Leto XXV.
postale — Poštnina plateaa T gotovta*
Ljubljana, 8. aprila 1943*XXI
Powunwma itevfifcs cent 64
Stev.14
DOMOVINA
in KMETSKI LIST
(Jpi uvuiaivo tn areuuištvo >UKMuvuml< ujutitjajia, Pucctnijeva ulica n 5. LL nad., telefoni 31-22 do 31-26 Raeun PoiMnp hranilnice pnrtruž v Lluhllnm 4t 10 711
Izhala vsak teden
Naročnina ta tuzemstvo: Četrtletno	L, polletno
12.— L, celoletno 24.— L. — Posamezna številka 80 cent
PREGLED VOJNIH DOGODKOV
Glavni stan Italijanskih Oboroženih sil je objavil 5. aprila naslednje 1045 vojno poročilo:
V Tunisu delovanje topništva ln Izvidnl-ških skupin.
Italijanske ln nemške letalske skupine so bombardirale pristaniške naprave v Bom in večkrat zaporedoma napadle sovražno zaieuje ter zazgaie ne Kaj oesel motornih vozil. Včeraj je bilo uničenih 12 sovražnih letal, 8 v bojih, 4 pa po protiletalskih baterijah. Nemška letala so v bližini lu-ke Bougle zadela s torpedom 8000 tonski trgovski parnik.
Neapelj, Slrakuza, Palermo in Carloforte so bili včeraj predmet sovražnih letalskih napadov, ki so v prvih dveh mestih povzročili škodo znatnega obsega na javnih in zasebnih poslopjih. Beležijo 230 smrtnih žrtev in 387 ranjenih v Neaplju, 4 mrtve in 20 ranjenih v Siraknzi, 12 mrtvih ln ranjen'h v Carlefortiju. — V zraku nad Neapljem sta bili sestreljeni 2 sovražni letali, dva izmed bombnikov, ki so se udeležili napada na Carloforte, je protiletalsko topništvo zbilo v morje v bližin'. Mercuredduju.
1 Naša podmornica, ki operira na Atlantiku pod poveljstvom ladijskega poročnika Rossettija Marija iz Imperije, je potopila grški 3000 tonski par-rVk »Gramicos«, ki je bil natovorjen s plritom, namenjenim v Anglijo, in 3000 tonski angleški parnik »Celtis Star«.
Vrhovno poveljništvo nemške vojske je objavilo 5. aprila naslednje poročilo:
Sovjetske čete, močne več divizij, so včeraj začelo pričakovani napad proti vzhodni fronti kubanskega mostišča.
Vedno znova ponovljeni napadi, ki so jih podpirali močno topništvo ln številni oklopni vozovi, so bili po zaslugi nemških in romunskih čet razbiti 7, velikimi sovražnikovimi Izgubami ljudi ln materljala. Borbe še trajajo.
Lastna napadalna akcija vzhodno od Orla je potekla uspešno. Na ostali vzhodni fronti je bilo samo južno od Ilmenskega jezera in pred Petro-gradom živahnejše krajevno delovanje.
Na tunlški fronti je potekel dan ob krajevnem Izvldniškem delovanju ln nastopanju napadalnih oddelkov mirno. Letalstvo je z močnimi silami obstreljevalo zbirališča sovražnikovih motornih vozil in voz ter šotore in topniške postojanke. Nemški lovci so dosegli osem letalskih zmag.
Bojna letala so na morju pred Bougijem napadla veliko sovražnikovo tovorno ladjo ln jo hudo poškodovala.
Mešani oddelki angleških in ameriških letal so napadli včeraj podnevi področje Pariza. Zaradi bombnih zadetkov v stanovanjskih predelih, mestnih napravah in tudi na športnih prostorih je imelo preb.valstvo več sto smrtnih žrtev ln ranjenih. Med tem terorističnim napadom ln drugimi sovražnikovimi poleti nad zasedeno ozemlje in Norveško Je bilo sestreljenih 19 letal. Izgubljena so bila tri lastna letala.
Preteklo noč so angleška letala brez načrta metala rušilne in zažigalne bombe pretežno na podeželske kraje na severnem nemškem obalnem ozemlju. Nočni lovci in protiletalsko topništvo so sestrelili 10 napadajočlh bombnikov.
K razvoju dosedanjih bojev v Tunisu poročajo še tole lz Rima:
Italijanske in nemške čete so dosegle dragocene uspehe junaštva. Sovražna akcija proti postojankam na Maretovi črti se je izjalovila ob železnem odporu čet Osi, kar je prisililo sovražnika k ustavitvi napada. Britansko poveljništvo je nato del svojih oboroženih sil odvzelo s črte z namenom, da bi z obkolltvijo doseglo, česar nI moglo doseči s čelnim napadom. Poveljstvo osnih sil se Je prav dobro zavedalo resnosti položaja. Spričo nevarnosti obkolitve, ki bi zajela dragocene in močne sile, so se osne čete rajši umaknile na
Pridelovanje bučnic je splošna korist
Pri nas smo glede maščob pasivni, kar se neprijetno pozna zlasti v sedanjih časih. Gledati moramo torej, da svoje gospodarstvo usmerimo tako, da bomo po možnosti ta primanjkljaj zmanjšali. To bomo lahko dosegli v precejšnji meri s sajenjem sončnic m buč. — Danes je s praktičnimi poizkusi dokazano, da Je proizvodnja rastlinskih maščob bolj gospodarska kakor pa živalskih, kajti na enem hektarju, posejanem z oljnimi semeni, pridelamo najmanj šestkrat toliko olja kakor pa živalskih masti, ki bi jih dala živina, krmljena s krmo, pridelano na isti površini. Zato je razumljivo, da so po vseh naprednih evropskih deželah povečali površine, zasajene z oljnatimi rastlinami.
Poizkusi s pridelovanjem sončnic v večjem obsegu so se pri nas lansko leto dobro obnesli in bo treba sajenje sončnic v krajih, ki pridejo za to v poštev, še bolj razširiti. Danes se pa bomo podrobneje bavili z bučami.
Buča v naših krajih ni nova rastlina, vendar pa jo edino na štajerskem v zadnjih desetletjih pridelujejo tudi zato, da dobivajo bučne peške za izdelavo olja. V naši pokrajini sajenje buč v to svrho ni bilo znano in so jih kmetje trgali večinoma že pred zorenjem za krmo živini, zlasti prašičem. Ce upoštevamo, kar smo gori navedli glede donosnosti oljnatih rastlin, Je Jasno, da moramo tudi pridelovanju buč posvetiti vso svojo pozornost.
Buč seveda ne moremo pridelovati v neomejenih količinah, kajti računati je treba s tem, koliko jih lahko pokrmimo živini, ki ji zelo prl-Jajo (bučno meso Je mogoče v večjih množinah rab'ti tudi v druge svrhe, o čemer pa sedaj ne bomo govorili; omenimo naj le, da se dajo lz buč na več načinov pripraviti zelo okusne jedi, torej so važne tudi za neposredno človekovo pre-
hrano). Buče se drže pri sedanjem načinu shranjevanja približno tri mesece; za pridelek količine buč, ki bi jo brez pretiravanja lahko pokr-mili v tem času, bi bilo potrebno zasaditi približno štiri odstotke naših njiv. To je razmeroma zelo malo, če upoštevamo, da zasade nekatere kmetije na Štajerskem z bučami tudi do devet odstotkov njiv.
Pridelek buč računamo okroglo 50.000 kg na hektar pri čisti kulturi, to se pravi, kadar pridelujemo na dotičnem prostoru samo buče, v dobrih letih pa doseže ta pridelek tudi do 120 tisoč kg. Semena dobimo do 2.7% računano od buč, torej bi bil pridelek bučnih pešk pri zasaditvi navedene površine tako velik, da bi kril znaten del primanjkljaja maščob, kajti bučne peške dajo 25% olja, pa tudi več, kakršne so pač.
Seveda se kar od danes na Jutri pridelovanje buč ne da tako razširiti, že zato, ker Je treba najti primerno vrsto, ki bi v naših krajih dobro zorela in dala na olju čim bogatejše seme, toda v nekaj letih se pa lahko gornji površini zelo približamo.
Za sedaj bo najboljše ostati pri naši navadni buči (luščinarki), ki daje razmeroma največ olja, četudi bi kdo mislil, da je bolj priporočljivo saditi tako imenovano gollco, to je ono podvrsto navadne buče, ki ima seme skoraj brez luščine. Golica Ima sama po sebi sicer nekaj več olja, zato pa da navadna buča večji odstotek semena. Pri golicl je pridelek olja vsaj za Vs manjši kakor pri navadni buči, tropin pa dobimo več kot polovico manj.
O samem gojenju buč pa kaj več prihodnjič. Za danes še samo pripominjamo, da se bučno seme ln navodila za gojenje buč dobijo pri tvrdkl Hrovat & Komp., tvornlcl olja, Ljubljana.
krajšo in bolj varno črto severno od Gabesa in E1 Hame. Mogočni sovražni navali so se že drug za drugim zrušili ob odličnem odporu oboroženih sil Osi, pri čemer so se izkazale vse čete od pehote, bersaljerjev, konjenikov, topnlčarjev, Crnlh srajc ln mlad*h fašističnih prostovoljcev ter nemških čet ln oklopnih divizij.
V tem trenutku so oči vsega sveta uprte v italijansko mornarico,
piše londonski dopisnik švicarskega dnevn'ka »Basler Nachrlchten«. Zelo važen je bil nedavni obisk nemškega velikega admirala DOnitza v Rimu. Angleži so v skrbeh zaradi ital'janske mornarice, ki Je močna ln je zaradi nje moralo angleško brodovje v Sredozemlju dobiti zadnje mesece novo pomoč. Zaradi italijanskih pomorskih sil, ki bodo kmalu stop'le v ofenzivno akcijo, je treba Se nadalje povečati angleško mornarico.
O položaju na vzhodni fronti pa poročajo iz Berlina, ua je bila tam zadnji čas tišina pred novimi viharji.
Boljševiki so Izvršili razne napade s precej močnimi silami, vendar se jim ni posrečilo doseči pomembnejše uspehe. Najhujši pritisk Izvajajo Rusi na področju Krlmskaje, kjer so po velikih žrtvah zasedli nekaj postojank, vendar pa so glavne postojanke obsežnega ln močno utrujenega pasu. ki se razprostira med Tamanskim polotokom in znamenitim pristaniščem Novorosijskem, še nedotaknjene. Tu so Rusi nakopičili mnogo novih čet in raznega orožja ter zdaj prešli k napadu.
Zelo pomemben je bil zadnje dni obisk madžarskega ministrskega predsednika Nikolaja Kallaya v Rimu.
Kallay, ki je tudi madžarski zunanji minister, je prispel na povabilo Duceja uradno v Italijo, kjer se je mudil od 1. do 3. aprila. V razgovorih z Duce Jem in ostalimi visokimi predstavniki Je
Eksc. Kallay temeljito premotril vojaški ln politični položaj ter vsa vprašanja, ki posebno zanimajo Italijo ln Madžarsko v okviru skupnih ciljev Italije, Nemčije ln ostalih držav trojne /.veze. Razgovori so vnovič potrdili neomajno prijateljstvo med Ital'jo in Madžarsko.
Na Bolgarskem je lzpregovoril pomeni Ima
besedo minister za Javna dela Vaslljev.
Govoril je pred množico pristaniških delavcev V Lomu. Nastopil je proti Rusiji, ki venomer zasleduje imperialistične cilje na Balkanu. Spričo domneve, da bi se utegnili sovražniki izkrcati na bolgarski obali ob Egejskem morju, je minister Vaslljev rekel: »Mar mislite, da bo v takem primeru Bolgarija držala roke križem? Bolgarsko ljudstvo bi se dvignilo kakor en mož in bi odbilo vsakogar, ki bi se lotil njegove svobode.« Minister Vaslljev je na koncu rekel, da Bolgari zaupajo V zmago Osi in je končal: »Bolgari n!amo med tistimi, ki jih je strah novih nujnosti in novih žrtev. Vsi bomo napeli vse sile, ln žrtvovali vse, da bomo še naprej stopah po poti, kakor Jo je pokazala sedanja vojna.«
* »Emona« oddaja posestva v obdelavo. Zavod za kmetijske nepremlčn'ne »Emona«, ki je od nemških tujerodcev nakupil zemljišča v okolišu Kočevja, izvaja obdelovanje poševne ploskve na dva načina: namreč z dajanjem v zakup proti dajatvam v pridelkih, ali s kmetovanjem na soudeležbo. Slednil način kmetovanja je pogodbeni tip, zelo običajen v drugih deželah, v Ljubljanski pokrajini pa se le redko uporablja. Ako kaka kmetovalska družina, čeprav nima orodja, semena in živine, hoče delati ter je poštena ln pridna, naj se javi na sedežu »Emone« (v Ljubljani palača Bate, v Kočevju ali v Črnomlju), kjer bo dobila podrobnejša pojasnila,
DomaČe novice
*	Navodila Visokega komisarja civilnim komisarjem pokrajine. V ponedeljek ob 10. dopoldne je imel Visoki komisar v vladni palači ra-port s civilnimi komisarji pokrajine ob navzočnosti Podprefekta dr. Davida in drugih uradnikov Visokega komisarijata. Po poročilih posameznih civilnih komisarjev o njihovih področjih so se proučevala razna zanimiva vprašanja življenja v pokrajini s posebnim ozirom na prehrano, na izpolnjevanje naredb glede prehramb-nega reda, na poljedelsko proizvodnjo ter na po:lporno delo. Raport se je začel in končal s pozdravom Duceju.
