39
Glavni urednik Marjan Horvat
Odgovorni urednik Ciril Brajer______
Telefon: 313-942
Naročnina in prodaja: 321-255________________
Telefaks: 311-956
Naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana
časopis slovenskih delavcev
Ljubljana, 24. avgusta 1995, št. 39, letnik 54, cena 210 SIT
V Podravju je zaradi stečaja ali likvidacije od leta 1990 do danes
ugasnilo že blizu 100 večjih podjetij, plaz pa se - kot kaže - še ni zaustavil. “Tako je samo od lanskega do letošnjega poletja našo službo pravne pomoči na novo pooblastilo za zastopanje v stečajnih postopkih pred pristojnimi sodišči več kot 4.000 delavcev,” pravi Vekoslava Krašovec. Območna organizacija ZSSS za Podravje v teh zadevah zdaj zastopa že okoli 20.000 svojih članov.
DRAGA BREZBRIŽNOST je naslov članka na 15. strani. Govori o slovenski inačici skinheadov, o njihovem nemarnem početju, h kateremu jih naravnost napeljujejo nekateri politiki. Govori tudi o teh in takšnih politikih, ki bodo morali na koncu, hote ali ne, početi prav to in zgolj tako, kot bodo od njih terjali ne le skinheadi, ampak vsa množica, ki jo zdaj tako samoljubno spravljajo v trans.
Argumenti? Za in proti nevarnosti fašizacije Slovenije jih zdaj usipajo sociologi, politologi, psihologi pa novinarji, politiki... Brez posebnih razčlemb so dovolj zgovorne že fotograjije. In fotografije obrazov, iz katerih kar veje zaneseno sovraštvo, praviloma nastajajo na shodih politikov točno določenega profila.
Iste sorte tiči vkup letijo, pravi pregovor, ki mu v tem primeru ne gre odrekati veljave!
TE, sreda 14°®
Proti popravi krivic na račun mladih
Politična jesen, ki je pred nami, bo med drugim prinesla nove razprave o popravi krivic. Politiki bodo energijo ponovno usmerjali v razprave o preteklosti, za sedanjost in prihodnost pa jim bo ostalo bolj malo časa.
Članice in člani Mladega foruma Združene liste socialnih demokratov smo prepričani, da taka usmeritev političnih razprav ustvarja nova bremena preteklosti. Hkrati odločno nasprotujemo sprejetju takega zakona o popravi “krivic”, ki bi z odškodninami obremenil državni proračun. Te bi, ob omejenih proračunskih sredstvih, pomenile znižanje že tako nizkih socialnih prejemkov.
Z izplačevanjem odškodnin bi mladi postali še bolj deprivilegirani, saj bi to pomenilo manj denarja za razvojne programe, stanovanja, zaposlovanje,
zdravstvo in šolstvo.Zato naj se krivice - če so bile - popravljajo na moralni ravni. Vsekakor pa tako, da se ne razvrednoti partizanski upor proti okupatorju med drugo svetovno vojno, saj je ta eden temeljev slovenske državnosti. Z nagrajevanjem tistih, ki so se odločili za napačno stran, si stranke slovenske desnice le skušajo nabrati volilne glasove. Zgodovinskih dejstev s to potuho ne bodo mogle spremeniti, ampak se bodo s svojo protifašistično držo ponovno osmešile pred vso Evropo.
Za Mladi forum ZLSD Danilo Tomšič, predsednik
E	i	1	'	24. .avgusta 1995	IRUGA PLAT
Piše: Ciril Brajer
Nevarno bledenje sindikalnega mika
Sindikat je brez dvoma še vedno najbolj množična oblika organiziranosti delavstva. V skandinavskih državah je članstvo v sindikatih skorajda tako množično, kot ga je poznala naša bivša »samoupravna« ureditev. Tamkaj je v sindikalne vrste povezanih prav blizu 90 odstotkov zaposlenih.
V	mnogih razvitih državah pa je žal trend povsem obrnjen. Marsikaj redči sindikalne organizacije: naraščajoča brezposelnost, vse več mladih, ki niti prve zaposlitve ne uspejo najti, prodor novih tehnologij, neokonzervativne politike vlad, brutalnost delodajalcev in temu primerni prijemi menedžerjev...
Vzroki za usihanje sindikatov se po teži kajpak razlikujejo od države do države, kar nekaj omenjenih pa velja tudi za slovenske razmere. Prej kot ne pa vsi po vrsti!
No, nazaj na Zahod. V Združenih državah Amerike jim je uspelo sindikate skoraj do tal razbiti. Menda imajo velike »zasluge« za to tudi metode vse bolj prodirajočega japonskega menedžmenta. Nedavno tega še 40-odstotno članstvo vseh zaposlenih v sindikatih je zdaj komaj še 15-odstotno. Le malce bolje je v Kanadi; lani je profesor Paul Phillips za DE pojasnjeval, kako tam lastniki tovarno raje zaprejo in jo selijo v druge države, če se sindikalna organiziranost v njen začne bližati 50 odstotkom.
O naklonjenosti slovenske vlade (vlad) sindikatom ne bi razpredal. Tudi novi lastniki in staro-novi menedžerji so že pokazali pravo barvo in slovenski specifiki dodaja svoje še politikantsko spletkarjenje s sindikati.
Vrnimo se k tistim dejavnikom objektivnejše narave, ki tako ali drugače vplivajo na sindikate. V svetu so teoretiki sindikalnih gibanj sicer prepozno, a vendarle ugotovili, kako poguben vpliv na delež zaposlenih v sindikatih imajo spremembe v strukturi delovne sile. Rudarji, grafiki, železničarji, kovinarji, tekstilci in delavci v prometu veljajo za poklice, ki so »naravno nagnjeni« k sindikalni organiziranosti. Toda prav ti poklici so vse redkejši! Število zaposlenih pa narašča v poklicih, ki so za sindikalizem tradicionalno imuni. To je turizem, gostinstvo, trgovina, storitvene dejavnosti nasploh, kmetijstvo...
Ob objektivno danih gibanjih je kriza rasti sindikatov še posebej ostra v državah, kjer sindikati sami niso uspeli ali znali poiskati pravšnjih odgovorov na izzive časa. Ti pa so gotovo že omenjene nove tehnologije, spremenjeni družbeni in gospodarski odnosi in seveda taktike vlad oziroma delodajalcev.
V	vseh razvitih državah se sindikati soočajo z naravnost katastrofalno starostno sestavo. Po domače povedano, za mlade niso več zanimivi.
Tudi vse več ženskih delovnih mest je dejstvo, ki so ga sindikati prepozno zaznali ali se nanj niso znali odzvati. Če strnem, nezanimivi za mlade, neprilagojeni ženskam.
Poklici, ki so tradicionalna baza sindikatov, pa izginjajo. V svetu med njimi na prvo mesto postavljajo rudarje in metalurge. Tudi v Sloveniji se, predvsem na področju rudarstva, prav lepo ujamemo v ta svetovni vzorec.
Tradicionalno zaledje torej kopni, nove, razvijajoče se dejavnosti in njihove posamezne vse bolj prevladujoče starostne, spolne in izobrazbene skupine pa za članstvo v sindikatih ne kažejo posebnega navdušenja. Bolje, sindikati njihovega zanimanja niso znali zbuditi. Vodilne sindikalne strukture so bile okostenele, zasužnjene s tradicionalnimi vzorci, miselnostjo in temu primernimi metodami.
Večina teh ugotovitev iz širnega sveta bi se dala kaj zlahka precepiti na domača tla. In naše posebnosti, ki bi jih lahko dodal, bi sindikatom pač ne bile v prid. Toda poglejmo le zadnje statistične podatke in ostanimo pri najbolj golem segmentu, gibanju zaposlenosti:
Od skupaj 595.455 zaposlenih jih dela v gospodarstvu 449.445 in v negospodarstvu 146.010. Registriranih nezaposlenih je 116.384.
V	prvem polletju je število zaposlenih v gospodarstvu v primerjavi z lanskim letom upadlo za 2,8 odstotka, v negospodarstvu pa za 2,1 odstotka zraslo.
Največji padec v gospodarstvu (15 odstotkov manj zaposlenih), sledi mu industrija z rudarstvom, potem gradbeništvo, komunala...
Največja rast zaposlenosti pa je v javni upravi, skladih, financah...
Napisal sem, da gre za »najbolj gol segment«. Kazalo bi ga opremiti s podatki o mladih, ženskah, izobrazbeni strukturi in se po ugotovljenem dejstvu, da gre za prej omenjene svetovne trende, vprašati: Ali se slovenski sindikati, že opozorjeni z zamudo in njenimi bolj ali manj uspešnimi postavki v razvitih državah, na vse to znajo in hočejo odzivati hitreje, bolj prilagodljivo?!
PO KUKOVO
DE št. 38,17.8.1995
Hitra in učinkovita reakcija Vlade Republike Slovenije
Spoštovani!
V prilogi vam pošiljam sklepe Vlade Republike Slovenije, ki jih je sprejela na 156. seji dne 27. julija 1995 v zvezi z zamudnimi obrestmi zaradi nepravočasno izplačanih delov plač zaposlenim v državni upravi.
Prav tako vam pošiljam tudi naš dopis oz. opozorilo Vladi v zvezi s to zadevo, ki smo gaji poslali dne 19. 5. 1944. Stroški tožb več tisoč delavcev so že nastali. Zaključke v zvezi z učinkovitostjo odzivanja Vlade RS na dobronamerna opozorila pa lahko naredite Sami.
Moja ugotovitev je podana V naslovu dopisa.
Stane Zupančič sekretar območnega odbora
Izplačilo zakonitih zamudnih obnese
Spoštovani!
Obveščamo vas, da smo v zadnjem času prejeli večje število pooblastil delavcev - članov sindikata državnih in družbenih organov - za vložitev tožbenih zahtevkov za izplačilo zakonitih zamudnih obresti poračunov plač (junij-december 1992) zaposlenim, ki se financirajo iz republiškega proračuna.
Ker bi v zvezi s tem nastali določeni sodni stroški, ki bi jih nosila Republika Slovenija, je naša želja, da se tem dodatnim stroškov izognemo. Zato vas pozivamo, da nam v roku 7 dni odgovorite, ali nameravate tem delavcem izplačati zakonite zamudne obresti v enkratnem znesku v roku dveh mesecev.
Vlada Republike Slovenije Številka: 113-02/93-7/32-8 Ljubljana, dne 27. julija 1995
Vlada Republike Slovenije je na 156. seji dne 27. julija 1995 obravnavala predlog sklepov v zvezi z zamudnimi obrestmi zaradi nepravočasno izplačanih delov plač zaposlenim v državni upravi in sprejela naslednje
SKLEPE:
Delavcem in funkcionarjem, ki so bili v obdobju od L junija 1992 do 31. januarja 1993 zaposleni v državnih organih in javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih, razen vrtcih, in se jim je osnova za obračun plač določala v skladu z zakonom o delavcih v državnih organih, zakonom o funkcionarjih v državnih organih in zakonom o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih in so jim bile plače izplačane iz državnega proračuna, se izplačajo obresti za premalo izplačane plače v obdobju od junija 1992 do januarja 1993.
Pri izračunu obresti se upoštevajo zamudne obresti po zakonu o zamudnih obrestih. Obresti se izračunajo za obdobje od dneva zapadlosti (zadnji dan v mesecu) posameznega dela premalo izplačane plače v mesecih junij, julij, avgust, september, oktober, november, december 1992 in januar 1993, do 1. oktobra 1995, Delavcem, katerim so bile že izplačane obresti po sodnih sklepih, se obresti ne izplačajo. Spisek teh delavcev zagotovi vsem proračunskim uporabnikom Ministrstvo za finance.
Z vsakim upravičencem se sklene izvensodna poravnava, s katero se upravičenec zavezuje, da se odpoveduje vsem zahtevkom iz naslova premalo izplačanih plač iz obdobja od junija 1992 do januarja 1993, pripadajočim obrestim in morebitnim tožbenim zahtevkom.
Izplačilo obresti izvrši Ministrstvo za finance iz postavke »Odškodnine po sodnih sklepih«. Delavcu se obresti izplačajo, ko delavec podpiše poravnavo. Prvi del se izplača najkasneje mesec po podpisu izjave, drugi del pa v januarju leta 1996.
Izračun obresti za delavce, za katere obračunava plače Ministrstvo za finance pripravi finančno računovodska služba Ministrstva Za finance. Za proračunske uporabnike, ki imajo lastno finančno računovodsko Službo, pripravi obračun služba uporabnika, kjer je delavec v delovnem razmerju.
Kadrovska služba Vlade Republike Slovenije bo finančno računovodski službi Ministrstva za finance zagotovila podatke o zaposlenih v obdobju, na katerega se izplačilo nanaša, Druge finančno računovodske službe bodo podatke o zaposlenih za obdobje, pa katerega se nanaša izplačilo obresti, pridobila iz lastnih evidenc.
Mirko Bandelj, generalni sekretar
Poslano:
- vsem ministrstvom in vladnim službam
MINISTRSTVU ZA OKOLJE IN PROSTOR 1JUBLJANA
ODGOVORNO 00 AVTOCEST!
Gradnja slovenskega (avto)cestnega omrežja še vedno poteka v znamenju naglice in po načelu, da je pomembna sedanja nizka cena gradnje, niso pa pomembne dolgoročne posledice, ki bodo še kako drage. Nesprejemljiva je praksa pridobivanja gradbenih dovoljenj po fazah, saj se je v praksi pokazalo, da je treba upoštevati dejstvo, daje do nekega krajaAC že zgrajena, čeprav bi lahko našli boljšo rešitev. Tako seveda ni možnosti, da bi traso zapeljali v bistveno drugo smer. Stara napaka je tako vzrok, da naredimo novo. Odnos med potrebami AC za tranzit in za domače potrebe je nedorečen. Tranzit ima preveliko težo in streženje temu dejavniku postavlja Slovenijo že kar v ponižujoč položaj.
Gradnja AC poteka mimo jasno izraženih zahtev več kot dveh tretjin poslancev DZ, da naj AC potekajo po obrobjih dolin. Zakonodaja je na razpotju in v državnih uradih in vladi spretno izkoriščate prejšnje predpise, če so sedaj bolj demokratični in vključujejo v večji meri stroko, zlasti okoljevarstvene zahteve.
PotekAC po Savinjski dolini in mimo Domžal se bo pokazal kmalu kot napaka. Zdaj je na vrsti Vipavska dolina. Za SEG Vipavska dolina ni primerna za AC, zlasti ne za tranzit. Lahko je le - z nujnimi obvozi večjih krajev - možnost za sodobno magistralno cesto. (Obveščeni smo, da se je podobno mnenje oblikovalo tudi v našem ministrstvu, pa nam zategadelj ni jasno, zakaj vse razprave govorijo o AC, celo o delu tranzitne AC med Palmanovo (Italija) proti Ljubljani). V SEG smo zadovoljni, da se načrtovalci ne ozirajo več na Ptujsko polje kot prostor, ki bi ga uporabili za gradnjo AC. Mariborski »ipsi-lon« je sprejemljiva rešitev. Glede Pomurja smo podrobnejše predloge že poslali, posebej pa poudarjamo, daje pri tem projektu nujno sodelovanje z Madžarsko. Omalovaževanje sosedov, ki naj bi svojo AC proti zahodu Evrope pripeljali do slovenske meje šele čez nekaj desetletij, ni sprejemljivo. Četudi bi to bilo res, je že zdaj treba najti skupno rešitev, kjer se bo to zgodilo. Ponavljamo tudi zahtevo, do katere so bili načrtovalci brezbrižni še to pomlad, da je treba uskladiti načrte AC in železnic in zaradi edine možne izbire - čim več tovora s cest na železnice - določiti tudi ustrezno število nakladalno-razkladal-nih postaj, jim določili lokacije in jih tudi čimprej zgraditi. O podaljšku AC iz Avstrije od Maribora proti Ptuju in Hrvaški (Macelj) je naše mnenje še vedno enako: ta povezava za Slovenijo v tem času zagotovo ni prednostna, tako kot ne avtocestna povezava med Trstom in Reko po slovenskem ozemlju.
Vse prepočasi pripravljamo načrte za cestne povezave za slovenske potrebe, zlasti v smeri Tolmin - Kočevsko, Bela krajina in Koroška - osrednja Štajerska - Kozjansko - Posavje. Ni tudi še razprav o povezavi AC Celje - Ljubljana z AC Ljubljana - Kranj. Ljubljanska obvoznica ni prava rešitev!
Prosimo, da se tudi spomnite, da smo ali že več pobud za urejanje prometnih povezav v posameznih regijskih središčih, zlasti to velja za Celje.
Znova vas prosimo, da najdete čas za sodelovanje, za izmenjavo mnenj s strokovnjaki, člani SEG. Zagotovo bodo po tej poti začrtane rešitve boljše. Posebej pa vas prosimo, da se končno opredelite tudi za revizije slovenskih načrtov AC od zahodnoevropskih inštitucij. To ne bo stran vržen denar. Nenazadnje vključevanje Slovenije v Evropo ni fraza, zagotovo pa boste bolj prepričano nadaljevali svoje delo, ko boste - tako vsaj zatrjujete - tudi na ta način dobili potrdilo, da so slovenske rešitev usklajene s prakso razvitih evropskih držav.
Ekološki pozdrav!
Karel Lipič, glavni tajnik SEG
Zveza borcev ni stranka * Cerkev tudi ne
Ob nenehnih napadih na vse, kar je povezano z NOB, poslanka Lukačeva tudi ob sprejemanju letošnjega proračuna ni vzdržala, da ne bi napadla borcev, češ da ZZB ne pripada
proračunski denar, ker ni stranka. V isti sapi pa je zatrjevala, daje ZZB stranka, ki ne nastopa na volitvah, a zato podpira »določeno« stranko na volitvah. Naj jo razume, kdor more, saj še sama ne ve, kaj hoče povedati.
