Delimir Rešicki
Zapis o pagodah
Vrtnice & meduze
izmislil sem si kapsulo popolne tišine angela iz gube v tvoji svetlolasi migreni gunduličev sen naslikan na zataknjenem pedalu za plin rabljene volge koralo ki se svetlika z ustnic šolsko kredo raztopljeno na falusih borznih hišnikov in strijah hitečih zidarjev katerih oči so jogging in sifilis ozdravili v nepolnem tednu
izmislil sem si svoj šesti prst s katerim nezmotljivo in uporno pridržujem pajčevino da opravi tisto
za kar jo plačujejo. &
tako je
tistim ki so bežali
s steklenim prahom v kolenih
tistim z razširjenimi venami in odprtimi sklepi
pot sem posul z lešniki
ker sem hotel da umreš tik pred mestom
v reševalnem avtomobilu z
umazano milnico na stopalih.
takrat bi zaklical izrael, izrael, izrael, izrael je tam kjer zaspim v tihem odtisu tvojega koraka na
svežih zapahih zemlje katere amputirani madeži so
samo izgovor za tvojo trgovino z bolniškim priborom v
otrantski sesirjeni tampi &
jaz sem resnično prevaral sneg oblečen v sarkofag in fimozo in to mi je povsem zadostna dnina ni mi treba govoriti
kako se boš med toplimi poletnimi nalivi
kot muha skril v vrtnico
da minejo lačna stoletja razmazana po zrcalu
ki trohnijo v kapelah vseh
nesrečnih miraklih tvojega otroškega pubisa.
bog, vse sem ti oprostil ker se vsako jutro prebudim vsaj uro pred tabo in preverim ali imaš potne dokumente še vedno v žepu in ni modrost izačunati koliko dolarjev je že to.
toda
dreveni mi v kosteh
in hladno mi je geodezija
ko cveti morje
ker vsako jutro
poberem te smeti s tvojih ust
ki sem jih s tistim neobstoječim prstom otipal v pesku pod njeno pazduho da se bo zbudila ko bo zaspala
v zadnjem večernem meduzinem nasmehu kot long goodbye.
Parafraza, pagode
bojim se ključavnic tujih stanovanj, vse bolj in bolj, bojim se pagod. bojim se premičnih stebrov, ljudi in
dežele vzhajajočega sonca in ne ljubim ko cvetijo češnje ker vedno kadar rečem da ima samo srebro pravico zahtevati od mene nepretrgani intervju s teboj ti rečeš kolo,
kolo, pokažeš z roko v zrak to kolo ki se kotali v prahu, ta žabica v mrtvem meduzinem očesu je cesta s katere zavijam v svoj dom, v pagode.
Only, only ti
ne morem ti povedati kdaj točno.
s tega zida se tiho lušči omet in
kadar ji večkrat na glas ponovim kdo se
reče vedela sem, ti pa
reci ne, ne tukaj ne stanuje noben rešicki
o matador
poglej (!)
jaz sem samo navaden vaški revizor in imam dolžnost prehraniti lepilo.
Zorica je spray
od nekod v okno zablodeli pes
premeija eksistencialni koridor
tvojega očesa.
liže zmrznjeni sneg.
koraka okoli izkopane rane.
pride do trepalnic
naprej je samo
ocean in atlantska megla
tu gleda zvezdo ki se obrača
v grobu ki se razsipa
za druge sobotne gostje.
v mraku ležijo mrtve ceste, v mraku
ležijo mrtvi zakramenti brezuspešnega miru.
v drobovju imam zakopane svete črke
v registraturi so že davno prej zgorele
prepustnice in pasoši.
pes. solt lake city.
gledaš ga skozi okno.
sekretarji žive pajčevine. utrujeni trgovski potniki
speči na zvoncu.
koža je najkrajša pot.
ti si spray.
koža je spray.
mandarine te omenjajo
kamorkoli se obrneš
se te spominjajo, v njih so ključi
kamnitih vrat.
vsakdo nas bo lahko nekoč
z njimi odklenil.
zato
če enkrat shodiš
popij ves temni gosti juice
iz zaustavljenih senc
vseh tistih ki so na asfaltu in
korak pod nebom za
eno sekundo počasnejši od tebe.
Zdravilna zelišča
kje so tvoji bližnji
kadulja na uspavani livadi?
to je prav ubrano, plesali smo
vsi obrnjeni k tebi
sestri na prestolu, utrujeni kot konji
ki so za kocko sladkorja
veslali vse do lepanta.
kaj naj rečem svojemu očetu
ko me bo vprašal o
vsem tem premogu ki je izginil
na tvojih čajankah v
eni sami kaplji rose?
o ne, nič več na makadam
mu bom rekel ko mu bom pokazal
avtoportret bolne kože v medicinskem
leksikonu.
in kakšen je potem to zakon, ko mandolini
lahko čisto vsak boža hlačke
ki se smejejo na skrušenem vetru?
kakšni pa so to ključi
ko te vsak dan gledam
kako mi iz bolnih oči kradeš zrak?
Silvij
kakšen večerni pisar si samo bil
ti modri peščeni človek s klobukom
iz uvelih krizantem v mirogojski megli.
dvignil sem ti glavo,
odprl veke in s čisto, pomito kapalko
vbrizgal velike kaplje valerijane
vsakokrat ko sem zaspal
z želodcem polnim sluzavih alg v sobi
ki je bila nihalo
zaustavljeno v tvojem grlu.
čebele so z ognojenimi spolovili tulile
bog, tistega poletja nihče ni hotel odpreti okna
da bi te videl kako se žalostno smeješ
tej ponoreli menzuri v kateri so orači
odgovornim kazali svoje krvave srpe.
revolverje je oblival kiselkast znoj
odkrit v raztopljenem prahu na ovratniku
tvoje srajce.
skrit v videoklubu nas čaka mrtev spomin, dal sem ti en uhan in ne odpeljal čez cesto, dal sem ti en uhan in ne odpeljal čez cesto.
Morje, o morje
1989.
v yugoslaviji
so končno odkrili hamburger.
ameriška podmornica je izplula ponoči ko je kriziral ščip in zagledala, dolgo gledala dubrovnik tik poleg svoje dobrotljive ustnice.
vsi mornarji so takoj pisali domov vsi ti pogovori
so bili takoj posneti na steriliziran magnetofonski trak.
takrat je eden od njih priplaval do obale in
tam obrisal eno samo samcato solzo,
ki je stoletje za stoletjem
padala ob mestnem obzidju ponoči
ko je na morski gladini videti 80 milijonov križev v
enem samem tvojem amenu, o morje!
jaz sem svila prodana oddaljenim glasovom, prah v žaluzijah nekega tako oddaljenega dneva, na notranji steni školjkinega doma je zapisana prerokba o nas. s strehe tega mesta se vidi moj grob, moije zakaj te ne sežgejo?
na stolpu minčeta
ne tedaj ne sedaj ni bilo nikogar
da bi zaplesal na razžarjenem premogu in
se tako porogal škržatom
katerih glasilke so bile barbarske karavane v
katerih so se umivali in prenočevali
vsi naši berači.
opoldne, na griču, top izstteli težko železno kroglo ki je razorala očetovo polje.
okradel bom vrečko juhe in si iz nje
eno žlico za drugo, flash za flashem vdahnil nekaj od tega jambora, o morje give mi more
na tračnicah iz dobro namočene vate.
potem bova skupaj, ti in jaz prebrala pismo ki nama ga je nekdo
napisal na črni zastavi njeni edini večerni obleki poslano že zdavnaj od ustnice do ustnice
v šele načeti steklenici.
Prevedel Jure Potokar