*	Obiski Visokega komisarja. Dne 2. t. m. je Visoki komisar Grazioli sprejel ravnatelja ženske bolnišnice prof. dr. Zalokarja in upravnika Poša. Zelo se je zanimal za delovanje te bolnišnice. Naslednji dan si je ogledal bolnišnico er duševne bolezni na Kodeljevem, nato se je odpeljal v umobolnico na Studencu, potem je Obiskal Zavod za zdravstveno zaščito mater in otrok ln Dečji dom, kjer Je izročil 6000 lir za najnujnejše potrebe Dečjega doma. Naposled je obiskal umetnostno razstavo slikarja prof. Saše fiantla v Jakopičevem paviljonu.
*	Visoki komisar sprejema ob delavnikih rasen ob sredah in sobotah: od 9. do 10.30 funkcionarje Visokega komisariata, ob 10.30 do 11.30 nastoprike oblasti, hierarhe in voditelje, od 11.30 do 12.30 pa občinstvo.
*	Nagrade za rojstvo dvojčkov. Visoki komi- ; sar je iz Ducejevega sklada podelil zakoncema , Petru in Frančiški Slovša v Vrzdencu, zakoncema Kolenc Antonu in Karolini, Srednji Globodol in zakoncema Pucelj Jožefu in Stanislavi, v Orjaki o priliki rojstva dvojčkov nagrade po 600 Lir.
*	Novo Invalidsko vodstvo. Za nadzornika organizacij bivših jugoslovanskih vojn'h invalidov je Visoki komisar imenoval podpolkovnika Alojzija Seracciollja.
*	Smrt vrhniškega dekana. Na Vrhniki je bil prejšnjo sredo svečano pokopan dekan Janez Kurnik. Zbralo se je mnogo pogrebcev, pogrebne slovesnosti pa je vodil g. škof dr. Rožman. Vrh-niš'd pevski zbor je pel žalostinke. V cerkvi je bila slovesna peta sv. maša, ki jo je opravil kanonik Anton Vovk z asistenco. Na prižnlci je govoril škof dr. Rožman.
*	Pošiljanje paketov Internlrancem je dovoljeno od 8. t. m. v teil 5 kg z živili in mesečnih
paketov z oblačili v teži 5 kg z Izključitvijo mo-nopolskih predmetov. Paketi se lahko pošiljajo tistim, ki jih je konfinirala ali internirala ICr. Kvestura ali se nahajajo v zaporih ali v kaznilnicah v notranjosti Kraljevine. Rdeči križ v Ljubljani prevzema in odpošilja pakete na način, ki je predpisan za vojne ujetnike za mesto Ljubljano, krajevni odseki Rdečega križa pa sprejemajo pakete v ostalih krajih Ljubljanske pokrajine.
*	Smrt marljive Ccljanke. Iz Beograda so sporočili, da je umrla ugledna gospa Rezika Plav-čeva, soproga znanega celjskega trgovca ln gostilničarja. Ko je še bivala v Celju, je bila vneta sodelavka v raznih dobrodelnih družbah. Splošno je bila znana zaradi ljubeznivosti in dobrotlji-vosti. Pokojnica je zapustila moža, hčerko in sina.
*	Pogrešan trgovec. Lani v začetku avgusta se je mudil v Semiču v Beli Krajini po opravkih trgovec z lesom Attito Quadrelli, doma iz Spres-siana (Trevlso). Družina pogrešanega obljublja visoko nagrado tistemu, ki bi pogrešanega trgovca pomagal iskati in najti. Naslov družine je: Quadrelli, Via Montello 2, Spressano (Treviso). Lahko obvestite tudi Kr. Karabinjerje v Ljubljani.
*	Kretanje je dovoljeno v Ljubljani od 5. do 22. ure. Od 5. t. m. dalje do novih določb je dovoljeno kretanje od 5. do 22. ure v bloku mesta Ljubljane, od 5. do 21. ure pa na ostalem ozemlju Ljubljanske pokrajine. Zapiranje javnih obratov ln prireditev je določeno takole: v Ljubljani ob 21.30, v ostali pokrajini pa do 20.30.
*	Smrt zaradi elektrike. 19-letnl Alojzij Belč, doma iz Malega Ccrovca, je hotel popraviti podrto železno ograjo pri vili svojega gospodarja Hadla v Novem mestu. Zgrabil je za žico na ograji, ki je bila prenapolnjena z električn'm tokom, in se je zgrudil nezavesten. Med prevozom v bolnišnico je izdihnil.
*	Smrtno se je ponesrečil 10-letni Anton Naj-dan„ ko se je peljal od Rakeka proti Cerknici na vozu s konjem, ki ga je vodilo neko dekle Iz Begunj. Konj se je splašil zaradi avtomobila, priletel z vozom v hrzojavn' drog ter pokopal pod seboj dečka in dekle, ki sta ob sunku padla z voza. Oba hudo ranjena so prepeljali v bolnišnico, vendar je ubogi deček že na prevozu umrl.
*	Na Vrhovclh pri Ljubljani so partizani s strojnico streljali na posestnika Ivana Skubca in njegovega brata Franceta. Ivan je b'l večkrat smrtno zadet in se je takoj zgrudil, France pa I je dobil več strelov v roko. ki nisi bili smrtno 1 nevarni. Posrečilo se mu je pobegniti k najbližji vojaški postaj', odkoder so ga spravili v bolniš-
nico, kjer so mu odrezali roko. Ivana so naslednje jutro našli mrtvega ln popolnoma slečenega na cesti. Ubiti Ivan je bil star 49 let ter je zapustil ženo in tri otroke v starosti od 8 do 12 let, prav tako ima Fr ance tri otroke, stare od 2 do 5 let. Ljudstvo si napad razlaga tako, da so se partizani nad obema maščevali, ker sta se jim izneverila.
*	V viniškl okolici v Beli Krajini so partizani
oropali Novo Lipo in Hrast. V Novi Lipi so ubili posestnika Ivana Meteža. Iz Hrasta pa so odvedli posestnika in cerkvenega ključarja Jureta Ga-Speriča, ki so mu prej vse pobrali. Sam je moral na svojem vozu voziti, kar so pri njem dobili.
*	Pod Toškim čelom, sredi jelševe hoste in v močvirju je vaška straža iz Kleč našla grobove, v katerih je bilo pokopanih 7 partizanskih žrtev. V pol metra globoki jami, iz katere je molela roka, je ležala na dnu lTletna hčerka Mihaela Kunstlja iz Savelj, na hčerkici mati, na vrhu pa oče. Poleg teh treh so našii še truplo Nikolaja Juvana, 24-letnega fanta z Gline, truplo hčerke gostilničarja Bajda iz Podutika ter Se dveh drugih domačinov.
*	Koza s <5 mladiči, železničarju Jožetu Vlžin-tlnu iz Zaloga je vrgla koza 6 mladičev, kar je izreden pojav. Istočasno mu je druga koza vrgla dva mladiča. Tako ima Vižintin letos kar osem mladičev. Tega je lahko tembolj vesel, ker so mladiči dokaj čvrsti.
*	Prlmarij umobolnice obsojen na SO let. V začetku preteklega tedna je bila pred vojnim sodiščem v Ljubljani velika razprava. Zagovarjati se je moral bivši šef-primarij umobolnice na Studencu dr. Kanoni, z njim pa je bilo obto-žeiVh še nekaj drugih, ki so deloma v zaporih, deloma na begu. Med njimi je bil glavni terorist na vevškem področju Hribar, nočni poljski čuvaj umobolnice. Obtožnica je označila dr. Kanonlja za organizatorja partizanske celice v umobolnici, kjer je skrival pripadnike partizanskih čet. Dr. Kanoni je bil obsojen na 30 let Ječe, soob-toženci pa na nižje zaporne kazni.
*	Pred vojnim sodiščem v Ljubljani so bili sojeni zaradi prevratništva Ludvik Berglez in Rudolf Berglez iz Repč, Josip Zemljak iz Cerovega, Kristina Smrekarjeva ter Frančiška Smrekarjeva lz Podlipoglava in Josip Kadunc s Save. Vsi so na begu. Obsojeni so na dosmrtno Ječo.
*	Na Gori pri Sodražid se je pri vafiki straži javil dosedanji partizan, zasebni uradnik papirnice v Vevčah Boris Jenko, doma iz St. V'.da pri Stični. Zadnje čase je pripadal Sercerjevi brigadi, ki je doživela poraze v Suhi Krajini ln v Ribniški dolini.
M. Silvester:
O lovcih In tMa
Vesele zgodbe iz zelene bratovščine VII.
Nekega jesenskega dne sem šel k svojemu hramu,« je dejal Andrejče, »da pogledam, kako vre mošt. — Kakor nam je znano, leži moj hram na gričku, a po pobočju so njive. Ko prikoračim po etezi koloseka na piano, zagledam na njivi ravno pod mojim hramom zajčka, ki se je mirno pasel krog bujno rastočih tobakovlh rastlin, čakaj, mrha, si mislim, boš ti objedala moje tako skrbno negovano zeljišče!... V trenutku sem klečal in namaril karablnko na nič hudega slutečega zajca.
V	streljanju s kroglo nisem bil nikoli poseben mojster in se mi je prigodila vrhu tega Se ta »mola, da nisem dvignil vlzirnega okvirčka. Ko Je počil strel, se je zajček postavil na zadnji nogi, liato jo je pa v urnih skokih ubral naravnost proti meni. — Drugič sem ustrelil na zajčka komaj na 10, tretjič pa na dva koraka. To Je bilo zajčku le preveč, zato se je rajSi obrnil ln Jo ucvrl naravnost proti mojemu hramu. Obsedel Je ravno pred durmi hrama. Se tega Je treba? Poslal sem mu v slovo Se dva strela, nakar se je zgubil zaj-fek za gričem. V karablnko sem porinil nov ma-gacin nabojev, zapalll zopet svojo med kanonado ugaslo fajfo in nato usmeril svoje korake k hramu.
PriSedši do hrama sem čul že zunaj, da v hramu nekaj čudno Sumi. Da bi moSt vrel s tako čudnim šumenjem, ne, to ne more biti. Hitro sem poiskal na podstrešju skriti ključ ln odprl vrata hrama.
V	hramu je bila na pol tema, a hitro sem videl, kaj sem napravil a svojim streljanjem. Zadnji «ve krogli, ki sem ju bil lzpalil na zajčka pred hramom, sta prebili hrastovo steno in sod, v katerem je bilo 25 veder moSta. Skoda Se nI bila prevelika. Vsekakor bi pa bil rajši videl, da bi bil izcurljan mošt v mojem grlu, kakor pa da ml Je močil tla v hramu. Na vso jezo sem si ga privoSčil ta dan precejšnjo mero. In pri tej priliki sem se zaobljubil, da ne bom s karablnko nikoli več streljaj. ua sajca, ie manj pa v hram. Od tega časa
naprej pa nosim rajši svojo staro šklemfo, ki še dokaj dobro poči in se mi ni treba bati, da bi me spravila na kan t.«
»Pa še nekaj vam moram povedati. Nekoč sem stikal za lisičinami po Jereblkovcu. Vsakemu izmed vas, ki ste že tamkaj lovili, je znano, kako gosto je zaraščen ta skaloviti in pusti kraj. Ko sem tako stikal okrog, sem zašel v dolinico, katere dno je bilo skrbno osnaženo in prekopano in iz črne prsti so rastle bujno neke rastline s širokimi listi in rumenim cvetom. Tobak! Kaj bi dosti izpraševal, kdo je srečni, od financarjev nenadle-govani posestnik te skrite plantaže, Saj smo v tistem času tako stradali tobaka, kakor berač kruha. Hitro sem prekrhal spodnje, čeprav še ne zrele liste, jih zložil lepo drugega vrh drugega v oprtnik in hajdi domov z njimi! Fermentirati sem znal za silo, kar je popolnoma zadostovalo za mojo skromno potrebo. Ako bi bil našel na Jerebi-kovcu deset nabito polnih lisičin, bi me to gotovo ne razveselilo, tako, kakor me je razveselil tobak. Kaj pa mislite! Že skoraj vso svetovno vojno smo pušill robo, ki je bila vse prej nego to, kar je imela biti.«
»Nekako čez tri tedne sem bil spet na Jerebi-kovcu. Moja prva pot je veljala dolinici, da odne-Bem z nje spet nekoliko žlahtnega zeljišča. Toda v moje začudenje sem naSel plantažo skoraj docela oropano. Le sredi dolinice sta rastli Se dve rastlini, ki Se nista bili oropani žlahtnih listov. Ze sem hotel stopiti k njima, da oberem vsaj ta ostanek, ko ml je nekaj reklo, naj pazim. Odrezal sem bukov kolec ln Jel drezati v rahlo prst. Moja opreznost je bila na mestu, kajti komaj komolec daleč od rastline sem zadel ob železo, ki je šop-nilo skupaj in se s sunkom pognalo od tal. 2e-lezje je bilo močno in opremljeno s čvrstimi jeklenimi vzmetmi. Prav nič bi se ne mogel smejati, če bi me bil prijel tako močni skobec 8 svojimi Silastlml zobmi za nogo. če bi že imel srečo, da bi ml železje ne zdrobilo kosti, bi imel kljub temu obilo opravka, ako bi se hotel rešiti neljube železne spone. — Previdno sem še prebrskal zemljo in v okolici, in ko sem se uveril, da ml ne preti nobena nevarnost, som pobasal železje ln tobak v oprtnik ln odrinil proti domu.«
Zdajci se je preril od nasprotne strani k Andreju Brkačev Jernej, ga prijel aa rokav in stre-
sel Andrejcu roko s tako silo, kakor bi mu jo hotel izpuliti, in je zarjul: »Lej ga no, kako lepo se je Izdala ta tobakova bagra! Tobak ml boš plačal, Selezje mi pa vrneš, kaj misliš, da bom za tebe sadil tobak? Koliko truda me Je stalo, da sem si napravil tisti vrt, koliko noči sem čuval svoj zeljnik, pa ti pride takale sidra in mi odnese vse najlepše liste.«
Jernej ni hotel odjenjati od svoje zahteve, Andrej pa spet ni hotel nič čuti o kakem povračilu. Sele reditelj lova je napravil mir, ko je razsodil takole: »Oba sta grešila. Ti Jernej si Badil tobak in sicer več ko 3 trse kakor je bilo dovoljeno; nadalje si sadil na graščinskem in ne na lastnem svetu; in slednjič si nastavil železje, ne da bi postavil tablico z opozorilom. Ti Andrej si pa grešil s tem, da si užival prepovedan sad. Vrni Jerneju skobec in mir med vama!«
S to razsodbo sta bila navidezno oba zadovoljna, akoprav sta se še malo postrani gledala. Ali ko se je nekaj minut pozneje spet razlegal glas roga ln bevskanje psov po lovišču, sta si bila spet dobra prijatelja kakor da se nI nič pripetilo. Ogenj je kmalu pogasnil in v daljavi se Je Se čulo: Tuu, tuuu! Tutuuu! O Turinček, ta! Tatatataaa!
