oziroma stranko, ki se even-
tualno pridruži
70
 postopku), nima pa pooblastila, da bi naložil vračilo stroškov uspešne stranke 
tretji osebi.
71
 Med tretje osebe spada tudi financer.
72
 
64
  Senior Courts Act, tretji odstavek 51. člena: »The court shall have full power to determine by whom and to what 
extent the costs are to be paid.« Dostopno na: https://www.legislation.gov.uk/ukpga/1981/54/section/51 (22. 10. 
2018).
65
  Born, str. 1405–1406; Lew, Mistelis, Kröll, str. 3; Blackaby, Partasides in dr., str. 14–15.
66
  Primerjaj tudi drugi odstavek 2. člena Newyorške konvencije o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb iz 
leta 1958 (Uradni list SFRJ, MP , št. 11/81). Ta določba sicer ureja pisno obliko arbitražnega sporazuma, vendar je iz 
nje jasno razvidno, da gre za sporazum med strankama (by the parties).
67
  Denimo angleški zakon o arbitraži v prvem odstavku 61. člena: »The tribunal may make an award allocating the 
costs of the arbitration as between the parties, subject to any agreement of the parties.« V enakem duhu tudi ZArbit 
v prvem odstavku 39. člena.
68
  Glej drugi odstavek 42. člena Arbitražnih pravil UNCITRAL (rev. 2010): »Arbitražni senat v končni arbitražni 
odločbi ali, če to šteje za primerno, v drugi arbitražni odločbi določi znesek, ki ga mora stranka plačati drugi stranki 
kot posledico odločitve o razporeditvi stroškov.«
69
  Med njimi drugi odstavek 37. člena pravil ICC (2012), šesti odstavek 49. člena pravil SCC (2017) in drugi 
odstavek 28. člena pravil LCIA (2014).
70
  Institut pridružitve stranke postopku (joinder), ki ga urejajo vsa moderna arbitražna pravila (tudi Ljubljanska 
arbitražna pravila v 12. členu), omogoča, da se postopku kot stranka pridruži ena ali več tretjih oseb, pod pogojem, da 
te osebe zavezuje isti arbitražni sporazum. Več o pridružitvi stranke postopku Lahne, Rižnik, str. 13–15. Pripominjam, 
da v primeru TPF financerja ne zavezuje arbitražni sporazum med strankama v sporu in financer ni podal soglasja za 
sodelovanje v arbitražnem postopku. Zato financerja proti njegovi volji ni mogoče pridružiti kot stranko v arbitražni 
postopek.
71
  Glej Živković, Galagan, str. 175.
72
  ICC Commission on Arbitration and ADR, Report on Decisions on Costs in International Arbitration, str. 17.
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
237
Pripomniti je treba, da v mednarodni arbitraži sicer obstajajo različne teorije, po katerih se 
arbitražni sporazum potencialno lahko razširi tudi na osebe, ki niso stranke arbitražnega 
sporazuma, vendar se v arbitražni in sodni praksi te teorije razlagajo izjemno restriktivno. 
Gre denimo za doktrine o subrogaciji, pravnem nasledstvu, agenturi, garancijskih razmerjih, 
skupini podjetij, alter ego, estoppel ipd.
73
 Vendar upoštevajoč naravo transakcije TPF hitro 
ugotovimo, da za financerja omenjene doktrine praviloma ne bodo prišle v poštev.
74
 Financer 
namreč tipično ni udeležen v osnovnem pravnem razmerju, iz katerega izvira spor med stran-
kama in katerega del je tudi arbitražni sporazum. To velja tako za fazo pogajanj in stipulacije 
kot za izpolnitveno fazo. Prav tako financer iz osnovnega pravnega razmerja (med strankama 
v sporu) ni upravičen do nobenih koristi. Levy in Bonnan poudarjata, da se stranka tipično 
obrne na financerja takrat, ko spor že nastane, in da so financerjev interes izključno koristi 
iz arbitražnega postopka, ne pa udeležba pri koristih iz temeljnega poslovnega razmerja med 
strankama, ki sta v sporu. Nadaljujeta, da tudi vpliv financerja na strankine procesne odločitve 
sam po sebi ne zadošča za sklep, da je financer postal stranka postopka, saj njegov interes 
ostaja ekonomski. V zaključku se sprašujeta, v čem bi bil potemtakem smisel razlikovanja med 
klasičnim financerjem in zavarovalnico ter odvetnikom, ki deluje na podlagi contingency fee 
dogovora. Vsi trije so aktivno udeleženi v postopku na strani financirane stranke, skupen pa 
jim je tudi ekonomski interes glede izida postopka.
75
 
Ideje, da bi arbitri morali imeti možnost naložiti financerju povrnitev stroškov nasprotne 
stranke, napaja strah pred tem, da si stranka v primeru uspeha v postopku ne bo uspela povr-
niti stroškov od financirane stranke, financerja pa tudi ne bo mogla terjati zanje. Zagovorniki 
teh stališč poudarjajo, da nikomur ne bi smelo biti omogočeno, da financira arbitražo in v pri-
meru uspeha od tega profitira, po drugi strani pa v primeru neuspeha ne nosi tveganja plačila 
stroškov nasprotne stranke. Nekateri od njih to slikovito označujejo kot »sprejemanje stanja 
hazarderjeve nirvane«.
76
 Menim, da ta trditev zgreši bistvo TPF v več pogledih. Prvič, ne upo-
števa, da financer že v osnovi prevzame tveganje, da bo v primeru neuspeha izgubil svoj celotni 
vložek v stroške arbitražnega postopka, ki jih je financiral za stranko. Financerjeva aktivnost 
tako po naravi stvari ni brez tveganja. Drugič, ne upošteva, da se stranke v mednarodni arbi-
traži proti tveganju plačila adversarnih stroškov pogosto (tudi na zahtevo financerjev) ščitijo 
s tako imenovanimi after the event (ATE) zavarovalnimi policami.
77
 Poleg tega pa tudi insti-
73
  O tem obširno Born, str. 1409–1484.
74
  Glej Scherer, Goldsmith, Fléchet, str. 662; Mechantaf, str. 371–379.
75
  Levy, Bonnan, str. 82–84.
76
  Tako Chan, str. 318–319, ki se pri tem sklicuje na ločeno mnenje Gavina Griffitha v ICSID-ovi arbitraži RSM 
Production Corporation v. Saint Lucia (ICSID Case No. ARB/12/10).
77
  Zavarovanje ATE si stranka (zavarovanec) priskrbi po nastanku spora in jo ščiti pred tveganjem, da bo morala v 
primeru neuspeha povrniti nasprotni stranki stroške postopka. V primeru uspeha stranke v postopku je zavarovalnica 
238
VI. 
Drugi prispevki
tucionalni financerji (proti dodatni premiji) prevzamejo odgovornost za eventualno plačilo 
stroškov nasprotne stranke. Kot vidimo, argumenti teh komentatorjev temeljijo na napačnih 
predpostavkah, da TPF sam po sebi predpostavlja plačilno nezmožnost financirane stranke 
in da je financiranju stroškov arbitraže inherentna nevarnost zlorabe procesnih pravic skozi 
obvladovanje postopka iz ozadja.
78
 Tudi če bi predpostavka o plačilni nezmožnosti financira-
ne stranke teoretično držala, to ne spremeni dejstva, da gre za običajno poslovno tveganje, s 
katerim morajo stranke računati v trenutku sklenitve pogodbe (arbitražnega sporazuma), in 
lahko v končni fazi pomeni tudi, da si v postopku uspešna stranka ne bo povrnila stroškov 
arbitražnega postopka.