Zveza združenj borcev upora ni stranka, pač pa združenje vojnih veteranov, v katero se lahko vključijo vsi, ki so se borili v katerikoli vojski zavezniških antiosnih sil. Prav tako borci za severno mejo (Majstrovi borci) in borci za samostojno Slovenijo. Slednji sicer imajo svoje združenje, ki tesno sodeluje z ZB. Člani se svobodno odločijo za stranko, se vanjo vključijo ali dajo svoj glas na volitvah. Dvomim pa, da bi se katerikoli član ali simpatizer ZB odločil dati svoj glas strankam, v katerih so člani ali celo voditelji strank, ki izkrivljajo narodnoosvobodilni boj in ga napadajo, da bi lažje rehabilitirali svoje izdajalske varovance, ki svoj boj proti narodnoosvobodilni vojski, ki jo je sestavljalo več kot 90 odstotkov vernikov, opravičujejo z bojem proti komunizmu na strani okupatorja. Da bi to dosegli, škandalozno pogrevajo medvojne razprtije, povsod iščejo snov za spore in razvrednotenje NOB. Nočejo pa priznati svojih zablod, med katere sodi tudi napačna ocena položaja v času 2. svetovne vojne, ki ni bil niti malo primeren za odkrit oborožen spopad s komunizmom, kar so spoznali zahodni zavezniki, le naši slovenski »pa-metnjaki«, duhovni očetje belogardizma, so hoteli biti pametnejši od vsega svobodnega sveta, ki seje uprl pohodu Hitlerja, in se mu na tem klavrnem pohodu pridružili. Ko že venomer ponavljajo in svoj boj proti NOB opravičujejo z bojem proti komunizmu, jih javno vprašujem:	S čim
opravičujejo dejstvo, da so po ukazu SS lovili, pobijali ali izročali zajete zaveznike, pretežno pilote sestreljenih letal, svojim SS gospodarjem? Medtem ko so »komunistični« partizani te pilote in druge zaveznike reševali, tudi za ceno lastnih življenj. Bom dobil odgovor na to vprašanje?
Vrnimo se k proračunu. Lukačeva in comp. je uporabila vse mogoče izgovore, da bi ZZB izločila iz upravičencev do proračunskga denarja, celo to je trdila, da ZZB je in ni stranka, da podpira določeno stranko itd. Kaj je ZZB, sem že napisal. Vse to, kar gospa govori za ZZB v celoti, velja za katoliško Cerkev. Ni stranka, podpira določene stranke. Je institucija, ki je ločena od države in ima lastne dohodke, ki jih nihče ne kontrolira in so neobdavčeni, poleg tega ima še nekatere druge ugodnosti, recimo olajšave pri uvozni carini. V sega tega ZZB nima in tudi nima kaj početi s carinskimi olajšavami, saj nima denarja kot Cerkev, da bi lahko kaj uvažali. In vendar niti Lukačeva niti Marija Vodišek, ki je v zvezi s proračunom očitala borcem nič manj kot starčevski egoizem, nista cerkvi očitali nobenega egoizma, ko so iz lanskega proračuna dobili nič manj kot 571.727.564,20 tolarja. Koliko jim je bilo dodeljeno letos, ne vem, ker je to skrito v raznih postavkah različnih ministrstev. Predpostavljam, da bo številka še večja. Borci naj bi dobili le 141.000.000 tolarjev, toliko je bilo lani iz proračuna plačano samo za zdravstveno in invalidsko-pokojninsko zavarovanje za slovenske duhovnike.
Ne glede na izpade Lukačeve, ki jo je podprla desnica, bi Cerkvi iskreno privoščil še več denarja iz proračuna, če bi današnja Cerkev zavzela nevtralno in pomirjevalno stališče, kar bi bil velik prispevek k Slovencem tako potrebni spravi. Cerkev bi se morala zavedati, da tudi sama nosi del krivde za spore, ki so nastali v preteklosti. Če bo Cerkev nadaljevala sedanjo politiko, ko se je nekritično postavila na stran v vojni poražene in v svetu kompromitirane belo-domobranske kolaboracije, jo bo zgodovina prej ali slej obsodila tudi za to početje. Nerazumljivo je, zakaj se tako zagnano postavlja na stran tistih, ki se bojijo prepustiti zgodovino stroki, ki nenehno »odkrivajo« nove in nove razloge za zaostritev spopada v škodo sprave. Cerkvi je precej padel ugled zaradi dela militantne duhovščine, še vedno pa ima velik vpliv tudi na račun tistega dela duhovščine, ki jo na Primorskem imenujemo Čedermaci. Z nevtralno in spravno dejavnostjo bi Cerkev svoj položaj le utrdila, če pa bo nadaljevala sedanje ščitenje in celo povzdigovanje kompromitirane strani, tvega, da se bo tudi sama kompromitirala, na način, kot se je med vojno v t. i. Ljubljanski pokrajini. Za zaključek bi rad spomnil, da je danes veliko Slovencev, ki pravijo: verjamem v Boga, ne verjamem pa duhovščini. Zakaj je tako, naj Cerkev sama presodi.
Žarko Žbogar, Grajska 18, Piran
I časopis slovenskih J delavcev
Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE-glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313 942,13261 92 faks 311 956 • Odgovorni urednik: Ciril Brajer, tel. 131 61 63, 313942 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindikati) Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica). Brane Bombač (oblikovalec), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313942,131 61 63 • Naročnina: 321 255 • Založba ir! marketing: 321 255 • Posamezna številka stane 210 SIT • Žiro račun: 50101 -603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik.
av2usta 1995		V ZARISCU
DOPUST POD ROVINJSKI	■ ■	V zahodni Evropi turistični ll/l	tokovi ubirajo zelo različno IVI	pot. V večini držav le s težavo ohranjajo iz leta v leto enako	DANSKI
SONDFM	število nočitev in število turi- ™ stov zaradi velike brezposelnosti, ki ponekod presega 10	ru RIŽEM
	™		 odstotkov aktivnega prebi-		
Nekateri pravijo, da je Rovinj najbolj slikovito mestece na zahodni obali istrskega polotoka. Zato je dopust tu ponavadi prijeten. Še posebej v teh časih, ko ni veliko turistov. Za domačine je to sicer prava katastrofa, za goste pa le korak od raja. Nikjer nobenega prerivanja. Ne na Punti Corenti, obdarjeni z belimi naravnimi kamnitimi terasami in vselej čistim morjem, ne na ozkih mestnih ulicah, ki se vzpenjajo proti znameniti Sv. Fumi.
Tudi v večernih urah, ko si marsikdo zaželi le še prijeten konec dopustniškega dneva, je človek povsod dobrodošel. Zato pač, ker je eden izmed redkih gostov. Istrani pa bi še kako radi živeli od turizma. Ja, eno je zagotovo: ko vojne vihre na Balkanu ne bo več, tudi počitnice v Rovinju ne bodo več takšne, kot so dandanes.
Še bolj kot vroči dnevi so letos torej spokojna jutra. Blažen mir kali le petelin soseda Habra. Pričenja se neusmiljeno dreti že navsezgodaj, ko mu je dovolj počitka. To je ponavadi okoli dveh. Če imamo srečo, šele tja proti tretji ali četrti uri. Zato zgodaj vstajamo in se ponavljamo v modrovanju, da so na morju najlepša prav jutra.
) Za naravno dediščino nam še vedno ni kdo ve kako mar, zato so istrske plaže dodobra zasvinjane, ne glede pa sem in tja še naletimo na ekološko neoporečno »naplavino«.
In potem v staro mestne jedro, ki je od gozdička, kjer počitnikujemo, oddaljeno dober streljaj. Za kosilo potrebujemo kaj slastnega iz morja, veliko zelenjave, pa še kakšno dinjo. Z vinom, rosnim pivom in radensko smo še dobro založeni. Radi pohitimo, da se izognemo vročini in razbeljeni pločevini.
Zasebni ribji trg, ki je ob severnem pristanišču, me letos spominja na onega ob znamenitev Ramblasu v Barceloni. Seveda, ne po velikosti, temveč po založenosti. Na voljo je vse ali skoraj vse, kar živi v morju in na njegovem dnu. Poleg rarogov, velikih rakov z zvezanimi kleščami, so na prodajnem pultu tudi jastogi, pa brancini, ovčice, orade, škarpine, osliči, skuše, ugorji, slečeni psi, najrazličnejše školjke, mehkužci itd. Ponudba je večja od povpraševanja. Seveda le zato, ker ni pravega turizma. Domačini, ki sicer še kako vedo, kaj je dobro, pa so praznih žepov. Na malce naivna vprašanja posameznih firbcev v ribarnici, ali so ribe zares sveže, dobro ohranjena prodajalka srednjih let s priokusom nostalgije odgovarja: »Sve je tu friško... osim mene.«
Potem ko vzamemo poleg Glasa Istre še kakšen slovenski dnevnik, se domov grede redno ustavimo pod nekdaj slovitim kampom Portom Biondi. Štiri leta tu ni bilo gostov, letos pa je videti spet nekaj šotorov. Zato pa je toliko bolj živahno na borovem vrtu ob cesti. Tu zamre dan šele pozno ponoči. Verjetno je to edini lokal v Rovinju, kjer moraš večerjo rezervirati že dopoldan. To me poučijo neke noči, ko si za glavno jed izberem pečenje. »Pa mi dajte glavo,« vztrajam. Natakar mi obzirno odvrne, da je »sve prodano, meso, glava i rep«. Dobro, vsaka šola nekaj stane.
Pred leti sem se v Rovinju precej ukvarjal s podvodnim ribolovom. Pa nisem samo lovil, veliko sem tudi ulovil. Letos se spet potapljam. Rib pa od nikoder. Najdem celo nekoč najbolj znana ribja skrivališča deset in več metrov pod morsko gladino, toda vse je prazno in zapuščeno. Tudi voda je nekam umazana. Ne vem, ali je to od prezgodnjega cvetenja ali od nesnage in človeške naivnosti, da imamo morje, kakršno pač je, za večno.
Tudi prijatelj nima sreče s svojim športom. Zaman se trudi z jadrom, ki ga obrača v vse smeri, da bi ujel nekaj sapic maestrala. Vse je mirno. Preostane le namakanje v toplem, pa kljub vsemu osvežujočem morju. Dobro dene. Zelo hitro prežene najrazličnejšo negativno energijo. Tudi neprespanost, malodušje, odvečne maligane...
Na obali, na kateri je prostora kot še nikoli v zadnjih desetletjih, je nekaj prijetnih lokalov. Figarola, Lili..., še najbolj priljubljen pa je na rtu pred Monseno. Saqmo tu prijetno pihlja. V vojski smo takemu kraju pravili »debela ladovina«. Gostov je le za vzorec, zato je postrežba solidna, ponudba prav tako. Škoda, da ni vedno in povsod tako.
V večernih urah, ko v Rovinju oživita Titov trg in promenada ob glavnem mestnem privezu, prileze na plan dobesedno vse, kar leze in gre. Zelo je živahno, vendar se da dihati. Ni množic, ni prerivanja, je le prijeten in brezskrben počitniški večer. Radi zaidemo na zgornjo palubo ladje, ki se ziblje v mandraču nasproti Kina Beograd in kakih dvesto metrov od otoka Katarina. Sploh se ni treba pogovarjati. Tako lepo je. Še pogosteje kot na ladjo pa zavijemo proti Cantinonu Veli Jože, nekdanji vinski kleti, ki jo je prevzel zasebnik. V ozki ulici, ki se vzpenja proti hotelu Rovinj, je postavil dolge lesene klopi in mize, na katerih ponuja dobrote Istre. Včasih mora mimo taksi. Takrat vstanemo in stisnemo klop proti mizi. Gre za centimetre. Pa kaj, saj so počitnice. Časa imamo na pretek, jesen pa še ne bo jutri.
Andrej Ulaga
Bonača, iz dneva v dan bonaca, osvežujočega maestrala pa od nikoder
Posnetek je spomin na preteklost. Dandanes je v rovinjskem morju kar težko ujeti s podvodno harpuno pošteno ribo, včasih, to je bilo pred leti, pa si lahko imel z enim samim pritiskom na petelina dve, tri in več rib hkrati.
valstva. Že pred desetletjem, ko v Sloveniji ni bilo nobenih sprememb v sindikalnem turizmu in družinskem dopustu so v skandinavskih državah usmerili pozornost k ciljnim skupinam. Oblikovali so ponudbe za letovanja upokojencev izven sezone, študente med počitnicami in družinske dopuste z majhnimi otroki v poseženi.
Državne ustanove in posamezniki, ki so iskali zaslužka v turizmu, so razvili programe za dopustnike z visoko ravnijo storitev, ki so se dobro prodajali. Tem programom ali ločeno so ponudili najeme apartmajev za družine, študentom ponudili poceni oglede mest skandinavskih prestolnic in posebno zahtevnim turistom letovanja na Karibih, Kubi, Sejšelih, skupaj z drugimi evropskimi agencijami.
Danske turistične inovacije
Dežela ima 5,2 milijona prebivalcev naseljenih na številnih otokih in ima ves čas po drugi svetovni vojni težave z več kot 10 odstotki brezposelnega aktivnega prebivalstva. S programi zaposlovanja in državnimi načrti je ohranila naseljenost dežele z asfaltiranjem cest, vključevanjem privatnega kapitala v obnovo domov, hiš in trgovinske lokale. Z davčno politiko je organizirano podprla turistične zamisli in tako privabila številne domače in tuje turiste v obmorska letovišča. Odprli so obnovljene gradove, ki jih na Danskem ne manjka, in v njih prenočitvene zmogljivosti visoke kakovosti. Po okrožjih so odprli informacijske centre, ki letno izdajajo ponudbe s cenami in v njih lahko najdete primerno ponudbo, ki jo naročite osebno ali po telefonu. Okvirne cene za namestitve so povprečno: enoposteljna soba 15o-300 DK, dvoposteljna 300-600 DK, štiriposteljna 520-700 DK za noč. Danska krona je vredna 23 tolarjev. Odprli so dijaške domove, v katerih lahko prenočujejo mladi v mesecu juliju in avgustu po ugodnih cenah. Za noč plačajo v dvoposteljnih sobah 110 DK in triposteljni sobi 210 DK. Na kmetijah, kjer gojijo konje, so uredili jahalne šole, v pristaniščih najem jadrnic in čolnov in preuredili ali izboljšali priveze zanje.
Danci so preudarno razmislili o avtobusnih, železniških in trajektnih progah in njihove vozne rede uskladili. Avtobusi odpeljejo na več krajev z železniških postaj v primorske kraje, kamor ni speljana železnica. V Rageleje, kraj na severu otoka Seeland, pripelje avtobus vsako uro in le ob koncu tedna je več potnikov. Ob delavnikih sem jih naštel 5-8 vsakokrat.
V turističnih krajih lahko najamete tudi vikende domačinov. V naseljih so trgovine, kjer lahko dnevno kupite kruh, mleko, meso, časopise, sladoled, zelenjavo, čistila, otroške igrače. Delovni čas
je od 7. do 20. ure (tudi ob sobotah in nedeljah).
Večina Dancev preživlja konec tedna in dopust zelo skromno v svojih obmorskih počitniških hišicah, ki so jih
lesa. Kasneje so prešli na izdelavo kock iz plastike in v zadnjem času razvili nove zamisli. Zadnjih dvajset let so ob tovarni postavili otroški parkzgradili parkirišča za 500
Legoland - mesto Amsterdam iz kock
podedovali po starših ali si jih z leti sami postavili. Otroci pomagajo na kmetijah, v trgovini, pri domačih opravilih. Večje skupine danskih otrok so vključene v kolonije, kjer imajo dnevne aktivnosti in igre. Večji okraji so pobudniki festivalov, nastopov folklornih skupin in prireditev. Plakate razobesijo na oglasne deske in so tako vsem na očeh. Večina teh prireditev je v juliju in avgustu.
Zabaviščni turizem
Na Danskem so več središč ciljno usmerili v zabaviščni turizem. V Kobenhavnu že od leta 1843 v parku Tivoli dnevno prirejajo zabave. Vrata zabavišča odprejo ob 10. uri in do 18. ure je večina programa namenjena mladim obiskovalcem, kjer se lahko igrajo, vozijo na vrtiljakih, spremljajo lutkovne predstave, igrajo yoli ali se vozijo z zabaviščnim vlakom in uživajo v nastopih zabavnih skupin. Med 20. in
24.	uro je program namenjen odraslim, kjer lahko plešejo, gledajo krajše gledališke predstave, uživajo v pitju piva ali na koncu občudujejo bengalični ognjemet.
Vstopnina za otroke je 48 DK in za odrasle 60 DK na dan. Danci so pri tem pokazali veliko iznajdljivost, da se je ta način turistične ponudbe sredi glavnega mesta obdržal več kot stoletje in pol.
Drugo večje zabavno središče je na otoku Yuland, v mestu Billund z znamenito tovarno igralnih lego koc. Projekt je nastal po drugi svetovni vojni, ko je mizar pričel izdelovati kocke za otroke iz
avtomobilov, kolikor jih pričakujejo dnevno, in posebej za bivalne prikolice. Za dnevno vstopnino 100 DK na osebo teče program ves dan do 20. ure. V Legolandu so postavili zgrajene objekte iz lego kock: letališča, pristanišče, mline na veter, zanimive stavbe iz vsega sveta, nemške gradove, žirafe, naselje Vikingov s pristanišči, zabaviščne vlake in lahko se peljete v čolnu po divjih vodah ameriškega zahoda.
Tovarna v Billundu je zgradila več hotelov za obiskovalce in ima lastno vzdrževalno službo za nadzorovanje cestnega prometa in reda na zabaviščnem prostoru. Takšno zabavišče prinaša dober zaslužek in trumo obiskovalcev, predvsem otrok, ki prihajajo na ogled z vsega sveta. V zabavišču ponujajo karte za 150 DK, ki veljajo tri dni med
16.	in 20. uro.
Po dnevu naključnega ogleda Legolanda in celodnevne zabave v njem še nisem prepričan, da je danski model zabavnega turizma izviren in usmerja turiste k pravi ponudbi in zapravljanju. Danci se bodo preusmerili drugam, ko bo jlobiček usahnil. So pač taki.
