Petrovičeva Marksistička este­ tika je takoj po izidu naletela na iz­ jemen odmev in bila deležna tako priznanj kot graj. Tisti, ki so manj razumeli njegovo delo, so mu oči­ tali, da je ostal še veliko dolžan Marxovi misli o umetnosti, da je premalo nakazal sam spopad marksistične in zunajmarksistične estetike, da je poudarjal nepo­ membne avtorje in izpuščal nad­ vse pomembne, itd. itd. Njegove odlike pa naj bi bile v tem, da je prvi pri nas sistematiziral marksis­ tično estetiko po Marxu in jo tipo- logiziral na izredno originalen na­ čin, d a je s t. i. metaestetskim kriti- cizmom znova opozoril na iluzor- nost ustvarjanja kakršnih koli sis­ tematskih estetik po vzoru meš­ čanskih itd. Glede metaestetike pa tole: v svojem premisleku misli o umetnosti se Petrovič ne dotika same umetniške prakse, posebej tiste, ki kot poskus neestetske ust­ varjalnosti ostaja zunaj sleherne misli o umetnosti in s tem tudi zu­ naj metaestetike. Prav tu je treba videti možnost za nadaljevanje ta­ kih in podobnih poskusov, kot je Petrovičev, pri obogatitvi dedišči­ ne, ki izhaja iz Marxove epohalne misli. Janez Vrečko OTON ŽUPANČIČ V PREVODIH Zbornik Društva slovenskih književ­ nih prevajalcev 4. Uredil Janko Moder. Lipa, Koper, 1980. Zbornik je tako kakor prejšnji te vrste, Ivan Cankar v prevodih, sestavljen iz dveh delov. V prvem so prispevki, napisani za delovno srečanje jugoslovanskih prevajal­ cev ob stoletnici rojstva drugega velikega slavljenca slovenske mo­ derne, Otona Župančiča, v drugem so bibliografski pregledi Županči­ čevega prevajalskega dela in pre­ vodov njegovih pesmi v tuje jezike. Dvojnost problemskih obmo­ čij, ki je v bibliografskem delu jas­ no razvidna, je značilna tudi za re- feratni del, ki je sploh precej hete­ rogen. Prevladujejo namreč popisi in obravnave Župančiča v prevo­ dih, torej prodora njegovih pesmi v svet, manj pa je pregledov in raz­ člemb njegovih lastnih posloveni- tev. To pomeni, da je v zborniku - spet enako kakor v tovrstnem Can­ karjevem - poudarjen prikaz tiste­ ga prevodnega območja, ki pome­ ni razširjanje domače literarne produkcije v nove jezikovne kroge. Ta vidik je tudi pri Župančiču ute­ meljen, čeprav ne bi bilo nujno, da bi ga imeli za najvažnejšega: Fran­ ce Dobrovoljc, kije s sodelovanjem dr. Otona Berkopca sestavil obsež­ no, temeljito bibliografijo prevo­ dov iz Župančičevega literarnega dela, namreč v kratki spremni be­ sedi k njej navaja podatek, da sodi Župančič poleg Prešerna in Can­ karja v trojico največ prevajanih slovenskih avtorjev. Tudi njega so največ prevajali v južne in zahodne slovanske jezi­ ke in temu ustrezno je največ refe­ rentov obdelovalo prav to področ­ je: Marija Mitrovič je kritično oce­ nila pet prevodov Dume v srbsko- hrvaški jezik, Šimun Jurišič je predstavil Andrica kot Župančiče­ vega prevajalca, Tihomir Marsenič je polemično posegel v razpravo o prevodu pesmi Brezplodne ure, Taško Širilov je predstavil prepes­ nitve Župančiča v makedonski in bolgarski jezik, Matej Rode Dimit- ra Panteleeva kot Župančičevega prevajalca in Viktor Smolej Dumo v slovaščini. Tako dobljeno sliko sta izpopolnila še Marijan Brecelj s poročilom o Župančiču v italijan­ skih prevodih in Viktor Jesenik z opozorilom na Župančiča v fran­ coščini, posebno opazno pa Veli­ mir Gjurin z obsežno oblikovno vz- poreditvijo Župančičeve pesmi Vseh živih dan in njenega angleške­ ga prevoda. Gjurinov prispevek se loči od drugih po izčrpni utemeljit­ vi svojih teoretičnih izhodišč in pojmovnega aparata, hkrati pa z ozko omejeno temo, saj se ne lote­ va niti večjega sklopa prevodov niti ne kakega posameznega bese­ dila v celoti, ampak le enega izmed aspektov pesmi, ki obsega 