79
 Zagovorniki teh idej se zatekajo k raznim pravnim konstrukcijam, 
s katerimi želijo utemeljiti svoja stališča. Chanova denimo ponuja tudi svoje smernice, ki naj 
bi jih stranke sporazumno sprejele kot nekakšna »dopolnilna arbitražna pravila«, na podlagi 
katerih bi lahko senat naložil povrnitev stroškov nasprotne stranke neposredno financerju.
80
 
Jurisdikcijo senata nad financerjem pa utemeljujejo kar skozi točko b splošnega standarda šte-
vilka 6 v Smernicah IBA o navzkrižju interesov v mednarodni arbitraži iz leta 2014. Chanova 
sicer priznava, da je naložitev stroškov zmagovite nasprotne stranke neposredno financerju 
lahko sporna glede na konsenzualno naravo arbitraže. Obenem pa pojasnjuje, sklicujoč se na 
točko b splošnega standarda številka 6 smernic IBA, da pomemben del deležnikov v medna-
rodni arbitraži podpira idejo, da si lahko financer in financirana stranka »delita identiteto«.
81
 
To po njenem mnenju zadošča za financerjevo obveznost, da mora uspešni nasprotni stranki 
povrniti stroške in da lahko senat k temu neposredno zaveže financerja.
82 
S tem stališčem se ni 
mogoče strinjati. Menim, da je namen točke b splošnega standarda številka 6 smernic IBA to, 
da se za potrebe presoje eventualnega navzkrižja interesov pri arbitrih, ki bi lahko privedli do 
dvoma o njihovi nepristranskosti in neodvisnosti, »šteje, da ima financer identiteto stranke«. 
Z drugimi besedami to pomeni, da če pri arbitru obstaja navzkrižje interesov v razmerju do 
financerja, je to po posledicah de facto izenačeno s položajem, ko bi bil arbiter v navzkrižju 
interesov v razmerju do financirane stranke v postopku, kar ga – odvisno od narave razmerja – 
utegne diskvalificirati. Nikakor pa ni ne namen ne pričakovani oziroma realni domet smernic 
upravičena do dogovorjene premije. Plačilo premije je torej odloženo do konca arbitražnega postopka in se aktivira 
samo v primeru uspeha financirane stranke. Več o tem Clanchy, str. 56–67.
78
  Chan, str. 320. 
79
  Senati ta preizkus uporabljajo tudi pri odločanju o varščini za stroške arbitražnega postopka (cautio iudicatum 
solvi).
80
  Glej Chan, str. 285–288, zlasti smernice št. 1 in 20–23.
81
  Glej splošni standard številka 6 (točka b) Smernic IBA o navzkrižju interesov v mednarodni arbitraži iz leta 2014 
(IBA Guidelines on Conflicts of Interest in International Arbitration): »If one of the parties is a legal entity, any 
legal or physical person having a controlling influence on the legal entity, or a direct economic interest in, or a duty 
to indemnify a party for, the award to be rendered in the arbitration, may be considered to bear the identity of such 
party.« Glej tudi pojasnilo k njemu, str. 13–15.
82
  Chan, str. 319.
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
239
IBA v širitvi jurisdikcije arbitražnih senatov na tretje osebe, ki jih ne veže arbitražni sporazum 
in niso stranke postopka. Sprašujem se, kako bi lahko stranki z medsebojnim sporazumom (o 
upoštevanju smernic) določili financerja (tretjo osebo) za stranko postopka in s tem zaobšli 
konsenzualno naravo arbitraže. V breme tretjega? Na to vprašanje omenjeni komentatorji ne 
dajo prepričljivega odgovora. Jasno pa je, da financerji na pridružitev v postopek in pridobitev 
statusa stranke ne bi pristali, saj je to v nasprotju s konceptom TPF, katerega namen se izjalovi 
v trenutku, ko prestopi mejo ekonomskega interesa. 
Glede na navedeno menim, da mora obveznost povrnitve adversarnih stroškov ostati v raz-
merju med strankama arbitražnega postopka in se je ne sme širiti na tretje osebe. Ocenjujem 
tudi, da je malo verjetno, da bi arbitražni senati v praksi financerju naložili vračilo stroškov v 
postopku uspešne nasprotne stranke. S tem bi zagotovo tvegali neizvršljivost odločbe. Kljub 
temu pa ta razprava ni odveč in je potrebna že iz previdnosti, saj se pojavljajo težnje po (ne 
dovolj pretehtanih) konceptualnih posegih v temelje mednarodne arbitraže. Zato je potreben 
opomnik, da arbitražni senat v principu nima pristojnosti, da bi izdal odločbo, s katero bi fi-
nancerja neposredno zavezal k povrnitvi stroškov nasprotne stranke, ki je uspela v postopku
.83
 
3. Vpliv TPF na odločanje o varščini za stroške arbitražnega postopka
3.1. Izhodišča, podlage in merila za odločanje
Načelo uspeha strank v postopku lahko izgubi svoj pomen, kadar (financirana) tožeča stranka 
z zahtevkom propade in obstaja resna nevarnost, da si tožena stranka ne bo mogla povrniti 
stroškov arbitražnega postopka. V ta namen je praksa razvila institut varščine za stroške arbi-
tražnega postopka (cautio iudicatum solvi, security for costs), s katerim si lahko tožena stranka 
v izjemnih primerih zavaruje izpolnitev terjatve na plačilo stroškov v primeru, da v postopku 
uspe.
 
Namen tega začasnega ukrepa je zavarovanje izpolnitve končne arbitražne odločbe v 
delu, ki se nanaša na odločitev o stroških arbitražnega postopka.
84
 
V izhodišču je pomembno, od kod arbitražni senat črpa pooblastilo za izdajo takega začasne-
ga ukrepa. Odgovor je odvisen od prava sedeža arbitraže (lex arbitri) in arbitražnih pravil, za 
katera sta se stranki dogovorili. V primerih, ko lex arbitri
85
 in arbitražna pravila
86
 vsebujejo 
83
  Tako tudi ICCA–Queen Mary Report (2018), str. 145 in 160–163.
84
  O institutu varščine za stroške arbitražnega postopka temeljno Sandrock, str. 17–37. V slovenski teoriji glej 
Kerševan, str. 112–114.
85
  Glej denimo angleški zakon o arbitraži, tretji odstavek 38. člena: »The tribunal may order a claimant to provide 
security for the costs of the arbitration.«
86
  Glej točko c drugega odstavka 26. člena Arbitražnih pravil UNCITRAL (rev. 2010) in drugi odstavek 25. člena 
pravil LCIA (2014). 
240
VI. 
Drugi prispevki
izrecno pooblastilo, je povsem jasno, da ima arbitražni senat to pristojnost. Tipični primer so 
anglosaške pravne ureditve. Večina arbitražnih zakonov
87
 in arbitražnih pravil
88
 pa takšnega 
izrecnega pooblastila ne vsebuje, temveč ureja le splošno pooblastilo senatu, da lahko sprejme 
začasni ukrep, ki ga šteje za potrebnega glede na predmet spora. V teh primerih je široko spre-
jeto stališče, da odprto pooblastilo senatu za izdajo začasnih ukrepov obsega tudi pooblastilo 
za odreditev varščine za stroške arbitražnega postopka.
89
 Nekateri komentatorji pa menijo, da 
arbitražni senat (specialnega ali splošnega) pooblastila v zakonu oziroma arbitražnih pravilih 
niti ne potrebuje, saj odreditev varščine za stroške arbitražnega postopka spada med tako 
imenovana inherentna pooblastila (inherent powers) arbitrov.
