LETO IV. ŠT. 20 (165) / TRST, GORICA ČETRTEK, 20. MAJA 1999
SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1 124 - 6596
CENA 1500 LIR/0,77 €
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
EVROPSKI PARLAMENT IN MANJŠINE
Sredi junija bomo spet volili poslance za parlament v Strasbourgu. Te bodo že pete neposredne volitve tega najvišjega evropskega izvoljenega telesa. Pred letom 1979 so namreč poslance za Strasbourg volili oz. imenovali posamezni državni parlamenti. Z novim in direktnim načinom volitev pa je zelo narasel politični pomen evropske skupščine, ki ima danes že nad 600 poslancev iz petnajstih držav.
Vsaka izmed članic ima zaenkrat svoj zakon za izvolitev lastnih evropskih predstavnikov. Večje države (kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija in Italija) imajo največje število poslancev (nad osemdeset). Sledijo si vse ostale, pač v razmerju s številom volivcev oz. prebivalstva. Najmanj (šest) jih ima Luksemburg, ki je pa v zadnjem obdobju imel celo predsednika Evropske komisije (vlade). Parlamentarne skupine se tu ne delijo po narodnosti, ampak po strankah (najbolj številne so ljudska stranka - krščanski demokrati, socialisti, nato pa druge sredinske oz. manjše stranke). Še pred nekaj leti je obstajala uradna parlamentarna skupina Mavrica (Arc-en-ciel), ki je v Evropski svobodni zvezi (ALE - Alliance Libre Euro-peenne) povezovala manjšinske in avtonomistične stranke.
eh je bilo kar veliko. Od Irske in Škotske v Veliki Britaniji, mimo Baskov in Kataloncev ter Andaluzijcev v Španiji, Bretoncev in Korzičanov ter predstavnikov Alzacije v Franciji vse do Italije (sardinska stranka), ki pa je dejansko odražala znane koalicije manjšin v Italiji.
S tem pa smo že v središču problema, ki ga naslov nakazuje. Znano je, da živi v državah Evropske unije nad 50 milijonov pripadnikov narodnih manjšin oz. malih jezikovnih skupnosti. Že prej smo omenili glavne. Pri tem lahko štejemo narodne manjšine v klasičnem smislu kot podaljšek matičnega naroda v tuji državi (pri nas primer Slovencev in Južnih Tirolcev) ali pa drugače avtohtonih skupin, ki sploh nimajo za seboj matice (Furlani, Sardinci v Italiji, Baski v Franciji in Španiji, itd.). Vsi pa težijo po ohranitvi lastne identitete in kulturne ter jezikovne avtonomije. In tako imamo tudi v evropskem parlamentu že danes lepo število poslancev teh skupnosti. V evropski skupščini so dragocen glas različnosti in posebnosti v bogatem mozaiku evropskih narodov. Čeprav je glas manjšinskih predstavnikov večkrat "glas vpijočega v puščavi", pomeni vseeno ta glas izraz življenjske in tudi politične volje po lasmi samobitnosti v širšem evropskem okviru.
Manjšine v Italiji so imele do sedaj različna predstavništva. Bo obstoječem zakonu za evropske volitve, ki predvideva udeležbo nemške, francoske in slovenske manjšine (je pa stvaren in uresničljiv zaenkrat le za južnotirolsko manjšino), je vsa leta imela svoje predstavnike stranka Siidtiroler Volkspartei (poslanca Joachim Dalsass in Michl Ebner). Druge manjšine so si do leta 1994 s koalicijo priborile mesto v Strasbourgu in imele kot predstavnika evropskega poslanca Sardinske akcijske stranke (PSd'Az), ki sta bila Michele Columbu in Mario Melis. Tu žal ni prišlo do predvidene rotacije s predstavniki drugih manjšinskih strank, zlasti Union Valdotaine in Slovenske skupnosti, kot je bilo izrecno predvideno. Vsekakor je treba reči, da so tako narodne in jezikovne manjšine v Italiji le bile na neki način zastopane v evropski skupščini.
Želeti je, da bi tudi novi evropski parlament imel v svoji sredi izvoljene poslance vseh narodnih manjšin oz. skupnosti m tako dejansko odražal tudi že pravo Evropo narodov.
ANDREJ BRATUŽ
ITALIJA OB VSTOPU V NOVO TISOČLETJE
CIAMPI DESETI PREDSEDNIK
REPUBLIKE
Dne 28. maja letos bi se moral končati sedemletni mandat predsednika republike Scalfara. V vidiku te zapadlosti so se že pred časom začele zakulisne priprave za izbiro najbolj primernega kandidata za njegovega naslednika. Ker je za izvolitev predsednika republike pri prvih treh glasovanjih potrebna dvetretjinska večina glasov velikih volilcev (poslancev, senatorjev in deželnih delegatov), mora biti kandidat o-sebnost, da lahko zbere okrog sebe takšno večino. V sedanjem italijanskem parlamentu pa bi bilo težko doseči tudi absolutno večino.
Že od vsega začetka je bilo jasno, da, če ne bo prišlo do predhodnega dogovora med večjimi političnimi strankami, se bo nujno ponovila
KRIZA NA BALKANU
TRPLJENJU NI VIDETI KONCA
DRAGO LEGISA
Je kriza na Balkanu zares brezizhodna? Bo Atlantska zveza še nadaljevala z bombardiranjem Srbije oziroma Zvezne republike Jugoslavije, čeprav bo Kosovo še dalje zapuščalo albansko prebivalstvo in bo Miloševičev režim s tem dejansko dosegel svoj glavni cilj? Obe vprašanji sta gotovo upravičeni, potem ko sta potekla dva meseca od prvih letalskih napadov Atlantskega zavezništva.
Iz Beograda še ni uradne novice, da je tamkajšnja o-blast pripravljena sprejeti znanih petih pogojev, ki jih je postavila Atlantska zveza. Res je sicer, da je Beograd v
zadnjem času izjavil, da se je njegova vojska začela u-mikati s Kosova, vendar je kot glavni razlog navedel u-ničenje albanskih "teroristov", s čimer je mislil naOVK (Osvobodilno vojsko Kosova). Kot stalni refren pa se še dalje sliši zatrjevanje, da Albanci trumoma zapuščajo svoje domove, ker se bojijo Natovih bomb.
Prav gotovo drži, da so se odločilni dejavniki Atlantske zveze globoko zmotili, če so računali, da bodo le z letalskimi napadi na Srbijo prisilili Miloševiča in njegov krog na predajo. Kdor je tako mislil, očitno ne pozna srbskega naroda, za katerega je značilen predvsem velik na-
rodni ponos, ki mu je treba dodati še globoko prepričanje, da je Kosovo zibelka srbske kulture. Ne smemo končno pozabiti, da se je Miloševič povzpel na oblast in jo utrdil prav s tem, da je od konca osemdesetih let dalje do skrajnosti izkoriščal takšno gledanje na kosovsko stvarnost. Ne glede na to je prav tako res, da je Miloševič veljal za zahodni svet za zanesljivega in dejansko edinega sogovornika. Takšen je do neke mere tudi danes.
Seveda je popolnoma jasno, da je Nato v tako veliki vojaški premoči, da bi lahko s pravo vojno dosegel gladko zmago.
—— STRAN 2
ALOJZ TUL
nelepa slika iz prejšnjih obdobij, ko je bilo treba opraviti številna glasovanja, preden je kak kandidat dosegel zadostno število glasov.
V pričakovanju prvega glasovanja, določenega za 13. maj, so se pojavljala imena raznih možnih kandidatov. V zadnjih dneh se je to število skrčilo na tri oz. štiri imena (notranja ministrica Jervoli-no, predsednik senata Man-cino, nekdanji predsednik vlade Amato in sedanji zakladni minister Ciampi). Za ministrico Jervolinovo in senatorja Mancinija seje močno zavzemala Ljudska stranka, medtem ko se druge vladne stranke do zadnjega niso jasno izrekle. Prav tako je Pol svoboščin čakal na predloge vlade. Ko je ministrski predsednik DAlema ugotovil, da bi opozicija okrog Pola svoboščin bila pripravljena podpreti edinole kandidaturo zakladnega ministra Ciampija, kolikor ne pripada nobeni stranki in uživa ugled kot finančni strokovnjak, so izpadle vse druge kandidature. S tem so bili dani pogoji za trdno izvolitev ministra Ciampija.
Tako se je tudi zgodilo. V četrtek, 13. maja, se je v dvorani poslanske zbornice v Rimu zbralo 990 velikih volilcev (od skupno 1010 upravičencev) in že v prvem glasovanju izvolilo Carla Azeglia Ciampija za novega državnega poglavarja. Prejel je namreč 707 glasov, t.j. 33 več od zahtevane dvetretjinske večine (674 glasov). 185 volivcev se očitno ni držalo navodil svojih strank in je glasovalo po svoje. Vendar to v ničemer ne zmanjša pomena prodorne Ciampijeve izvolitve že v prvem glasovanju.
  STRAN 2
1
ČETRTEK 20. MAJA 1999
Naše bralce in ljudi dobre volje pozivamo, naj po svojih močeh pomagajo trpečim in preganjanim s Kosova.
POMAGAJMO TRPEČIM IN PREGANJANIM!
m	Vida Valenčič RUSKE ZAGATE		ŠTMAVER OB PETJU IN GLASBI
pi	Drago Legiša / intervju ANDREJ MERVIČ	P	Iva Koršič TEČAJ SLOVENŠČINE SE IZTEKA
m	; ANTON VOVK: NEUKLONLJIV SLOVENEC		Marjan Drobež CILJI SLOVENSKE POLITIKE
	ČEZMEJNA TELEVIZIJA, KAJ JE TO?		Igor Cotič USPEŠEN OBRAČUN ODBOJKARJEV
pi	Ivan Žerjal RAZSTAVA O VEČJEZIČNOSTI TRSTA	m	Verena Koršič O PRENOVLJENI CERKVI NA PEČI
IM
Darove v denarju sprejema tudi naša u-prava, ki bo poskrbela, da bodo prispevke nemudoma prejele pristojne ustanove in dobrodelne organizacije.
NOVI GLAS
V PRIMEŽU SPLOŠNE KRIZE
RUSKE ZAGATE
S 1. STRANI
CIAMPI DESETI PREDSEDNIK...
ČETRTEK 20. MA|A 1999
KDO JE CARLO AZEGLIO CIAMPI
Rodil se je v Livornu leta 1920 in ima torej 79 let. Po izobrazbi je humanist in pravnik. Je poročen in ima dva otroka. Službo pri Banki Italije je nastopil že leta 1946 in seje udejstvoval v njenem okviru do upokojitve pred nekaj leti. Upoštevajoč njegov nepristranski položaj in izkušnje visokega državnega funkcionarja, mu je predsednik Scalfaro v kritičnem obdobju odkritja velikih podkupovalnih afer leta 1993 poveril vodenje prehodne vlade. Nato je sodeloval še v Berlusconijevi, Prodijevi in DAle-movi vladi kot finančni oziroma zakladni minister.
Je človek laične usmeritve, a obenem tudi praktičen katoličan, ki ni nikdar silil v ospredje in se ni dal povleči v
strankarska kolesja. Državi je pomagal s svojim strokovnim znanjem in z vztrajnim delom pri vodenju osrednje državne banke in njene monetarne politike. Veliko zaslug mu pripisujejo pri tem, da je uspel Italijo vključiti v evropsko monetarno unijo z evrom kot skupno valuto, kar mu je prineslo ugled tudi v mednarodnih krogih. Prav zgoraj opi-sane lastnosti so odločilno pripomogle, da je bil sprejemljiv kandidat za tako širok politični krog.
POZITIVNI ODMEVI
Kot smo že v uvodu omenili, je Ciampijeva nenadna in prodorna izvolitev nekaj nenavadnega za italijansko politično življenje. Starosta italijanskih novinarjev Indro Montanelli je v svojem tipi-| čnem sarkastičnem slogu ta politični "čudež" pripisal nič
manj kot patru Piju, ki je bil teden prej slovesno proglašen za blaženega. Ima pa ta i čudež tudi svoje stvarno ozadje. Italija se namreč v tem trenutku znajde v tako zaple-i tenem položaju zaradi vpetosti v vojno na Balkanu, da si ni mogla privoščiti še dolgotrajnega strankarskega kockanja za najvišjo državno j službo pred očmi celotne javnosti. Ko je tudi opozicija pristala na Ciampija, ni bilo | več poti nazaj in odpasti so morale vse druge kandidature. Pri tem se je najbolj prizadeto čutilo vodstvo Ljudske stranke, ki se je zavzemala za izvolitev kandidata iz svojih vrst po načelu politi-■ čne uravnoteženosti pri zasedbi vodilnih mest, kakor se je skoro po pravilu dogajalo v preteklosti. Iz solidarnosti do vladne koalicije se je sicer j sprijaznila z izvršenim dejstvom, a že napoveduje kri-j tično zaostritev do vladne politike. Značilno je, da italijanska cerkvena hierarhija pozitivno jemlje na znanje
Ciampijevo izvolitev in ne solidarizira z vodstvom Ljudske stranke. Glasilo italijanskih škofov Avvenire jo brez dlak na jeziku poziva, naj vendarle "menja<stare) obraze in način vodenja politike".
Izvolitev Ciampija za Scal-farovega naslednika je vsekakor nadvse pozitivno odmevala tako v Italiji kot izven nje. Po neuspehu zadnjega referenduma so zagovorniki bipolarnega sistema dobili novega zagona za njegovo dograjevanje. Prevladuje tudi mnenje, da so se sedaj ustvarili ugodni predpogoji za obnovitev dialoga med vladnimi in opozicijskimi političnimi silami za dosego dogovora o temeljnih ustavnih reformah.
Glede na to, da je predsednik Scalfaro po ustaljenem običaju odstopil nekaj dni pred zapadlostjo mandata, je novoizvoljeni predsednik Ciampi lahko zaprisegel že 18. maja in takoj prevzel posle na Kvirinalu.
S 1. STRANI
TRPLJENJU...
Prave vojne - pri čemer mislimo predvsem na kopenske posege - pa Atlantska zveza ni imela nikdar v načrtih, kot je še pred nekaj dnevi odločno poudaril italijanski zunanji minister Dini. Vzroki in razlogi takega ravnanja so na dlani: nobena država članica noče riskirati življenja svojih vojakov in tudi noče riskirati hudega in morda celo nepopravljivega spora z Rusijo in Kitaj-
PKEOBRAT V IZRAELU Novi izraelski predsednik je 57-letni Ehud Barak, bivši poveljnik glavnega stana izraelske vojske. Na volitvah je prejel 57% glasov, medtem ko je njegov tekmec in dosedanji predsednik Benjamin Netanja-hu dobil le 42%. Barak je po nasilni smrti Shimona Peresa I. 1997 prevzel vodstvo laburistične stranke. New York Times je objavil izjavo visokega ameriškega funkcionarja, iz katere izhaja, da so v Beli hiši "navijali za Baraka", z njegovo zmago pa naj bi se Clinton znebil nepriljubljenega zaveznika.
sko, ki sta ali vsaj veljata za 'naravni zaveznici" Beograda.
V tem je treba zato iskati glavni vzrok, zakaj si pomembnejše države članice Atlantske zveze še vedno tako odločno prizadevajo, da bi v mirovnem procesu postali odločilni dejavniki tako Rusija kot Kitajska. Slednja se je sicer samodejno vključila v igro po raketnem napadu na kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, ki ga je sam ameriški predsednik označil za "tragično pomoto".
Medtem ko pišemo, se prizadevanja za "politično rešitev" naravnost stopnjujejo. Zelo aktiven je ruski odposlanec Černomirdin, ki je bil v sredo, 19. t.m., na obisku v Beogradu, potem ko se je v Helsinkih sestal s tamkajšnjim predsednikom. Svoj načrt za “politično rešitev" je pripravila tudi italijanska vlada, ki je za ta načrt skušala pridobiti predvsem Nemčijo. V tej zvezi je treba omeniti srečanje DAlema-Schroder na začetku tedna v Bariju. Italijanski načrt predvideva, naj Varnostni svet izglasuje resolucijo, ki zahteva, naj Beograd
umakne svojo vojsko s Kosova, mednarodna sila pa naj omogoči varno vrnitev beguncev na Kosovo. Atlantska zveza prekine letalske napade. Če Beograd na to ne pristane, se Nato odloči za invazijo. Prvi pogoj za izvedbo tega načrta pa je, da v Varnostnem svetu za to resolucijo glasujeta tudi Rusija in Kitajska.
Nemci s tem ne soglašajo popolnoma. Po njihovem bi lahko hkrati prišlo do umika srbske vojske in prekinitve letalskih napadov Atlantske zveze. Na Kosovo naj bi prišle mednarodne vojaške enote (z ruskimi vred) in bi se begunci mogli vrniti domov.
Kriza na Balkanu utegne med drugim nevarno zrahljati sedanjo italijansko vladno zavezništvo, saj je znano, da nekatere politične sile zahtevajo enostransko premirje, to je prekinitev bombardiranja vsaj za nekaj časa, medtem ko se iz krogov desnosredinske opozicije že dvigajo glasovi o izdajstvu. Za čimprej-| šnjo ustavitev sovražnosti se je pred dnevi izrekla italijanska škofovska konferenca. "Konflikt na Kosovu je anahro-
nističen in mu je treba čim-prej narediti konec," je dejal kardinal Ruini, ki je predsednik škofovske konference, pri čemer je še pojasnil, da "gre za zahtevo, ki jo italijanski škofje postavljajo vsem prizadetim stranem".
Medtem pa se pustošenje ZR Jugoslavije in množični beg s Kosova žal nadaljujeta. Trpljenju torej še ni videti konca.
VIDA VALENČIČ
Stanje v Rusiji je vse prej kot linearno in jasno. V prejšnjih dneh se je v Moskvi zgodilo namreč "vse in nasprotno vsega". Najprej je moral Boris Jelcin dokazati, kdo nosi hlače v ruski hiši, in je zato na vrat na nos odstavil premiera Jevgenija Primakova, v bistvu iz zavisti zaradi njegove visoke priljubljenosti med prebivalstvom. Seveda je to časovno sovpadalo z začetkom največje farse zadnjih let: procesa proti predsedniku Jelcinu v dumi. Ni dvoma, daje bil Jelcin spreten politik, ki je znal zaigrati marsikatero (tudi nedovoljeno) karto, vseeno pa je proces, ki je imel za cilj impeach-ment ruskega predsednika, predstavljal v bistvu le možnost neumnega znašanja komunistov nad potjo, ki jo je ubrala post-sovjetska Rusija. Zamislimo se samo ob pomenu tistega napisa med (sicer relativno maloštevilno) manifestacijo veterokomuni-stov v podporo procesu zoper Jelcina: "Rusija potrebuje Miloševiča!"
Predsednik se je tako znašel na skrajnem položaju glavnega krivca za vse, predstavljal naj bi glavni in edini razlog za vse, kar je slabega morala država pretrpeti v teh letih. Ker pa realnost ni nikoli tako črno-bela, tudi taka razlaga dogodkov nima svoje osnove. Nedvomno je Jelcin "s svojimi nepredvidljivimi in nepremišljenimi potezami postal glavni destabilizacijski dejavnik v velikanski in uničeni državi" (Branko Soban),
res pa je tudi, da je odgovornost razširjena med več oseb in da je bila celotna skupina ruskih politikov soudeležena pri krojenju (težke) usode ruske države v zadnjih letih. Pomislimo le na današnjega glavnega pogajalca v vojni na Balkanu, Černomirdina!
Kaj zdaj? Jelcin je za novega prvega ministra izbral zvestega služabnika Sergeja Ste-pašina, brezhibnega političnega tehnokrata, ki bo vedno in kjerkoli izražal svojo popolno zvestobo Jelcinu. In to je najbolj pomembno. Prav tako ni čudno, da je Jelcin izbral nekoga, ki sedi na verjetno najpomembnejši stolički, in sicer na čelu državnega Varnostnega sveta. Na ta način si je predsednik zagotovil podporo vojske, kar bi bilo izrednega pomena v primeru morebitnih trenj z ruskim parlamentom. V sredo, 19. t.m., naj bi šla nastavitev Ste-pašina za novega premiera skozi rešeto treh glasovanj v dumi in sploh ni rečeno, da ga bo ruski parlament podprl. Kakorkoli že, v Rusiji se odpira obdobje vsesplošne krize. Svetovni monetarni sklad je moral državi dodeliti nova posojila, da bi se lahko za silo znašla, pogajanja za ta krvavo potrebna sredstva pa so zaradi burnega političnega dogajanja zamrznjena. Ljudje seveda nastradajo. Kar pa je najhuje, politične igre, farse, zahrbtna nasprotovanja in vsesplošno izigravanje se stalno nadaljujejo. Medtem pa tone Rusija iz krize v krizo.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it
341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it
GLAVNI UREDNIK: ANDREI BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA
IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENIA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI • USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI • FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000,
INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU
POVEIMO NAGLAS
JANEZ POVSE
]
PRED NEDAVNIM V SLOVENIJI SPET O SPRAVI
Pred nedavnim je bilo mogoče v Sloveniji spet zaslediti izmenjavo mnenj o spravi. Pred približno letom dni so strankarski prvaki že vodili kar resno razpravo o tem vprašanju, ki pa je brez rezultata potonilo v pozabo. Tudi na tem mestu se zavedamo, da je osvetljevanje sprave izrazito nehvaležna zadeva. Ne zato, ker bi bilo vprašanje obrobnega pomena, nasprotno, ker je bilo tolikokrat obravnavano brez bistvenega uspeha. Sprava je za slovenski narod temeljnega pomena, kot je temeljnega pomena za vsak drug narod. Do tega trenutka se Slovenija in ves slovenski narod do sprave še nista dokopala. To dejstvo hromi sedanjost in obremenjuje prihodnost. Na tem področju notranjega dogovarjanja bi se torej morali dokopati do prodornejšega napredka.
Spodkopavajoče je, da imamo Slovenci pravzaprav še vedno dve zgodovini: preprosto rečeno, se delimo v tiste na strani socialistične revolucije in v tiste na strani narodnostne oziroma verske opredelitve. V drugi svetovni vojni je prišlo, kot je znano, med obema stranema do nasilnega soočanja in spopadanja. Ločitev je ostala in se poglobila, uradno in vrednostno pa je prevladala zgodovina revolucije vse tja do padca berlinskega zidu. Tovrstna ločitev nas seveda slabi in ohranja prevelike notranje razdalje. Vse bolj postaja jasno, da prevelike notranje razdalje ne koristijo nikomur in da jih bo treba slej
ko prej preseči. Seveda ne z nadaljnjim obtoževanjem nasprotne strani, ki naj bi bila večji ali celo edini krivec za dogodke v preteklosti, ampak s prepričanjem, da je zgodovinsko in človeško nujno videti v vseh slovenskih različnostih enakovreden del celotnega naroda. Prepoznanju te vrste je ime sprava, pomeni pa silovito vzpostavitev vse tiste moči, ki je brez sprave niti slučajno ni mogoče doseči.
V podobnem smislu velja vse to tudi za nas v manjšini: iskreno priznanje enakovrednosti vseh političnih in življenjsko izkustvenih različnosti je smer, ki daje več kot vse druge dobrobiti skupaj. Pri nas verjetno obstaja še večja nevarnost, da neuresničeno spravo prekrije pozaba, ki nas želi prepričati, kako ne more biti bistveno bolje, kot je sedaj. Toda prav nerazčiščeni pojmi o lastni preteklosti, morebitni večvrednostni ali vase zaprti občutki enega ali drugega temeljnega slovenskega izhodišča, lahkotni umik spravnega vpraševanja z dnevnega reda našega delovanja, vse to nas zanesljivo zavira in nam jemlje moč. V toliko večji meri bremeni našo prihodnost oziroma hromi smelejše pobude. Smelejše pobude so seveda le v območju manjšinske celovitosti, ki je uresničljiva edino v enakovrednosti obeh temeljnih sloven-' skih različnosti. In tej enakovrednosti se pravi tudi sprava.
AKTUALNO
INTERVJU / ANDREJ MERVIČ
PRAVNA DRŽAVA ALI DŽUNGLA?
Odvetnik Renzo Frandolič nam je Ijnbeznivo poslal prepis razsodbe Deželnega upravnega sodišča z dne 8. aprila letos. Razsodba zadeva priziv, ki ga je vložilo Društvo Edinost zoper sklep tržaškega župana lllyja iz leta 1996. Zupan je v skladu s svojo odredbo z dne 22.1.1996 zavrnil v slovenščini napisano prošnjo omenjenega društva, naj se mu dodeli prostor za volilno propagando, do katerega ima po zakonu pravico. Priziv je bil vložil odvetnik Jože Skerk, kot tudi izhaja iz intervjuja, ki smo ga v našem časniku objavili v četrtek, 22. aprila, letos. Odvetnik Skerk pa je zatem svoj mandat predal dr. Frandoliču.
Za to razsodbo Deželnega u-pravnega sodišča je v naših političnih in zlasti pravniških krogih upravičeno vladalo precejšnje zanimanje. To ni nič čudnega, saj končno gre za pravico rabe slovenskega maternega jezika v javnosti, v tem primeru v stikih z občinsko oblastjo. Ni treba seveda poudarjati, da je pravica do rabe maternega jezika tudi eden temeljnih postulatov demokracije.
Ob branju omenjene razsodbe ne moremo trditi, da smo popolnoma zadovoljni, a hkrati lahko tudi rečemo, da nas ni razočarala. Upravno sodišče je namreč sodni postopek ukinilo, ne da bi vloženi priziv meritorno proučilo. Ugotovilo je namreč, da je župan sam preklical odredbo, na kateri je temeljil njegov sporni sklep, in preklicano odredbo zamenjal z novo. V razsodbi med drugim beremo, da je nova županova odredba "gotovo bolj v sozvočju z zahtevami prizivnikov". Župan je odredbo izdal v marcu letos in ta na novo ureja rabo maternega jezika v pisnih stikih s tržaško občinsko upravo. V bistvu je zdaj takšna raba dovoljena.
Mislimo, da nismo zlobni, če napišemo, da se je g. llly s svojo zadnjo odredbo izognil novi obsodbi, kot se mu je že bilo pripeti-
lo.	Naj še dodamo, da je Deželno upravno sodišče odredilo kompenzacijo sodnih stroškov, kar pomeni, da bo vsaka stran poravnala svoje stroške.
Preden zaključimo, še tole: tržaški župan je moral vsaj dvakrat korenito popravljati svoje stališče o rabi slovenskega jezika v javnosti, to je o pravici, da pripadnik slovenske manjšine v stikih z občinsko upravo v Trstu uporablja svoj materni jezik in da prejema odgovore prav tako v slovenskem jeziku. To pomeni, da je bilo lllyjevo ravnanje nezakonito. Njegove odredbe in sklepi pa so imeli, vsaj za določen čas, ustrezne učinke, slednji pa so prizadetim povzročili škodo. Zato zdaj nastaja vprašanje, ki ni samo teoretične, temveč tudi praktične narave: kdo bo poravnal škodo ? Če živimo v pravni državi, je takšno modrovanje samo po sebi razumljivo. V nasprotnem primeru lahko upravičeno trdimo, da veljajo pri nas pravila džungle.
DRAGO LEGIŠA
KAMEN IZZAREVA POSEBNO TOPLOTO
DRAGO LEGISA
Najprej te prosim, da poveš kaj o sebi.
Rojen sem vTržiču leta 1975.O-če je doma iz Devina, mama pa je iz Čerovelj, kjer tudi živimo. Po končani osnovni in nižji srednji šoli sem se odločil za obiskovanje dveletnega tečaja kamnoseške obrti. Do trinajstega leta sem mislil na druge stvari, uveljavil sem se tudi v športu, saj sem bil pred leti italijanski prvak v štafeti v rolkanju; tedaj sem bil član kluba Grmada. Tečaj za kamnoseka je potekal na Slovenskem deželnem zavodu za poklicno izobraževanje v Trstu. Seveda sem šel tudi na prakso, ker je prav praksa pri našem delu izjemno važna, in sicer v podjetje Zidarič v Šempo-laju. Po končani dveletni šoli in praksi v podjetju Zidarič sem se v podjetju tudi zaposlil.
Kdaj si v sebi začutil veselje do obdelovanja kamna?
Moram povedati, da sem se veselja do obdelave kamna zavedel najbolj takrat, ko sem začel obiskovati tečaj za kamnoseka. Najbolj sem hvaležen mentorju, ki me je na šoli učil prav prakse; to je bil Milko Gabrovec iz Nabrežine, ki je zares pravi kamnoseški mojster. Z veliko potrpežljivostjo nas je učil dela s kamnom, ki ni lahko. Z velikim znanjem je prenašal na nas mlade svoje mojstrsko poznavanje obdelovanja kamna.
Kdo je bil tvoj vzornik?
Lahko rečem, da mi je bil za vzornika prav mojster Milko Gabrovec iz Nabrežine. Od njega sem se naučil obdelave kamna in vseh tistih veščin, ki ti pri delu omogočajo, da zmoreš kamen tako obdelati, da dobiš na koncu zaželen izdelek.
Znani, sicer že več let pokojni kipar Marcello Mascherini, ki je več let stanoval v Sesljanu, mi je mnogokrat z velikim navdušenjem in iskrenim spoštovanjem govoril o nabrežinskih kamnarjih.
Dejal je, da se je od njih veliko naučil. To pomeni, da je bilo v njih in je tudi nekaj umetniške duše. Očitno je nekaj te duše tudi v tebi. Kaj bi k temu pripomnil? Mislim, da ti da s časom samo vaja v klesanju in obdelavi kamna potrebno znanje, da se lahko spo-primeš tudi z zahtevnejšimi načrti. Danes nas je kamnosekov zelo malo, ker je to težko in zahtevno delo, zato se vedno manj mladih odloča za ta poklic. Z umetniško obrtjo se ukvarjam v prostem času in bi lahko rekel, da je to nekak hobi, kateremu pa se posvečam z velikim veseljem. Če je tak umetnik, kot je bil kipar Masherini, dejal, da smo kamnoseki pravi umetniki, sem te pohvale zelo vesel, ker se tudi sam pri svojem delu navezujem na staro tradicijo kamnosekov iz Nabrežine.