Zvečer se je znašla vsa klapa lovcev v vaški gostilni, kjer se je pilo in kadilo, da Je bilo groza. Pa Je prišel mimo okna gospod župnik ln je vprašal oStlrja, kaj za Boga vendar govorijo tako glasno ti ljudje in se krohotajo kakor zverine v afriških pragozdovih. Oštir se je zaupno nagnil k vaškemu župniku in mu šepnil na uho: »Gospod! Lovci so notri in imajo same latinske pogovore.«
»Ce je temu tako,« Je rekel posvečeni gospod, »potem...«
In že je zginil skozi odprta vrata v megli toba-kovega dima, kjer so ga sprejeli zeleni bratci z gromoglasniml vzkliki...
Ura vaške cerkve je pravkar zdrknila in porini}* rtec na dvanajsto uro, na uro duhov. Zdajci so se šele jele kazati med durmi gostilne temne prikazni, ki so se zibaje razhajale na vse strani. »Tako je prav,« so dejali gospod župnik, »vsi nesete domov mačka, jaz pa zajca.« In Je korakal kolikor mogoče umerjenih korakov proti župnišču, držeč za zadnja kraka lepega poljskega zajca..
KONEC
IHCII VITEZA
z rojsikeg a giraou
■iiiiiii ihiiihiiiiri( nniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiii n mil iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii i iiiim iiiiiiiniiiiMinnniiinin" inmiuit ZGODOVINSKA POVEST IZ TURŠKIH C A S O V — NAPISAL MULJAVSKI
A mladi vitez je napravil nekaj čisto nepr:čakovanega. Skočil je in v trenutku sedel poleg age na konju. Prijel je osuplega Turčina za vrat ter ga treščil na tla. Trdo je priletel ubogi aga, vendar je bil brž spet na nogah, potegnil je samokres Izza pasa in krik-nil: »Streljajte na džaura!«
Turki so vtaknili sablje v nožnice ter prijeli za samokrese. A preden so mogli sprožiti, se je Mačerolčan obrnil na konju tako. da je sedel prav. Nato je žival spodbodel, da je v ogromnem skoku planila naprej, treščila med janičarje ter jih razbila na dvoje. Vitez je bliskoma iztrgal enemu sabljo iz nožnice, ter usekal na desno in levo; enkrat, dvakrat, trikrat. Usmrtil jih je troje in nato oddirjal v lahnem galopu. Sest strelov je počilo za njim, krogle so mu siknile mimo ušes. Zdajci je Mačerolan bliskoma zaobrnil konja, glasno kriče je zdirjal nazaj proti osuplim janičarjem. Treščil je med nje kakor orkan. Še preden so mogli izvleči sablje, je strašni vitez razklal glavo agi ln pobil še troje drugih janičarjev. Ostala dva sta se mu ljuto postavila v bran. Doigo se ,1e m5ral boriti z njima, slednjič Ju ie vendar usmrtil.
Vse skupaj je bilo delo tridesetih minut
Mačerolčan je zdaj razjahal, pobrai svoj meč in ga vtakntf v nožnico. Nato je skočil pomagat očetu svoje neveste — trtezu iz Roj Po napornem trudu se Je mladeniču posrečilo, da Je docela odvalil težk' konjski trup z njegovih nog. Starec se je počasi in z mladeničevo pomočjo dvignil na noge, a prestooit' ni mogel Bridko je robantil; »Grom in strela! Niti ganiti se ml ni mogoče, a mol zaklad — moja hčerka je v turških rokah. Kako naj jo rešim tak? O, Bog!«
Vitez iz Mačerola ga je ljubeznivo objel in rekel z resnim glasom:
Le ne žalostite se, prijatelj Rojskl. Saj imate mene — viteza iz Mačerolca. ki enako prisrčno ljubi Cvetko, kakor vi. njen oče! Zanesite se name, dragi Štefan. Vaša hčerka, moja nevesta, ne bo turška sužnja. Pripeljal Jo bom nazaj v vaše naročje, kakor gotovo me je rodila mati. Ne bom miroval, preden je ne rešim. Makar da m; je pretakniti vso Azijo, Cvetko moram najti in jo oteti iz turških krempljev. Rešil jo bom in pripeljal nazaj na Rojski grad — to prisegam pri nebu in zemlji Upajte — in pričakujte naju, kajti vrne*'a se oba. Mogoče še danes ali jutri. Kdo vp. Turki še niso daleč. Upam, da jih dohitim prav kmalu. Ako ne. potem krenem proti Turčiji. Ce me ne bo. prosim, pazite še na moj Mačerolec ter ga oskrbujte do moje vrnitve.«
»Bo® te blagoslovi sin!« je rekel stari vitez solznih oč: ter krenko objel mladeniča. »V tebe zauoam. Ti mi rešiš mojo Cvetko, ti mi jo pri-vedeš. Junak si!«
»Rešim io!« odeovori vitez iz Mačerolca z odločnim plasom. »A zdaj, draei prijatelj, se morava ločiti. Vrnite se na Roje! Tu imate turškega konia. .Taz si preskrbini drugega.«
Pomagal Je starcu na koi^jfeiCo je bil Rojski sedel v sedlu, ie blagoslovilmladega Mačerolca in zaklical: »Sreča naj te spremlja. Težke reči te čakajo! Bodi previden ln pazi se! Ah, kako rad bi poiezdi! s teboj — a ta mrhovina me je tako potlačila, da nisem za nič. Čast Bogu. da imam tebe. Ti si moja edina nada. Idi. zdaj, sinko moi! Bog s teboj in sreča junaška! Pripelj« mi Cvetko kmalu, kmalu!«
»Pripeljem jo. Ako prej ne, v treh mesecih gotovo!«
Ločila sta se. Vitez Roiskl je počasi odjezdil nazaj proti Slemenom. Mačerolčan pa je začel loviti visokega turškega konja, dlrjajočega po polju. Bil je to krasen arabski žrebec, črn ko noč. Videlo se Je na prvi pogled, da je v diru neorekosljiv. Po daljšem lovljenju ga je mladi vitez prijel_ ter se zavihtel nanj. Nato ga je spoibodel in žival se je vzpela in se pognala v dir.
IV. poglavje: Usoda.
Nekaj trenutkov zatem je vitez Mačerolčan drvel proti Žužemberku. Visoki arabski bežeč ga je ne*el z naglico bliska.
Jezdil je že dobre pol ure, ne da bi naletel na kakšnega človeka — ko njegove sokolje oči zdajci opazijo v daljavi več majhnih črnih točk, ki so se naglo pomikale naprej. Takoj je vedel, da so to oni, katere zasleduje. Se lju-teje je začel spodbadati konja. Preteklo je več ssfcund med to divjo dirko. One temne točke
so postajale vedno večje, vedno razločnejše. 2e je natančno videl konje in jezdece. Bili so v resnici Turki. Drveli so dalje, toda ne v tropu marveč precej vsak sebi.
Vitez je od veselja zarjul ter potegnil meč lz nožnice. Ljuto je zamahnil z njim po zraku. Ni se več zadovoljil s tem, da je suval konja t potami, jel ga je poganjati še z mečem, da se Je žival v ogromnih skokih poganjala naprej. Veter mu je besno žvižgal mimo glave. Grmovje ob cesti mu je kar migalo pred očmi. Slo je dalje in dalje v najhujšem diru. Turkom se je bližal naglo, kakor obseden.
2e v naslednjem trenutku je dohitel prvega janičarja. Ko je ta opazil, da ne bo ušel zasledovalcu, je obrnil konja, bliskoma potegnil sabljo ter se postavil v bran. Mačerolski se je spretno izognil njegovemu udarcu. Nato se je povzpel v stremenih, dvignil meč z obema rokama ter ga v silovitem zamahu spustil na Tur-kovo glavo in jo razklal od lobanje do vratu. Kri je pljusknila na tla. Janičar je razširjenih rok brez glasu strmoglavil raz konja.
Mačerolski je zdrvel dalje. Brez posebnega napora je dohitel drugega ln tretjega janičarja ter ju usmrtil. S četrtim janičarjem se je moral nekoliko boriti, preden mu je zasadil meč v grlo.
Ker so imeli ostali boljše konje, so ušli med tem kratkim bojem dokaj naprej. Bilo jih je še šest. Oni, ki je imel deklico, je jezdil dobrih deset korakov pred drugimi. Bil je to mlad mož surovega obraza in krutih oči. Da ni navaden častnik, si lahko spoznal po njegovi bogati svileni obleki, po zlato okovanem orožju ter po zelenem turbanu, okrašenem z mnogimi biseri in s ban čukom v obliki zvezde in polmeseca. Spcd-badal je svojega konja prav pogosto. Njegove rake so krčevito držale zvezano telo mlade deve ter ga stiskale k sebi. Oči so mu bile zdaj pa zdaj uprte v njen smrtno bledi obraz, a njegove drhteče ustnice so mrmrale: »Alah, veliki, mogočni! Daj, da pripeljem to dlvno džaversko cvetko srečno v naše taborišče!«
Za njim je drvela petorica v boju izkušenih janičarjev. A tam zadaj je gnal konja silni vitez iz Mačerolca s krvavim mečem v desnicL Njegov arabec se je naglo približal janičarjem, akoravno so tudi oni d'rjall na vso moč. Komaj dober lučaj so še bilj eden od drugega. Tedaj so Turki mahoma pridržali konje ter se obrnili proti zasledovalcu. Stisnili so se v vrste ter nastavili sablje.
Le mladi aga — oni, ki je imel pred seboj na konju privezano hčerko viteza Rojskega — je drl naprej in kmalu utonil za klancem.
Vitez Mačerolski Je trenutek postal ter se nato kakor razdražen lev pognal v janičarje. Ti so ga pričakovali z dvignjenimi sabljami. Z nasmehom na ustnicah jih je naskočil mladi vitez. In zdaj so Turčini spoznali, kakšna moč, spretnost in pogum tiči v tej prožni postavi
Mladenič se je začel boriti. Na levo in desno je udarjalo ostro rezilo težkega meča. Veliki črni konj je skakal zdaj sem zdaj tja — in mol na njem je sipal smrt. Janičar za janičarjem se je skotalil na tla. Preden je preteklo deset minut, ni bil niti en Turek več pri življenju. Ležali so vsak sebi poteptani od kopit lastnih konj. Iz razklanih glav jim je tekla kri, možgani so se zbirali po plitvinah.
A tudi Mačerolčan je bil izdelan. Krive turške sablje so mu zasekale več ran. Lastna in bisurmanska kri ga je oblivala, se mu lepila na obrazu, rokah in obleki. A ni se brigal za to, kajti njegova naloga ni bila še dovršena. Lepa Cvetka še nI oteta iz sovražnih rok.
Cez trenutek je drvel dalje. Sicer ga je obhajala slabost, v glavi se mu je vrtelo, pred očmi se mu je delala tema, a on je brez prestanka gnal dalje, kri se ni hotela umiriti.
Po daljšem jezdenju je spet zagledal v daljavi črno piko, ki pa se je večala pri vsakem skoku njegovega konja. 2e je razločil jezdeca. To je oni, ki ima njegovo Cvetko! Ha, kakor je videti, nima posebno dobrega konja. Kmalu ga bo dohitel. Srce mu je utripalo od veselja, lice je rdelo. Mahoma ga je minila slabost. Zdaj, zdaj, bo Cvetka zopet njegova, svobodna. Oddaljenost mod njim in Turkom se je naglo manjšala. Le še nekaj krepkih skokov, nato sunek z mečem — in Cvetka bo oteta.
Zdajci je videl mladi vitez, kako se je konj pod Turkom spodtaknil. Skoraj bj se bil zgrudil. Mačerolčan je zarjul od radosti ter vnovič pognal konja.
Le tri sežnje je bil mladi vitez še oddaljen od Turka 2e je dvignil meč. A tedaj je Turek bliskoma ustavil konja Okrenil se je, potegnil izza pasa pištolo ter začel streljati v zasledovalca Krogli sta zadeli zelo nesrečno. Prva je prebila konju koleno, druga se mu je zarila v glavo. 2ival je žalostno zarezgetala, se zgrudila na tla — ter pokopala Mačerolca pod seboj.
Preden se je mosel mladi vitez izmotati izpod težkega trupa, je Turčin skočil raz konja in planil k njemu. V njegovem obrazu je bilo toliko grozovitosti, da je Mačerolca stresla groza Segel je po meč, ki mu je padel iz rok — a tedaj ga je Turek treščil po glavi z ročajem pištole. Udarec je bil silovit in mladenič se je onesvestil.
