Freudov(sk)a "vpeljava narcizma"
KSENIJA BREG AR
Ko smo razbirali konccpt narci/.ma' pri Freudu, smo zasledovali nek stalen razcep, pri katerem Freud zelo vztraja, zdaj skozi to zdaj skozi drugo formulacijo. Vpeljavo narcizma (vprašanje parafrenije...), začne z razlikovanjem med seksualnimi nagoni in nagoni jaza, s hipotetičnim nasprotjem, ki ga je postavil ob preučevanju transfernih nevroz, glavnem predmetu teorije libida. Po eni strani tako pojem libida afirmira tudi za pojasnjevanje narcističnih nevroz (v polemičnem odnosu z Jungom), po drugi strani pa prav ob teh primerih izpostavi učinkovanje neke druge energije, nezvedljivc na seksualne nagone (sadizem, sovraštvo, agresija, ambivalentnost...). Prav ti učinki ga nenehno tirajo v mnoge protislovnosti. Čemu jih pripisati, kam jih umestiti, to je pravzaprav ta osnovni "x", ki si ga zastavi ob vprašanju narcizma, in tako vstopi v "psihologijo jaza", potem ko je že oblikoval "psihologijo nezavednega".
Vprašanje narcizma je vprašanje jaza. Z odkritjem sekundarnega NARCISTIČNEGA LIBIDA (opuščene objektne investicije se umaknejo v jaz) z.adobi jaz status objekta, podobe, predstave. Idealni jaz je lista podoba, v kateri se nadaljuje primarni narcizem (ki jc pred vsakršno objektno investicijo; ko je v jazu, "prvotnem zbiralniku libida", individuum šc sam sebi svoj ideal). Ta nova psihična instanca v jazu, ki ohranja in nadaljuje prvotni polni narcizem, narcizem, ki od vsega začetka vleče nazaj k sebi, se oblikuje po poli narcislične (sekundarne, imaginarne, tiste "drugega lipa") indcntifikacije (introjekcije opuščenih/izgubljenih objektov v jaz), po regresivni poti. Toda tc identifikacije se drži značaj prisile, vanjo jc individuum nekako prisiljen; neka druga, ravnodušna in ncozirajoča sc na neposredne objektne odnose, energija nosi to, narcistično, identifikacijo. To jc nagon smrti (nasprotje med seksualnimi nagoni in nagoni jaza zdaj formulira kol nasprotje med nagoni življenja in nagoni smrti, do katerega ga nujno privede PARADOKS UGODJA), avtomatizem Simbolnega, ki jc individuumu (jazu) konstitutivno prikrit. Že od vsega začetka smo ne lc v polju jaza
1 V slovenščini naletimo na dv« izraza, uko narcizcm kot narcisizem. To dvojnost ohranja nerazrešeno oz. jo kot takšno cclo "uzakonja" tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Namreč v jezikovni rabi sc uveljavlja t.i. pravilo haplologijc - pravilo, po katerem se besede, ki vsebujejo dva cnakozvočna zloga, poenostavijo na ta način, da se en 7.log preprosto opusti. Samostalniška oblika besede narcisizem (potem ko smo po besedotvornih pravilih slovenskega jezika lastnemu imenu Narcis dodali obrazilo -izem) ni čisti primer haplologijc, ker sc zlog is/iz razlikujeta pisno in glasovno, vendar jc njuno razlikovanje tako majhno, da SSKJ dovoljuje tudi "haplološko okrajšano" besedo. (V skladu s splošno racionalizirajočo tendenco, ki nosi vsakdanji govor.) Povsem čisti primer pa je njena pridevniška oblika: narcis(is)tičen. - V tem jc "objektivna" stran naše uporabe izraza narcizcm namesto narcisizem. In šc mimogrede: tudi Freud jc raje uporabljal besedo narcizem, ker mu jc bila "bolj všeč", ker "nc zveni tako nerodno"...
(narcisličnih, imaginarnih, "neposrednih", "spontanih", "avtonomnih"... razmerij), pač pa tudi v polju Drugega (ki prav "zatira" našo imaginarno, narcistično spontanost; ker je zakon, ki terja našo "zvestobo", ki pa je možna le onkraj narcističnega zadovoljstva). To polje Drugega skozi IDEAL JAZA (v času Ojdipa) ponotranjimo, ga "notranje" sprejmemo. Tako nadjaz (zastopnik staršev, avtoritete..., Drugega) izgubi listo predojdipsko tujost in grozavost. Nareizem se še naprej ravna po načelu ugodja, vendar pa je odslej posredovan s simbolno identifikacijo, z idealom jaza. V tem je njegov napredek, tako se nadaljuje na "višji" ravni.
OD LOGOSA K MITU
"To si ti!" (vzhodnjaška modrost)
Čc začenjamo z mitom, to nikakor nc pomeni prvega koraka naivne (mitološke) geste brezpredpostavkovnega začetka, češ, listo, kar že vemo, postavimo v oklepaj in začnimo iz nič, počasi se vzpenjajmo po časovni osi in pri tem skrbno kumulirajmo vse, kar je bilo rečeno o predmetu, ki nas zanima... Nasprotno nam nc gre za nikakršen poseg v skrito izvornost, polnost izvira, etimološko globino in polnopomenskost ali podobno mi(s)tiko - gre preprosto za dovolj srečna ujemanja nekaterih elementov mila o Narcisu (in Eho) z mnogo kasnejšimi - pravzaprav bi lahko rekli kar sodobnimi -konccptualizacijami, na katere želimo že na tem uvodnem mestu opozoriti, nanje napotiti, jih vsaj bežno anticipirali. Ta ujemanja torej nc pomenijo, da je "vse žc tam", -nc pomenijo nič več in nič manj od tega, da je bilo za pojav, ki se mu danes pravi nareizem, izbrano res primerno ime.
MIT O NARKISU (IN EUOj
"Narkis je bil iz Tcspijc, sin sinje nimfe Lciropc in rečnega boga Kefisa. Nezmotljivi videč Tcircsias je dejal Lciropi, ko ga jc povprašala po Narkisovi usodi:"Narkis bo doživel globoko starost pod pogojem, da nc bo nikoli spoznal samega sebe."3 Narkis jc odraščal in vanj so se zaljubljali tako mladeniči kot mladenke, toda vsi brc/, uspeha. Med njimi jc bila tudi nimfa Eho; njo jc kaznovala Hcra, ker ji jc Eho pripovedovala dolge zgodbe, medtem ko sc jc Zcus zabaval s planinskimi nimfami, in tako zabavala in uspavala njeno ljubosumje. Kazen jc bila v tem, da jc Eho izgubila sposobnost izražanja svojih misli, lahko jc zgolj bebavo - kol odmev - ponavljala tuje besede. Nekega dne, ko jc Narkis v gozdu nastavljal pasti, ga jc Eho zasledovala, želeč ga ogovoriti, vendar ni mogla spregovoriti prva. Nazadnje jc Narkis le začutil, da mu nekdo sledi, in vzkliknil: "Ali jc kdo tu?"
* R. drives: Cnčki milovi, str. 249-251.
(Ves kuraiv v ciUlih je delo K.B .)
-	"Tu!" jc odgovorila Eho.
-"Pridi!"
-"Pridi!"
-	"Zakaj se mc izogibaš?"
-	"Zakaj se me izogibaš?"
-	"Naj sc oba srečava tukaj!"
-	"Naj se oba srečava tukaj!" jc ponovila Eho in vesela stekla iz svojega skrivališča, da bi objela Narkisa. On pa jo jc grobo odrinil in pobegnil. "Ljubše mi jc umreti, kot pa leči s teboj!" - ji jc zakričal.
-	"Leči s teboj!" jc prosila Eho.
Toda Narkis jc odšel in Eho jc ostalo življenje preživela v pustih skalnatih soteskah, koprneč od bolečine zaradi ljubezni in ponižanja, vse dokler ni od nje ostal samo še glas.
Narkis je nekega dne poslal meč Amciniju, mladeniču, ki mu jc najvztrajncnc dvoril. S tem mečem sc jc Amcinij ubil pred Narkisovimi vrati in pri tem rotil bogove, naj maščujejo njegovo smrt. Boginja Artcmida jc uslišala prošnjo in uporabila vso svojo moč, da bi sc Narkis zaljubil tako, da sc njegove ljubezenske želje nc bi mogle izpolniti. Pri Danakonu v Tcspiji jc Narkis naletel na izvir, ki jc bil čist kot srebro, ki ga dotlej ni še nihče odkril - niti pastir, niti koze, ptice, divje živali, cclo vejica z drevesa, ki jc skrival izvir, še ni padla vanj. Ko seje Narkis utrujen nagnil nad vodo, da bi si pogasil žejo, se jc zaljubil v svojo lastno zrcalno podobo. Najprej jc skušal objeti in poljubiti lepega mladeniča, s katerim sc je soočil, toda kmalu se jc prepoznal in tako ležeč ostal nad vodo, nepremično zreč v svojo podobo.4 Ali bi mogel pomirili v sebi to dvojnost -posedovanje in nc-poscdovanjc - istočasno?
Čeprav Eho ni odpustila Narkisu, jc žalovala z njim; z vdanostjo in sočutjem jc odgovarjala "Ojoj!", ko si jc zabodel nož v prsa, in ponovila jc tudi njegove zadnje besede: "Zbogom, mladenič zaman ljubljeni!" Medtem ko jc umiral, jc njegova kri prepojila zemljo in na tistem mestu so vzniknili cvctovi narcis z rdečim znamenjem resnice."