90
 
Praksa kaže, da arbitražni senati varščino za stroške arbitražnega postopka odrejajo le v iz-
jemnih primerih
91
 in z veliko mero preudarnosti. Neizpolnitev naloženega ji ukrepa ima na-
mreč lahko za tožečo stranko hude posledice, tudi ustavitev arbitražnega postopka. Obstaja 
resna nevarnost, da bi bila s tem nepravično onemogočena uveljavitev sicer utemeljenega 
zahtevka finančno šibke tožeče stranke. Po drugi strani pa je varščina za stroške arbitražnega 
postopka eden najučinkovitejših začasnih ukrepov, ki jih lahko izda arbitražni senat, saj za 
njegovo izvršitev ni potrebna asistenca državnega sodišča. Ta začasni ukrep sam po sebi sili 
tožečo stranko k njegovi izvršitvi pod grožnjo procesnih posledic.
92
 
87
  Glej prvi odstavek 20. člena ZArbit in prvi odstavek 183. člena švicarskega zakona o mednarodnem zasebnem 
pravu. Glej Private International Law Statute of 18 December 1987 (neuradni angleški prevod 12. poglavja 
švicarskega zakona o mednarodnem zasebnem pravu). Dostopen na: <http://www.arbitration-ch.org/pages/en/
arbitration-in-switzerland/index.html> (22. 10. 2018).
88
  Glej prvi odstavek 28. člena pravil ICC (2012). Glej tudi prvi odstavek 37. člena Ljubljanskih arbitražnih pravil: 
»Senat lahko na zahtevo stranke sprejme vsak začasni ukrep, ki ga šteje za potrebnega.«
89
  Tako denimo Born, str. 2495. Primerjaj tudi točko c drugega odstavka 17. člena Vzorčnega zakona UNCITRAL 
o mednarodni trgovinski arbitraži iz leta 1986 (rev. 2006). Tako stališče je pred kratkim zavzel tudi senat Stalne 
arbitraže pri GZS v odločitvi o toženčevi zahtevi za odreditev varščine za stroške arbitražnega postopka v zadevi 
SA 5.6 6/2017, stranki Slovenija in Avstrija, pcto. 2.144.573,89 evra s pp (sklep z dne 6. 11. 2018). Senat utemeljuje, 
da »[…] Ljubljanska arbitražna pravila (v nadaljevanju: LAP) v 38. členu urejajo začasne ukrepe, v skladu s katerim 
lahko arbitražni senat na zahtevo stranke sprejme vsak začasni ukrep, ki ga šteje za potrebnega. Po sprejetih stališčih 
v mednarodni arbitražni praksi, kot pravilno povzema toženec, med začasne ukrepe, ki jih lahko izda arbitražni 
senat, spada tudi možnost odreditve varščine za stroške. Omeniti velja, da LAP opušča omejitev, da mora biti izbrani 
ukrep potreben glede na predmet spora, zato je dvomov v možnost izdaje začasnega ukrepa odreditve varščine zaradi 
morebitne takšne omejitve še manj kot po splošni ureditvi v ZArbit. Senat torej sprejema stališče, da v skladu z Zarbit 
in LAP lahko odloči o odreditvi varščine za stroške v okviru splošne pristojnosti izdaje začasnih ukrepov.« (Poudaril avtor.)
90
  Smiselno povzeto po ICCA–Queen Mary Report (2018), str. 163–170. Primerjaj tudi Ude, str. 184–185, ki 
sicer v okviru obravnave klasičnega instituta tožniške varščine v civilni pravdi (cautio auctoris) zavzame stališče, da 
morebitna prepoved tega instituta v arbitražnem postopku ne spada med tista procesna pravila, ki se uvrščajo v pojem 
»procesni javni red«.
91
  Glej Kirtley, Wietrzykowski, str. 19.
92
  Glej CIArb International Arbitration Practice Guidelines, str. 3. Smernice predstavljajo izbor najboljših praks v 
mednarodni arbitraži za odločanje arbitrov o varščini za stroške arbitražnega postopka.
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
241
Tudi če arbitražni zakoni in pravila večinoma molčijo o postopku in merilih za odločanje 
o varščini za stroške arbitražnega postopka,
93
 se v mednarodni arbitraži (kot dobra praksa) 
običajno uporablja štiristopenjski proces odločanja: 
1. če je zahteva za odločanje o začasnem ukrepu podana na začetku arbitražnega postopka, 
senat najprej ugotovi svojo pristojnost za odločanje v sporu;
94
2. če ugotovi, da je za odločanje v sporu pristojen (oziroma če je to storil že predhodno), mora 
v nadaljevanju ugotoviti, ali je (po arbitražnem sporazumu, pravilih postopka ter lex arbitri) 
pooblaščen za odločanje o zahtevi za odreditev varščine za stroške arbitražnega postopka;
3. če oceni, da je pooblaščen za odločanje, mora v okviru svoje diskrecije določiti postopek, v 
katerem obema strankama omogoči, da se izjavita;
4. nato arbitražni senat odloči o utemeljenosti zahteve za odreditev varščine za stroške po-
stopka.
95
Ko odloča o zahtevi za odreditev varščine, arbitražni senat najprej (brez prejudica za uteme-
ljenost zahtevka) oceni, ali je verjetno izkazana potencialna prihodnja pravica predlagatelja, 
da v primeru uspeha v postopku od nasprotne stranke zahteva povrnitev stroškov arbitražnega 
postopka (fumus boni iuris). V nadaljevanju senat opravi preizkus, ali obstaja resna nevarnost, 
da predlagatelj ne bo mogel uspešno izvršiti morebitne odločbe o stroških v njegovo korist, 
ker tožnik nima zadostnih denarnih sredstev oziroma premoženja, na katerega bi predlagatelj 
lahko posegel z izvršbo (periculum in mora). Senat odredi varščino za stroške postopka le, če 
tožena stranka te bistvene spremembe okoliščin v tožnikovem finančnem stanju ni mogla 
razumno predvideti že ob sklenitvi arbitražnega sporazuma (ne gre za običajno poslovno 
tveganje) in je izdaja začasnega ukrepa sorazmerna. Sorazmernost ukrepa pomeni, da z njim 
ne bi bila nepravično onemogočena uveljavitev zahtevka finančno šibke tožeče stranke.
96
 Zah-
teva po sorazmernosti ima namen preprečiti tudi ekstremne primere, ko bi na primer tože-
93
  Merila in postopek odločanja celovito obravnava Waincymer, str. 636–654.
94
  Pri predhodni ugotovitvi pristojnosti gre za priporočilo dobre prakse in ne za obvezni pogoj za odločanje 
senata o varščini za stroške arbitražnega postopka. V praksi je namreč relevantno vprašanje, ali sme senat odločati 
o odreditvi varščine, če je bil podan ugovor nepristojnosti arbitražnega senata. Običajno bo toženec tisti, ki bo 
ugovarjal nepristojnost in obenem zahteval odreditev varščine. Splošno sprejeto je, da lahko senat odloča o stroških 
arbitražnega postopka tudi, če na koncu odloči, da ni pristojen za odločanje v sporu. Zato tudi ni videti ovir, da senat 
odredi varščino za stroške arbitražnega postopka v primeru visečega ugovora nepristojnosti. Glej odločitev tribunala 
po švicarskih arbitražnih pravilih »Order No.1 of 19 December 2008«, točki 5.2.10 in 5.2.11, objavljeno v: Berger, 
str. 53. Primerjaj tudi prvi odstavek 39. člena ZArbit, po katerem pridemo do enakega zaključka, saj lahko arbitražni 
senat o stroških odloči ne le s končno arbitražno odločbo, temveč tudi s sklepom, s katerim se postopek konča; torej 
vključno s sklepom o ustavitvi postopka, kadar se arbitražni senat izreče za nepristojnega.