Turek ga je zdaj pustil v miru. Zajezdil ]• konja in oddirjal dalje s svojim žlahtnim planom, s Cvetko!
Peto poglavje: Drzen načrt
Sončna krogla je ravnokar prijadrala na vrhunec neba, ko se je vitez lz Mačerolca zopet vzdra-mll. Nekaj trenutkov je ležal nepremično ln nekako začudeno gledal okoli sebe po prostrani ravnini. Konjski trup je z ogromno težo ležal na njem. Glava je bila vitezu svinčeno težka ter ga hudo bolela. Sel je z roko preko nje. Lasje so mu bili sprijetl in čudno mastni. Hudlrja! Kaj naj to pomeni? Zatlsnil je oči in napel možgane. Ah! Kakor Iskra ga Je spreletelo. Mahoma «e je spomnil vsega. Boja s Turki. Divje ježe za prostost neveste, hčere viteza lz Roj — padca njegovega konja in kako ga je janičar lopnil po buči. Bolno je zastokal. Zastonj Je bil njegov trud. NI rešil deve. Ropar jo je vlekel dalje. Bože mili!
Začel je ihteti od žalosti ln jeze. A ker se Je sramoval solz, se je kmalu pomiril ter začel trezno prevdarjati. Temni obraz se mu Je polagoma zjasnil.
Se je živ. Se Ima moč v rokah in v glavi. Znova bo začel zasledovati roparja svoje Cvetke. Devo mora rešiti čeprav ima iti za njim do samega Stambula. A tega ne bo treba, Turek gotovo še ni daleč. Dohitel ga bo. Se preden bo dospel do svojih pasjih bratov.
A zdajci je zaklel. Spomnil se je, da je brez konja. Ha, kaj za to! Saj so v bližini' konji ubitih Turčinov. Gotovo se še niso razbežall. Enega si bo prilastil in igra se bo spet pričela. Le kvišku.
Z vsem naporom svojih orjaških moči se je izvlekel izpod konja. Opiraje se z rokami in nogami se je spravil kvišku. V glavi se mu je sicer zavrtelo, vendar je krepko stal na otrplih nogah. Sklonil se je ter pobral čelado in 'neč. Čutil Jc, da mu kri že krepkeje polje po žilah. Ko je imel v roki svoj dolgi težki rapir, se mu je zdelo, da mu je ta povrnil vse stare modi.
Kmalu pridem, Cvetka! Samo da najdem konja — in vse bo dobro. Jaz te rešim. Cvetka ljuba! je mrmral.
In te besede so ga čudno okrepile. Hitro je krenil nazaj, kjer so ležali mrtvi Janlčarjl. Sprva mu je bil korak počasen in opotekajoč — a kmalu hitrejši in krepkejši. Potem je skoraj tekel.
Naposled je uzrl par osedlanih konj, k!"so se pasli poleg ceste. Niti eden ni zbežal, ko se jim je približal. Izbral si je krepkega, dobro reje-nega belca. Urno ga je zajezdil ter zdirjal nazaj proti žužemberku.
Jezdil je v najhujšem diru, skoraj brez prestanka, uro za uro. Mimo mesta in trdnjave Žužemberka je drvel divje. Ko je imel f.o mogočno trdnjavo za seboj — je blizu Dvora preplaval Krko in hitel dalje proti Staremu logu. Tu je naletel na četo konjenikov, Slovencev, iti jih ja vodil vitez iz Soteske. Od tega je vitez Mačerolski zvedel, da so Turki pri Hrvaškem Brodu napravili velik tabor, kamor sedaj vlačijo po slovenskih deželah nagrabljene stvari, — živino, blago in ljudi.
Vitez Mačerolski je pričel izpraševatl, ali so kje videli posameznega turškega jezdeca, ki bi imel mlado zalo deklico, pred seboj na konju. Soteščan odgovori: »Seveda smo ga videli. Jezdil je mimo Soteske — in mi smo zdrveli za njim. Gotovo bi ga dobili v pest, da se ni pripodila od nekod tolpa jamčarjev, ki so ga vzeli v svojo sredo. B'lo jih je več sto — in morali smo jo odku-ritl. Torej vi zasledujete onega turbanarja?«
Mačerolec poklma in reče: »Ugrabil mi je nevesto!«
»Prejmite moje iskreno sočutje,« — odvrne Soteščan. »Kaj pa nameravate sedaj?«
»Sel bom v turški tabor in vzel kar je mojega!« — reče vitez iz Mačerolca, z odločnim glasom. Nato odjezdi dalje.
(Dalje)
Ženski vestnik
Za kuhinfo
Makeronl s fižolom so Izdatna postna jed. Potrebujemo S/4 litra fžola, 2 žlici masti, 3 žlice moke, 40 dkg kuhanih makeronov, lovorjev list in sol. Fižol skuhamo v slani vodi, odcedimo, zalijemo s prežganjem in dodamo kuhane make-rone in lovorjev list ter pustimo vreti 6e nekaj minut. Okisamo po okusu.
Koruzni omeleti. Sestavine: 25 dkg koruzne moke, 1 dkg pšenične moke, 2 dkg masti, 2 jajci, pol litra mleka. Koruzno in pšenlčno moko ter mleko premešamo, dodamo malo soli in končno žvrkljana jajca. Namastimo pekač in vlijemo nonj eno zajemalko pripravljene zmesi ln pečemo na štedilniku. Ko je omelet strnjen, ga obrnemo in spečemo svetlorjavo Se na drugi strani. Omelete polijemo z marmelado ln jih lahko postavimo na nalzo s solato ali z drugo zeleno prikuho.
Omaka lz juhine zelenjave. Zelenjavo, ,ki se Je kuhala v juhi (korenje, zčlena, peteršilj, koleraba in kromp'r) vzemi iz juhe, vse dobro pretlači, napravi nekoliko bledega, redkega prežganja, za-lij z malo juhe in prideni. če hočeš, še žlico paradižnikove mezge.
Beneški krompir. Pol kg krompirja olupi in operi, ga zreži na prst debele rezine, ki jih posoll in položi drugo poleg druge v kozo, v kateri si razgrela nekaj žlic olja. Ko krompir po eni strani zarumeni, ga obrni ln zarumeni še po drugi strani. Ko je dovolj zmehčan, ga postavi s k'slim zeljem ali repo ali solato na mizo.
Za zdravje iti lepota
Pojem o lepoti je razTčen. Nekomu ugajajo plavolase ženske, drugemu črnolase; nekateri se navdušujejo za vitko linijo, drugim so debelu-šaste ženske vzor lepote.
Ali ste kdaj kritično opazovale ženske, ki jih srečate? Če tega še niste storile, {»izkusite! Lepotico, ki jo vse vaše tovaršice hvalijo, zavidajo in obožujejo, si bliže oglejte. Ali je res tako lepa? In spoznali boste, da je na svetu Trav za prav hudo malo resnično lepih, klasično lep h obrazov. Spoznale boste pa tudi, da veljajo za lepotice predvsem tiste ženske, ki so skrbno negovane. Po takem bi dandanes lahko postavili novo pravilo: Nega je lepota. Pri skrbnem opazovanju tovarišic, znank in tako imenovanih lepotic boste pa tudi spoznale, da veljajo za lepe ženske zmerom tiste, ki so popolnoma Zdrave. Zdravje daje polti potrebno svežo=t, očem privlačen blesk, obrazu zdravo, svežo rdečico, hoji potrebno prožnost in vsemu telesu mladostno g'bčnost. Malokdaj boste srečali bolno žensko, ld bi vam mogla postati vzor lepote. Prej ali slej vas bo nekaj motilo na njej. Ali slaba polt ali neprijeten duh iz ust, potne roke ali kaj podobnega. Staro pravilo že pravi: Lepota je zdravje!
Ko prdemo do teh dveh spoznanj, tudi prav
Ob rojstvu prvega otroka
Mlada žena, ki pričakuje dete, bi morala v predhodnih mesecih za to skrbeti, da bi ostala duševno in telesno zdrava in čila. Posebno važno je, da je njeno duševno razpoloženje dobro in da si prizadeva biti vesela. Misliti si mora, da je žena za to določena, da dobi otroke, in da se pri normalnem zdravstvenem stanju vse dobro izteče.
Zena naj pred porodom opravlja svoje delo, kar najdalje more. Nekatere žene delajo do zadnjega trenutka in skoraj vedno dobijo najbolj zdrave in krepke otroke ter prav dobro prestanejo porod. Ne smemo si domišljati, da je nosečnost bolezen, med katero si moramo bogve kako prizanašati in biti ne vem kako obzirne do sebe. Razume se pa, da se ogibamo težkega telesnega dela, zlasti ne smemo dvigati težkih predmetov. Zelo zdrava pa je hoja po stopnicah, ker je to izvrstna vaja za miš:ce. Prav tako ne smemo opuščati vsakdanjega izprehoda.
Jč ln pije naj žena tako, kakor je navajena; ne jč naj niti preveč n'ti premalo, zlasti pa to, kar ji gre v slast. Ogiblje naj se samo prav ostrih in močno začinjenih jedi, naj ne pije alkohola in tudi ne kadi. Tudi preveč vode piti ni dobro. Zvečer naj hodi zgodaj spat in naj
zjutraj zgodaj vstaja. Mnogo sadja in zelenjave spada seveda tudi k prehrani, če naj bosta mati in pričakovani otrok zdrava.
Dolžnost moža je, da razvedruje in razveseljuje svojo ženo. Čim prijetnejša je okolica, tem ugodneje vpliva na veseli dogodek. Mod naj v tem času ne stavi posebnih zahtev, saj mora uvideti, da se žena ne more do kraja zgaratL Veliko bolje je bivanje v svežem zraku kakor sedenje v kinu.
Glede opreme za dete naj se žena ne posvetuje s starejšimi sorodniki, zakaj prav v zadnjih letih je b'lo za oblačenje in oskrbovanje otroka uvedenih toliko novosti, da prejšnji rod res ne more več prav svetovati.
Za posteljico je zelo praktična na tleh stoječa košara, ki se da prav čedno opremiti. Priročni predalčnik za previjanje je skoraj potreben. Cs ga nimamo, pogrnemo lahko na zofo gumasto blago in previjamo na njem otroka.
Srečna je žena, ki je bila tako pametna, da se je že pred poroko zan'mala za oskrbo dojenčkov ali pa bila celo v tečaju za to, zakaj ni ji treba izpraševati, kako naj oskrbuje otroka, da bo zdrav, krepek. Brez izkušenosti pa človek lahko marsikaj narobe stori.
lahko odgovorimo na vprašanje v naslovu tega članka. Z nego in s pomočjo zdravJa lahko postane vsaka ženska lepa 'n privlačna, če doslej nismo polagale dovolj skrbi na nego obraza, telesa in zlasti zdravja, potlej hitro sklenimo, da bomo v bodoče nadomestile, kar smo zamudle. Če je katera bolna, naj ne odlaša več posvetovanja z zdravnikom in naj skrbi, da bo čimprej spet zdrava. Potlej naj se pa loti potrebne nese obraza in telesa, naj ji ne bo žal časa, ki ie potreben za to, zakaj ves trud se ji bo obilno po-vrn:l. Četrt ure lahko vsaka, še tako zaposlena ženska utrpi na dan. Pet minut za obraz. des3t minut za telovadbo. Ovakrat na ted^n t>a si prihranimo pol ure za oboje. Preberite kakšno knjigo, kako naj se žena neguje V nji boste našle dobro svetovalko, kako odpravite razne nakaze in nadloge. Imamo take knjige tudi v slovenščini in so prav poceni.
Drobni nasveti
Stekleni drobci v koži. Navadno so stekleni drobci, ki se zarijejo v roko. tako drobni, da jih komaj vidimo. Vsekakor jih precej tpžko odstranimo. Reš!tev v sili je pečatni vosek. Prižgemo ga tn pustimo, da kane nekaj kapljic na kos papirja ali lepenke. Ko je še mehak, toda ne več vroč, ga pritisnemo na kožo, kjer tiči drobec stekla, ln počakamo, da se ohladi Medtem se je drobec vtisnil v pečatni vosek, ki ga zdaj potegne iz kože. Seveda moramo prej na koži odstraniti dlačice, da se ne primejo s pečatnim voskom. To sicer ne škoduje, toda boli.
Ce perilo porumeni, je gospodinja vsa obupana. Toda kmeticam, ki imajo dovolj mleka, se ni treba jokati. Perilo je spet snežno belo, če ga namakaš 48 ur v kislem-mleku in ga potem, kakor drugo perilo, opereš in oplahneš z mrzlo vodo
Nove (navadne) nogavice — preden Jih prvič oblečemo — moramo oprati ali pa potikati z vlažno cunjo. Tista gospodinja štedi z nogavicami najbolj, ki jih lahko dostikrat menja. Preden nogavice operemo, jih namočimo v mrzli vodi. v kateri je nekoliko saimijakovega cveta. Opranih nogavic ne smemo ožemati, marveč Jih zvijemo od prstov proti zgornjemu koncu.
šipe očedi s čistilno kredo, ki jo stopi v vodi, da dobiš gostljasto, mleko podobno tekočino. S to tekočino namaži vsako šipo posebej in jo takoj zbriši s čistimi platnenimi krpami. Ce so okna poškropljena z apnom, jih odrgni najprej z ostro suho cunjo, potem s krpo, namočeno v kis; r.ato šele jih csnaži na običajen način. Mastne madeže odstrani z lugom.