Kot jc znano, jc Jacques Lacan vstopil v psihoanalizo na psihoanalitičnem kongresu leta 1936 s spisom Zrcalni stadij kot tvorce funkcijc Jaza, kakršna sc nam razkriva v psihoanalitičnem izkustvu. Gre za obravnavo otrokovega posebnega zanimanja za zrcalno podobo lastnega telesa (otrok prepozna svojo podobo kot tako), kar se zgodi v času od šestega do osemnajstega mcscca starosti. "To izkustvo nas zopcrstavlja celotni filozofiji, ki izhaja neposredno iz cogita."5 Funkcija Jaza sc namreč vzpostavi skozi "zrcalni stadij", skozi narcistično, imaginarno identifikacijo z lastno ogledalno sliko, kar pomeni, da je z njo temeljno posredovana. Imaginarna odtujitev jc torej za Jaz konstitulivna in "s svojo rigidno strukturo zaznamuje cclotcn duševni razvoj človeka"6 Ta odtujitvena narava narcističncga razmerja implicira neko neizbežno dvojnost, ambivalcnco: odtujitev jc rcsnica jaza, jaz prihaja "k sebi" od zunaj, skozi neprijetno spoznanje rcsnicc, ki jo razglaša vzhodnjaška modrost: To - zunaj - si ti! Podoba jc njegova in nekoga drugega, kar jc izjemno lepo in zgoščeno povedano v mitu: "kako
* To jc točka, iz katere dobi ime Narkisso« pomen, točka "nomen omen", saj je etimološki koren imena narkao isti kot besede narkoza: grSki glagol narkao, ki pomeni otrpnem, odrevenim, omrcm... (cf. A. Dokler: Grško-slovcnski slovar).
5	J. Lacan: I,c stadc du miroir (...), str. 93.
6	Ibid., str. 97.
prenesti to dvojnost: posedovanje in ne-posedovanje istočasno", pa tudi izhod iz tc zagate jc povsem realistično opisan: imaginarno razmerje jc izključujoče in tekmovalno -smrtonostno razmerje. Mimogrede povedano, s temi koordinatami sc začenja tudi znameniti Heglov mit, mit o Gospodarju in Hlapcu: prvi korak dialektike Gospodarja in Hlapca sestoji natanko v brezkompromisni borbi na življenje in smrt. Na tem uvodnem mestu sc nc moremo spuščati naprej v to problematiko, omenimo le šc to, da je izhod iz zagat narcističncga razmerja, imaginarne idcntifikacijc, v izoblikovanju nove intrapsihične instance, ideala Jaza, v nastopu simbolne idcntifikacijc, ki jc normativna.
Kajetan Gantar, prevajalec Ovidovih Mctamorfoz, ki pravi, da gre v tem mitu za "pravcato psihoanalizo pojava narcisizcm", opozarja na "presenetljivo podobnost in vzporednost motivov v zgodbi o Narcisu in Eho: v podobi Narcisa odsevnost vidnega, v podobi Eho odmevnost zvočnega sveta."7 Vendar sc da od tc ugotovitve prehitro speljati v "poezijo": Narcis, da jc ves zaverovan v svoj jaz, medtem ko naj bi ga Eho sploh nc imela (jaz - namreč), bila vsa zunanj, vsa "odmev zunanjega sveta". To zadnje velja doccla za oba: da bi Narcis sploh lahko bil "zaverovan v svoj jaz", da bi do tega jaza sploh lahko prišel, sc mora "odtujiti" v svoji zrcalni podobi, kol jc Eho konstitutivno "odtujena" v govoru drugega.8
Pojmovanje jaza, do kakršnega pridemo skozi tcmatizacijo zrcalnega stadija, se nikakor nc more izteči ali kakorkoli umestiti v horizont ego-pshilogije, ki iz Freudove t.i. druge topikc izlušči teorijo jaza kot osrednje sintetizirajoče instance osebnosti. Po Lacanu "jaz nc enoti, niti ni enoten, pač pa jc natanko 'ropotarnica imaginarnih identifikacij',(...) jc neka prevara, konstitutivno dezintegriran."9 Za ta jaz navaja Miller primer Qucvcdovih portretov, ki so sestavljeni iz povsem heteroklitnih potez. Nemara še lepši zgled imaginarne zbrkljanosti jaza jc neka stara in nenavadna pesniška oblika z latinskim imenom cento, kar pomeni krpanja, pri kateri gre za to, daje pesem sestavljena i/, delov drugih pesmi. V Doroghyjevcm Blagu latinskega jezika smo na prvem mestu kuriozitet naleteli na enega najbolj znanih primerov takšne pesniške zvrsti, katerega šestnajst verzov jc sestavljenih iz devetindvajsetih delov... Ta krparija jc imaginarni jaz -pesmi pa je naslov Narcissus...
NAPREJ V PRETEKLOST...
"Tislo, kar jc splošno znano, ni zalo žc tudi spoznano. Najnavadncjša samoprevara kot tudi prevara drugih jc, kadar pri spoznavanju predpostavimo nekaj kot znano in sc s to predpostavko zadovoljimo." (Hegel)
7
v Ovid: Mctamorfoze, str. 129.
Na začetku smo že izpostavili I^acanovo trditev, da smo s tem zopcrstavljeni celotni filozofiji, ki izhaja neposredno i/, cogiu. V tem smislu je prerok Tcircsias, ki v mitu izjavi, da ho "Narcis doživel globoko starost, če le nc ho spoznal samega sebe", pravi pravcati lacanovcc. Zopcrstavlja se konkurenčni premiki ustanovi, ki jc imela sede?, v Dclfih in si jc na vhod ohcsila izvesek z napisom Gnothi scauton. Spoznaj samega sebe, in to geslo je potem - kot jc znano - privzela kot leitmotiv svojega delovanja vsa starogrška filozofija in za njo tudi dobiSen del kasnejSc. V nasprotju z idejo o samospoznanju, spoznanju posred(ova)nc individuovc identitete, samoprozornosti, ki naj bi prinesla po-polno srečo, Tcircsias pred tem svari, ve, da na dnu čaka grozljivi "to si ti", spoznanje ncukinljivc odtujitve, posredovan os ti, tujosti...
J.-A. Miller: Pet predavanj o Iračanu (...), str. 16.
Sledi naj nekaj elementov za pojasnitev naše izpostavitve Freuda, očeta psihoanalize, in zapostavitve njegovih neo-psihoanalitičnih potomcev, nekakšnega "ponovnega" branja Freudovih tekstov, čeprav je dovolj razširejno mnenje, da sc k Freudu ni (za)kaj vračati, da jc pri njem in o njem žc vse jasno, da sc nanj lahko naslonimo Ic z refleksijo o njegovi nezadostnosti, o biologistično, scicntistično, zgodovinsko... pogojenih pomanjkljivostih, ipd.
Iz Freudove teorije kot nečesa dobro znanega in prozornega, pa tudi iz Freudovega samorazumevanja izhajata dve siccr diametralno nasprotni poziciji navezave. Na eni strani so seveda t.i. (neo)rcviz.ionisti, ki tako ali drugače, iz takšnih ali drugačnih izhodišč - vsekakor pa izhajajoč iz ugotovitve neke temeljne Freudove nezadostnosti in enostranosti - komplc(mcn)tirajo psihoanalizo v vseobsegajočo ccloto, "vsestransko razvito znanost". Tej smeri zrcalno nasprotna in z njo nenehno polemizirajoča je recepcija freudovske psihoanalize znotraj t.i. kritične teorije družbe. Temeljne predpostavke in osnovne teze tega dojetja so bolj ali manj znane: resnica cclote jc na strani enostranosti, v psihoanalizi so resnična samo pretiravanja, psihoanaliza jc v središču aktualnosti prav skozi svojo zastarelost... Če so razccpi, zagate in protislovnosti Freudovih teorij za revizioniste znamenje ncdodclanosti in enostranosti, ki so v temelju osebne, subjektivne, psihološke narave, pa jc vse to za teoretike kritične teorije zgolj neposredni indeks enostranosti, protislovnosti in razcepljenosti stvari same - sama družbena realnost onemogoča sklenjenost teorije, teorija jc resnična ravno kot "nezadostna". Kritična teorija torej ob Freudu ponovi tisto gesto, ki jo jc v svoji znameniti knjigi Zgodovina in razredna zavest storil Lukacs v zvezi z nemško klasično filozofijo oz. Kantom: Kant (Freud) jc veliki meščanski mislec - njegova veličina jc v tem, da pušča vprašanja, ki se mu zastavljajo, odprta, da jih nasilno nc zabriše skozi lažno homogcnizacijo, da vztraja pri dualizmih, razcepu; njegova meščanskost pa jc v tem, da tc dualizme, protislovaja in razcepe potem fiksira kot večne in nespremenljive.
Ta gesta kritične teorije družbe jc gotovo pomembna v aspektu upora proti površnim revizijam, proti prehitri in prelahki razrešitvi problemov, okoli katerih sc jc neutrudno vrtel Freud. Vendar pa jc to še veliko premalo - čc se še enkrat skličemo na analogijo z zgodovino marksizma: manjka natanko tisti moment, ki ga jc v dvanajstih letih formuliral Kari Korsch v zahtevi po aplikaciji metode historičnega materializma na sam historični materializem. S&mo psihoanalizo jc torej treba brati psihoanalitično. Freud imenuje odkritje nezavednega tretji usodni udarcc človeškemu narcizmu (za Kopernikovo in Darwinovo znanstveno revolucijo), spoznanje, da "Jaz ni niti gospodar v lastni hiši"10. To pač velja tudi za samega Freuda: tudi on ni absolutni gospodar v lastni teoretski zgradbi, v lastnem strukturiranju izkustva. Freud sam jc v svojem narcističncm (imaginarnem) ideološkem samorazumevanju zaslepljen za dejanski domet svoje misli, za njeno naddoločenost, v njegovih tekstih so nakazane ali žc kar eksplicitno prisotne rešitve, ki se jih ni zavedal, v katerih jc proizvedel več, kot jc vedel, da jc proizvedel. Takšno "psihoanalitično", cpistcmološko branje Freuda jc Lacanova "vrnitev k Freudu", ki zaznamuje njegov cclotcn opus. Takole pravi v svojem dunajskem predavanju "Frcudovska stvar ali smisel vrnitve k Freudu v psihoanalizi" 1955:
"Freudovi teksti, ki jim žc štiri leta posvečam seminar - vsako sredo od novembra do julija po dve uri - so tako mene kot tiste, ki mi sledijo, osupnili s pravcatimi odkritji. Lc-
10 S. Freud: Predavanja za uvod v psihoanalizo, sir. 274.
U» sc raztezajo od konceptov, ki niso bili izkoriščeni, do kliničnih detajlov, na katere smo naleteli v našem raziskovanju, in ki pričajo o tem, kako polje Freudovega izkustva presega poli, ki jih jc pripravil za nas, in v kolikšni meri jc njegovo opazovanje, ki daje včasih vtis izčrpanosti, malo ustrezalo tistemu, kar jc hotel pokazati."11
Če beremo Freuda, lahko vidimo, s kakšno neverjetno vztrajnostjo sc jc vrtci okoli istih vprašanj, s kakšno drznostjo jc po eni strani postavljal (hipo)tczc in jih razlagal, po drugi strani pa jih neusmiljeno podiral in zametoval, kolikor niso prenesle preskusa. V tem smislu jc Freudovo delo prava zmešnjava, svoje koncepte jc dobesedno sproti produciral in jih znašal skupaj od vsepovsod.