95
  Povzeto po CIArb International Arbitration Practice Guidelines, str. 4–6.
96
  Prav tam, str. 4–15. Za pregled arbitražne prakse glej prav tam, str. 24–27.
242
VI. 
Drugi prispevki
nec s svojim ravnanjem bistveno prispeval k insolventnosti tožnika, nato pa bi s fravdulozno 
zahtevo za varščino želel onemogočiti arbitražni postopek.
97
 Pri odločanju senat upošteva vse 
relevantne okoliščine primera, med katere, kot bomo videli v nadaljevanju, spada tudi vsebina 
pogodbe o financiranju stroškov arbitraže. Predlagatelj začasnega ukrepa nosi dokazno breme 
glede dejstev, na katera opira zahtevo.
Temeljna premisa odločanja je tehtanje med interesom tožeče stranke, da uveljavi svoj zah-
tevek pred arbitražo (dostop do pravice), in interesom tožene stranke, da v primeru uspeha 
od tožeče stranke dobi povrnjene stroške arbitražnega postopka. To tehtanje lepo ponazarja 
primer ICSID EuroGas Inc. and Belmont Resources Inc. v. Slovak Republic, v katerem arbitražni 
senat izrecno poudari, da »ni značilnost sistema ICSID, da bi tožniku omogočal uveljavitev 
zahtevka zgolj ob pogoju, da izkaže zadostna finančna sredstva, s katerimi bi lahko zagotovil 
izvršitev eventualne odločbe za povrnitev stroškov nasprotne stranke«. Senat poudarja tudi, 
da morajo biti za odstop od tega načela izkazane izjemne okoliščine.
98
Na kakšne načine lahko prisotnost TPF potencialno zaplete proces odločanja o varščini za 
stroške arbitražnega postopka, bo predmet preučevanja v nadaljevanju.
3.2. Ali uporaba TPF predpostavlja slab finančni položaj stranke
V praksi obstaja nevarnost, da bi se arbitri zato, ker ena od strank uporablja TPF, zatekali k 
bližnjicam in bi se pri oceni slabega finančnega položaja financirane stranke odločilno oprli 
na dejstvo obstoja TPF. Takšen zaključek senata bi bil preuranjen in bi privedel do nepravične 
odločitve. Sklepanje na slab finančni položaj tožeče stranke zgolj na podlagi obstoja TPF 
temelji na napačni predpostavki, da TPF uporabljajo le insolventne stranke. Praksa namreč 
kaže, da TPF zaradi obvladovanja tveganj in ugodnih učinkov na likvidnost vse pogosteje 
uporabljajo finančno dobro stoječe stranke. Zato je pomembno, da se arbitri seznanijo z vse-
bino pogodbe o financiranju stroškov arbitraže, zlasti v delu, ki ureja izjave o ključnih dejstvih 
in jamstva financirane stranke. Arbitri bi pri presoji finančnega položaja stranke morali upo-
števati to dejstvo in pretehtati vse relevantne okoliščine primera.
Tak pristop je ubral tudi senat v zadevi Guaracachi America Inc. And Rurelec PLC v. The Plu-
rinational State of Bolivia, ki je potekala pred Stalnim arbitražnim sodiščem v Haagu po ar-
bitražnih pravilih UNCITRAL.
99
 V tem primeru toženi stranki ni uspelo prepričati senata 
z argumentom, da že obstoj zunanjega financiranja tožnikovih stroškov zadošča za sklep, da 
97
  Lew, Mistelis, Kröll, str. 601–602.
98
  ICSID Case No. ARB/14/14, Procedural Order No.3 – Decision on the Parties’ Requests for Provisional 
Measures (23. 6. 2015), str. 31, točka 120.
99
  UNCITRAL, PCA Case No. 2011-17.
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
243
tožnik v primeru neuspeha v postopku toženi stranki ne bo zmožen povrniti stroškov arbitra-
žnega postopka. Tožena stranka je trdila tudi, da pri tem ni pomembno, ali je financer zavezan 
tožniku kriti morebitne adversarne stroške, ki bi jih ta v primeru neuspeha v postopku moral 
plačati toženi stranki. Na podlagi ocene finančnih poročil in analize tožnikovega poslovanja 
je senat ocenil, da tožena stranka ni izkazala slabega finančnega položaja tožnika. Senat je pri 
zavrnitvi zahteve za odreditev varščine upošteval tudi to, da je tožnik v arbitražnem postopku 
pravočasno poravnal vse predujme za kritje stroškov.
100
Priporočljivo je, da arbitražni senat pri ugotavljanju finančnega položaja tožeče stranke izhaja 
iz njenih splošnih finančnih kazalnikov, kot so letna poročila in drugi finančni izkazi. Pogod-
ba o financiranju stroškov arbitraže se lahko šteje za indikator finančnega položaja financirane 
stranke skupaj s preostalimi finančnimi izkazi, vendar sama po sebi ni nujno zadostna indika-
cija, da je tožeča stranka v slabem finančnem položaju.
101
 
3.3. Ali TPF vpliva na odločanje o varščini za stroške arbitražnega postopka
Tožena stranka, ki zahteva varščino za stroške arbitražnega postopka, bo praviloma morala 
dokazati, da se je tožnikov finančni položaj po sklenitvi arbitražnega sporazuma bistveno po-
slabšal in da tega ni mogla razumno predvideti. Postavlja se torej vprašanje, ali je lahko obstoj 
TPF taka okoliščina. Pogost argument predlagateljev varščine je, da če lahko tožeča stranka 
v arbitraži uveljavlja svoj zahtevek zgolj zato, ker prejema zunanje financiranje stroškov po-
stopka, je edino pravično, da tožena stranka pridobi varščino za stroške arbitražnega postopka 
za primer, da tožnik propade z zahtevkom. Predstavnik financerjev, Smith, meni, da takšna 
argumentacija nasprotuje bistvu arbitražnega sporazuma, saj v času njegove sklenitve vsaka 
od strank sprejme običajno poslovno tveganje, da nasprotna stranka zaradi slabega finančnega 
položaja v prihodnosti morda ne bo sposobna plačati stroškov arbitražnega postopka oziroma 
drugi stranki zagotoviti varščine za stroške arbitražnega postopka. To tveganje lahko stranka 
predvidi in tudi dokaj zanesljivo ovrednoti. Pridobitev zunanjega vira financiranja stroškov 
arbitražnega postopka po njegovem mnenju tega dejstva ne spremeni.
102
 
S Smithom se je načeloma mogoče strinjati, vendar ne brezpogojno, saj se ne ukvarja z bistve-
nim pomenom, ki ga imajo lahko za odločitev senata določila pogodbe o financiranju stroškov 
arbitraže. Obstajajo namreč izjemni primeri, ki z vidika sorazmernosti zahtevajo drugačno 
obravnavo. Kot eden izmed njih se navaja (gospodarska) arbitraža ICC iz leta 2012, v kateri 
100
  Primer povzemam po Honlet, str. 704.
101
  ICCA–QMUL Task Force on TPF in International Arbitration Subcommittee on Security for Costs and Costs 
(2015), str. 16–17.
102
  Shannon, Bench-Nieuwveld, str. 28–29.
244
VI. 
Drugi prispevki
je bila zahteva za odreditev varščine za stroške arbitražnega postopka uperjena zoper nepla-
čevitega tožnika, ki si je na podlagi pogodbe o TPF zagotovil financiranje stroškov arbitraže. 
Pogodba o financiranju je bila del spisovne dokumentacije, saj jo je tožnik sam razkril toženi 
stranki in arbitražnemu senatu. Senat je najprej ugotovil, da je tožnik holding s sedežem na 
Cipru, za katerega ne obstajajo realne možnosti, da bi lahko toženi stranki v primeru uspe-
ha povrnil stroške arbitražnega postopka.
