Odpadajoče listje
Jesen prihaja.
Solnce se poslavlja od trudne prirode, poslednji žarki trepečejo mej iglami resnih smrek. Drevje stoji žalostno in siplje listje v uvelo travo.
Polagoma so dušili mrzli vetrovi zelena peresa, katera so bolj in bolj izpreminjala barvo ter slednjič odpadla raznobarvna in suha.
Mrzla burja vleče po gozdu in neljubo se priklanjajo vršički mladih borovcev. Suho listje, katero je odpihnila burja visokim bukvam, leži v debelih plasteh pod drevesi. Vmes pa poganja tu in tam kak jelenji jezik široka, ob straneh osuhla peresa. Neustrašeno kljubuje mlada breza ob robu prepada vsem vremenskim izpremembam. Ponosno dviga dolge, šibke veje proti nebu in samuje mej rjavo praprotjo ter ormenelo reso.
Krepko se je ustavljala vse leto hudim viharjem in trdno stala na okrajni ruši ob prepadu. No, jesen jo je ponižala, in kdo ve, če je ne strmo-glavi zima v brezdno. Kakor poletavajo po letu rmeni metuljčki nad cvetli-cami, tako se sipljejo zlatormena peresca raz šibke veje ter izginjajo v temnem prepadu.
     182    
Prva je ozelenela v pomladi, in prva izgublja sedaj listje. Drobna vlakna, na katerih so se držali trivoglati listki, posušila je hkrati hudobna slana, in ponosna breza je morala oddati svoj krasni nakit.
Nekoliko nižje pod gozdom se razprostirajo njive; od gozda jih loči dolga leskova seč. Razposajena veverica skače mej osamelimi debelci iščoč si hrane. Toda za leščnike je že prepozno. Cesar niso pobrali vaški otroci, zglodala je poljska miš.
Tudi leska je izgubila listje. Njeni sečasti, kosmati listi so zarmeneli najprej na robu, polagoma se je širila ta bolezen po žilicah in puščala za seboj rmeno sled. Skoro so otrpnile vse žilice po peresu, umrla je tudi glavna žila — pecelj in listek je odpadel.
No, leska ne žaluje za zelenjem tako, kakor breza, kajti v nadomestilo je dobila takoj po odpadu suhega listja prašniške cvete. V podobi malih mačic vise sedaj ti zgodnji cveti po vejah in pričakujejo gorkote. Ta je sicer še daleč, a slednjič pride tudi njim čas, da se razsp6 in pestiče opraše.
Onostran njive, s katere je poslednje dni pobral kmet zelje, stoji na omejku kopa vitkih, bledodeblih javorjev. Res mora kmet odlikovati ta drcvesa, da jih ni iztrebil iz ograde, kakor je storil s češminjem in s koša-timi glogi.
Rahla,  toda hladna sapa piše, in tudi javorjevo listje se usiplje z vej. Cudna peresa so to! Listi s petimi prsti liki človeška roka! Prejšnja morsko-        ' zelena   barva je  sedaj   pormenela kakor žveplo, in burja je raznesla mrtve liste po praznem strnišču.
Najhrabrejše kljubuje ostremu vremenu hrast.
Ondi na holmu se je ustavljal celo leto viharjem. Ceprav mu je silni piš odkrehnil vejo ali celo vrh, ni se dal poučiti. Nič manj trdovraten ni tudi sedaj.
Jesen jc prišia, a da bi se otresel listja, mu ne pride še na misel. Rajši hoče nositi suho listje kot stati osamljen in gol. To je vendar skrajna kljub-ljivost.
Vidi se pa, da si jesen veliko prizadeva, osmukati starega uporneža. Temnozelena peresa je pritiskala slana in je polagoma izpremenila v rmen-kaste. V začetku novembra je požgalo sneženo ivje hrastovo listje in je pobarvalo temnorjavo. Decembersko zmrzovanje mu podari usnjatorjavo listje, katero se ob večernem solnčnem zahodu izpretninja bakreno.
Bolj pohleven v tem oziru je zraven hrasta stoječi oreh.
V prvi mrzli rosi so otrpneli peclji njegovih razdeljenih peres in od tedaj naprej so vrtoglavili posamezni listi mej vejami počasi proti zemlji. Sedaj ni niti jednega več na drevcsu in pokanje, katero je prihajalo od debelih, ob veje se zadevajočih pecljev, je ponehalo. Prvi listi so nekoliko bolj rjavi in na več krajih razpokani, kot bi bili sežgani. Ti listi, katere je pa slana s silo otresla, so še skoro popolnoma zeleni; Ie ovencli so in po-cepali na tla.
Nižje pod holmotn žubori potoček po pokošenih travnikih, kjer sedaj kak sedemleten dečko pase domače kravc.
    183    
Temne jelše obraščajo breg in stikajo veje nad vodo. Toda veje niso več zelene, oddale so listje in žuboreči valčki so jim je odnesli naprej.
Dolgo so se ustavljale. Nikakor jim ni hotelo priti na um, da je že čas otresti se listja. Poskusile so kljubovati celo slani. Slana je res huda tetka, pa maloobčutnega listja jelš le ni mogla usušiti. Vkljub vsemu zmrzo-vanju je ostalo zeleno. No, tako ni moglo ostati. Morale so se ukloniti; hočeš, nočeš so oddale še zeleno listje v potokovo strugo.
Nekaka otožnost napolni človeka, ako gleda odpadajoče Iistje. Zazdi se mu, da vsa  narava   umira, da jemlje slovo in da drhti pred mrzlo zimo.
Pa tudi z vzvišenimi mislimi te morc navdati to odpadanje. Zdi se ti, da so drevesa sedaj, ko so se iznebila teže — sadja in listja, nekako prosta in svobodno zopet iztezajo vitke veje proti nebu. Kakor duhovi mole žalostni vrhovi nad golo naravo in še človeka dvigajo nad oblake, tja, kjer je njegov pravi dom.
Krog in krog vlada mirna, sveta tihota, nič se ne gane; le sedaj pa sedaj začivka zaostala ptica-selivka mej vresjcm ali za posckanim hrastovim deblom.                                                                                             Stanon