Morda Dancev še dovolj ne poznamo. Velika večina si jih dnevno krepi duha in telo s kolesarjenjem in tekom po mestnih parkih. Pri tem verjetno tudi razmišljajo. Osebno jim zavidam le to, da imajo vzorno urejene kolesarske steze, ki jih v Ljubljani pogrešam.
Anton Komar
24. avgust 1995
iv:*
*x:
ss
X:8
x:x:
Sindikalna lista
Prvi del
avgust 1995 SIT
::x::
•SS
SS
xx
m
xx
SS
:x:x
SS
S:$
:>S
vx::
SS
il
«.
1.	Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 ur do vključno 24 ur odsotnosti)
-	polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča 2 uri po njem)
2.	Kilometrina (od 7. 6.1995 dalje)
3.	Ločeno življenje
4.	Prenočišče - Povračilo stroškov prenočevanja do višine zneska po predloženem računu, ki ga odobri delodajalec
5.	Regres za prehrano
Drugi def
V drugem delu objavljamo povprečno plačo za obdobje marec-maj 95 kot osnovno za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečna plača v peteklih treh mesecih v gospodarstvu Slovenije znaša 66.215 SIT
3.500
1.750
1.218
23,00
41.262
10.315
1.	Jubilejne nagrade
-	za 10 let
-	za 20 let
-	za 30 let
2.	Nagrada ob upokojitvi
3.	Solidarnostne pomoči
Vir: Zavod RS za statistiko
33.107.00
49.661.00
66.215.00 198.645,00
66.215,00 Strokovna služba ZSSS
KAJ DELAJO
	v območnih	!!■! lit	. gaitzac	uah	
Celje
V Konusu spet težave
Od 26 družb in podjetij tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije, kolikor jih je na Celjskem, se lahko z dobrim poslovanjem pohvalijo le štiri: Mont Kozje, Elkroj Nazarje, Kors Rogaška Slatina in Vrvica Celje. Tod spoštujejo kolektivno pogodbo in redno izplačujejo vse regrese. Povsod drugod pa so večje ali manjše težave.
Takoje bil za Tovarno volnenih odej Škofja vas julija Uveden stečaj tudi v hiegantu Šentjur, z nerednim izplačevanjem plač pa se soočajo delavci Kreatorja, Predilnice Laško in Obutve Celje ter družb Toper 2000 in Impulse, kjer se tudi še vedno niso dogovorili tudi o izplačilu regresa za letni dopust in je vrh vsega zavita v skrivnost še usoda njunega nadaljnjega obstoja. Velik problem pa se je spet pojavil v poslovanju konjiškega Konusa, kamor je pred časom prišla nova sanacijska ekipa pod vodstvom Vojka Rovereja. Od osmih družb, kolikor jih deluje v tem holdingu, jih kar šest posluje z izgubo! Tako je že slišati govorice o »čiščenju« družb, po katerih naj bi od 150 do 160 delavcev postalo tehnološki presežek. Po zatrjevanju sanacijske ekipe naj bi bila usoda Konusa znana v pol leta ali najkasneje v osmih mesecih.
Forto Turk, sekretar odbora
Na vrini Evrope
Večina prireditev, ki so jih v velenjskem premogovniku načrtovali ob letošnji 120. obletnici razvoja premogovništva v Šaleški dolini, je že bila. Eden od dogodkov, ki so bili organizirani temu jubileju na čast, je bil v avgustu. To je bil pohod in vzpon enajstčlanske odprave (na sliki pred odhodom) na Mont Blanc, s 4.807 metri najvišji vrh Evrope.
Velenjski premogovnik se z mednarodno konkurenčno proizvodnjo premoga cenovno in po produktivnosti enakovredno meri s podobnimi evropskimi rudniki. Zato se v podjetju upravičeno pohvalijo, da spadajo v sam evropski vrh. To dejstvo, ki so ga hoteli simbolično potrditi, in
sindikalni
||IH Nl||
Vvš
g :Š
W.
II
x:::::
XX
Siji;
:SS ;•:•:•:;
SS
SS
xx
II
SS SS
if
XX
Si*
Siv
## i;i;S
gg
gg SS
ss $:$:
SS
m
:¥S
II
•xx •xx
•XX
SS
•xx ::::::::
W
XX
•x*x
_____________________________
!;isi samm	n .........................m m ii •
iSiii SS >:Si iSiii
¥:¥:
M
m
x*x !SŠ
SS
lil
lil
ss
SS: ji-ipj:
|| Svobodni Sindikati W Slovenije
gg..
seveda obeležitev 1201etnice premogovništva pa sta bila tudi glavna razloga, da se je nekaj delavcev premogovnika ob spremstvu izkušenih alpinistov 10. avgusta odpravilo na pot v francoski Chamonix. S seboj so vzeli zastave Premogovnika Velenje, mestne občine Velenje in Republike Slovenije, da bi jih na vrhu zapičili v sneg.
Napovedovali so jim lepo vreme, a ni bilo čisto tako. Pa vendar spet ne tako slabo, da vzpon ne bi bil mogoč. Od zadnje koče so se na pot na vrh odpravili v soboto, 12. avgusta, ob pol tretji uri zjutraj, na vrh pa prispeli po petih urah naporne hoje po ledu in snegu. Zadovoljstvo in veselje ob osvojitvi vrha sta bila velika, a kratka le za obeležitev dogodka na filmski trak, kajti priti je bilo treba tudi v dolino. A tudi ta težaven del so uspešno opravili in se po petih dneh srečno vrnili domov.
Svoj cilj so dosegli in se osebno potrdili; vse kar so doživljali in čutili med potjo, pa bo bolj ali manj ostalo le v njih. Pa saj so tega med rednim delom v podjetju tudi vajeni. Veliki cilji so dosegljivi z velikim naporom, odrekanjem in tveganjem, ki jih vsak človek drugače sprejema in doživlja. Na koncu šteje le končni izid.
Diana Janežič
LITOSTROJCANI BI DENAR
»Odpovedali smo se odpravnini, ki bi nam sicer pripadala; ostali smo tudi brez regresa, ki bi ga po vseh zakonih morali dobiti. Zdaj pa nas hočejo opehariti še za ta denar, ki nam nedvomno pripada!« Tako je vršalo med delavci ljubljanskega koncerna Litostroj prejšnjo sredo, ko se je iztekel rok za oddajo potrdil (izjav), s katerimi bi lahko zaposleni vnovčevali delnice.
Največ hude krvi je povzročil tale odstavek, zapisan na izjavi, ki naj bi jo do 16. t.m. podpisano oddali nekdanji in sedaj zaposleni delavci Litostroja (citiramo): »Izjavljam, da želim z neizplačanimi plačami po kolektivni pogodbi na podlagi
25.	a člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij sodelovati pri interni razdelitvi in notranjem odkupu delnic podjetja Litostroj Holding, d. d. Istočasno pooblaščam podjetje, da po obračunu potrdil v nakaznico vpiše znesek vnovčene neizplačane plače po zgoraj navedenem členu. Morebitnega preostanka ne bom naknadno uveljavljal.« Zakaj je ta odstavek litostrojčane tako razburil?
V Litostroju so zaradi težav v poslovanju zaposleni že kar lep čas prejemali za 20 odstotkov manjše plače, kot naj bi jih po določilih kolektivne pogodbe za kovinsko in elektroindustrijo. Tega dejstva v upravi ne za-
3. S'
strokovna služba Koncema Litostroj Holding,	d. d.
v skladu z zakonskimi predpisi pripravila celo izračun premalo izplačanih plač, katerega pravilnost je na podlagi revizijskega poročila potrdilo tudi ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj.
malo denarja,« je bilo v sredo zjutraj slišati med tistimi, ki se s .spornim odstavkom izjave niso strinjali. Ker so nekateri bivši zaposleni že ostali brez odpravnine, sedaj zaposleni pa brez regresa, se poračunu premalo izplačanih plač torej niso nameravali odpovedati.
Kot nam je povedal sindikalni zaupnik Marjan Pirc,
bodo vračali izjave, naj na njih prečrtajo zadnji odstavek in se ob njem dodatno podpišejo,« je dejal Pirc, ki je tudi sam tako storil, za njim pa najbrž tudi večina njegovih sodelavcev. Seveda so na ta način povzročili precej slabe volje tudi v upravi, odkoder nam je prišlo na uho, da naj bi tako »neodgovorno dejanje lahko pomenilo celo propad lastninskega preoblikovanja holdinga, če že ne kar celega Litostroja.«
Kakorkoli že, strokovne službe so začele pripravljati
nikajo. Še več: pred časom je
STOP ZA SPORNE IZJAVE Marjan Pirc, predsednik SKEI v Litostroju.
Iz njega je razvidno, da koncern večini po nekaterih podatkih gre za približno 2.000 sedaj in nekdaj zaposlenih! dolguje 200 do 400 tisoč tolarjev. »To pa za nas, ki smo že nekaj časa na čakanju, ni
Nekateri litostrojčani, ki so zahtevali neizplačani regres, so namesto denarja prejeli dopis, s katerim jih vodstvo holdinga med drugim obvešča: »Vaša zahteva za izplačilo regresa je upravičena, vendar pa vam moramo pojasniti, da je bilo izplačilo regresa za vse delavce zaradi resnično težkih finančnih razmer neizvedljivo. Po naših najboljših močeh se trudimo, da se v prvi vrsti izplačujejo plače vsem delavcem, čeprav z zakasnitvijo, ostale obveznosti po kolektivni pogodbi (tudi jubilejne nagrade, solidarnostne pomoči in podobno) pa žal čakajo na izboljšanje rezultatov poslovanja in s tem na likvidnost.«
je SKEI litostrojčane takoj opozoril na sporni odstavek izjave. »Po posvetu z našo pravno službo smo v koncernu javno razobesili obvestilo oziroma poziv, s katerim smo svetovali vsem, ki
nove izjave, ki naj bi bile zadovoljive za vse. Kot nam je v torek zjutraj povedal Marjan Pirc, so jih nekaterim že vročili; sam pa je dotlej še ni dobil...
D. K.

SINDIKALNE ZAUPNIKE JE TREBA ZAŠČITITI
Območna organizacija Zveze Svobodnih sindikatov v Ptuju ima novega predsednika. Potem, ko se je dosedanji predsednik Viktor Markovič po izteku mandata vrnil v Talum, so delegati območne konference po končanem kandidacijskem postopku izmed štirih kandidatov za novega predsednika izvolili Borisa Frajnkoviča. Z njim smo se pogovarjali o problemih, s katerimi se srečujejo svobodni sindikati v Ptuju, in o nalogah, ki so si jih zadali na nedavni konferenci.
»Konferenca je izzvenela v enotnem prepričanju, da sindikalisti ne smemo biti samo gasilci problemov, ampak si moramo sistematično prizadevati za uresničevanje delavskih pravic. Zato pripravljamo program dela, v katerem bomo skladno z določili statuta opredelili naše prednostne naloge,« pojasnjuje	Frajnkovič.
Pravi, da ptujske delavce ta čas najbolj pesti brezposelnost.
»Na ptujskem območju je bilo konec julija prijavljenih na uradu za delo 6.130 iskalcev zaposlitve. To je sicer nekoliko manj kot na koncu lanskega leta (takrat jih je bilo 6.537), vendar pa je brezposelnost na tem območju še vedno 24-odstotna. To je znatno nad stopnjo brezposelnosti v Sloveniji, ki je konec julija znašala 13,6 odstotka. Ptuj ima za Lenartom največjo brezposelnost v Podravju. V Mariboru je bila denimo julija 20,9-od-stotna,« pravi Boris Frajnkovič. Tako prizadevanja za ohranjanje delovnih mest in za odpiranje novih ostajajo trajna naloga sindikalistov.
»Kakor drugod po Sloveniji tudi v Ptuju posamezni delodajalci marsikdaj kaj slabo spoštujejo temeljne pravice delavcev iz delovnega razmerja. V letošnjem letu se je k naši službi
pravne pomoči zateklo po pomoč že preko 100 delavcev. Največ se jih pritožuje zato, ker so prepričani, da so jih delodajalci nezakonito odpustili kot trajno presežne delavce. Velikrat na sindikatih iščejo pomoč tudi invalidni delavci, ki jim delodajalci kratijo pravice,« pravi novi predsednik ptujskih svobodnih sindikatov. Prizadeva si, da bi »delavska odvetnica« Ivica Čas lahko enkrat ali dvakrat tedensko uradovala na sedežu svobodnih sindikatov, kamor so se delavci že navajeni zatekati po pomoč in nasvete.
Ptujski svobodni sindikalisti opažajo tudi, da inšpekcija dela na njihovem .območju ne zmore opraviti vsega dela, saj imajo samo enega delovnega inšpektorja, pa še ta se ukvarja predvsem z pregledovanjem pogojev za delo. »Marsikdaj se pri nas oglašajo delavci, ki so se zaradi kršitev temeljnih pravic iz delovnega razmerja zatekli po pomoč na inšpekcijo dela, tam pa so jih, kakor pravijo, napotili na sindikat,« pravi Frajnkovič. Poudarja, da bi delodajalci verjetno mnogo bolj spoštovali delovnopravno zakonodajo, če bi inšpekcija dela dosledno ukrepala proti kršiteljem in v celoti izkoristila pooblastila, ki jih ima po novem zakonu. Tako pa
še vedno marsikateri, zlasti zasebni delodajalec delavcem nekaznovano grobo krši pravice: od tega, da jih zaposluje na črno, do tega, da jim za opravljeno delo ne daje poštenega plačila.
Kako pa v Ptuju delodajalci spoštujejo kolektivno pogodbo? »Podrobne analize o tem še nimamo, vendar pa ugotavljamo, da se delavci za višino plač le redkokdaj borijo. Mnogi so zadovoljni preprosto že s tem, da imajo delo. Za skrajne oblike sindikalnega boja se odločajo le takrat, kadar plač sploh ne dobijo. Vsekakor se bomo morali v sindikatu učinkoviteje zavzemati in boriti za dosledno spoštovanje kolektivnih pogodb.«
Člane Svobodnih sindikatov v Ptuju pa pestijo še drugi problemi. Tisti, ki delajo v kmetijstvu in pre-hrambeno-predelovalni industriji, močno občutijo posledice denacionalizacije. V kovinski industriji že ne-
kaj let nenehno odpuščajo trajno presežne delavce. V tekstilni industriji in trgovini imajo težave z izmenskim delom oziroma delovnim časom, specifične probleme pa ima tudi 400 članov ZSSS v obrti.
Za uresničevanje teh in vseh drugih nalog bo območni svet ZSSS skupaj z območnimi odbori dejavnosti moral sindikalne zaupnike tudi usposabljati. »Danes ni dovolj, če si sindikalist samo po srcu. Sindikalni zaupniki morajo biti tudi dobro usposobljeni za boj za delavske pravice, saj imajo na drugi strani pogajalske mize ponavadi cel tim strokovnjakov. Sindikalni zaup" niki pa so tudi zelo izpostavljeni in marsikdaj v nevarnosti, da jih bo delodajalec zaradi njihovega zavzemanja za delavske pravice začel šikanirati. Zato je ena od temeljnih nalog celotne sindikalne organizacije, da z vsemi zakonitimi sredstvi, če je potrebno, pa tudi s 'sindikalnimi ukrepi1, zaščiti sindikalne zaupnike v podjetjih,« poudarja Boris Frajnkovič. »Naša naj večja moč je v tem, da nas je dosti in da smo enotni...«
Tomaž Kšeld
»Marsikdaj se pri nas oglašajo tudi delavci, ki so se zaradi kršiti temeljnih pravic iz delovnega razmerja zatekli po pomoč na inšpck-cijo dela, tam pa so jih, kakor pravijo, napotili na sindikat,« pravI Boris Frajnkovič, novi predsednik Območne organizacije ZSSS Ptuj-
Dr. Slavko Kramberger, doktor veterine in župan ene najmanj razvitih slovenskih občin Lenarta v Slovenskih goricah
' ‘SLOVENJ EGORICANI

PRSNICA S TROJANSKIM
KONJEM
“Kdor sebe obvladuje, kakšne naj ima težave, če mu je dejavnost vladanje? Kdor samega sebe ne more obvladovati, kaj se tega sploh tiče vladanje drugih?” Ni kaj, mojster nad mojstri in globok mislec in videc. In tudi pri nas je danes mnogo mnogo preveč tistih, ki se na nekdanjih travmah in poniževanjih nekaterih ljudi pojijo, manipulirajo z njimi v boju za svojo oblast. Velikokrat so ti manipulatorji, ki danes z vso silo in brez distance nabijajo
sovraštvo, dejansko konvertiti.”
Naš ocenjevalec slovenske politične scene daje
PALEC GOR predsedniku
Milanu Kučanu,
ker je voljan preprečevati tisto, kar lahko ogrozi demokracijo
PALEC DOL poslancu
Janezu Podobniku,
ker seje v svojih razglabljanjih odločil vpisati med poceni politike s svojim ponesrečenim umotvorom o dedičih stranke, kije po vojni izvajala holokavst nad slovenskim narodom
noben drug. Vsi uporaoijajo «.-----------------,
ideološko politični jezik, tako da o samem scena-riiu lrairSan fe ne ve nihče nič Sodbe so iavne in boljševistične!Nič čudnega, s^j se vstrAki, kjer
desetletja prej v prejšnjem režimu same privilegije, celo oblast.
Politika sklada ni več stvar države in Ministrstva za kulturo. Država je bila samo tista, kije za ustanovitev tega sklada pripravila vse in skrbela tudi za to, daje bilo vse to pripravljeno vpopolnem ko	lavci.
To kar bom tukaj zapisal, je vsaj zame oseben pro-
.* ■	.— ..MM....**.“... ■“*.. m	M
dt
produkcijo, M terja poleg vsega silno malo sred
štev, ima pa edina velike uspehe zunaj. Terjam komisijo, da javno odgovori zakaj. Prav tako predsednika oziroma v. d. direktorja Upravnega odbora Toneta Freliha. Še posebej zato, ker je to komisija storila tudi lani, pa je minister interveniral. Letos ne more, sem pa prepričan, da se da odstraniti zrcalo, ki mi kaže, kako sem sam zanič, samo tako, da ga razbijem. In ta komisija je storila prvič lani, pa ji ni uspelo, letos pa je to zrcalo le uničila."