Zrcala in šipe podob čedi prav talto kakor okna. Zaprašene in od muh umazane okvire odrgni nalahko z narezano čebulo, ki Jo pomak;ij v špirit; to odstrani vse madeže. Vse rezljane ok; as-ke izpraši z mehkim, s salmijakovo vodo i. n.uo omočenim čopičem. — Zaprašene svetle okvire lepo očediš tudi na sledeči način: Pomaži jih s čopičem s špiritom, kateremu si primešala par kapljic salmijakove cveta Pusti tako okvire nekaj minut in odstran potem stopljeni prah z istim čopičem, ki ga namakaj v deževnico ali v prekuhano vodo. Okvira ne smeš brisati nego ga položi (ne postaviti pokoncu!) v obližje zakurjen« peči ali toplega štedilnika, da se hitro posuši.
Potenje nog je največkrat posledica pretežkega ali pa pretesnega obuvala. Potenje odpravim-.), če si redno umivamo noge s kislo ali pa s slano vodo in zdrgnemo nato z 2 do 3 odstotnim formanno-vim špiritom ali pa potresemo s formal!novim, oziroma z 10 do 20-odstotnim salicilnim pudrom. Vsak dan bi bilo treba obleči sveže nogavice in natresti vanje pudra, kar si pa dandanes l:<bko privošči malokatera dama.
Viktor Ilugo:
Jetnikova usoda
Dodal je:
—	Ali se kaj vidi?
—	Malo, je odgovoril Faillette.
Ostali del dneva Je minil ko po navadi. Ob sedmih zvečer so kaznence zaprli, ln sicer vsak oddelek v sobo, ki mu je bila odkazana; in pazniki so odhajali iz delavnih sob, kakor se je zdelo, da Je v navadi in kamor so se vračali šele po ravna-teljevem odhodu.
Claudea Gueuxa so torej z njegovimi poklicnimi tovariši zaprli v njihovo sobo.
Nato se Je odigral v tej sobi izreden prizor, ki nI niti brez veličastl niti brez groze, edini te vrste, tako da bi ga ne mogli najti v kaki drugi zgodbi. Notri je bilo, kakor je pozneje ugotovila preiskovalna komisija, s Claudeom vred 42 tatov.
Potem ko so jih pustili pazniki same, je Claude stopil na svojo klop in Je vsem svojim sostanovalcem naznanil, da jim mora nekaj povedati. Umolknili so.
Tedaj je Claude povzdignil svoj glas in rekel:
—	Vi vsi veste, da je bil Albin moj brat. Kar mi dajejo tukaj jesti, mi ne zadostuje. Tudi če si z malo denarja, ki ga zaslužim, kupim kruha, mi ni zadosti. Albin je delil z menoj svoj delež hrane. Rad sem ga imel najprej zato, ker me Je hranil, končno pa zategadelj, ker me je imel rad tudi on. Ravnatelj naju je ločil. Kaj mu je bilo na poti, če sva bila skupaj? Toda on je hudobnež, ki uživa, ako koga muči. Ponovno sem zahteval Albina od njega. Videli ste to in Culi. toda on ni maral. Dal sem mu odloga do 4. novembra, da mi Aibina vrne. Ker sem mu to tudi povedal, me je
dal zapreti. Med tem sem ga sodil in obsodil na smrt. Danes je četrtega novembra, čez dve uri pride zopet opravit svoj obhod. Naznanjam vam, da ga bom ubil. Imate k temi i kaj pripomniti ?
Vsi so molčali.
Claude je zopet spregovoril. Govoril je, sodeč po njegovi zunanjosti, z edinstveno zgovornostjo, ki mu je bila sicer prirojena. Izpovedal je. da se zaveda, da namerava storiti dejanje nasilstva da pa ne verjame, da bi bilo njegovo ravnanje napačno. Poklical Je za priče osem tatov, ki so prisluhnili:
Rekel je, da je v skrajno težavnem položaju tn da je bil pogostokrat prisiljen, da si sam išče pravice. Ve, da ne more vzeti ravnatelju življenja, ne da bi dal zanj svoje, vendar da se mu zdi prav, da žrtvuje svoje življenje za pravično stvar. Trezno Je o tem premislil, ln to v dveh polnih mesecih. Trdno je prepričan, da pri tem ne ravna zgolj po svojem trenutnem občutku, prosi pa. če bi vendar bilo tako, naj ga opozore! Svoje vzroke navaja pravičnim možem, ki ga. kakor se spodobi, poslušajo. Gre torej umorit ravnatelja, toda pripravljen Je poslušati vsakogar, ki bi mu ugovarjal.
Oglasil se je samo eden ln dejal, da mora Claude, preden ubije ravnatelja, zadnjič poizkusiti z njim govoriti tn ga omehčati.
— Tako je prav, je dejal Claude, tako bom naredil!
Na veliki stolpni uri je bila ura osem. Ravnatelj je moral priti ob devetih.
Ko Je to čudno prizivno sodišče Claudeovo razsodbo nekako odobrilo, se je Claude zresnil. Na mizo Je položil vse, kar je imel, perilo in obleko — revno ujetniško zapuščino in kličoč tovariše, ki jih je za Albinom najbolj ljubil, dragega za
drugim, jim je vse razdelil .n razdal. Obdržal je samo majhne škarje.
Nato je vse objel in poljubil. Nekaterim ki so jokali, pa se je smejal.
Bili so v tej zad« uri trenutki, ko j»: kramljal tako mirno ^JPzposajeno, da so mnogi njegovi tovariši na znotraj upali o čimer so se že izrazili, da bo mogoče svoj sklep opustil. Nekoč se je pozabaval celo s tem, da je pihnivši skozi nos ugasil eno redkih lojenih sveč, ki so razsvetljevale delavnico, kajti ime) je slabe privzgojene navade, ki so ugotovo bolj kazile njegovo naravno dostojanstvo kakor pa bi bilo potrebno. Nihče nI mogel obraniti, da se ne bi kdaj pa kdaj ta stari fantalin navzel tudi duha pariških mlak.
Opazil je nekega mladega bledega obsojenca, ki je nepremično zrl vanj in ki je nedvomno trepetal, pričakujoč, da vidi ono. kar se je imelo prav kmalu zgoditi.
— Pojdi no! Pogum, mladi mož! — mu je prijazno dejal Claude, saj to bo v trenutku opravljeno.
Ko je razdelil vso svojo obleko, se od vseh poslovil in Jim stisnil roke, je prekinil nekatere brez misli usmerjene pogovore, ki jih je slišal tu in tam lz temnih kotov delavnice, ter ukazal, da so se tovariši lotili zopet dela. Molče so vsi ubogali.
Delavnica, v kateri se Je to zgodilo, je bila podolgovata dvorana, dolg paralelogram, ki je bil na svojih podolžnlh dveh straneh predrt z okni ln dvema vratoma, ki so si stala druga nasproti drugim na drugih skrajnicah dvorane. Ob oknih so bile od vsake strani razpostavljene mize, pravokotno so se dotikale sten klopi, prostor pa, ki je ostal med obema vrstama, Je tvoril nekakšno dolgo cesto, ki je šla premočrtno od enih vrat k dra-
Ljudje v večni tem!
STRAN 8. ii i iir.un.ii i lairiMB
Pes — najzvestejši spremljevalec
Važen pripomoček, ki uvaja slepce v vrvež normalnega življenja, ulice in ceste, je pes. Ta zvesti spremljevalec človeka je zlasti v službi slepih pokazal svojo Izvrstno uporabnost. Kdo ne pozna štirinožca, ki vodi svojega gospodarja po vel.ko-mestnih ulicah in trgih čez nevarne prehode? Pes vodi svojega lastn'ka dnevno z doma v urad, na sprehod in zopet domov. Tako ga rešuje nesrečnega razmišljanja o usodi teme, pomaga mu do neke meje k samostojnosti.
Pse za slepe vzgajajo v posebnih zavodih, kjer ostanejo živali po navadi približno dva meseca. Štirinajst dni, preden ga izroče gospodarju, pozo-vejo slednjega na tečaj, da se privadita žival in človek drug drugemu. Vsako leto stopa na ta način v življenje mnogo psov, ki lajšajo bedo slepih ln jim omogočajo boljše življenje. Slepec ni več navezan na tesen prostor štirih sten, in če ne vidi, vsaj s pljuči vsrkava prostost in svobodo, po kateri tako hrepen'jo njegove mrtve oči.
2e v prvi svetovni vojni in po njej se je skrb za slepce v vsakem pogledu vsestransko Izpopolnila. Ni treba dvomiti, da bo za slepe žrtve sedanje vojne in v tem za vse druge slepce storjeno vse, karkoli zmorejo države ln zdravniška veda.
Slepi parček na sprehodu
Poravnaite naročnino!!!
za slepe v Kočevja
so oslepeli pozneje. Poseben razred tvorijo dalje osebe, ki niso popolnoma slepe, ampak močno slabovidne. Po najnovejših kategorizacijah veljajo 06'., katerih vid znaša 0 do 1/25, za slepe, oči od 1/25 do 1/4 pa samo za slabovidne.
Največji dobrotnik slepcev je bil francoski učitelj Louis B r a i 1 e, izumitelj pisave za slepce, tiste genialne iznajdbe, ki je na večno temo obsojenim vsaj nekoliko olajšala enolično in samotno življenje. Sistem te pisave sestoji iz vzvišenih točk, ki so urejene po načelu latinske pisave. Slepci jih otipavajo in čitajo. Danes Imamo žc cele knjižnice za slepce, tudi že nekaj listov za slepce, nedavno pa je slavil Bralleov Izum novo zmago; v Londonu se je predvajal rotacijski stroj za Brailovo pisavo. Na tak stroj se lahko tiska poseben dnevnik za slepce. Pisava za slepce je danes tako izpopolnjena, da odpira slepim celo pot do akademskega študija. Velike evropske države imajo posebne zavode, ki pripravljajo slepe za univerzitetni študij.
Slepci v raznovrstnih poklicih
V velikih državah, kjer je skrbstvo za slepe dobro urejeno, zavzemajo slepci ugledna mesta v trgovini, industriji in drugih panogah javnega ž:vljenja. Slepci niso danes reveži, ki si ne znajo pomagati. Združeni so v mogočnih organizacijah, ki skrbe za njih usodo in socialen položaj ter jim posredujejo izobrazbo 7. najrazličnejšimi sredstvi.
Slepce najdemo danes kot stenografe, strojepisce, godbenike, uglaševalce na klavir (ta stroka jim je posebno ljuba, če so muzikalni), kot ple-tilce, knjigoveze itd Ponekod vrše slepi v zdra-vilišč'h službo masčrjev, in sicer z lepim uspehom. Njih udejstvovanje v tej stroki je tem hvalež-nejše, ker so to ponavadi zelo značajni ljudje in imajo bolniki že lz tega razloga vanje veliko zaupanje.
Slepi otroci
Slepota je med vsemi človeškimi nedostatkl najhujša. Zakaj živeti brez svetlobe in barve, brez oblike ln sonca je tragika brez primere. Noč, večna noč! Predstavimo si človeka, ki tava v nočni temi in si ne more pomagati z umetno svetlobo! Kamor stopi, povsod je negotov. Strašna napetost napolnjuje njegove možgane in vsak trenutek mu je, kakor bi ga hotela zadeti kap. In takšna napetost spremlja slepca skozi vse življenje, od rojstva do groba. Mejne črte te napetosti so šele lam, dokoder seže slepčev razum in njegove praktične zmožnosti. Vse to pa je daleč, daleč zadaj, zakaj slepota stavi človeku povsod meje. Slepec ne more nikamor brez vodstva vidca. Po drugi strani pa stavi slepemu meje svet, ki ni slep, in tako je slepčevo znanje često pozabljeno in se vobče ne upošteva — zlasti dandanes, ko se celo videl prerivajo, da bi drug drugega prehiteli in prekos'11
Odkar pomni zgodovina, je usoda slepih zanimala ljudi
Toda šele v minulem stoletju je skrb za slepce dobila neko smotrnost in obliko. Poprej so bili slepci izročeni na milost tistih, ki so delili miloščino, novejša doba pa je opustila pozivanje k sočutju. Namen modernega skrbstva za slepce je bil, napraviti iz njih kolikor mogoče polnovredne človeške družbe in dokazati, da se tudi slepi lahko približajo drugim ljudem. S tem je bilo izvršeno tudi važno in koristno moralno delo. Slepci so dobili zaupanje vase in danes je že sološno razširjeno naziranje, da slepec zaradi slepote ni in ne more biti predmet preziranja s strani drugih občanov.
Danes imamo v vseh modernih državah zavode za slepce
Slepol sami pa se delijo v več kategorij, predvsem v takšne, ki so se rodili slepi, iu v take, ki
gim in je tako prečkala vso dvorano. To je bila tista dolga, dovolj ozka pot, po kateri je šel ravnatelj, kadar je prišel nadzorovat. Notri je prihajal skozi južna vrata in odhajal, ko je pregledal delavce na desni in levi, skozi severna. Po navadi je opravil to pot precej hitro in ne da bi se ustavljal.
Tudi Claude se je vsedel spet v svojo klop in se spet lotil dela.
Vsi so čakali. Odločilni trenutek je bil vedno bliže. Naenkrat se je zaslišal udarec zvona. Claude je dejal:
—	Tri četrt je.
Nato je vstal, resnobno obšjl del sobe in se šel naslonit na vogal prve delovne mize na levi, tik poleg vhodnih vrat. Njegov obraz je bil povsem miren in dobrohoten
Ura je odbila devet. Vrata '>0 se odprla. Vstopil je ravnatelj. V tem trenutku je nastala v delavnici grobna tišina. Ravnatelj je bil. kakor po navadi, sam.
Vstopil je z veselim, zadovoljnim in neizprosnim izrazom v obrazu, ne da bi videl Claudea, ki je stal na levi od vrat, z roko, skrito v svojih hlačah; naglo je šel mimo prvih delavnih miz, med tem ko je kimal z glavo in žvečil besede, pogledoval ravnodušno sem in tja, ni pa opazil, da so bile vse oči, ki so ga obdajale, usmerjene v neko Btrašno misel.