"Freud je moral misliti svoje odkritje in svojo prakso v privzetih pojmih, sposojenih pri tedaj vladajočih znanostih - energetski fiziki, politični ekonomiji, biologiji svojega časa. (...) Teoretsko je Freud sam postavil svojo stvar: ustvarjajoč svoje lastne, "domače" konccptc, pod varstvom privzetih pojmov, sposojenih pri obstoječih znanostih in - to moramo tudi povedati - v horizontu ideološkega sveta, kateremu so ti pojmi pripadali."12
Vse to nam nalaga nalogo, da "v pojmih, ki jih jc moral uporabljati, identificiramo in definiramo resnično epistcmološko razmerje, kakršno jc bilo med temi pojmi in njihovo vsebino"13, koncepti. Freudova terminologija jc zato bolj ali manj izraz neke nuje, v katero jc bil prisiljen zaradi svoje teoretske osamljenosti, prvenstva na svojem področju, zato jc nc gre nikakor jemati neposredno, ji avtomatično predpostavili pomcnc/konccptc, ki jih ima drugje; zato so slabe vse tiste argumentacije, ki sc sklicujcjo na to, kaj jc "Freud resnično rekel". Pomen posameznih terminov, njihove konccptc, jc treba poiskati v tekstu imanentnem konceptualnem kontekstu, predmet takšnega raziskovanja niso avtorjeve (zavestne) intcnce, njegovo samorazumevanje, temveč njegov jezik, metafore, analogije, opozicije, različne variacije rešitev istega vprašanja itn. Pri tem jc treba poznati osnovne epistemološke postavke, da iste besede niso nujno isti konccpti, da prisotnost nekega termina šc nc pomeni nujno tudi prisotnosti njegovega koncepta, in obratno, da je nek konccpt v tekstu že navzoč, ni pa termina, ki bi ga označeval...14 Zato jc lahko Lacan, kljub temu,
"da jc svoje poučevanje postavil pod izvesek vrnitve k Freudu, vendarle pod ta izvesek uvrstil konccptc in termine, ki so pri Freudu striktno ncnajdljivi in katerih učinek predela, drugače distribuira freudovske konccptc. Lacan jc tako premestil našo konccptualizacijo analitične izkušnje - njegova neizprosna zvestoba Freudovemu tekstu mu nikakor ni preprečila, da si nc bi utrl svoje poti in nam dal instrukcij; zato sc molijo tisti, ki nemara menijo, da zvestoba črki Lacana neizbežno implicira stagnacijo: Lacan sam jc temu priča."15
Zato jc temeljna/izhodiščna Lacanova teza, da jc psihoanaliza možna lc pod pogojem, daje nezavedno slrukturirano kot govorica, skozinskoz legitimna, freudovska. Na empirični/dejstveni ravni siccr povsem resničen ugovor, da Freud ni tega nikoli rekel,
11	J. Lacan: \z chosc frcudicn (...), str. 404.
12	L. Althusscr: O I <tcanu, str. 7.
Id.: Freud in I jcan, str. 14.
Več o tem gl. H. Bahovcc: Cannon ali Freud?, O analizi razvoja znanstvenih konceptov. Za freudovsko epislemologijo.
J.-A. Miller: Odgovori realnega.
"izgubi svojo težo, če je mogoče dokazati, da vsa koherenca Freudovega odkritja izvira prav iz aksioma, da jc nezavedno strukturirano kot govorica; Lacanova teza jc, da je to dokazljivo."16
Če torej sklenemo: Freuda samega jc treba podvreči strogemu freudovskemu branju, skozi katerega šele lahko razkrijemo in postavimo v oklepaj vse tisto, kar "v Freudu Sc ni Freud" oz. - v obratni perspektivi - afirmiramo tisto, kar je "v Freudu več kot Freud". Šele to nam omogoči dostop do smisla Freuda.
...IN NAZAJ V PRIHODNOST
"Konccpt narcizma jc po eni strani eden najpomembnejših prispevkov psihoanalize, po drugi strani pa jc tudi eden najbolj nejasnih konceptov." (Pulver)
Prva eksplicitna Freudova razprava o narcizmu jc iz leta 1914: Vpeljava narcizma. Po smislu bi lahko naslov prevedli tudi kot vpeljava pojma nareizem. Poleg Freudovega XXVI. predavanja: Teorija libida in narcizma (to jc eno od predavanj, ki jih jc imel v dveh zimskih semestrih 1915/16 in 1916/17 "pred mešanim poslušalstvom zdravnikov in laikov obeh spolov") jc to edini tekst, v katerem se pojem nareizem pojavi žc kar v naslovu. Prav vpeljava narcizma jc tisti prelomni Freudov tekst, ki nam ponudi več možnih branj Freudovih konceptualizacij, ki praviloma prekoračujejo prvotno intcndiranc meje. Sam se v njem zapleta, tako zelo, da o njem takole piše v pismu Abrahamu: "Jutri vam bom poslal 'nareizem', ki sc jc težko rodil in ki zato kaže vse ustrezne deformacije."17 Očitno jc Freud dodobra občutil, kako sc mu prav v odnosu do narcističnc problematike oz. v odnosu do problematike, ki ga jc prisilila v hipotezo o (posebnem) narcističncm libidu, v ločevanje "libida jaza" in "objektnega libida", in ga s tem pripeljala v samo "psihologijo Jaza", do konccpta "ideala Jaza"..., kako sc mu prav ob vprašanju narcizma torej zgošča vsa temeljna problematika psihičnega. Podobnih občutkov sc še niso otresla tudi sodobna analitična znanstvena prizadevanja po konccptualizaciji narcizma. V zvezi s tem S. E. Pulver upravičeno zapiše tole:
"V obsežni literaturi o narcizmu sta verjetno zagotovi samo dve dejstvi, dejstvi, s katerima se vsakdo strinja: prvič, da jc konccpt narcizma eden najpomembnejših prispevkov psihoanalize; in drugič, daje tudi eden najbolj nejasnih konccptov."18
Siccr pa prvo Freudovo uporabo pojma nareizem nahajamo žc prej, na vsak način pa tudi ti začetki spadajo (šele) v Freudovo drugo obdobje (oziroma kvečjemu v konec prvega obdobja), če uporabljamo njegovo lastno pcriodizacijo, ki jo je zapisal v svoji Avtobiografiji iz 1925. Prvo obdobje jc obsegalo leta od 1895/% do 1906/07, to jc doba, ki jo jc Freud izpolnil povsem sam, še brez učcnccv in sodclavccv iz vrst somišljenikov -teh takrat še ni bilo. Prav zato ves prispevek k psihoanalizi iz tega prvega obdobja pripada samo Freudovemu delu. Tako o svojem deležu še posebej z začetka
16	Id.: Pet predavanj o I-acanu v Caracasu, str. 9.
17	E. Jones: Život i delo Sigmunda Frojda, II., str. 114.
111 S.E. Pulver: Narcissism: the Term and (...), str. 91.
psihoanalitične poti presoja sam Freud. Res jc, da v drugem obdobju ni bil več sam, daje treba iz tc dobe prišteti šc prispevke drugih (Junga, Adlcrja, Stekla, ki so ga kasneje zapustili, in ostalih, ki so vztrajali z njim, kot Abrahama, Fcrcnczija, Ranka, Joncsa, Brilla, Reika,...) in da ga jc hkrati obremenjevala vse bolj tudi njegova bolezen, vendar pa njegov delež za psihoanalizo tudi iz drugega obdobja ni nič manjši in nič manj ploden, nasprotno jc vpeljal toliko novih tem, med katere sam prišteva kot najpomembnejše "področje narcizma, nauk o nagonih in njuno uporabo v primerih psihoze."19.
Izraz narcizcm Freud prvič omeni na srečanju Dunajskega psihoanalitičnega združenja, novembra 1909, kot to navaja Ernest Jones. Tedaj ima Freud za sabo naslednja pomembnejša dela: članke, Hipnotska terapija (1892), Obrambne nevropsihoze (1894), Obscsijc in fobijc (1895), in knjige, Študije o histeriji (1895), Razlaga sanj (1900), Psihopatologija vsakdanjega življenja (1901), Šala in njen odnos do nezavednega (1905), Tri razprave o teoriji seksualnosti (1905), Odlomek nekega primera histerije -analiza Dore (1905). Za njim jc torej obdobje, v katerem ni prizanašal javnosti (tako strokovni kot laični) z zapovrstnimi "šoki" - tu so pojmi nezavedno, potlačitev, simptom, teza o seksualni cliologiji nevroz, o infantilni seksualnosti, tu jc odkritje Ojdipovcga kompleksa.