24. avgusta 1995
V	Ljubljani sonce, m moiju dej
Večerje zapisal, da se v Sloveniji avgusta nič ne dogaja, “ker so vsi politiki na dopustu. Razen seveda, da v Ijubljani sye sonce, na morju pa dežuje”. Je pa poleg tega še nekaj posebnosti. Socialdemokrati so organizirali soj strankarski tabor v Lepeni in od tam so bili možni tudi “organizirani pohodi” na Triglav. Socialdemokratski strankarski vrh pa seje tudi v Lepeni ukvarjal z “visoko politiko” in tudi avgusta “bogatil” slovensko javnost s svojimi političnimi ocenami. Eden izmed bratov Podobnik je sporočil, daje politični tandem Marjan in Janez Podobnik letoval ločeno, vendar dosledno v “ slovenskih krajih”. Sicer pa je komentator Radia Slovenija ugotovil, da je v Slovenjji najmapj problemov tedaj, ko so politiki na dopustu.
(Ne)poučeni škof Gmuč
V	soboto je Slovenec ponatisnil razmišljanja naslovnega škofa dr. Vekoslava Grmiča, “ki seveda ni kdorsibodi, saj na to opozarja že pjegov naslov”. Slovenec piše, daje dr. Grmič svoje prispevke objavil “v občilih, ki veljajo za odkrite zagovornike prejšpjega komunističnega režima” - v izseljenski Rodni grudi, Republiki in Delavski enotnosti.
Slovenec tekstov škofa Grmiča seveda ne objavlja kar tako, ampak zato, da bi provokativno opozoril, kakšen (sumljiv) je “prispevek škofa Grmiča k demokraciji”. Z naslovnim škofom poskuša polemizirati Ivo Žajdela, ki pas svojimi “tezami” in (neprikritim) sovraštvom do OF in partizanstva samo potrjuje, kako prav ima dr. Grmič s svojim pisanjem.
Dr. Grmič tako (med drugim) piše, daje dalo “partizanstvo našemu narodu v roke legitimacijo, s katero se lahko s ponosom legitimira v skupnosti narodov, ki so se uprli najhpjšemu sovražniku evropske kulture, civilizacije in krščanstva - nemškemu nacizmu in fašizmu. Partizanstvo je začelo odločno pot v smeri lastne slovenske državnosti, ki smo jo končno tudi dosegli, saj je s svojim bojem dejansko zaščitilo obstanek vseh vrednot, iz katerih je slovenski narod doslej črpal svojo življenjsko moč, a sojih okupatorji hoteli pogaziti.
Zato je prav, da se vedno spoštljivo spominjamo žrtev, ki so padle v tem boju, kije seveda večkrat bil tudi hudo krut, ker so partizane k temu prisilili zločinski okupatorji in nič manj kruti njihovi sodelavci. Tistim, ki danes govorijo samo o nekih zločinih med osvobodilnim bojem, bi vsekakor smeli odgovoriti v evangelijskem slogu: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen na partizane. In če bi bili ti “pravičniki” iskreni, bi morali obmolkniti kakor pismouki in farizeji, ki so h Kristusu pripeljali grešnico, da bi jo obsodil. Partizani se torej lahko s ponosom ozirajo na svoje veliko dejanje upora zoper nacizem in fašizem. Bojevali so se za svobodo, za domovino, ki bi jo smeli zapisati z veliko začetnico, in so zvestobi svojemu narodu v Slomškovem duhu podredili vse drugo, kar lahko v resnici uspeva samo na tej zvestobi, tudi vero. Odločitev za oborožen odpor zoper okupatorje, ki so hoteli uničiti slovenski narod in so te načrte že uresničevali, je bila tudi s krščanskega vidika moralno upravičena. Bila j e v skladu s katoliškimi načeli o samoobrambi pred nelegitimno oblastjo, kije bila hkrati popolnoma nečloveška. Tisti, ki so se odločili nasprotno in se podali v bratomorni boj skupno z okupatorji, so ravnali nemoralno, kolikor so se tako odločili premišljeno in prostovoljno. Vendar moramo danes znati vsi odpuščati in tako res skupno zidati lepšo prihodnost slovenskega naroda iz prepričanja, daje narodnost temeljna vrednota, ki je ne sme zapostavljati ali celo poteptati nobena ideologija ali vera...”
Slovenčev polemičar Žajdela “ne ve", kakšna j e “veličina narodnoosvobodilnega boja, o kateri govori Grmič? Le kaj smo Slovenci (kateri Slovenci?) prispevali ”k zmagi nad največjim sovražnikom človeštva v 20. stoletju? Ali mar to, daje bilo med vojno in po vojni pobitih toliko Slovencev in da smo nato 45 let živeli s komunistično uzdo, ki se je še vedno nismo znebili? Res lepa zmaga! ”
Kakšno sprenevedanje! Simptomatično in žalostno. In Žajdela sodi v krog tistih, ki se kar naprej sklicujejo na svoj “krščanski etos”.
Preganjavica SDSS
Socialdemokratske stranke Slovenije se loteva prava preganjavica. Pred kratkim je predsednik Janez Janša obtožil komunistične ostanke, da si prizadevajo razbiti koalicijo strank “slovenske pomladi”, zdaj pa Milan Zver, eden izmed strankinih
ideologov, piše, da bi bila najslabša možnost, “če bi Slovenska krščanska demokracija in Slovenska ljudska stranka sprejeli ponujeno politično igro in privolili v osamitev Socialdemokratske stranke”. Zver meni, da bi morala v tem primeru Socialdemokratska stranka ustrezno ukrepati, “že zdaj pa je popolnoma jasno, da se to strankam slovenske pomladi kot celoti ne bi obrestovalo. Le povezane lahko dosežejo uspeh in to spoznaije bi kazalo potrditi v ustrezni predvolilni zavezi.”
Vendar pa v celotni zgodbi očitno ni glavni problem “komunistična zarota”, ampak hegemonistični popadki Janševih socialdemokratov. Voclja ljubljanskih krščanskih demokratov Boštjan Turk je prav te dni do skrajnosti problematiziral sodelovapje med krščanskimi demokrati in socialdemokrati v Ijubljani, ker se socialdemokrati “direktno mešajo v kadrovsko politiko krščanskih demokratov in so začeli “odločati, kdo, po njihovi oceni, je iz vrst krščanskih demokratov najbolj primeren za posamezne funkcije in kdo ne”. Krščanski demokrati se tako, kot pravi Turk, ne bodo pustili izigravati in izsiljevati. Krščanski demokrati zato zahtevajo, naj namesto (socialdemokratom ustreznega) krščanskodemokratskega predsednika mestnega odbora za gospodarstvo Petra Sušnika (ki seje na to mesto kandidiral sam in ob podpori socialdemokratov) izvolijo krščanskega demokrata Damijana Dolinarja, ki uživa splošno podporo krščanskodemokratskega vodstva Ljubljane. Drugače ljubljanski krščanski demokrati grozijo, da bodo zahtevali odstop socialdemokratskega predsednika mestnega sveta Dimitrija Kovačiča.
Brata Podobnik - kam gleda Slovenska ljudska stranka
Čeprav je Slovenec to poletje že ugotovil, da povečana moč Janševe socialdemokracije zožuje pomen (in prihodnje število glasov) Slovenske ljudske stranke), se tradicionalno radikalna brata Podobnik na takšne prognoze ne odzivata nervozno. Prej bi lahko rekli, daje v njunem novejšem ravnanju zaslediti nekaj znamenj, ki ju ločujejo od Janševega radikalizma.
Janez Podobnik, predsednik programskega sveta Slovenske ljudske stranke, je v zadnjem pogovoru za Dnevnik na novinarjevo pripombo, daje očitno “eden ključnih problemov sodelovanja strank slovenske pomladi (kamor Podobnik uvršča poleg svoje stranke tudi Janševe socialdemokrate in Peterletove krščanske demokrate ter še kakšno manjšo parlamentarno stranko), da si vsaka želi imeti v rokah prvo violino v slovenskem političnem prostoru, da o osebnih ambicijah predsednikov vseh treh strank niti ne govorimo", odgovoril, “da se nekoliko slabonamerno potencira rivalstvo teh desnosredinskih strank”. Vendar pa je v isti sapi poudaril, da vendar pričakuje, “da se bo tekmovalnost med strankami razvila pozitivno, torej v širino, ne pa v zadrtost in ozkost”.
Janez Janša je že sestavil nekakšno svojo vlado, ki čaka na čas po volitvah. Tudi Podobnik pravi, da ima ljudska stranka posameznike in strokovne ekipe, “ki bi lahko kompetentno in odgovorno prevzele številne resorje". Slovenska ljudska stranka bi želela imeti v novi vladi (če bo po volitvah izšla kot zmagovalka) “globalno gledano - gospodarske resorje", tako jih “zagotovo zanimajo finančni resor in resorji, ki skrbijo za identiteto države, torej šolstvo, kultura, znanost”.
0 tem se med strankami pomladi še niso pogovarjali. To je še vse odprto, pravi Podobnik, “šele volilni rezultati bodo pokazali, kako naj bi si stranke razdelile vladne resorje”.
Koga šikanira minister
Dnevnik piše, daje notrapji minister Andrej Šter (Slovenska krščanska demokracija) v enem izmed svojih novejših intervjujev izjavil, da delavcem, ki se “čudno politično angažirajo”, iz službe sicer ne meče, vendar poskrbi, da se na “delu slabo počutijo in grejo sami”. Dnevnikov komentator pravi, da minister nijasno obrazložil, kaj j e zaiy “čudno politično obnašanje”, in hkrati dodaja, daje Slovenija ena redkih držav, v katerih se ministri javno hvalijo, da šikanirajo svoje podrejene.
Komentator piše, “da tudi če se v državni upravi zgag ne bi dalo rešiti drugače kot s šikaniranjem” bi od katoliškega ministra pričakovali vsaj to, da se s tem ne bi javno hvalil: “celo če bi ga v to, da ima do te mak-sime “cinično distanco”, silili višji državni interesi, bi priznanje o tem sodilo prej v samoto spovednic kot pa v časopisni intervju".
Seveda pa ne gre zgolj za takšno moralizi-
AH
rapje. Tako v vojski kot v policiji očitno ni razjasnjeno, kakšen naj bo odnos do političnega udejstvovanja pjunih pripadnikov oziroma kakšen vpliv naj na to ne bi imel vsakokratni minister (in njegova strankarska pripadnost). Glede tega je očitno še preveč nejasnosti. Katere vodilne pozicije v posameznih ministrstvih naj bi bile avtomatično zamenljive in prepuščene volji in izboru ministra in stranke, kiji pripada, katera (strokovna) mesta pa bi morala biti nedotakljiva? Alije politizacija znotraj vojske in policije sploh potrebna in normalna stvar?
Ker stvari niso jasne, minister Šter očitno misli, da se lahko “čudnega političnega angažirapja” reši s šikaniranjem, prav tako pase mu ne zdi nič čudnega, če v kadetsko šolo vabi ljubljanskega nadškofa in med bodočimi miličniki propagira religiozno obnašapje, kot seje zgodilo nedavno.
Pomiania - moč, ne razum
Socialdemokratski lider Janez Janša, kije še nedavno vzklikal, da “ne damo Tržaškega zaliva, Trdinovega vrha, Razkrižjaitd.” zdaj obtožuje slovensko vlado, daje zamudila izjemno priložnost, ko je bila Hrvaška slaba in bi se odpje dalo več izsiliti kot bo to mogoče v prihodnje. Janša pravzaprav indirektno opozarja Hrvate, da seje njihova pogajalska pozicija izboljšala in da so lahko bolj trdi do Slovencev.
Nedavno je tudi razmišljapje Janševega “zunapjega ministra” Marcela Koprola v enem izmed komentarjev v Slovencu. Koprol piše, da moramo biti v Sloveniji zdaj še “posebej pazljivi, saj se bodo posledice hrvaške vojaške zmage kmalu pokazale tudi v hrvaško-slovenskih razmerjih. Naša vlada mora zelo hitro presoditi (vprašanje je, če se odgovorni tega dejstva sploh zavedajo in če so sposobni poiskati prave odgovore na spremepjene razmere), ali nam bo dosedanja pogajalska taktika sploh še prinesla kakšen uspeh, saj je temeljila na podmeni, da se bo hrvaška še nekaj časa izčrpavala v neskončnih pogajapjih s predstavniki “kninskih” Srbov in ji bo za reševanje nakopičenih nerešenih vprašapj s Slovenijo ostalo premalo časa in moči. Bojimo pa se, daje slovensko vlado sedapji razplet dogodkov v naši soseščini presenetil in bo trajalo zelo dolgo, da bodo na slovenskem zunanjem ministrstvu začeli pripravljati nova izhodišča za urejanje razmerij s sosedi, zlasti s Hrvaško in Italijo. Spremenjeno balkansko ravnotežje je namreč že sicer bleda zunapjepolitična izhodišča slovenske vlade v celoti izničilo, z včeraj špjimi odgovori ne moremo reševati novih razmer. Pa ne le to, vlada bo morala skrbno preučiti tudi slovensko obrambno sposobnost, saj je videti, da balkanski politiki na koncu čedalje raje posegajo po orožju, namesto da bi zaprosili za mednarodno arbitražo...”
Komentator Koprol izjavo hrvaškega predsednika dr. Tudmana, daje Hrvaška postala območna sila, tolmači kot dokaz, da je Hrvaška “bolj naklopjena vojaškim rešitvam” in da to “ni najboljša spodbuda za odprt dialog o “nerešenih zadevah s soseda-
mi” , med katerimi je tudi Slovenija. Takšno sklepanje seveda spregleduje tisto, kar hrvaški priznava velik del sveta, da se je vojaške akcije za ponovno vzpostavitev oblasti na svojih ozemljih lotila šele po nekajletnih neuspešnih poskusih za mirno reintegracijo teh ozemelj in po nekajkratnih ; neuspešnih pogovorih s kninskimi Srbi, ne I pa zato, ker so na Hrvaškem “bolj naklopjeni vojaškim rešitvam”.
Ne Hrvati, ampak mi sami si največ škodimo, če mislimo, da seje moč s sosedi pogajati z različnimi ultimati ali pa s pozicij premoči zaradi takšnih ali drugačnih (sosedovih) težav.
Tržne igre ali monopol?
Komentator ptujskega Tednika opozarja na vedno enako (nenormalno) ravnanje izdajateljev šolskih učbenikov in prodajalcev j šolskih knjig in drugih šolskih potrebščin. Eni in drugi pri nakupovalcih šolskih j potrebščin še vedno vidijo zgolj enkratno i (monopolistično) priložnost za dober za- j služek - marsikdaj za slabo opravljeno delo. Tudi letos se namreč ponavlja stara (vsakoletna) zgodba, da pred začetkom novega šolskega leta ni mogoče kupiti vseh potrebnih učbenikov. Založbe in prodajalci diktirajo prodajne pogoje, ki sicer niso običajni za njihovo siceršnje poslovanje. V zelo redkih primerih prodajajo šolske knjige in potrebščine na kredit ali na odlog z več čeki, čeprav je takšna prodaja pri drugih izdelkih običajna. Izdajatelji in trgovci s knjigami in zvezki torej izsiljujejo potrošnike, ker preprosto vedo, da bodo šolske potrebščine kljub vsemu vendarle kupili. V opravičilo (če se jim sploh zdi potrebno) lahko povedo, da so takšna pač pravila tržne igre, ponudbe in povpraševanja. Toda, ah pri izdajanju in prodajanju šolskih knjig in pripomočkov pri nas v resnici deluje trg? Ali se posamezni izdajatelji šolskih knjig ne pojavljajo še vedno kot klasični monopolisti, ali si založbe med seboj ne delyo “bratsko" posameznih tematskih področij in posameznih zvrsti učbenikov? Ah šolsko ministrstvo odpira in podpira pravo konkurenco med založniki in izbira najugodnejše ponudnike? Če prodajalci učbenikov in šolskih potrebščin ne kažejo volje, da bi ljudem lajšali denarne in siceršnje socialne stiske ob vsakokratnem začetku šolskega leta, bi lahko (in bi morala) glede tega bistveno več storiti vlada. Zakaj vlada s svojimi ukrepi denimo ne vzpostavi stalnega kreditiranja prodaje šolskih potrebščin? Zakaj šolske knjige niso oproščene različnih davščin, zakaj se strošek zanje ne šteje med davčne olajšave? Z malo dobre volje in nedvoumne odločenosti bi tako toliko država konkretno pomagala družinam z otroki in spodbujala večjo nataliteto. Namesto tega pa stranke med seboj tekmujejo (in se prepirajo), katera bo postavila bolj visoko doneče (in materialno) neuresničljive ideje za povečanje števila rojstev in za lajšanje položaja slovenskih družin. Včasih se zdi, da si v politiki “velike teme” izmišljajo zato, da se lahko načelno prepirajo in da v praksi nič ne izpremenijo.
Pripravil: J. K-
Po več stoletjih ponovno PROTESTANTSKI KATEKIZEM na Slovenskem
Knjiga s 570 stranmi
Dodatek v
PROTESTANTSKEM KATEKIZMU
prinaša:
•vse predgovore slovenskih protestantskih piscev v njihovih delih v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku (Trubar, Dalmatin in prekmurski protestantski pisci) • literarno zgodovinski esej
• predstavitev v besedi in sliki slovenskih evangeličanskih cerkva s temeljnimi zgodovinopisnimi podatki
PROTESTANTSKI KATEKIZEM
(■	je izšel pred kratkim.
Založnika sta ČZP Enotnost in Evangeličanska cerkev v Sloveniji.
Maloprodajna cenaPROTESTANTSKEGA KATEKIZMA je 10.000 SIT.
Zaradi omejene naklade vas pozivamo, da knjigo nemudoma naročite!
