Listnica uredništva.V 2. številki letomjega ,,Popotnika" je priobčen dopis s Kranjskega, kateri ima na konci natisnjen trikotnik. Kdo je ta g. Trikotnik, nas malo zanima, a odgovoriti moramo vender njegovemu ugovoru proti ustanovi, katero smo sklenili ustanoviti na zadnjem občneni zboru nahega drustva v proslavo 50letnice vladanja presvetlega cesarja. Gospod dopisnik se za ustanovo zato ne more ogreti, ker je treba zanjo plačevati in ker to ni mogoče vzpričo naših skromnih plač. — Vemo to prav dobro. Zatorej se je pa tudi v uplačevanje nasvetovalo tako malo, da tisti, kdor uplačuje največ (seveda, ako hoee), mora na dan plačati približno O'6 krajcarja in to tri leta. Mislimo, da kdor hoče, to prav lahko stori in zaradi tega ne bo nič več pomajkanja trpel. Nadejati se pa ne moremo, da nam tako ustanovo privošči bogata hranilnica. Mogoče, da bo tedaj hitero ustanovila, a ne sprecijelno za učiteljske sirote. Cetudi bi se pa poslednje zgodilo, ne bi imela ustanova poleg glavnega svojega namena tudi svoj moralni vspeh, kateri naši in najsi bo se tako malenkostna, ne bo izostal. Poglejmo mnogo let naprej! — V konviktu bo učiteljev otrok prebil svoja srednješolska leta. I)ovršil bo gimnazij ali drugo srednjo šolo ob tem, kar so v teku let naštedili in nanosili ob vsi svoji mizeriji učitelji, a iz učiteljskih novcev z/oženo ustanovo pojde študirat naprej in bo /cončno dospel do kruha jedino s pomočjo našo in s plodom naše Jjubezni do svojih otrok in do otrok umrlih tovarišev. Kadar pa pride tdk moz na sroje mesto, bodisi v tem, bodisi v onem stanu, znal bo ceniti učiteljstvo, Jcateretnu se bodo na ta način množili prijatelji med inteligentnim svetom. Ce ne sama skrb za naše otroke, vodila nas je pri snovanji ustanove in prej konvikta ta, najsi tudi nekoliko sebična, vender idejalna ideja, katera nas s pomočjo božjo in svojih prijateljev podporo dovede do zaželenega zmotra. Kdor pa se neče zadnjim pridružiti, ta naj hodi srojo pot: na obe strani ima proste roke in noge!