103
 Odločilni pa so bili zaključki senata na podlagi 
analize pogodbe o financiranju stroškov arbitraže. Iz pogodbe je namreč izhajalo, da financer 
v razmerju do financirane stranke ne krije tveganja eventualne obveznosti plačila stroškov 
nasprotne stranke. Poleg tega je bila financerjeva možnost odstopa od pogodbe tako široko 
formulirana, da bi financer lahko odstopil od pogodbe ob vsakem času in tožniku onemogočil 
nadaljevanje postopka. Senat je situacijo slikovito primerjal s »prebiranjem češenj«, ki je ne-
pravično do toženca, saj tožnik spričo svoje neplačevitosti ne nosi nikakršnega ekonomskega 
tveganja. Zaradi uporabe TPF lahko namreč tožnik sodeluje v arbitraži, kot da bi bil solven-
ten, v primeru, da propade v postopku in ni sposoben plačati adversarnih stroškov, pa jih po 
pogodbi ni dolžan plačati niti financer. Senat je vse te okoliščine upošteval pri svoji odločitvi, 
s katero je ugodil zahtevi za izdajo začasnega ukrepa.
104
 Vidimo, da je senat zaradi prisotnosti 
TPF odstopil od uveljavljenega preizkusa, po katerem mora predlagatelj izkazati bistveno 
spremembo okoliščin v tožnikovem finančnem položaju, ki jih v času sklenitve arbitražnega 
sporazuma razumno ni bilo mogoče predvideti (material change of circumstances test). Če bi 
uporabil ta preizkus, bi verjetno moral zahtevo za varščino zavrniti s podobnimi argumenti, 
103
  Za odreditev varščine običajno ne bo zadoščalo, da je tožnik »poštni nabiralnik« ali holding s sedežem v kaki 
offshore državi. Tako se je denimo v arbitraži ICC št. 15951/FM s sedežem v Švici toženec, ki je sklenil pogodbo 
s slamnatim podjetjem s Karibov, v predlogu za varščino neuspešno skliceval na to dejstvo. Po mnenju arbitra 
posameznika je ob sklenitvi pogodbe prevzel tveganje, da si v primeru spora ne bo povrnil stroškov postopka. Glej 
odločitev »Ordonnance de procédure No. 2 du 29 mai 2009«, točka 2.3, v: Berger, str. 75. Podobno je bil neuspešen 
tudi toženec v ad hoc arbitraži, prav tako s sedežem v Švici, ki je svojo zahtevo za varščino oprl na to, da je tožnik 
pred desetimi leti (!) svoj sedež iz Švice prenesel v Kneževino Monako. Ni namreč uspel dokazati, da je prenos 
sedeža v neposredni zvezi s konkretnim arbitražnim postopkom oziroma da je tožnik prenesel sedež zato, da bi se v 
prihodnosti izognil uspešni izvršitvi morebitne arbitražne odločbe v korist toženca. Senat je tudi pojasnil, da prenos 
sedeža stranke v državo, ki ni članica Newyorške konvencije o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb, sam po 
sebi ni zadosten razlog za odreditev varščine. Ker senat v spremembi sedeža tožnika ni zaznal elementa slabe vere, 
je zahtevo za varščino zavrnil. Glej odločitev »Decision of 17 May 2003«, prav tam, str. 19–22. Drugače pa se arbitri 
odločajo v primerih, ko tožnik svoje posle namenoma (v slabi veri) organizira tako, da je eventualna izvršba zoper 
njega v prihodnosti onemogočena, ali kadar »v pričakovanju arbitraže« skrije ali odtuji premoženje. Tako je denimo 
senat v arbitraži št. Ccia-Ti Nr. 103/00 s sedežem v Švici odredil položitev varščine za stroške arbitražnega postopka 
offshore tožniku z domicilom v Panami, ki je (brez ustrezne protidajatve) na podlagi cesije pridobil terjatev le 15 dni 
pred vložitvijo zahteve za arbitražo. Senat je zaključil, da je glede na okoliščine primera zelo očiten namen tožnika, 
da se izogne morebitni prihodnji izvršbi zanj neugodne arbitražne odločbe. Glej odločitev »Verfügung Nr. 6 vom 
25. Juli 2003«, prav tam, str. 28–36.
104
  X v. Y and Z (ICC Case), Procedural order (3 August 2012). Primer povzet po ICCA–Queen Mary Report 
(2018), str. 171–172. 
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
245
kot jih zastopa Smith. V konkretnem primeru se je tako senat šele na podlagi analize določil 
pogodbe o TPF odločil dati prednost interesu tožene stranke, da si v primeru uspeha zagotovi 
povrnitev stroškov arbitražnega postopka.
Tudi v enem od novejših primerov ICSID, Eskosol S.p.A. in liquidazione v. Italian Republic,
105
 
se je arbitražni senat pri svoji odločitvi odločilno oprl na razmerje med financirano stranko 
(tožnikom) in financerjem. Senat je zahtevo Italije za odreditev varščine za stroške arbitra-
žnega postopka v znesku 250.000 ameriških dolarjev zavrnil kljub temu, da je bil zoper to-
žnika začet stečaj in je to pomenilo, da najverjetneje ne bo sposoben iz lastnih sredstev plačati 
stroškov v primeru uspeha toženca v postopku. Tako se je odločil, saj je tožnik kot dokaz 
predložil zavarovalno polico ATE z maksimalnim kritjem 1.000.000 evrov, ki je tožnika šči-
tila pred tveganjem plačila adversarnih stroškov. Senatu sicer niso bili znani pogoji pogodbe 
o TPF, ki urejajo morebitno financerjevo odgovornost za povrnitev stroškov. Vendar je senat 
kljub temu štel, da ATE zavarovanje predstavlja zadostno jamstvo,
106
 tudi ob upoštevanju 
dejstva, da je bil znesek zahtevane varščine nekajkrat nižji od zavarovalnega kritja.
Svojevrsten preobrat pa pomeni le dva meseca stara odločitev v zadevi Manuel García Armas 
et al. v. Bolivarian Republic of Venezuela,
107
 ki je potekala pred Stalnim arbitražnim sodiščem 
v Haagu po arbitražnih pravilih UNCITRAL. Gre namreč šele za drugo v javnosti znano 
odločitev, s katero je senat v investicijski arbitraži ugodil zahtevi države za odreditev varščine 
za stroške arbitražnega postopka.
108
 V tem primeru je senat po tem, ko so tožniki v postopku 
razkrili obstoj TPF, odredil razkritje pogodbe s financerjem, sklicujoč se na dolžnost varovanja 
integritete arbitražnega postopka. Potem ko se je senat prepričal, da v pogodbi ni predvi-
dena financerjeva obveznost povrnitve adversarnih stroškov, je od tožnikov zahteval dokaz, 
da so sposobni iz lastnih sredstev povrniti tožencu stroške arbitražnega postopka v primeru 
njegovega uspeha v postopku. S tem je senat na tožnike prevalil dokazno breme, ki ga sicer 
nosi predlagatelj začasnega ukrepa. Navedbi konkretnega razloga za prevalitev dokaznega 
bremena na tožnike se je senat izognil, sklicujoč se na splošno načelo, da morajo stranke v 
postopku v dobri veri sodelovati s senatom, ter na maksimo, da naj dokazno breme nosi tisti, 
105
  ICSID Case No. ARB/15/50, Procedural Order No. 3 (Decision on Respondent’s Request for Provisional 
Measures) z dne 12. 4. 2017, točke 31–39.