.S' katerim kamnom povečini delaš?
Pri svojem delu uporabljam povečini nabrežinski kamen, t.i. "roman stone11, ki se da izredno lepo
S kolegom in prijateljem Jurijem Paljkom sva pred dnevi bila na obisku v Cerovljah v devinsko-nabrežinski občini, ki so jo avgusta leta 1944 nemški okupatorji bili požgali. Toda razlog našega obiska v tej vasi pod Grmado, ki se vsa ta čas naravnost koplje v zelenju, ni bil omenjeni medvojni tragični dogodek, četudi je ta še v živem spominu starejšega rodu. Zvedeli smo namreč, da je v Cerovljah doma mlad fant, ki ga je Stvarnik obdaril z marsikaterim talentom. Trenutno je zaposlen v eni večjih nabrežinskih "jav", kamnolomov, prej pa si je devet let nabiral znanja za svoj poklic pri znanem kam-narskem obrtniku v Sempola-ju. Na tega fanta smo postali pozorni, ker je s svojimi izdelki že nekajkrat sodeloval na kam-narskih razstavah v Nabrežini. Pred nami je torej 24-letni Andrej Mervič. Našli smo ga v njegovem "ateljeju", to je pod lopo, ki mu jo je dal na razpolago ožji sorodnik. Ker je sobota in mu ni treba na delo v javo, se lahko ves posveča obdelovanju kamna, ki je, kot kaže, predvsem njegova velika ljubezen.
oblikovati. Sam svoje načrte tudi narišem in jih potem izdelam. Pri delu me najbolj veseli to, da počasi pred mano nastaja izdelek, recimo neka vaza ali pa vodnjak, fontana, ki sem ga sam narisal in ta izdelek nastaja natanko tak, kakršnega sem si v načrtu zamislil. Predmete okrasim z motiviko, ki je lastna Krasu, pa naj gre za trte, grozdje ali rože, lahko pa tudi z geometrijskimi liki, ki so danes tudi v modi in se z njimi da tudi primerno okrasiti kamnit izdelek. Vesel sem tudi, ko občinstvo vidi na razstavi moj izdelek in je z njim zadovoljno, ga sprejme za svojega; ko začuti obiskovalec razstave, da sem se pri izdelavi nekega predmeta iz kamna zelo potrudil, ko pred seboj vidi lep kamnit izdelek, ki tudi njega prepriča, da je kamen, ki je po naravi mrzel, hladen, lahko tudi izjemno topel, če ga primerno obdelaš. Prav v tem odnosu se vidi mojstrstvo kamnoseka: ko iz mrzlega kamna napraviš predmet, pri katerem gledalec občuti neko notranjo gorkoto. Prav sedaj bom razstavil vodnjak-fonta-no, ki sem jo pred kratkim dokončal; ta razstava umetniške obrti bo namreč v sklopu festivala amaterskih gledališč v Mavhinjah. Zadovoljen in vesel sem ter seveda hvaležen, da so pri kulturnem društvu imeli posluh za nas in tudi zame, da se bom lahko predstavil s svojim delom, v katerega sem veliko vložil.
Rad bi povedal tudi, da pravi kamnoseki pri svojem delu ne uporabljamo nobenih lepil; zato moraš biti pri izdelovanju predvsem okrasnih predmetov izjemno pazljiv, kamen ne sme počiti in niti se okruški. V tem je umetnost in mojstrstvo našega poklica: da ti uspe iz enega kosa kamna napraviti tisto,
m
m
kar si si sam ali pa si je klient zaželel. Hvala Bogu, mi sedaj že zelo redko poči kak kamen. Če ti poči, pa naj bo to tik pred koncem dela, moraš seveda tak kamen zavreči. Poglejte ta kamin, ki sem ga skoraj končal. Če bi mi sedaj ta prečni kamen, na katerem sem izklesal trto z grozdjem, počil, bi ga moral zavreči. Isto bi storil, če bi se mi samo ena jagoda od kamnitega grozda odkrušila. Zato moraš pazljivo in umirjeno delati. Meni je všeč, da je vsako delo opravljeno dobro, spretno in lepo. Kamnoseško delo je seveda ročno, saj delamo skoraj vse še ročno, pa čeprav obstajajo pnevmatska kladiva. Pa vendar je roka tista, ki je najvažnejša. Dobrega kamnoseka boste spoznali po tem.
Katere načrte imaš za prihodnost?
V poklicu, ki ga opravljam, bi se zelo rad uveljavil. Mislim predvsem na področje umetniške obrti, ki me tudi najbolj zanima. Za mladega človeka je taka uveljavitev izjemno težavna, ker se na začetku srečuješ s finančnimi težavami; delo kamnoseka je zahtevno, saj je težko, dolgotrajno in zamudno opravilo. O-sebno mi je najbolj všeč izklesavati kraške kamnite vaze, na katerih u-podabljam lepe kraške rože. Delam tudi ognjišča, kamine in tudi te seveda okrasim. Običajen okras so stilizirane trte, grozdje in vse tiste lepe stvari, ki so na Krasu doma.
Ali se še drugi tvoji sovrstniki ukvarjajo s kamnom?
Malo nas je. Poznam fanta, ki se je letos odločil, da bo postal samostojen obrtnik. To je Peter Škabar iz Repna, izreden kamnosek, zelo delaven in dober.
Misliš, da ima kamen prihodnost v gradbeništvu ali ga je že spodnesel cement?
Hvala Bogu, da ima kamen pri nas na Krasu še veliko vlogo v gradbeništvu. Upam, da bo tako ostalo še naprej. Seveda si želim, da bi se tudi v večjih mestih zavedali, kaj vse se s kraškim kamnom da narediti, ker je kraški kamen lep in plemenit, hišo z njim lahko oplemenitiš. Ko jo gradiš s kamnom in s kraškim kamnom dejansko oplemenitiš, je ne delaš samo zase, ampak tudi za prihodnje rodove. Ce lahko povem ; tiho željo, bi si rad sam zgradil hišo, pri gradnji katere bi lahko pokazal
vse svoje znanje, da bi ostala tudi prihodnjim rodovom. Kraški kamen bi imel pri gradnji seveda glavno vlogo, sam pa bi izklesal tudi okrasne kamne, ki naredijo hišo lepšo.
Slišali smo, da nastopaš tudi v domači dramski skupini, ki deluje v okviru kulturnega društva Cerovlje-Mavhinje.
Na skorajšnem festivalu amaterskih gledaliških skupin v Mavhinjah bo sodelovala tudi tvoja skupina in ti boš igral celo glavno vlogo.
Za katero dramsko delo gre in kdo ga režira? Predstavili bomo občinstvu znano igro Matiček se ženi, ki jo režira Maja Lapornik. Jaz bom igral prav vlogo Matička.
Kot je znano, je marsikateri nabrežinski kamnar aktivno sodeloval pri domači godbi na pihala. Spominjam se nekdanjega kapelnika Devetaka in tudi nedavno umrlega Milana Pernarčiča in še marsikoga. Ali ni zanimivo, da jih je tako privlačevala glasba, to je ena izmed vej umetnosti. Kaj meniš o tem? Omenili ste Milana Pernarčiča, ki je bil zares izjemen kamnosek. Po mojem je naš narod nadarjen, naši ljudje so nadarjeni in se nekako "morajo" izražati v glasbi in tudi na drugih področjih umetnosti, kot je recimo kamnoseštvo; v ter se lahko izpopolnjuješ le z vztrajnim delom.
In za konec: kaj bi svetoval mladim, ki čutijo veselje do takšnega dela, kot je tvoje?
Mladim bi svetoval, naj se odločijo za ta poklic, če le imajo veselje do obdelave kamna. Predvsem pa bi jim rekel, naj ne obupajo že na začetku poti, ker je uk za dobrega kamnoseka dolgotrajen in včasih prav mučen. Toda samo z vztrajnim delom prideš do dobrih rezultatov. Včasih so rekli, da vaja dela mojstra, to za kamnoseka še kako velja. Mlademu človeku, ki ga delo kamnarja veseli, bi rekel, naj se vpiše v šolo in naj ne odneha, naj vztrajno dela, ker bodo rezultati prišli samo z delom.
3
ČETRTEK 20. MAJA 1999
KRISTJANI IN DRUŽBA
ČETRTEK 20. MAJA 1 999
BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH
V LITURGIČNEM LETU A
ZVONE STRUBELJ
I
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO
BINKOŠTI
"Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha." (Pavel v 1. pismu Korinčanom 12, 12-13)
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je pnšel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!" I...) In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: "Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani(Janez 20, 19-23)
BINKOŠTI: PRAZNIK NOVEGA ČLOVEKA, USTVARJENEGA V KRISTUSU
O binkoštnein prazniku beremo v drugem poglavju Apostolskih del. Ponavadi se zaustavimo le pri tem poročilu. Manj vemo o ozadju tega praznika v judovski tradiciji. Zato nam je morda nepoznan in nedostopen ključ za globlje razumevanje celotne Božje besede na Binkošti. Namerno sem v pričujočem razmišljanju izbral za podlago drugo berilo in evangelij binkoštnega praznika.
Binkošti so bile najprej praznik žetve. O tem nam večkrat poroča Mojzesovo peteroknjižje. Kasneje so Judje praznik obogatili s spominom na sprejem Postave ali, natančneje, desetih zapovedi na Sinaju. Preroki so tej vsebini dodali obljubo "nove zaveze", ko bo Bog po svojem Duhu vklesal svoje zapovedi v tablo človeškega srca in bo kamnito srce spremenil v čuteče meseno srce (prim. Jer 31).
Ob tako bogati vsebini judovskega binkoštnega praznika smo zelo blizu krščanskemu prazniku binkošti. Judje so ga obhajali petdeset dni po pashi. Luka v Apostolskih delih prikazuje binkoštni dogodek prav tako petdeset dni po Veliki noči. Gre za dar "nove zapovedi", ki ga po Svetem Duhu prejmejo apostoli. Božji Duh je tako globoko posegel v spremenjena srca Jezusovih učencev, da se to izraža celo v govorici. Vsakdo je apostole slišal govoriti v svojem jeziku. Tu je Luka tradicionalnemu judovskemu prazniku dodal novo vsebino. Novozavez-no božje ljudstvo, Kristusova Cerkev, govori sto tisoč in več jezikov, ima pa le eno oznanilo: Kristusa in njegovo novo zapoved ljubezni. To oznanilo zmore povezovati ljudi in narode v eno samo telo, kot nazorno pravi apostol Pavel Korinčanom. "V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha." Bibličnemu simbolu razpršenosti, zmešnjavi, razdelitvam, sovraštvu in obupu, ki ga predstavlja babilonski stolp (prim. 1 Mojz 11), se tu postavlja pozitivno nasprotje: harmonija, urejenost, edinost, medsebojna vez ljubezni in upanje. Cerkev, obdarjena z darom Svetega Duha, je kraj sožitja, temeljne človeške solidarnosti, pravičnosti po meri Boga, duhovna domovina vseh ljudi, narodov in ras.
Se globlje k jedru binkoštnega praznika nas popelje evangelist Janez. Vstali Kristus podeli apostolom Svetega Duha "pod noč tistega dne, prvega v tednu", na večer vstajenja in ne šele petdeset dni kasneje. S tem želi četrti evangelist podčrtati novost in originalnost krščanskega obhajanja binkošti. V svoji pripovedi ne gre le do Sinaja ali babilonskega stolpa, ampak na prvo stran Svetega pisma, k poročilu o stvarjenju človeka. "Dihnil je v apostole" in jim podelil Svetega Duha. Prav tako je Bog storil ob stvarjenju, ko je v svoji stvariteljski zamisli kaos začel spreminjati v urejeno skladje vesolja. "Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša." (1 Mojz 2,7). Življenjski dih, duh, veter so v hebrejščini ista beseda. V Janezovem binkoštnem poročilu je vstali Kristus stvarnik novega človeka, osvobojenega greha in zla. Besede, ki spremljajo stvarjenje novega človeka, nas ne presenetijo več. "Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani." Po krstu in zakramentu sprave Cerkev nenehno obhaja binkoštni čudež, rojstvo novega človeka, praznik odpuščanja in sprave, praznik radostnega in odrešenega bivanja v Kristusu.
ZAČEL SE JE V SOBOTO, 15. MAJA
LJUDSKI MISIJON V TRSTU JE V POLNEM TEKU
V tem tednu poteka v Trstu ljudski misijon, ki ga prireja Slovensko pastoralno središče kot pripravo slovenskih tržaških vernikov na jubilejno sveto leto 2000. Misijon je namenjen slovenskim vernikom v Trstu, še posebej tistim, ki živijo v mestu oz. predmestju. Tako poteka po tržaških mestnih in predmestnih župnijah vrsta molitvenih srečanj in razgovorov, ki jih vodijo misijonarji, in sicer štirje patri minoriti iz Slovenije - p. Janez Šamperl, p. Maks Klajnšek, p. Danilo Holc in p. Mirko Veršič; pomagajojim še tri redovnice.
Sicer se je ljudski misijon uradno začel v soboto, 15. maja, v cerkvi sv. Jakoba v Trstu s slovesno mašo, ki jo je daroval tržaški škof Evgen Ra-vignani ob somaševanju misijonarjev ter škofovega vikarja Franca Vončine, vodje pastoralnega središča Marija Gerdola, predsednika Duhov-ske zveze Dušana Jakomina in slovenskega kaplana pri Sv. Vincenciju Stanka Živca. Ob tej priložnosti je škof Ravigna-ni blagoslovil misijonske križe in jih podelil misijonarjem in redovnicam ter blagoslovil tudi misijonske sveče, ki sojih verniki kasneje nesli na svoje domove. V pridigi je škof Ra-
4
vignani med drugim izrazil upanje, da bo misijon priložnost za čudovito ponovno odkritje Kristusa in da bo jasna beseda misijonarjev utrdila ljudi v veri. Poživiti je treba namreč vero in dati moč upanju. Ne smemo obrniti pogleda stran od tistega, kar se dogaja, zlasti od vojne. Ne smemo dovoliti, da prevladajo brezbrižnost do trpečih in veliki egoizmi. Ne moremo niti mimo razbitja družine in potvarjanja resnice. Misijon je vzklik, naj nas Kristus ne pusti same. To je molitev za tiste, ki so izgubili vero, za tiste, ki jo iščejo, in za mlade, ki so sledili lažnim idealom in so zdaj nesrečni.
V imenu misijonarjev pa je spregovoril p. Maks Klajnšek, ki je izrazil željo, da bi mnogi spoznali, kako lepo je biti kristjan. On in ostaii misijonarji zaupajo v pomoč in molitev vseh, ki jih spremljajo, in so prepričani, da se bodo tudi v Trstu zgodile Binkošti.
Kot že rečeno, potekajo v tem tednu res številna srečanja misijonarjev z verniki, saj je spored ljudskega misijona zelo natrpan. Med drugim je bilo v nedeljo, 16. maja, srečanje z družinami, v ponedeljek, 17. maja, pa srečanje v Društvu slovenskih izobražencev. Na sporedu je tudi več srečanj z mladimi.
—  iž
TISTI IN TA 13. MAJ
Medtem ko se je Janez Pavel II., neutruden romar ljubezni, hvaležnosti in odpuščanja, peljal po Drevoredu pokopališča v romunski prestolnici Bukarešti, kjer so pokopani mučenci sodobne Cerkve, je marsikdo pomislil na tisti 13. maj pred osemnajstimi leti, ko je na Trgu sv. Petra v Vatikanu sveti oče doživel na svoji koži prek turškega atentatorja težko in nerazumljivo zločinsko roko človeštva.
V soboto, 8. maja, se je Petrov naslednik, ki je prejšnji torek praznoval 79 let, s sočutnim srcem zahvalil v imenu vesoljne Cerkve žrtvam najbolj slepega sovraštva. Pokleknil je prednje na njihovih grobovih, v tišini in zbranosti zanje dolgo molil. Besedo hvala je izrekel on, ki nosi na svojem telesu znamenja slepega in krvavega sovraštva, tistega iracionalnega čustva, proti kateremu se sveti oče z vsako svojo celico bori že dve desetletji. Kako ne povezati prazničnega jutra v Bukarešti na grobovih pravih zmagovalcev zgodovine z vročim popoldnevom na trgu pred baziliko sv. Petra leta 1981? Oba dogodka povezuje isto globoko pričevanje vere kot Resnice, ki živi in odpušča. Povezuje ju sam smisel poslanstva sodobne Cerkve. In to je smisel, ki bi moral vsakogar prisiliti k razmisleku.
DUHOVNOST IN KULTURA (3)
DR. FRANC RODE
POMEN KRŠČANSKE UMETNOSTI
Kulturna dediščina krščanstva, ki so nam jo zapustili prejšnji rodovi, je v prvi vrsti izraz vere in upanja Cerkve. Kot taka nosi sporočilo, ki presega stoletja. Njena govorica je vedno aktualna. Ne samo zato, ker izraža večno resnico o Bogu in človeku, ampak tudi zato ker je proizvod največjih genijev človeštva.
Ta umetnost ima izredno izrazno moč. Kot taka je nadvse primerno sredstvo za e-vangelizacijo v naši dobi, ki jo zaznamujejo splošna verska nevednost, neobčutljivost, hrup in pomanjkanje okusa.
Vzemimo na primer to ali ono Mozartovo mašo, polno prekipevajočega veselja ob misli na Božjo slavo, ki se odraža v stvarstvu, in na srečo, da smo odrešeni.
Tudi slikarstvo in kiparstvo čudovito izražata krščansko skrivnost. Tako je na primer Michelangelo dovršeno predstavil razmerjeJAZ-TI med Bogom in človekom v sikstinski kapeli, ko se Božji prst bliža človekovemu in se pogleda ujameta v ljubezni. S to mojstrovino Michelangelo pomete z vsemi neutemeljenimi trditvami ateističnih filozofovo namišljenem rivalstvu med Bogom in človekom in o od-
tujenosti človeka v Bogu. Tu je na najvišji umetniški ravni predstavljen nujen odnos človeka do njegovega stvarnika. Michelangelo se tu izkaže kot resnični teolog in pred njegovo umetnino se razblinijo vse trditve Hegla, Mara in Nietzscheja o človeku kot sužnju Boga.
Rafaelova Razprava o Najsvetlejšem zakramentu v vatikanskih ložah nam več pove o evharistični skrivnosti kot marši kak teološki traktat.
Botticelli nam s svojimi prosojnimi, poduhovljenimi, čistimi telesi pove neizmerno veliko o dostojanstvu našega telesa kot templju Svetega Duha in čudovito nakazuje, kaj bodo poveličana telesa v Božji slavi.
Sijajne romanske, gotske in baročne katedrale kot tudi preproste podeželske cerkve, ki pričujejo o veri naših prednikov, so največkrat prostor kontemplacije in čistosti, ki nam dajejo slutiti, kaj bo "nova zemlja in novo nebo", o katerem govori Sveto pismo.
Tu se zastavlja bistveno vprašanje: Od kod so umetniki dobili navdih za te mojstrovine? Iz kakšnega notranjega sveta izhajajo? Kakšen je ta svet vere in upanja, ki ga izražajo? Od kod estetski užitek, ko jih motrimo?
Francoski pisatelj Marcel Proust pravi: "Ni lepote, ki bi bila povsem lažna, kajti vsak estetski užitek je povezan z odkritjem neke resnice."
Tu gre torej za neko resnico. Resnica, ki jo izraža krščanska mojstrovina, ni resnica od tega sveta niti ni resnica o tem svetu. Krščanska u-metnost nas uvaja v od Boga razodeto resnico, ki sicer odgovarja človekovemu pričakovanju, hkrati pa ga neskončno presega. Posreduje nam sporočilo, ki ga lahko dojamemo v veri. Tako nas krščanska umetnost lahko vodi do vere in do srečanja z Bogom, ki seje razodel v Jezusu Kristusu. Takšno vlogo ima predvsem v mašem brezčutnem, brezbrižnem in Bogu odtujenem svetu, ki pa vendar hrepeni po lepoti, po skrivnosti, po notranjem miru in veri.
Da nam krščanska umetnina spregovori in odda svoje sporočilo, pa je potrebno, da jo postavimo v njen pravi okvir, da hočemo videti njen pravi pomen. Dejansko smo že dolgo pred sistematičnim potvarjanjem smisla krščanske umetnosti. To potvarjanje izhaja iz zgolj zemeljske perspektive, iz materialistične vizije stvarnosti, ki si zakriva oči pred duhovnim sporočilom krščanske umetnosti. S tem pa je izpraznjeno njeno bistvo in zamegljen njen pomen.
Videti v umetnosti nosilko duhovnega sporočila je pomembno predvsem v naši
sekularizirani družbi, ki postaja vse bolj neobčutljiva za duhovne vrednote. "Naša najbolj pristna tradicija nas uči, da je govorica lepote v službi vere sposobna priti do človekovega srca in mu dati spoznati od znotraj tistega, ki ga upodabljamo, Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je postal človek (Janez Pavel II., Duo-decimum saeculum, 12).
Da bo mogla religiozna u-metnost v vseh svojih izrazih priti do človeka in mu od znotraj razodevati Kristusovo skrivnost, moramo reagirati proti razlagam, ki potvarjajo njen pomen. Jasno moramo povedati, kje je vir njenega navdiha, iz kakšnega duhovnega izkustva izhaja in kakšno resnico nam sporoča.
Nekje sem prebral tole misel: v dobi razsvetljenstva je Johann Sebastian Bach naredil proti razkristjanjevanju več kot vsi pridigarji skupaj. S svojo glasbo je Bach res pravi potok (Bach) lepote in radosti, ki izhaja iz odrešenja. Svoje poslanstvo nadaljuje še danes in hkrati z njim vsi geniji krščanstva s svojimi nesmrtnimi deli. Prek njih se človeštvu ohranja spomin na Boga in se iz roda v rod ohranja zavest o njegovi navzočnosti.
Kako bi mogel slovenski narod, kako bi mogla Evropa, sredi toliko lepote, ki jo je ustvaril krščanski genij, živeti v brezbrižnosti ali celo pozabiti na Boga?
  — KONEC
LJUBLJANSKI NADŠKOF ZAČEL POSTOPEK ZA RAZGLASITEV NADŠKOFA ANTONA VOVKA ZA BLAŽENEGA
NEUKLONLJIV SLOVENEC
Ljubljansko nadškofijo je vodil v hudih časih in je simboliziral kljubovanje Slovenije totalitarni oblasti in sistemu.
V četrtek, 13. maja, je bila na sedežu ljubljanske nadškofije dobro obiskana tiskovna konferenca, na kateri so ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, msgr. dr. Ivan Merlak in dr. Janez Gril predstavili začetek dolgotrajnega postopka, ki naj bi se končal s proglasitvijo ljubljanskega nadškofa Antona Vovka za blaženega.
Pobudo za začetek postopka so oktobra 1996 dali duhovniki ljubljanske nadškofije, letos januarja pa so nadškofa Rodeta s Svetega sedeža obvestili, da za začetek postopka ni nobene ovire. Za postulatorja, torej tistega, ki mora zbrati pričevanja o kandidatovem delu, napisati njegov življenjepis in sploh skrbeti, da se postopek nadaljuje, je ljubljanski nadškof imenoval stolnega kanonika dr. Ivana Merlaka.
Božjega služabnika, kakor je sedaj dovoljeno reči nadškofu Vovku, je zbranim predstavil dr. Rode. Po njegovih besedah je bil leta 1900 rojeni Vovk (rodil se je v Vrbi v isti hiši kot Prešeren, ki je bil njegov daljni sorodnik) zdrav gorenjski fant, srčno dober, zdravo pobožen. Najbrž bi vse življenje ostal župnik, če ga posebne razmere povojni ne bi pomagale ustoličiti za nadškofa. Med vojno se namreč Anton Vovk ni "izpostavljal", zaradi česar naj bi bil za novo oblast edini dovolj sprejemljiv kot kandidat za ljubljanskega nadškofa. Nadškofijo je vodil v najhujših časih, to je od leta 1946 do svoje smrti leta 1963. Tedanja oblast pa ga ni nikdar sprejela, ga več-
krat poskušala ubiti, tako tudi leta 1952 v Novem mestu, kjer so ga polili z bencinom in ga zažgali. Velikokrat so pokojnega škofa zasliševali in nasploh pritiskali nanj na vse mogoče načine. Od njega so zahtevali, da bi sodeloval z OZNO ali pa da bi odstopil, o čemer je sam škof vodil zapise, ki prav sedaj izhajajo v nadaljevanjih v verskem tedniku Družina.
Vse podrobnosti o pritiskih na nadškofa pa bodo morda znane šele tedaj, ko bodo javnosti odprli dokumente tajne politične policije. Kljub temu da ga jeOZNA poskušala zlomiti, je Anton Vovk, kot je poudaril dr. Rode, ostal "podoba neuklonljive Slovenije pred totalitarno oblastjo in sistemom ter svetu zgled in opora vernikom v njihovi veri in krščanskem prepričanju.11 Dr. Rode je še dejal, da so nadškofa Vovka vodili zdrava vera, molitev, zaupanje v Marijino varstvo, notranja moč in pokončnost in je zato bil "v težkih časih pričevalec in velika opora vernemu ljudstvu, ki je v njem videlo trdno skalo."
O postopku za beatifikacijo, ki velja od leta 1983, je govoril dr. Ivan Merlak. Dokazi, da je nadškof Vovk svetniško živel, se bodo zbirali predvsem v nadškofiji, kjer je kandidat za blaženega živel. Šele potem, ko bodo zbrani vsi dokazi, se zadeva pošlje kongregaciji za zadeve svetnikov, ki presodi, ali dokazi zadostujejo, da se nekdo razglasi za blaženega ali za svetnika, o čemer odloči papež. Potem ko postulator napiše
r
kandidatov življenjepis, zbere njegove objavljene spise in predloži imena prič (mora jih biti okrog 40), ki lahko povedo kaj pohvalnega ali kritičnega o njem, nadškof najprej imenuje komisijo dveh teologov, ki pregledata zbrano gradivo in ugotovita, ali je v njem kaj takega, kar je sporno z vidika cerkvenega nauka ali nravnosti, nato pa še sodišče, ki bo zasliševalo predlagane priče. Svojo vlogo mora opraviti še škofijska zgodovinska komisija, ki razišče zgodovinske okoliščine kandidata za blaženega ali za svetnika. Ko je škofijski postopek končan, pošljejo gradivo v Vatikan, kjer se postopek nadaljuje. Pred razglasitvijo za blaženega se mora zgoditi vsaj en čudež na priprošnjo h kandidatu. Zelo težavno je vnaprej napovedati, kdaj bo postopek beatifikacije nadškofa Vovka
končan. Najkrajši postopek v podobnem primeru je doslej trajal sedemnajst let, sicer pa je povprečna doba postopka kar celih 31 let. Dr. Gril, ki je vodil omizje, je dejal, daje sedaj tudi na slovenskih vernikih, da se obračajo s prošnjami in moloitvijo k pokojnemu nadškofu Antonu Vovku in tako pripomorejo, da bo postal blažen.
Ljubljanski nadškof dr. Rode je še povedal, da so v teku še postopki o drugih velikih Slovencih, ki naj bi postali blaženi, in sicer postopek o škofu Frideriku Baragi, v katerem je pred kratkim prišlo do odločnih premikov, postopek o škofu Janezu Gnidovcu, o mučencu Alojzu Grozdetu, o katerem bo v juniju škofijski proces že zaključen; začeli pa naj bi tudi postopek za beatifikacijo slovitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, "ki je bil zgleden kristjan in svetal zgled pravega kristjana v časih, ko je bilo potrebno imeti veliko poguma". Veliko se tudi govori o tem, da bi začeli postopek za beatifikacijo slavnega slovenskega kirurga dr. Janeza Janeža, ki je umrl na Tajskem in ga imajo tam Kitajci že za svetega moža ali, kakor oni rečejo: za "velikega moža", ker Kitajci svetnikov ne poznajo. V kratkem naj bi se začel tudi postopek za beatifikacijo patra Vendelina Vošnjaka, provinciala frančiškanov, ki pa je večino svojega življenja preživel v Zagrebu.
Gotovo je bilo na tiskovni konferenci zanimivo prisluhniti tudi besedam msgr. Francija Vrhunca, ki je bil tajnik nadškofa Antona Vovka v času, ko so ga najbolj zasliševali in poniževali. Msgr. Vrhunc je duhovito predstavil nadškofa Vovka in njegov težki čas. Med drugim smo izvedeli, daje bil nadškof Vovk pravi strokovnjak za prehrano in je znal tudi sam odlične recepte na pamet.
-----------Ml	P
PRIPRAVE NA BEATIFIKACIJO ŠKOFA ANTONA MARTINA SLOMŠKA
PRI ZALOZBI BRANKO V NOVI GORICI
SKUPNA SEJA TREH ODBOROV
KASETA S SKLADBAMI V CAST SVETOGORSKI MARIJI
V sredo, 12. maja, se je v Mariboru zbral odbor za papežev obisk in Slomškovo beatifikacijo. Dan prej je bila prva skupna seja cerkvenega, državnega in mariborskega odbora na sedežu vlade RS; posvečena je bila predstavitvi dosedanjega dela posameznih odborov in načrtovanju prihodnjih nalog. Osnovana je bila ožja skupina, ki bo izdelala načrt za skupne priprave in imenovala podskupine za posamezna področja. Na skupni seji in na seji cerkvenega odbora je bil predstavljen urnik obiska vatikanske delegacije od 17. do 19. maja, ki jo bo vodil p. Tucci.
Na dan Slomškove beatifikacije - 19. septembra - se bo Cerkev v Sloveniji priprav-Jjalaz devetdnevnico, na zgodovinski dogodek pa bo opozorila tudi škofovska konfe-
renca s pastirskim pismom. Sprejetemu geslu papeževega obiska SVefa vera bodi vam luč se pridružuje logotip, ki ga je izdelala arh. Vera Klepej Turnšek. Ta simbol bo tudi na mašnih plaščih za škofe in duhovnike.