Presenečen, ker je zaslišal za seboj koran, se je osorno na hitr« obrnil.
Bil je Claude, ki je že nekaj trenutkov potiho-ma šel za njim.
—	Kaj delaš ti tukaj? je vprašal ravnatelj. — Zakaj nisi na svojem prostoru ?
Claude Gueux je spoštljivo odgovor il:
—	Zato, ker moram govoriti z vami. gospod ravnatelj ?
—	O čem ?
—	Glede Albina.
—	še zmeraj? je rekel ravnatelj.
—	Da! je dejal Claude.
—	Aha! je povzel ravnatelj in Sel naprej, — ali ti torej ni bilo dosti štiri in dvajset ur zapora ?
Claude mu je odgovoril.
—	Gospod ravnatelj, vrnite mi prijatelja!
—	Nemogoče!
—	Gospod ravnatelj, je dejal Claude z glasom, ki bi ganil demona, lepo vas prosim, ukrenite. Ua bova z Albinom zopet skupaj, boste videli, kako pridno bom delal! Vam, ki ste svobodni, Je lo vseeno, vi ne veste, kaj je prijatelj toda jaz irnaiu samo štiri stene svoje celice. Vi lahko pridete Ji greste, jaz Imam pa samo A lb'na. Vrnire n i ga! Albin mi je skrbel za jed, to vam je dobro znano. Ne stalo bi vas prav nič drugega, ko da rečete: da. Kaj vam je na tem, ako je v isti sobi nekdo, ki se piše Claude Gueux la -opet nekdo, ki mu je Ime Albin? In za kaj drugeera v resnici ne gre. Gospod ravnatelj, dobri moj gospod, resnično lepo vas prosim v božjem Imenu!
Claude ni še nikdar povedal kakemu ječarju toliko naenkrat. Po tem naporu je utrujen čakal. Ravnatelj je nestrpno odvrnil:
—	Nemogoče! O tem nI več besede. Glej, da ml o tem ne zineš več. Dolgočasiš me.
In ker se mu je mudilo, je korake podvojil. Prav tako Claude.
Medtem ko sta tako govorila, sta prišla oba do izhodnih vrat; osemdeset tatov je zadržujoč sapo gledalo in poslušalo, Claude se je prijazno dotaknil ravnateljeve roke.
—	Naj pa vsaj Izvem, zakaj sem obsojen na smrt. Povejte mi, zakaj ste ga ločili od mene?,
—	Povedal sem ti že, je dejal ravnatelj, da »zato«.
In obrnivši Claudeu hrbet, je Iztegnil roko proti kljuki vrat, skozi katera so odhajali.
Ko je ravnatelj odgovoril, se je Claude za korak odmaknil. Osemdeset kipov, ki so bili navzoč-ni, je videlo, kako je privlekel iz svojih hlač desnico in v njej sekiro. To roka se je dvignila, m preden je utegnil ravnatelj zavpiti, mu je s sekiro odprlo lobanjo troje udarcev, ki jih je Claudeova roka zasekala v isto zarezo. Se tisti mah, ko je padel vznak, mu je četrti udarec razdrapal obraz. Ker se jeza potem še nI takoj polegla, je Claude Gueux razklal s petim odvečnim udarcem desno bedro. Ravnatelj Je Izdihnil.
Tedaj je Claude Gueux odvrgel sekiro in vzkliknil: »Zdaj pa naj pride še drugI na ' rsto!...« Drugi je bil on sam. Videli so ga. da le potegnil iz svojega jopiča male škarje »svoje žene« In si jih, ne da bi se kdo zamislil in mu to namero preprečil, porinil globoko v prsi. Rezilo je bilo kratko, prsi pa globoke. Dolgo je drezal notri in vpil, potem ko je to več ko dvajsetkrat ponovil »Srce pogubljenčevo, ali te ne bom našel?« — In plavajoč v lastni krvi se je slednjič zgrudil in se onesvestil.
Kateri od obeh je bil žrtev drugega ?
Ko se je Claude zopet zavedel, Je bil, pokrit s perilom in odejami, v postelji, tn okrog njega je bilo polno zaskrbljenih ljudi. Poleg njegovega zglavja so stale sestre usmlljenke ln preiskovalni sodn;k, ki je pisal protokol in ga z največjim zanimanjem vprašal:
STRAN 8.
Slev. K
Velika je nadloga komarjev
Samice komarjev 90 tiste, ki nas v poletnih večerih ln nočeh pikajo in nam pijejo kri, med tem ko se samci miroljubno zadovoljujejo samo z rastlinskimi soki. Za srkanje krvi so samice opremljene z dolgimi, tenkimi sesalnimi rilčki.
Komarji se od mnogih drugih žuželk razlikujejo po tem, da imajo samo eno dvojico kril, med tem ko je druga dvojica komaj naznačena. Okrnjeni krilci sta tisti, ki povzročata s svojim tresenjem značilni glas, s katerim se Izdajajo bližajoč* se komarji.
Poznamo tri skupine komarjev, ki pijejo kri, to so domači, gozdni in travniški komr.rji
Vse tri skupine se razvijajo izključno v stoječih ali le slabotno tekočih vodah. Poplavna ozemlja velikih ln stranskih tokov, slabo osušeui travniki Itd. so glavna gnezdišča komarjev, zato je teh živali v poplavnih letih tudi največ. Samica izleže mnogo sto jajčec na površino vode, iz jajčec se izvalijo ličinke, ki so opremljene z dihalno cevjo. S prostim koncem cevi se Učinke obešajo na površino vode.
Ličinke se v dveh. treh tednih trikrat levijo, preden dobe svojo dokončno velikost. Pri četrti levitvi nastanejo lz njih bube, ki ostanejo v tem stanju dva do trt dni. Razviti komar ostavi bubln plašč skozi razpoko v hrbtu in se dvigne za prvi polet, čltn so se »žile« kril napolnile z zrakom ln so se krila otrdlla. Ves razvoj komarja traja 15 do 23 dni, dva do tri tedne potem, ko se je komar dvignil iz bube, postane sposoben za ploditev. V teku poletja si sled'jo lahko štiri poko-lenja komarjev, če je vreme stalno toplo in vlažno, pa tudi Sest pokolenj. Izračunali so, da utegne lz ene same samice v štirih pokolenjih nastati 200 milijonov komarjev, med temi je polovica krvoželjnlh samic.
Komarji se pojavljajo o mraku, najbolj neznosni so med večerno in jutranjo zarjo, a tudi ponoči ne dado miru
Podnevi se skrivajo pred svetlobo v gozdno senco, pod liste, v Jame in temne kote človeških ter živalskih bivališč. S svojimi rilci pr^bodejo samice človeku kakšno podkožno žilo ln se nato-kajo s pomočjo sesalne aparature v svojem teleau krvi. To kri prebavljajo dva do tri dn!. nove krvi se napljejo Sele po koncu prebave.
S svojimi piki morejo komarji, posebno če nastopajo v velikih množicah, človeka in žival nadlegovati do skrajnosti. Malenkostno izgubo krvi bi na zadnje Se prenesli, toda ob piku pride v ranico vedno malo komarjeve sline ln ta ima za posledico Izpuščaje, ki srbijo človeka po več dni. Po števlln'h pikih pride lahko do oteklin in bolezenskih pojavov druge vrste, zgodile so se zavoljo strupenih snovi v slini tudi že prav resni primeri zastrupitve krvi. Posebno hudi so piki v veke in v zgornje ustn'ce.
Proti Itomarni nadlogi se borimo na razne načine
Predvsem je treba odpraviti vse nepotrebne mlake, ribnike, močvirja ln druga zbirališča vode.
kamor odlagajo samice svojo zalego. Pozimi je treba v temnih, posebno kletnih prostorih uničiti vso svojat samic, ki tu prezimujejo. Poleti gre za uničenje čim več ličink ln bub. V ta namen uporabljamo oljne tekočine, ki jih vlijemo na vodne površine, kjer ličinke ln bube žive. V vojni je tako zatiranje seveda težavnejše.
Olje, petrolej, nafta Itd. se razširijo v tenki
plasti naglo čez vodno površino. Ce se ličinke in bube s svojimi dihalnimi odprtinami dotaknejo te plasti, vdere več ali manj oljne tekočine v njih dihala ln živalice poginejo zavoljo pomanjkanja zraku. Važne pomočnice v boju proti komarjem so mnoge domače vrste rib, ki žrejo njih jajčeca, ličinke m bube, tudi race uničujejo mnogo nerazvitih živali. Netopir je Izvrsten lovec na komarje. V Ameriki gradijo posebne stolpe za netopirje, ki pomagajo uničevati nadležne Šivali, ko se odpravljajo na lov.
Nabiranje in sušenje zdravilnih rastlin
Ako sušimo na planem, moramo zvečer znositi rastline v zaprte prostore. Tudi 'z onih prostorov, kjer bi ponoči mogla rosa ali megla do rastlin, prenesemo rastline čez noč v hišo. Vlaga (rosa, megla) ne zadržuje samo sušenja, ampak more rastline tudi pokvariti. Zato je treba biti previden, da ni ves trud zastonj.
Cele rastline, liste in cvete sušimo take, kakor smo jih nabrali; le korenine (korenike) moramo očistiti, preden jih denemo sušit. Predvsem odstranimo vso prst, najbolje s tem, da jih opere-mo, potem pa porežemo tanjše korenine, navadno tudi liste. Nekatere korenine je treba še presne olupiti. Po večini sušimo korenine cele, včasih Jih pa tudi prekoljemo ali zrežemo na kolesca. Na vse to bomo opozorili pri posameznih opisih rastlin.
Ker se podzemni deli rastlin navadno suSe sorazmerno počasneje nego nadzemni deli, jih sušimo večidel na solncu ali na pečeh, da se prej posuše. Pri počasnem sušenju bi utegnile splesniti. Ako se plesnoba prime rastlin, postanejo nerabne. Najboljše sredstvo proti plesnobi so prepih, čist, suh zrak in pa svetloba. Iz tega že razvldimo, da ne smemo nikdar sušiti ali hraniti rastlin v vlažnih, zatohlih ln temnih prostorih (n. pr. v kleteh). Plesnobo spoznamo po lisah, ki se napravijo na rastlinah, ali po sivi prevlaki, ki nastane na njih. Pravilno posušene rastline ohranijo svojo prvotno barvo skoraj popolnoma. To ne velja samo za liste ln korenine, marveč z malimi izjemami tudi za cvete.
Posušene rastline spravljaj na zračnem, sune.n, kraju v rešetih, vrečah, odprtih škatlan, da more zrak do njih! Nekatere je treba Imeti v zaprtih posodah, da se ne izdiše. To bomo pri opisih do-tičnlh rastlin posebej povedali. Na solncu ali pečeh posušeno blago se sme spraviti šele potem, lro se je ohladilo.
Kdaj so rastline dovolj suhe, da jih moremo spraviti ali ponuditi v nakup? To je pri različnih rastlinah različno in seveda tudi od vremena od-vino. Cveti potrebujejo manj časa nego listi, ti pa zopet manj nego korenine, če ne pospešimo sušenja z neposredno solnčno ali umetno toploto. Z 1 cvetje in listje navadno zadostuje 6—10 dni. Bolje pa je, da sušimo malo oalje nege premalo časa. — Da je rastlina suha, rpoznamo po tem, da je ne čutimo hladne, ako jo položimo na ustnice, da se ne upogne, če jo dvignemo na enem koncu, in da se zlomi, če jo precej upognemo. Dovolj suhi listi in cveti se razdrobe, če jih lnnnemo med prsti.
V vsakem kraju nI moči nabirati vseh zdravilnih rastlin, ki jih bodo navajali ti članki, kajti ne rastejo povsod, tudi če bi jih vsejali. Nekatere uspevajo le na planinah ali na kamenltem svetu, druge ljubijo mokra tla, zopet druge obdelani svet; nekatere rastejo samo v gozdih, kjer je senčno ln hladno, druge morajo Imeti mnogo toplote ln svetlobe. Zato si vsak nabiralec oglej, katere zdravilne rastline rastejo v okrožju njegovega bivališča.
Zakaj cenimo rasno žival
Plemensko žival više cenimo zato, ker Je zmožna predati z nasledstvom svoje dobre lastnosti bolj kakor preprosta neplemenska žival.
To nastane zato, ker so se njeni predniki iz pokoljenja v pokoljenje odbirall po gospodarjevi potrebi. Zato so se utrdile dobra plodnost ln splošno dobra svojstva živali. Toda zmotno bi bilo misliti, da Je vsaka rasna žival vedno boljša od preproste nerasne živali. Med plemenskimi živalmi srečamo večkrat tudi neplodne, čeprav so rasne. Takih živali ne smemo pustiti za pleme. Treba jih je odkloniti.
Pri Izbiri živali za pleme moramo obrniti paž-njo ne samo na plodnost In vnanjost živali, marveč tudi na plodnost njenih prednikov, poglavitno pa na kakovost ploda te živali.
Zelo plodne toda preproste nerasne živali pogosto slabo prenašajo po nasledstvu izredna svojstva, slabo zato, ker dobre lastnosti niso utrjene v živali. Na primer, če je imela preprosta krava, ki daje veliko mleka, med svojimi predniki kravo, ki je dajala malo mleka, dajo tudi teleta takšne Izredne krave pogosto zelo malo mleka. So torej podedovala slabe lastnosti svojih pra-rodlteljev.
Zato je Izbira živali za pleme po plodnosti ln njih zunanjosti Sele polovica dela. Neobhodno je potrebno, da Izbiramo za pleme takšne živali, katerih predniki so bili dobri. Najbolje moremo ugotoviti plodnost ln vrline živali na njenih potomcih. Če so potomci dobri, pomeni, da so dobre lastnosti v predniku dobro utrjene in se zato vztrajno predajajo po nasledstvu. Takšne živali moramo posebej ceniti zn. plemensko delo in jih kolikor mogoče Izkoristiti.