106
  Po mnenju vodilnih komentatorjev stranka, od katere arbitražni senat zahteva, da položi varščino za stroške 
arbitražnega postopka, odredbi senata zadosti tudi na način, da deponira ustrezno zavarovalno polico ATE. Glej 
Kantor, str. 57.
107
  PCA Case No. 2016-08, Orden Procesal No. 9 (Decisión sobre la Solicitud de Medidas Provisionales de la 
Demandada) z dne 20. 6. 2018.
108
  Doslej je bila znana le odločitev v zadevi RSM Production Corporation v. Saint Lucia, ICSID Case No. 
ARB/12/10, Decision on Saint Lucia's Request for Provisional Measures z dne 12. 12. 2013.
246
VI. 
Drugi prispevki
ki je v najboljšem položaju za to, da dokaže dejstva.
109
 Ker tožnikom po mnenju senata ni 
uspelo dokazati, da so sposobni iz lastnih sredstev povrniti tožencu stroške arbitražnega po-
stopka v primeru njegovega uspeha, jim je senat naložil položitev varščine v znesku 1.500.000 
ameriških dolarjev.
110
Že pred odločitvijo v zadevi Armas so se nekateri komentatorji zavzemali za to, da naj bodo 
tribunali vendarle bolj naklonjeni odreditvi varščine za stroške arbitražnega postopka v pri-
merih, ko se tožnik financira s pomočjo TPF. V investicijski arbitraži je namreč uveljavljeno 
stališče, da insolventnost tožnika in obstoj TPF sama po sebi nista zadostna razloga za odre-
ditev varščine za stroške arbitražnega postopka. Tako sta odločila tudi senata v dveh novejših 
zadevah, EuroGas Inc. and Belmont Resources Inc. v. Slovak Republic
111
 in South American Silver 
Limited v. The Plurinational State of Bolivia.
112
 Tudi sicer so tribunali v investicijski arbitraži 
izjemno nenaklonjeni odrejanju varščine za stroške arbitražnega postopka.
113
 Vendar pa se 
to utegne v prihodnje spremeniti kot odgovor na vse glasnejše kritike in zahteve po reformi 
sistema investicijske arbitraže.
114
Darwazehova in Leleu tako predlagata dvostopenjski preizkus
115
 za odločanje o varščini za 
stroške arbitražnega postopka, ki temelji na obveznosti financirane stranke, da že na začetku 
postopka razkrije obstoj TPF in bistvena določila pogodbe o financiranju.
116
 Skladno s pre-
dlaganim preizkusom mora tožena stranka izkazati, da:
1. je mogoče sklepati, da tožnik ni sposoben ali voljan tožencu povrniti stroškov arbitražnega 
postopka v primeru toženčevega uspeha v postopku in da
2. se tožnik za financiranje stroškov arbitražnega postopka zanaša na TPF. 
Če sta pogoja kumulativno izpolnjena, so podane izjemne okoliščine (exceptional circumstan-
ces), ki utemeljujejo odreditev varščine za stroške arbitražnega postopka. Dokazno breme se 
tako prevali na tožnika, ki lahko dokaže, da odreditev varščine v konkretnem primeru ne bi 
bila upravičena. Če se torej tožnik želi izogniti varščini, bo moral dokazati, bodisi da ima 
109
  Glej PCA Case No. 2016-08, Orden Procesal No. 9 z dne 20. 6. 2018, točka 246.
110
  Prav tam, točka 261.
111
  ICSID Case No. ARB/14/14, Procedural Order No. 3 – Decision on the Parties’ Requests for Provisional 
Measures z dne 23. junij 2015, str. 32, točka 123.
112
  UNCITRAL, PCA Case No. 2013-15, Procedural Order No. 10 z dne 11. 1. 2016, str. 10, točka 63.
113
  Izčrpen seznam investicijskih arbitraž, v katerih so tribunali zavrnili zahteve za varščino za stroške arbitražnega 
postopka, navaja ICCA–Queen Mary Report (2018), str. 174–175.
114
  Glej Possible reform of investor-State dispute settlement (ISDS), UNCITRAL, Working Group III, Thirty-
sixth session, A/CN.9/WG.III/WP .149 (5 September 2018).
115
  Glej Darwazeh, Leleu, str. 134–146, po katerih povzemam predlog dvostopenjskega preizkusa.
116
  Gre za določila, ki urejajo potencialno financerjevo odgovornost za povrnitev stroškov nasprotne stranke, 
premijo za uspeh in možnost odpovedi pogodbe.
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
247
dovolj premoženja za plačilo morebitnih adversarnih stroškov bodisi da je financer v pogodbi 
o TPF prevzel obveznost plačila morebitnih adversarnih stroškov oziroma predložiti ATE-
-zavarovanje. Podobnost z odločitvijo v zadevi Armas je očitna. 
V tem trenutku je že jasno, da odločitev v zadevi Armas nudi vpogled v prihodnost odločanja 
tribunalov o varščini za stroške postopka v investicijski arbitraži. Dejstvo je, da je bil le nekaj 
mesecev po omenjeni odločbi objavljen predlog sprememb pravil ICSID. Ta predvideva ob-
veznost razkritja TPF na začetku postopka in posebno določbo (ločeno od splošne, ki ureja 
začasne ukrepe) o varščini za stroške arbitražnega postopka, ki arbitre izrecno pooblašča za 
odreditev varščine, ureja postopek in uvaja poseben preizkus za odločanje o varščini. Tribunal 
bo moral namreč poleg drugih okoliščin pretehtati, ali je financirana stranka sposobna povr-
niti nasprotni stranki stroške arbitražnega postopka v primeru, da ta uspe v postopku. Preiz-
kus za odločanje, ki ga uvaja predlog novih pravil ICSID, je enak tistemu, ki ga je uporabil 
tribunal v zadevi Armas.
117
 Zato nekateri že govorijo o novi exceptio fundati v investicijski ar-
bitraži, tj. izjemi od tradicionalnega preizkusa za odločanje o varščini za stroške arbitražnega 
postopka v primerih, ko se tožnik za financiranje arbitraže zanaša na TPF.
118
Glede na vse navedeno se zdita ustrezni naslednji priporočili za arbitražne senate: 
1. Če je v mednarodni arbitraži običajno potrebno, da predlagatelj izkaže bistveno spremem-
bo okoliščin v tožnikovem finančnem položaju, ki jih v času sklenitve arbitražnega spora-
zuma ni bilo mogoče razumno predvideti, potem obstoj financiranja stroškov arbitražnega 
postopka s strani tretje osebe sam po sebi ne more biti uporabljen kot dokaz, da so se te 
okoliščine bistveno spremenile na tak način. 
2. Določila pogodbe o financiranju stroškov arbitraže, vključno z zavarovalno polico ATE, so 
lahko relevantna za presojo arbitražnega senata, ali je financirana stranka sposobna povr-
niti nasprotni stranki stroške arbitražnega postopka v primeru, da ta uspe v postopku. Pri 
presoji pogodbe za namen odločanja o zahtevi za odreditev varščine za stroške arbitražne-
ga postopka bi morali arbitražni senati posebno pozornost posvetiti določilom pogodbe, ki 
urejajo možnost odpovedi pogodbe in potencialno financerjevo odgovornost za povrnitev 
stroškov nasprotne stranke.
119
4. Sklep
Skozi odločitve o stroških arbitražnega postopka arbitri neprestano iščejo kompromis med 
zagotavljanjem postopkovne pravičnosti in učinkovitosti. Finančna udeležba tretjih oseb v 
117
  Glej Proposals for Amendment of the ICSID Rules – Consolidated Draft Rules, str. 33 in 127.
118
  Tako Leventhal. 
119
  ICCA–Queen Mary Report (2018), str. 145 in 180–183.
