Tečaj III. V četertek 5. kimovca (septembra) 1850. iAst 36. Starši vsmertijo ponevedoma lastnega sina. Resnična zgodba. , |Jl neki vasi na Gališkem se je nedavno sledeča žalostna zgodba pripetila. Kmetiškili starišev sin je bil na vojsko vzet, zapusti hišo ljubih starišev in živi več let daleč od domovine. Komaj mu enkrat vikši dovolijo za nekoliko časa na dom iti, in hrepene prispe v vas, v kteri je bil doma. Prepričan, da ga starisi ne bodo koj spoznalu, gre k županu, in mu razodene željo, da bi ga starisi prehitro ne spoznali, zato da bi jih še bolj razveselil. Iz tega namena župana zaprosi, da bi ga hotel na večer kakor vojaka zavoljo dolžnikov v vas poslanega k starišem nastaniti. Zupan mu prošnjo spolni, in ga pelje k starišem stanovat. Starisi čez to nevoljni se z vojakom malo pečajo, in tako je temu še laglje nepoznanemu ostati. Kmalo se spravlja v odkazano staničico spat; da bi pa bilo veselje milih starišev še večje, izroči gospodinji, materi svoji, mošnjo z denarji rekoč: Prosim, shranite mi te denarje, ki sim si jih na vojski pridobil. Starisi so zlo ubožali, ker so bili skoraj vse premoženje poprodali, svojega ljubega sina odkupiti, 282 kar je pa bilo le še premalo. Silno huda se jim je godila. Ko mati mošnjo prejme, se je pri tej priči slaba misel Io'ti, da bi s temi denarji, ako bi bili njeni, morebiti vendar le sina odkupiti mogla. Pove to misel svojemu možu, — skleneta zares sj denarjev polastiti, in njih vlastnika ali gospodarja v kraj spraviti. „Kdo bode potem po njem prašal?" — reče o-na; — „in če kdo praša, se mu odgovori, da je zjutraj še pred dnevom odšel." Kakor sta sklenila, tako tudi storila. Ko vojak naj sladkejše spi, ga vmorita. Drugi dan v jutro stopi župan v hišo, vedčin, kako je neki dobri sin svoj sklep zveršil. Ravno na pragu kmetico srečati, jo vpraša: No, kaj dela vaš sin? ali ste zdaj zadovoljni, da sim vojaka k Vam stanovat pripeljal? — Žena se prestraši, da ji kerv v žilah zastane; vse pošasti hudobne vesti ji stopijo pred oči, in vsa zgubljena zakriči na ves glas: „Oh, kaj sim storila, »svojega lastnega sina siin vmorila!" Krik in jok privabi krnalo sosede, ki hočejo nesrečne stariše zvezali; ali preden do očeta pridejo, si nesrečnik s serpom do smerti vrat prereže. Revno mater, ktero je prevelika ljubezen do njenega deteta tako žalostno prekanila, so sodni oblasti izročili, kjer je pa ob pamet prišla. Giosp. Knobleclier in afrikanski divjaki. Gospod Ignaci Knoblecherje latinskih 6 šol v Novem mestu, 7. 8. in' 10. šolo pa v Ljubljani tako dobro doveršil, da je bil večjidel eden pervih. Zgodaj je v sercu nagib začutil, milovanja vredne divjake po drugih delih sveta, kodar še ni luč prave vere zasijala, učiti ter jim mračni um z nauki od pravega, edinega Boga in z različnimi vednostimi razsvetljevati. Odpravi se toraj po spolnjenih Ljubljanskih šolah v Rim v učilnico, v kte-rej se duhovni pripravljajo, ki želijo za spreobračevavce ali verooznanovavce v ptuje kraje iti. '*) &' ¦ • ¦ • ¦ ; , 283 Leta 1846, potem ko se je 3 leta v Rimu pripravljal, in skerbno ptujih jezikov učil, nastopi dalni pot svojega namena. Najpred gre na Libanon, pozneje pa jo mahne v notrajno