"Za psihoanalizo jc bilo vse psihično najprej nezavedno, lastnost zavesti sc mu jc kasneje pridružila ali pa jc izostala. Pri tem jc psihoanaliza seveda prišla v spor s filozofi, za katere je "zavestno" in "psihično" bilo identično, zato jc bilo zanje nesmiselno pomisliti, da obstaja nekaj takšnega kot jc "psihično nezavedno".20
Že v tem prvem obdobju so vpeljani temel jni tematski sklopi teorije o nezavednem, izhajajoči iz proučevanja histerije (zgodovinsko pogojenega dejstva). Tovrstno raziskovanje histeričnih primerov je Freuda napeljalo na domnevo o potlačitvi (ali splošnejše, obrambi) kot psihični funkciji in dalje v topično domnevo o podobi duševnosti, ki je razdeljena na dve območji. Ta dva dela sta potlačeno (nezavedno) in potlačujoče (zavest). Dinamični vidik kaže torej na silo, ki jc ujeta v potlačitvi in si prizadeva utreti pot k aktivnosti, kar pa ji onemogoča neka potlačujoča sila. Topični vidik pa razkriva dve nasprotujoči si instanci: "nezavedno" in "jaz". To jc temeljna shema Freudovih zgodnjih teoretskih pogledov, t.i. "prva topika" (če sistemu Nzv in Zv prištejemo šc Pzv).
Toda novo (drugo) obdobje jc prineslo polno zapletov, zaradi katerih jc bilo treba razvijati to prvo teoretsko shemo. Nasprotje med "zavestnim" in "nezavednim" sc ni natanko ujemalo z razlikovanjem med različnimi instancami duševnega aparata: po eni strani ni samo potlačeno nezavedno in po drugi strani tudi potlačujoča sila ni nujno samo zavestna. In prav to nasprotje jc Freuda prignalo do novega strukturnega modela duševnosti, do t.i. "druge topikc", ki jo uvede v svojem zadnjem velikem teoretičnem delu Jaz in Ono (1923). Konccpt narcizma moramo umeslili prav na mesto, s katerega jc nujna problcmatizacija prve topikc, nujno jo razkroji v nekaj bolj difcrcncirancga. Morda je najpomembnejši vidik razprave Vpeljava narcizma razkritje "ideala Jaza" in s tem povezane instance samoopazovanja, kar pa jc temelj tistega, kar jc pozneje v delu Jaz in Ono opisal kot "Nadjaz". Prav temu Freudovemu razkritju bomo skozi konccpt narcizma dali vso prednost.
19
S Freud: Autobiografija, str. 60.
20	Ibid.,str. 33.
IDEAL JAZA
"Tudi tukaj sc jc izkazalo - tako kot povsod v območju libida -, da seje človek nezmožen odpovedati zadovoljitvi, ki jo jc enkrat užil. Nc mara ostati brez narcističnc popolnosti svojega otroštva, ko pa jc nc more obdržati, (...), si jo skuša znova pridobiti v novi obliki ideala jaza." (Freud)
Smo pri vprašanju identifikacije, tistega mehanizma, ki vzpostavlja ideal jaza, "dediča Ojdipa", kot nadaljevanje prvotnega narcizma. Pri tem jc ovinek preko tcmatizacijc nagona smrti potreben prav zato, da bomo lahko pojasnili nekatere bistvene značilnosti te identifikacije (ambivalentnost, prisilni značaj, arbitrarnost posnemane poteze...).
Predpostavka nagona smrti (ki že samo njegovo ime nosi v sebi paradoks, saj gre za nagon, ki prav ni nagon) jc za psihoanalizo prav tako temeljna kot predpostavka libida. Freudova predstava o jazu tako postane še bolj zapletena. V njegovem zadnjem velikem teoretskem delu Jaz in Ono, v katerem sistematično konsekventno izpelje tezo iz spisa Onstran načela ugodja, tezo o nagonu smrti, o nekem preostanku, nczvcdljivcm na seksualni libido, o nagonu, za katerega ni bil nikoli povsem prepričan, da jc biološki, naletimo na izrazito kompleksnost jaza. Prvi korak, ki jc vnesel zmedo v razumevanje jaza, jc bil v odkritju narcističncga libida, v odkritju jaza kot "zbiralnika libida", jaza kot objekta libidinalnih investicij, s tem jaza kot podobe, predstave (skupaj z vednostjo, da jc nosilcc nagona, Iibidinalnc investicije, njegovo zastopstvo, predstava). Drugi korak, ki jc usodno problematiziral strukturo jaza, pa jc v odkritju, da investicije v jaz nc pripadajo samo seksualnim nagonom, pač pa še nekemu drugemu, na seksualni nagon nezvcdljivcmu nagonu, ki ga jc Freud poimenoval z nagonom smrti. V jazu se torej ne "zbira" samo libido, pač pa tudi tisti drugi nagon, tista druga energija, kije spoznana kot ravnodušna in indiferentna do objektov (s tem seveda tudi do jaza, ki ga po uvedbi narcističncga libida moramo pripoznati tudi kot objekt), ki jc izrazito inertna, toga, v nasprotju z nagoni življenja, kateri sc kažejo kot zelo mobilni in plastični. Ta oba koraka podreta korclativnost - kot smo sc doslej trudili pokazati - med opozicijami: nezavedno/zavest, seksualni nagoni/jaz, primarni proccs/sckundarni proccs... Prav zato smo v hudi zadregi, ko poskušamo zarisati meje med novimi psihičnimi instancami, ki jih Freud vpelje v delu Jaz in Ono. Ločnica Jaz/Ono sc nikakor nc prekriva z ločnico zavest/nezavedno. Tu jc konccpt nadjaza, ki vse sprevrne. (V samem naslovu Jaz in Ono namreč manjka prav bistveni člen, Nadjaz, ki pa jc v tem delu glavna novost, zato bi ga lahko naslovili tudi O nadjazu.) V jaz vnese razccp, v njem razkrijemo različne ravni (stopnje, "stopnice"...), ki jim ustrezajo različni tipi identifikacije.
KRUTI IN OBSCENI IDEAL?
Vpeljavo identifikacije "drugega tipa" (pretvorba objektnega libida v narcistični libido) privedimo do tistega mesta v Freudovi teoriji, kjer jo jc povezal s sublimacijo, z
dcscksualizacijo in s tem z nagonom smrti. Taka prisvojitev objektnega libida (ki sc zgodi s tovrstno identifikacijo), se - po Freudu - postavi v službo nasprotnih, neseksualnih nagonov. To drugo, "nasprotno službo" pa pojasnjuje s pojmom razpletanja nagonov:
"Vsaka takšna identifikacija ima lastnosti dcscksualizacijc ali cclo sublimacije. Tako sc zdi, da pri takšni pretvorbi pride do razpletanja nagonov. Erotična komponenta po sublimaciji nima več moči, da bi vezala vso dodano destruktivnost, tako da sc ta sprosti v obliki nagnjenja k agresiji in dcstrukciji. Iz tega razpleta naj bi ideal sploh dobil ostro kruto potezo gospodovalnega "mora?"."21
Vprašanje identifikacije, proccs nastajanja ideala jaza oz. nadjaza preveva nek paradoks. Ta sc kaže v značilni ambivalcntnosti, ki spremlja vsako ljubezensko vez, in v nekakšnem zelo očitnem dvojnem obnašanju nadjaza. Eno od teh obliki opisuje navedeni odlomek. V potezah gospodovalnosti, krutosti, ostrosti... ni težko prepoznati lastnost nagona smrti (iracionalnost, brezobzirnost, prisila...). Tc poteze lahko tako zelo izstopijo, kot npr. pri melanholiji, da se jc Freud vprašal, čc nadjaz nc pomeni cclo neke vrste zbirališča nagonov smrti. Pri tem (primeru melanholije) jc izostril tale paradoks:
"Nenavadno jc, da postaja človek z večjim omejevanjem svoje agresivnosti navzven tem strožji, torej agresivnejši v svojem idealu Jaza."22
Pričakovali bi namreč, da večja strogost ideala jaza implicira njegove zahteve po zatiranju agresije sploh, opraviti pa imamo z dejstvom, da povečuje nagnjenje k agresivnosti do jaza. Zgodi sc torej nekakšna premestitev, obrat zoper lastni jaz. V takšnem obnašanju ideala jaza jc nekaj nerazumljivega. Freud odkrije nek pogoj, ki jc nujen za ta neizprosni obrat zoper jaz, to jc narcistična izbira objekta. Zanjo jc značilna šibka odpornost objektne investicije. Objektni odnos na podlagi narcističnc izbire sc zelo hitro zamaje. Tovrstna objektna investicije kaj hitro regradira v narcizcm, ko zaide v težave.
"(...) učinek tega pa jc, da ljubezenskega odnosa kljub konfliktu z ljubljeno osebo ni treba opustiti. Takšna nadomestitev objektne ljubezni z identifikacijo jc mehanizem, ki jc pomemben za narcistična obolenja."23
OJDIPOVSKO IN PREDOJDIPOVSKO OBDOBJE
Da bi pojasnili nastanek ideala jaza, razrešili njegovo protislovno (dvojno) obnašanje, moramo preiti k Ojdipu, k usodnemu "koncu" zelo pomembnega, dinamičnega, z infantilno seksualnostjo prežetega obdobja, k vprašanju o usodi "prvega začetka" individuovc seksualnosti. Znana jc namreč Freudova teza o dveh začetkih seksualnega življenja pri človeku: "Najbolj značilno v človekovem seksualnem življenju jc, da začne v dveh zamahih, s premorom med njima."24 To Freudovo odkritje t.i. infantilnc seksualnosti jc naletelo na velike odpore. Pustimo jih zdaj ob strani, mimogrede omenimo le Freudovo domnevo, da so ti odpori bržkone v zvezi s pozabo
21 S. Freud: Ja/. in Ono. sir. 352.
^ Ibid.
Id.: Žalovanje in melanholija, str. 209.