248
VI. 
Drugi prispevki
arbitražnem postopku v te odločitve vnaša dodatno raven kompleksnosti in arbitre postavlja 
v netipične (nekonvencionalne) položaje, ki jih morajo ustrezno razrešiti, če naj s svojimi od-
ločitvami o stroških najdejo pravo ravnotežje med obema ciljema.
V mednarodni arbitraži je načelo uspeha v postopku (costs follow the event) široko sprejeto 
kot osnovno izhodišče za odločanje o stroških arbitražnega postopka. Ustrezna uporaba tega 
načela omogoča pravično stroškovno izravnavo med strankama in stranke odvrača od špe-
kulativnega (nedobrovernega) pravdanja. Pravica financirane stranke, da v primeru uspeha 
v postopku od nasprotne stranke zahteva povrnitev stroškov arbitražnega postopka, je od-
ločilno pogojena z odplačno naravo TPF. Če torej na podlagi pogodbe o TPF obstaja obve-
znost financirane stranke, da v primeru uspeha v postopku povrne financerju njegov vložek 
v stroške arbitražnega postopka, to zadošča za zaključek senata, da je financirana stranka te 
stroške utrpela in jih lahko (v razumni višini) terja od nasprotne stranke. Zato obstoj TPF 
ne more biti razlog, da bi arbitri pri odločanju o stroških odstopili od uporabe načela uspeha 
v postopku. Če bi to storili, bi financirano stranko nepravično prikrajšali za stroške, ki jih je 
dejansko utrpela. 
Uporaba TPF tudi ne spremeni kvalifikacije stroškov arbitražnega postopka. Z drugimi be-
sedami, financerjeve premije za uspeh ni primerno šteti med stroške arbitražnega postopka, 
saj bi sicer poslovno tveganje, ki ga je financirana stranka prevzela neodvisno od arbitražnega 
postopka, krivično prevalili na drugo stranko. Glavni vzvod arbitrov za dosledno izpeljavo 
načela uspeha v postopku je zato standard razumnosti (reasonableness). Ta financirani stranki 
omogoča povrnitev razumnih stroškov, ki jih je imela zaradi arbitražnega postopka.
Treba se je upreti skušnjavi, da bi financerje, ki niso stranke v postopku, skušali podrediti ju-
risdikciji arbitražnega senata. Senat v principu nima pristojnosti, da bi z odločbo neposredno 
zavezal financerja k povrnitvi stroškov nasprotne stranke, ki je uspela v postopku. V izjemnih 
okoliščinah, ko bi se sicer načelo uspeha v postopku izrodilo, je korektiv lahko varščina za 
stroške arbitražnega postopka (cautio iudicatum solvi). Senat bo pri tehtanju praviloma dal 
prednost interesu tožnika, da uveljavi svoj zahtevek (dostop do pravice), pred interesom to-
ženca, da si v primeru uspeha od tožnika povrne stroške. Slednje namreč spada v običajno 
poslovno tveganje. Ko pa v enačbo vključimo TPF, bodo pri odločanju o varščini poleg tožni-
kovega finančnega položaja odločilno vlogo odigrala določila pogodbe o financiranju, ki ure-
jajo financerjevo odgovornost za povrnitev stroškov nasprotne stranke in odpoved pogodbe.
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
249
Literatura
Arbitražna pravila Stalne arbitraže pri GZS – Ljubljanska arbitražna pravila (2014). Dostopno na: 
http://www.sloarbitration.eu/Arbitrazna-pravila-SI (22. 10. 2018).
Arbitražna pravila UNCITRAL (rev. 2010). V slovenščino prevedla Rižnik, P. in Sekolec, J. V:  
Slovenska arbitražna praksa, Stalna arbitraža pri GZS, letn. II, št. 1, str. 60–73.
ALI/UNIDROIT Principles of Transnational Civil Procedure (2004). Dostopno na: <https://www.
unidroit.org/instruments/transnational-civil-procedure> (22. 10. 2018).
BERGER, Bernhard. Security for Costs: Trends and Developments in Swiss Arbitral Case Law. ASA 
Bulletin, 2010, letn. 28, št. 1, str. 7–81.
BLACKABY, Nigel, PARTASIDES, Constantine (ur.) in dr. Redfern and Hunter on International 
Arbitration. London: Oxford University Press, 2009.
BOGART, Christopher P. Third Party Funding in International Arbitration: An Overview of Arbi-
tration Finance. Burford Capital, 2013, str. 1–3.
BORN, Gary. International Commercial Arbitration. Second Edition. Kluwer Law International, 
2014.
BÜHLER, Micha. Awarding costs in International Commercial Arbitration: An Overview. ASA 
Bulletin, 2004, letn. 22, št. 2, str. 249–279.
CHAN, Elizabeth. Proposed Guidelines for the Disclosure of Third-Party Funding Arrange-
ments in International Arbitration. American Review of International Arbitration, 2015, 
letn. 26, št. 2, str. 281–322.
CIArb International Arbitration Practice Guideline, Applications for Security for Costs, Chartered 
Institute of Arbitrators (2015). Dostopno na: <http://www.ciarb.org/docs/default-
-source/practice-guidelines-protocols-and-rules/international-arbitration-guidelines-
-2015/2015securityforcosts.pdf?sfvrsn=16> (22. 10. 2018).
CLANCHY, James. Third Party Funding in Arbitration: Breaking Down Barriers and Building 
Bridges. Croatian Arbitration Yearbook, 2016, letn. 23, str. 56–67.
Code of Conduct for Litigation Funders, The Association of Litigation Funders of England & Wa-
les (rev. 2018). Dostopno na: <http://associationoflitigationfunders.com/wp-content/
uploads/2018/03/Code-Of-Conduct-for-Litigation-Funders-at-Jan-2018-FINAL.
pdf> (22. 10. 2018).
DARWAZEH, Nadia, LELEU, Adrien. Disclosure and Security for Costs or How to Address 
Imbalances Created by Third-Party Funding. Journal of International Arbitration, 2016, 
letn. 33, št. 2, str. 125–149.
DJINOVIĆ, Marko. Financiranje stroškov arbitraže s strani tretjih oseb. Pravnik, 2018, letn. 73, 
št. 5–6, str. 343–384.
GOTANDA, John Yukio. Awarding Costs and Attorneys’ Fees in International Commercial Ar-
bitrations. Michigan Journal of International Law, 1999, letn. 21, št. 1, str. 1–50. 
HONLET, Jean-Christophe. Recent decisions on third-party funding in investment arbitration. 
ICSID Review, 2015, letn. 30, št. 3, str. 699–712.
250
VI. 
Drugi prispevki
HUANG, Bert I. Litigation Finance: What Do Judges Need to Know?. Columbia Journal of Law 
and Social Problems, 2012, str. 525–537.
HUGHES, James W., SNYDER, Edward A. Litigation and Settlement under the English and 
American Rules: Theory and Evidence. Journal of Law and Economics, 1995, letn. 38, 
št. 1, str. 225–250.
IBA Guidelines on Conflicts of Interest in International Arbitration (2014). Dostopno na: <http://
www.ibanet.org/Publications/publications_IBA_guides_and_free_materials.aspx> 
(22. 10. 2018).
ICC Arbitration Commission Report on Techniques for Controlling Time and Costs in Arbitration 
(2012). Dostopno na: <http://www.iccwbo.org/Advocacy-Codes-and-Rules/Docu-
ment-centre/2012/ICC-Arbitration-Commission-Report-on-Techniques-for-Con-
trolling-Time-and-Costs-in-Arbitration> (22. 10. 2018).