Afriko. Srečno je prišel do Nubije bli-zo Egipta, innstane v mestu K a rt um, od kodar je 24. velikega serpana (avgusta) tega leta, potovaje na Dunaj, kakor smo že v 35. listu na 280. strani povedali, nenadoma v Ljubljano prispel. Vsi znanci so vreli prečastitljive-ga gospoda vidit in ga izpraševat, kako je kaj po tistih krajih, kjer zdaj živi. Tudi jaz sira se bil prederznul, dobro poznanega gospoda s tremi prijatli obiskati in ga po marsikteri reči poprašati. Kar sira zvedel, tukaj podam. Ko v njegovo stanico stopimo, ga najdemo prav po turški oblečenega s t ur ban o m, to je turško kapo na glavi, z dolgo lepo razčesano brado in rudečo halo ali poveršno sukno, pod ktero je imel drugo pisano do tal, ki je bila čez sredo s širokim tudi pisanim pasom prepa-sana, na nogah pa lahke čevlje, kakoršne pri nas po mestih ženske nosijo. Tako, je djal, se nosijo sirski duhovni. Taka obleka je ondot potrebna. V našej vozkej obleki nebi mogel v tistih krajih nihče hoditi; prevelike vročine bi se ga prijela, da je nebi še sleči mogel. Vročina — nam je pravil — je taka, da hoče iz človeka vse izpuhteti. Divji zamtirci, ki ne nosijo nobene obleke, si mažejo, da preveč iž njih ne puhti, ves život z neko rudečo zemljo, z mastjo zmešano; ponoči pa se v pepel zarijejo. 0 Kako neomikani da so še afrikanski zamurci, spri-čuje sledeča zgodba, ki nam jo je gosp. Knoblecher pravil. „V mesto K a rtu m priti1', je djal, „sim prec vprašal, kteri zamurci da bi bili naj bolj prebrisani, in da bi ž njimi naj laglje kaj opravil. Mi odgovore: Zamtirci po imenu Barci (Bari). Si kupim nemudoma sužnika iz ti-, stega kraja (drugače ga ni bilo dobiti). Od tega se naučim izpraševaje v dveh letih njih jezika; nato grem ž njim do njih. Me iz daleč vgledati, mislijo, da je kakšen 284 sovražnik, in mi gredo z orožjem nasproti, kralj pervi pred njimi. Ko smo si pa že blizo, začnem s harmoniko igrati. Pri tej priči vsi ostermijo, in se veselo poskakova-je pogledujejo, češ, kaj neki je le to? — Kaj takega niso še nikdar popred slišali. Belim ljudem pravijo „ljudo-žeri", kakor da bi ti ljudi žerli. To pa zato, ker Turki ž njimi po nečloveški ravnajo, ako jim nočejo kakšne reči iz dobra prepustiti. , „Ko so vidili, da se jim jaz, s harmoniko igraje, prijazno bližam, se tudi oni meni prijazno približujejo. Kralj se mi prikloni, in me vpraša, kaj da želim. Mu odgovorim, da bi jih rad učil tistega prav spoznati, kteri je vse tako modro vstvaril, ki je vse tako modro do zdaj vladal, vlada, in bode vladal, — nadalje, .da jih želim tudi veliko lepih reči, vednosti in umetnosti naučiti. Dokler sini jaz to govoril, spoznajo zamurci mojega černega hlapca, njih brata. Koliko veselje čez dve leti ga živega viditi, ki so mislili, da ga je že kteri belec požerl. On pa jim začne praviti: Oh, vi ne vestej kako dober gospod je to, ki sim ga med lini služil, kako lepo je z menoj ravnal, in koliko lepih reči me je naučil. — Kralj pravi nato meni: Vso deželo ti dam v oblast, le delaj, karkoli te je volja; toda tisto lepo reč (pokaže harmoniko) bi te jaz prosil, da bi hotel meni dati. — Ni jenjal, da sim mu jo dal. Delil sim jim nato vsim skup svetlih steklenastih (glaževnatih) ko-rald, nad kterimi so imeli toliko veselje, kot pri nas otroci nad svetlo rečjo." — Gosp. Knoblecher je pri černih Barcih pol leta ostal, jih v verskih in drugih potrebnih rečeh podučeval in veliko kerstil. Divjaki so ga prav radi imeli, in čisto nič hudega se mu ni zgodilo. (Dalje sledi.