Id.: Avtobiografija, str. 39.
lastne seksualnosti v otroštvu, le-to da kvečjemu preprečuje zapažanje odraslih tako zelo očitnega seksualnega obnašanja pri otrocih.
Prav na začetku, v oralni fazi, sc objektnih investicij še nc da razločevati od identifikacije. Takrat identifikacija nekako sovpadc z izničenjem objekta, z njegovim "požretjem". Ambivalcntnost, ki sc identifikacije drži "žc od vsega začetka", poveže Freud prav z oralno fazo, kar ne pomeni nič drugega kot to, da jc nagon smrti "vselej žc" tu:
"Vede se kot potomka prve, oralnc faze organizacije libida, pri kateri smo zaželeni in cenjeni objekt pojedli, ga tako vsrkali vase in ga kot takega uničili. Ljudožerec, kot jc znano, vztraja pri tem stališču; svoje sovražnike ljubi, da bi jih požrl; nc požre jih, če jih ne more imeti nekako rad."23
Hkrati z organizacijo libida poteka proces iskanja objekta. Prvi seksualni objekt jc avtoerotičen, kot smo že izvedeli. Po narcističncm stadiju postane prvi "drugi"/"tuji" seksualni objekt mati. Poudariti jc treba, da gre pri tem za falično mali, mati s falosom:
"Samo moške genitalije imajo določeno vlogo, ženske genitalije so šc neodkrite (t.i. primat falosa). Nasprotje spolov takrat šc nc pomeni moški in ženski spol, pač pa posest falosa ali kastracijo."26
"Kastracijski kompleks" pride torej kasneje, v falični fazi, ko nastopi Ojdip. Kaj sc dogaja pred Ojdipom, to nas najprej zanima, in nato, na kakšen način sc vstopi vanj.
Prvi tip identifikacije jc pred vsako objektno izbiro; gre za neposredno identifikacijo z očetom oz. s starši, kolikor - kot žc omenjeno - otrok staršev sprva spolno nc razlikuje. Hkrati s to identifikacijo nastopi prva libidinalna zasedba objekta, pri dečku matere, pri deklici očeta (oz. sprva tudi matere, kot si bomo to dejstvo malo pobližc ogledali kasneje). Otrok v tem najzgodnejšem obdobju potemtakem razvije dve psihološko različni vezi: zgledno identifikacijo z objektom kot idealom in neposredno libidinalno investicijo v objekt. To pa sta tudi dve temeljni obliki medčloveških razmerij sploh. V vseh človeških (libidinalnih, ljubezenskih) vezeh sc prepletata.
"Razliko med takšno identifikacijo z očetom in izbiro očeta za objekt jc lahko izraziti s formulo. V prvem primeru je oče tisto, kar bi deček hotel BITI, v drugem tisto, kar bi hotel IMETI; razlika jc torej v tem, ali se vez prične pri subjektu ali objektu Jaza. Prva jc zato mogoča žc pred vsakršno seksualno izbiro objekta. Veliko teže pa jc to razliko metapsihološko nazorno prikazati. Vidimo samo, daje stremljenje identifikacije napraviti Jaz podoben drugemu Jazu, ki smo ga vzeli za zgled."27
Oba odnosa potekata nekaj časa vzporedno, dokler objekt, s katerim sc je otrok prvotno identificiral, nc postane ovira njegovi neposredni objektni libidinalni investiciji. Zdaj šele pride do izraza ambivalentno razmerje do zglednega objekta, prejšnja identifikacija zadobi sovražne poteze: "Zdi sc, kot da jc postala manifestna tista ambivalcntnost, ki jo identifikacija vsebuje že od vsega začetka."™ To ambivalentno razmerje do "zgleda" (vzora, ideala), ki jc izvorno, na dan ga prinese libidinalna investicija v drugi objekt (v ojdipovskem razmerju gre vedno za trikotno zasnovo), se normalno razreši s "povečano" zgledno identifikacijo, pri dečku torej z očetom, kar pomeni okrepitev njegove moškosti, pri deklici pa z materjo, kar pomeni okrepitev njene
25	Id.: Množična psihologija in analiza jaza, str. 38-39.
26	Id.: Avtobiografija, str. 40.
27	Id.: Množična psihologija in analiza jaza, sir. 39.
28	Id.: Jaz in Ono. str. 330.
ženskosti. Glavna naloga, ki torej omogoča normalni izhod iz Ojdipa, jc opustitev neposredne libidinalnc zasedbe matere, razrešitev dualnega razmerja z materjo.
To smo le uvodno, zelo grobo pokazali. Upoštevati jc namreč treba vsaj dve dejstvi, ki ojdipovsko situacijo zelo zapleteta. Prvič, da Ojdip glede na spol ni simetričen, da imamo pri dcklici opraviti z drugačno predojdipovsko in ojdipovsko dinamiko kot pri dečkih, in drugič, da gre za nekakšen dvojni Ojdipov kompleks - pozitivni, normalni, in negativni, obrnjeni pozitivni: "Tudi sam sc žc navajam, da na vsak seksualni akt gledam kot na dogajanja med štirimi individui."29
Povedali smo že, da je prvi post-narcistični seksualni objekt za oba spola mati, falična mali. Torej tudi za deklico in nc samo za dečka. To je pomembno razkritje, ki ga je "Ojdip" pri dcklici dolgo časa prikrival. Intenzivna predojdipovska navezanost na mater ima za oba spola velik pomen, pri dcklici jc to navezanost Freud še bolj poudaril prav zato, ker sc zanjo dolgo ni vedelo. Odločilni moment, ki razlikuje Ojdip pri dcklici in Ojdip pri dečku, je v naslednjem: Medtem ko mati ostane libidinalni objekt dečka tudi v ojdipovski fazi, pa mora dcklica ta prvi seksualni objekt zamenjati/nadomestiti z očetom. Pri dcklici jc tako treba razlikovati dve fazi: predojdipovsko moško in ojdipovsko žensko. Njena prva faza jc moška zato, ker gre za identifikacijo s falično materjo. V ozadju te zveze jc želja po falosu. V žensko fazo in hkrati s tem v Ojdipa vstopi dcklica, ko mater kot seksualni objekt zamenja z očetom, ko željo po falosu nadomesti z željo po otroku. Vzrok tega preobrata-k-očetu jc v odkritju manka falosa pri materi, jc kastracijski kompleks: "Vpliv želje po penisu deklico izžcnc iz navezanosti na mater, v ojdipovsko situacijo se umakne kot v nekak pristan."30 Razrešitev Ojdipa pri dcklici jc po Freudu prav zaradi "moške faze" veliko bolj ogrožena. Ugotovil jc, da so regresije na fiksacijc iz te predojdipovsko faze (še bolj pri ženskah) zelo pogoste. Odtod njegova teza o večjem narcizmu pri ženski. "Dcklica ostaja v Ojdipu še dolgo.(...) Nadjaz pri dcklici nc more razviti tiste moči in neodvisnosti..."31 Pri dečku jc drugače. Mati ostaja vseskozi njegov ljubljeni objekt. (To jc eden od razlogov Freudove teze o tem, daje šc najmanj ambivalcntnosti v odnosu med materjo in sinom; drugi pa, daje v izpolnitvi matcrinc/fcmininc želje po penisu, ki se zgodi z rojstvom sina.) Pod vplivom kastracijskcga kompleksa (straha pred kastracijo), ki ga vzpostavi isto spoznanje kot pri dcklici - manko falosa pri materi, on zapušča Ojdipa, "ga potlači, v najnormalncjših primerih ga popolnoma uniči, kot njegov naslednik sc vzpostavi strogi nadjaz."32
Prav v zvezi z ugotavljanjem razlike med spoloma v ojdipovski dinamiki Freud posebej izpostavi pomen "faličnega" predojdipovskega obdobja, otrokovo navezanost na falično mali, in dejstvo kastracijske tesnobe, ki nastopi z ugotovitvijo, da materi falos manjka. Takole pravi Freud že v Spominu iz otroštva Lconarda da Vincija:
"Fiksacija na zgodnejši tako zelo želeni objekt, falos ženske, pušča v psihičnem življenju otroka, ki jc ta stadij infantilncga seksualnega raziskovanja posebej intenzivno preživel, ncizbrisljivc sledi."33
Mnogo let kasneje, 1927, v spisu Fetišizem, jc s tem v zvezi razvil koncept retišizma. Freudova dcfinicija fetiša jc:
29	Ibid., str. 331.
30
Id.: Nova predavanja za uvod v psihoanalizo, str. 230.
31	Ibid.
32Ibid.
33
Id.: Spomin iz otroštva (...), str. 145.
"Fetiš je nadomestek za falos ženske, (...) ni nadomestek kakega poljubnega penisa, marveč nekega določenega, čisto posebnega penisa, ki je imel v zgodnjem otroštvu velik pomen, kasneje pa seje ta pomen izgubil (...)."34
Ta nadomestni objekt, fetiš, varuje ta posebni penis pred izginotjem. Kajti ne sme izginiti. To bi pomenilo, da je ženska kastrirana, s tem pa neskončno tesnobno grožnjo kastracije, tako za dečka kot za dcklico. Čeprav vesta, da mati penisa nima, pa vendar verjameta, da ga ima.
