ANN ALES • Ser. hist. nat. • 10 • 2000 • 1 (19) POROČILA IN OCENE /RELATION! E RECENSIONI / REPORTS AND REVIEWS, 149-ISi POROČILA IN OCENE RELAZJON! E RECENSIONI REPORTS AND REVIEWS Miroslav Zei: POVEST O HRBTENICI, Knjižnica Annales 21, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko Koper & Z RS Koper, Koper 1999, 128 str. Ni dolgo tega, kar sem v voščila ob avtorjevi okrogli obletnici, zapisal v Proteusu; "da bi nam poklanjal svoje znanje, izkušnje in zapisane misli na njegov zeijevski način." Pa se je to zares izpolnilo. V zakladnico našega naravoslovja je položil novo deio: Povest o hrbtenici. Kot pripoveduje ga je misel na to zgodbo spremljala že zelo dolgo. Njeno uresničitev pred štirimi desetletji, ko je načrt vsebine ponudil knjižnemu uredništvu neke za­ložbe, je bila zavrnjena. "Odgovornim*1 naslov ni bil všeč. Naravoslovno vsebino so prezrli in predvsem pomislili, da bi utegnil avtor mimogrede sprožiti razmiš­ljanje o "trdnosti in upogijivosti človeške hrbtenice." "No, tega pa že ne": so rekli in tako se je Povest o hrbtenici rodila šele sedaj. Morda pa je ta dolgi odlog prispeval k zorenju avtorjeve misli in dokazani kako­vosti pripovedi. Profesor Zei je znanstvenik. Biolog in zoolog po izobrazbi, oceanograf, morski biolog in ihtiolog po raziskovalnem ustvarjanju. Njegovo odkritje menjave spola pri ribah giricah je odprlo nov pogled v biologijo spolnosti pri vretenčarjih. Kot univerzitetni učitelj in od­ličen pedagog pa je dolga leta posredoval svoje bogato znanje iz primerjalne anatomije vretenčarjev in biolo- M KN>]2MCAANKAUf PÜVECT ÖHEÄfiiNfCi. 149 ANNAIE S • Ser. hist. nat. 10 2000 -1 (19) POROČIL A IN OCEN E / REtAZlON i f. RfCENSiONf / REPORTS AN D REV1EVVS, 149-151 g i je morja študentom. Profesor Zei je z na i spodbujati in pritegniti zanimanje za stroko. Mnogi učenci smo mu sledili, dajal nam je prepričljiv vzgled. Primerjalno ana­tomijo vretenčarjev, še posebej manj vabljivo osteo­loško snov, je s smiselnim izborom in primerjalnimi zvezami oblikoval v dinamično evolucijsko zaporedje. Njegova predavanja so bila zato privlačna in preda­valnica vedno polna. Predavanj ni nikoli bral, kar je bila tedaj še navada mnogih, le redko je uporabil droben listič za vodilo. Seseda je tekla preudarno in sproščeno. Kot znanstvenik in poznavalec stroke pa je bi! hkrati tudi vešč avtor poljudnoznanstvenih beril. Bera njegovih knjig je velika. To so knjige: tz življenja rib, Iz življenja dvoživk in plazilcev, Iz življenja sesalcev, Vretenčarji in mnoge knjige o živem svetu v morju. Posebno imenitna je knjiga "Življenje našega Jadrana", ki jo še vedno radi prebiramo. Ko sem poudaril njegov prispevek na knjiž­no polico poljudnoznanstvenega naravoslovja moram povedati, da je malo znanstvenikom dano tako vešče sukati pero, kot to uspeva prav Zeiju. Tudi novo berilo Povest o hrbtenici je privlačen vrelec avtorjevih razmiš­ljanj o evoluciji vretenčarjev. Povest o hrbtenici je resnična zgodba o organu, ka­terega evolucijska posledica smo tudi mi ljudje, ki sedaj obnavljamo njeno sto in sto milijonov let dolgo ra­zvojno pot. Profesor Zei nas popelje po tej poti na iz­redno privlačen in razumljiv način. Ko sem sledil besedilu rokopisa Povesti o hrbtenici sem se v mislih vrnil v balkonsko dvorano, predavalnico na stari Univerzi, kjer so potekala predavanja iz pri­merjalne anatomije vretenčarjev. Zapisanemu razmiš­ljanju sem prisluhnil, kot tiste davne dni, ko smo štu­denti z zanimanjem sledili profesorjevemu podajanju dokaj težke vsebine. Primerjalna anatomija je pač veda, ki jo lahko posredujemo opisno in suhoparno ali pa zelo dinamično, kot to zna