I
__________________________KNJIGA, KI JE VEČ KOT KATEKIZEM!
!" Naročilnica za Protestantski katekizem
I Pri ČZP Enotnost nepreklicno naročamo....izvodov Protestantskega katekizma I
|	Knjigo pošljite na naslov:............................................ |
i Ulica, poštna številka in kraj:........................................ i
Ime in priimek podpisnika:...........................................
|	1. Račun bom(o) plačal(i) v enkratnem znesku,po povzetju
2.	Račun bomo plačali v dveh obrokih
3.	EMŠOza individualne naročnike.....................................
Prometni davek in poštni stroški so vključeni v ceni
L
Datum naročila
Podpis naročnika
J
Dr. Slavko Kramberger; doktor veterine in župan ene naimani razvitih slovenskih občin Lenarta v Slovenskih goricah
SLOVENTEGORIČANI ZEMLJE NE BODO NIKDAR RAZPRODALI TUJCEM
V Lenartu imata sadjarstvo in živinoreja dolgoletno tradicijo ♦ Med slovenjesoriškimi griči so ljudje že od nekdaj živeli triko, vendar tudi v medsebojni sloei • Narodna sprava za Lenartane ni aktualna, ker '	‘	' ’ ‘ -	'■ - r -—1-vodarsko na tleh * Brezposelnih v občini je že
se med vojno med seboj niso sprli • Lenart ie eospi---------- - ^------------ , - -
dvakrat toliko kot zaposlenih v gospodarstvu • Bo rešitev prinesel hitrejši razvoj kmetijstva, turizma in preudarneiši razvoj industrije? • Politiki v Ljubljani se vse prevečkrat prerekajo za oslovo senco, pravih problemov, ki tarejo ljudi, pa ne rešuje jo • Naše postave bo treba preurediti po evropskem vzoru • Četudi bodo Sloveniegoricani z.emlio lahko prodajali tujcem, jim ie ne bodo razprodali • Na zavest ie še vedno živa, z nio pa tudi navezanost na zemljo.
Narodna
To je le nektu poudarkov iz pogovora s Slavkom Krambergerjem, doktorjem veterine v pokoju in županom Lenarta v Slovenskih goricah, kije ena najmanj razvitih občin v Sloveniji (do reorganizacije občin 31.12.1994 je bil Lenart celo najmanj razvita občina v Sloveniji). Dr. Slavko Krambergerje na volitvah za župana kandidiral in zmagal na listi Slovenskih krščanskih demokratov, katerih član je.
Panorama.-Gospod župan, ali drži, da ste, kakor se temu reče, že »stari Lenartčan«, ki Lenart pozna še iz predvojnih časov? Kramberger: Drži, drži! Oče je bil v Lenartu zdravnik in tako sem tukaj odraščal. Dandanes bi v Lenartu lahko našteli morda 20 ali 30 ljudi, ki so tu med obema vojnama trgali že otroške hlače, so se v mesto priselili zlasti v povojnem obdobju. Sicer pa tudi naš rod izhaja iz okoliških krajev v Pesniški dolini, kjer so naši predniki kmetovali. Panorama:Ste morda tudi kaj v sorodu z mariborskim škofom dr. Krambergerjem, ki tudi izhaja iz teh krajev?
Kramberger: Lahko bi rekel, da sva daljna sorodnika. Stara očeta sta bila bratranca.
Panorama;Kakšenje bilLenart v predvojnih časih in kako je v njem teklo življenje?
Kramberger: To kar je danes Zgorryi trg, je bil nekdaj ves Lenart. Para je imela okoli 1900 yudi, sam Lenart pa je imel okoli 800 prebivalcev. Ljudje tod okoli so se najbolj ukvaijali s pridelovanjem jabolk in z živinorejo ter nasploh s kmetijstvom. Takrat so bile najbolj uveljavljene sorte bobovec, mošančke, kanadke, kardinal in druge, ki danes veljajo za stare sorte in jih razen okoli hiš ne sadijo več. Ta jablanova drevesa pa so bila visoka, zato smo jih morali obirati tako, da smo nanje splezali in jih trgali, saj je imelo trgano sadje znatno višjo ceno od tistega, ki je bilo otreseno ali sklateno. Večkrat v šali pravim, da smo si otroci nujno potreben denar za šolanje in študij služili tako, da smo vso jesen kot opice plezali po jablanah. Ko smo z natrganimijabolki napolnili nekaj zabojev, smo jih odpeljali v trgovino Hrastelj, od tam sojih prevažali v Pesnico in nato naprej v Švico, Avstrijo, Nemčijo in celo Francijo. Slovenske gorice so slovele po odličnih jabolkah.
Lenart je imel pred vojno že tudi farmo živine, kije bila v lasti nekega avstrijskega veleposestnika. Na njej so gojili od 100 do 150 svinj in okoli 20 glav goveje živine. Panorama:Je bilo tudi kaj industrije? Kramberger: Bolj malo. Spomnim se Pi-rihove usnjar ne, ki je zaposlovala 15 delavcev, Lenart pa je imel tudi takoimenovano Šumanovo Žago in celo elektrarno, ki" jo je poganjala peč na »holc gas«, kakor so tedaj pravili. Ko je žaga delala, je polnila tudi akumulatorje. Elektriko smo imeli v glavnem za hišno injavno razsvetljavo, vendar pa je bila elektrika takrat zelo draga. Za kilovat porabljene električne energije je bilo treba odšteti 5 dinarjev, za kilogram kruha pa 3,5 dinarja. Lenart je imel tudi svoje avtobusno podjetje, kije bilo v lasti dr. Milana Goriška. Tako smo bili povezani z Mariborom, Gmurekom in Trojico. Študentje smo ob vikendih lahko kupili vozovnico od Maribora do Lenarta s popustom za samo 2 dinarja.
Sicer pa je imel Lenart v predvojnem času že tudi sodišče z zapori, finančno stražo in izredno ugledno in cenjeno meščansko šolo, ki je bila predhodnica mariborske trgovske šole. Kdor je končal meščansko šolo v Lenartu, je na učiteljišču potreboval samo še dve leti šolanja za pridobitev učiteljskega poklica, vajencem, ki so končali to šolo, pa so skrajšali vajensko dobo...
Panorama: Kako je teklo življenje? So ljudje
težko delali in živeli?
Kramberger: Lahko bi rekel, daje življenje teklo težko, vendar izredno mirno.
V osrednjih Slovenskih goricah je bilo od nekdaj največ majhnih in srednjih kmetov, kmete, ki so imeli 10 ali celo 15 hektarjev zemlje, pa smo tako in tako šteli že za veleposestnike. Tretjino ali morda četrtino prebivalstva pa so predstavljali viničarji, ki so hodih na delo h kmetom, da so »odslužili« hišo in zemljo, ki so jo imeli v zakupu. Za celodnevno delo je viničar dobil tako imenovani »tabrh«, za pol dneva pa »spon«” ali kakor so že kje imenovali polovico »tabrha«. Spomnim se, da je moral viničar denimo za malega pujsa, ki gaje dobil od kmeta, le-temu odslužiti 8 »tabrhov«. Kmetje, viničarji in različni obrtniki so delali obračun v času od božiča do novega leta, ko so viničarji kmetom vrnili »tabrhe«, ki so sijih med letom prislužili. Običajno so bili tabrhi majhne kovinske ploščice, na katere je vsak kmet vtistil svoje inicialke.
Sicer pa so si pri delu med seboj veliko pomagali tudi sorodniki, saj so se vsa dela v kmetijstvu opravljala ročno. Od košnje do žetve in mlačve.
Delo torej ni bilo lahko, vendar pa so ljudje živeli tudi zelo mirno, in kot bi danes rekli, niso poznali stresov. Delo jih je povezovalo in združevalo in ne razdvajalo.
Panorama:Mirje prekinila druga svetovna
vojna.
Kramberger: Tako kakor drugod po Sloveniji, tudi v Slovenskih goricah med vojno ni bilo lahko. Še zlasti je zadela mlade fante in moške, ki jih je okupator prisilno mobiliziral, delo za preživetje na kmetijah pa je padlo na ramena žena in otrok. Za razmah oboroženega odpora v Slovenskih goricah ni bilo niti pravih geografskih možnosti, zato je večina Lenartčanov za partizane slišala šele leta 1943.
Vendar pa smo kljub hudim razmeram Slovenci v Slovenskih goricah ostali složni in nas vojni časi niso tako razdvojili, kakor so jih denimo v ljubljanski pokrajini.
Panorama.-Torej danes nimate problemov z narodnospravo?
Kramberger: Ne, ker Slovenjegoričani že od nekdaj živimo složno in spravljeni med seboj. Morda temu malce botruje tudi neki, lahko bi rekli že skoraj prirojeni občutek nezaupanja do tujcev, ki seje v stoletjih naselil v srcih ljudi med tremi slovenskimi mejami (avstrijsko, madžarsko in hrvaško). Tu so ljudje znali varovati pred tujci svojo zemljo, domačije, jezik in nacionalno samobitnost.
Tudi danes složno rešujemo probleme. Če gre za velike razvojne projekte, jih lahko uresničimo le, če se dogovorimo in stopimo vsi skupaj. Strankarska demokracija se pri nas ni izrodila in nesmiselnih medsebojnih strankarskih trenj ne poznamo.
Panorama:Po vojni ste se odločili za študij veterine. Je bila odločitev bo(j posledica vašega poznavanja kmečkega življenja v Slovenskih goricah ali družinske tradicije? Kramberger: V družini nas je bilo šest otrok in vsi smo se šolali. Dva brata sta postala zdravnika, ena sestra je postala višja medicinska sestra, dve pa sta se posvetili pedagoškemu poklicu. Ko sem se leta 1947
vpisal na veterino, sem se malce izneveril družinski tradiciji, veliko pa ne.
Panorama:V Lenartu ste začeli službovati kot doktor veterine leta 1983. V osrednjih Slovenskih goricah bi težko našli kmetijo, kije v letih svojega službovanja niste obiskali. Veterinarji pa takrat niste samo zdravili živine, pač pa ste kmete tudi prosvetljevali in izobraževali.
Kramberger: Bo kar držalo. Ko je prišel živinozdravnik k hiši, ni pomagal samo bolni živali, pač pa je tudi lastnika velikokrat poučil, kako mora z živino ravnati. Za svoje tovrstne nasvete veterinarji, za razliko denimo od odvetnikov, nismo nikoli zahtevali plačila, čeprav za to nismo porabili ravno malo časa...
Panorama:So se po osvoboditvi razmere na podeželju zelo spremenile?
Kramberger: Spočetka niti ne. ljudje so še vedno delali v sorodstvenih povezavah, dninarski in viničarski odnosi pa so se ohranili do nacionalizacije. Delo je bilo še vedno težko: kosci so hodili kosit travnike že ob drugi ali tretji uri zjutraj, delali pa so do poznega večera. Nič lažje ni bilo ob žetvi in drugih velikih kmečkih opravilih. Je pa res, da so bile takrat slovenj egoriške kmečke družine številnejše in je bilo za to pri hišah za delo več rok.
Razmere so se začele temeljiteje spreminjati šele, ko so se sredi petdesetih let začeli fantje, ki so delali v Nemčiji, vračati domov z različnimi starimi traktorji in motornimi kosilnicami. Na začetku šestdesetih let pa se je začel za tedapje čase sorazmerno nagel industrijski razvoj Lenarta, kije še dodatno vplival na spremembo življepja na podeželju. Marsikdo je takrat zapustil domačijo in se prelevil v delavca, danes pa je odtrgan od zemlje in brez zaposlitve. Lenart je v tistih letih, ko seje tedanja država najbolj zadolževala v tujini in se zakrediti-rala, zrasel v moderno manjše mesto z dokaj razvito industrijo in kmetijstvom. Panorama: Vendar je kriza na začetku 90. let kolo razvoja v Lenartu zopet obrnila nazaj -morda še močneje kakor v nekaterih drugih mestih severovzhodne Slovenije. Kakšne so danes gospodarske razmere v občini? Kramberger: Gospodarsko smo dobesedno na tleh. V zšdnjih letih je moralo v stečaj
veliko podjetij - od Klemosa, Centrovoda in Capricea do Agro Lenarta. Zaradi tega je veliko delavcev izgubilo zaposlitev. Konec lanskega leta je bilo v občini, ki šteje okoli 18 tisoč prebivalcev, že 1.835 brezposelnih, medtem ko je v celotnem gospodarstvu v
občini zaposlenih samo še 936 delavcev oziroma 0,21 odstotka vseh delavcev v slovenskem gospodarstvu. Brezposelnost je že več kot 30-odstotna.
V lenarškem gospodarstvu so propadla skoraj vsa velika podjetja. Tako v občini posluje samo še eno veliko podjetje in sedem srednjih, 93 odstotkov vseh podjetij pa je majhnih. V občini deluje tudi 427 samostojnih podjetnikov in obrtnikov, ki zaposlujejo 430 delavcev.
Zasebna podjetja - teh je 105 - so v lanskem letu ustvarila več kot polovico vseh prihodkov lenarškega gospodarstva, čeprav zaposlujejo samo četrtino delavcev. Družbena podjetja pa so s tremi četrtinami vseh zaposlenih delavcev v lenarškem gospodarstvu ustvarila manj kot polovico prihodkov celotnega lenarškega gospodarstva. Ta podatek sicer govori o tem, da so nova zasebna podjetja boy zdrava kot stara družbena, vendar zaenkrat še ne zaposlpjejo veliko delavcev.
Fizični obseg industrijske proizvodnje se je v občini Lenart lani v primerjavi s predlanskim letom zmajšal celo za 40,2 odstotka. Najbolj seje zmanjšala proizvodnja končnih tekstilnih izdelkov, saj se je zaradi stečaja Capricea ta proizvodnja zmanjšala za več kot 90 odstotkov, brez dela pa j e ostalo preko 350 delavk in delavcev.
Panorama:Kje pravzaprav tičejo razlogi za takšno nazadovanje gospodarstva v občini? So bile tovarne preveč navezane na mariborske gigante, ki so propadli? So podjetja prepočasi modernizirala proizvodne programe? Je imel Lenart na razpolago premalo strokovnih kadrov?
Kramberger: Karkoli je danes težko reči. Je že res, da Lenartu primanjkuje strokovnjakov, vendar pa so razlogi za težave lenarškega gospodarstva tudi širši in zadevajo našo celotno gospodarsko politiko. Panorama:Kako se bo lenarško gospodarstvo izvilo iz sedanjih težav? Vidite na občini kakšne možnosti?
Kramberger: Občina pomaga poletjem v težavah, kolikor je to v pjeni moči in v njenih pristojnostih. V Capriceu novi lastnik obljublja, da bo ponovno uvedel proizvodpjo in zaposlil 160 delavk. Klemosa ne moremo
prodati, čeprav se posamezni kupci zanimajo za nakup, ker pa se ne moremo pogoditi o ceni. Ivekoje v prostorih Klemosa odprl svoje zastopstvo, obrat Uniorja dela nadvse
Nadaljevanje na naslednji strani
lenarškega čosoodarstva Ta Dodatek sicer Aovori o tem. da so
boii^ravakots^uradružbena vendar ^oajevja jj__	___r	’
Nadaljevanje s prejšnje strani
uspešno, trgovsko podjetje Potrošnik - Me-rkator tudi dobro posluje, Lenart je dobil novo bencinsko črpalko, kjer bo zopet dobilo zaposlitev nekaj ljudi... Skratka, majhni koraki na poti iz težav so že opazni, pravega izhoda za največji problem - to je brezposelnost -pa še ni videti. Trenutno je v občini približno enako število brezposelnih in zaposlenih. To pa povzroča na tem območju, ki velja za demografsko maiy razvito, številne socialne probleme.
Panorama:Kako jih ljudje premagujejo?
Kramberger: Mnogi se vračajo h kmetijstvu, čeprav to ni lahko, ker je zemlja v Slovenskih goricah razdrobljena in so kmetije
relativno majhne. Po drugi strani pa trenutno pri nas živina in številni kmetijski proizvodi nimajo prave cene, za kar je odgovorna vlada, ki dovoljuje uvoz živine, vina in drugih kmetijskih pridelkov, ki jih imamo doma dovolj...
Mnogi brezposelni delavci in manjši kmetje si pomagajo tudi z delom v sosedpji Avstriji, kamor hodijo pomagat kmetom in obrtnikom. Za delo na polju dobi delavec na dan okoli 500 šilingov, za zidarsko delo pa od 600 do 1000 šilingov. Kdor gre enkrat ali dvakrat na teden delat v Avstrijo in k zaslužku prišteje še 16 tisoč tolarjev socialne pomoči, ki jo dobijo delavci brez dohodkov pri nas, se lahko prebija iz meseca v mesec. Pred dnevi mi je gostilničar pripovedoval, daje hotel zaposliti natakarico in so mu z zavoda za zaposlovanje poslali šest brezposelnih deklet z napotnicami. Toda vse so ga prosile, naj jih ne zaposli, ker v Avstriji “na črno” boljše zaslužijo, kot bi pri nas. Kakorkoli že, če ne bi imeli ljudje te možnosti za dodatni zaslužek v tujini, bi danes bilo v Slovenskih goricah še veliko več socialnih problemov, kot jih je že. Panorama:Kako pa je z dolgoročnimi razvojnimi perspektivami Lenarta? Kakšno bo lenarško gospodarstvo po letu 8000 in s čim si bodo prebivalci te danes najmanj razvite občine služili kruh?
Kramberger: Ob umirjenem industrijskem razvoju bo treba v Slovenskih goricah bolje izkoristiti tudi možnosti, ki se zaradi naravnih danosti ponujajo kmetijstvu in prehram-
beno-predelovalni industriji. Predvsem je veliko naravnih možnosti za živinorejo in sadjarstvo, oboje pa bo treba oplemenititi z lastno predelovalno industrijo.