Saj vem, pa vendar verjamem..., to je fetišizem v analitičnem pomenu, opredeljuje nek razcep med vednostjo in verovanjem.35 To verovanje zadeva nezavedno fiksacijo, ki je ne zamaje nobena vednost. Zadeva potlačeno željo po materinem falosu. Pri tem gre za falos, ki manjka, ki ga ni. O njem vemo le to, da ga ni. Skozi odsotnost povzroča tako neznansko tesnobne učinke. Potlačitev te želje se v normalno razrešenem Ojdipu mora zgoditi. Šele odpoved ohranja ta posebni objekt - falos ženske. V tem fetišističnem razmiku, v tem razmiku med vednostjo in verovanjem vznikne želja:
"To vero jc ohranil, vendar pa se ji je tudi odpovedal. (...) V psihičnem ima ženska kljub vsemu nekak penis."36
To spoznanje, da materi falos manjka, da je kastrirana, moramo gotovo umestiti onstran polja neposrednosti, ki ga obvladuje načelo ugodja, t.j. v simbolni register - ta pogled je simbolno dejstvo. Drži se ga nekakšna prisila, je del nekega avtomatizma, ki mu ne moremo ubežati, iz katerega se ne moremo iztrgati, ki je tu že pred našim rojstvom, ki zanj kot takega nc vemo. Treba ga je potlačiti, ponotranjiti, priznati. Sprejeti je treba sam ta (simbolni) manko. To šele sproži nezavedno verovanje, zanikanje kastracije. Nezavedno verovanje jc pogoj analize, samo tako lahko steče transfer, samo tako steče ljubezen... Prav to nezavedno verovanje vnaša v misel, v vednost (prepričanje, stališče, dokazovanje) tisto značilno distanco, ki sc izraža v stavku Saj vem, pa vendar..., in določa individuovo delovanje/obnašanje. (Vem, da je tako, toda obnašam se kot da verjamem, da ni tako, vcijcmem, da jc drugače.)
Znano je, da transfer v analizi steče, kljub temu da pacicnt analitika zaznava kot grdega, neurejenega, četudi vanj podvomi; z neke točke "x", točke onkraj, zaznavanje ni pomembno, nima vpliva. Ta "četudi" je tu odveč, namreč prav ta distanca jc celo pogoj za "transferno ljubezen". Da je temu res tako, nam dokazujejo primeri psihoze, pri katerih umanjka prav ta distanca, ki jo v vednost vnaša nezavedno verovanje. Pri psihotiku imamo opraviti z direktnim verovanjem. Pri njem ravno ni na delu tista točka onkraj, ni se zgodila tista nujna potlačitev, skozi katero očeta, analitika... sprejme z distanco (z razmikom). Psihotik analitika sprejme neposredno. V njem, v njegovi osebi, je dejstvo kastracije neposredno utelešeno. Analitik tako postane preganjalec. To sc je zgodilo npr. z dr. Flechsigom, ki je obravnaval Schrcbcrja. Kot takemu je pacicnt prepuščen na milost in nemilost. Ta preganjalec je tisti "kruli in obsceni" nadjaz, ki pride na dan v melanholiji, kot smo to že pokazali. Na delu jc neponotranjeni nadjaz, nadjaz, ki ostane zunaj, v osebi preganjalca, ki o nas zares vse ve, ki pozna vse naše skrivnosti, ki ve več kot mi sami.
34 Id.: Fetišizem, »tr. 419.
O tem glej IV. predavanje SI. ŽiJia znotraj: Pet predavanj o problemih fetiiizma (...), str. 118.
36 S. Freud: Fetišizem, str. 421.
"Analiza potem pokaže, da nadjaz usmerjajo procesi, ki so Jazu ostali neznani. Res jc mogoče najti potlačene impulze, ki utemeljujejo občutek krivde. Nadjaz je tu vedel več o nezavednem Onem kot Jaz."37
Pri psihozi imamo torej opraviti z nekakšnim še preveč realiziranim transferjem, kolikor ni okrnjen prav s tistim "pa vendar", imamo opraviti s patološkim narcizmom, kolikor ni nareizem okrnjen prav s to bistveno ojdipovsko potlačitvijo, ki nas šele omogoča kot želeče. Tu sc v analitikovo osebo verjame brez preostanka, brez distance. Namreč jaz ni samo sedež zavesti, racionalnega usklajevanja, pač pa predvsem sedež tesnobe: "Jaz jc torej sedež tesnobe. "M Tesnobe, ki jo evocira prav kastracijski kompleks:
"S strani višjega bitja, ki jc postalo Nadjaz, jc nekoč grozila kastracija, in ta kastracijska tesnoba jc verjetno tisto jedro, okoli katerega sc jc naložila kasnejša tesnoba vesti; ta tesnoba se torej nadaljuje kot tesnoba vesti."39
To spoznanje o manku falosa pri materi jc tisto jedro, ki cepi jaz na nczvedljive psihične instance oz. ravni. Razmerje do tega manka bistveno določa posameznikovo psihično strukturo.
IDENTIFIKACIJA
Drugo dejstvo, ki "zapleta" Ojdipa, jc dvojni, "popolni" Ojdip, kol smo zapisali. "To pomeni, da deček nima le ambivalentne naravnanosti do očeta in ljubeče objektne izbire v odnosu do matere, temveč da se hkrati obnaša tudi kot dcklica, da kaže ljubečo feminino naravnanost do očeta in njej ustrezno ljubosumno in sovražno naravnanost do matere."40
Dejstvo dvojnega Ojdipa kaže na neko pomembno značilnost identifikacije, ki vzpostavlja ideal jaza, značilnost, ki jo Freud opiše na drugem mestu, v Množični psihologiji in analizi Jaza: "(...) Jaz pri teh identifikacijah posnema zdaj ljubljeno, potem spet ncljubljcno osebo." Prav to pa jc tudi mesto, na katerem nam Freud na kupu razgrne bistvene poteze te idcntifikacijc. Takole nadaljuje:
"Pozornost zbuja tudi, daje v obeh primerih identifikacija samo delna, zelo omejena, da si pri objektni osebi sposodi eno edino (unarno) potezo, (...) da sc identifikacija sploh nc briga za objektno razmerje do posnemane osebe."41
Tem ugotovitvam lahko dodamo šc tale odlomek, ki ga najdemo bolj na začetku tega spisa, v tistem prvem delu, v katerem Freud "z drugimi avtorji" (Lc Bon, Mc Dugall) opisuje najbolj opazne posicdicc vpliva množicc na posameznika: "Pri tem učinkuje nedvomno nekaj kol prisila delati tako kol drugi, ostali v soglasju s številnimi soljudmi."42 Izhodiščna razlika med Freudom in ostalimi avtorji pri raziskovanju narave vezi, ki druži posameznike med seboj v množico, jc v Freudovi vpeljavi množicc z vodjo:
37	Id.: Jaz in Ono, sir. 349.
38	Ibid., sir. 355.
39Ibid.
40	Ibid., str. 331.
41
Id.: Množična psihologija in analiza Jaza, str. 40. Ibid., str. 21.
"Iz razlogov, ki so nam za zdaj Sc prikriti, pa hi posebej poudarili razlikovanje, ki ga pisci j)onavadi premalo upoštevajo: namreč med množicami brez vodje in množicami z vodjo."43
Tako izhodišče, ki je izpostavilo pomen vodje pri oblikovanju "množične" (družbene) vezi, se je izkazalo za zelo plodno, pripeljalo jc do konccpta tiste identifikacije, ki je povezana z oblikovanjem posebne instance v jazu, ideala jaza. (Naslov XI. poglavja v tem spisu jc: Stopnica v Jazu.) To identifikacijo (identifikacijo posameznika z vodjo) je razločil od druge identifikacije (vzajemne idcntifikacijc med temi posamezniki), ki jo prva šele "omogoča" in ki se jc drži značaj prisile. Ideal jaza je tista "duševna sprememba, ki jo vsili posamezniku"44 množica, po kateri jc spraševal in jo zastavil (to spremembo) kot glavno nalogo v tem spisu. Najpomembnejši Freudov prispevek v okviru tc naloge jc prav ugotovitev, da imamo v posameznikovem psihičnem življenju opravili z različnimi identifikacijami, ki ustrezajo različnim ravnem jaza, različnim funkcijam jaza.
Freud zapiše naslednjo "formulo libidinalnc konstitucijc množice":
"Primarna množica jc torej neko število posameznikov, ki so postavili isti objekt na mesto ideala jaza in sc torej v svojem Jazu med seboj identificirajo."43
Tej množici posameznikov jc skupen nek zunanji posameznik (objekt), skupen v tem smislu, da zaseda mesto ideala jaza v vsakem od njih. Ta zunanji objekt, introjiciran v jaz (na mesto ideala jaza) pri vseh posameznikih omogoča projekcijo jazov drug na drugega, njihovo vzajemno identifikacijo, množično vez, vzpostavitev množicc kot množice. V tej formuli ni težko prepoznati strukturalistične logike odnosa med ccloto in njenim posebnim delom. Vodja pri tem seveda zaseda Ušlo mesto posebnega, izjemnega, presežnega elementa, ki šele zares poveže vse ostale elemente v ccloto. Iz izhodiščne, neorganizirane množicc jc izstopil posameznik kot vodja, kot tak omogoča organizirano, urejeno množico. In tu jc še bistvena lastnost vodje (lega izjemnega mesta v "organizaciji"): zalo, da omogoča množično vez, libidinalno povezanost med člani množicc, se jc moral sam odpovedati libidinalnim vezem, ljubezni, se izvzeti množici (ljubezenski tvorbi):
"Na začetku človeške zgodovine jc bil vodja tisti nadčlovek, ki ga jc Nictzschc pričakoval šele v prihodnje. Še danes potrebujejo množični individui utvaro, da jih vodja ljubi vse enako in pravično, vodji pa ni potrebno kogarkoli ljubiti, lahko je gospodovalen, absolutno narcističcn."*6
Za kakšno libidinalno vez med posamezniki gre, v čem jc vzajemna identifikacija, kakšno funkcio potemtakem opravlja "introjicirani" vodja na mestu ideala jaza, to nas zanima.