Na seji odbora je bil sprejet načrt ureditvenega prostora pri Betnavskem gradu. Pripravil gaje dipl. ing. arh. Jože Marinko. Odbor je sprejel sklep, da bo bogoslužni prostor ob sliki blaženega škofa Slomška, Ptujskogorske Marije in znamenja križa krasilo tudi celotno Slomškovo geslo: Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do narodne in zveličavne omike. Z njim želijo organizatorji poudariti, da Slomšek ni pomemben le za verne, marveč za vse Slovence.
Zasebna založba Branko v Novi Gorici je izdala novo glasbeno kaseto z naslovom Ave Maria Gratia Plena, ki vsebuje slovenske in tuje skladbe v čast božji Materi Mariji na Sv. gori. Na orglah iz svetogor-ske bazilike jih je izvedel Uroš Cej, ki pravi, "da igra v božjo čast in slavo ter veselje vseh ljudi." Prav v ta namen vsako leto v mesecu maju (od leta 1991 naprej) na Sveti gori odigra Velikonočno-majniški koncert. Uroš Cej opravlja službo organista v Vrtojbi. Sodeluje tudi z raznimi zbori, društvi in župnijami. Kaseto, ki jo je posnel, ima za življenjsko delo, "saj česa podobnega ne bi mogel napraviti nikoli več. Četudi bi še težji ali isti program posnel na največjih orglah na svetu, tam ne bi bilo Sv. gore. Tako pa so se skupno zlile krasne orgle, Sv. gora in vse prečudovite skladbe, posvečene Materi Mariji."
Nekaj misli kaseti na pot je na ovojnici napisal koprski škof Metod Pirih. Takole je razmišljal: "Sv. gora je v srcu primorskega človeka zapisana kot kraj, kjer po naročilu nebeške matere Marije prihajajo prosit milost. Marsikomu se spomini na prvo Božjo pot iz otroških let dopolnjujejo z vedno novimi doživetji v veličastnem Marijinem svetišču. Koliko prošenj je bilo tu uslišanih, koliko solz posušenih, koliko trpečih src razbremenjenih! Spomine na Sveto goro prepleta tudi glas mogočnih orgel, ki so nepogrešljive pri bogoslužju in vedno znova pomagajo povzdigniti vzdušje in iz ust vernikov izvabljajo hvalnice Bogu in Mariji. Pri glasbi, ki jo slišimo na tej kaseti, pa orgle nimajo samo spremljajoče vloge. Hvalnico Mariji zapojejo same, kot solistični instrument."
— M.
SVETNIK TEDNA
20. MAJ
SILVESTER CUK
BERNARDIN SIENSKI, SPOKORNIŠKI PRIDIGAR
Podobo ali kip današnjega svetnika Bernardina Sien-skega, sijajnega govornika in spokorniškega pridigarja, prepoznamo po frančiškanski redovni obleki in po napisu 1HS na plošči ali svetinji. Napis 1HS so kratice Jezusovega imena (Jezus Kristus Odrešenik). "Ime Jezus", je dejal sveti Bernardin v enem svojih govorov, "je pridigarjem svetla luč, saj doseže, da božjo besedo jasno oznanjajo in jo ljudje poslušajo. Odkod, misliš, da je po vsem svetu takšna, tako nenadna in goreča luč vere, če ne zaradi oznanjanja Jezusa?"
Rodil se je 8. septembra 1380 v kraju Massa Maritt-ima, ki je spadal pod tedanjo republiko Sieno. V nežni mladosti je izgubil najprej mater, nato še očeta in k sebi so ga vzeli očetovi bratje v Sieni. Omogočili so mu najboljšo izobrazbo. Študiral je pravo, ob tem pa se je zanimal tudi za Sveto pismo in bogoslovne knjige. V dvajsetem letu je stregel kužnim bolnikom v sienski bolnišnici in tudi sam zbolel. Ostal je suh in bolehen vse življenje, kljub temu pa je zmogel silne napore in je le malo počival.
Pri dvaindvajsetih letih se je odločil, da postane frančiškan. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prevzel skrb za bolnike v bolnišnici della Scala, poleg tega pa je zgradil nov samostan za brate, ki so se odločili za višjo popolnost. Veliko je bral in si tudi ogromno zapomnil, zato so mu pravili "živa knjižnica". Do sebe je bil skrajno zahteven in nikdar ni od nikogar zahteval, česar ni prej sam preskusil. Znal je biti tih in skromen, pa tudi neizprosno odločen v nastopu, kadar je bilo potrebno. Notranje je bil zbran in zelo stvaren v presoji zunanjega položaja, zato je postal prava voditeljska osebnost, kar se je pokazalo, ko je nastopil v javnosti.
To se je zgodilo leta 1417, ko je bil izvoljen za vikarja toskanske frančiškanske province in se je preselil v Fieso-le. Prvič je nastopil namesto nekega pridigarja, ki je nenadno zbolel. Nalogo je opravil s takim zanosom in vplivom na duše, da so šele tedaj spoznali njegov izredni govorniški talent. Zdaj so ga vabili na vse strani in povsod je nastopal kot božji sel in zastopnik božjega reda na zemlji. Njegova beseda je bila silno stvarna, ostro naperjena zoper vsako zlo in zavzeta za božjo pravico in resnico, za božjo ljubezen in človeško plemenitost. Kot pridigarje prepotoval vso srednjo in severno Italijo. Povsod je njegova navdušena, jasna in odločna beseda rodila kar vidne sadove spreobrnjenja. Ker je bil glasnik Najvišjega, se ni plašil pred nobeno namišljeno človeško veličino. Preden je Bernardin nastopil z govori za versko prenovitev kakega kraja, se je dobro pripravil na dva načina: natančno je preučil družbene razmere in preudarjal, kako naj bi jih spremenil, da bi ustrezali božjim zapovedim. Po drugi strani pa je to stanje primerjal zlasti z evangeljsko resnico. Lagodnežem njegove pridige niso bile všeč, zato so ga večkrat hoteli spraviti pred cerkveno sodišče, a jih je z lahkoto odbil.
Poleg Jezusovega imena je globoko častil nebeško Mater Marijo in svetega Jožefa. S seboj je nosil banderce, na katerem je bilo napisano IHS (Jezusovo ime) i)i poslušalcem delil deščice s tem napisom. Imel je tudi odgovorno službo v svojem redu in obiskal številne samostane.
Bernardin je umrl na apostolskem pohodu. Moči so mu pošle na poti v Aquilo. Mirno se je pripravljal na odhod s tega sveta in izdihnil dušo 20. maja 1444. Že naslednje leto se je začel svetniški proces, leta 14S0 pa je bil slovesno razglašen za svetnika.
ROMANJE OBMEJNIH DEKANIJ NA SV. GORO
V nedeljo, 30. maja, bo tradicionalno srečanje obmejnih dekanij na Sveti gori. Slovesno evharistično daritev v baziliki bosta ob 16. uri darovala gori-ški nadškof A.V. Bommarco in škof Metod Pirih ob udeležbi številnih duhovnikov. Namen srečanja je utrjevati medsebojno sožitje v miru in medsebojnem odpuščanju, kot je zapisano na spominskem obeležju na severni strani bazilike: Concor-dia etpax, t.j. sloga in mir.
ČETRTEK 20. MAJA I 999
NOVI GLAS / ST. 20 1 999
KULTURA
OB KONCU FILMSKIH SREČANJ "BITKA ZA MESTO"
DOGOVOR MED DRUŽBO RAI IN RTV SLOVENIJA
ČEZMEJNA TELEVIZIJA, KAJ JE TO?
VIDEANT CONSULES!
INFORMACIJA KOT OROŽJE
ČETRTEK 20. MAJA 1 999
Vsedržavna Radiotelevizijska družba RAI in RTV Slovenija bosta v petek, 21. maja, podpisali dogovor o t.i. Čezmejni televiziji ali t.i. televiziji manjšin, ki naj bi jo oblikovali deželni sedež RAI za Furlanijo-Julijsko krajino in televizija Koper-Capodistria. Nastala naj bi tako samosvoja televizijska ponudba, ki bi omogočila z združitvijo tehničnih zmogljivosti in osebja boljši pretok informacij na obeh straneh meje. Zanimivo je, da bo na ta način v Trstu spet mogoče slediti vsaj nekaterim oddajam oz. poročilom RTV Slovenija in TV Koper-Capodistria, italijanska manjšina v Sloveniji in v prihodnje verjetno tudi na Hrvaškem pa bo pridobila nov pretok informacij s svojo matico.
Manjšini, slovenska v Italiji in italijanska v Istri, naj bi bili torej glavni junakinji tega načrta. Za slovensko manjšino v Italiji se nam zdi spodbudno dejstvo, da bi tako pridobila večji informacijski prostor, ker bi se povečala možnost števila ur oddajanja poročil in programov v slovenščini in samostojni izvedbi. Predvsem pa je zanimivo, da bi s čezmejno televizijo razširili področje vidljivosti slovenskih oz. manjšinskih sporedov. Čezmejna televizija predvideva povezavo oddajnikov. Zato bi lahko krili vse področje, kjer je mogoče spremljati oddaje TV Koper-Capodistria in praktično tudi vso Furlanijo-Julijsko krajino. Z ureditvijo nekaterih tehničnih vprašanj bi lahko krili tudi Benečijo. V tem primeru pa bo potrebna predvsem poli-
v SLOVIT O NAŠEM ŽIVLJENJU
Izšla je prva številka informativnega lista Slovit, ki nosi pomenljiv podnaslov Slovenia in Italia in je namenjen italijanskemu občinstvu. To je dejansko časopis, v katerem so zbrani najvažnejši podatki o Slovencih v Italiji s posebnim ozirom na beneške Slovence, bo izhajal vsakih štirinajst dni in bo zapolnil vrzel, ki je bila do sedaj v svetu informacij, saj italijanski sodržavljani o nas vedo premalo in to predvsem zaradi nepoznavanja slovenščine. Zato tudi odločitev, da se v Slovitu poroča o tem, kar so drugi pisali, in o tem, kar se je v našem prostoru dogajalo. Odgovorni urednik štirinajstdnevnika, ki se predstavlja skromno, a dognano oblikovano, je beneški Slovenec in kulturni delavec Giorgio Banchig.
PDGi USPEH NA HRVAŠKEM FESTIVALU
Primorsko dramsko gledališče je 10. maja s predstavo Konec igre S. Becketta, katere premiera je bila letos v januarju, sodelovalo na 6. Hrvaškem festivalu malih odrov na Reki - na njem so bila prisotna gledališča iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Madžarske in Slovenije - in doživelo izjemen uspeh. Žirija je novogoriškim ustvarjalcem podelila kar tri nagrade, in sicer režiserju Vitu Tauferju za režijo, Radošu Bolčini za glavno moško vlogo in Borisu Mi-halju za epizodno vlogo. To je bilo že tretje gostovanje PDG na festivalu, leta 1996 so se namreč predstavili z Ionescovo Plešasto Pevko, leta 1997 pa z delom Jima Cartvvringhta Dva.
OBVESTILO
PROSVETNO DRUŠTVO MAC-KOLJE PRIREJA ob 50. obletnici MePZ Mačkolje Prvi zamejski pevski maraton v nedeljo, 23. maja, ob 15. uri v Mačkoljah. Vabljeni!
tična volja na italijanski strani, da se stvar premakne z mrtve točke.
Tudi v primeru skoraj ustanovljene čezmejne televizije žal niso znane podrobnosti o samem programu. Ni znano, kako bodo sporedi oblikovani, kdo bo odločal o vsebini in kdo jih bo sestavljal. Prav tako ni jasen finančni vidik kritja tega načrta. Upati je, da bodo odgovorni pri RAI-u in RTV Slovenija poskrbeli za potrebno finančno kritje. V tem smislu nameravajo črpati tudi sredstva iz evropskih skladov za čezmejno sodelovanje. Drugi doslej zanemarjen vidik zadeva skrb za dodelitev zadostnega osebja, ki naj omogoči uresničitev sporedov.
Znano je namreč, da se še zlasti pri Radiu Trst A oz. pri televizijskih sporedih v slovenščini soočajo s težavo nezadostnega osebja, saj primanjkujejo uredniki pri slovenskem programskem oddelku, primanjkujejo časnikarji pri uredništvu poročil, povsem nezadostno je število tajniškega osebja na vseh ravneh, saj bo znanje slovenščine, še zlasti pri vzdrževanju stikov v primeru čezmejnega sodelovanja nujno potrebno, primanjkuje tudi tehnično osebje nasploh, z znanjem slovenščine pa sploh. Z začetkom čezmejne televizije, ki bi postala operativna z januarjem leta 2000, pa bi se te težave še zaostrile. Vsi ti problemi so povezani tudi s še vedno nerešenim vprašanjem podpisa konvencije med Italijansko radiotelevizijsko družbo RAI in Predsedstvom ministrskega sveta. Medtem ko je država uspešno sklenila konvencije za oddaje v nemščini, ladinščini in francoščini, je ostala konvencija za slovenske radijske in televizijske sporede še odprta. Brez jasnega statusa in dodeljenih sredstev pa bo "malo muzike'1.
Načrt o čezmejni televiziji je torej lahko lepa zamisel, a zaenkrat stoji na kar trhlih nogah. Načrt pa je naletel tudi na kar ostre kritike. Deželna ustanova za nadzor nad televizijskimi oddajami CORERAT je na primer izrazila pomisleke, češ da gre za ozko zasnovo in da bi kazalo ta načrt čimprej razširiti še na druge države srednjeevropskega prostora. Ta predlog CORERA-TAje lahko tudi zanimiv v luči evropske integracije, lahko pa ga tudi tolmačimo kot umetno ustvarjen predlog, ki bi spet okrnil manjšinama možnost, da samostojno in javno posredujeta svojim članom in članom večinskega naroda informacijo o sebi in svoji kulturi. Nekateri ob vsej tej zadevi menijo, da je treba biti previdni in navajajo besede svečenika Laookon-ta, ki je svaril Trojance, rekoč: "Timeo Danaoset dona ferentes." Mi pa pravimo: "Videant consules!"
VABILO NA SEMINAR JEZIKA IN KULTURE
Kot vsako leto tudi letos organizira ministrstvo za šolstvo in šport republike Slovenije skupaj z Zavodom za šolstvo tradicionalni poletni Seminar slovenskega jezika in kulture 1999 za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem. Seminar bo potekal od 22. do 27. avgusta, in sicer v Kranju (Hotel Creina). Gostje naj se prijavijo v Hotelu Creina dne 22. avgusta med 17. in 19. uro. Organizatorji vabijo 30 udeležencev s Tržaškega, 10 z Goriškega in 2 iz Benečije, da se udeležijo seminarja. Za podrobnejše informacije se zainteresirani lahko obrnejo na pedagoškega svetovalca Danila Štekarja.
Posvet v pokrajinskem muzeju na goriškem grajskem griču in projekcija filma Na vseh vrhovih je mir Angele Ricci Lucchi in Yervanta Gianikiana sta prejšnji teden sklenila vrsto srečanj, ki jih je Kinoatelje v sodelovanju s kulturnim odborništvom goriške pokrajine posvetil filmskim podobam Gorice v prvi vojni.
Gorica se s posebno predanostjo ukvarja s filmom, tako da premore kar nekaj filmskih društev, a tudi film je že od nekdaj posvečal pozornost Gorici. Na začetku stoletja je film šele prepoznaval svoje dokumentarne zmogljivosti, po Goriški pa je divjala prva svetovna vojna. Kinoateljejeva pobuda si je zadala cilj, da osvetli razmerje med filmom in vojno. Večina posnetkov z vojnih prizorišč je nekoč - tako kot danes - služila propagandi. Razkrivati to, kar so tedaj prikrivali ali potvarjali, je zato naloga današnjih raziskovalcev, čeprav je občutljivost okrog teh tem še zelo velika.
Prvi predavatelj, filmski kritik Sandro Scandolara, je predstavil italijanskega snemalca Luca Comeria kot pretvezo, da lahko spregovorimo o poročanju z današnjih bojišč. Vendar tudi lik Čomeria zasluži osvetlitev, saj je to bil tudi velik izumitelj filmskega jezika. V njegovih posnetkih se najdejo izrazna sredstva, katerih iznajdbo pripisujemo ponavadi kasnejšemu času. Tako si Comerio v posnetku iz leta 1911 v Tripoliju s premikom kamere od desne proti levi in nato nazaj ogleduje srhljivo vrsto obešencev, žrtev italijanske vojske. Tega mehkega premika film pred njim ni poznal. Comerio je bil med italijanskimi snemalci morda najboljši. Uvidel je, da so podobe učinkovitejše in celo bolj verodostojne, če odpravlja zmedo neposrednega snemanja s tem, da prizorišče bojev organizira in posnetke podredi pripovednim merilom: dogajanje potvarja,
zato daje bolj razumljivo. Filmski princip je torej pri Comeriu prevladal nad principom zgodovinske resnice. Umrl je leta 1940 v norišnici. Kakor večina njegovih posnetkov se še danes le s težavo otepa pozabe.
Predavatelj je tudi predstavil organiziranost filmskih snemalcev med vojno. Italija ni imela prave vojaške filmske službe tako kot ostale države. Fotografski in filmski urad pri italijanski vojski je imel nalogo, da daje v zakup in usklajuje delo poklicnih snemalcev, ki so ostali civilisti. Ker pa urad ni bil odvisen od pristojnega ministrstva, temveč od vojaškega vrha s sedežem v Vidmu, je usoda posnetega gradiva po italijanskem porazu pri Kobaridu še danes delno nerazčiščena.
Ker pa je še vedno slišati zamolklo rohnenje Natovih letal nad nami, seje kar sama vsiljevala aktualizacija zgodbe Luce Comeria. Časnikar tržaškega dnevnika II Piccolo Mauro Manzin je sistemu informacij pripisal osrednjo vlogo pri ustvarjanju sovražnika. Najprej je potrebno izrisati podobo sovražnika, nakar bo propaganda poskrbela, da bo sovražnik vsem očiten.
Urednik slovenske časnikarkse redakcije RAI v Trstu Saša Rudolf, ki je bil tudi sam vojni poročevalec v Sarajevu, je na začetku svojega posega stvarno prikazal enega od vzrokov informacijskih zablod: velika količina podatkov, ki potujejo z izredno hitrim ritmom, botruje provršnemu in klišejskemu poročanju za raztreseno občinstvo. Slabe razmere za poročanje še dodatno otežkočajo delo poročevalcev. Kljub prizadevanjem, da bi bilo prikazovanje stanja kar se da objektivno, bdi nad njimi vojno ministrstvo. Žarko Petan je nekam napisal: "Dezinformacija je zgrajena informacija."
Posebna gosta večera sta bila Angela Ricci Lucchi in Yervant Gianikian, raziskovalca, ki črpata iz filmskih arhi-
vov vsega sveta gradivo za izvirne filme. Z njimi poskušata podobe iz bolj ali manj oddaljene preteklosti povezovati z današnjim časom. Arhivski posnetki, ki se nanašajo v prvi vrsti na prvo vojno, so tudi danes zgovorni in silni, saj se ljudje ob njih še vedno vznemirjamo. S posebnimi filmskimi pripomočki avtorja poudarjata brezčasnost teh posnetkov. Kakor da se nad nami znaša prekletstvo v nedogled ponavljajočih se tragedij I Na gorljivih filmskih trakovih zasledujeta posameznike, može, očete, sinove, avstroogrske in italijanske vojake, poudarjata izraze njihovega obraza med preživljanjem časa vjarkih ali med umiranjem sredi zasnežene alpske narave. Včasih se vojaki željno spogledujejo s filmsko kamero, saj jim bo ta podaljšala življenje, tudi ko bodo že mrtvi.
Prireditve pod skupnim naslovom Bitka za mesto, filmske podobe Gorice v prvi vojni so prispevale k odkrivanju zgodovinskega spomina tudi v luči novega časa. Od današnjih mitov lahko pričakujemo miroljubne vsebine, ne pa nacionalističnih ali ideoloških. V ta okvir se vpisujejo še drugi načrti Kinoateljeja. Tako zamisel za retrospektivo, publikacijo in film o prezrti Gori-čanki nemškega rodu Nori Gregor in njenem “filmskem izgnanstvu". Okoli njenega imena se plete usoda predvojnega večkulturnega prostora Goriške, ki je v središču Kinoateljejevih večplastnih raziskav. V teku je realizacija avtorskega dokumentarca o prvi vojni in njenih beguncih; dokončuje se raziskava za knjigo o filmski dejavnosti vGorici do leta 1918; urejuje se Fond Simonelli, ki vsebuje zanimive filmske dokumente o prvi vojni in o času med vojnama; načrtuje se dokumentarec in kratki igrani film o meji. Vse osmi-šlja dodatna razsežnost: iskanje kulturnih korenin v perspektivi evropskega vrednotenja narodov. ----------------IDE
LIKOVNA DELAVNICA V ISTRSKIH A BI TA NT IH
UMETNIKI OŽIVLJAJO
ABITANTE
ste.. - -:-J ;
* ABi T-ŽhNTI 1999 r
več svetlobe za slepe in slabovidne
* ■
Le malokdo žal ve, kje so čudoviti Abitanti, majhna istrska vasica, ki je bila do nedavnega skoraj prazna, a se zadnje čase vanjo spet vrača življenje. V brezčasni lepoti Istre in njenih skromnih, a zato nič manj lepih narave in arhitekture, so Abitanti kraj, kjer so letos že tretjič priredili likovno delavnico, na kateri seje zbralo 28 likovnih umetnikov in arhitektov iz Avstrije, Hrvaške, Nemčije in Slovenije, vabljeni pa so bili tudi umetniki iz Italije.
Koprski Lyons klub in Obalne galerije ter seveda občinska uprava so v čudoviti istrski kraj povabili trideset umetnikov, prišlo pa jih je 28. To je izjemno število, če povemo še to, da je velika večina sodelujočih že uveljavljenih, priznanih fotografov, slikarjev, kiparjev, arhitektov, oblikovalcev, video in filmskih ustvarjalcev.
Gonilna duša likovne delavnice Abitanti 99 je bila tudi letos likovni kritik in novogoriška rojakinja, ki sedaj vodi Obalne galerije, Nives Mar-vin, ki seje pri izbiri likovnih umetnikov držala predvsem pravila kakovosti in pa tudi navezanosti umetnikov na Istro in tudi na likovno delavnico Abitanti, saj je bilo med njimi kar nekaj umetnikov, ki so se v Abitante vrnili. Sama pa je tudi povedala, da je nekaj umetnikov v Abitante povabil tudi Lyons klub sam.
V Abitante je tako prišlo kar nekaj zvenečih imen, med njimi omenimo vsaj uveljavljenega slikarja Valentina Omana iz avstrijske Koroške, znana fotografa Jako Jerašo in Joca Žnidaršiča - le-temu so v novogoriških prostorih HIT-a odprli samostojno likovno razstavo prav med likovno delav-
nico, vsestranskega umetnika Luciana Klevo, slikarja stiske sodobnega človeka Aleksija Kobala, kiparja Janeza Lenassija, umetnico Miro Ličen Krmpotič, ki smo jo gostili že tudi pri nas, presenetljivega Rudija Skočirja, znanega Andraža Šalamuna s svojimi velikimi platni, predsednika Društva slovenskih likovnikov Toma Vrana s svojo značilno modro in zeleno hrvaškega kiparja Alojza Čargonjo in še in še bi lahko naštevali. Vsem je bilo skupno predvsem to, da so teden dni, od 3. do 7. maja, delali v Abi-tantih, ki so tako oživeli. Organizatorji pa bodo v kratkem v kavarni Loža v Kopru pripravili likovno razstavo v Abitantih narejenih del, ki bo prodajne narave, izkupiček pa bo šel za slabovidne in slepe v Sloveniji.
Nives Marvin je rada povedala, da so umetniki našli neki skupen jezik z istrsko vasjo, v katero se spet vrača življenje, saj se lastniki hiš v vasi sedaj odločajo za obnovo, tudi zato, ker vedo, da vanjo vsaki dve leti pridejo u-metniki s svojimi platni, kamni in objektivi, risanim in slikarskim priborom in svojimi idejami. Prof. Marvin pa je tudi mnenja, da je bila letošnja likovna delavnica gotovo najbolj kakovostna doslej in se bo zato zavzemala kot ena od selektorjev avtorjev za o-hranitev te ravni, ni pa pozabila niti omeniti, da so bili vabljeni tudi slovenski slikarji iz zamejstva, ki pa se žal zaradi resnih osebnih težav niso mogli udeležiti delavnice. Letos so Abitanti za teden dni dihali sodobno u-metnost, saj je selektorica poskrbela, da so bili povabljeni predvsem slikarji, ki se ne ukvarjajo samo s krajinarstvom, kar je bilo značilno za prvi dve izvedbi delavnic.
——— JUP
V ZADNJI MLADIKI
V četrti letošnji številki Mladike prinaša uvodnik o tragediji na Balkanu ostro stališče do Miloševičevega režima, pa tudi do Zahoda, ki "mu je pomagal, daje prebredel kritične trenutke razpadanja Jugoslavije". Vojna je rezultat napačne oceneZahoda, češ da se bo Miloševič uklonil po nekaj dneh letalskih napadov, pa tudi napačne ocene Miloševiča, kije morda mislil, da Natovo zavezništvo ne bo uresničilo groženj. Rezultat so "stotine žrtev in razbita država, ki jo bo isti Zahod, ki jo zdaj podira, moral potem na novo graditi". Uvodniku sledi novela Irme Marinčič Ožbalt Kaj pa razprodaja iz garaže?, ki je prejela drugo nagrado na hterarnem natečaju Mladike, Drago Štoka pa vzapisu Na trgu Navona razmišlja o "boju med revnimi, boju pod soncem, kije v stalnem in polnem mrku". Zora Tavčar seje pogovarjala z jezuitom in zdravnikom Marijanom Sefom, ki od leta 1995 deluje v Sarajevu. Bralcu je na voljo še intervju Iva Jevnikarja z v Trstu bivajočim britanskim časnikarjem Johnom Earlom, kije bil med drugo svetovno vojno član britanskih misij med partizani v Srbiji, Črni gori in Bosni. V Mladiki zasledimo tudi spominski članek o pisateljici Branki Jurca izpod peresa Martina Jevnikarja, ki je prispeval še vrsto literarnih ocen. Literarne in likovne ocene so prispevali tudi drugi sodelavci. Bralec bo našel marsikaj zanimivega tudi v običajnih rubrikah.
V uvodniku priloge Rast odgovarja Zulejka Paskulin na vprašanjeSt/pnost ali toleranca? Med ostalimi prispevki gre omeniti pogovor Petra Jevnikarja z Matteom Dimaiem z liceja F. Prešeren iz Trsta, ki je že prejel vrsto nagrad za svoje pesmi. Erika Hrovatin pa v zanimivem čla n ku Med nami in svetom -mediji poudarja, daje misel "edina o-bramba proti despotizmu medijev in tistih, ki jih nadzorujejo".
—	IŽ
NOVA PESNIŠKA ZBIRKA ACETA MERMOLJF.
MERMOLJEVI DROBCI NA PARKETU
KOROŠKA SLOVENKA UVELJAVLJENA REŽISERKA
SARAJLIČEyA IZPOVED V GLEDALIŠČU
:
Po osmih letih se Ace Mer-molja spet pojavlja na literarnem prizorišču z novo pesniško zbirko.
V četrtek, 13. maja, so namreč v prostorih kulturnega društva Rdeča zvezda v Saležu predstavili zbirko Drobci na parketu. Zbirka, ki vsebuje 52 pesmi, je izšla pri Založništvu tržaškega tiska kot prva publikacija v okviru zbirke Alkimije. Grafično jo je oblikoval studio Link design, tiskala pa jo je tiskarna Grafica Goriziana.
Kot je v svoji predstavitvi povedal esejist Miran Košuta, prihaja do te zbirke osem let po izidu zadnje Mermo-Ijeve zbirke, kije nosila našlo m Elegije in basni in kije izšla leta 1991. Razlog osemletnega molka pa je bil predvsem v dejstvu, da so se zmanjšale možnosti knjižnega natisa poezije, bodisi zaradi finančnih težav, v katerih seje znašla slovenska manjšina v zadnjih letih, kot tudi zaradi tega, ker seje zmanjšal sam ugled pesništva in je bila dana prednost materialnim dobrinam. V nadaljevanju je Košuta de-
jal, da je težišče Mermoljevega pesništva vselej v sedanjem svetu, tu in sedaj. Danes se srečujemo le z drobci na parketu, saj smo ljudje tretjega tisočletja dokončno izgubili nekdanjo duhovno celovitost. Posledica tega je razdrobljena zavest, iz drobcev pa nismo sposobni dojeti mozaika. Vse to je ovito v zunanjo podobo lepega, a zdrsljivega parketa. Vendar, čeprav se avtor zaveda, da nekdanja ontološka luč ni več mogoča, želi še vedno sestaviti iz okruškov zavesti celovito podobo, s parketa želi pobrati drobce in jih vdelati v bleščeči mozaik enega.
V svojem nastopu je avtor zbirke Ace Mermolja prebral nekaj pesmi, večer pa je dodatno popestril nastop domačega društvenega zbora Rdeča Zvezda pod vodstvom Rada Miliča. Pred začetkom predstavitve pa je prisotne v imenu organizatorjev, ZSKD in društva Rdeča zvezda, pozdravil pokrajinski predsednik ZSKD za Tržaško Rinaldo Vremec, ki je med drugim dejal, daje vsaka knjiga, ki izide, nov korak v prihodnost.
