VSEGA NI KRIV SLAVIST 
Ce pomislimo, kako slabo se mladi ljudje izražajo tudi potem, ko so razen osnovne \ končali še kako drugo šolo, moramo priznati, da smo jih vsi skupaj naučili bore malo. ; Kje bi iskali krivdo? Koga bi obsodili? Kdaj se pravzaprav začne jezikovna vzgoja? |
Otroci, s katerimi se starši nimajo časa pomenkovati, imajo reven besedni zaklad i, in v šoli ne morejo tekmovati s tistimi, ki so jim zgodnja otroška leta minevala ob kram- i Ijanju z odraslimi, niti z onimi, ki so pred šolo obiskovali varstveno ustanovo. V zlatih I časih, nekoč pred sto leti kot v pravljici, so otrokom predle zgodbe sive babice in marši- i kateri pisatelj se je za umetniški ugled zahvaljeval prav njim, ali materi ali dedu. Zgod- ', nje otroštvo je preorana njiva, ki čaka na dobro seme. Skrb za izražanje je žal le redkim i staršem eno najpoglavitnejših prizadevanj in le malo je takih, ki pri jezikovni vzgoji ; ne prenesejo spakovanja, zmaličenih pomanjševalnic, skratka vsega, kar dela otroški j jezik še manj razumljiv. :
Prvi, ki v dobrem ali slabem vplivajo na otrokov jezikovni razvoj, so prav gotovo starši. j
Načrtna jezikovna vzgoja se začne v šoli. Šele v ta proces smo zapleteni tudi uči- j telji, in precej usodno zapleteni. Človek kaj hitro odraste in začne kritično ocenjevati j prehojeno pot. Spomni se učitelja iz prvega razreda, pa ugotovi, da se otrokom ni kaj \ prida posvečal. Tudi učitelj tretjega razreda se ni brigal zanje. Vseeno je bilo, kako so ; govorili v četrtem, saj jim ni nihče popravljal napak. Učitelj, ki je poučeval zemljepis, I je sam govoril v narečju. Slovnične napake v kontrolnih nalogah učitelja fizike niso'j motile. Poprave slovenskih šolskih nalog so zmašili na rob, v letu so pisali vsega pet i ali šest spisnih nalog, govornih vaj pa sploh niso imeli. \
Drugi, ki je na otrokov jezikovni razvoj dobro ali slabo vplival, je bil učitelj. '
Medtem so učenci pridno prebirali stripe. Se tako nejasna slika jim je povedala : več kot do kraja ožeto besedilo v vegastem oblačku. Spretno so plavali v povodnji srbo- J hrvaških časopisov in vsak večer poslušali v radiu magnetofonske prenose jecljavih i intervjujev. ;
Vmes so se nekateri srečno prebili skozi srednjo šolo, dosegli poklic, se zaposlili j in se potem nekega dne v spominu sprehodili skozi šolska leta ter ugotovili, da je bilo j v tej šoli nekaj narobe. Ce pa bi morali karkoli zapisati ali povedati, bi v intervjuju ' slovenska javnost znova lahko slišala jezikovno babilonščino. i
Naloga osnovne šole — kaj šele srednje — pa je, da učenca nauči pisnega in i ustnega izražanja! Dalj ga uči, manj ga nauči, taka je vsakdanja praksa. ;
K jezikovni vzgoji prispevajo svoj delež vsi predavatelji, slavist pa si mora delo \ vešče organizirati, če hoče, da bo vsaj približno opravil naloge, ki mu jih nalaga učni i načrt. Škoda, da je pri pouku pisnega in ustnega izražanja skoraj praznih rok. Najprej \ si ni čisto na jasnem z metodo. O tem, kaj je v metodiki materinščine novega po svetu, i navadno sploh ne more imeti pojma. Po lastnem preudarku določa področje govornih I vaj, če jim sploh posveča dovolj skrbi. Široko uporabnih jezikovnih učbenikov nima. ] V šestem razredu si nima s čim pomagati, menda mu že deset let ni nihče napisal jezi- ] kovne vadnice. Večina učiteljev slovenskega jezika se v šoli itak ukvarja s slovnico \ in ne z jezikovno vzgojo. Slovnico slavist že zna poučevati, jezikovno vzgajati pa dosti- \ krat ne. Tudi njega so vedno učili, ne vzgajali. Zdaj pa se je še pri pouku nekaj za-.i pletlo: ali naj uči analizirati po novem ali po starem? Naj obravnava glagol po starih < ali novih avtoritetah? Kakorkoli se odloči, ni prav. Nekateri so sklenili, da spornih po- i glavij ne bodo učili. To pa je še najmanj prav. :
V šoli ne bi smelo biti nobene zmedenosti, nobenega priseganja na Rupla ali Topo- i rišiča, pač pa vzoren red, trdnost in enotnost. Učiteljem slovenskega jezika bi mo- j rala biti temeljito poznana metodika predmeta. Slavist bi se moral strokovno, predvsem i praktično izpopolnjevati. Moral bi vedeti, kako poteka pouk materinščine pri drugih na- i rodih, tako pa še nihče ne ve, kdaj bo dobil dovolj učnih pripomočkov, pa tudi tega ne, : ali jih bo znal uspešno uporabljati. Dokler bodo učenci z nezadostno oceno lahko na-, predovali v višji razred, dokler bo raven znanja lezla navzdol, toliko časa od njih tudi i boljše pismenosti ni vredno pričakovati. Mladi človek bo z leti dosegel poklic, morda j pcklic take narave, da bo moral govoriti in pisati za javnost, in povesti o jari kači in j steklem polžu ne bo nikoli konca. ]
1291
Ce hočemo doseči boljšo pismenost, ne bi smeli dovoliti, da nam kulturo jezika kvari slab tisk. Vsaka javno posredovana beseda bi morala biti jezikovno brezhibna — kdor se ne zna pravilno izražati, naj za javnost ne govori ali pa naj se temeljito pripravi. Učitelje slovenskega jezika je treba strokovno čim bolje usposobiti že na akademiji ter jih življenjsko pripraviti na stik s šolo in z njenimi nalogami. Celo v šolski sistem bi bilo dobro vnesti več reda in doseči neko trdnost in zmernost tudi v učnem načrtu.
Berta  Golob
130