Identifikacija z vodjo vzpostavi ljubezenski, tolerantni, pomirjujoč odnos med člani: "Njena posledica jc med drugim ta, da omejimo agresivnost proti osebi, ki sc z njo identificiramo, ji prizanašamo in pomagamo."47 Zajczujc sovražnost, brezobzirnost, nestrpnost, tekmovalnost..., zajczujc narcizma, kot pove Freud prav v zvezi z ljubeznijo posameznikov do vodje: "Vemo, da ljubezen zajczujc narcizcm, in lahko dokažemo,
43	Ibid., nr. 2«.
44	Ibid., ni. 9.
45	Ibid., str. 48-49.
46	S. Freud: Množična psihologija in analiza Jaza, str. 55.
47	Ibid., str. 43.
kako je zaradi tega učinka postala kulturni dejavnik."48 Ljubezensko vez z vodjo povezuje člane med sabo v ljubezensko z(a)vezo, ki jc na drugi ravni od tiste, ki ni posredovana z vodjo. V tako posredovani zvezi so sovražni impulzi potisnjeni v ozadje, čeprav to nc pomeni, da značilna ambivalcntnost v ljubezenskem odnosu izgine:
"Po pričevanju psihoanalize vsebuje skoraj vsako trajnejše intimno čustveno razmerje med dvema osebama - zakon, prijateljstvo, razmerje med starši in otroki -usedlino odklanjajočih, sovražnih občutkov, do neke mere sc ta usedlina razgalja v prepirih, (...), v godrnjanju..."49
Vendarle pa jc ta ambivalcntnost manj glasna, na dan pride samo v periodičnih presledkih. Kot taka sc zelo razlikuje od tiste najbolj izrazite iz obdobja infantilnc seksualnosti, iz obdobja prvih objektnih izbir, ko so zahteve po ljubezni najbolj neizmerne in zato najbolj ncizpolnljive:
"Ta prva otroška ljubezen jc obsojena na propad ravno zato, ker je prva, ker so te zgodnje objektne investicije praviloma v veliki meri ambivalentne, poleg velike ljubezni jc tu vedno prisotna tudi močna nagnjenost k agresiji."50
Ideal jaza je dedič Ojdipa, kot to večkrat ponovi Freud. Funkcijo potlačitve, ki so pri tem zgodi, opiše takole: "Ostal je (otrok) šc vedno navezan na starše, a z goni, ki jih moramo imenovati zavrte'. Čustva, ki jih odtlej goji do ljubljenih oseb, veljajo za 'nežna'."51
Ojdipovsko situacijo razčlenimo še malo bolj. Gre za dve identifikaciji, ki rczultirata iz Ojdipa, obe nastopata kot možni: identifikacija z očetom ali identifikacija z materjo. Vsaka od njiju pomeni dvoje: ohranitev nasprotnospolncga objekta (povečana zgledna identifikacija) in hkrati nadomeščanje istospolnega objekta (regresija izbire objekta v identifikacijo).
"Tako lahko domnevamo, da jc najbolj obča posledica seksualne faze, ki obvladuje Ojdipov kompleks, ta, da se v Jaz ustalita ti dve nekako med sabo povezani identifikaciji. Ta sprememba Jaza obdrži svoj izpostavljeni položaj, ostali vsebini Jaza sc postavlja nasproti kot ideal Jaza (...)."52
In ponovno šc enkrat: "(...) libido, ki Jazu priteka z opisanimi identifikacijami, proizvaja njegov sekundarni nareizem."53
NADJAZ
Ideal jaza modificira intenzivno predojdipovsko agresijo, sublimira, za-veže predojdipovske strasti, toda pri tem nc smemo pozabiti na dejstvo, ki smo ga že izpostavili: ta predojdipovska agresija šc kako pripada (tudi) nadjazu, zato ta poteza, ideal jaza, modificira tudi nadjazovo "drugo" obnašanje (iracionalnost, krutost, gospodovalnost...). Na dvoličnost ideala jaza Freud opozarja zelo eksplicitno:
Ibid., str. 55-56.
49	Ibid., str. 35.
50
Id.: Nov« predavanja za uvod (...), sir. 223. Id.: Množična psihologija in analiza Jaza, sir. 44.
52	Id.: Jaz in Ono, sir. 331
53	Ibid., sir. 328.
"Njegov odnos do Jaza se nc izčrpa v ukazu: 'Tak (kot oče) bodi!', ampak obsega tudi prepoved: Tak (kot oče) nc smeš biliF - torej nc delaj vsega, kar on počne; nekatere stvari so prihranjene le zanj."54
Nadjaz s svojimi očitno protislovnimi zahtevami drži posameznika v nenehni tesnobi. Ni mu mogoče ustreči, ni ga mogoče zadovoljiti. Posameznik ga doživlja kot nekaj povsem tujega, zunanjega, grozljivega... Vse kaže, da jc treba postaviti ločnico med tem "zunanjim" pred-ojdipovskim nadjazom in drugim post-ojdipovskim nadjazom kot "notranjo" psihično instanco. Ta post-ojdipovski nadjaz šele vključuje ideal jaza, ki se introjicira v jaz, ki si ga jaz tako prisvoji, v obliki notranjega "glasu vesti" nadjaz izgubi tisto pred-ojdipovsko tujost in zunanjost, gospodovalnost, brezmejno zahtevnost in strogost, izgubi podobo preganjalca. Post-ojdipovski nadjaz jc šele tisti, ki zajezi narcizcm.
Post-ojdipovski nadjaz pa jc nadjaz, "ki v lacanovski perspektivi lahko komajda Sc nosi to ime."55 Lacanovo dojetje freudovskega nadjaza izhaja prav iz tistega njegovega "drugega" obnašanja, iz nadjaza, ki jc v svojih zahtevah tako zelo iracionalen in brezmejno brezobziren, ki kot tak nastopa kot nekaj nerazumljivega, tujega in grozovitega. Jc zakon, iracionalna prepoved, s katero sc ni mogoče identificirati, in jc zato tisto nemogoče, travmatično, nc-simbolizabilno jedro, ki prav požene proces simbolizacijc, ponotranjenje simbolnega zakona, ki sc mu kot subjekti moramo podvreči. Znotraj zakona, znotraj racionalnega, najdemo nek "nori", nesmiselni, ncdojcmljivi tip zakona. Lacan pravi:
"To je nadjaz, kolikor vse to dejansko terorizira subjekta, gradi v njem dejavne, doživete, trajajoče simptome, ki prevzamejo reprezentiranje tiste točke, v kateri subjekt zakona nc razume, marveč ga uprizarja. Simptomi prevzamejo utelešenje zakona kot takega, dajejo mu njegovo podobo skrivnosti. To pa jc nekaj čisto drugega kot narcistični odnos do nam podobnih; gre za odnos subjekta do zakona v njegovi celotnosti, kolikor nikoli nc more priti do odnosa zakona v njegovi celotnosti, saj zakona nikoli nc zajamemo vccloti."56
Sredi zakona, sredi prepovedi, naletimo na nek nor zakon, ki nam ukazuje: "Uživaj!"57 Za tak nadjaz nikakor nc moremo reči, da opravlja funkcijo prilagajanja, nasprotno nas nc prilagaja. Kol takega, gaje treba ločiti od ideala jaza. Čcludi sc njune funkcijc deloma prekrivajo, ju po Lacanu nc gre istovetiti. Miller takole razpravlja o freudovskem nadjazu:
"Jc zakon, ukaz, a lo le tako, da sc subjekt nc more po njem ravnali. Kol zakon jc povsem iracionalen, strahoten. Lacan nekajkrat govori o obsccncm in grozovitem nadjazu, in tuje povsem zvest Freudovim tekstom. Nadjaz jc pri Freudu funkcija, ki jo jc nemogoče zadovoljiti. Ni take vrslc, da bi veljalo 'če storiš vse tako, kot hoče nadjaz, bo vse dobro', prav nasprotno, nadjaz ni nikoli zadovoljen, zahteva zmeraj več in nc smemo pričakovati, da ga bo uspeh pomiril."58
Tu imamo zdaj opraviti s listo prisilo, ki sc ji nc moremo upreti, zaradi katere odpovemo čisto brez razloga... Ta funkcija, ki jo jc nemogoče zadovoljiti, ki upravlja
54	Ibid., str. 332.
55	C. Milic*: Ženski nadjaz.
^ J. I.acar. Jaz v Freudovi teoriji in (...), str. 5.
57	Id.: Še, str. 7.
58	J.-A. Miller: Pet predavanj o I-acanu (...), str. 100.
naše "saboterstvo", jc funkcija užitka iz realnega registra. Nadjaz jc tako pri Lacanu umeščen v Realno.59
IDEAL JAZA IN IDEALNI JAZ
In kaj jc končno ideal jaza? Pravzaprav nas mora zanimati tudi vprašanje njegovega odnosa do idealnega jaza. Namreč v vpeljavi narcizma Freud nenavadno uporabi dva močno podobna izraza: ideal jaza (Ichidcal) in idealni jaz. (Idcalich). Sc jc to zgodilo po naključju, mimogrede, zaradi nepazljivosti, se jc Freud samo zmotil, ko ni uporabil za imenovanje nove psihične instance, ki nadaljuje prvotni nareizem, istega izraza? V luči Lacanovcga branja, ki jc prav gotovo freudovsko branje, branje spodrsljajev in zmot, sc tudi to mesto izkaže za zelo produktivno. Kaj jc potemtakem jedro te nove psihične instance, dedinje primarnega narcizma? Kaj jc bistvo "normalnega" sekundarnega narcizma?
Pritegnimo spet značilnosti identifikacije, ki jo Freud tematizira v Množični psihologiji in analizi Jaza. Ta identifikacija jc samo delna, sposodi si neko unarno potezo, nc zanima sc za objektno razmerje do posnemane osebe, drži sc jc značaj prisile... Prav ta identifikacija z "unarno potezo" jc pot, po kateri sc najlaže približamo instanci ideala jaza. Ali v vseh teh značilnostih nc prepoznamo tiste "druge", ravnodušne energije, nagona smrti, ki jc onkraj načela ugodja, onkraj psiholoških lastnosti, energije, s katero smo povezali mesto analitika v transferju, ki deluje mimo njegove osebe, s katero lahko zdaj povežemo tudi mesto vodje,ki individuc združi v množico, mesto, ki jc prav mesto ideala jaza, mesto tiste točke "onkraj"?!