—_— iž
LEV DETELA
Avtorica v nemščini napisane monodrame Vonj pšenice Zdenka Beckerje po kraju rojstva in narodnem izvoru Slovakinja, ki že dolgo vrsto let živi v Avstriji. Predmet njene najnovejše subtilne igre je nedavna vojna v Bosni in Hercegovini oziroma stanje v obleganem Sarajevu. Predstavi ga s pomočjo pretresljive samoizpovedi še živeče avtentične osebe, znanega bosanskega pesnika in pisatelja Izeta Sa-rajliča, kot jo je avtorici sam izpovedal v bosanskem glavnem mestu. Režiserka zanimive monodrame je v avstrijskem gledališkem življenju že uveljavljena koroška Slovenka Nika Som-meregger. Monodramo sta izoblikovali dve neodvisni avstrijski gledališki skupini, Gledališče za ljudi Narren-schiff (Norčevska ladja) in D/e Brucke International (Most mednarodno) na Dunaju in v St. Poltnu.
Vsi sodelujoči ustvarjajo zanimivo mednarodno oziroma multikultural-no povezavo. V karakteristični vlogi pesnika in pisatelja Izeta Sarajliča nastopa odlični avstrijski igralec Huber-tus Zoreli. Na diferenciran način in s čustveno poudarjenimi niansami predstavi usodo osamljenega ostarelega avtorja, ki svojo lastno bedo in stisko bosanske tragedije utaplja v steklenicah vina v imenitnem hotelu na robu nekega mednarodnega pisateljskega kongresa z vase zagledanimi "mojstri peresa". Spominja se svojih mladostnih doživetij in ljubezni, vendar je bolečina prestanega trpljenja premočna, saj je sredi minule vojne moral sam pokopati lastno sestro, znano prevajalko, ko jo je pri oknu njegovega sarajevskega stanovanja ubil ostrostrelec.
Avtorica Zdenka Beckerje na primeru iz bližnje bosanske polpreteklosti prikazala razkroj humanističnih
O KORENINAH "MOJSTROV HUDOBIJE"
HUDIČ GRE V ŠOLO K SLOBODANU
MILOŠEVIČU
STANKO ŽERJAL
Pa ne, da bi hudič ne imel že po naravi dovolj hudobije v sebi samem, ampak, če naleti na svetu na kakega sebi enako močnega konkurenta v zlobi, tedaj se poklicni hudobec ne spopade s konkurentom, da bi ga uničil, kakor delamo ljudje s svojimi tekmeci, marveč pohiti k njemu na opazovanje, če bi se od konkurenta še kaj naučil, ali celo stopi s konkurentom v kooperacijo ali kolaboracijo in se morda celo nastani pri njem, kar po domače rečemo, da bi konkurenta obsedel. Slobodan Miloševič je že na taki stopnji trmoglave perverznosti, da je sum obsedenosti opravičen.
O rajniku Adolfu Hitlerju je bilo nekje okrog leta 1940 slišati iz ust specifično poučenih oseb, da so cerkveni krogi Nemčije odkrili dokaz, da je Fuh-rer resnično v posesti hudobnega duha. O Jožefu Visorijonoviču Džugašvi-Hju, po domače Stalinu, nimamo konkretnih podatkov o povezanosti z vragom, pač pa vidimo v njegovem delovanju tolikšne grmade premišljene zlohotnosti, da vedoželjni in zla žejni Peklenšček ni mogel prezreti njegove sole. Slobodan Miloševič nudi tretjo znamenitejšo priložnost v tem stoletju za izpopolnjevanje v sejanju zla. To je mogoče reči kajpak, če smo zadosti -'P Ponovim besedo zadosti, zadosti m prav informirani o vsem, kar se dodaja v novi, oskubljeni Jugoslaviji po
Miloševičevih ukazih, po Miloševiče-vem odobravanju.
Slobodan Miloševič neusmiljeno tepta tisto, kar se po srbsko imenuje sloboda in je v slovenščini svoboda, okrutno preliva kri, sadistično utaplja nedolžne ljudi v morje solza, zastruplja obzorje z oblaki laži v domovini matere Terezije, v škofijski duhovniji svetniškega Gnidovca.
Presenetljivo je, da so vsi našteti trije mojstri hudobije zrastli iz krščanske mladosti. Fuhrer Hitlerje bil v deški dobi reden mašni ministrant v domači cerkvi, tovariš Stalin je v pravoslavnem semenišču najprej študiral za pravoslavnega sveštenika, voda (beri vodža) Miloševič je sin krščanskega kateheta, profesorja veronauka, ki ni hotel postati pravoslavni pop ali sveštenik, pač pa je dokončal pravoslavno teološko fakulteto v Beogradu in postal profesor veronauka na državnih srednjih šolah.
Opisovalci in ocenjevalci Miloševi-čeve osebnosti navajajo, da je mož v mladosti doživel več kot eno hudo travmo: najprej zakonsko ločitev očeta in matere, potem pa samomor očeta in samomor matere. Takšna usoda zbuja sočutje, ublažuje tudi kritične sodbe. Vendar, vendar: lačen ni bil, preganjan tudi ne, oskrbljen mu je bil študij do najvišje stopnje in še štipendija za izpopolnjevanje v inozenstvu (nič manj kot v Ameriki), zdravja in ta-1 lento v ni manjkalo, niti ne dobrih zgle-
dov, če jih je hotel pogledati, in ne dobrih vzgojnih knjig, če jih je hotel brati. Celč marksizem vsebuje kar vrsto idealov in ne oznanja take vrste zločinstva, kakršna je organiziral Miloševič v Bosni in zdaj na Kosovem polju. V travmah pa ni solist Na vsak drugi ali tretji korak srečujemo koga, ki je doživel v življenju kako travmo nič manjšo od Slobodanove. In ni zaradi tega pognal stotisočev oseb v takšno travmo, kakršno doživljajo kosovski Albanci. Ne mislim le na golo izgnanstvo, begunstvo, brezdomstvo. Sredi te vidnejše travme se dogajajo takšne strahote, ki poženejo žrtev v poblaz-njenost. Žal ne morem tud širiti spisa v nedogled. Kratko: Nobena travma ne daje pravice delati bližnjemu zlo.
Miloševič je ubral pot hudobije že pred petnajstimi leti z organiziranjem oceanskih mitingov delavstva v Beogradu. Napolnjeval jih je s falangami demagoških puhlic brez glave in repa samo, da si pridobi volivne glasove neukih širokih ljudskih množic. Srbsko ljudstvo pa ljubi mogočne, nabrekle puhlice in v tradicionalni romantičnosti potrebuje vedno kakega vodžo, da ga opeva kot kakega kraljeviča Marka. Svojo idololatrijo rado izraža v verzih. Pomislimo na srbsko narodno: "Dok i je nama Miloša junaka, ne boje se Srbi od Turaka. Dok je nama Obilič Miloša, bit če Turkom uvjek sreča loša." Tudi za Josipa Broza so skovali primeren "šlagei":"Druže Tito, mi se ti kunemo, da s tvog puta ne skrenemo" (T... za-
klinjamo se ti, da se ne odmaknemo s tvoje poti). Miloševičevi mitingi so rodili slavospev: "Slobo, ime ponosito, dobro Te odgojio je Tito" (Slobo(dan), ponosno ime, dobro te je vzgojil Tito).
Metafora ali metonimija ali hiperbola pa ni v celoti moja, ampak le prilagoditev tiste, ki so mi jo povedali hrvaški begunci iz Bosne poleti leta 1992vMakarski. Tam smo razkladali največji del humanitarne pomoči iz Lombardije, nekaj smo izročili v Splitu in Zadru, delež za Mostar pa smo popeljali le do Medjugorja, ker je bilo takrat okrog Mostarja še topovsko obstreljevanje. Hrvatje iz Bosne so mi, ko sem lombardskim darovalcem prevajal v hrvaščino, pripovedovali tri pikre norčavljice, le najbolj zabeljeno sem si zapomnil: "Džaur ima još što da nauči od Srbina" (Hudič se ima še kaj naučiti od Srbov).
Razume se, da vseh Srbov ne bomo metali ven koš, vendar imam navado, da pri kakršnem koli primerjanju kolektivov, večjih skupnosti, bodisi stanovskih bodisi verskih bodisi narodnostnih ipd. uporabljam matematiko, čeprav sem bil v njej nekoliko šibek, in se ne zadovoljim z običajno puhlico, da so povsod in v vsaki družbi taki in taki, ampak zmerom iščem procente. Na primer, koliko procentov je tatov med Slovenci in koliko med Italijani, ali pa, koliko procentov lopovov je bilo med partizani in koliko procentov med domobranci, ali pa, koliko procentov je lopovov med tistimi, ki hodijo ob nedeljah k maši in koliko procentov lopovov je med tistimi, ki ne hodijo k maši. Le po tej preprosti matematiki brez učenih logaritmov ocenjujem in primerjam tudi narode. Med njimi tudi srbskega.
vrednot na ozemljih nekdanje Jugoslavije. Monodrama Vonj pšenice je subtilna parabola o problematiki krivde in strahu, pa tudi poguma, ponosa in človeškega dostojanstva sredi številnih vojnih grozot in nesmiselnih nacionalizmov, ki se sedaj tako tragično nadaljujejo na Kosovu in na ozemlju ožje Srbije. Monodramo so angažirani gledališčniki aprila predstavili na Dunaju in v nižjeavstrijskem St. Poltnu, še prej pa tudi na avstrijskem Koroškem in v - Sarajevu.
"je, kar je"
PROTI NASILJU 7
Živoslav Miloradovič je bil glavni urednik časopisa Pančevac. Seveda je Miloševič časopis dal ukiniti, kot toliko drugih svobodno in drugače mislečih časopisov v Srbiji. Živoslav seje pobral in emigriral v Italijo kot toliko drugih intelektualcev. Na Tridentinskem je nabiral jabolka, sedaj pa dela v neki tovarni izolacijskega materiala. Ob začetku Natovega posredovanja na Balkanu je v beograjsko Republiko, enega izmed redkih svobodnih medijev, ki pa morda obstaja le še na Internetu, napisal Pismo srbskemu patriotu.
"Videl sem, da si se smejal pod brki, ko si videl, kako seje ves svet povzdignil v obrambo Srbije," piše. Toda svet ne protestira proti Natu v obrambo Srbije, temveč proti slehernemu nasilju. 'Ti misliš, da podpirajo tebe, dragi tovariš patriot, medtem ko se jim gabi tvoja nadutost, tvoj primitivizem in tvoja vulgarnost. Zahodnjakom se gabi dejstvo, da si molčal, medtem ko so tvoji sonarodnjaki bombardirali Zagreb in Zadar, uničevali Vukovar, Osijek in Vinkovce, medtem ko so sistematsko rušili Sarajevo in so s topniškim in ostrostrelskim ognjem privedli njihove prebivalce do živčnega zloma. Molčal si o Srebrenici in, ko so kolone srbskih beguncev začele prihajati iz Hrvaške, jih nisi spuščal v Beograd, da te slučajno ne bi vznemirili. Obračal si glavo, ker ti je tako bilo ukazano. Potem si beguncem dal nekaj toplih dek in jih postavil v kako luknjo, naj molčijo, čakajo in se ne vprašujejo, kaj jim je tega bilo treba in kdo jih je v vse to porinil.
Toda le spomni se, tovariš patriot, kako si se smejal srbskim intelektualcem, ki so klečali v Pionirskem parku v Beogradu in zahtevali prenehanje vojne v Bosni; kako si Žene v črnem (srbske pacifistke) zmerjal s Tudjma-novimi vlačugami in kako si se skrivaj nasmihal, medtem ko si gledal tragično maloštevilne skupine žalostnih ljudi, ki so prižigali sveče na naših trgih v spomin na številne nedolžne sarajevske žrtve. Še slučajno ti ni prišlo na pamet, da bi rekel: poslušajte, ljudje, bratje, prijatelji, Srbi, Domovina je domovina, toda zločin je zločin. Bal si se lajati na Gospodarja. Podpiral si vsak napad režima na tukajšnji neodvisni tisk in si počel stvari, ki bi se jih vsak normalen človek sramoval. In si se predstavljal za naslednika velikanov naše zgodovine, tistih, ki se sedaj o-bračajo v grobovih, ker jim je usoda podarila takšnega objestneža in strahopetca za naslednika."
To so seveda le odlomki iz daljšega pisma. Toda ko preberemo tako obsodbo nacionalistične propagande v Srbiji, ki povrh vsega prihaja še s srbske strani, se rodi novo upanje, da vendarle niso vsi trezni in odprti Srbi nekje v Avstraliji ali Južnoafriški republiki, temveč so še kar blizu in prav gotovo so tudi še v Srbiji ter bodo lahko doprinesli k obnovi in razvoju neke boljše, demokratične in človeške Srbije!
PETER SZABO
ČETRTEK 20. MA)A I 999
8
ČETRTEK 20. MAJA 1999
SKLAD MITJA CUK	PRIPRAVE	NA	OBČINSKE	VOLITVE
PRVA DVOJNA ŠTEVILKA REVIJE ŠKRAT V LETOŠNJEM LETU
Pred nekaj tedni je med bralce prišla prva dvojna (1-2) številka Škrata, glasila Sklada Mitja Čuk, v letu 1999. Škrat je ponovno izšel po daljšem premoru, razložiti vzroke za tokratno zamudo pa bi izzvenelo, piše odgovorna urednica Jelka Cvelbar v uvodnem Dvopičju, "predolgo in morda preveč samopomilovalno"; obenem zagotavlja, da se bo v tem letu zvrstilo običajnih šest dvojnih številk.
MLADI IN NOVI OBRAZI NA KANDIDATNIH LISTAH SSk
S predstavitvijo županskih kandidatov in kandidatnih list na občinskih volitvah, ki bodo 13. junija v Dolini, Zgoniku in na Repentabru, se je uradno začela volilna kampanja Slovenske skupnosti. Kandidate so predstavili na tiskovni konferenci na tržaškem sedežu SSk v ponedeljek, 17. maja.
Kakorkoli že, je Škrat ponovno med nami, in to z novimi, gladkimi platnicami, ki jih krasijo barvne fotografije, ter z nekaterimi novimi rubrikami. Sicer si na začetku, takoj po uvodniku, lahko preberemo odlomek iz knjige Renata FerrarijaMurva Fabianijevih, ki je v slovenskem prevodu Eveline Umek izšla pred kratkim pri založbi Mladika. Tema, ki ji tokratni Škrat posveča veliko pozornost, pa je problematika nasilja. Najprej naletimo na članek Jelke Cvelbar Nasilje v šoli, v katerem avtorica opisuje, kako se soočajo s tem pojavom v Nemčiji. Jelka Cvelbar se je poleg tega pogovarjala tudi z Alenko Rebula, avtorico knjige Globine, ki so nas rodile, in s Katjo Zabukovec, pobudnico Društva za nenasilno komunikacijo iz Ljubljane. Iz teh pogovorov izvemo, da je več vzrokov za porast nasilnega obnašanja, ki je značilen za današnji čas, od pomanjkljive vzgoje v družini pa do naglice, ki je značilna za današnjo družbo. Otrokom je vse dovoljeno, vsak dan pa stalno nekam hitimo, nimamo časa, da bi se umirili in da bi resnično in pazljivo prisluhnili sočloveku. Prva oblika nenasilja, pravi med drugim A-lenka Rebula, pa je poslušanje. Z uveljavljanjem kulture mirnega občevanja z drugimi je treba začeti pri sebi. To te mora pregnesti, da postane kultura miru, ki ima v Evropi globoko tradicijo, stil življenja. V pogovoru s Katjo Zabukovec pa lahko najdemo vrsto zanimivih podatkov o tem, kako deluje Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani, s katerimi osebami operira, kako je s pojavom nasilja v Sloveniji ipd. Nasilje, pravi med drugim Katja Zabukovec, ni psihični, ampak družbeni problem. Ne zapirajmo ne oči ne ust pred tem pojavom, nasprotno, o njem je treba govoriti ter pristopiti k vsakemu. O tem problemu si lahko preberemo tudi članek Valentine Destri Zgodba o
Mihcu, kjer je podano gledanje na problem nasilja skozi oči vzgojitelja, ki se s tem pojavom dnevno srečuje v učilnici.
Poleg tega tematskega sklopa v tej številki Škrata najdemo še marsikaj drugega. Tako je Jasna Merku prispevala izčrpen članek o nedavno umrlem češkem slikarju in otroškem ilustratorju Šte-panu Zavrelu, ki je, potem ko je leta 1959 zbežal iz takratne Češkoslovaške, živel v raz-i nih evropskih državah, nazadnje v Italiji. Dalje se v naslednjem članku lahko seznanimo, kaj vsega lahko naredimo z regratom. Tanja Tomažič piše o igrah in igračah iz preteklosti. Uredniki Škrata niso pozabili, da smo že krepko v pomladnem času in da se bliža poletje, zato so se odločili, da ponatisnejo članek dr. Alenke Kraigher o nevarnosti klopov, ki je izšel v revi-i ji Zdravstveno varstvo inštituta za varovanje zdravja v Ljubljani. Vera Tuta Ban je pri-j spevala Igrice za boljši jezik ; kot prispevek k jezikovni vzgoji, Ivan Peterlin pa nudi koristne napotke na področju telovadbe za otroke. Pri branju ! članka llonke Fabjan, študent-j ke turističnih ved iz Sežane, pa se lahko popeljemo v Kob-dilj, rojstno vas arhitekta Maksa Fabianija in škofa Antona Mahniča. Članek z na-\ slovom Postavljajmo trdne temelje! pa nas opozarja na neustrezen sistem javne uprave v odnosu do oseb s posebnimi potrebami, ki bi se lahko vključili v svet dela. Javna uprava bi morala k problemu oseb s posebnimi potrebami pristopiti na način, ki bi bil bolj v' skladu z dejansko življenj-; sko stvarnostjo teh oseb in njihovih družin in ne bi smele tega vprašanja le zajeti v neke številke, točno zakoličene časovne roke in podobno.  IŽ
KONCERTNI VEČEK
V DEVINU Ob praznovanjih desetletne uporabe sedeža pevskih zborov v Devinu bo v soboto, 22. maja, ob 20.30, koncertni večer. Oblikovali ga bodo: Otroški zbor Ladjica, Dekliški zbor Devin in Fantje izpod Grmade ter skupine, ki te prostore uporabljajo za vaje. S tem koncertom se začenja akcija zbiranja sredstev za prepis vknjižbe te nepremičnine na zbor Fantje izpod Grmade in likvidacijo Zadruge Grmada-De-vin, ki je bila dosedanji lastnik zgradbe.
Kot znano, bo v občini Dolina SSk nastopila v sklopu širše levosredinske koalicije Skupaj-lnsieme, ki je vodila občino v zadnjih štirih letih in ki se poteguje za ponovno izvolitev dosedanjega župana Borisa Pangerca. Kot je na tiskovni konferenci povedal pokrajinski tajnik Peter Močnik, je po mnenju stranke bilo prav, daje bila ponovno predlagana ta koalicija, ki je bila na zadnjih volitvah zmagovita. V okviru koalicije Skupaj-lnsieme pa letos nastopajo tudi Ljudska stranka in Zeleni. SSk je na listi Skupaj-lnsieme prisotna s štirimi kandidati, in sicer s sekcijskim tajnikom Sergijem Mahničem, dosedanjo svetovalko Fulvijo Premo-lin, Tomažem Petarosom in Tanjo Bait. Med programski-
V nedeljo, 16. maja, je na Tržaškem, točneje v Rojanu, gostoval Cerkveni ženski pevski zbor Andrej Vavken iz Cerkelj na Gorenjskem. Zbor je eden od treh zborov iz Cerkelj, ki nosijo ime po skladatelju Andreju Vavknu in se, poleg oblikovanja nedeljske maše, posveča tudi koncertni in tekmovalni dejavnosti. Tako je na nedavnem tekmovanju Naša pesem 1999 v Maribo-
mi točkami koalicije gre omeniti prizadevanje za odobritev zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, dalje ohranitev in razvoj dobrososedskih odnosov s pobratenimi in prijateljskimi občinami, pozornost do Odprte meje in gojenje omikanega sožitja med avtohtonim slovenskim prebivalstvom in italijanskim življem.
V občinah Zgonik in Re-pentabor pa bo stranka nastopila samostojno, s svojima županskima kandidatoma in s svojima listama. V občini Zgonik je SSk sicer predlagala oblikovanje skupne levosredinske liste, vendar so komponente dosedanje levičarske koalicije, ki upravlja občino -Močnik je tu posebej omenil stranko Levih demokratov -ta predlog zavrnile in obliko-
ru zbral 80 točk in prejel srebrno plaketo. Zbor, ki ga vodi Damijan Močnik, je v Rojan prišel na povabilo Koncertne pobude Rojan. Že v dopoldanskih urah je s svojim petjem spremljal slovensko mašo v rojanski cerkvi, ki jo je - kot vsako nedeljo - prenašal Radio Trst A. Popoldne pa je bil - vedno v rojanski cerkvi - na sporedu koncert nabožnih ' pesmi slovenskih in tujih av-
vale kandidatno listo, ki je baje razširjena tudi na Italijansko ljudsko stranko. Županski kandidat SSk v tej občini je Jožko Gruden, na listi slovenske stranke pa je, je dejal Močnik, veliko mladih kandidatov, pa tudi podjetnikov, ki delujejo na teritoriju občine. Ostali kandidati SŠk za zgo-niški občinski svet so Giovan-ni Kocman, Andrea Milič, Mario Milič, Vittoria Radetič por. Rebula, Albino Rupel, Kristina Škerlj, Slavko Škerlj, Zdravko Skupek, Danilo Stocca, Cvetka Šabec por. Briščak,_Dimitri Žbogar in Barbara Živec. Med programskimi smernicami velja omeniti zlasti zahtevo, da Kras za-ščitjo v vseh njegovih značilnostih, nosilci zaščite pa bi morali biti Kraševci. SŠk se
torjev iz različnih obdobij. Pred začetkom koncerta je nastopajoče in ostale prisotne v imenu prirediteljev pozdravila Valentina Bembi. Skladbe koncertnega sporeda so bile tudi izbrane tako, da so predstavljale prikaz celotnega cerkvenega leta. Tako smo slišali najprej štiri skladbe iz adventnega, božičnega, postnega in velikonočnega časa: ljudsko v priredbi Janeza
zavzema za spodbujanje in podpiranje tradicionalnih gospodarskih dejavnosti; dalje bo treba izpopolniti cestno o-mrežje, urediti kanalizacijo itd., dogovor med občino in podjetjem Acegas S.p.A. pa mora spoštovati avtonomijo občine. Okrepiti je treba tudi avtobusne povezave z bližnjimi kraji in ponovno preveriti primernost sedanje ureditve urnikov in prog. Za okrepitev sožitja med slovenskim in italijanskim prebivalstvom občine pa si bo občinska uprava morala prizadevati za uvedbo vsaj fakultativnega pouka slovenščine v šolah z italijanskim učnim jezikom.
Tudi v občini Repentabor bo SSk nastopila samostojno. Županski kandidat je Andrej Škabar, tudi na repentabrski listi pa je več mladih in novih kandidatov. Vsekakor, je dejal Močnik, se bo treba v tej občini spopasti s številnimi vprašanji: od tovornega postajališča na mejnem prehodu Fernetiči pa do kraškega parka, vprašanja srenjskih in jusar-skih pravic, spodbujanja kmetijskih dejavnosti, problematike ostarelih, mladih in družin, prevozov itd. Poleg Andreja Škabarja so kandidati na listi SSk za občino Repentabor naslednji: Maurizio Ivo Čok, Boris Guštin, Loredana Guštin, Nadja Maganja, Lo-renzo Milič, Danilo Pahor, Štefan Pahor, Marco Pisani, Andrea Purič, Vilma Purič por. Berdon, Martina Škabar in Igor Rožac.
Vsekakor SSk upa, kot je na ponedeljkovi tiskovni konferenci dejal Močnik, da ne bo prišlo do volilne neudeležbe in da bodo občani razumeli, da pri teh volitvah gre za izvolitev njihovih neposrednih upraviteljev.
Močnika Vso zemljo tema krije, Dalmatinovo v priredbi Janeza Močnika Stara božična pejsen, Emila Anjouja Crux ave benedicta in Leopolda Cveka Pojmo skupaj aleluja. Sledili sta jim dve skladbi, ki ju je uglasbil dirigent Damijan Močnik, in sicer Acclamatio in Prošnja, nato pa smo slišali pesmi O kam, Gospod\r\ Gospod, usmili se Emila Adamiča, Slavo Maksa Strmčnika in Večerno molitev Jurija Dalmatina v priredbi Janeza Močnika. Z zadnjimi štirimi skladbami pa je zbor počastil Mater Božjo, saj smo v mesecu, ki je Njej posvečen. Tako so cerkeljske pevke zapele Ave Regina caelorum Guillaumeja Dufaya, Ave Mario Stanka Premrla, Sto tisoč pozdravov Brede Šček in Pojte zvonovi Franceta Kimovca.
Nastop Cerkvenega ženskega pevskega zbora Andrej Vavken je navdušil sicer maloštevilno občinstvo, ki se je zbralo na koncertu v rojanski cerkvi. Pevke so prikazale dobro pripravljenost in veliko glasovno potenco, ki je prišla še bolj do izraza, če pomislimo, da je zbor štel le dvanajst pevk.
ROJAN / KONCERT ZBORA ANDREJ VAVKEN
DOŽIVET GLASBENI POPOLDAN
TRŽAŠKA KNJIGARNA / POZDRAV
RAZSTAVA, KI PRIČUJE O VEČJEZIČNOSTI TRSTA
TRŽAŠKA KRONIKA
TRSTA"
IVAN ŽERJAL
Inž. Petra Merkuja našim bralcem verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Letos smo namreč v Novem glasu v nadaljevanjih objavili dva njegova daljša prispevka o sudetskih Nemcih in o češ-ko-nemških odnosih (o tem je februarja letos predaval tudi v Društvu slovenskih izobražencev in na tržaški univerzi). Sicer je inž. Peter Merku, brat jezikoslovca in glasbenika prof. Pavleta Merkuja, tržaški slovenski rojak, ki živi v Erlangnu v Nemčiji. Kljub oddaljenosti pa je ohranil živo vez s Trstom in slovensko stvarnostjo, sicer pa se prizadeto zanima za položaj narodnih manjšin, zlasti kar se tiče Lužiš kih Srbov, o katerih je npr. pred časom pisal v reviji Mladika.
Tokrat je inž. Merku pripravil nadvse zanimivo razstavo fotografij in razglednic o Trstu iz obdobja 1900-1918, se pravi iz zadnjih let avstro-ogrske vladavine v naših krajih. Kot je na odprtju razstave, kije bilo v sredo, 12. maja, spregovoril zgodovinar prof. Jože Pirjevec, prikazuje razstava bogato stvarnost nekda-njega Trsta, ki je bil trojezično mesto (razglednice in ostalo gradivo je namreč v treh jezikih - italijanščini, slovenščini in nemščini), stvarnost, ki pa je bila po 1.1918 prepovedana in se sedaj skuša obuditi.
Razstava je razdeljena na tri dele. Prvi del obsega fotografije iz obdobja prve svetov-
V galeriji Tržaške knjigarne v Trstu je te dni na ogled razstava z naslovom Pozdrav iz Trsta - Saluti da Trieste - Gruli aus Triest 1900-1918. Gre za razstavo razglednic, dopisov in dokumentov o tržaški preteklosti iz zbirke inž. Petra Merkuja, ki so jo priredili Tržaška knjigarna, Zveza slovenskih kulturnih društev in Krožek za kulturno udejstvovanje Trst (KRUT).
ško razglednico. Po daljšem iskanju jo je našel, in sicer v Pragi, takrat pa se je že navdušil za to zbiranje, tako da je zbral okol i 2.500 stari h raz-glednic iz obdobja prve svetovne vojne. Velikokrat, je še dejal, je zanimiv pisani tekst, večina razglednic pa je pisana v kakem od slovanskih jezikov. Svoje gradivo bo inž.
\
ne vojne, ki prikazujejo Trst in ostale naše kraje v vojnem obdobju (kot npr. obisk av-stro-ogrskegacesarja Karla I. na Opčinah, ruševine Svete gore, devinskega gradu in drugih krajev, ki so se znašli na področju avstrijsko-ita-lijanske frontne črte idr.). Drugi del obsega nekaj slik, dopisov in drugih pisanih dokumentov iz družinskega arhiva inž. Merkuja, v tretjem delu pa si lahko ogledamo vrsto razglednic iz Trsta v italijanščini, slovenščini in nemščini iz obdobja pred prvo
svetovno vojno; te pričajo o večjezičnem, večkulturnem in kozmopolitskem značaju tržaškega mesta v tistem času. Med razglednicami je še posebej zanimiva fotografija z dne odprtja tržaškega Narodnega doma.
Inž. Merku je razglednice začel zbirati v začetku 70. let. Kot je na odprtju sam povedal, mu je takrat njegov oče, Josip Merku, ki je začel objavljati v tržaški reviji Zaliv zgodovino ukinitve tržaškega O-količanskega bataljona, naročil, naj najde neko staro trža-
Merku podaril Kobariškemu muzeju.
Na koncu je treba omeniti, da se je odprtja razstave udeležilo lepo število ljudi, med katerimi pa je bilo tudi nekaj uglednih gostov: med temi gre omeniti predstavnika izvršnega tajništva Srednjeevropske pobude v Trstu Antona Rupnika in konzula republike Avstrije v Trstu Arthurja Schuschnigga, poleg le-teh pa še predsednikaZSKD Aceta Mermoljo in Slovenske prosvete Marija Maverja.
DOŽIVETO PRVO SVETO OBHAJILO
ČUDOVIT PRAZNIK V BARKOVLJAH
NADA MARTELANC
Tri je lepo število. Kaj zato, če je majhno! Pravljično je, imenitno, sveto.
V Barkovljah smo imeli prvo sv. obhajilo 16. maja in prvoobhajančkov je bilo ravno pravljično število: tri. Dva dečka in deklica.