Slovenske gorice imajo glede na naravne pogoje in geografsko lego tudi velike možnosti za razvoj turizma in gostinske dejavnosti. Sedaj potujejo skozi Lenart trume turistov in drugih potnikov, ki hitijo iz Vzhodne Evrope na Zahod, mi pa jih pustimo ob cestah spati v avtomobilih, namesto da bi jim ponudili kampe. Trojiško jezero, jezero pri Radehovi in druge naravne danosti so kakor nalašč za razvoj turizma, za ureditev avtokampov in za izgradnjo druge potrebne turistične infrastrukture. Res pa je, da nas pri razvoju turizma tepe tudi odnos do tujcev - teh pri nas marsikdo ne zna spoštovati, pač pa v iyih prej vidi nebodijihtreba, ki so prišli kalit mir v naše utečeno življenje... Panorama:8e strinjate s pobudo, da bi spremenili slovensko ustavo in da bi tujci pri nas lahko postali lastniki zemljišč? Kramberger: Če bomo hoteli v Evropo, se bomo s tem morali sprijazniti. Konec koncev pa so v preteklosti tujci svoj kapital pri nas
že vlagali v razvoj kmetijstva in industrije. Ne vidim razloga, zakaj bi se bali tujcev in njihovega kapitala, posebno še, ker je danes kapital velikokrat mešan oziroma multina-
Cerkvenjaku, Voličini, JurovskemDolu in v še nekaterih krajevnih središčih so prebivalci na referendumu pred nepolnima dvema letoma izrazili željo po lastnih občinah. Kasneje pa
cionalen.
Panorama: Vas torej ni nič strah, da bi tiy ci pokupili zemljo in da bi postali pri nas veleposestniki?
Kramberger: Veste, dobro poznam ljudi v Slovenskih goricah in lahko vam povem, da zemlje ne bodo prodajali na veliko, še zlasti pa ne tujcem. Narodna zavest je tu še vedno močna, ljudje pa so tudi nenavadno močno navezani na zemljo.
Konec koncev pa pri nas niti nimamo veliko takšnih kmetijskih povšin, ki bi bile za zahodne veleposestnike zanimive za intenzivno obdelavo. Bolj verjetneje, da bi ali bodo tujci, če bodo pri nas lahko lastniki zemlje, kupovali vinograde in hiše za oddih. Panorama:Kaj pa se bo po vašem mnenju dogajalo z majhnimi kmetijami? V osrednjih Slovenskih goricah ima povprečna kmetija
manj kot 3 hektare.
Kramberger:Mali kmetje bodo morali prej kot slej postati delavci, izmed katerih bodo mnogi našli zaposlitev v velikih farmah, podobno kot je to na Bavarskem. Nastajale pa bodo tudi privatne in mešane zadruge, v katerih se bodo združevala zemljišča in kapital. Ta proces je že stekel. V Lenartu je denimo Žipo že prodal hleve, ki sojih kupili privatniki skupaj z mariborsko klavnico in klavnico iz Ajdovščine. Združujejo se že tudi vinogradniki, o tem razmišljajo nekateri sadjarji. Ob teh zadrugah pa bodo potrebne močne pospeševalne službe na ravni republike in združenj.
Panorama: Kako pav Lenartu, ki je bil vzorčna občina za denacionalizacijo, potekjo denacionalizacijski postopki? Bo morda tudi denacionalizacija prispevala khitrejšemu združevanju kmetij skih površin? Kramberger: Denacionalizacija v Slovenskih goricah ne bo bistveno vplivala na povečanje kmetij, saj je ali bo večina upravičencev dobila v last in posest manjše kmetijske površine, morda do nekaj hektarov. Nekaj upravičencev bo dobilo ali pa je že dobilo nekoliko večje kmetijske površine, veleposestnika pa tudi po denacionalizaciji v Lenartu ne bo. Tudi Cerkev v Slovenskih goricah ni imela veliko posesti. Če se ne motim, je župnija dobila nazaj vinograd, ki gaje župnik že prodal in dal denar za orgle. Tudi iz tujine ni prispelo veliko denacionalizacijskih zahtevkov. Vem le za tri.
Sicer pa potekajo postopki denacionalizacije v občini korektno in mislim, daje rešenih že več kot polovica zahtevkov. Tam, kjer je problem zapleteno rešiti, sedemo vsi prizadeti in odgovorni skupaj in poskušamo najti rešitev.
Panorama:Na posameznih območjih občine Lenart - v Benediktu, Sveti Trojici,
državni zbor tem krajem ni dal zelene luči za ustanovitev lastnih občin, zato je občina Lenart ostala takšna, kot je bila vsa zadnja desetletja. Nastajajo zaradi tega kakšni problemi?
Kramberger: Ne. Ljudje so sprva zares mislili, da bi jim lahko šlo boljše v manjših občinah, sedaj pa ugotavljajo, daje boljše, da je vse ostalo po starem. Nove občine bi potrebovale nekaj novih uradnikov, tajnice, prostore, telefone, telefakse in drugo nujno opremo, in zato bi nam vsem skupaj še bolj primanjkovalo denarja za reševanje komunalnih, gospodarskih, socialnih in številnih drugih problemov, ki pestijo ljudi v osrednjih Slovenskih goricah.
Kljub temu pa bomo upoštevali želje ljudi, da v posameznih krajih sami prevzamejo v svoje roke več odgovornosti za razvoj. Doslej smo imeli občinske samoprispevke. Z lastnimi silami smo torej poskrbeli za hitrejši
problem tudi slabi odnosi med upravno enoto in županom. Kako občutite te probleme v Lenartu?
Kramberger: Takoj po volitvah, morda kakšnih 14 dni, smo se malo postrani gledali z upravno enoto, potem pa smo začeli skupno delati in sedaj dobro sodelujemo. Problemov v zvezi s tem nimamo. Tudi sporov v zvezi s pristojnostmi nimamo, saj tu nismo zato, da bi drug drugega komandirali, pač pa zato, da sodelujemo in skupno rešujemo javne probleme. Tudi sam mislim, da imam vse pristojnosti, ki jih kot župan potrebujem za svoje delo. Če bi kakšen stavek več pisal v zakonu, zato ne bi imel v Lenartu in pri opravljanju svoje dolžnosti, na katero so me izvolili volivci, nič več in nič manj avtoritete. Sicer pa sem tudi najcenejši župan v Sloveniji. Sem upokojenec, zato prejemam za svoje delo 73.000 tolarjev nagrade.
JPaziorazaa.-Koliko Lenartu kot najmanj razviti občini v Sloveniji pomaga slovenska vlada in nasploh politiki iz IjubU ane?
Kramberger:	Ko sem pred časotn
povprašal enega od poslancev v državnem zboru, kaj v Ljubljani pravijo o Lenartu, se je vidno začudil, nato pa je rekel: »Niči I« Tako je to. V Ljubljani se politiki ukvarjajo z mnogimi aferami, medsebojnimi obtoževanji in drugimi nekoristnimi in neživljenjskimi problemi, pri nas pa nas ravno reševanje življenjskih problemov tako preokupira, da za delanje političnih problemov niti nimamo časa. Včasih v šali pravim, da bi bilo treba mnogim politikom v Ljubljani malo prezračiti glave, ne glede na strankarsko pripadnost in na stolček, na katerem sedijo. Potem bi videli, kateri problemi zares pestjo ljudi.
razvoj komunalnih dejavnosti, zdravstva, veterinarske službe, šolstva, otroškega varstva, vendar so ljudje marsikdaj negodovali, da se je denar pretakal iz kraja v kraj. Poslej bomo pripravljali krajevne samoprispevke, tako da bo vsak vedel, kaj bo imel od tega, za kar bo prispeval sredstva. Sicer pa so ljudje, kakor kaže, še pripravljeni sami prispevati za hitrejši razvoj krajev, v katerih živijo.
Panorama:Zelo vas pesti tudi problem prometa skozi Lenart, saj se je v zadnjih letih, kakor seje promet od Šentilja do Harvaške preusmeril proti Madžarski, podeseteril. V Lenartu še komaj prideš čez cesto, ki pelje skozi center, vse več pa je tudi nesreč s hudimi posledicami. Do kdaj bo tako?
Kramberger: Cesto naj bi preplastili in uredili še letos, in to vse od Hrastovca pa skozi Lenart. Prava rešitev za prometne zagate Lenarta pa bo šele obvoznica. Da bi jo zgradili, pa mora biti prej znano, po kateri varianti bodo gradili avtocesto - po severni ali južni. Če me občutek ne vara, z našo obvoznico še dolgo ne bo nič...
Panorama/Mnogi župani se pritožujejo, da jih pri uresničevanju funkcije ovirajo nejasna določila in premajhna pooblastila, kijih imajo po zakonu o lokalni samoupravi. Marsikje so
Sicer pa jih vabim, naj pridejo k nam na deželo, da bodo videli, kako mirno in složno živimo, ker nas povezujeta delo in reševanje problemov.
Panorama.-VLenartu potemtakem sploh nimate političnih problemov?
Kramberger:Ne. Dobimo se in pogovorimo tako, da dobimo za reševanje vsakega problema potrebno večino. Če je potrebno ali kadar gre za večje projekte, se dogovarjamo tudi s strankami v opoziciji.
Panorama: Kaj pa denar, ga je iz republike dovolj vse potrebe?
Kramberger: Naše gospodarstvo je v krizi, zato razmere tudi na drugih področjih niso optimistične. Denarja povsod primanjkuje. Na področju zdravstva in šolstva še nekako povežemo konec s koncem, denarja za kulturo in šport in številne druge javne dejavnosti pa zmanjkuje. Saj se iz Ljubljane tudi da kaj dobiti, samo tam moraš biti. Panorama.-Gospod župan, za konec še vprašanje: kako teče dandanes življenje v eni najmanj razvitih slovenskih občin? Kramberger: Še vedno dokaj težko, vendar pa mirno in v slogi. Pa še ta gričevnat svet je tako čudovit in človekovemu očesu prijazen, ali ne?
Tomaž Kšela
Spomenka Hribar:
KNJIGA ESEJEV,
KI SO RAZBURJALI...
SVITANJA
Spomenka Hribar v zbirki esejev Svitanja, nastalih v razponu od leta 1979 do danes, odpira nov dvogovor z bralci, tvega nove nesporazume, se spušča v svojevrstno avanturo. Boj za vrednote, Avantgardno sovraštvo in sprava, Nujnost razglasitve konca državljanske vojne, Preteklost v parlamentu, Zaustaviti desnico, Čas za politično spravo, Zakaj me sovražite, tovariši, Živa legenda so med eseji, ki ponovno razburjajo slovensko politično in kulturno srenjo
Knjigo Svitanja lahko naročite na nasiov: ČZP ENOTNOST, Dalmatinova 4, Ljubljana, ali po telefonu 321-255, 1310-033, ali po faksu 311-956.
Cena: 1900 SIT, s 5-odstotnim prometnim davkom 1995 SIT.
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o)____izvod(ov) knjige SVITANJA.
Naročeno pošljite na naslov:---L------------------:-----------------------------------;--------- j
Ulica, poštna št., kraj:------------------------------------------------------------------------ :
Ime in priimek naročnika:-------------------
1.	Račun bomo poravnali v zakonitem roku
Naročeno dne:.
2.	Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju
Podpis naročnika
24. avgusta 1995
Piše: Martin Ivanič
NOMENEST
OMEN
Omahujem, ali naj se naposled lo-tito. teme, ki se mi že daj časa mota ?o glavi. Malce me daje bojazen, da ■lo bo urednik zalučal v koš, ker mu utegnem z rjo mešati štrene. A ker pe hkrati za vprašanje, ki bi ga ^tealo pogumno preizkusiti, bom 2atrl bojazen, da me bo urednik °6hzuriral, bom stisnil glavo med '‘a.m.ena in jo »spustil« med ^akjučne bralce.
K razmišljanju me navaja ^tališče, da Delavska enotnost je in hoče biti (sindikalno) glasilo slovenskih delavcev. Stališče, pri katedru je treba po mojem vztrajati. Za-'fojo tega prepričanja sem svojčas 26 zapisal pomisleke ob nekaterih sestavkih v DE, ki so bili po moji s°dbi nekorektni do delavcev, tanjenih v nekatere druge pomembne slovenske sindikate.
Ta časopis ima danes že kar »delto brado«, saj je bil spočet novem-“ra 1942, poleg tega pa seje že ”®haj naslonil na starejšo tradicjo delavske enotnosti. Trdno verjamem, daje imel naslov glasila delto časa svoje opravičilo. V mnogih Pogledih ga ima še danes. In tu se Sl>ečamo z vprašanjem, na katerega si načeloma ne znam odgovori-tb Je za časopis bolj koristno, da vztraja pri tradicji, se pravi pri dlanem imenu in prerezu, ali pa Vetike spremembe, kijih vsi z njim Vred doživljamo, narekujejo ^mišjaije po posodobitvi njego-
vega imena in seveda vsebinski in formalni prilagoditvi že odigranim korenitim spremembam?
Govorim o dilemi na načelni ravni, saj je končno znano, kako žilavo se npr. pocjetja oklepajo tradicionalnega in uveljavljenega imena. V konkretnem primeru pa se mi zdi, da dileme niti ni in da bi kazalo razmišljati o spremembah. Naj zaradi korektnosti omenim, da jaz seveda nisem ne edini in najbrž tudi ne prvi, ki se v notrarjem in zunaijem krogu sodelavcev časopisa s to misijo ubada. Kako je s tem med bralci, mi ni znano, a prav zaradi tega se mi zdi umestno to vprašaije nekako testirati.
Utemeljitev te misli bo najbrž moja šibka točka. Razlogov za spremembo je najbrž precej, jaz pa gotovo vseh ne poznam in ne razumem, še zlasti pa jih bržčas nisem sposoben smiselno nanizati. Začel bom s tem, kar sociologi in drugi družboslovci (tudi pri nas) že nekaj časa ugotavljajo: Delavski razred - ali še boje - klasično delavstvo izginja. Silovit tehnološki napredek na vseh področjih (morda ga res najbolj ponazarja sama računalniška tehnologja - lahko bi govorili o tehnološki revolucji, »ki traja«) tako temejito spremirja naš način živjerja v najširšem smislu besede, posebej pa tudi način dela v »tovarni in pisarni«, da se mjno presenetjivo hitro spremiija tudi
socialna, poklicna in vsaka druga struktura družbe. Odločilnega pomena postaja dejstvo, da se zelo spreminja sama družbena delitev dela, v resnici postaja zelo dinamična in neobstojna. S tem hočem reči, da preprosto izginjajo tradicionalne poklicne in socialne skupine, ki so bile prej zelo ločjive in stalne. Danes si lahko delavec, jutri podjetnik ali pa oboje. Prav tako postajajo delavci in hkrati podjetniki tudi vrhunski izobraženci oziroma strokovnjaki. Skratka, v vse številnejših primerih je vse težje razlikovati med podjetnikom in delavcem, kaj šele med delavcem in direktorjem, delavcem in računovodjo, delavcem in tehnologom itn.
Sevedaje to gledanje zelo shema-tizirano in v številnih podjetjih bomo še dolgo imeli opravka s klasičnim delavcem, ki prodaja svojo fizično in/ali umsko delovno zmožnost ter se tako preživja. Prav tako se na neki način krepi in jasneje oblikuje sloj t. i. nameščencev. A po dejanskem mestu v družbeni strukturiranosti in v procesu družbene reprodukcje stare delitve na razreda delodajalcev in delojemalcev ni več videti.
To je ta objektivni vidik. Toda po mojem ni nič maijšega pomena drugi vidik, ki bi ga označil za ideološko-političnega ali morda vsaj za subjektivno psihološkega. Njegove utemejenosti v prejšrjih časih, ko so vejala drugačna poj-movaija in pričakovaija, ne bom načenjal. Zanima me samo, ali lahko danes vzdrži, pri čemer skušam na zadeve gledati tudi povsem pragmatično, torej prav nič zgodovinsko sentimentalno.
Domnevam, da ime Delavska enotnost v sedanjem času marsikomu vzbuja - če že ne odpor, pa vsaj zadržek. Ohranja namreč spomin na razmere in načela, ki jih je slo-
venska družba po preobratu na prehodu osemdesetih v devetdeseta leta odklonila. Grobo rečeno, spominja na čas t. i. režimskih sindikatov, na čas umetne in največkrat vsijene enotnosti, na čas ideološko-političnega manipuliranja z delavskim razredom in njegovimi interesi, ki se jih je na svojski način polastila vladajoča politična elita. V tistih razmerah seveda vse še zdaleč ni bilo tako slabo, kot skušajo prikazati sedanji nosilci politične oblasti, ki bi se radi za vsako ceno uvejavlli z lagodno kritiko starega namesto z novimi razvojnimi zamislimi, s konkretnimi in uspešnimi razvojnimi načrti.
Toda ko imamo v mislih stvarnejše ocene t. i. socialističnega obdobja, nam bore malo pomaga ugotavjarje, daje v resnici le bilo drugačno, v marsičem bojše. Za to resnico seje treba potegovati - ne seveda zato, da bi »delali reklamo« za prejšnji sistem, ampak zato, da bi svoj razvoj temejili na stvarnih ocenah. Toda za uvejavi-tev in uspešno delovanje sindikalnega glasila je treba še kako upoštevati tudi te subjektivne in največkrat povsem popačene deja. vnike. Prav v tem smislu sem omenjal nesentimentalnost in pragmatičnost. Časopis hoče med bralce, hoče opravjati svoje poslanstvo, vulgarno rečeno, hoče se prodajati.
Glede na oboje, na dejanske spremembe in na omenjeno negativno asociacjo, ki jo sedanje ime časopis proža, s tem pa zapira možen in potreben bistveno širši domet (ne seveda samo preko meja Svobodnih sindikatov) solidnega-, koristnega in privlačnega sindikalnega glasila, se mi zdi potreba po premisleku o sodobnem, organizacjski in vsak drug sindikalni pluralizem upoštevajočem glasilu nujen. Vse drugo naj pokaže strpno in podkre-pjeno razpravjanje.