Pri pazljivi Izbiri vsake posamezne živali, ki se pušča za pleme, je mogoče priti do najboljšega uspeha z izboljšanjem plodnosti in kakovosti živali. ki jih gojimo.	A. D.
— Kako se počutite?
Zgubil je precej krvi, toda škarje, v katere Je tako ganljivo zaupal, so svojo nalogo opravile zelo slabo. Nobena Izmed ran, ki si jih je bil zadal, ni bila nevarna. Zanj so bile smrtne le tiste rane, ki jih je prizadejal ravnatelju.
Zasliševanje se je pričelo. Vprašali so ga. če je on ubil ravnatelja. Odgovoril je: Da. VpraSall so ga: zakaj? Odgovoril je: zato!
Toda med tem so se njegove rane poslabšale; popadla ga je huda mrzlica, ki bi ga bila skoraj ugonobila.
Meseci november, december, januar in februar so minili v skrbeh in pripravah; zdravniki in sodniki so se trudili okrog Claudea; prvi so zdravili njegove rane, drugI so mu postavljali smrtni oder.
Bodimo kratki! Dne 16. marca 1832 se je prikazal. ko je povsem ozdravel, pred porotnim sodiščem v Troyesu. Prišlo je tjakaj tudi vse ljudstvo, kolikor ga je bilo v Troyesu.
Pred sodiščem se je Claude dobro obnašal. Dal se je skrbno obriti, bil je gologlav, na sebi pa je imel ono otožno jetnlško obleko clairvauxke kaznilnice.
Kraljevi tožitelj je dal zasesti dvorano z vojaki iz vsega okrožja, da bi, kakor je izrazil zasliše-valcem, držali na uzdi vse zločince, ki so morali biti pri tej razpravi za priče.
Ko je bilo treba razpravo pričeti, se je pokazala nenavadna težava. Nobeden od tistih, ki so bile priče dogodka, odigranega dne 4. oktobra, ni hotel govoriti v škodo Claudeu. Predsednik jim je zagrozil s svojo uradno oblastjo. A bilo je zaman. Tedaj jim je ukazal Claude, da pričajo. Vsi jeziki so se razvezall. Povedali so, kaj so videli.
Claude jih je poslušal z globoko pazljivostjo. Ko
je eden Izmed njih, bodisi, da je pozabil, bodisi, ker je imel Claudea rad, izpuščal dogodke v prid tožencu, jih je Claude obnovil. Zaslišujoč drugega za drugim je sodišče odkrilo celo vrsto pravkar opisanih dogodkov.
Bili so trenutki, ko so ženske, ki so bile pri razpravi, zajokale. Sodni sluga je poklical Albina. Zdaj je bil on na vrsti, da priča. Opotekajoč se je vstopil; jokal je. Orožniki niso mogli ubraniti, da bi ne padel Claudeu okoli vratu. Claude ga je prijel in dejal smejoč se kraljevemu tožilcu: »Glejte zločinca, ki deli svoj kruh z lačnimi!« — Nato je poljubil Albinovo roko.
Ko je bil seznam prič Izčrpan, je gospod kraljevi tožitelj vstal ln povzel besedo, rekoč: »Gospodje sodniki, družba bi se do temeljev zamajala, ako ne bi zadela krivcev, kakršen je tale, javna kazen itd.
Po tem znamenitem govoru je govoril Clau-deov zagovornik. Obtožni ln obrambni govor sta napravila po vrsti vse one skoke, katere smo vajeni gledati in poslušati v kriminalnih procesih.
Claude je sodil, da ni bilo še vse povedano. Vstal je tudi on. Govoril je tako, da je bila neka oseba, ki je tej razpravi prisostvovala, vsa prevzeta.
Zdi se, da je bil v tem ubogem delavcu prej govornik kakor pa morilec. Govoril je stoje, s prodirljivim, dobro obvladanlm glasom, oči so mu kar sijale v odločnosti, njegove kretnje so bile skoraj vedno enake, toda take kakor pri človeku, ki si je v svesti svoje moči. Govoril je o rečeh tako, kakor so bile, preprosto, resno, ne da bi kaj spreminjal ali zmanjševal; priznavajoč vse, je pogledal členu 296 v obraz ln povesil svojo glavo. Bil je v trenutkih resnično visoke zgovornosti, kt so povzročali, da ae j« množica razburjala in al
je poslušalstvo šepetalo na ušesa, kar je pravkar povedal.
Slišalo se je mrmranje, med katerim se je Claude oddthoval ter hkratu ponosno zrl po navzočih.
Bili so trenutki, ko je ta človek, ki ni znal brati, govoril ljubeznivo, vljudno ln zbrano kakor kakšen učenjak. Drugekratl zopet je bil skromen, zmeren, pazljiv in je Sel korak za korakom v dražljivl del razprave, pri čemer se je kazal sodnikom naklonjenega.
Le enkrat samkrat se nI mogel ubraniti jezi. ki ga je prevzela. Državni tožilec je namreč ugotovil v svojem govoru, ki smo ga že navedli, da je Claude Gueux ubil ravnatelja delavnic, ne da bi mu bil dal ta kakršenkoli povod ali mu storil kakšno nasilje, torej, ne da bi ga bil izzval.
— Kaj! je vzkliknil Claude, — da nisem bil Izzvan! Ah! Seveda, res je; vas že razumem. Ce me kak pijanec sune s pestjo v obraz ln ga ubijem, me m Izzval. VI ml pa upoštevate olajševalne okoliščine in me pošljete obsojenega na galejo. Toda človek, ki je trezen ln ki ga vodi zdrava pamet, me ponižuje štiri leta ln me kakor s Sivanko zbada tudi tja, kamor sem najmanj pričakoval. Imel sem ženo, za katero sem kradel; imel sem otroke in tudi zanje sem kradel, on pa me je mučil z obema. Nisem imel kruha, dal ml ga je prijatelj, on pa ml odstrani prijatelja ln kruh. Ko zahtevam prijatelja nazaj, me on vrže v zapor. Njega — tega ogleduha, sem vikal, on me je tikal. Rekel sem mu, da trpim, on mi pa odbrusi, da ga dolgočasim. Kaj bi torej vi hoteli, da bi storil? Ubil sem ga. Dobro. Torej sem lzrodek, ubil sem tega človeka, ki me nI izzval. Obglavit« me, storite to!
S temi besedami je Claude Izrazil teorijo moralnega izzvaaja, ki jo je zakon pozabU.
X Važnost Donave. Donava Ima kot prometna Sila važno vlogo v mirnem, zlasti pa v vojnem Času. Ko je bila Avstrija priključena Nemčiji, je smatrala slednja boljšo organizacijo prometa po Donavi za eno svojih glavnih nalog. Zato se je z vso vnemo lotila tega dela. Pa tudi države jugovzhodne Evrope so vedno bolj spoznavale pomen Donave v mednarodnem prometu ln zato so mu posvečale vedno večjo pozornost. Dunajska posvetovanja zastopnikov na Donavi zainteresiranih držav so pokazala, da je zdaj sodelovanje med temi državami v pogledu prometa po Donavi 8e tesnejše, kakor je bilo prod vojno. Vojna sicer ovira tudi promet po rekah, vendar se pa tako važno vprašanje ne sme zanemarjati. Določen Je načrt prometa po Donavi za več let vnaprej. Pri tem so se zastopniki na Donavi zainteresiranih držav ozirali zlasti na potrebo vojnega gospodarstva.
X Izumitelj bucike. Bucike se poslužujemo, ne da bi pomislili, od kod Izvira, odnosno, koliko je stara. Bili so pa časi, ko ljudje bucik sploh niso poznali in ko so morali zaradi tega premagati marsikatero neprijetnost. Tudi bucike je bilo treba šele odkriti ali izumiti, kakor vse na svetu. Znan je celo njihov izumitelj v 15. stoletju živeči pariški krojač Tourangeau. Mož je začel pri srebrnih ali zlatih žebljičkih, ki so jih uporabljali bogati ljudje kot zaponke. Iz njih je začel izdelovati prve bucike. Na enem koncu je napravil glavico, drugi konec je pa naostrll. Tako je nastala prva bucika. Prva bucika je bila seveda zlata in Izumitelj jo je poklonil kralju Ludviku XI., ki je takoj naročil polno škatlico takih bucik in ■■"h poklonil svoji hčeri kot poročno darilo. Tako je prišla bucika v svet, in prvotno je veljala za <-lik luksus. Tudi kralj Henrik VIII. je smatral buciko za dovolj dragoceno, da jih je podaril več svoji ženi Katarini. Kraljica se je rada posluževala bucik. Ko se je pa izkazalo, da je živela tudi ona zelo nesrečno življenje, je nastalo praznoverje, da prinaša bucika nesrečo.
X Slonove kosti ne bo še zmanjkalo. Tudi sloni n/so več varni pred divjimi lovci Zadnja leta so jih pokončali toliko, da se je njih število znatno skrčilo. Če bi dobivali slonovo kost samo od živih slonov, bd je že precej primanjkovalo. V resnici je pa ne primanjkuje, kajti večina slonove kosti v prometu Izvira od mrtvih slonov. Domačini skrivajo njihove okle pogosto v gozdovih, kjer jih nalože cele skladovnice, potem pa hodijo ponje ali pa jih slučajno najdejo znanstvene ekspedicije odnosno raziskovalci. Najbrž je skrite v Afriki še mnogo slonove kosti.
X Strastnih zbiralcev bo vedno dovolj na svetu. Ta se navdušuje za zbiranje znamk, oni hroščev, tretji starega denarja itd. Menda najoriginalnejšo zbirko ima Lijsa Karion v Helsinkih. Nekega dne, ko so bile na Finskem alkoholne pijače še
Delitev vode in živil ljudem t parnik a, ki ga je
Carla Fecla
prepovedane, so prišli v njeno hiSo detektivi, Id so hoteli preiskati njeno stanovanje, čeS da so
oblasti zvedele, da Ima doma spravljenih mnogo steklenic, napolnjenih z alkoholnimi pijačami. In res so našli v omari nad 300 skrbno zamašenlh steklenic. 2e so mislili, da so zasačili veliko greš-nico, ki naj bi bila kršila predpise o prepovedi
alkoholnih pijač. Toda gospa se je Ironično nasmehnila in opozorila detektiva, naj prečita etikete na steklenicah. In Izkazalo se je, da so steklenice napolnjene z vodo. Toda s kakšno vodo!
V njih je bila voda vseh glavnih rek sveta od
Donave do Seine, Nila, Rena, Amaconke, Volge
in mnogih drugih, poleg tega pa tudi voda iz
mnogih jezer in morij. Ce bi bili detektivi gospo
vprašali, kakšna razlika je med vodo lz ene ln druge reke, bi najbrž ne mogla odgovoriti.
X Celo mesto Je žalovalo za orlom. Svojevrsten dogodek je vzbujal po svetu zanimanje za mesto Buzau v Rumuniji. Posebnost kolodvorskega poslopja v Buzau je bil velik orel, ki je živel že več ko 10 let na stolpu poslopja. Tukaj je imel orel svoje gnezda. Meščanom se je tako priljubil, da so zelo skrbeli za njegovo prehrano. Tudi kuharji železniških jedilnih voz, ki so postajali na kolodvoru v Buzau, so zmerom imeli kaj pripravljenega za velikega orla, ki je bil že kar udomačen in ki se je približal vsakemu vlaku. Lani pa se je zgodilo nekaj, kar
po svetu |
Je meščane Buzaua silno razialostilo. V železniškem jedilnem vozu je sedel potnik, ki ni bil poučen o tej posebnosti In ki se je ob približanju velikega orla tako vznemiril, da je segel po samokresu in s štirimi streli ustrelil orla, ki so ga ljudje tako ljubili. Ljudje so se v globoki žalosti oblekle v žalne obleke. Od oblastva so zahtevali, da strogo kaznuje tujca, ki jim Je ustrelil orla-ljubljenca.
X V polarnih krajih postaja topleje. V meteorološkem observatoriju v Haparandl .najsevernejšem mestu Švedske, so učenjaki dovršili proučevanje ledenikov ln sadovi njihovega dela kažejo, da najbrž nI več daleč čas ,ko se bodo Izpolnile sanje mornarjev v polarnih krajih, kjer je vožnja nevarna in težka. V polarnih krajih vlada zadnja leta toplejše vreme in zato se led na morju ne nabira v tolikih množinah. Pogosto se ledene gore sploh ne morejo več pojaviti. Primerjava z uspehi, ki jih je dosegla Nansenova ekspedicija pred 40 leti, omogočajo ugotovitev, da se je polarna cona pomaknila za dobra dva kilometra proti severu. Povprečna temperatura v arktičnih krajih je narasla za tri stopinje, na obalah Grenlandije in Islanda pa celo za dobrih 7 stopinj. Celo Sibirija, kjer so najmrzlejši kraji na svetu, Ima nekaj koristi od tega segrevanja. Tam so začeli namreč pridelovati nekaj sočivja, kar je bilo pred 20 leti povsem Izključeno.
potopila na Atlantiku podmornica poveljnika dl Cossato
Po končani razpravi je predsednik nepristransko ln jasno povzel ter zaključil: Nizkotno življenje, v resnici izrodek. Claude Gueux je začel s tem, da je v priležništvu živel s hotnico, potem je kradel in nato zagrešil uboj. Vse to je bilo res.
V trenutku, ko Je poslal predsednik porotnike v njihovo sobo, je vprašal obtoženca, če ima glede vprašanj, ki so bila stavljena porotnikom, kaj pripomniti.