Ko je ob 11. uri zazvonil zvonček pred zakristijo, je od glavnih vrat prišla skozi cerkev kratka, a lepa procesija: belo-rdeče oblečeni minis-trantje s križem na čelu, duhovnika v belo-zlatih oblačilih, prvoobhajanci v belo-sinjih narodnih nošah, njiho-starši in sorodniki. Ostali smo jim stali ob strani kar v klopeh; mnogi tudi izven klo-pi, kajti kljub majhnemu številu prvoobhajancev je bilo v cerkvi veliko ljudi. Morda tudi zato, ker je bil med nami misijonar.
Med obredom je bil pogled Proti oltarju praznično lep, svetal, rekla bi skoraj žareč. Skozi okna je bila sončna svetloba. Bog nam je naklonil sončno nedeljsko dopoldne sredi letošnjih pogosto sivih
majskih dni. Prezbiterij je blestel v belih, v davnini umetniško vezenih oltarnih prtih, v belo-zlatih mašnih oblekah, v belem in nežno oranžnem cvetju, v plamenečih svečah. Ta dan je blestela tudi osrednja cerkvena ladja, od oltarja skoraj do sredine cerkve. Nekaj klopi je bilo diagonalno nameščenih v nekak velik V brez konice z razširjenim delom pred prezbiterijem. Te klopi so bile pregrnjene z rdečimi pregrinjali in belimi prti. Tam so pri prejšnji maši sedeli italijanski prvoobhajanci. Zdaj so jih zasedli najožji sorodniki naših treh prvoobhajančkov. Tem pa je bilo namenjeno častno osrednje mesto pred oltarjem: belo pogrnjena klop in trije zelo imenitni stoli. Lepo je bilo videti na vsaki strani po enega dečka v sinji "partnerski" oblekci z belo srajčko in belimi dokolenkami; s pisanim cvetjem okrašena sla-mnička sta položila na klop predse. Na sredi pa je kakor razkošno razcvetena bela cvetka sedela deklica v bogato vezeni beli barkovljanski narodni noši; okrog pasu in od pa-
su skoraj do roba dolgega belega krila se ji je vil sinji trak; glavo ji je pokrivala umetelno zavezana vezena in z visokimi čipkami obrobljena bela ruta. Bila je resnično lepa.
Vesel in veder je bil pogled na vso to praznično lepoto. Dokler se ni vzbudila otožna misel: med sorodniki manjka Elvi Miklavec Slokar, ki se je tako zelo veselila vnučkovega prvega obhajila, pa ga ni dočakala. Ali pa bi morda stala na koru med pevci? Manjkala je tudi Liana Martelanc Kri-ščak, ki je dolga leta in tudi še lani vezala rute pn/oobha-jankam v narodnih nošah. Prav gotovo sta na onem svetu priporočali Bogu malčke pred oltarjem.
Molitve, ki jih je bral in pel g. Jože Špeh, so ta dan zvenele še posebno slovesno. Besede misijonarja p. Mirka so bile lepe in vzpodbudne. Namenjene so bile predvsem družinam prvoobhajancev, a so veljale tudi za vse nas. Kajti vsi naj bi bili v oporo otrokom na nadaljnji poti k izpolnjevanju božje volje. Vmes pa petje. Ubrano, globoko obču-
teno petje zbora pod vodstvom Ladija Vodopivca. Slovesno in ganljivo, tako da nam je segalo v dno srca in nam dvigalo duha k Bogu.
Zraven pa še "cukrček": s kora je dvakrat zadonel čudoviti glas operne pevke Nore Jankovič, Barkovljanke, ki pa preživlja večji del časa po svetu v opernih hišah. Zapela je Handlov Largo; tega sta z mamo Vlasto sami prevedli v slovenščino. Drugi solospev se je izlil v Gounodovo Ave Mario - to v latinščini.
Letošnja slovesnost ob prvem sv. obhajilu je bila resnično čudovito lepa za oko in uho. Upamo, da je bila bogata tudi za duše, kar je njen glavni namen.
S tem pa ni bilo praznovanja konec. V župnijski dvorani je čakala prvoobhajance, njih sorodnike in znance in oba duhovnika pogrnjena in bogato obložena miza. Najbolj ganljiv trenutek pa je bil tu takrat, ko so se, nerodno, a prisrčno, prvoobhajanci z lepim šopkom zahvalili Veri Pertot Poljšak, ki jih je požrtvovalno in potrpežljivo pripravljala na ta tako veliki in važni dan v njihovem življenju.
OBVESTILA
ŠE NAPREJ poteka pobuda slovenskih duhovnikov za pomoč kosovskim beguncem.
V ta namen je bila pri Zadružni kraški banki odprta posebna hranilna knjiži-ca, kjer zbiramo prispevke za begunce. Številka hranil-ne knjižice je: D/R n. 76-610. Kdor želi, lahko svoj prispevek odda tudi v vseh podružnicah Zadružne kra-ške banke. Obrnete se lahko tudi na vaše duhovnike. Za dodatne informacije se lahko obrnete na dekana openske dekanije Zvoneta Štrub-Ija (tel. 040-211276).
REDNI OBČNI zbor Slovenskega dobrodelnega društva bo v petek, 21. maja, ob 18. uri na sedežu društva v ul. Mazzini 46,1. nadstropje.
DIJAKI IN profesorji klasične vzporednice liceja F. Prešeren vabijo na Zgodovinsko razstavo ob 50-letnici slovenske klasične gimnazije v Trstu. Otvoritev bo v soboto, 22. maja 1999, ob 11. uri. Razstava bo odprta do 5. junija. Ogled bo možen vsak dan, od
10.30 do 12.30, v torek in petek tudi od 17.30 do 19.30.
SLOVENSKO STALNO gledališče. Arthur Miller, Vsi moji sinovi. Režija Zvone Šedlbauer.
V nedeljo, 23. maja, ob 20. uri v Prosvetnem domu na Opčinah. Izkupiček predstave namenjen mednarodni organizaciji Rdečega križa za žrtve vojne na Balkanu.
DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev in Mladika vabita v ponedeljek, 24. maja, na predstavitev knjige Draga Štoke Po prehojeni poti. Knjigo bo predstavil Saša Martelanc. Srečanje bo v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva 3, s pričetkom ob 20.30.
V SREDO, 26. maja, bo ob
20.30 v župnijski dvorani v Nabrežini mesečna konferenca. Prof. Mirjam Bratina-Pa-hor bo predavala na temo: Verski problemi v družini danes. Sledita razgovor z diapozitivi in družabnost.
SINDIKAT SLOVENSKE šole obvešča, daje Deželni šolski urad dne 28. aprila 1999 objavil razpis rednega natečaja, po naslovih in izpitih, za stolice in dosego habilitacije za poučevanje na slovenskih nižjih in višjih srednjih šolah. Prošnje sprejema Deželni šolski urad, trg Sv. Antona, 6, do petka, 28. maja 1999. Informacije nudimo v uradu SSŠ, ul. Carducci 8, ob torkih in četrtkih, od 16. ure do 17.30 (tel./ fax 040 370301).
TAJNIŠTVO SLNDIKUA slovenske šole obvešča učno osebje, da je Ministrstvo za šolstvo in šport republike Slovenije razpisalo za a.l. 1999/2000 na podlagi 8. člena Osimske pogodbe in Zapisnika za področje izobraževanja za manjšine osem štipendij za izpopolnjevanje v slovenskem jeziku in stroki na univerzi v Ljubljani. Prošnje z razčlenjenim programom dela sprejema Deželni šolski urad, trg Sv. Antona 6, do vključno 25. maja 1999.
KLUB PRIJATELJSTVA prireja v soboto, 29. maja, izlet v Sečovlje na ogled solin in muzeja solin ter v Portorož in Piran. Vpisovanje do 20. maja v trgovini Fortunato, na novem naslovu v ul. Valdirivo 23/C v Trstu. Zvečer tudi po telefonu na številki 040 43194 ali 040 639949.
KONCERTNA POBUDA Rojan vabi na koncert v nedeljo, 30. maja, ob 17. uri v župnijski cerkvi v Rojanu. Nastopajo: zamejska organista Andrej Pegan in Stefano Bembi, Primož Malavašič, organist diplomant Akademije za glasbo v Ljubljani ter sopranistki Tamara Stanese in Nataša Gregori in bariton Giuliano Pelicon.
DAROVI
V SPOMLN na Valerijo Bu-zečan-Hrvatin daruje Lida Turk 50.000 lir za slovensko Karitas.
ZAKARTLAS v Ajdovščini: V.S.
50.000	lir; M.G. 30.000 lir; N.N. 50.000 lir.
V OKVIRU POBUDE ODPRTA MEJA
POHOD PRIJATELJSTVA MAVHINJE-GORJANSKO
V nedeljo, 16. maja, se je veliko ljudi udeležilo šestega t.i. Pohoda prijateljstva od Mavhinj do Gorjanskega, ki sta ga organizirala Športno-kulturno društvo Cerovlje-Mavhinje in Vaška skupnost Gorjansko in ki se je vključeval v pobudo Odprte meje. Množica udeležencev (med njimi je bilo tudi več uglednih
gostov) se je zbrala v Mavhi-njah, od koder je krenila do Gorjanskega; tam je stekel družabni in kulturni spored s pozdravom županov občine Komen Uroša Slamiča in Devin-Nabrežina Marina Voccija, prisotne je nagovorila tudi državna sekretarka za Slovence po svetu Mihaela Logar (na sliki).
9
ČETRTEK 20. MAJA 1999
PRIPRAVE NA 13. JUNIJ
ŠT MAVE R OB PETJU IN GLASBI
10
• ••••••
ČETRTEK 20. MAJA 1 999
PRED OBČINSKIMI VOLITVAMI NA GORIŠKEM
BOGATI SADOVI TIHEGA DELA
Bližajo se občinske volitve, ki bodo v naših krajih zadevale pobliže tudi slovenske volivce, saj bodo volitve, ki bodo potekale 13. junija letos, tudi v Doberdobu, Sovodnjah in Števerjanu. Te občine so pretežno slovenske in je zato dobro, če vidimo, kakšne liste se bodo predstavile volivcem.
V doberdobskem volilnem okrožju se bosta pomerili dve listi, in sicer Lista Občinska enotnost, ki kandidira za župana dosedanjega župana Maria Lavrenčiča, medtem ko Slovenska skupnost kandidira za župansko mesto Martino Pahor Abrami.
V Števerjanu bodo tri liste, saj je poleg liste Slovenske skupnosti, ki kandidira dosedanjega župana Adriana Cor-sija, in liste Občinska enot-
nost, ki kandidira za župana j Giovannija Humarja, tu še li-i sta Nacionalnega zavezništva. Naj povemo, da so se na zadnjih občinskih volitvah desničarji tudi poskušali vriniti v občinski svet, a niso izvolili nikogar. Upajmo, da bo tako v Števerjanu tudi letos.
V Sovodnjah bodo na volitvah za občinskega prvega moža in za občinski svet volivci morali izbirati med listo Slovenske skupnosti, ki predlaga za prvega moža Giulia Ozbota, medtem ko Občin-| ska enotnost ponovno kandidira Marca Petejana; tu pa je j še tretja lista, ki nosi ime Skupaj za Sovodnje in na kateri je kandidat za prvega občinskega moža časnikar Vlado Klemše.
GOSTOVANJE ZBORA IZ PODGORE
SLOVENSKA CERKVENA GLASBA V VIDMU
Na drugo majniško nedeljo je MePZ Podgora gostoval v cerkvi Renati v Vidmu na povabilo tamkajšnjega združenja Una voce. Slednje prireja vsak drugi teden v cerkvi nekdanjega zavoda Renati v ulici Tomadini v Vidmu latinsko mašo po predkoncilskem obredu in tedaj povabi razne zbore, da sveto daritev popestrijo s petimi mašami, seveda v latinskem jeziku.
Pri cerkvenem bogoslužju v Podgori že od nekdaj gojijo latinsko petje, saj je slovenski cerkveni zbor moral vedno ustreči tudi zahtevam italijanskega življa v vasi ob velikih praznovanjih, tako da jev program vključeval tudi latinsko
petje. Tako so v nedeljo, 9. maja, v Vidmu izvajali mašo Missa Sandi Rosarii Ignacija Hladnika, vključno s Credom (Vero), na katerega so v zadnjih letih kar pozabili. V program so vključili tudi lepe slovenske Marijine pesmi (V. Vodopivec - Marija majnik gre čez trate in Tisoč slavospevov krasnih, I. Hladnik - Je mrak končan in A. Hribar - Večerni ave), ki so bile prisotnim zelo všeč. Med udeleženci so bili nekdanji minister Santuz in sodnik Giavedoni ter univerzitetni profesor Castellano.
Res lepa priložnost za predstavitev slovenske pesmi v glavnem mestu Furlanije.
OBČNI ZBOR GORIŠKE MOHORJEVE
V Gorici obstaja, kot znano, poleg Goriške Mohorjeve družbe - GMD tudi Zadruga Goriška Mohorjeva, ki je tudi naša izdajateljska hiša. Ta je imela nedavno svoj letni občni zbor, na katerem je tudi obnovi la svoje vodstvene organe. Najprej je izvolila sedemčlanski upravni odbor. Ta se je kmalu potem sestal na svoji prvi seji, kjer so porazdelili posamezne funkcije. Za predsednika je bil potrjen dr. Damjan Paulin. Podpredsednik je prof. Marija Češčut, tajnik časnikar Marko Tavčar, blagajnik pa prof. Franka Žgavec. Ostali odborniki so prof. Andrej Bratuž, župnik Marjan Markežič in prof. Karlo Mučič.
Odbor goriške zadruge je o statutu zadolžen za upravno vodenje te pomembne ustanove, ki poleg našega tednika izdaja tudi revijo Pastirček. Posebno skrb pa posveča predlogom za nove knjižne izdaje in publikacije.
PODPREDSEDNIK EVROPSKEGA PARLAMENTA V GORICI
Prejšnjo soboto se je na va-bilo goriške pokrajinske uprave mudil v Gorici podpredsednik evropskega parlamenta Renzo Imbeni. Na sedežu pokrajine seje srečal s predsednikom Giorgiom Brando-linom in pokrajinskim odborom. Na dnevnem redu so bili predvsem glavni problemi
goriške pokrajine. Še posebno pa je tekla beseda o odnosih in sodelovanju z republiko Slovenijo, ki je pred dokon-
čnim vstopom v Evropsko u-nijo. Razgovori visokega predstavnika iz Strasbourga na sedežu pokrajinske uprave
v Gorici so bili nedvomno pomembni in plodni.
Zaradi preobilice prispevkov bomo nekatere članke objavili prihodnjič. Bralce in sodelavce prosimo za razumevanje. / URED.
Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici je bila v soboto, 15. maja, pretesna, da bi zadržala veselje množice navdušencev, ki so želeli prisostvovati večeru, posvečenemu štmavrskemu glasbenemu ljubiteljstvu. Ob desetletnici Kulturnega društva Sabotin, 40-letnici moškega pevskega zbora Štmaver in 10-letnici otroškega pevskega zbora Štmaver je namreč omenjeno društvo priredilo prisrčno in res praznično prireditev z naslovom Štmaver ob petju in glasbi.
Na oder, ki mu je vlila dušo živobarvna scenografija mladega Adriana Ferija, je najprej stopil otroški zbor Štmaver pod vodstvom Nadje Kovic. Nad trideset radoživih glasov je zapelo tri poskočne pesmice. Nato se je pred občinstvom prikazal temelj kulturnega in narodnega delovanja na štmavrskih gričih - moški zbor Štmaver, ki gaje ustanovil dolgoletni pevovodja prof. Gabrijel Devetak, v zadnjih letih pa njegove štmavrske "fante" hvalevredno upravlja Nadja Kovic. Po prvi pesmi je stopil na oder štmavrski župnik Vojko Makuc. 'Vesel sem, da župnikujem v teh vaseh. Od ljudi, ki garajo in ne iščejo pohvale, sem se naučil poniž-
nosti, skromnosti, požrtvovalnosti za človeka in za narod." Te njegove besede so bile Štmavrcem v veliko priznanje in pravzaprav najgloblja resnica o njih, saj jih pri vnetem prosvetnem delu žene le goreča želja po povezovanju domače skupnosti in po ohranjanju življenjskega utripa slovenskosti. Po še nekaj pesmih iz matične in zamejske zborovske zakladnice sta dr. Damjan Paulin in Anka Černič v imenu Zveze slovenske katoliške prosvete nagradila zaslužne pevce z Gallusovimi odlikovanji, ki jih podeljuje Sklad republike Šlovenije za ljubiteljsko dejavnost. Pevci moškega zbora so tako, gle-
de na število let delovanja v zboru, prejeli bronaste, srebrne in zlate Gallusove značke. Na koncu pa je za svoje dolgo in plodno umetniško delo prejel spominsko plaketo še zborovodja prof. Gabrijel Devetak; mlade je pozval, naj gredo kar tako naprej, naj pa ne pozabijo na starejše. To je druga temeljna skrivnost uspešnosti kulturnega delovanja v Štmavru: pri društvu sodelujeta, vsak s svojimi nagnjenji in darovi, starejši in mlajši rod. In večer v Kulturnem centru, ki sta ga povezovala Irena Ferlat in Matjaž Pintar, je bil zvesta slika te žive stvarnosti. Vse to so poudarili tudi nekateri predstav-
niki zlasti prosvetnih društev in zborov, ki so se želeli pokloniti jubileju Štmavrcev. Naj še omenimo, daje ob jubileju izšla s podporo ZSKP brošura, ki jo je skrbno oblikovala prof. Lučana Budal, fotografsko gradivo pa so izdajatelji našli v arhivu društva Sabotin in v dragocenih posnetkih Silvana Bevčarja.
Še en utrinek prisrčne vaške domačnosti sta na odru pričarala brata Franc in Tonče Figelj, člana Veselih bratcev, z venčkom narodnih pesmi na orglice. Ljubitelji modernih zvokov pa so kar "ponoreli", ko je na oder stopil ansambel Shudders, ki je prav dostojno izvedel nekaj rock-uspešnic v veliko veselje številnih mladih, ki kar niso mogli ostati priklenjeni na sedeže. Sobotni večer je kronala pesem Siva pot, ki so jo skupno zapeli moški zbor, otroški zbor, ansambel Shudders, pa tudi vesela bratca na orglice. Še enkrat so vsi skupaj dokazali, da so velika in vedra družina in daje res, kar je ob koncu rekel predsednik društva Jordan Figheli: "Samo sto nas še živi. A s trudom in veseljem se veliko naredi." Vse to je danes Štmaver ob petju in glasbi.
----------DD
GOSTOVANJE NA CERKVENI PRAZNI GOSPODOVEGA VNEBOHODA
MEŠANI ZBOR SEDEJ GOST V KOJSKEM
MARJAN DRUFOVKA
	
	
	- v
	
	1
	lf*d
	F v;
Ir	1
Konec prejšnjega tedna, od 14. do 16. maja, je potekal v Kojskem v Brdih vaški praznik sv. Križa. Poudarek in višek praznovanja sta bila v nedeljo, 16. maja, ko je bil zjutraj na trgu, pred veliko vaško cerkvijo, sejem domače obrti, popoldne pa procesija od farne cerkve do na griču stoječe cerkvice sv. Križa (na sliki), ki je ključ cerkvenega praznika Gospodovega vnebohoda. V sami cerkvici sv. Križa smo si lahko ogledali najkvalitetneje ohranjeni poznogotski krilni oltar iz 16. stol. na Slovenskem, ki je kot tak neprecenljive kulturne in u-metniške vrednosti. Le-ta je bil tudi razstavljen v Parizu in drugih znanih mestih.
Pod Avstrijo in Italijo je bil ta cerkveni praznik največji v vasi, bil je romarski dan. V
Kojsko so hodili ljudje iz vseh koncev in krajev. Zaradi masivnega pristopa in zanimanja ljudi so se sejmarji, vaški obrtniki organizirali; opremili so si stojnice in prodajali pristno briško obrt. Ta praznik se je spet prebudil in zaživel pred štirimi leti pod okriljem vaške skupnosti Kojsko in Hum. Prvotno cerkveno praznovanje so razširili in obogatili še z dvema kulturnima večeroma, ki sta namenjena nastopu kulturne skupine in likovni razstavi.
V petek, 14. maja, je v farni cerkvi potekal slavnostni celovečerni koncert mešanega pevskega zbora F.B. Sedej iz Steverjana, ki je izraz istoimenskega katoliškega prosvetnega društva in kot tak združuje glasove društvenih članov in vseh, ki jim petje kaj
pomeni; zbor kaže na njihovo ljubezen prav do slovenske pesmi, ki jo pevci trdno čutijo v sebi. Števerjanski glasovi niso morda v celoti tehnično zaoblikovani, a pojejo z občutkom in postopno dokazujejo, da pripelje tudi prijateljsko, sproščeno, a disciplinirano petje do uspeha in priznanja. Sama napovedovalka večera je obudila v poslušalcih v nabito polni cerkvi spomin na 16. tekmovanje slovenskih pevskih zborov Naša pesem 1999 v Mariboru, kjer je ta zbor prejel bronasto plaketo.
Nad Kojskim se na lepo obraslem in priložnostno razsvetljenim griču ponaša Sv. Križ, imenovan tudi Sv. Križ na Jezeru, saj je okrog njega več studencev. Odtod, z viška navzdol, mogočno gleda srednjeveška gotska cerkvica s samo še enim ohranjenim trdnjavskim stolpom; nekdaj je bil Tabor s petimi obrambnimi stolpi - trdnjavica proti Turkom in Benečanom. Iz razvalin so v cerkvici pozidali sedanji stolp s cinami. In prav v ohranjenem obrambnem stolpu Turnu smo si lahko ogledali v soboto, 15. maja, slikarsko razstavo po rodu domačinke Vuke Kumar Hiti, živeče v Kopru.
Večina Slovencev žal pozna Brda le bežno, samo po briških vinih ter sadju. Zato ostajajo marsikateremu obiskovalcu skriti drobni zakladi, vredni ogleda, razmetani po številnih večjih in manjših cerkvah. Škoda, velika škoda, ker živimo v prelepem in bogatem okolju.
KOBALOVA
USPEŠNICA
NAVDUŠILA
KRMINSKE
GLEDALCE
V jeseni se je v prenovljenem občinskem gledališču v Krminu prvič po dolgih letih spet oglasila slovenska beseda. Takrat so v goste prišli igralci Primorskega dramskega gledališča z igro Roberta M. CossaNona, v sredo, 12. t. m., pa je na povabilo Slovenskega kulturnega krožka briške mladine, ki se s svojim delovanjem trudi, da bi tudi tu spet plodno zaživela slovenska kulturna dejavnost, in pod pokroviteljstvom občinske uprave gostovalo v isti dvorani Slovensko stalno gledališče s svojo že "zgodovinsko" uspešnico Afrika ali na svoji zemlji avtorja in režiserja Borisa Kobala. Tako je tudi na obširnem krminskem odru zavel duh črne Afrike in se seveda razgalila majhna zamejska stvarnost z vsemi svojimi zavoženimi podvigi in nostalgičnimi spomini na preteklost, ki se tako otožno zrcalijo v razmišljanjih najstarejšega člana nastopajoče zamejske družine v tenkočutni igri Adrijana Rustje. Ob duhovitih, včasih pikrih bodicah in ob tekoči, po 118 ponovitvah, popolnoma domači igri naših odrskih umetnikov se je zabavalo številno občinstvo s Krminskega in z onstran meje pa tudi marsikateri gledalec z Goriškega, ki je že večkrat užival ob predstavi.
-----IK
TEČAJ SLOVENSKEGA JEZIKA IN KULTURE NA OSNOVNI ŠOLI OTON ŽUPANČIČ V GORICI
TEČAJNIKI PRIDNO SKLANJAJO, SPREGAJO...
IVA KORSIC
Pomladne opojne vonjave že nazadržno kličejo šolarje iz tesnih šolskih klopi na prosto, v naravo, kjer se oko ne more nagledati vseh prelesti, ki nam jih tako darežljivo ponuja pisana vigred.
Ta klic izvablja iz šolskih u-čilnic tudi obiskovalce tečaja slovenskega jezika in kulture, namenjenega staršem otrok, ki obiskujejo slovensko šolo, a izhajajo iz mešanih ali pa popolnoma italijanskih družin. Tečaj si je ob podpori go-riškega ravnateljstva osnovnih šol omislil Odbor staršev, ki uresničuje razne pobude v omenjenem ravnateljstvu. Začel seje v februarju - poteka vsako sredo od 18. do 19.30 v šoli O. Župančič v Gorici - i n se bo predvidoma končal v začetku junija. Takrat si bodo morda tečajniki voščili vesele počitnice na "poslovilni" večerji. Hvalevredna zamisel Odbora staršev je naletela na nepričakovan odziv: natečaj se je prijavilo okoli trideset mamic in očkov. Ko so se tečajniki začeli resno "spopadati s slovenskim jezikom, ki ni ravno med najlažjimi, so se nekateri nekoliko zbali slovničnih zagonetk in tako seje prvotno število odraslih obiskovalcev šolskih klopi zmanjšalo, a tisti, ki še zmeraj z vnemo in vztrajnostjo vsako sredo eno uro in pol premlevajo slovnična pravila s praktičnimi vajami, so trdno prepričani, da se bodo prihodnje leto spet udeležili tečaja s še večjo zagrizenostjo.
PREJELI SMO
SPOŠT. UREDNIŠTVO!
Glede na trditve, objavljene kot odprto pismo 5. maja v Primorskem dnevniku in 6. maja v Novem glasu, ki sta ga podpisala upravni odbor in profesorski zborSCCVE. Komel in v katerem se Glasbeni matici o-čita nekorektnost, smatram za potrebno, da zelo shematično obnovim z dokumentiranimi podatki ustanovitev in razvoj Glasbene matice na Goriškem.
Leta 7 900 je bilo ustanovljeno Pevsko in glasbeno društvo v Gorici, ki je imelo svoje prostore na Kornu št. 3 (nasproti palače Attems); I. 7 907 je društvo pristopilo kot prva podružnica izven Ljubljane k tamkajšnji Glasbeni matici; 7.3.1946 je bilo obnovljeno delovanje društva na ul. Croce. Ravnatelj glasbene šole je bil Srečko Kumar, podravna-telj pa Emil Komel. Slednji je decembra '47postal ravnatelj in to svojo funkcijo opravljal do š.l. 52/53; leta L 954je prenehalo delovanje društva; leta 1962 je bila na pobudo Slovenske prosvetne zveze ponovno odprta glasbena šola v ul. Ascoli 7; organizacijsko skrb zanjo je prevzela Glasbena matica iz Trsta. Leta 7 963 sta bili odprti podružnici v Sovo-
Tečaja sta pravzaprav dva: prvega obiskujejo začetniki -tisti, ki pač niso imeli nikakršnega znanja slovenščine -drugega pa tisti, ki imajo že nekaj podlage, ase včasih sramujejo govoriti slovensko, ker se zavedajo svojih vrzeli. Začetnike z jasno strokovnostjo vodi po zapletenih jezikovnih poteh izkušeni profesor Marjan Vončina, ki je marsikatero nedeljo posvetil sestavljanju brošur s pravili in z vajami, ki jih sedaj poleg učbenika Dober dan slovenščina Vladimira Donaja marljivo uporabljajo njegovi "učenci". Pri lekcijah marsikdaj privre na dan njegovo klasično znanje, ki tečajnikom mimogrede razkrije kakšno glotološko skrivnost. Sicer so podrobno obdelali že vljudnostne pozdrave, izraze, ženske in moške samostalnike s sklanjatvami, osebne zaimke, rabo nikalnice, nekatere glagole, dvojino; ubadali so se celo z dovršnostjo in nedovršnostjo glagola, ki sta zares trd oreh že za slovensko dobro govoreče osebe. Kar obdelajo v učilnici, vestno utrjujejo doma s primernimi vajami.
Nadaljevalni ali tečaj druge stopnje poteka pod vodstvom prijazne in zgovorne Tjaše Hoban, ki ima precej tovrstnih izkušenj; že večkrat je poučevala npr. na podobnih tečajih pri Združenju trgovcev v Gorici. Povedala nam je, da tudi "njenih" tečajnikov je bilo v začetku nekaj več, sedaj, ko se trudnost že nekoliko oglaša, jih redno obiskuje lekcije kakih sedemnajst ali o-
dnjah in Štandrežu; leta 7 965 podružnici še c Doberdobu in Števerjanu; leta 1974 je Glasbena matica iz Gorice uvedla abonmajsko sezono v sodelovanju s Slovensko prosvetno zvezo in z Zvezo slovenske katoliške prosvete; leta 7 980 se je Glasbena matica preselila v ul. Croce, kjer ima svoj sedež še danes; leta 1995 je CM odprla podružnico v Dijaškem domu v Gorici ter tečaj glasbene vzgoje v Romjanu; I. 1999 deluje Glasbena matica v Gorici ter na podružnicah v Doberdobu, Sovodnjah in Štandrežu (ni več podružnice v Ste-verjanu ne v Dijaškem domu).
je v vsem tem kaj nekorektnega ? Mogoče že sam obstoj šole CM? Na drugi strani pa je SCCVE. Komel prav v zadnjih letih odprl podružnice v Rupi in na Vrhu, se pravi v sovo-denjski občini, kjer ima GMže zelo dolgo utečeno dejavnost, in pa v Devinu, ki geografsko spada pod tržaško pokrajino (mogoče želi tudiSCGVpostati deželna ustanova?). Zato prepuščam bralcem, da sami spoznajo, kdo se vede nekorektno in kdo z neresničnimi podatki zavaja javnost.
S spoštovanjem
RAVNATELJ CM
PROF. BOGDAN KRALJ
semnajst. Sicer je vzdušje vsakič zelo konstruktivno, vsi se radi spopadajo s slovničnimi pravili, čeprav jim posebno sklanjatve samostalnikov in pridevnikov delajo precejšnje preglavice. Seveda tudi oni ne "gulijo" golih slovničnih pravil, pač pa izhajajo vedno iz praktičnih berile - Hobanova uporablja učbenik, ki so ga sestavili predavatelji v sklopu
poletne šole za tujce v Ljubljani že v osemdesetih letih -; ti kratki zapisi prikazujejo drobno vsakdanje življenje. Na podlagi teh se razvije slovenski pogovor z vprašanji, odgovori itd. ..Tudi domače vaje temeljijo na le-teh.