27 ver­ zov. Kljub natančnemu, močno razvejanemu in strogo, celo nasil­ no shematiziranemu razčlenjeva­ nju pa avtor svojih rezultatov ni mogel strniti v teze, ki bi obravna­ vani prevod pokazale v jasnejši luči. Njegova lingvistično zasnova­ na razprava namreč ne opazuje pesniškega besedila kot celoto, ampak povsem razdrobljenega na sintaktične in sintagmatične sklo­ pe, ki jih obravnava brez izbire, ne da bi upošteval njihovo različno funkcijo v sklenjeni literarni tvor­ bi. Zanimajo jo predvsem razmerja med jezikovnimi konstrukcijami slovenskih »osnovkov« in angleš­ kih »prevedkov«, torej pojavi, ob katerih postane kontekst gradiva, iz katerega so vzeti, pravzaprav ne- važen. Gjurinova konstrukcija in uporaba aparata, ki naj bi omogo­ čil kar najbolj nepristransko pre­ sojo prevoda, teži potemtakem v nasprotno smer, kakor jo je v svoji primerjalni analizi peterih prevo­ dov Dume ubrala Marija Mitrovič: rezultate je prikazala strnjeno, brez utrudljivega kopičenja po­ drobnosti, natančneje pa se je po­ mudila pri enem izmed odlomkov, k ije odločilnega pomena za pesni­ tev in s tem tudi za njene prevode. Njen prispevek je zato preglednej­ ši in prepričljivejši. - Spet drugačno shemo, ki naj bi omogočila stvarno presojo pre­ voda, je izdelal in hkrati na praktič­ nem prim eru preskusil Matej Rode. Oprl jo je na pojmovni apa­ rat informacijske teorije, saj je osredotočena na primerjanje in­ formacij, ki jih dajeta izvirnik in prevod, pri tem pa je spet ostala za­ nemarjena specifika informacije v literarnem delu. Prizadevanja, da bi postavili razpravljanje o prevodu na siste­ matično izdelane osnove, najavlja pravzaprav že uvodni prispevek dr. Jože Mahniča, ki želi predstavi­ ti Zupančiča kot organizatorja in teoretika prevajanja. Mahničeva zasluga je, da je kot urednik zad­ njih knjig Župančičevega Zbranega dela objavil nekaj pesnikovih zani­ mivih zapiskov o potrebnosti in pom enu prevajanja, ki pa ne kaže­ jo nikakršne težnje k teoretičnemu razmišljanju in zato ne dajejo opo­ re, da bi tega odličnega prevajal­ skega praktika razglasili še za teo­ retika. Na to, da je Župančič kot lite­ rarni ustvarjalec celo izrazito na­ sprotoval abstraktnem u in speku­ lativnemu mišljenju, opozarja čla­ nek dr. Franeta Jermana o Zupan­ čičevem idejnem svetu, v katerem avtor polemizira s tezami in nači­ nom obravnave Župančičevega li­ terarnega nazora v nekaterih raz­ pravah, napisanih za simpozij o Zu­ pančiču (jeseni 1978 na SAZU). Si­ cer pa ta prispevek sodi med tiste, ki govorijo o Zupančiču, toda ne v zvezi s prevodom — taka sta še Po­ tokarjev povzetek esejev Isidore Sekulič o pesniku Cicibana in Šrimpfovo razpravljanje o vplivu indijskih Upanišad na Zupančičeve Naše luči Ti so v zbornik uvrščeni kot nekakšna nasprotna utež ti­ stim prispevkom, ki v okviru pro­ stih tem obravnavajo prevajalsko problematiko, vendar brez poveza­ ve z Zupančičem: Božidar B. Bago- la prvi prevod izbranih tekstov sta­ rejše slovenske književnosti v sr­ bohrvaščino, Saša Markuš vpraša­ nje poliglotstva in Bogdan Nova­ kovič priporočila UNESCA v Nai- robiju o zaščiti prevoda in preva­ jalčevih pravic. V območju obravnav Zupanči­ čevega prevodnega opusa sta naj­ vidnejša prispevka urednika Janka Modra: poleg kronološko urejene­ ga bibliografskega pregleda 251 Zupančičevih prevodov in njiho­ vih variant je napisal še daljšo raz­ pravo o Sleherniku. Ta smiselno dopolnjuje zgoščeno Klopčičevo razčlembo treh Zupačičevih verz­ nih prevodov - Molierovega Tar- tuffa, Rostandovega Cyranoja in Hofmannsthalovega Slehernika - saj oba ob dovolj obsežnem gradi­ vu ugotavljata Župančičevo težnjo k jedrnatem izražanju in akustič­ no, ne grafično