ICC Commission on Arbitration and ADR Report on Decisions on Costs in International Arbitra-
tion (2015). Dostopno na: <http://www.iccwbo.org/Advocacy-Codes-and-Rules/
Document-centre/2015/Decisions-on-Costs-in-International-Arbitration---ICC-
Arbitration-and-ADR-Commission-Report/> (22. 10. 2018).
ICCA-Queen Mary (QMUL) Task Force on TPF in International Arbitration Subcommittee on Secu-
rity for Costs and Costs, Draft Report (1. 11. 2015). Dostopno na: <https://www.arbitra-
tion-icca.org/media/6/09700416080661/tpf_taskforce_security_for_costs_and_costs_
draft_report_november_2015.pdf> (22. 10. 2018).
Investment Arbitration Rules of the Singapore International Arbitration Centre (2017). Dostopno 
na: <http://siac.org.sg/images/stories/articles/rules/IA/SIAC%20Investment%20 
Arbitration%20Rules%20-%20Final.pdf> (22. 10. 2018).
KANTOR, Mark. Risk Management Tools for Respondents – Here be Dragons. V: Cremades, 
Bernardo M., Dimolitsa, Antonias (ur.) in dr. Third-party Funding in International Ar-
bitration. Dossier X of the ICC Institute of World Business Law. Pariz: ICC, 2013, str. 
57–69.
KERŠEVAN, Ana. Začasni ukrepi v arbitražnem postopku in vloga nacionalnih sodišč v postopku 
njihove izdaje in izvršitve. Doktorska disertacija. Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze 
v Ljubljani, 2017.
KIRTLEY, William, WIETRZYKOWSKI, Koralie. Should an Arbitral Tribunal Order Security 
for Costs When an Impecunious Claimant Is Relying upon Third-Party Funding?. 
Journal of International Arbitration, 2013, letn. 30, št. 1, str. 17–30.
LAHNE, Nejc, RIŽNIK, Peter. Rešitve Ljubljanskih arbitražnih pravil za kompleksne arbitražne 
postopke. Pravna praksa, 2014, letn. 33, št. 20, str. 13–15.
LEVENTHAL, Alexander G. Towards an Exceptio Fundati? Assessing a (Potentially) Emerging 
Exception for Third Party Funding in Investment Treaty Decisions on Security for Costs in 
the Wake of Armas v. Venezuela. Kluwer Arbitration Blog (18. 9. 2018). Dostopno na: 
<http://arbitrationblog.kluwerarbitration.com> (22. 10. 2018).
Marko Djinović 
Odločanje o stroških in varščini za stroške postopka v arbitražah, ki jih financirajo tretje osebe
251
LEVY, Laurent, BONNAN, Regis. Third-party funding: Disclosure, joinder and impact on ar-
bitral proceedings. V: Cremades, Bernardo M., Dimolitsa, Antonias (ur.) in dr. Third-
party Funding in International Arbitration. Dossier X of the ICC Institute of World 
Business Law. Pariz: ICC, 2013, str. 78–94.
LEW, Julian D., MISTELIS, Loukas, KRÖLL, Stefan. Comparative International Commercial Ar-
bitration. Kluwer Law International, 2003.
MECHANTAF, Khalil. Third-Party Funding in International Arbitration: Active Funders as 
Parties in Arbitration Proceedings. The International Journal of Arbitration, Mediation 
and Dispute Management, 2016, letn. 82, št. 4, str. 371–379.
MEREDITH, Ian, ASPINALL, Sarah. Do Alternative Fee Arrangements Have a Place in In-
ternational Arbitration?. The International Journal of Arbitration, Mediation and Dispute 
Management, 2006, letn. 72, št. 1, str. 22–26.
PARK, William, ROGERS, Catherine A. Third-Party Funding in International Arbitration:  
The ICCA Queen-Mary Task Force. Public Law Research Paper No. 14-67; Penn State 
Law Research Paper No. 42-2014, 2014, str. 1–10.
Possible Reform of Investor-State Dispute Settlement (ISDS), United Nations Commission on In-
ternational Trade Law, Working Group III, Thirty-sixth session, A/CN.9/WG.III/
WP .149 (5 September 2018). Dostopno na: <http://www.uncitral.org> (22. 10. 2018).
Proposals for Amendment of the ICSID Rules – Consolidated Draft Rules, ICSID Secretariat, (2 Au-
gust 2018). Dostopno na: <https://icsid.worldbank.org/en/Documents/Amendments_ 
Vol_Two.pdf> (22. 10. 2018).
Report of the ICCA–Queen Mary Task Force on Third-Party Funding in International Arbitration 
(2018). Dostopno na: <https://www.arbitration-icca.org/media/10/40280243154551/
icca_reports_4_tpf_final_for_print_5_april.pdf> (22. 10. 2018).
SANDROCK, Otto. The Cautio Judicatum Solvi in Arbitration Proceedings, or The Duty of an 
Alien Claimant to Provide Security for the Costs of the Defendant. Journal of Interna-
tional Arbitration, 1997, letn. 14, št. 2, str. 17–37.
SAVOLA, Mika. Awarding Costs in International Commercial Arbitration. Scandinavian Studies 
in Law, 2017, letn. 63, str. 276–314.
SCHERER, Maxi, GOLDSMITH, Aren, FLÉCHET, Camille. Le financement par les tiers 
des procedures d’arbitrage international, une vue d’Europe Seconde partie: le debat 
juridique (Third Party Funding of International Arbitration Proceedings - A view from 
Europe Part II: The Legal Debate). International Business Law Journal (2012); Queen 
Mary School of Law Legal Studies Research Paper No. 160/2013, 2013, str. 649–665.
SEKOLEC, Jernej. Arbitražna pravila UNCITRAL (1976) s komentarjem: arbitražna pravila Ko-
misije Združenih narodov za mednarodno gospodarsko pravo. Ljubljana: Univerzum, 1983. 
SHANNON, Victoria, BENCH-NIEUWVELD, Lisa. Third Party Funding in International Ar-
bitration. Kluwer Law International, 2012.
252
VI. 
Drugi prispevki
STEINITZ, Maya, FIELD, Abigail. A Model Litigation Finance Contract, 99 Iowa Law Re-
view 711, 2014, The University of Iowa Legal Studies Research Paper No. 13-32,  
str. 711–772.
SULLIV AN, Jeffrey. Essar v. Norscot: Are The Costs Associated With Third Party Funding Reco-
verable?. Transnational Dispute Management, letn. 15, št. 4, 2018, str. 1–12.
UDE, Lojze. Arbitražno pravo. Ljubljana: GV Založba, 2004.
WAINCYMER, Jeffrey. Procedure and Evidence in International Arbitration. Kluwer Law Inter-
national, 2012.
WEHRLI, Daniel. Contingency Fees / Pactum De Palmario ‘Civil Law Approach’. ASA Bulletin, 
2008, letn. 26, št. 2, str. 241–258.
WILLIAMS, David A. R., WALTON, John. Costs and Access to International Arbitration.  
The International Journal of Arbitration, Mediation and Dispute Management, 2014,  
letn. 80, št. 4, str. 432–442.
ŽIVKOVIĆ, Patricia, GALAGAN, Dmytro. If They Finance Your Claim, Will They Pay Me If I 
Win: Implications of Third Party Funding on Adverse Costs Awards in International 
Arbitration. European Scientific Journal (ESJ), April 2015, Special Edition, str. 173–181.
ŽIVKOVIĆ, Patricia. The Recoverability of Outcome-Based Fees Related to Dispute Financing 
in International Arbitration: Does the Essar v Norscot Case Bring Anything New to 
the Table?. Slovenska arbitražna praksa, Stalna arbitraža pri GZS, letn. VI, št. 1, 2017, 
str. 35–50.