Do konca tečaja ostaja še nekaj ur, sicer je Hobanova prepričana, da bi bilo za obiskovalce bolje, če bi bile lekcije dvakrat tedensko, tako bi lažje utrjevali in si zapomnili obravnavano snov. Vsekakor je zadovoljna, ker so vsi vseskozi kazali veliko zanimanja za slovenski jezik in slovensko stvarnost.
VESTI IZ LAŠKEGA
V nedeljo, 9. maja, so slovenski verniki iz Laškega in z goriškega Krasa šli na romarski pomladanski izlet. Tokrat so obiskali svetišče Madonna della Corona v pokrajini Verona. Msgr. Simčič jev svetišču somaševal z drugimi italijanskimi duhovniki; pater, ki skrbi za cerkev, pa je dal možnost ženskemu pevskemu zboru iz Ronk, da je zapel v slovenščini med mašo in po njej. Nato nas je isti pater predstavil vsem drugim romarjem, ki so napolnili cerkev. Po kosilu smo se odpeljali do bližnjega Gardskega jezera in s trajektom prišli v bogat lombardski del jezera, kjer smo obiskali "II Vittoriale" oz. znano in ekstravagantno vilo Gabriela DAnnunzia. Nato smo se po krajšem postanku v svetišču Madonna del Frassi-no pripeljali domov.
V soboto, 15. t.m., je lepo uspel voden izlet za skupino tečajnikov slovenskega jezika, ki so se letos izpopolnjevali na sedežu društva Jadro pod vodstvom Nataše Ferle-tič. Obiskali so Štanjel in stalno Spacalovo razstavo, Goče in lepote Vipavske doline.
V nedeljo, 16. t.m., se je župnik Armando Zorzin poslovil od tržiške verske skupnosti. Ob tej priložnosti so se mu tudi slovenski farani in društvo Tržič zahvalili v slovenščini za spoštovanje slovenskih potreb in so mu izročili v spomin zadnjo izdajo slovenskega Sv. pisma. Med mašo je Barbara Uršič prebrala tudi prošnjo v slovenščini.
Istega dne pa sta v Ronkah SKRD Jadro in ženski pevski zbor iz Ronk organizirala v cerkvi sv. Lovrenca koncert. Nastopila sta mešani zbor Lipa iz Bazovice, ki ga vodi Tamara Ražem, ter zbor Socie-tafilarmonicaG. Verdi iz Ronk pod vodstvom Elise Uljan. V imenu gostiteljev je pozdravila Lucia Germani, Magda Rebula pa je predstavila slovenski zbor in program večera.
V nedeljo, 23. maja, bo SKRD Jadro organiziralo ob koncu tečaja slovenščine za začetnike, ki ga je vodila Ket-ty Klančič, izlet v Ljubljano, Arboretum ter na ogled Cerkniškega jezera.
KARLO MUČIČ
PROF. FABRIS O GLASBI V SV. PISMU
Študijsko Raziskovalni Forum za Kulturo pričenja drugi niz predavanj, ki bodo posvečena "glasbi, liturgiji življenja." Prvo predavanje bo posvečeno glasbi v Sv. pismu. Vsi vemo, da predstavlja Sv. pismo neusahljiv vir navdiha za umetnike. "Postalo je neke vrste »neizmeren besednjak« (P Claudel) in »ikonografski atlas« (M. Chagall), iz katerih sta črpali krščanska kultura in umetnost", pravi Janez Pavel
II.	z besedami velikih krščanskih umetnikov. Sv. pismo pa ni samo vir navdiha, glasba je npr. prisotna v njem že v samem besedilu, v opisanem dogajanju. Prav temu, morda manj znanemu, vidiku, in iskanju vloge, ki jo ima glasba v Sv. pismu, bo v obliki biblične eksegeze posvečeno prvo predavanje. Predaval bo italijanski biblicist prof. Rinaldo Fabris, ki je doma iz naše dežele, kjer pretežno tudi dela. Poučuje namreč na Oglejskem teološkem inštitutu. Da spada med najuglednješe italijanske bibliciste, priča dejstvo, daje urednik italijanske Biblične revije; obsežen je tudi njegov publicistični opus.
Predavanje, katerega soorganizatorja sta Kulturni center Stella matutina in SCGV Emil Komel, bo v petek, 21. maja, ob 20. uri, v prostorih centra Stella matutina.
DOBRONAMERNI
POHOD
Sovodenjska sekcija krvodajalcev vabi v soboto, 29. t.m., ob 20. uri na približno 3 km dolg nočni pohod, pri katerem bodo sodelovali kulturna in športna društva, skavti, civilna zaščita, šoli iz Sovodenj in Vrha sv. Mihaela ter sovodenjska župnija pod pokroviteljstvom krajevne občine in Zadružne kreditne banke iz Sovodenj. Start in cilj bosta na kotalkališču KŠD Vipava na Peči. Na koncu bo še srečanje s točko kotalkanja in paštašuto za vse. Izkupiček večera je namenjen vzdrževanju ustanove Časa Via di Natale iz Aviana. Ta nudi brezplačno gostoljubje bolnikom, ki so na zdravljenju v Onkološkem centru v Avianu, in njihovim sorodnikom. Prireditev bo ob vsakem vremenu.
OBVESTILA
VABIMO VSEudeležence potovanja po Sveti deželi in na goro Sinaj, ki smo ga z Novim glasom opravili v mesecu februarju, na prijateljsko srečanje v četrtek, 27. maja, v restavraciji Vogrič v Števerjanu (Klanec št. 23). Zbiranje ob 20. uri. Prinesite s seboj fotografije in filme s potovanja.
SSG. V petek, 21. maja, bo ob
19. uri v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici izvenabon-majska uprizoritev gledališke uspešnice Slovenskega stalnega gledališča Afrika ali na svoji zemlji v režiji Borisa Kobala.
KIP MARIJE Romarice iz Nazareta, ki v tem tednu roma po Sloveniji, bo v svetišču na Sveti gori v soboto, 22. maja, od 17. do
20. ure.
FORUMZAkulturo vabi na pre-davanj eCIasba v Svetem pismu, ki bo v petek, 21. maja, ob 20. uri, v prostorih centra Stella matutina. Predaval bo biblicist prof. Rinaldo Fabris.
ZGONIŠKA ŽUPNIJA vabi na Majniški koncert v soboto, 22. t.m., ob 20.30 v župnijski cerkvi v Zgoniku. Sodelujeta zgoniški cerkveni pevski zbor in mešani pevski zbor Rdeča zvezda.
SSG. RENEClaire: Sladke šibkosti žena, v režiji Dušana Mlakarja. Kulturni dom v Gorici, ponedeljek, 24. t.m., ob 20.30 red A; torek, 25. t.m., ob 20.30 red B.
UČENCI IN učitelji OŠ Josip Abram iz Pevme vabijo na Čarobno junijsko noč. Prireditev bo v torek, 1. junija, ob 20. uri v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž.
PROSVETNO DRI 'ŠTV'0 Štand rež prireja v sodelovanju z župnijo sv. Andreja v okviru vaškega praznovanja Sedmo srečanje pritrkovalcev, ki bo v Štandrežu v nedeljo, 6. junija, z začetkom ob 1 7. uri. Skupine, ki naj jih po možnosti sestavljajo vsaj tri osebe, bodo izvajale desetminutni program. Nastopajoči naj
se javijo v dvorani pri cerkvi vsaj pol ure pred začetkom srečanja. Prijave sprejemata Danilo Paulin, ul. Trivigiano 5, in župnik Karel Bolčina tel. 0481 21849.
ROMANJE V MAKIBORob beatifikaciji A.M. Slomška. ACM Gorica v sodelovanju z župnijami Zgonik, Mavhinje in Nabrežina prireja dvodnevno romanje v Maribor ob Slomškovi beatifikaciji. Odhod z avtobusom v sob., 18. septembra, in obisk Slomškovih krajev; v nedeljo, 19. sept., udeležba pri beatifikaciji, ki jo bo vodil Janez Pavel II. Zagotovljena dvodnevna oskrba. Akontacija pri vpisu 50.000 lir. Prijave sprejemata uprava Novega glasa (tel. 0481 5331 77 ali 040 365473) in župnija Zgonik (tel. 040 229166).
DAROVI
ZAMIPZVrh sv. Mihaela ob 25-letnici poroke Benjamin in Vida Černič 100.00 lir.
ZA MISIJON Ivana Štante: Lojzka Pipan Boškin 50.000 lir.
ZA CERKEV sv. Ivana: Janez Zupan 40.000 lir.
ZA SEMENIŠČE v Vipavi: Š.A.
500.000	lir.
RUDOLF ČERNIČ v spomin na brata Štefana za cerkev na Vrhu, za MlPZ Vrh sv. Mihaela in za vzdrževanje spomenika padlim na Vrhu po 50.000 lir.
ZA CERKEV' v Rupi: Bogdan Rutar 100.000 lir.
ZACERKEVvGabrjah: Lojzka Pipan Boškin 50.000 lir.
ZA CERKEV na Peči: skupina iz Genove 200.000 lir.
KROŽEK V. SCEK - ARS - KATOLIŠKA KNJIGARNA
Vljudno vas vabimo na predstavitev zadnjih treh knjig Krožka za družbena vprašanja Virgil Sček:
Vida Valenčič - EVROPA NARODOV Ivo Jevnikar - SLOVENIJA IN MANJŠINE Milica Kacin VVohinz - LAVRENČIČ, PODGORNIK IN STANGER V PARLAMENTU
O novih delih bodo spregovorili avtorji.
Petek, 28. maja 1999, ob 18. uri v Katoliški knjigami na Travniku v Gorici.
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ
organizira v župnijskem parku Med lipami
PRAZNIK ŠPARGLJEV
SOBOTA, 29. MAJA:
ob 17. uri slikarski ex-tempore,
ob 20.30 plesna zabava
NEDELJA, 30. MAJA:
ob 19. uri OŠ F. Erjavec iz Štandreža, MlPZ Vrh sv. Mihaela, Do-mi-sol; sledi plesna zabava
SOBOTA, 5. JUNIJA: ob 20.30 plesna zabava
NEDELJA, 6. JUNIJA:
ob 17. uri srečanje pritrkovalcev, ob 19. uri MPZ Mirko Filej in MePZ Vrtojba, nagrajevanja, veseloigra štandreške skupine Selitev, sledi plesna zabava
Igrali bodo ansambli Souvenir, Kvintet mi, Oasi in Zamejski kvintet. Na voljo bodo odlični šparglji, domača jedača in pijača, bogat srečolov, fotografski natečaj.
11
ČETRTEK 20. MAJA 1 999
SOŽALJE
Zaradi bliskovite bolezni je pred nekaj dnevi umrla 19-let-na hčerka goriškega župana Gaetana Valentija CARLOTTA. Tudi uredništvo in uprava našega tednika izražata prizadeti družini iskreno sožalje.
12
ČETRTEK 20. MAjA 1 999
BENEŠKA SLOVENIJA
KANALSKA DOLINA
13. JUNIJA VOLITVE ZA OBNOVO KRAJEVNIH UPRAV
ZA DOMAČE UPRAVE
RUBRIKE
SLOVENIJA
ERIKA JAZBAR
Obenem pa bodo v naši deželi Furlaniji - Julijski krajini izvolili 155 novih občinskih svetov ter obnovili pokrajinski svet v Vidmu.
Zadnji termin za vložitev kandidatnih list in volilnih programov je zapadel v soboto, 15. maja, ob 12. uri.
Začnimo s kandidati, ki so se predstavili za videmski pokrajinski svet. Za predsednika se poteguje osem kandidatov, ki jih podpira sedemnajst list, kandidatov za svetovalce pa je okoli petsto. Naštevanje vseh bi bilo torej nemogoče, zato se bomo omejili na kandidate za predsednika, ki so naslednji: Carlo Emanuele Malzi za desnosredinsko koalicijo (NZ, Fl, Čed, I Liberal), Ivano Strizzolo za levo sredino (LD, Zeleni, Socialisti, LS, Demokrati, Italijanski komunisti), Pietro Fontanini (Liga in Movimen-to Friuli), Giovanni Pelizzo s posebno listo, ki nosi njegovo ime, Michele Macoratti (SKP), Ernesto Pezzetta (Mo-vimento sociale Fiamma tri-
V nedeljo, 13. junija, bodo italijanski državljani pred novo volilno preizkušnjo, saj bodo spet volili italijanske predstavnike v Evropski parlament.
colore), Marta Taverna Teso-lin (Democraziacristiana) in Sergio DOrlando (Sos Italia).
V Nadiških dolinah se za prenovo občinskih svetov predstavljajo znana in manj poznana imena. V Špetru kandidira za levo sredino Bruna Dorbolo, ki je sicer danes podžupanja ter odbornica za šolstvo in kulturo; na listi ostaja župan Marinig, ki se bo kandidiral za pokrajinski svet na listi socialistov. Desnica se predstavlja v koaliciji z Ligo ter kandidatom Renatom Osgnachom.
V Srednjem bosta ravno tako tekmovali dve listi, ki ju vodita dosedanji župan Clau-dio Garbaz ter Renata Qua-lizza, ki je bila sama županja v letih 1990-95.
V Sovodnji seje dosedanji župan Pasquale Petricig umaknil ter se predstavlja za občinski svet na listi, ki jo vodi Lorenzo Cernoia. Druga lista se predstavlja s kandi-
datom Paolom Cudrigom, ki kandidira tudi za pokrajinske volitve z gibanjem Forza Italia.
V Grmeku se bosta srečala na nasprotnih listah dosedanji župan Lucio Paolo Ca-nalaz in podžupanja Alda Crucil.
V Podutani (Sv. Lenart) se za mesto dosedanjega župana kandidira Beppino Crise-tig, na drugi listi pa Giuseppe Sibau.
V Podbonescu se predstavljajo tri liste, dosedanji župan Nicola Marseglia za desno sredino, Sandra Medveš za sredinsko listo ter Piergiorgio Domeniš za levo sredino.
Nazadnje povejmo še, da se v Reziji ponovno predstavlja Luigi Paletti, drugo listo pa bo vodil Sergio Barbarino, medtem ko kandidirata v Ovčji vasi Alessandro Oman in Edoardo Kravanja.
SREČANJE
V ČEDADU
V torek, 18. t.m., je bil na obisku v Čedadu slovenski veleposlanik v Rimu Peter Bekeš. Pobudnici srečanja sta bili obe krovni organizaciji SSO in SKGZ. V začetku sta oba predsednika Sergij Pahor in Rudi Pavšič orisala znane probleme in pričakovanja naše narodne skupnosti, še posebej o zakonski zaščiti slovenske manjšine v Italiji. Nato so se oglasili predstavniki raznih včlanjenih organizacij, ki so prikazali glavna vprašanja naše narodne skupnosti.
Veleposlanik Bekeš je nato v svojih izvajanjih podal stališča republike Slovenije in izrazil vso svojo zavzetost za rešitev življenjskih vprašanj slovenske manjšine v Italiji. To še posebej v svojem odnosu do odgovornih italijanskih o-blasti oziroma države in njenih predstavnikov.
Ob koncu srečanja z veleposlanikom je bila še prisrčna svečanost za počastitev msgr. Paskvala Gujona ob njegovi 90-letnici. Slavljencu, ki je bil prisoten, so vsi iskreno čestitali in mu zaželeli še veliko zdravih let.
NARAVNE ZNAMENITOSTI NASE OKOLICE
O PROSTEM CASU
za katerega nimamo več časa ali se nam vsaj tako zdi. O prostem času, o katerem pravijo, da postaja vedno bolj nekakšen “luksuz", razkošje, ki siga ne moremo privoščiti več ali pa si ga še lahko, a vedno bolj poredko.
"Kaj je to prosti čas, jaz tega pojma ne poznam," je trditev človeka, ki ga poznam in zase pravi, da mu nikdar ni dolgčas, o drugih pa, da jih ne razume, če pravijo, da jim je dolgčas, ali pa ne vedo, kaj bi počeli, češ da imajo preveč prostega časa. Mislim, da gre tu za pomoto, ker gospod, ki mi to govori, vsekakor ima tudi sam prosti čas na razpolago, a ga izkoristi tako, kot je njemu všeč - da nenehno dela; če pa ne dela, se pripravlja na delo. Če danes ne bomo govorili o tem, kako smo postali in postajamo vedno bolj družba utrujenih ljudi, ki preveč delajo, potem bomo rekli, da je tudi v naši družbi še nekaj časa za prosti čas.
Ko so ljudje nenehno in samo ročno, se pravi fizično delali, o prostem času niso niti vedeli, kaj je, ker ga zanje enostavno ni bilo. Naj razložim. Kmet, ki je delal na polju, imel doma živino, morda še vinograd in zraven gozdič, kjer je sekal drva za kurjavo, gotovo ni imel prostega časa v današnjem smislu, saj je nenehno kaj delal, a je vseeno imel razna opravila, ki so bila lažja in se je med njimi sprostil, dejansko so bila zanj prosti čas, tak prosti čas, kakršnega pojmujemo danes. Mislim, da je bilo ličkanje ali "slačenje koruze",
JURIJ PALJK
kot smo temu rekli na Vipavskem, eno takih opravil, kakr-i šnih danes ne poznamo več. To je bilo sicer res zamudno delo za kmeta, bilo pa je to tudi opravilo, pri katerem se je zvečer zbrala razširjena dru-| žina, od najmlajšega člana do ; starega in prastarega očeta ali mame, sosedje in prijatelji. Razmeroma neutrujajoče delo je bilo povod za druženje in pripovedovanje običajno starejših ljudi, ki so znali lepo pripovedovati. Včasih je bila sestava ličkanja tudi molitev, ki se je mešala s pesmijo narodnih in nabožnih napevov; resnici na ljubo pa je med ličkanjem padla tudi kaka okrogla, nikdar j pa preveč vulgarna beseda. Če i tokrat ne bomo spet rekli, da ! je televizija vse pokvarila, ker to ni vedno res, pa bomo vseeno zapisali, da tako lepega druženja, kot je bilo druženje sorodnikov in sosedov med ličkanjem, danes žal ne poznamo več. In dejansko ni šlo za prosti čas, ampak za delo, pri j katerem se je koristno družilo s prijetnim, kot so to zahtevali od življenja stari modreci.
Kmet ni poznal prostega časa, kakršnega poznamo mi danes, ko smo prepričani, da ! moramo v prostem času nekaj j delati. Le zakaj je potrebno v prostem času kaj delati, vedno nekam tekati, če pa govorimo o prostem času? Kmetu je bilo dovolj to, da je po so-< boti prišla nedelja, prazničen dan, ko se je umil, preoblekel j po jutranjem opravilu v hle-j vu, obril in odšel z družino k sveti maši. Po maši so se mož-
je pomudili pod lipo ali v gostilni ob cerkvi do kosila, na katerem se je zbrala vsa družina. Po kosilu, ki je bilo praznično, morda je bilo tudi kaj mesa zraven, ki ga sicer med tednom niso jedli, pa so ljudje na kmetih ob nedeljah počivali ali pa odhajali lepo počasi na tiste vaške točke, kjer so se nekoč zbirali: ali je bilo to ob pi-lu, vaški kapelici, še največkrat pa kar pri cerkvi ali na pokopališču, kjer so v nedeljah redno obiskovali svoje drage in tudi kraj, za katerega so vedeli, da bo kraj njihovega zadnjega počitka. Nedelja je bila tudi čas za knjigo in pomenek, za obiske; nedelja je bila praznik. Fantje so imeli čas, da so hodili k puncam, dekleta pa so se po skupinah odpravljala na polje; ljudje so takrat imeli čas, da so odhajali na hrib nad vasjo ali do kapelice v gozdu, kjer so čistili okolje okrog nje, prinašali v staro stekleno vazo čiste vode in šopek poljskega cvetja, pozimi pa morda vejico brina, lovora in rožmarina. Po domače bi rekli kar po kmečko: znali so počivati, kar je za današnji koncept prostega časa bistveno, takrat pa je bilo po napornem tednu fizičnega dela prava nuja.
Če sedaj nočemo, da bi se nam stožilo po teh časih, ki so bili gotovo težji od današnjih, pa se moramo vsaj vprašati, zakaj kar vsi povprek govorimo danes, da nimamo prostega časa, da se nam vedno nekam mudi in "nimamo časa niti za umret", kot radi prevečkrat rečemo. Pa vendar vsi vemo, da smo dandanes veliko manj zaposleni, kot so bili včasih na kmetih ljudje, katere je, če že drugo ne, na dom za vedno privezala živina v hlevu, ki ni poznala ne praznika
ne počitnic. Prosti čas, po katerem vsi hrepenimo, je seveda tu, samo izkoristiti ga je potrebno, če ga je zares potrebno izkoristiti za kaj. Zdi se mi, da ravno zato nimamo prostega časa, ker smo vedno prepričani, da moramo v prostem času kaj početi! Nekateri nekam tekajo ali se v trenirkah potikajo okrog hiše, drugi se vozijo z avtom na izlete v daljna mesta, tretji hodijo v gostilne na neverjetno dolgotrajna in preobilna kosila, se zvečer nezadovoljni vračajo domov, kjer jim nedeljski večer z mrakom na divan pred večno prižgani televizor prinese tudi neljub spomin na ponedeljkovo jutro, ko bo spet potrebno odriniti na delo, s katerim skoraj večina od nas ni zadovoljna.
Ni res, da nimamo prostega časa; le vzeti siga je potrebno. Ni pa res, da nimamo več časa za branje knjig, le vzeti siga je potrebno; in spet ni res, da nimamo časa za obisk pri prijatelju, le vzeti, odmeriti bi si ga morali. In tudi ni res, da nimamo časa za nedeljsko mašo, če "hodimo v cerkev" seveda, kot tudi ni res, da danes ni več prepotrebnega časa za družino in praznike. Res pa je, da s prostim časom ne vemo več kaj početi, in tudi to je res, da smo v duši vedno manj praznični, da nas nič več ne zadovolji in da vedno hrepenimo po nečem, kar je dosegljivo za vsakega izmed nas: vsaka nedelja je lahko praznik, je lahko dan, ko si vzamemo nekaj časa za - prosti čas. Problem je v tem, da s prostim časom ne vemo več kaj početi in da ne znamo več skromno, po meri človeka praznovati, da nimamo več pravih prijateljev in dobrih sosedov, katerim sami nismo dobri sosedi.
SKOZI TRNOVSKI GOZD
HARJET DORNIK
Marsikatera naravna znamenitost gre mimo nas, ko hitimo proti Lokvam, končnemu cilju našega nedeljskega oddiha. Da nam Trnovski gozd lahko nudi veliko več kot osvežujočo zelenino dreves ob cesti in prigrizek v priljubljenem zaselku, nas opozarja Edo Kozorog v knjižici Skozi Trnovski gozd, ki podžge radovednost vsakega ljubitelja okoliških naravnih lepot.
nitosti, pravih naravnih biserov, da lahko obiskovalci bolj neposredno doživijo Trnovski gozd. Med temi so smreke v Sibrovi dolini in ob Para-danski cesti, javor nad Moj-sko drago in mrazišče Smrekova draga. Avtor predlaga še obisk netipičnega mrazi-šča Smrečje in spust v Veliko ledenico pri Paradani, lažje vzpone na Poldanovec, Mrzovec in razgledišče Ko-pitnik, pa še na Mali Modra-sovec, Kucelj in Veliki rob. Za konec si ljubitelji narave pri-
Natis razkriva v uvodnem delu zgodovinske zanimivosti in prostorske razsežnosti najbolj obiskanega gozdnega kompleksa na Primorskem, ki zaradi svoje vitalnosti, ohranjenosti, nenaselje-nosti in ugodne višinske lege pritegne ob koncu tedna tudi prek 3000 obiskovalcev.
Gozdarji najbolj skrbno spremljajo razvoj gozda in dogajanja v njem. Ob vsakodnevnih stikih z njim obvladajo že vse steze in vleke, zato dobro poznajo realno stanje drevesnih sestavov in mesta, kjer najbolj veličastna drevesa uspešno kljubujejo času. Poglavje v knjižici govori tudi o tem, kako izgleda Trnovski gozd v izkušenih očeh gozdarja, ki uspe na-mah oceniti lesno zalogo in poškodovanost, šibkosti in lepote gozdnih rastlin.
Naslednji sestavek nas o-pozarja na biotsko raznolikost gozda, ki je odraz pestrosti klimatskih in zemljepisnih dejavnikov. Trnovski gozd je izjemen zaradi svoje lege, tu se srečujejo primorski, alpski in dinarski vplivi. Razgibajo ga geomorfološke razmere, zaradi pojavov visokega krasa se tu oblikujejo različne kraške oblike in habitati, kjer domujejo tudi redke in ogrožene vrste živi h bitij. Če jih do sedaj nismo o-pazili, morda bomo odslej nanje bolj pozorni.
Zanimivo je dalje prebrati, kaj pravijo obiskovalci o tem 9.145 ha širokem primestnem zelenem območju in kaj najbolj cenijo pri njem. Njim je tudi namenjen gozdni bonton, da ne bi pozabili osnovnih pravil kulturnega vedenja v gozdnem okolju.
Kot zadnje pa knjižica prinaša vodnik značilnih zname-
voščimo še žiga na Golakih in v zavetišču na Čavnu, postanek pri žagi, piknik v Krnici in ogled trnovskih zaselkov. Nekatere od teh postojank so neobičajne izletniške točke, do katerih verjetno nismo še prišli. Zadnja leta so odgovorni poskrbeli, da so ta mesta primerno o-premljena z izčrpnimi opisnimi tablami. Zato knjižico v roke in pot pod noge, ne bo vam žal!
OBVESTILA
DOBRODELNI KONCERT.
Lions Club Nova Gorica v sodelovanju s Kulturnim domom Nova Gorica prireja v četrtek, 20. maja, ob 20. uri v veliki dvorani novogoriškega Kulturnega doma dobrodelni koncert učencev Glasbene šole Nova Gorica iz razreda pianista Sijavuša Gadžije-va. Izkupiček bodo namenili opremljanju očesnega oddelka Splošne bolnišnice v Šempetru. Vabljeni!
VABILO V ŠTOMAŽ NA VIPAVSKEM. Moški zbor Mirko Filej iz Gorice vabi za zaključek sezone na samostojni koncert v Štomaž na Vipavskem (nad cesto Dobravlje-Ajdov-ščina) na binkoštno nedeljo, 23. t.m. Zbor bo predstavil vabljiv izbor liturgičnih skladb od starejše polifonije do pravoslavne liturgije in predvsem slovenske cerkvene glasbe s poudarkom na vedno lepih Marijinih pesmih. Koncert v župnijski cerkvi sv. Tomaža se bo začel ob 17. uri. Ob duhovni popotnici nas bo Štomaž prevzel tudi s prešerno spomladansko naravo in prostranim razgledom na gor-njevipavskodolino. Vabljeni!
O SICERSNJI PODPORI "PAKTU STABILNOSTI ZA JUGOVZHODNO EVROPO"
SLOVENIJA NASPROTUJE UVRŠČANJU V KROG NESTABILNIH DRŽAV
MARJAN DROBEŽ
V Sloveniji je notranja politika polna aktualnih dogodkov, ki bi lahko bili pomembni za prihodnjo usmeritev države. V petek, 14. maja, je minilo sedem let, odkar vodi Janez Drnovšek slovensko vlado; ob tem jubileju je premier na novinarski konferenci poudaril zlasti uspešen gospodarski razvoj Slovenije, ki omogoča tudi zniževanje inflacije, kar je eden od pogojev za vključitev Slovenije v EU. V soboto, 15. maja, pa je bil dan slovenske vojske, ki se pospešeno pripravlja za vključitev v zvezo NATO. Načelnik generalštaba slovenske vojske generalpodpolkovnik Iztok Podbregarje ob prazniku poudaril, 'da je slovenska vojska v zadnjem letu usposobila skoraj 9.000 vojakov nabornikov, se z uspešno izvedeno vajozvezeNATOvokviru Partnerstva za mir vključila v mednarodno sodelovanje in povečala udeležbo v mirovnih operacijah11. Predsednik države Milan Kučan pa je na svojem sprejemu predstavnikov vojske opozoril, “da dogajanje na Kosovu in vojaški poseg zveze NATO zahtevata in spodbujata pospešeno oblikovanje slovenske vojske v sodoben evropski vojaški sestav, ki bo sposoben za obrambo slovenske države in njenih državljanov, v vseh pogledih pa tudi sposoben za sodelovanje v mi-
rovnih operacijah OZN in zveze NATO, in za članstvo v njej". Osrednja slovesnost ob 15. maju je bila v Ankaranu, kjer so v zgradbi nekdanje bolnišnice odprli sedež 430. mornariškega diviziona slovenske vojske.