pogojenost njego­ vega verza, oprtega na slušno pod­ obo raznovrstnih plasti govorjene besede. Z nekaj mislimi in opažanji o prevodih Shakespeara, Puškina in Danteja so podobo o Župančiču - prevajalcu dopolnili Janez Me­ nart, Dušan Željeznov in dr. Andrej Capuder. Zbornik je torej načel obsežno problematiko, dal veliko gradiva, pokazal pa tudi na številne vrzeli, ki jih bo še treba izpolniti pri pre­ učevanju Župančičevega prevajal­ skega dela, in tako olajšal pot na­ daljnjim raziskavam s tega področ­ ja- Majda Stanovnik Katarina Šalamun-Biedrzycka POEZJA ANTONA PODBEVŠKA I ANTONA VODNIKA W LATACH DWUDZIESTYCH XX W. ZMIANA VVIZJI SVVIATA Polska akademia nauk, Ossolineum, 1978. V uvodu avtorica obrazloži, za­ kaj si je izbrala za raziskovanje po­ ezijo obeh pesnikov, ki se je uvelja­ vila prav v dvajsetih letih tega sto­ letja; ne gre ji za pojasnitev vzro­ kov, ki so privedli do preloma v umetniškem in družbenem dogaja­ nju pri nas, ampak hoče predvsem pokazati, kako sta bila oba pesnika sprejeta. Opozoriti želi na različne možnosti reagiranja na situacijo v dvajsetih letih, v kateri se je znašel dotedanji varni (metafizični) svet na Slovenskem, ki je bil oblikovan po podobi judovsko-krščanske re­ ligije z grško dediščino. Svet torej, ki je bil podrejen Višjemu Smislu ali pa Človeku, je bil v zatonu: tako Podbevšek kot Vodnik pa sta pes­ nika, ki sta omenjeno spremembo odkrivala tudi na področju um et­ niškega, še posebej pesniškega ust­ varjanja. Pri obeh želi avtorica osvetliti takšen odnos do jezika, ki priča o njegovi »osvoboditvi«, tako da njegova sporočilna funkci­ ja stopi v ozadje, ker le tako lahko zaživijo nove besedne zveze in raz­ merja, ki se brez težav dinamično menjujejo. Zdaj besede (stavki) niso le sporočila, ki na nekaj meri­ jo, ampak obenem tvorijo tudi novo resničnost. Takšen odnos do sveta in do jezika pa je seveda v na­ sprotju s prejšnjim, tradicionalnim (podobno kot pozneje, v šestdese­ tih letih), ker povsod zadeva ob utrjeno pozicijo razmerja subjekt- objekt; ta pa se je zdela nezadostna ne le Podbevšku, temveč tudi Vod­ niku, saj se je le-ta po mnenju avto­ rice prav zato tako približal pan ­ teizmu in novi mistiki, ki ju najde­ mo pri njem predvsem kot postteološki idejni element. S tako zastavljeno problemati­ ko je Katarina Šalamun-Biedrzyc- ka želela najprej ugotoviti vpliv no­ vega pojmovanja sveta in človeka v njem na oba pesnika, da bi ju lahko postavila na pravo mesto v tisti po­ sebni, avtonomni pesniški celoti, ki jo imenuje slovenska poezija. V ta namen je odkrivala avantgardno strukturo, ki je po njenem mnenju neločljivo povezana z neantropo- centrično vizijo sveta in na področ­ ju poezije vključuje vse tiste smeri (simbolizem, dadaizem, futurizem, kubizem, nadrealizem itd.), ki so prelomile s tradicionalno, antro­ pocentrično miselnostjo. Ker o številnih pesniških delih in pojavih iz zgodnejše slovenske poezije še nimamo ustreznih razis­ kav, ki bi znatno olajšale vključitev obeh pesnikov v razvojno shemo naše poezije, seje Biedrzycka odlo­ čila, da to praznino, kolikor je to seveda mogoče, zapolni z lastnimi ugotovitvami in hipotezami. Pri obeh pesnikih jo torej zani­ ma predvsem njuna pesniška za­ vest, ki pa je ne enači s Podbevško- vo ali Vodnikovo »poetiko«, tem­ več jo povezuje z zakonitostmi in razvojem pesniškega jezika same­ ga, kakor se oblikuje predvsem v Evropi. Obema je zato določila naj­ prej stopnjo razvoja z vidika razvo­ ja pesniškega jezika, nato pa ju je uvrstila v razvojno zaporedje slo­ venske poezije, ki jo pojmuje kot posebno celoto v okviru evropske. V skladu z omenjenimi izho­ dišči avtorica obravnava poezijo kot avtonomen pojav, ki ne more