avtor. Zgodovine pomembnega izuma, katere zasnova se je pojavila pri preprostih strunarjih in kasneje pri nji­hovih potomcih oblikovala v hrbtenico, se je lotil v povezavi z dogodki in potrebami, ki jih je izzivalo okolje. Miselno nit tvori anatomska zgradba v povezavi z gibanjem in življenjskimi nalogami vretenčarjev, torej gre za soodvisnost med hrbtenico in ekologijo živali. Vodi nas skozi 500 milijonov let trajajoči razvoj iz­popolnjevanja in spreminjanja osnovnega gradbenega načrta zaradi osvajanja novega okolja in ustreznih načinov premikanja; plavanja, plazenja, hoje, teka, ple­zanja in letanja. Spoznamo, kako "smotrno" uporablja narava gradiva, hrustanec in kost. Kako rešuje kon­strukcijske probleme, kot so npr. stabilnost in gibljivost, trdnost in prožnost, nosilnost in upornost glede na vodno ali atmosfersko osredje. "izdelki" ustrezajo potre­bam in nikoli ne obremenjujejo okolja z odpadki. Kar je ostalo so okamnine in te nam pomagajo odkrivati poti in stran poti v razvoju. Avtor na zares svojevrsten in berljiv način splete znanje iz geologije, paleontologije, zoo­logije in ekologije v rdečo nit vretenčarske evolucije. Le narava v svoji časovni dolgotrajnosti in iznajdljivi raznovrstnosti preizkuša ter razvija organe, sisteme in funkcije bolje od tega kar si izmišlja misleči človek in izdela homo faber. Zato se v naravi lahko učimo, učimo hitrega plavanja pri mečarici, jadranja pri albatrosu, urnega teka pri čiti itd. Doseganje teh in mnogih drugih lastnosti je neskončna veriga poskusov in izpopol­njevanj v milijone let trajajoči evoluciji. Pameten človek zato lahko izkoristi "izume narave" pri reševanju svojih tehničnih problemov. Tudi ikarus in Leonardo da Vinci sta se ozirala po pticah, ko sta sanjala sanje o letu. Sodobni načrtovalci nadzvočnih letal se zgledujejo po hitrih ribah, kajti zrak se pri velikih hitrostih letal vede kot voda. Tudi take primerjave so v Zeijevi knjigi in so lahko vzpodbude za tiste, ki razmišljajo o tehničnih rešitvah. Navsezadnje pa se je s hrbtenico vzravnal tudi naš prednik in postal dvonožec, zgrabil z rokami za kamen - orodje in se razvil v mislečega človeka. Po­končnost hrbtenice pa hkrati simbolizira tudi človekovo trdnost in poštenost. Zato tudi velja, da razvoj hrbtenice ni le naravni pojav ampak, da se njena lastnost, kot metafora, odseva tudi v družbenih odnosih. O d tod pa tudi tisti "prastrah", ki je za desetletja prestavil izid Zeijeve knjige. Ker je avtor obdelal zahtevno vsebino na zelo razumljiv in privlačen način, jo priporočam ne le bio­logom temveč tudi drugim naravoslovcem, tehnikom­bionikom in ljubiteljem resničnih povesti. Knjigi želim srečno pot v slovenski kulturni prostor. Kazimir Tarman Boris Kryštufek: OSNOV E VARSTVEN E BIOLOGIJE , Tehniška založba Slovenije 1999, 155 strani Pri Tehniški založbi Slovenije je izšla knjiga avtorja dr. Borisa Kryštufka o osnovah varstvene biologije. Publikacija je vezana v mehke platnice in opremljena s številnimi grafikoni, ilustracijami in črno-belimi foto­grafijami. V slovenski prostor prinaša vpogled v novo biološko panogo, ki jo avtor že v uvodu definira kot znanost o biodiverziteti in njeni trajnostni rabi. Dan­danes že vsi vemo, kaj je biodiverziteta, vsi tudi že "vemo0, kako biodiverziteta varovati. No, ko preberemo knjigo Osnove varstvene biologije, hitro spoznamo, da varstvo narave ni le anarhično zavzemanje za zaščito neke vrste ali območja. Tudi tu obstajajo stroga pravila (nekatera so znana že iz ekologije!), ki so za nameček pogosto zunaj dosega naših občutkov. Kazni za nepo­znavanje teh pravil se pišejo v novih in novih izumrlih vrstah. 150