—	Se ne izplača, Je dejal Claude. Toda vseeno. Tat ln morilec sem; zagrešil sem tatvino ln umor. Toda, zakaj sem kradel? Zakaj sem umoril? Poleg drugih vprašanj si zastavite, gospodje porotniki, tudi ti dve.
Ko je minilo četrturno posvetovanje, je bil Claude Gueux po izreku dvanajsterih možakov, ki so se imenovali »gospodje porotniki«, obsojen na smrt.
Odkar se Je razprava pričela, Je gotovo, da so mnogi izmed njih zvedeli, da se piše obtoženec Gueux (kar pomeni v slovenščini grdeža), ln to Je napravilo nanje globok vtis.
Claudeu so prebrali sodbo; zadovoljil se Je z besedami:
—	Dobro! Toda, čemu je ta človek kradel, zakaj je zagrešil zločin? To je dvoje vprašanj, na kateri ne odgovorite.
Ko je prišel nazaj v celico, je veselo povečerjal ln rekel:
—	Best in trideset let plodnega dela.
Prizlva pa ni hotel vložiti. Ena Izmed sester usmiljenk, ki ga Je zdravila, ga je solznih oči prosila, naj ga vloži. Iz hvaležnosti do nje Je prizlv vendarle oddal. Zdi se pa, da se je temu do zadnjega upiral, kajti, ko le v pisarni registratur«
vložil prlziv, Je zakonito določeni rok treh dni pretekel ravno pred nekaj minutami.
Uboga usmiljenkamu je dala pet frankov. Vzel je denar ln se Ji zahvalil.
Se preden pa bi utegnil biti njegov piiziv rešen, so se mu kaznenci iz Troyesa ponudili, da mu pomorejo zbežati. Odklonil je to.
Kaznenci so mu vrgli skozi odprtino vrat v celico drugo za drugim: žebelj, kos železne mreže ln ročno pilo. Ze samo eden predmetov bi zadostoval saj tako bistroumnemu človeku, kakršen je bil Claude, da bi železje prepllil. On pa je izročil pazniku pilo, mrežo in žebelj.
Osmega junija leta 1832., sedem mesecev ln Štiri dni po dogodku, je prišel, kakor vidimo, urnih korakov čas pokore. Ta dan je ob sedmih stopil v Claudeovo celico aktuar sodnega dvora in mu naznanil, da bo živel še eno uro.
Claudeov priziv je bil zavrnjen.
—	Nu, je hladno dejal Claude, nocoj sem pa spal dobro, ne da bi slutil, da bom jutri še bolje.
Zdi se, da dobe besede ljudi močnega značaja, ko se Jim približa smrt, vedno neko veličino.
Prišel je duhovnik, nato pa rabelj. Z duhovnikom je bil Claude prijazen, z drugim pa blag. Odrekel nI ne svoje duše ne telesa.
Ohranil je popolno duševno ravnovesje. Ko so mu strigll lase, je nekdo v celičnem kotu pravil o koleri, katera da grozi Troyesu.
—	Kolikor se mene tiče, je rekel Claude ln se nasmehnil, se je ne bojim.
SIcer pa Je poslušal duhovnika z največjo pozornostjo ter se pritoževal in obtoževal, da nI o veri poučen.
Na njegovo zahtevo so mu vrnili Škarje, s ka-
terimi se je bil oklal. Bile so brez ene kline, ki se mu je bila zlomila v prsih. Prosil Je ječarja, da odnese te škarje Albinu. Naročil je tudi, naj dodajo temu spominu delež kruha, ki bi ga bil moral ta dan pojesti.
Tiste, ki so mu zvezali roke, je prosil, naj mu stisnejo v desnico kovanec za pet frankov — edino, kar mu je še ostalo ln kar mu je bila dala usmlljenka.
Ob tričetrt na osem je šel lz Ječe. Z njim je Sla vsa žalostna množica, ki po navadi spremlja obsojence. Sel je peš, v obraz bled, ln z očmi uprtimi v duhovnikovo razpelo, toda njegov korak J« bil odločen.
Ravno ta dan so zato Izbrali za Izvršitev kazni, da bi ga videlo na njihovi poti čim več ljudi, ker Je bil »emanjl dan. Takrat so bila na Francoskem še napol divja gnezda, kjer Je bila družba ponosna, če Je koga ubila.
Stopil Je, z očmi še vedno uprtimi v Kristusovo razpelo, na sramotni oder. Hotel je objeti duhovnika, nato pa rablja, da bi se enemu zahvalil in drugemu odpustil. Kakor zatrjuje priča, ga J® krvnik odrinil. V trenutku, ko ga je vezal rabljev pomočnik na gnusni stroj, na giljotino, je pomig-nll duhovniku, naj vzame kovanec za pet frankov, ki ga je imel v svoji desnici, ln mu rekel:
—	Za reveže!
Ker je tisti trenutehk bila ura ravno osem, Je hrup, ki ga je povzročala ura, preglasil njegov glas, ln spovednik mu je odvrnil, da ne sliši. Claude je počakal na trenutek, ko je nastala tišina med dvema udarcema ln Je milo ponovil:
—	Za reveže!
—	NI še udarila ura osmič, ko Je padla ta plemenita ln razumna glava.
KONEC
Križanka št. 6
Besede pomeni] 3:
Vodoravno: 1. golonoga, neobuta, 4. skremženo, grdo, nenaravno, 10. kaznjenec, 16. pramati človeškega rodu, 17. del pohištva, 18. severnjaklnje, pripadnice naroda, ki prebiva na evropskem severu, 20. žensko ime, 21. vrata pomožne ladje v severnih morjih, 24. lepotec iz grškega bajeslovja, 26. nikdar, 27. kraj ob Kolpi in dolenjski železnici, kjer se je zgodila pred leti večja železniška nesreča, 29. oddajajoča močno toploto, luč, 32, priimek slovenske operne pevke, ki je sedaj angažirana v Zagrebu, 33. reka na Hrvatskem, 351 okrajšano moško ime, 36. gorovje, k! tvori mejo med Evropo in Azijo, 38. naporen, hud, 42. grška črka, 44. oblika pomožnega glagola, 46. medmet, 47. naziv, označba, 49. uslužbenec, ki nadzoruje vhod, 51. oddaljeni sorodnik, 54. kratica za akademski športni klub, 56. tuje žensko ime, 58. oblika pomožnega glagola, 59. hlapljiva brezbarvna tekočina, ki jo uporabljajo v zdrav'lstvu, 61. si ga sedaj želi skoro vsak meščan, 62. Mojzesov brat, 64. pesmi, 66. nadležna žuželka, 68. znak za računsko enoto v višji matematiki, 70. muslimanski vzklik, ki izraža prošnjo za milost,
72.	mrzla shramba, 74. prostor na stikal šču ali j križišču dveh premic, ploskev, ulic, 76. Italijanski spolnik, 78. igrišče, borllnica, 80. oče, 84. sredi j dece, 82. preteklo leto. 83. jezero na Finskem, 85. žensko ime, 86. osebni zaimek (množ.), 87. okrajšan veznlk, 88. na poseben način pripravljati meso (v dialektu), 98. švicarski kanton, 91. pripovedna pesem, 92. oblika pomožnega glagola, 94. organ enega izmed čutov, 96. okrajšano moško Ime, 97. posnemanje, manjvreden posnetek, 99. predplačilo, 101. vsa, nepoškodovana, 102. otok v Donavi pri Beogradu, 103. drevored.
Navpično: 1. določene barve, 2. samec domače živali, 3. za presaditev primerna rastlina, 4. zelo star, .5. kuhinjski odpadki, 6. veznik, 7. mesto ob maloazijski obali, znano tudi iz sv. pisma, 8. mesto na francoski rivijeri, 9. osebni zaimek, 10. ocena, smiselna razvrstitev, 11. del Vojvodine, 12. športni klub v Ljubljani, 13. letna doba, 14. okrajšava za Anton, 15. vrsta jedi, 17. stil, 19. prvi bratomorilec, 22. približno, 23. orodje kmečka gospodinje; potrebščina za tenis; 25. pol kože, 28. nebesno telo, 30. velika lesena posoda, 31. enota hrvatskega denarja, 34. površ'nska mera, 37. padavina, 39. važna prvina, ruda (množ.), 40. naselbina, 41. predpisi za obnašanje na dvoru, 43. kirurško zdravljenje, 45. raztopiti, odta-jatl, 48. značilnosti muslimanskih svetišč, 50. igra na karte, 52. dva enaka soglasnika, 53. glas vrane, 57. začetek geste, 60. vas pod šmarno goro, 63. del pohištva, 65. dva samoglasnika, 67. osebni zaimek. 68 količinska enota za papir, 69. človek, ki nima enega izmed čutov, 71. nikalnica,
73.	jutrnja zvezda, 75. število, 77. elektrode, 79. kratica za neznančevo ime, 84. grški junak v bojih pred Trojo, 85. mesto na madžarsko-rumun-ski meji. 86. drag kamen, 89. poseduje, hrani, 80. leseno pomožno poslopie. 91 italijanski vzklik, 93. doba, 95. svežilrfa zdravilna pijača, 98. ozi-ralni zaimek (narobe), 100. glej 87. vodoravno.
REŠITEV KRIŽANKE »DOMOVINE« št. 5.
Vodoravno: 1. valat, 5. Bogatin, 11. pokora, 17. ibar, 18. kosilo, 19. Američan, 20. ček, 21. sol, 22. bivol, 24. kape, 25. kolena, 26. Aron, 28. ne, 29. cc, 30. vid, 32. Kač, 33. tir, 34. gib, 36. tema, 38. enak, 40. risi, 42. in, 43. koline, 45. lirik, 47, no, 48. uš, 49. noži, 50. are. 52. ej, 53. Pisa, 55. Oblr, 56. li, 57. očit, 58. salama, 60. opij, 61. piča, 63. ata. 64. orati, 66. rjavo, 68. ep, 69. jim, 70. luk, 72. Var, 73. ta, 74. omikan, 78. ab, 79. generali, 82. en, 83. resen, 85. oj, 87 na, 88. Egon, 90. jama, 91. ljub, 93. pajac, 95. dež, 97. tepec, 100. Lidija, 101. as, 102. baker, 103. cena.
Navpično: 1. Vič, 2. Abeslnija, 3. lak, 4. ar, 5. bolečina, 6. os, 7. gibati, 8. ali, 9. tovariSija, 10. nalog, 11. pek, 12. Oran, 13. kipeti, 14. oče, 15. Ra, 16. Anica, 18. kolar, 21. sok, 23. Or, 27. nikoli, 29. cmeriti se, 30. velesila, 31. dar, 35. božiček, 37. enačaj, 39. kipar, 41. so, 44. 11, 46. kimavec, 48. ubijalec, 51. etamln, 54. satan, 55. oprta, 59. lok, 61. pomenek, 62. aparat, 65. Irena, 67. vo, 71. uboji, 75. in, 76. Nemec, 80. raja, 81. Ig, 84. sape, 86. Jud, 89. oda, 91. 11, 92. bi, 93. pa, 94. as, 96. že, 98. en, 99. ca.
Oglašujte v »Domovini«!
MED PRIJATELJICAMI
—	Ali si videla Verin zaročni prstan?
—	Kako bi ga ne videla, ko sem ga pa lani sama nosila.
PREGOVOR V KRČMI
—	Kaj misliš, katera voda je najboljša?
—	Morska. -— Zakaj pa?
—	Ker je nI mogoče piti.
NESRAMNOST
—	Včeraj mi je žena rekla, da sem star osel.
—	Nesramnost! Saj si še v najlepših letih.
NEDOSEGLJIVA
—	Ali že moreš tako hitro pisati, kakor ja* govorim? — vpraša žena moža, ki se uči steno-grafiranja.
—	Tako hitro že, nikakor pa ne tako dolgo...
ZANESLJIV ZNAK
—	Vaša žena je gotovo levičarka.
—	Kako pa veste to?
—	Ker vidim, da imate desnb lice zatečeno,
SLEPARSTVO Stanko pride prvič Iz mestne šole domov. Oče: »No, kako ti je ugajalo?« Stanko (zaničljlvo): »Sleparstvo!« Oče (začudeno): »Kako to?« Stanko: »Na vratih je zapisano I. razred, notri pa so samo lesene klopi.«
MESTNA
HRANILNICA LJUBLJANSKA
PUPILARNO VARNA!
IZ PLACUJB
»A VISTA VLOGE« VSAK CAS, »NAVADNE« IN »VEZANE« PO UREDBI. — SODNO DEPOZITNI ODDELEK. HRANILNIKI, TEKOČI RAČUNI. ZA VSE VLOGE IN OBVEZE HRANILNICE JAMČI
MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA
j smešnice
POKLON
Srečko je neroden v Izražanju svojih misli. Nekoč je bil na plesu predstavljen mladi debelu-hastl dami. Zaprosil jo je za ples.
—	Samo en fokstrot lahko plešem » vami, ker moram potem domov, — mu je odgovorila. —-Moja rodbina namreč že odhaja.
—	O, kako prazno bo tu po vašem odhodu, — je vzdihnil Srečko.
STRAH
—	Cez teden dni se poročim, — pravi Olga svoji prijateljici. — Bojim se, strašno se bojim.
—	Nikar se ne delaj tako naivne. Kakor da bi takih reči še ne poznala. Cesa se pa tako bojiš T
—	Kuhinje.
OPREZNOST
—	Ali si čital v novinah članek o novi bolezni?
—	Kaj? O novi bolezni? Skrij brž novine, da jih ne najde moja žena!
lisoaja za konzorcij »Dcmi* vilic«; Joaip iUusnet
Urejuje; Davorin Ravljea
Za Naro&ao tiskarno odgovoren: Fran Jereut
j