Uspešno potekajo priprave za združitev dveh programsko sorodnih političnih strank, Slovenskih krščanskih demokratov in Slovenske ljudske stranke. V kratkem bosta objavili posebno izjavo o združitvi, pri čemer pa se o imenu nove združene stranke, ki bo desno oz. sredinsko usmerjena, še niso sporazumeli. Povezovanje oz. oblikovanje t.i. naprednega zavezništva napovedujejo tudi v Združeni listi socialnih demokratov. S kom pa naj bi se ta stranka povezala ali celo združila, za zdaj predsednik Borut Pahor še ni sporočil. Morda računajo na Socialdemokratsko stranko Janeza Janše ali pa na povezavo z Liberalno demokracijo Slovenije, stranko, ki jo vodi Drnovšek. Seveda je poglavitni cilj morebitnih združevanj ali povezovanj raznih strank zagotovitev možnosti za njihov uspeh na prihodnjih parlamentarnih volitvah, ki bodo skoraj gotovo potekale po dvokrožnem večinskem volilnem sistemu. V takem sistemu bodo uspešne le koalicije večji h političnih strank, medtem ko manjše stranke v državni zbor sko-
raj gotovo ne bi mogle izvoliti poslancev. O združevanju obeh programsko sorodnih strank so govorili tudi na slovesnosti ob 11 -letnici ustanovitve SLS. Rečeno je bilo, "da program Slovenske ljudske stranke temelji na krščanskem etosu in slovenskih socialnih gibanjih iz prejšnjega in tega stoletja. Stranki, ki se bosta združili, pokrivata določen skupen prostor, namreč podeželje, območja novih manjših mest in okolico velikih mest v državi. SLS v mestih vključuje predvsem socialno šibkejše ljudi in dele mladih volivcev, SKD pa zlasti verujoče volivl-ce. Toda med vsemi temi »racionalnimi« oz. volilnimi razmišljanji poteka še pomembnejši proces. V resnici se združuje tisti slovenski nacionalni duh, ki jez Demosom osvojil Slovenijo in jo potegnil iz balkanskega kotla in ki je v obeh strankah pomenil eno glavnih, če že ne bistveno politično o-predelitev. Brez jasne politične opredelitve slovenstva kot varuha naše narodne in gospodarske samostojnosti in suverenosti pa v združeni Evropi za nas ni prihodnosti".
PREDNOST IMATA EU IN NATO
V Sloveniji vzbujajo zanimanje, a tudi pomisleke razne pobude o t.i. stabilizaciji jugovzhodne Evrope, ki naj bi jo pričeli izvajati po koncu vojne med zvezo NATO in Zvezno republiko Jugoslavijo. O-
menjajo nekakšen nov Marshallov načrt, ki naj bi omogočil odpravo posledic vojne v Srbiji, Jugoslaviji, a tudi v sosednjih državah, zlasti tistih, ki so nekoč spadale pod skupno državo. O naravi in težnjah nekakšnega dogovora, ki bi vzpostavil mehanizme pomoči, je nedavno govoril tudi Romano Prodi, novi predsednik Evropske komisije EU. Po njegovem je potrebno, "da se po končani akciji NATA v Jugoslaviji organizira mednarodna konferenca o jugovzhodni Evropi, na kateri ne bi bile izključene tudi razprave o nekaterih spremembah sedaj veljavnih meja držav s tega območja".
Zdaj je že jasno, da se oblika mednarodnega posredovanja za stabilizacijo jugovzhodne Evrope imenuje Pakt stabilnosti, ki je nastal na predlog Nemčije, ki zdaj predseduje EU, a jo podpirajo tudi druge države članice te povezave. Slovenske predstavnike sta z njo seznanila tudi Knut Vollenbaek, trenutno predsednik Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, in Gun-ther Verheugen, državni sekretar nemškega zunanjega ministrstva. Odgovor Slovenije na zamisel o Paktu stabilnost je bil jasen in odločen. Slovenija se bo sicer 2 7. maja udeležila mednarodne konference o načrtu, toda nasprotuje temu, da bi jo kdorkoli povezoval v kakšno organizacijo, zlasti pa nasprotuje, da bi jo uvrščali v krog nestabilnih držav. Za Slovenijo - njen demokratični razvoj je v zadnjem času dvakrat poudaril tudi predsednikZDA Clinton - ima namreč prednost vključitev v EU in Nato.
Predsednikvišjega sodišča v Kopru Boris Kovšca, ki je svojo kariero začel na sodišču v Novi Gorici in velja za izkušenega in sposobnega sodnika, je v slovenskem poslovnem časniku Finance objavil obširen komentar o stanju slovenskega pravosodja tudi z vidika vključevanja gospodarstva v oblikovanje "takega pravosodnega sistema, ki bo zagotavljal učinkovito delovanje". Iz tega komentarja objavljamo v izvlečku nekaj ugotovitev, ki so zanimivi tudi za naše bralce. Ugledni sodnik opozarja, "da prevzemanje pravne ureditve EU postavlja vedno bolj v ospredje problem pravne varnosti, ki je izrednega pomena ne samo na področju človekovih pravic, temveč tudi na izjemno občutljivem področju čedalje bolj sproščenih gospodarskih in zlasti finančnih tokov. Da bi dosegli ta cilj, mora pravosodni sistem delovati racionalno hitro in učinkovito, od tega pa smo v Sloveniji žal še zelo oddaljeni. To pa ne pomeni, da teh problemov ni mogoče sorazmerno hitro reševati. Oddaljeni smo predvsem zato, ker v pristojnih organih, zlasti pa v državnem zboru, ni politične volje, niti pripravljenosti, da bi se na tem področju karkoli rešilo. Človek zato dobi vtis, kot da take razmere marsikomu v državi ustrezajo. Seveda nosi del krivde tudi gospodarska sfera, ki se doslej za te probleme ni zanimala, temveč se je kvečjemu omejevala in pridruževala splošni kritiki sodstva, ne da bi poskušala spoznati njegove resnične probleme." Kar zadeva neučinkovitost sodstva, je omenil spoznanja samih sodnikov, ki ugotavljajo, ' da v prehodnem obdobju veliko več delajo in precej manj naredijo". V čem je torej problem? "Izhajati moramo iz nesporne resnice, da je slovenska država majhna tako po ozemlju, številu prebivalcev kot tudi po gospodarskih zmogljivostih. Kljub temu pa smo njeno organiziranost prilagajali po vzorcih in modelih velikih držav, zlasti Nemčije. Na vseh področjih njene organiziranosti je zato prišlo do pretiranega povečanja organov in ustanov, ki se izdatno napajajo iz državnega proračuna in so velikansko breme za davkoplačevalce in gospodarstvo nasploh. To velja za vsa področja, zlasti pa za državno upravo in sodstvo."
O organiziranosti pravosodja v Sloveniji pa je Boris Kovšca zapisal naslednje: "Sedanja organiziranost na področju pravosodja je preveč razkošna. V Evropi in verjetno v svetu ima Slovenija rekord po številu sodnikov na sto tisoč prebivalcev. Glede razkošja organizacije pravosodja smo ne samo posnemali bogate in velike države, temveč smo si tudi privoščili več, kot so si one. Tako smo samo zaradi zanemarljivega odstotka kratkotrajnih zapor-
nih kazni za nekatere prekrške oblikovali precej razvejeno dodatno drago organizacijo organov za prekrške, katerih vlogo v bogatejših državah o-pravljajo sami upravni organi. Zato so tamkajšnji organi tudi bolj učinkoviti od slovenskih in se država ne ubada z velikanskim številom nerešenih in zastaranih primerov, kar vse obilno pomaga pri spodkopavanju pravne kulture in pravne varnosti. (...) Neizčrpne kadrovske in finančne rezerve se skrivajo tudi v zakonih, ki urejajo zlasti kazenske, civilne in gospodarske postopke pred sodišči. Ne samo po številu sodnikov, temveč in zlasti tudi po številu zadev, ki prihajajo na sodišča, se lahko pohvalimo z evropskimi rekordi, saj se v eni ali drugi vlogi tako rekoč vsak drugi Slovenec srečuje s sodiščem. Niso se razvile dovolj druge vzporedne ustanove, kot so poravnalni organi, mirovni sodniki, arbitraže in druge, ki so v svetu precej razširjene in ki bistveno pripomorejo k zmanjšanju šte-vila sodnih primerov."
Predsednik višjega sodišča v Kopru Boris Kovšca je opozoril še na nekatere druge pomanjkljivosti in vrzeli v sodstvu. Zdaj bi jim morali prisluhniti v parlamentu, ministrstvu za pravosodje in tudi v drugih organih, ki bi lahko prispevali k izboljšanju stanja. -----------M.
EVROPSKO
PRIZNANJE
SLOVENSKEMU
ŠOLSTVU
Evropski parlament je potrdil sklep o pripustitvi Slovenije v evropske izobraževalne programe. Pričakujejo, da bo v naslednjem študijskem letu 1999/2000 na univerze v tujino odšlo prek 200 slovenskih študentov, približno toliko pa jih bo iz držav članic EU prišlo v Slovenijo. Ob tem je Pavel Zgaga, državni sekretar za visoko šolstvo v ministrstvu za šolstvo in šport, poudaril, "da se Slovenija, kar zadeva izobraževanje, že lahko postavlja ob bok državam EU. Tudi po deležu mladih, ki se vključujejo v srednje in visoko šolstvo, se lahko že povsem primerja z razvitimi državami. Z maturo, kakršna poteka od 1.1995, je Slovenija vzbudila veliko zanimanje tujih strokovnjakov (...). Izobraževanje današnje Evrope temelji na spoznanju, daje bogastvo evropskih narodov tudi bogastvo kulturnih razlik. Znano je, da slovenski dijaki in študentje v mednarodni konkurenci ne pobirajo le športnih lovorik, ampak tudi priznanja na tekmovanjih v znanju. Vendar pa je Slovenija ena zadnjih držav v Evropi, ki uvaja devetletno osnovno šolo."
---------M.
ZA GOLOBARSKE ŽRTVE
BREZ KRIŽA
MIRAN MIHELIČ
Za velikonočni ponedeljek leta 1943 ni dišalo le po koledarski pomladi, ampak tudi po slovenski, saj je italijanski fašizem že slutil svoj konec. Toda na "svojih tleh", za kar je imel krivično priključeno Primorsko, seje do odporniškega gibanja vseeno vedel kot pes, ki mu vlečeš kost iz gobca.
Lansko leto je poteklo 55 let, odkar so padle "golobar-ske žrtve" znotraj nekajkrat močnejšega obroča alpinskega vojaškega stroja, toda še vedno nismo bili toliko civilizirana država, da bi tem pokojnim kristjanom postavili križ, pa zatrjujemo, da sodimo v "Evropo"!
Bilo je na velikonočni ponedeljek. Na Bovškem gredo na ta dan ljudje po verni krščanski tradiciji v "Emavs". To je družinski izlet v naravo, ki je posvečen spominu na biblijski dogodek. S seboj vzamejo požegnan prigrizek in pijačo.
Zato ni bilo slučajno, da so pri predvidenem ustanavljanju Gradnikove brigade na planini Golobar izbrali verni domačini prav ta dan. Takrat se tukaj ni vedelo, da bo partizanstvo nasilno prevzela komunistična partija.
Ob dinamični propagandi so videli ljudje v partizanih izključno odporniško gibanje za osvoboditev Primorske izpod Italije, saj jih je ta zatirala že pred nastopom fašizma.
Zato so za ta dan nekateri pripravili razne dobrote, da bi pogostili partizane in bodoče , ki so se zbirali na Golobarju. Toda zgodila se je tragedija. Izdaja, naključje, taktična revolucionarna poteza, sistematično odkrivanje in čiščenje terena s strani okupatorja...?
Tistega dne je življenje po tragičnem dogodku na Bov-] škem zamrlo. Polkna in okna hiš v Bovcu so bila dolgo zaprta, na cesto ni bilo tistega usodnega dne nikogar. Ljudje so izza njih opazova-
li, kdaj bo pridrvel mimo hiš kamion s pobitimi. Sprva je bilo naročenih pri mizarju 32 krst, toda potem je bilo ugotovljeno, da je pobitih 42, štirje pa so v naslednjih dneh na terenu podlegli ranam. Le tedanji bovški dekan Klobučar je pohitel h komandantu v vojašnico in ga prosil, da bi krste z mrtvimi prenesli vsaj na pokopališče, da jih lahko pokopljejo kot kristjane.
Učiteljica Vera Klavora, priženjena iz Ljubljane, se tragičnega dogodka v Bovcu spominja: "Verjemite mi, vsi ti so bili krščeni - so kristjani. Nisem slišala domačinov govoriti, da so bili komunisti, pač pa o partizanih. Kot je pokojni dekan posredoval za prenos krst na pokopališče, tako je poskrbel, da smo se jim poklonili takoj po osvoboditvi Bovca. Bila sem tudi sama takrat v cerkvi, ko je s prižnice po končani pridigi naprosil ljudi, da odidemo takoj po maši na njihov skupni grob h komemoraciji. Tam sem tudi sama recitirala svojo pesem pred grobom (...)."
GOLOBARSKIM
ŽRTVAM
Ni križa, ne gomile, ne ruševin
Golobar- nesmrten vsem spomin!
V sončnem jutru, zbrani, trudni,
od vseh strani prišli so na Golobar,
tu med zelenjem in skalovjem skriti použili bodo velikonočni dar.
Osemindvajset krst na gornjem koncu pokopališča, iz mehkih desk brez križa brez nakita -kako siromašno vsaka rakev zbita!
In prav toliko v njih junakov.
Bog, usmili se teh siromakov!
\ (...)
S tega mesta dajem pobudo bovškemu občinskemu i svetu za postavitev križa na planini Golobar in na bov-j škem pokopališču.
O VZROKIH ZA SLABOSTI PRAVOSODJA
REKORDNO ŠTEVILO SODNIKOV
13
ČETRTEK 20. MAJA 1 999
14
ČETRTEK 20. MAJA
1 999
SLOVENIJA
ZANIMIV
STATISTIČNI
LETOPIS
V statističnem uradu Evropske unije Eurostatu so izdali prvi statistični letopis za dvanajst držav v vzhodni, srednji in južni Evropi. To so države, ki bi se želele čimprej vključiti v polnopravno članstvo EU. Na 170 straneh so zbrani podrobni statistični podatki o prebivalstvu, izobrazbi, delovni sili, državnih tekočih računih, financah, kmetijstvu, industriji, gradbeništvu, storitvah, prometu, turizmu, trgovini in okolju. Po teh podatkih je Slovenija na prvem mestu, kar zadeva bruto domači proizvod, ki znaša 68% povprečnega bruto domačega proizvoda, ki ga dosegajo države članice EU, a je ena od držav z najvišjo stopnjo brezposelnosti (14,4%).
Življenjska raven v obravnavanih dvanajstih državah se je sicer občutno dvignila, a kljub temu še ni mogoče govoriti o takšni blaginji, kot jo poznajo v zahodnoevropskih državah. Po besedah evropskega komisarja Yvesa-Thibaulta de Silgu-ya, ki je odgovoren za Eurostat, bo zato sprejetje novih članic za EU velik gospodarski in politični izziv.
Industrijska proizvodnja v Sloveniji je letos ugodna, inflacija pa se niža. V mesecu aprilu je znašala le 0,4%, kar je najnižja raven v zgodovini države. Obstajajo dobri obeti, da bo inflacija v tem letu nižja od 5 odstotkov, kar se ni zgodilo še nikoli doslej. Nizka inflacija pa je eden od osnovnih pogojev za sprejem držav v EU.
Zaskrbljujoča pa so gibanja v zunanji trgovini in turizmu. Zaradi vojne v ZR Jugoslaviji so poslovneži vse bolj zaskrbljeni. Destabilizacija na delu Balkana močno otežuje poslovanje celotnega gospodarstva. Tujci so namreč nezaupljivi, bližina vojne ne vpliva blagodejno na povpraševanje po slovenskem blagu. Zato je sklenjenih manj poslov. Posebej so negotove blagovne izmenjave med Slovenijo in Makedonijo. To so dejstva, ki jih bilance in analize še ne beležijo.
Vojna na Balkanu bo seveda vplivala tudi na potek turistične sezone v Sloveniji. Tujci dvomijo v varnost držav blizu vojnih žarišč, mednje pa zaradi premajhne razpoznavnosti države (pogosto jo zamenjujejo s Slavonijo ali Slovaško) večkrat prištevajo tudi Slovenijo. Zato vlada, ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem in seveda predvsem hoteli in podjetja v gostinstvu in turizmu izvajajo najrazličnejše pobude za dodatno turistično promocijo Slovenije. V to bodo vložili dodatne vsote, za nove propagandne akcije v korist slovenskega turizma pa bodo porabili tudi denar, ki je bil prvotno predviden za ustanovitev turističnega radia Slovenije.
Ob tem poudarjamo, da so se zlasti ob slovenskem morju, na bližnjo turistično sezono zelo skrbno pripravili. V minulih letih so v turistično infrastrukturo in razvojveliko vložili. Povsod želijo pridobiti domače in tuje goste, pri čemer gre tudi za pravo tekmovalnost s turističnimi središči v Hrvaški Istri.
MARJAN DROBEŽ
TRST / POKRAJINSKA IN OBČINSKA UPRAVA
DOGOVOR O RAZVOJNEM NAČRTU ZA KMETIJSTVO
ITALIJANSKO PRAVO
ZASTOPANJE KRAJEVNIH UPRAV
Posebni načrt za razvoj kmetijstva v tržaški pokrajini bo končno lahko zaživel. Po večletnem odlašanju in zavlačevanju, saj so bili sklepi in razčlenjeni razvojni načrti po posameznih panogah pripravljeni že maja leta 1997, so namreč pred nekaj dnevi predstavniki občinskih uprav iz tržaške pokrajine na sedežu pokrajinske uprave v Trstu podpisali dogovor o u-resničitvi tega načrta, ki vnaša vrsto možnosti za razvoj in posodobitev kmetijstva na tržaškem ozemlju. Ob predstavniku pokrajinske uprave in okoliških občin, ki so že pred časom podprle realizacijo tega načrta, so zdaj podpisale tudi tržaška občina, Trgovinska zbornica in Kraška gorska skupnost, ki je izrazila željo, da bi razvojne načrte čimprej razširili tudi na kraško območje v goriški pokrajini.
S podpisom tega dogovora bo lahko tržaška pokrajinska uprava, ki je razvojni načrt naročila, sprožila postopek, da bi pristojnemu deželnemu odborništvu v najkrajšem možnem času predstavila osnutek "Okvirnega zakonskega besedila za zaščito in razvoj agro-živilskih možnosti ter teritorija". Na osno-
vi tega bodo zaprosili za potrebna finančna sredstva, ki naj v prvi vrsti omogočijo ureditev prepotrebnih infrastruktur na teritoriju. V prvi vrsti naj bi poskrbeli za ureditev poljskih cest, a tudi namenskih vodovodnih namakalnih sistemov, ki naj potrebno vodo nudijo po ugodnejši ceni, prišlo pa naj bi do ureditve drugih sorodnih obče-koristnih del, brez katerih ni mogoče upati na razvoj primarnega sektorja. Ti posegi so nujni, ker razvojni načrt med drugim predvideva ponovno ureditev Brega od Se-sljana do Barkovelj, da bi za kmetijske potrebe, še zlasti z nasadi oljk, vinogradi in površinami, namenjenimi cvetličarstvu, zaživeli paštni, ki se spuščajo od kraškega roba do morja. Podobne posege bi pokrajinska uprava podprla tudi v drugih okoljih, saj se veča zavest o potrebi po ovrednotenju kmetijstva za ohranitev urejenega okolja in ustvarjanja določene zaposlitve. Kmetijstvo spet pridobiva na ugledu predvsem zaradi vse večje ponudbe izredno kakovostnih domačih pridelkov. V prvi vrsti gre za izjemna vina, ki so posebnost tudi zaradi avtohtonosti nekaterih sort, a tudi za odlično
i
oljčno olje ali kraške vrste medu, med katerimi izstopa rešeljikov med, ki je svetovna redkost. Kmetijstvo torej predstavlja, kot je dejal ob podpisu omenjenega dogovora predsednik tržaške pokrajine Codarin (na sliki), pravo "dodano vrednost" celotnemu gospodarstvu na Tržaškem in ga kaže podpirati. Upati je zato, da bo razvojni načrt za kmetijstvo res zaživel.
DEŽELNO ZELENO OMIZJE
V Vidmu se je v petek, 14. t.m., zbralo t.i. "zeleno omizje", ki je pristojno, da usklajuje posege na teritoriju in v kmetijstvu. Sejo je vodil deželni odbornik za kmetijstvo Giorgio Venier Romano, ob njem pa so bili še prisotni predsednik Deželne ustanove za razvoj kmetijstva ERSA Augusto Pinat in zastopniki deželnih kmetijskih stanovskih organizacij in zadružništva. Deželni odbornik za kmetijstvo je predstavil osnutke pravilnikov za iz-
vajanje poenotenega deželnega zakona za kmetijstvo, ki jih bo morala deželna uprava predstaviti v odobritev Evropski zvezi. Sogovornike pa je povabil k dopolnitvi osnutkov, da bi dosegli najboljši rezultat v Bruslju in posredno tudi v deželnem merilu. Deželna uprava pa bo morala tudi pripraviti globalni načrt za razvoj kmečkega okolja v obdobju od leta 2000 do 2006, za kar Evropska zveza dodeljuje znatna finančna sredstva, ki jih
v lirah cenijo na približno 280 milijard. Gre za načrt, ki ga morajo deželne uprave pripraviti na zahtevo evropskih izvršnih oblasti, ker bo v kratkem stopila v veljavo t.i. Agenda 2000, ki bistveno spreminja dosedanji koncept evropske kmetijske politike. Na seji so sprejeli predlog kmetijskih stanovskih organizacij in ustanovili posebno tehnično komisijo, ki bo pripravila okvirni razvojni načrt.
DAMJAN HLEDE
Od leta 1990 dalje si je na področju zakonodaje krajevnih uprav sledilo več zakonskih ukrepov, ki so povzročili precejšnjo nejasnost v zvezi z njihovim zunanjim zastopanjem. Vprašanje, ki se pojavlja, je naslednje: kdo ima pravico ali dolžnost zastopati krajevno upravo v pogodbah s tretjimi strankami? Vprašanje se najpogosteje pojavlja v zvezi z občinami, zato se bomo v tem kratkem zakonskem sprehodu osredotočili na te najmanjše, a še vedno osnovne upravne enote.
Nekoč so bile zadeve bolj preproste, saj je županom pripadala splošna ne samo politična, ampak tudi upravitelj-ska odgovornost. Potem so se stvari začele spreminjati, in sicer v smislu postopnega prenosa upraviteljskih pristojnosti na notranje občinske organe, in sicer na vodstvene uslužbence (dirigenti). Zakoni, ki so - brez potrebne medsebojne koordinacije - neposredno posegli na to področje, so naslednji: zakon št. 142/90 o ureditvi krajevnih uprav, zakon št. 29/93 o javni službi, zakon št. 81/93 o neposredni izvolitvi županov, zakon št. 127/97 (Bassanini-bis) in zakon št. 191/98 (Bas-sanini-ter). Rezultat, ki izhaja iz tega sosledja pravnih virov, je naslednji: vedno večja razmejitev med nalogami in dolžnostmi političnega (načrtovalnega) usmerjevanja, ki pri-stojajo županu kot vse bolj zgolj političnemu organu, in upraviteljskimi dolžnostmi, ki pristojajo vodstvenim uslužbencem. Zastopanje občin je sedaj tako urejeno:
- sklenitev pogodb pristaja prvenstveno vodstvenim uslužbencem (dirigenti) (člen 51, tretji odstavek, črka c), tako kot sta ga spremenila zakona Bassanini-bis in Bassani-ni-ter);
- v občinah, ki nimajo osebja z vodstvenimi dolžnostmi, lahko zastopstvo občine pri sklenitvah pogodbenih listin pristaja občinskemu tajniku,
DRUŽINSKA PODJETJA OGROŽENA
ČEVLJARSKA TRADICIJA V MIRNU
Podjetje za izdelavo otroške obutve Pavla Petejana in njegovih treh sinov z družinami, Cicipet v Mirnu pri Gorici, je od ustanovitve pred štirimi leti doseglo pomembne uspehe in razvoj pri nadaljevanju čevljarske tradicije v tem naselju. To družinsko podjetje, ki je med najbolj spodbudnimi primeri možnosti t.i. malega gospodarstva na Goriškem, zaposluje že okoli 140 delavcev, ki izdelajo okoli 150 tisoč parov otroških čevljev letno. Kar 60% proizvodnje izvozijo v tujino, predvsem v države nekdanje Jugoslavije,
pa tudi v Italijo, Avstrijo, na Madžarsko in drugam.
V zadnjem času pa je podjetje naletelo na težave, ki so v nasprotju z razmerami, ki bi morale veljati na tržišču. Slovenija namreč daje obilno finančno pomoč velikim tovarnam obutve v Sloveniji, ki so iz raznih razlogov zašle v krizo. Da bi ohranili podjetja in zaposlenost, zdaj lahko ponujajo svoje izdelke po občutno nižjih cenah kot pa proizvajalci, ki jih država ne podpira. Tako je nastala nelojalna konkurenca, ki ogroža tudi Petejanovo družinsko podje-
tje. Pavel Petejan poudarja, "da jim je vojna v Jugoslaviji vzela trg za najmanj 30 tisoč parov otroških čevljev. Toda to ni glavni problem. Bolj nas za-skrblja nelojalna konkurenca, ki je nastala tudi zato, ker je država tovarnama obutve Peko in Planika dala precejšnje dotacije, jim odpisala dolgove in dala še drugo pomoč. Z nižjimi cenami na trgu sedaj poglabljajo neenakopravnost na tržišču in ovirajo razvoj perspektivnim podjetjem, kakršno je tudi naše... Trga se ne bojimo, če so pogoji za vse enaki. Strah pa nas je take konkurence. Zato se bomo morali sprijazniti tudi z odpuščanjem delavcev, če se takšen način državne podpore nekaterim izbranim velikim podjetjem ne bo nehal."
11	M.
PREPOVED ODPIRANJA NOVIH PROSTOCA-
RINSKIII PRODAJALN
Slovenski parlament je sprejel nekaj dopolnitev carinskega zakona, da bi ga uskladil z določili EU. V eni izmed novel zakona jetudi določilo, da v prihodnje odpiranje novih prostocarinskih prodajaln na cestnih mejnih prehodih v Sloveniji ne bo več dovoljeno. Pri tem pa se za odpiranje novih lokalov ne bodo štela popravila ali obnovitve že obstoječi h duty-free-shopov. V zadnjem letu so v le-teh večinoma ugotovili slabše poslovne rezultate, ki so posledica predvsem manjše prodaje cigaret na meji z Avstrijo in pocenitve bencina v italijanskem obmejnem pasu, kar je povzročilo upad števila kupcev v brezcarinskih prodajalnah.
a samo če mu občinski statut izrecno dodeljuje zastopniško oblast (člen 1 7,68. odstavek, črka c) zakona Bassanini-bis);
- če občinski tajnik nima zastopniške oblasti, jo lahko župan z motiviranim ukrepom dodeli uslužbencem, ki so odgovorni za posamezne urade ali servise (člen 51, odstavek 3-bis zakona št. 142/90).
Vprašanje, ki pa se že več časa postavlja in na katerega se dajejo različni odgovori, je naslednje: pristaja zastopanje samo vodstvenim uslužbencem ali še vedno tudi županom? Izvedenci krajevnih u-prav v svojih strokovnih revijah trdijo, da pristaja zastopanje samo vodstvenim uslužbencem, strokovnjaki civilnega prava pa na podlagi obstoječih zakonov bolj upravičeno trdijo, da občino lahko indiferentno zastopajo vodstveni uslužbenci ali župani, saj je 36. člen zakona št. 142/ 90, po katerem župan zastopa občino, še vedno v veljavi.
ZADRUGE IN OBVEZNICE
Člen 58 zakona št. 448 z dne 23.12.1998, povezan s finančnim manevrom za leto 1999, je uvedel možnost za zadruge, da se za svoje financiranje poslužujejo tudi obveznic, kar jim je bilo doslej prepovedano. Zakon namreč izrecno postavlja drugemu odstavku enajstega člena zakona št. 385/93, ki dovoljuje hranilno dejavnost samo bankam, še eno izjemo, ki se sedaj pridružuje obstoječim, med katerimi so npr. delniške družbe. Gre za poseg, s katerim skuša zakonodajalec priti na pomoč zadrugam, ki jih v obstoječem stanju o-značuje pojav kronične pod-kapitalizacije. Prejšnji poseg, ki ga je zakonodajalec uvedel z zakonom št. 59/92, seje izkazal za neuspešnega. Šlo jeza uvedbo možnosti izdaje t.i. delnic subvencijskih članov in t.i. delnic zadružne soudeležbe. Izkušnje v zadnjih letih pa so pokazale zelo majhno zanimanje za ta sredstva, ki se niso izkazala kot donosna, pa tudi zato, ker niso bila dobro usklajena z zadružnimi članskimi pravicami.
Zakon uvaja možnost, da se zadruge "zadolžijo" pri množici varčevalcev s posojili, ki jih predstavljajo obveznice. Medministrskemu svetu, ki je pristojen za bančni in hranilni sektor (Cicr), pa je poverjena naloga, da določi kriterije in meje za izdajanje zadružnih obveznic. Pomembna je vsekakor določba, ki jo vsebuje drugi odstavek omenjenega 58. člena, da bo za zadruge možno izdajanje obveznic, neupoštevajoč mejo obstoječe glavnice, ki velja za delniške družbe.
DH
PREGLED ODBOJKARSKEGA DOGAJANJA NA GORIŠKEM
SMUČANJE
USPESEN OBRAČUN
PROGRAMI SLOVENSKE
REPREZENTANCE
IN VELIKE PRIREDITVE
V prihodnjih dneh bodo na sejah smučarskih skladov za alpsko in nordijsko smučanje že določeni okvirji za pokrivanja delovanja v sezoni 1999/2000.
GOSPODARSTVO
IZBOLJŠANJE
USLUG
SERVISA
POSTACELERE
Pred kratkim je uprava italijanske pošte napovedala izboljšanje lastnih uslug v zvezi s hitro poštno dostavo Po-stacelere v okviru programa sanacije in novega zagona družbe. Preuredili so omrežje, tako da naj bi odslej pošiljke, ki potujejo po hitri pošti, prišle na zaželeni naslov v 24 u-rah, in to v veliko večino italijanskih občin. S tem v zvezi se bodo stroški za nekatere pošiljke, ki potujejo znotraj italijanskih meja, znižali od 16 do 24%. To velja za pošiljke, ki presegajo kilogram teže. Tako bo za pošiljko, ki je težka od enega do dveh kilogramov, treba plačati 20.000 lir (prejšnja cena je bila 24.000 lir). Če bo pošiljka težka od dveh do pet kilogramov, bo treba odšteti 24.000 lir (prej
30.000 lir). Za pošiljke, težke od pet do deset kilogramov, bo treba plačati 28.000 lir (prej 36.000 lir). Pošiljke, težke od 10 do 20 kg, pa bodo stale 32.000 lir (prej 42.000 lir). Uvedena je bila tudi nova tarifa za pošiljke, težke od 20 do 30 kg, za katere bo treba odšteti 35.000 lir. Cene pošiljk, ki tehtajo manj kot kilogram, ostajajo nespremenjene. Pošiljka, težka do 500 gramov, bo še naprej stala 12.000 lir, pošiljka, težka od 500 g do 1 kg, pa bo še naprej stala
18.000 lir. Pošiljke servisaPo-stacelere za tujino bodo uporabile od enega do treh dni, če je naslovnik v evropski državi, od treh do petih dni pa, če je naslovnik izven Evrope. V primeru tujine se cene ne bodo spremenile (sicer so nespremenjene od leta 1995).