_______Piše: Jože Smole
(mmnmT
Veliko ameriško tobačno podjetje Philip Morris, ki v Evropi zaposluje 17.000 delavcev in uslužbencev, •1® nekgj tednov objavjalo v mno-®h časopisih celostranske oglase 8 takšno vsebino: Pitagorov izrek uha samo 14 besed, Arhimedov 2akon ima 16 besed, deset božjih 2aPovedi je zapisanih v 57-ih be-8edah, Ameriška deklaracja o neodvisnosti je napisana s 300 besedami. sedaija evropska zakonodaja o omejevarju kajeija in izvedbeni predpisi pa imajo preko ‘tt-OOO besedi
Racionalno jedro te slikovite pri-hierjaveje opozorilo, da sta sedarja Politika in zakonodaja postali go-^besedni. In prav zaradi tega tudi 2®lo zapleteni in neučinkoviti.
Številne resolucje Varnostnega Sveta Zdru-enih narodov o “razme-ijah v nekdaiji Jugoslavji” to zgovorno potrjujejo. Gostobesednost °dslikava nesposobnost svetovne
organizacje, da bi opredelila osnovne vzroke krvavega početja, ki traja že nekaj let. Izogibanje jasni obsodbi agresije, prikrito z gosto-besečjem o potrebi po vzpostavitvi miruje tudi svetovno organizacjo in rjene glavne organe pripejalo v slepo ulico.
Enako bi lahko rekli tudi za ravnanje Evropske unje in Atlantskega pakta. Do zdaj je bilo napisanih že veliko načrtov za politično rešitev krize in prav tako so bila izdelana številna navodila za vojaško posredovanje. Toda kljub veliki porabi črnila še naprej teče reka krvi.
Hrvaška je ravnala razumno, ko se pri odločni akcji za osvoboditev zahodne Slavonje in Kninske krajine ni ozirala na številne resolucje Združenih narodov. Bila je sicer deležna velike kritike pomembnih mednarodnih dejavnikov, toda dosegla je svoje. Če bi upoštevala raz-
Piše: Drago Kuhar
NE ZAMUDITE
Knjižne police vsakega Sloven-2* naj bi krasil pravkar izdani ‘hotestantski katekizem. Ne Sanao, da naj bi bil knjižni okras, aihpak naj bo branje tako za jakega posameznika kot za celo fužino. Vendar brarje omenjene ^bjige ne bo in ne more biti j^kršnokoli branje, saj sta vsebina in sporočilnost tako neza-hienjivi in neponovljivi, tako Ju-. ski in narodni, tako življenjski 111 vsakodnevni, da knjigo brez Zadrževanja sape lahko oznako za cvetober med sorodnimi ah Podobnimi zvrstmi. Kolikor j e v Protestantskem katekizmu Preteklega, toliko je v njem se-darjega in prihodnjega, kolikor je y_ njem človeškega, toliko je v ^rjigibožjega in svetega, kolikor ■i® v katekizmu prirodno zemeljskega, toliko je v protestantskem čtivu zdravega, transcen-
dentalno nebeškega, kolikor je v Protestantskem katekizmu
svetnega in posvetnega, toliko je v njem pravega, starega krščanskega, cerkvenega in re-ligjskega, kolikor je v knjigi individualnosti, toliko je v njej občestvenosti in družbenosti. Duhovnozgodovinska perspektiva se prekriva z estetskim doživljajem, z razsvetljenostjo in s prosvetjevanjem, z resničnostjo in z lepoto, s svobodo in s humanizmom, z moralo posameznika in z etiko nacje. Pravkar izdani Protestantski katekizem j e za bivanje in sploh za kakršnokoli eksistenco Slovencev in slovenstva tista večnost zapomnitve in taka trajnost ohranitve za živi spomin, da si ga nemudoma vzemimo v bratje in v premišljevanj e. Imejmo ga za berilo, ki nam bo odpiralo
mejitvene črte, kijih nadzonjejo modre čelade, bi gotovo doživela usodo Cipra, kije po vojaškem posegu Turčje še danes razdeljen na grški in turški del.
Sedaj se po uspehih hrvaške vojske veliko piše o tem, daje nastopil trenutek za učinkovito mednarodno diplomatsko dejavnost. Takšne napovedi vsak dan demantirajo silovite vojaške operacje okrog jadranskega in svetovnega bisera - Dubrovnika. Nato opozarja tudi kopičenje sil jugovojske v bližini Baranje in vzhodne Slavonje.
Ruska diplomacja, ki izhaja iz obrambe interesov Srb je, je doslej bila prav tako neučinkovita kot zahodna. Široko reklamirana najnovejša ruska pobuda o sestanku v Moskvi, ki naj bi vzpostavil mir, je zgrajena na nestvarnih ocenah. Zahod ne bo Moskvi dovolil nobenega primata v mirovni pobudi. Pri obravnavanju Bosne in Hercegone ter v urejanju odnosov med Hrvaško in Srbjo se križajo interesi velikih sil, ZDA, Nemčje, Velike Britanje in Fran-cje na eni strani ter Rusje na drugi strani. Kjub gostobesednosti o humanitarni pomoči in zagotovitvi miru se zaostnje medsebojno tek-movarje velikih sil za prevlado na tem delu Balkana.
Načrtovano množično na-se Jevanje srbskih beguncev na Kosovu vzbuja zaskrbljenost nad
hkrati oči in dušo, ki nam bo bistrilo pamet in nam bo vodilo po raznoterih življenjskih poteh. Vsak bralec se najprej ustavi pri naslovu. V omenjeni kijigije pomensko dovolj širok - kar izraz protestantizem tudi j e - in je popolnoma jasen in razumljiv. Je prepričljiv in ubeseduje sporočilnost celega Protestantskega katekizma. Vredno zapomnitve je spoznanje, da je izraz protestantizem duhovnozgodovinski termin s širokim pomenskoidej-nim, nazorskoživjerjskim in bi-vanjskoeksistencialnim obzorjem, ki je živo prisoten kot vsestrano gibanje celovitega živetja vse do danes. Že sam naslov nam tudi pove, da bomo jemali v brarje knjigo, v kateri imapoučnost pomembnejše mesto. Vendar ne kakršnakoli poučnost!
Krjigaje razde Jena v štiri dele, ki so hkrati samostojni, hkrati pa se dopolnjujejo in nadgrajrjejo, tako da so šele vsi skupaj celovita struktura za brarje in za pogled. Evangeličanski katekizem za cerkvene občine je poimenovanje prvega dela, kije družboslovno, teološko - pravo krščansko, religiološko in akademsko premišjevarje o spoznanjih in o spoznavanju celovitosti človeka, občestva, ljudstva in naroda, o
jutrišnjim ravnarjem Albancev v srbsko- črnogorski federaciji, kije bilo dosedaj zadržano. Zahodni državniki pripisujejo sebi zaslugo, da Kosovo in Makedonja nista vpleteni v balkanski konflikt, sebi. Povečana srbizacJaKosova bi tudi to lahko postavila pod vprašaj.
Zadrji ameriški načrt je še vedno obravnavan kot skrivnost, toda iz podatkov, ki so prišli iz zaupnih virov, je razvidno, da gre za šeen poskus delitve BiH na musliman-sko-hrvaški in na srbski del. To naj bi iz pragmatičnih razlogov zado-vojilo interese “velike Srbje” in “velike Hrvaške”.
Tudi najnovejša ameriška diplomatska pobuda se izogiba jasni označitvi agresorja. Še vedno izhaja iz ocene o državjanski vojni, kar pomeni, da miži nad dejstvom, daje suverena država BiH žrtev tujega napadalca.
Povsem drugače ravnajo ZDA v Perzjskem zalivu. Na osnovi ne povsem preverjenih informacj o premikih iraške vojske so takoj angažirale posebne vojaške enote -marince in poslale dve letalonosilki v vzhodno Sredozemje. V zelo skopi uradni obrazložitvah so navedle, da je preventivna akcja nujno potrebna kot opozorilo Sada-mu Huseinu naj nikar ne razmišja o novi agresji. Na področjih, bogatih z nafto, se takojukrepa, balkanska morjapa se obravnava z gostobesednostjo.
verovanju, o svetosti in o božjem in o...! Berite.
Predgovori slovenskih protestantskih piscev se imenuje drugi del, v katerem so zbrana najpomembnej ša uvodna besedila Primoža Trubarja, Jurja Dalmatina, Ferenca Temlina, Mihaela Severja, Števana Kuzmiča in Mihaela Bakoša. Predgovori so bili ob svojem nastanku pisani v takratnem slovenskem knjižnem jeziku in njihova usoda je bila v večini zelo tragična, saj so bili zaradi svojega slovanstva trgani in sežigani. Tako početje je najboj usodno zadelo Dalmatinov Predgovor k njegovemu prevodu celotne Biblije v slovenski knjižni jezik, saj je bil iz od požigarja rešenih izvodov grobo iztrgan.
V	Protestantskem katekizmu
so predgovori jezikovno posedanjem v današnji knjižni jezik, tako da jih bodo lahko prvič vsi Slovenci brali in spoznali rjiho-vo vsestrano nacionalno vrednost . To morate brati!
V	tretjem deluje zgodovinsko-literarni esej o slovenskem protestantizmu, v četrtem pa so fotograf Je zunanjosti in notranjosti evangeličanskih cerkva, ki pričajo o njihovi resnični nerazkošnosti, vendar pa o jasni lepoti.
arena
Milan Kučan
Pri nas imamo, no, vsaj nekateri imajo, poseben hobi, pljuvanje po predsedniku države. Tem ni nič prav: če gre predsednik na Triglav, je narobe; če ne gre, je še huje; ko spregovori o političnem podzemlju, ga parlament pokliče na zagovor; če je povabjen v tujino, so mu prej dopovedovali, da zunanja politika ni njegova reč (kot da naj bi se pogovarjal tam kvečjemu o
NUJA
osemenjevanju kamilic ob polni luni); če pride v njegov kabinet kakšen general, bivši ali sedanji, že letijo očitki o zaroti; če kakšen časopis objavi ijegovo ime večkrat kot drug, je že Kučanova izpostava, in podobne reči.
Pred dnevi je predsednik v nekem pogovoru za tujino dejal, da bi se potrudil preprečiti morebitno skrajno, nacionalistično, celo fašistično usmerjeno desnico, če bi ta postala tako močna, da bi to ogrozilo normalen razvoj demokracje v Sloveniji. In spet nekateri ženejo vik in krik, češ kaj pa si predsednik misli, daje.
Hudirjevo nerodno bi bilo, če bi imeli predsednika, ki bi mislil drugače, pa je čisto vseeno, kako se piše. Sedanji se piše pač Kučan, in še sreča, da je v ijem zavest in volja preprečevati tisto, kar lahko ogrozi demokracjo. To bi storil vsak demokratični šef države na tej obli, le slovenski bi menda moral držati roke križem in mirno gledati, denimo, razvoj skrajnega nacionalizma in fašizma.
Če bi se tako obnašal, je gotovo, da se z njim ne bi hotel pogovarjati noben demokratski kolega, le rjihove odposlance, ki bi ga prihajali svarit in mu grozit, bi lahko sprejemal, kot se to dogaja Miloševiču, pa tudi Tudman ni več daleč od tega.
In dobro je, daje Kučan to povedal javno in jasno, in dobri so tudi upi, da v takih razmerah ne bi bil sam. Zagotovo ne bi bil, ne doma in ne po svetu, čeprav bi najbrž slovenskih sanj o evropskem druženju bilo konec. S skrajno nacionalistično, desničarsko in fašistično usmerjeno državo se najbrž ne bi hotel družiti niti Miloševič.
V tej deželi očitno niso doma samo bedasti, nevzgojeni hobiji, ampak tudi skrajnostna razmišjanja in težnje. V Avstr Ji in Nemčiji take tipe obsodjo na sodiščih, če drugače ne gre, ker pač nočejo imeti neofašisti.
MFIAMORFOZA
nekaj angleških besed in ve, da holocaust pomeni popolno uničenje z ognjem. Po drugi svetovni vojni seje udomačila kot opis tistega, kar je Hitler počel z Židi.
Že res, da politiki radi pretiravajo, včasih tudi morajo, da bi bili, kot sami misijo, dovolj prepričljivi, vendar so ekstremna pretiravanja značilna za primitivno politiko in politike. Zato ima tako pretiravaije še posebno težo, če se zanj odloči intelektualec, kakršen je dr. Podobnik. Kar kriče spomirja na besednjak srbskih intelektualcev, ki so, kot je znano, zakuhali, kar se sedaj dogaja na Balkanu.
Gospod Podobnik, hvala Bogu, česa takega s svojimi pogruntavščinami ne bo zakuhal. Seveda pa nam je žal, da seje ta doslej dokaj zmeren politik in poslanec, ki seje največkrat trudil, da ne bi po nepotrebnem vzbujal vroče krvi, odločil za radikalizem. Kot da bi hotel popravjati svojega brata Marjana, kije nekaj dni prej presenetil z ugotovitvijo, da bi pri nas morali sovražnim delitvam narediti konec.
Poleg tega gospod Podobnik s takimi besedami sploh ni prepričljiv. Kdo mu bo le verjel, ko pa najbrž še sam ne verjame tega, kar je izrekel. Geje že bil kdo izvajalec ali je hotel izvajati holokavst nad slovenskim narodom, potem je bil to nemški nacizem. Vendar se gospod Podobnik danes prav nič ne huduje nad Nemci, še več, prisrčno rad bi sedel skupaj z rjimi v črni internacionali, le da zaenkrat ijegove stranke tam sploh nočejo imeti. Najbrž jo bodo po takih izjavah še manj, tako kot v rdeči internacionali ne marajo radikalizma slovenskih socialdemokratov, in zato tudi Janša nikakor ne more postati ijen član.
Tako komuniciranje pač ne sodi v sedanjo evropsko politiko. Zato so v Ljudski stranki morda res samokritični, ko nasprotujejo slovenskemu vključevanju v Evropsko unijo. S takšnim političnim besednjakom so namreč lahko uspešnejši le na robu Balkana.
Janez Podobnik
Kot kaže, seje tudi gospod Janez Podobnik, zdravnik po izobrazbi, kije sposoben tudi humanističnih razglabljanj, odločil vpisati med poceni politike. Pred dnevi se mu je posrečil ali ponesrečil umotvor, daje Združena lista dedič stranke, kije po vojni izvajala holokavst nad slovenskim narodom. Poskusimo domnevati, da gospod Podobnik zna
24
. avgusta 1995
Konspiracijske »teorije«
OBLASTNIKI POGOSTO PRIKRIVAJO NEPRIJETNE
RESNICE
Konspiractiske teorije oziroma teorije o zarotah preplavljajo naše stoletje. So alternativna verzija uradne zgodovine in pomenijo celovito demonologijo sveta, ki so ga bogovi zapustili. Hkrati zadovoljujejo človekove potrebe, saj vnašajo določeno logiko v kruto realnost dvajsetega stoletja. Pogosto jim uspe naključno nasilje osamljenega duševnega bolnika sprevreči v dejanje, dirigirano iz samih vrhov mednarodnih institucij. Na ta način lahko postane smrt osebnosti, kot je John Kennedy, nekako bolj razumljiva. Kdo v svetu visoko razvitih telekomunikaj sploh še verjame uradnim virom? Konspiracijske teorije imajo skorij človekoljubno funkcijo, saj je življenjski neuspeh lasje prenašati, če so zanj pravzaprav krivi Žicje, črnci ali niuminati. Na ta način se da konspiracijo razumeti tudi kot samoprevaro, toda težava je v tem, da niso vse konspiracijske teorije neresnične. Svetovni oblastniki pogosto prikrivajo neprijetne resnice in v ta namen od časa do časa tudi ubj^jo. Vsaka dobra konspiracjjska teorija ima tudi določene značilnosti: Biti mora preveč zapletena, da bi sejo dalo takoj razumeti, njena struktura mora biti takšna, da lahko do resnice pripelje več možnih sledi, ki se med sabo prepletajo, njena zgodba mora temejiti na kompleksnejši realnosti vsakokratne družbe in nikakor ne sme biti zlahka prever jiva. Naša sodelavka Ksenja Horvat je sestavila slovarček nekaterih najpomembnejših pojmov teorije konspirac je.
A - kot arkansaška leta ameriškega predsednika Billa Clintona
Vrsta najneverjetnejših zgodb. Če je veijeti avtoijem te konspiracijske teorije, je bil se-daryi ameriški predsednik v času, ko je bil guverner zvezne države Arkansas, vpleten v najrazličnejša kriminalna dejanja. Kot se za malone vsakega ameriškega predsednika spodobi, so se tudi v zvezi z Billom Clintonom kmalu po njegovem nastopu spletla dejanja, od umora, požiga, tihotapljenja drog do napadov na novinarje. Nič kaj nenavadna finančna špekulacija, boy znana kot afera Whitewater, naj bi bila le vrh ledene gore. Med dogodki, ki naj bi bili vsekakor povezani s predsednikovo podtalno aktivnostjo, so tudi naslednji: Luther Parks, čigar pocjetje je skrbelo za varnost Clintonovega volilnega štaba, je bil ustreljen, ko je odhajal iz mehiške restavracije v Little Rocku. Arkansaški odvetnik, ki je sodeloval v predsednikovi predvolilni kampanji, seje smrtno ponesrečil s svojim zasebnim letalom, na enak način pa seje ponesrečil tudi Clintonov zobozdravnik, ki je letel na srečapje z novinarjem, kije preiskoval predsednikova arkansaška leta. Mnogo neprijetnosti ngj bi doživljali tudi sami novinarji. Toda najsočnejši del konspiracijske teorije je domnevni samomor Vica Posterja, tesnega prijatelja zakoncev Clinton in predsednikovega pomočnika v Beli hiši, saj je najvznemirljivejša seveda tista skrivnost, ki jo je pokojni odnesel v grob.
A - tudi kot Amerika,
država, ki jo mnogi ocenjujejo kot eno samo veliko konspiracijo, glede na tolikšno število zarot, vse od Watergatea, Prašičjega zaliva, atentatov na Abrahama Lincolna, Johna Ken-nedyja ali Martina Luthra Kinga. V Dallasu, le nekaj korakov stran od prizorišča atentata na predsednika Kennedyja so junija letos odprli muzej konspiracijskih teorij, verjetno prvi muzej na svetu, ki je v celoti posvečen
neutemeljenemu oblikovanju mitov in paranoji, ki sedaj preveva ameriško družbo. »Svoboda govora se je sprevrgla v svobodo izmišljevanja. Prišlo je že tako daleč, da ne moreš več verjetni niti svojim vezalkam,« je dejal eden izmed kritikov ideje na novo odprtega muzeja.