} Moder sodnik. V Sarajevem, velikem mestu na Turškem je bil neki tergovec alf kupčevavec zgubil mošnjo denarjev in je dal 285 po mestu oklicati, da hoče hvaležno dati sto grošev tistemu, kdor mošnjo najde. V tem pride neki kmet, in prinese mošnjo govoreč: „He tergovec, ali so to tvoji denarji, ki si jih zgubil/' Tergovec ves vesel seže po mošnji, jo odpre in začne denarje šteti. Pa veselje se mu v žalost spremeni, ko pomisli, da mora sedaj dati sto grošev temu, ki je denarje našel, in začne misliti, kako bi se mogel zviti in mu nič ne dati. Ko je denarje preštel, reče kmetu: „Prijatel! ali ti si sto grošev že iz mošnje vzel, ker jih je bilo v njej osem sto grošev, sedaj jih je pa samo sedem sto? No, prav si storil! Zahvalim se lepo." Ubogi kmet se vstraši, to zaslišati: njemu je bolj žal zavoljo sramote, kakor zavoljo obečanih sto grošev. Zato se začne rotiti in preklinjati, da se on denarjev ni dotak-nul, temuč da jih je prinesel, kakor jih je našel. Tergovec pa ostane terdo pri svojem. In tako se malo po malo sprimeta in se ženeta pred gosposko k sodniku. Ko sta oba prisegla; tergovec, da je v mošnji bilo osem sto grošev, in da jih je sedaj le sedem sto, kmet pa, da se on denarjev ni dotaknul, temuč da mu jih je tako prinesel, kakor jih je našel; tedaj jima modri sodnik, kteri je spoznal, kaj je, in kako je, tako le razsodi: „Vidva imata oba prav. Ti, tergovec, si zgubil osem sto grošev, ti, kmet, si pa najdel samo sedem sto grošev; tedaj ti denarji niso tega tergovca, temuč nekega drugega človeka. Zato; ti kmet vzemi te denarje seboj in jih hrani, dokler ne pride tisti, kteri je samo sedem sto grošev zgubil. Ti pa, tergovec, čakaj, dokler se tisti najde, kteri je najdel osem sto grosev." Kaj mislite, kako se je denarja lačni tergovec potem za ušesi praskal? Res je tedaj, da ni nikakova lakomnost še prida zalegla. Kratka slovnica slovenskega jezika. ----. §. 29. Osebna zaimena. Razločimo tri osebe. Kdor govori, je perva; komur 286 se govori, je druga; od kogar se govori, je tretja o-seba. Za pervo osebo stoji zaime jaz, za drugo ti, za tretjo on-ona-ono. Povračno sebe (se) služi vsim trem Sklanjajo se tako: I. oseba. II. oseba. Edinobroj. 1. jaz (jez) . ti 2. mene, me ¦ tebe, te 3. meni, mi tebi, ti 4. mene, me ~ tebe, te ' 5. (pri) meni tebi . 6. (z) menoj, mano. teboj, tabo. - Dvobroj. 1. mi dva, (ž. s.) me dve, me 2. naju, naj i 3. nama 4. naju, naji " . 5. (pri) nama 6. (z) nama vi dva, (ž. s.) ve dvi, ve . .. vaju, vaji vama vaju, vaji vama vama. III. oseba Moški 1. on 2. njega; ga 3. njemu; mu 4. njega; ga (-nj) 5. (pri) njem 6. ž njim 111. UOCUif. Edinobroj. srednji spol. 1. ona , 2. nju; ju 3. njima; jima 4. nju; ju 5. (per) njima 6. (ž) njima ženski ona nje; je nji, ji; njej, jej njo; jo nji, njej njo Dvobroj. | oni, one ono njega; ga njemu; mu njega; ga njem njim. oni, one za vse tri spole. th>I .9