Servis seje po mnenju odgovornih izboljšal tudi zaradi tehnoloških inovacij, po katerih je mogoče slediti potovanju in dostavi pošiljke. Informacije je možno dobiti na zeleni telefonski številki 800-009966 (od 8. do 20. ure) in po internetu (www.postacelere.com). ■  I ž
V SLOVENIJI PRVA TRGOVINA PREKO INTERNETA
Mercator, največje trgovsko podjetje v Sloveniji, je u-vedel prvo spletno trgovino za blago široke porabe. Do iner-net-trgovine se pride naravnost z Mercatorjeve domače strani, kadarkoli podnevi in ponoči ter vsak dan v tednu. Na razpolago je okoli 2.000 izdelkov, o katerih so navedeni vsi potrebni podatki. Ko se kupec registrira in zaščiti z geslom, lahko izbira izdelke, ki se nalagajo v košarico v zaželenih količinah s sprotnim pregledom skupne cene. Po končani izbiri mu blago prinesejo na dom oz. izbrano lokacijo na območju Ljubljane. Dostava je brezplačna, če gre za nakup v vrednosti nad
5.000	tolarjev, kdor take dobave ne želi, pa lahko naročeno blago prevzame sam.
IGOR COTIČ
Ob zaključku nogometnih in košarkarskih tekem je bila vsa pozornost goriških športnikov usmerjena na odbojkarska prizorišča.
Naša odbojkarska moštva so si že pred koncem prvenstva zagotovila obstanek in v glavnem utrdila svoje položaje na lestvicah, tako da je bi lo slovo na odbojkarskih igriščih mirno. Obračun goriških tako moških kot ženskih odbojkarskih ekip je uspešen, saj so se v glavnem vsa moštva uvrstila v zgornje dele lestvic.
V moški odbojkarski C ligi se je Val Imsa pomeril s peto-uvrščeno Buio, ki je bila za štandreške fante premočna. Zelo motivirana Buia je presenetila Jerončičeve varovance, ki so v zadnjih trinajstih nastopih dosegli enajst zmag. Treba je sicer omeniti, da trener Jerončič tokrat ni mogel računati na doprinos odsotnega kapetana Florenina. Kljub domačemu porazu so Valovci dosegli zelo dobro končno tretje mesto na lestvici.
Praznih rok je ostala tudi Soča Unitecno. Kljub neuspehu je pustila lep vtis pred navijači, saj se je moralo domače moštvo po dveurnem
ODBOJKA
ZAKLJUČEK PRVENSTVA ZA OLYMPIO
Tudi fantje so se od domačega in zvestega občinstva poslovili z zmago; premagali so namreč ekipo Demar Mobili s 3:1. Zmaga je bila sicer pričakovana, vendar so se nasprotniki na igrišču vneto borili, saj je trajala tekma dobri dve uri.
Prvi in tretji set so igralci Olympie osvojili z lahkoto (15:6 in 15:3); vdrugem setu pa so se nekoliko vdali in popustili. Gostje so bili vedno v vodstvu (5:3 in 11:8), nato pa so jih "naši" dohiteli in celo prehiteli. Imeli so tudi zaključno žogo pri rezultatu 14:13, vendar te možnosti niso izkoristili. Nasprotniki so tako osvojili ta set s 17:15. Vzadnjem setu je Olympia povedla kar s 6:0; stalno je bila v vodstvu, nasprotniki pa soji počasi sledili, vendar ne dohiteli. Tako so igralci sklenili set s 15:11 in slavili zmago.
Dekleta C lige pa so se iz Porcie vrnila z gladkim porazom in tako tudi končala prvenstvo.
Naj omenim še, da bo prihodnjo soboto in nedeljo potekal IV. mednarodni ženski turnir I. memorial "Igor Pov-še". Na turnirju bodo poleg naših deklet sodelovale še tri ekipe: OK Val iz Gorice, Camst iz Vidma in HIT Nova Gorica.
--------- MH
boju pošteno potruditi, preden je strlo odpor modro-ru-menih. VSočinih vrstah seje spet izkazal kapetan Mitja Feri, ki je z udarci uspešno prodiral v nasprotnikovo polje. Zelo dobro sta svojo nalogo opravila mlada Marko Černič, ki je nadomestil odsotnega Tomšiča na podajaškem mestu, in Mitja Černič, ki je zaigral na centru. S končnim sedmim mestom v prvenstvu in z naslovom deželnega podprvaka v deželnem pokalu so Sočani kronali letošnjo povsem uspešno sezono. Še posebej je razveseljivo dejstvo, da so se v letošnjem prvenstvu izkazali mlajši.
Olympia Agraria Terpin je na domačem polju premagala Demar Mobili, ki je bil že pred tekmo obsojen na izpad. Klokočovnikovi varovanci so se z zmago povzpeli na končno šesto mesto.
V moški D ligi je treba zabeležiti poraz Našega prapor-ja, ki je bil že na pragu zmage, a je v končnici tekme povsem popustil in oddal nasprotnikom tri točke.
Zastor je padel tudi na ženska odbojkarska igrišča. V ženski C ligi je Olympia Kmečka banka na gostovanju v Pordi sklenila prvenstvo z glad-
kim porazom. Poraz tekme gre delno pripisati odsotnosti poškodovane podajačice Bulfo-nijeve in slabemu sojenju sodnikov.
Po sedmih zaporednih porazih je Val Siderimpes pospravil nove tri točke in zasedel končno šesto mesto na lestvici. Valovke so prikazale veliko volje do zmage in zato zasluženo slavile.
MOŠKA C LIGA
LESTVICA: Mima Eurospin, ll Pozzo 70; Vivil, Val Imsa 57; Idealsedia 55; Agraria Terpin 40; Soča Unitecno, Fae-dis 38; City Store 27; Preve-nire 25; Altura 22; Eltor 21; Demar 14; Fiume Veneto 12.
MOŠKA D LIGA
lestvica: PallavoloTrieste 82; Maniago 67; Mossa 60; Rigutti 59; VBU 58; Torriana 54; NPT 50; Majano48; Buf-fet Toni 39; Naš prapor 36; Corno25; Porcia23; Project šport 15; Bor 8; BCC Turjak 6.
ŽENSKA C LIGA
LESTVICA: Nuova Kreditna 67; Porcia 57; Simac Čenta 54; Kmečka banka, Terme dArta 50; Val Siderimpes 48; SGM 43; Carfriulana41; Fin-cantieri 38; Favento 33; Sta-ranzano30; Furlanina22; Far-ra 13; Publiuno Čedad 2.
Po besedah direktorja alpskih disciplin Toneta Vogrinca (na sliki) bodo imeli alpin-ci okrog 300 milijonov tolarjev proračuna, direktor nordijskih reprezentanc Ljubo Jasnič pa je dejal, da njegov del organizacije potrebuje polovico te vsote. Jasnič je ob tem dejal, da še ne vedo natančno, kako bo davek na dodano vrednost, ki bo uveden 1. julija, vplival na zmanjšanje sredstev, ki jih za šport namenijo različne organizacije. Nor-dijcem namenjajo 70% potrebnih sredstev sponzorji, 20 fundacija za financiranje športnih organizacij in Športna loterija, 10% pa ministrstvo za šolstvo in šport. Vogrinec je povedal, da je letošnji načrt reprezentanc obsežnejši kot v prejšnjem letu, ko je bila za delovanje namenjena podobna vsota, kot je predvidena letos. "Lani smo sezono pričeli s 30 milijoni tolarjev pomanj-kljaja, letos pa nimamo rdečih številk, zato računam, da bo mogoče v celoti izvesti poletne treninge na južni polobli."
Reprezentantje naj bi se avgusta in septembra odpravili v Čile, Avstralijo ali na Novo Zelandijo (odvisno od snežnih razmer). "Letos bo imel ta del priprav še večjo težo kot običajno. Zelo kratke smuči za slalom, ki so novost iz prejšnje sezone, bo potrebno testirati. Jure Košir, denimo, za to še ni imel priložnosti," je pojasnil Vogrinec. Discipline, ki jih vodi, dobijo 170 milijonovtolarjev iz smučarskega sklada, v katerem pa je zlasti med proizvajalci smučarske opreme zaradi slabše prodaje v zadnjem obdobju veliko manj možnosti za povečanje sredstev. Poleg tega nekatere organizacije niso poravnale obveznosti iz minulih let, Vogrinec je pri tem omenil tožbo proti Petrolu. Zaradi sporov pri zamenjavi vodstva alpskih reprezentanc je bil Vogrinec tarča številnih kritik. Predsednik Smučarske zveze Slovenije (SZS) Stane Valant je izrazil trdno podporo, ki jo Vogrinec uživa pri vodstvu SZS. "Po dvakratni soglasni podpori, ki jo je dobil v matičnem alpskem zboru, izvršni odbor SZS tudi v ce-
loti podpira izbrane trenerske rešitve." Vogrinec, ki je v smučanju na različnih mestih od 1. januarja 1971, ima mandat do olimpijskih iger 2002 in je že napovedal, da po izteku tega obdobja ne misli več delati kot direktor alpskih disciplin. "Vabili so me že na delo v druge zveze, vendar bom gotovo tudi v prihodnje ostal povezan s smučanjem." "Tekmovalni uspehi in uspešne organizacije največjih tekmovanj na naših tleh ne smejo biti ogroženi zaradi morebitnih nesoglasij v naših vrstah. Nedopustno je rušiti demokratično uveden in uspešen sistem dela v SZS", je menil predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Janez Kocijančič.
V Sloveniji se tudi v prihodnje obetajo vrhunske smučarske prireditve. Poleg tekmovanj v svetovnem pokalu bo v Planici leta 2002 svetovno prvenstvo v poletih; o tem so se že dogovorili predstavniki mednarodnega združenja letalnic. Slovenija bo kandidirala tudi za kongres Mednarodne smučarske zveze Fis leta 2002, za kar ima močnega tekmeca v kanadskem Que-becu. Na kongresu Mednarodne biatlonske zveze pa je bilo potrjeno, da bo letos decembra na Pokljuki potekal svetovni pokal, to prizorišče pa bo tudi mesto svetovnega prvenstva leta 2001.
V prihodnji sezoni svetovnega pokala (1999/2000) bo Kranjska Gora v pokalu alpskih smučarjev 21. decembra letos gostila le eno tekmo (slalom), finale svetovnega pokala v smučarskih skokih bo z dvema tekmama v poletih 18. in 19. marca 2000 v Planici, mariborska Zlata lisica za alpske smučarke pa bo prav tako imela dve tekmi svetovnega pokala v slalomu in veleslalomu 5. in 6. januarja 2000; to je sklenilo prek 600 udeležencev iz skoraj 100 držav na koledarskem kongresu Mednarodne smučarske zveze
| (Fis) v Portorožu. V Sloveniji bodo prvič tekmovali tudi nordijski kombinatorci v svetovnem pokalu (skupine B): tekme bodo od 11. do 13. februarja v Mislinji.
— ALPIN
mam
ŽE 22. MEDNARODNI TURNIR PRIJATELJSTVA
Športno društvo Kontovel prireja že 22. Mednarodni košarkarski turnir prijateljstva.
Turnir, ki se bo pričel že 21. maja, prireja kontovelsko druš tvo v sodelovanju z Združenjem slovenskih športnih društev v Italiji, z deželnim odborom Italijanske košarkarske federacije, s tržaško pokrajinsko upravo in pod pokroviteljstvom avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine. Turnir, ki bo potekal od 21. do 23. maja v centru Ervatti pri Briščikih, je vsekakor ena od odmevnejših košarkarskih manifestacij na Tržaškem, ravno lani pa je naletel na znatno zanimanje javnosti. Kot je bilo rečeno na predstavitvi turnirja, ki je bila v petek, 14. maja, v dvorani pokrajinskega sveta v Trstu, je pomen turnirja prijateljstva tudi v omogočanju stikov med različnimi kulturami in narodnostnimi stvarnostmi našega vsakdana, kar je pomembno in potrebno zlasti danes, ko nedaleč od nas poteka kruta vojna.
Letos bodo na turnirju nastopile naslednje ekipe: Udi-ne Basket Club LatteCarso iz Vidma, Danone Honved iz Budimpešte, Koš iz Celovca,
Kvarner 96 z Reke, Branik iz Maribora in seveda domačini, ŠD Kontovel. Jutri, 21. maja, se bodo v telovadnici centra Ervatti z začetkom ob 15. Liri zvrstile tekme med vsemi ekipami, saj pravilnik za tisti dan določa polčase po 15 minut. V soboto, 22. maja, bodo z začetkom ob 15.30 na sporedu polfinalne tekme, finale za peto mesto in kvalifikacije v metu na koš za tri točke. V nedeljo, 23. t.m., bo ob 9. uri ' finale za tretje mesto, ob
10.30 finale v metu na koš, ob 11. uri pa finale za prvo mesto. Ob 12.30 bosta nagrajevanje in zaključna prireditev' Tekme, ki bodo 22. in 23. maja, bodo potekale po pravilih mednarodne košarkarske z veze FIBA.
Poleg tega bo v soboto tudi seminar za trenerje, na katerem bosta predavala priznana strokovnjaka: ob 10. uri bo znani italijanski trener Tonino Zorzi predaval na temo Protinapad, metodologija in napredovanje v didaktiki, ob
14.30 pa bogovoril trener ljubljanske Olimpije Zmago Ša-gadin na temo Selekcioniranje in razvoj mladih košarkarjev. ----------IŽ
15
ČETRTEK 20. MAJA 1 999
ZADNJA STRAN
OB BLAGOSLOVITVI PRENOVLJENE CERKVE NA PECI
NOV IZZIV NAŠI DUHOVNOSTI
S to slovesnostjo je sklenjen krog obnovitvenih del v cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske, odprto pa novo poglavje v poglabljanju verskega in kulturnega življenja vaške skupnosti.
Da bi bolje spoznali cerkev, ki z vrha griča kot skrbna mati bedi nad vami ob vaših vsakdanjih skrbeh in radostih, moramo stopiti za korak v zgodovino. Nastanek stavbe je zavit v temo. Mogoče je tu že pred daljnimi stoletji stala kapelica ali kako drugo sveto znamenje, saj se kraj Peč pojavi v starih dokumentih, urbarjih goriških grofov, že okrog leta 1200. Cer-
Is-	kev je, kot se je kljub rekon-
y	strukciji po prvi svetovni vojni
.........	ohranila do današnjih dni,
četrtek	piocj konca -j5 an začetka 1 6.
20. MA| A	"	.	.	_	,	...	,
1999	stoletja. Predstavlja tip podru-
žnične cerkve, ki je bil zelo razširjen po Soški dolini, v bližnji okolici pa mu pripadata cerkev v Rupi in dobro ohranjeni prezbiterij župne cerkve vSovod-njah. Ladja pečanske cerkve je pravokotnik, ki mu je po srednjeveških pravilih ob vzhodni stranici dodan ožji pravokotnik, sklenjen s tremi stranicami pravilnega osmerokotnika. Ta oltarni prostor ali prezbiterij je bil nekoč obokan. S konzol, ki so s koreni rebrovja še danes ohranjene, so se proti stropu poganjala kamnita rebra in v višini sklepala prostor z zvezdastim obokom. Mogoče je bil prezbiterij tudi v celoti poslikan. Ladja je imela verjetno odprto ostrešje s slikani-
V celoti objavljamo govor, ki ga je imela zgodovinarka umetnosti Verena Koršič ob blagoslovitvi prenovljene cerkve sv. Katarine Aleksandrijske na Peči v nedeljo, 9. maja.
■ 'i
m*. /“
mi planetarni, kar bi bilo v skladu s primorsko tradicijo, ali pa raven lesen strop. Lep gotski ostanek je še paličasto profiliran kamnit, šilasto sklenjen portal. Harmonijo zunanje podobe cerkve z vzhodno lopo moti le zvonikov poligonalni zaključek, sad povojne obnove, oblikovan v našim krajem tujem duhu. V cerkvi so bili nekoč trije oltarji: glavni, posvečen sv. Katarini Aleksandrijski, s sliko zavetnice in z marmornatim tabernakljem, prinesenim iz stare cerkve na Mirenskem Gradu, na evangeljski strani oltar Lurške Matere Božje, na listni strani pa oltar zavetnika proti kužnim boleznim sv. Roka, drugega cerkvenega patrona, dokler ga nista
zamenjala sveta Mohor in For-tunat.
Danes ima cerkev samo en oltar, na katerem je lep marmornati tabernakelj z novoro-manskimi in novogotskimi posebnostmi, oltar proti ljudstvu, delo domačina Ludvika Čevd-ka, na zadnji steni pa tabelno sliko Križanja, ki jo je ob splo-\šni preureditvi cerkve leta 1965 naslikal Tone Kralj, in star kropilnik, ki je bil pri sedanji obnovi zaradi majavega podstavka vzidan v steno desno ob vhodnih vratih.
Nocoj pa se nam cerkev uradno predstavlja v novi preobleki, za katero je poskrbel umetnik Lojze Cemažar in pri tem združil dvojno tradicijo 1) poslikave gotskega prostora v
najplemenitejši in za gotsko obdobje pri nas najznačilnejši tehniki freskantstva, 2) nadaljevanja cerkvenega slikarstva pri nas, ki se je tako lepo uveljavijo s Tonetom Kraljem. Lojze Cemažar na Primorskem ni neznan: kot Tone Kralj prihaja tudi on iz notranjosti Slovenije, sicer ne iz Dolenjske, ampak iz okolice Ljubljane. V Ljubljani je tudi diplomiral na A-kademiji za likovno umetnost, svoj študij pa zaokrožil še na specialki za slikarstvo. S svojo umetnostjo se je že zapisal v zgodovino naših krajev: slikal je npr. v Dornbergu, Idriji, na Mirenskem Gradu, in kar je še posebej pomembno za našo skupnost v Italiji, v podružnični cerkvi Marije Pomočnice na Jazbinah leta 1993.
Pri pečanski cerkvi je umetnik, z izjemnim posluhom za J gotsko zasnovo prezbiterija, ostal zvest tradiciji srednjeveške ikonografije: na levi je v odsotnosti slavoločne stene, ki je delila ladjo od prezbiterija in navadno nosila ta motiv, v širših trikotnih poljih naslikal na levi Marijino oznanjenje; sledijo mu glavna zavetnica cerkve sv. Katarina Aleksandrijska, na desni strani sveta Mohor in Fortunat, ostali dve polji pa zavzemata polkrožno sklenjeni okni. Umetnik se je pri sestavljanju motivov omejil le na najnujnejše osebe in rekvizite, j prostor je le skopo nakazal; celota nam daje prej vtis brez-prostorja, s tem pa so motivi povzdignjeni v simbolični svet
večno veljavnih vrednot brezpogojnega darovanja, trpljenja in zvestobe Bogu-Cloveku, trpečemu Kristusu, proti kateremu se obračajo upodobljeni svetniki. Poenostavljene, hie-ratične figure, ploskovito obravnavanje likov, izvirna simbolika, skopa barvna lestvica s prevlado hladnejših tonov, vse to nas vodi v navezovanje na srednjeveško mistiko, obenem pa nam razodeva iskanje izraznosti za nove oblike du-hov-nosti današnjega človeka.
Prt na mizici s knjigo pred Marijo spominja na prt okrog ledij Kristusa na križu in nam že v času oznanjenja nakazuje Kristusovo trpljenje. Sveta Katarina je upodobljena s tradicionalnim atributom, kolesom, na katerem je prestala svoje mučeništvo, oglejska svetnika Mohor in Fortunat pa se pojavljata eden s škofovsko palico, drugi s palmovo vejico, simbolom mučeniške slave.
Na oboku nad oltarjem se je pri sedanji obnovi pokazala podoba Jagnjeta Božjega, verjetno nastalega ob povojnem restavriranju prezbiterija.
Strop ladje krasi tabelna slika z zanimivo ikonografsko zasnovo vnebovzetja oz. celotnega odrešenjskega dogajanja. V sliki bi lahko iskali analogije z gotsko tradicijo nepretrganega načina pripovedovanja, čeprav je tu splet motivov otrdel v simbolično hieratično podobo: ob vznožju so razvrščena orodja Kristusovega trpljenja; v desni kot je postavljena Marija z malim Jezusom v naročju, na levi Božja Mati podpira umrlega Sina, v ozadju je monumentalni križ, nad njim pa se v sredini dviga poveliča-
| no Marijino telo. Poenotena barvna lestvica še posebej pou-i dar ja enotnost zamisli in glavno sporočilo slike.
Posebno besedo zahteva tudi križev pot. Zasnovan jev malem formatu, tako je popolnoma prilagojen miniaturnemu cerkvenemu prostoru. Po številu oseb na vsaki postaji je zelo redkobeseden, po izpovedni moči pa zelo zgovoren. Slikarju uspe stkati zgledavcem tesen dvogovor prek simboličnih, na videz skoraj neopaznih pripomočkov: tu z jasno izrisanim srcem, tam z nenaravno podaljšano roko, z izrazitim pogledom, s kapljo krvi. Avtor se kljub tradicionalnim postajam odmika od tradicije, saj je vsakršna pripovednost odpadla, kraj in čas dogajanja nista pomembna, bistveno je le simbolično prepletanje trpi jen jsko odrešenjskega sporočila, ki nas privede do sklepne, nenavadne petnajste postaje.
Lojze Čemažar, ki je eden izmed najbolj cenjenih in iskanih slikarjev za cerkvene poslikave in ki ga lahko postavljamo v tok nove figuralne smeri, odklanja kakršnokoli ceneno emocijo, svojo umetniško govorico pa gradi na hieratič-nem, ikonskem pristopu, pri katerem je vsak element do skrajnosti pretehtan in prečiščen v svoji oblikovni in duhovni podobi. Nedvomno je poslikava pečanske cerkve kvaliteten doprinos k tradiciji cerkvenih poslikav na Primorskem, obogatitev naše skupne umetnostne zakladnice in nov izziv za poglabljanje naše duhovnosti na pragu novega tisočletja.
GORICA / NEGOTOVA USODA BOLNIŠNICE
SELITEV: DA ALI NE?
Prve dni maja je Združenje Bratina priredilo tiskovno, konferenco na sedežu pokrajine v Gorici o tem, ali je sprememba lokacije goriške bolnišnice koristna in potrebna ali diši po zlorabi in goljufiji. Konferenco so vodili žena pokojnega senatorja, ga. Car-men Bratina, predsednik Združenja dr. Livio Semolič in poslanec Mario Prestambur-go. Beseda je bila prepuščena tudi vsakomur, ki je hotel kaj izraziti. •
Vsi so bili istega mnenja: ne k Janezu od Boga! Govorniki so poudarili potrebo po širšem ozaveščanju ljudi. Komur je pri srcu zdravje, mora glasno odkloniti možnost spremembe lokacije splošne bolnišnice. Problem ureditve zdravstva se na Goriškem vleče že več kot deset let, a je žal še veliko nerešenih vprašanj. V ulici Fatebenefratelliso pogoji za uspešen razvoj zdravstva nični: kirurški posegi so ovirani zaradi bližnje železniške proge, tudi prometa je veliko in zato zračnega in akustičnega onesnaževanja; razširitev tamkajšnje stavbe je nemogoča, parkirišča so nezadostna itd. Žal ne bomo dobili jasnih odgovorov, saj govorimo o višji politiki. Zakaj si nekateri zapirajo
oči in trmoglavo nadaljujejo po tej poti? Vprašanj je veliko. Vse dokazuje, da tisti, ki imajo pri tem koristi, uničujejo gori-| ško bolnišnico in njeno učinkovitost ter s tem celotno pokrajino. In morda je prav to njihov končni cilj. Med drugim bi stala posodobitev j splošne bolnišnice znatno manj milijard kot sprememba lokacije v ul. Fatebenefra-telli. In če pomislimo tudi na to, da sta Italija in počasi tudi Slovenija zavili na skupno pot združene Evrope, lahko konkretno vzamemo v pretres j možnost sodelovanja civilne bolnišnicez bližnjo bolnišnico v Šempetru. Vsi se moramo opredeliti in zanikati možnost selitve v bolnišnico Janeza od Boga!
Žal se moramo tudi soočati z dejstvom, da šteje naša dežela približno isto število prebivalcev kot Milan. Zavedati se moramo, da imamo v deželi dva izvrstna univerzitetna medicinska centra, kot sta Trst in Videm. Vsakdo naj sam pride do svojih zaključkov.
V torek, 18. t.m., je Zdravstvena ustanova podpisala preliminarno pogodbo za odkup bolnišnice Janeza od Boga, vrednost odkupa znaša 15,3 milijarde lir.
MD
SODELOVANJE MED OŠ OTON ŽUPANČIČ IZ GORICE IN D. ALIGHIERI IZ GRADIŠČA
SKLEP PETLETNIH SREČANJ
JURIJ PALJK GOST PD STANDREZ
O PRIMORSKIH KORENINAH
V torek, 11. maja, so peto-šolci OŠ O. Župančič še zadnjič obiskali vrstnike OŠ Dante Alighieri iz Gradišča, s katerimi so imeli zanimive stike in pobude v vseh petih letih šolanja. Kot nam je povedala učiteljica Mirka Bric, je srečanje, pri katerem so italijanski otroci spoznali nekaj slovenskih legend iz naših krajev in pa izvedeli, kje živijo zamejski Slovenci, potekalo v prostorih omenjene italijanske šole in je imelo pester spored. Najprej so si otroci ogledali video kaseto s posnetki petletnega dela; trenutke te lepe izkušnje je ujel v kamero učitelj Silvan Bevčar. Poo-bujanju spominov sta prosta igra in malica ustvarili primerno vzdušje za nadaljevanje prisrčnega dopoldneva, katerega kulturna srčika je bilo branje italijanskih legend. Sledile so si igre. Žal je čas slovesa napočil prehitro in že so bili na vrsti pozdravi in izmenjava daril: kažistrani, ki sojih učenci sami izdelali, in jim, vsak v svojem jeziku, pripisali izbrane misli o prijateljstvu. Da bi petletne raziskave in izbrano gradivo ne zbledeli brez otipljivega spomina, so
si učitelji po spodbudi glavnega povezovalca med šolama, učitelja Janka Toplikarja, ki poučuje nagradiški italijanski šoli, a je slovenskega rodu, zadali nalogo, da bodo izdelali v furlanščini, slovenščini in bizijaškem narečju delovni zvezek, opremljen s prevodi, ki naj bi poleg legend in navad iz kmečkega življenja, neprecenljivega bogastva vseh treh jezikovnih skupin, obsegal še navodila za uporabo in ustrezne vaje. Tiha želja učiteljev je, da bi ta dragoceni tro-jezični "priročnik11 uporabljali pri učnem programu osnovnih šol naše dežele. Pobudnikom želimo, da bi sejimures-ničili načrti, pa tudi, da bi se vezi med šolama ne pretrgale.
Ob koncu tega prispevka naj dodamo še to, da so tudi osnovnošolci goriškega ravnateljstva Veronika Srebrnič, Simon Peter Leban, Aljaž Srebrnič, Rebeka Bernetič in Ma-; ja Pahor sodelovali na tekmovanju v reševanju križank, ki ga je pripravil Božo Kos v okviru časopisa Petka, v torek, 11. maja, v eni izmed dvoran Cankarjevega doma v Ljubljani in prejeli priznanja.
IK
Prosvetno društvo Štan-drež je organiziralo 13. t.m. prisrčen večer, na katerega je povabilo pesnika Jurija Paljka. Srečanje, ki se ga je udeležilo kar nekaj zlasti mlajših ljubiteljev naših prosvetnih prizadevanj, si je zamislil in ga povezoval Dimitri Brajnik.
Paljk je govoril o svojem šolanju, nato o služenju vojaškega roka vJlA, o svojih pestrih človeških izkušnjah po svetu, o svojem prihodu v zamejstvo ter na koncu o svoji poeziji. Iz vsega tega se je razvilo razmišljanje o kulturi, umetnosti in sploh o bistvu našega obstoja. Poudaril je svojo formacijo v slovitem vipavskem semenišču, kjer so bili njegovi mentorji kakovostni profesorji, cvet primorske duhovščine in izobražencev. To je bila izkušnja, ki je močno zaznamovala njegovo istovetnost, saj so docenti vcepili v njegov rod čut pripadnosti primor-
skim kulturnim in duhovnim koreninam. Tudi zato je bilo njegovo osebno spominjanje na prelomne čase, ki je preraslo v spominjanje celotne primorske skupnosti, posebno koristno in na neki način ustvarjalno. Kakšni smo bili in kakšni smo: to je vprašanje, na katerega predvsem mladi danes žal ne znajo najti primernih odgovorov. Paljk je z živim pripovedovanjem in prek sugestivnih anekdot iz svojega življenja govoril o preseganju vsakdana, o tem, za kaj je vredno živeti. Na vprašanja o svoji poeziji je odgovarjal skoraj z zadrego, saj je vsak njegov verz intimna izpoved. Govoril je o živi kulturi, ki ljudi združuje in neo-mejuje v zaprte kroge, temveč plemeniti vsako, tudi najmanjše iskreno prizadevanje. Tako je bilo tudi štandreško srečanje: toplo, intimno, živo.