Ta ideal jaza torej (v skladu s tcmatizacijo nagona smrti) ni nič psihološkega, ni podoba ali predstava, jc neko mesto v simbolni strukturi, mesto, s katerim jc povezana posebna in tako temeljna funkcija. Opraviti imamo z neko ravnijo, ki ni identična ravni predstav, podob, zrcalnega projiciranja, jc pa z njo v nekem razmerju, jo posreduje, uravnava, normalizira. Lacan takole poudari nujnost razlikovanja dveh, nezamenljivih polj, Imaginarnega in Simbolnega:
"Gre torej za to, da bi ugotovili, v katerem polju potekajo različne zadeve, s katerimi imamo opraviti na področju analize. Nekatere potekajo na ravni prvega polja, polja Ich, nekatere - ki jih jc treba strogo ločili od prvih, kajti če jih pomešamo, nič več nc razumemo - pa v drugem polju, v polju Drugega."60
V skladu s to ločitvijo Lacan zelo vztraja pri razločevanju imaginarne identifikacije in simbolne identifikacije.
Prvi tip identifikacije sc dogaja v polju jaza, v polju podobnikov, v narcisličncm polju, ki ga uravnava načelo ugodja. To jc imaginarno polje. Na tej ravni sc poskušamo identificirati z drugim, ki nam jc podoben, ki nam jc "blizu", "domač", z nečim svojim pri njem... Kot tak jc ta drugi iz imaginarnega razmerja naša zrcalna podoba, podaljšek naših narcističnih hrepenjenj (tu jc iskali Freudovo "narcistično izbiro" objekta, kolikor
59
Tematizacija Realnega, ki sc zgodi pri poznem Lacanu, v nekem smislu temeljilo zasuka niti njegove dollej&nje teorije in na novo presvetli problematiko, ki sc vleče skozi vse njegovo poučevanje. Na tem mestu se v to seveda nc moremo globje spuščati; v okviru naže zastavitve - katere domet je razlikovanje dveh polj (ravni), Imaginarnega in Simbolnega - nam ni treba poseči dlje.
J. Lacan: Štirje temeljni konccpli (...), str. 327.
Ic-ta ni posredovana s simbolno identifikacijo). Po tej poti, poti imaginarnih identifikacij, v okviru katerih nam torej svet nastopa kot naše ogledalo, oblikujemo svoj idealni jaz. V tej imaginarni instanci sc lahko prepozna(va)m, tu sem "neposreden" in "spontan", tu si ugajam. Imaginarno identifikacijo lahko zelo natančno imenujemo psihološka identifikacija.
Simbolna identifikacija pa sc od imaginarne radikalno razlikuje, jc prav nasprotno ne-psihološka. To ni identifikacija s podobo (drugim jazom), pač pa identifikacija s točko, ki jc tista "enotujoča poteza", nekaj povsem brczsmisclnega, ki sc nc briga za posameznika kot osebo, kot skupka psihičnih lastnosti..., pomeni "identifikacijo z drugim prav na točki, kjer jc ta drugi ncposncmljiv"61, identifikacijo s tisto potezo v drugem, v kateri sc posameznik prav nc more prepoznati, identifikacijo z nečim, kar mu ni "blizu", kar mu jc "tuje" in "daleč", nc-njcgovo, ki jc nekaj čisto drugega. V tej "zunanji" točki se mora posameznik prepoznati, si jo prisvojiti, jo ponotranjiti. Skoz to nc-narcistično točko sc zgodi nadaljevanje narcizma. V tem jc paradoks tc nove psihične instance, ki ohranja narcizcm: v narcistično substancialnost poseže kot nekaj čisto tujega in grozljivega, v razmerju do narcizma nekaj povsem negativnega, kot poteza, ki nas razsredišči, ki poruši sam naš narcizcm, pa sc prav skozi to negativnost, skozi prelomljeno obliko, skozi "narcistično brazgotino"... nadaljuje narcizcm. Ponotranjcnjc tc ne-narcistične točke jc prav proccs simbolizacije, vstop v Simbolno, v polje Drugega. To jc tista radikalna drugost, Drugost, ki se razlikuje od imaginarne, neposredne drugosti, in je v posamezniku že od vsega začetka:
"Kolikor smo subjekt, ki misli, pa smo čisto drugače vpleteni v stvar, saj smo odvisni od polja Drugega, ki jc bilo tu že dolgo pred tem, preden smo mi prišli na svet, in katerega krožeče strukture nas opredeljujejo kot subjekt."62
Skozi simbolno identifikacijo "notranje" sprejmemo to radikalno drugost, jo ponotranjimo v obliki njenega zastopnika ideala jaza. Raz.-odtujitcv sc zgodi prav skozi sprejetje neke radikalne, ncukinljivc in neizbežne odtujitve.
"Ideal jaza upravlja narcistični položaj subjekta."63 Tako povzame Catherine Millot. Funkcija ideala jaza jc v posredovanju, uravnavanju, normaliziranju imaginarnih identifikacij, imaginarnega zadovoljstva, v normaliziranju narcizma, v pomiritvi agresivnih (sadističnih) pred-ojdipovskih divjanj zaradi izgube objekta...
"Identifikacija, za katero tukaj gre, ni zrcalna, neposredna identifikacija, marveč jc njena opora. Podpira in prenaša perspektivo (...), iz katere lahko zrcalno identifikacijo uzremo z vidika, ki zadovoljuje."54
Ideal jaza je pogoj idealnega jaza. Jc tista točka, s katere sc subjekt čuti, da jc zadovoljiv, da jc ljubljen, to jc točka, ki ga gleda v ogledalu, pa jo zrcalna podoba vselej že prekriva in prikriva. To jc točka, ki omogoča posameznikovo "hrbtenico", ki mu podeljuje status "samostojne osebnosti". Simbolna identifikacija jc tisti spccifični proccs, ki nosi imaginarno identifikacijo, a jazu konstitutivno uhaja. Ta "onstran načela ugodja" uravnava samo ugodje, ki jc vselej narcistično ugodje, uravnava "nivo" jaza kot "narcističncga zbiralnika libida", uravnava jaz kol "bric-ž-brac" (brkljarijo) imaginarnih identifikacij, uravnava sekundarni narcizcm, ki sc proizvaja v imaginarnem narcističncm
61	S. žličk: Jezik, ideologija, Slovenci, str. 128.
62	J. Lacan: Štirje temeljni koncepti (...), str. 326.
63	C. Millot: Ženski nadjaz.
64	J. Lacan: Štirje temeljni koncepti (...), str. 355.
polju. To jc frcudovski jaz ("moi"), ki ga Lacan strogo razlikuje od subjekta ("Jc"), ki se konstituira na ravni Simbolnega.
"To pomeni, da jaz postane listo, kar poprej ni bil, da pride do točke, kjer jc subjekt."65
Kriterij normalnosti narcizma jc potemtakem iskati v vprašanju simbolizacijc, posega tistega "onstran" v nareizem, in hkrati s tem v vprašanju Ojdipa, ko naj se, če gre za njegovo normalno razrešitev, poseg Simbolnega zgodi.
LITERATURA
Althusscr, L., Freud in Iračan, Tribuna 3, Lj, 1969. Allhusscr, L, O lacanu. Tribuna l.Lj, 1970.
Bahovec, E., Cannon ali Freud}, v Problcmi-Razprave 209-211, Lj, 1981.
Bahovec, E., O analizi razvoja znanstvenih konceptov, v Terminologija v znanosti, Pedagoški inštitut UEK, Lj, 1984.
Freud, S., Predavanja /a uvod v psihoanalizo, DZS, Lj, 1977.
Freud, S., Nova predavanja za uvod u psihoanalizu, v Odabrana dela Sigmunda Frojda, I-VIH, Matica srpska, Novi Sad, 7, 1984.
Freud, S., Jedna uspomena izdetinjslva ljsonarda da Vincija, id. Autobiografija,id. Freud, S., Množična psihologija in analiza jaza, v Psihoanaliza in kultura, DZS, Lj, 1981. Freud, S., Jaz in Ono, V Mctapsihološki spisi, ŠKUC-FF, Lj. 1987. Freud, S., Žalovanje in melanholija, id. Freud, S., FetiSizem, id.
Jones, E., Život i delo Sigmunda Frojda I, II, Matica srpska, Novi Sad, 1985. Lacan, J., Le stade du miroir, v Ecrils, Scuil, Paris, 1966. Lacan, J., La chosc freudien, id.
I-acan, J., Jaz v Freudovi teoriji in v psihoanalitični tehniki, S-H, v Problcmi-Razprave 177-180, Lj, 1978.
Lacan, J., Štirje temeljni koncepti psihoanalize, S-XI, CZ, Lj, 1980.
I-acan, J., Še; S-XX, Analccta, Lj, 1985,
Miller, J.A., Odgovori realnega, v Razpol 4, Lj, 1988.
Miller, J.A., O nekem drugem Lacanu, v Problemi 12, Lj, 1984.
Miller, J. A., Pet predavanj o Ijicanu v Caracasu, v Gospostvo, vzgoja, analiza, DDU Univcrzum, Lj, 1983. Mi Hot, Ch., Ženski nadjaz, Problcmi-Esejistika 3, Lj, 1988.
Pulver, S.E., Narcissism: The Term and the Concept, v Essential Papers on Narcissism, New York University Press, 1986.
Žižek, S., Pet predavanj o problemih teorije fetišizjna iz Šole Sigmunda Freuda, v Problemi teorije fetišizma,
DDU Univcrzum, Lj, 1985.
Žižek, S., Jezik, ideologija, Slovenci, DE, Lj. 1987.
Graves, R., Grčkimitovi, Nolit, Bg, 1987.
Ovid, P.N., Metamorfozc, MK, Lj, 1977.
65 Id.: J«z v Freudovi teoriji in (...), str. 47.