B - kot skupina Bilderberg,
ki organizira napol tajna vsakoletna srečanja severno atlantskihposlovnežev, diplomatov in politikov. Na nekakšna prostozidarska srečapja naj bi zahajali tudi bivši direktor nemške Bundesbanke Karl Otto Pohl, David Rockefeller, Lord Carrington in takrat še arkansaški guverner Bill Clinton. Skupino Bilderberg evropska in ameriška skrajna desnica sumi, da sodeluje pri tajni, elitni delitvi svetovne oblasti. Celo britanski časnik Financial Times je ugotovil: »Če Bilderberg res ni neke vrste zarota, zakaj se potem predstavlja kot njena neverjetno prepričljiva imitacija?«
C - kot Ceausescu
Bivšemu romunskemu komunističnemu predsedniku so sodili in dosodili na božič. Posnetki božičnega dne naj bi prikazovali Nikolaja Ceausescuja in njegovo soprogo Ele-no, ki se vedno znova obračata na tožilce in jih obtožujeta, da sami vedo odgovore na vprašanja, ki jih postavljajo. Tožilčevo vprašanje: »Kaj veste o Sekuritate?« Odgovor Elene Ceausescu: »Tamle nasproti nam sedijo.« Elena Ceausescu seje morda motila samo delno. Na sodnem procesu je bil namreč tudi šef tajne policije polkovnik Magueanu, ki je sodeloval pri pokolu civilistov v Temišvaru, kjer je bilo revolucionarno jedro. Domnevni vodja zarote in današpji predsednik Ion Riescu gaje nato nagradil s položajem šefa preimenovane tajne varnostne službe.
E - kot električna napeljava,
ki naj bi počasi cvrla naše možgane. Številni protestniki trdijo, da elektromagnetni valovi povzročajo depresijo, glavobol ter druge duševne in fizične bolezni. Doslej se ni tovrstnim pritožbam posvetilo še nobeno vladno ministrstvo. Ekološki učinki na človeka so še zlasti težko dokazljivi, toda vsi dobri teoretiki konspiracije so prepričani, da ni dima brez tajnega sevanja.
E - tudi kot estrogen
Nekatere teorye trdijo, da so skrajne feministične skupine v zgodnjih sedemdesetih letih izvedle uspešno operacijo »Estrogen«, in mestne vodovode nekaterih zahodnih velemest, med njimi Los Angelesa, Montreala in Londona, zastrupile s koncentratom omenjenega ženskega hormona. Ena izmed posledic naj bi bila tudi ta, da se od takrat dalje v spermi neprestano zmanjšuje število semenčic. Moški naj ne bi bili edina prizadeta vrsta. Po drugi svetovni vojni naj bi podobne spremembe strokovnjaki zaznali tudi pri polarnih medvedih, aligatorjih in afriških slonih. Verjemite ali ne.
H - kot Rudolph Hess,
desetletja pod kjučem v zaporu Spandau, ker je vedel za tajne pogovore med Britanijo in nacistično Nemčijo leta 1941. Njegov polet na Škotsko leta 1941, kjer naj bi izposloval ločeni mirovni dogovor z Britanijo velja za najbolj bizarno dejanje av drugi svetovni vojni. Na nurnberškem procesu leta 1946 so ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen. Pred nekaj leti so ga našli obešenega v zaporni celici. Star j e bil 93 let. Konspiracijska teorija Hess nasprotno trdi, da obešenci v zaporu Spandau sploh ni bil
Hess, temveč njegov dvojnik. Bivši britanski voditelj "VVinston Churchill naj bi namreč med vojno vodil uspešno propagandno kampanjo proti nacistom in pri tem uporabljal Hesso-vega dvojnika. Te podatke je razkril nizozemski novinar Karel Hille. Tajni dosje je sprejel od bivšega britanskega vohuna, ki naj bi dokument ukradel v arhivih britanske obveščevalne službe M 16. To teorijo podpira tudi welški kirurg, kije bil v sedemdesetih letih svetovalec v britanski vojaški bolnišnici v Zahodnem Berlinu. Ko je takrat zdravil Rudolpha Hessa, je odkril, da nima brazgotine, ki jo je pravi Hess prislužil v prvi svetovni vojni. Hessovega dvojnika naj bi obesila obveščevalna služba M 16, ker niso hoteli, da bi resnica prišla na dan.
I - kot Illuminati,
tajno združenje, ki naj bi imelo pod nadzorom vse druge tajne organizacije in ki naj bi trenutno vladalo svetu. Združenje Illuminati seje v 18.stoletju odcepilo od prostozidarjev. Po nekaterih trditvah naj bi bili prav Illuminati gonilna sila francoske revolucije, nato pa tudi oktobrske revolucije v Rusiji. Njene pristaše so opisovali kot zločince in lunatične perverzneže, ki so kontinentalno prostozidarstvo speljali v anarhistične in komunistične ' usmeritve. Ideologija angloameriške skrajne desnice je začela središče pajkove mreže namesto Židom pripisovati prav gibanju Illuminati.
I - tudi ali zlasti kot Internet,
saj je pravi raj vsakogar, ki verjame kon-spiracijskim teorijam. Na Internetu se kujejo najboy paranoične teorije, od Kennedyjeve-ga umora, Nixona, Cie do vesoljskih bitij in bankomatov. Ena najbolj domiselnih novejših teorij trdi, da ameriški bankomati denarja ne razdeljujejo, temveč tiskajo kot del širše kampanje, katere cilj je preplaviti Ameriko z lažnim denarjem, ki bi uničil dolar. Toda na Internetu se razširjajo tudi mnogo nevarnejše zarote, kot so naprimer načrti za obnovitev holokavsta. Razpravo o uporabi Interneta je nedavno razplamtela tudi eksplozija vladnega poslopja v Oklahoma Ci-tyju. Novinarji so hiteli iskati različna ozadja Oklahome in kmalu odkrili skrajneže, ki so se prosto sprehajali po informacijski avtocesti. Seveda so jim kmalu sledili politiki, z ugotovitvijo, daje nekaj vendarle treba napraviti. Toda vprašapje omejevanja uporabe Interneta je vedno na tanki črti med moralo in elito na eni ter svobodo govora na drugi strani. Polvojaške skrajne desničarske skupine so skoraj nemudoma odgovorile z razširjanjem gradiva, daje bombo v Oklahomi pravzprav podtaknila vlada, samo zato, da bi jih diskreditirala.
K - kot Kennedy, ameriški predsednik
Ugibanja o tem, kdo je ubil Johna Kenne-dyja, so primer že kar arhetipske konspiracijske teorye. Srž konspiracijske teorije je v tem primeru seveda dejstvo, da je bil atentator Lee Harwey Oswald ubit tudi sam. Toliko ljudi se omenja z njegovim umorom, da vseh niti ni mogoče našteti. Ameriški filmski režiser Oliver Stone v filmu JFK trdi, daje zaroto proti Kennedyju pripravil njegov naslednik Lyndon Baines Johnson. V istem rangu so še vsaj KGB, mafya, Kubanci, FBI in prostozidarji. Verjetno najboljša konspiracij ska teorija o Kennedyju se glasi, daje pravzaprav še vedno živ, toda je dosmrtni zapornik ameriškega sveta za državno varnost.
M - kot Marlyn Monroe
Uradna razlaga igralkine smrti je prekomerna doza zaužitih tablet, neuradna pa -
daje bila umorjena. Najetega morilca naj bi plačal nekdo visoko v vladi, po neki teoriji celo pjen bivši ljubimec John Kennedy.
N - kot Nostradamus, vedeževalec iz 16. stoletja
Prerokoval naj bi Napoleona, Hitlerja in atentat na Johna Kennedyja. Njegovi nejasni rokopisi so spodbudili nastanek več kot 300 knjig, propagandno vojno med nacisti in zavezniškimi silami med drugo svetovno vojno, film, igro v stilu monopolija in celo uro, ki od 1. januarja 1995 odšteva sekunde do konca tisočletja. Njeghovi interpreti so leta 1994 trdili, da bo istega leta kronan britanski princ Charles, ker naj bi krayica Elizabeta nenadoma zbolela. Toda Charlesovo vladarje naj bi bilo kratkotrajno, saj naj bi krono predal svojemu sinu princu Williamu še pred njegovim 18 letom. Po eni izmed interpretacij Nostradamusa naj bi George Busch na volitvah leta 1993 obdržal položaj ameriškega predsednika.
.
P - kot računalniški program Promis
ki gaje računalniško podjetje Washington DC prodalo pravosodnemu ministrstvu za deset milyonov dolarjev. Leto kasneje so v ministrstvu ustavili vsa izplačila omenjenemu podjetju, kije potem bankrotiralo. Leta 1987 je sodišče razsodilo, da sije pravoso- ; dno ministrstvo prilastilo računalniški pro- ; gram s poneverjanjem in prevaro. Toda to še ni vse. Kot je dejal eden izmed sodnik preiskovalcev, je bila zadeva celo boy uma- | zana od afere Watergate. Govori se, da so ; bili tatovi računalniškega programa Promis i nameščenci predsednika Reagana, ki naj bi leta 1980 z Iranom izposlovali sporazum, naj Iranci ne izpustyo talcev z ameriškega veleposlaništva, dokler si Ronald Reagan ne zagotovi stolčka v Beli hiši. Zgodbo je raziskoval tudi ameriški novinar Darry Caso-laro, ki pa so ga kmalu našli mrtvega v hotelski sobi. Uradno naj bi Casolaro napravil samomor, toda glavni preiskovalec, bivši ! državni tožilec, je priznal, da skoraj ni mogoče najti drugega razloga za novinarjevo smrt, kot da seje preveč približal podatkom, ki se jih ni smelo razkriti.
T - kot Mark Thacher, sin bivše britanske premierke, danes baronice Margareti! Thacher
Markovo dobro ime so po vsej verjetnosti oblatili sovražniki njegove mame, saj ni prav nobenih občutnih dokazov, da je kaj drugega kot sin ene izmed najbolj osovraženih žensk na svetu. Govorice, da je Mark najmočnejši človek v svetu prekupčevanja z orožjem so bolj ali manj nedokazane. Iz ameriškega sveta za državno varnost so leta 1992 pricuryale obtožbe, daje sodeloval pri pogodbi za prodajo orožja Savdijski Arabyi, v zvezi s katero se je obrnilo 20 milijonov ameriških dolarjev. Največji dokaz za to so domnevni magnetofonski trakovi, na katerih naj bi se iz pogovorov med prekupčevalci in varuhi savdske krayevske družine dalo razbrati ime Marka Thacherja. Novico je prvi objavil britanski nedeljski list Sundaj Times, vendar se je zatem razkrilo, da trakov sami niso nikoli slišali. Določen učinek je zgodba le imela, vendar predvsem na ugled baronice Thacerjeve.
V	- kot Vatikan,
kjer, kot trdijo nekatere konspiracijske teorije, odstranijo papeže, ki jim niso pogodu. Opazno kratko obdobje papeževanja Janeza Pavla I. je vzbudilo najrazličnejša sumničenja, čeprav stari in med njimi tudi papeži umirajo. Še vedno krožijo govorice, daje Janez Pavel I. Sveto stolico namera- j val očistiti finančnih nepravilnosti in škandaloznih povezav z mafijo, prostozidarji in kardinali rimskokatoliške cerkve.
Y	- kot Yakuza, japonska mafija, ki naj bi v resnici vladala svetu
Yakuza naj bi bila največja in najmočnejša gangsterska organizacija, ki vodi vse velike japonske korporacije in ima velike deleže v vseh glavnih zahodnih državah. Prav ničesar ni mogoče napraviti, da bi se znebili železnega vpliva japonske mafije na svetovno gospodarstvo.
pr p, <,	^o&h.p.tt®p*h. woT?ro
■
24. avgusta 1995
n
ji

n
l-
s
o
1-
ti
n
a
i-
Li
)i
ll
a
a
v
a
>-
i-

a
z
a
■i
■i
v
0
!i
D
e
j
3.
1	: 1
1
1
i
i
i
i
i
i
Stane Peček
Taktika
Tretji bataljon se je že četrti dan spretno izmikal Rdečemu in kodral možgane perspektivnemu jlajevskem kadru, kije na terenu preverjal v kabinetih domišljene taktične zamisli. Hudič j e bil le v tem, daje vedno imel prav. Perspektivni kader, namreč. Bataljon se je, na primer, umaknil v severni hrib, kader pa je usekal v južnega in Potem je bilo narobe, ker bataljona ni bilo tam.
- Če bi šlo zares, bi vas potolkli kot podgane. Razumeš?
-Ne razumem, seje oficirju iz Vodstva vaje upiral komandant tretjega bataljona, potolkli bi nas, če bi bili tam, kjer so nas iskali.
-Poslušaj! Taktična zamisel je taka, da bi se morali umakniti v južni hrib. To je edino logično. ^°61ej, ob tej poti bi morali z eno četo postaviti zasedo, ki bi potem zadržala rdečega toliko časa, da bi se vi z glavnino umaknili po tem pobočju.
Ves poduk j e oficir iz vodstva tudi podkrepil z risanjem po karti. Nazadnje je obkrožil koto 647 in tja naj bi se po zamisli umikal tretji bataljon. Drugače ne gre. Pravzaprav je sedaj šlo za to, da se nastala situacija najprej korigira v tisto razmerje, ki si ga je vodstvo vaje zamislilo inje bilo
-To je pa za komandatna zelo, bi rekel, kar diletantsko vprašanje. Če bi obveščevalci razlagali, kako pridejo do podatkov, potem bi jih še prej vzel hudič, kot jih, se je napihoval obveščevalec. Toda ne dolgo.
-	Komandant, če te lahko spomnim, njegova žena vodi pevski zbor.
-	In kakšno zvezo ima to sedaj?
-	Nastopila bo na mitingu.
-	Nič ne vem, je ostajal skrivnosten obveščevalec, vendar ne preveč prepričljivo. Poleg tega pozabljaš, da sem, tako kot ti, že štiri dni zdoma.
-Vmes si pa, tako kot jaz, vsaj iz petih vasi telefoniral domov in še kam drugam. Tisto pravljico o organizirani obveščevalni mreži pripoveduj, ko boš imel druge poslušalce. Saj ne, da bi te podcenjeval, samo ne napihuj se tako kot krota v solati.
-	Prav fanta! Spravimo se k delu. Skličite komandirje, daj ih seznanimo s situacijo in maršruto.
-	Komandant, če bi me hotel še prej samo malo poslušati, imam več kot krasen predlog.
-	Naj slišimo!
-	Kaj misliš, če bi mi tovariše profesionalce malo zajebali? Malo zadoščenja že moramo do-
Porušeno z diletantskim premikom bataljona v severni hrib. Težko je s temi rezervisti!
-	Kje je pa Rdeči, seje hočeš-Uočeš vdal komandant tretjega bataljona? Kaj pa mu j e preostalo brugega? Bolje, daje “spoznal” bapako, kot pa da bi mujo s preprostim poveljem dokazali.
-	Rdeči bo sedaj dve uri miroval na tem območju, je oficir iz Vodstva vaje spet pokazal na zemljevidu. V tem času morate vi priti do tukaj in potem nadaljevati proti vrhu.
-	Razumem!, je rekel komandant in se-vidno oddahnil, ko je oficirja iz vodstva odpeljala kampary ola.
-	Stvar je jasna, je začel komentirati	bataljonski
obveščevalec. Najprej moramo, bi rekel, po kazni, ker nas niso bašli na pravem hribu, priti pod Hadovnico, potem pod Mikličem zaviti v dolino in naprej mimo Dušanovega vikenda, nato navz-Sor do Svete Ane, tam nas bodo Pa čakali.
-	Misliš pod vinogradi?
-	Ja, seveda! Oni so sedaj pri Heleni, premaknili se bodo po Hebri do kapelice, potem bodo pri ■brni naredili podkev, mi se bomo v to podkev pjeli in vaje bo ko-bec. To je stoodstotno.
-	Zakaj tako misliš?
-Zato, ker seje vodstvo vaje z
Oskrbnikom koče domenilo, naj bo prostor za miting pripravljen °b štirih.
-	Kje si pa to zvedel?, je še baprej zanimalo komandanta.
biti za poduk iz taktike, kaj? ‘To je edino logično!’je rekel. Figo, ne pa logično, čeprav vem, da se pri načrtovanju taktike ne morejo tako pogovarjati, kot mi: ‘pod Mikličem zaviti v dolino in nato mimo Dušanovega vikenda do Svete Ane’. To je pač prednost vseh domačih vojska, tuje se morajo zanašati na zemljevide.
-	Pšššt!
-	Saj ni tako mislil, kot se sliši. Hotel je povedati, da je domač teren velika prednost.
-	Ali sem kaj drugega rekel? Si videl, da je imel karto, ki je bila nazadnje dopolnjena pred petnajstimi leti? Na primer, tista pot, na kateri naj bi, po njegovem, mi naredili zasedo, je na karti vrisana še kot kolovozna gozdna pot, je pa že štiri leta asfaltirana. To je pa hudičevo pomemben podatek pri pripravi taktične zamisli, saj ni vseeno, če je pot prevozna z volovsko vprego ali pa s tovornjakom.
-	Mislim, da gre pri tej stvari predvsem za to, daje težko priznati, da so se malo ušteli. Razumljivo, za nas je tole igrica, ki se bo končala z mitingom, ne glede na to, kdo ima prav. Za profesionalce je pa nabiranje točk za napredovanje.
-	Kaj si ti hotel predlagati, je razpredanje ustavil komandant.
-	Torej, predlagam, da bi glavnino poslali po maršruti, ki si jo je zamislilo vodstvo vaje, eno skupino, recimo okrepljen izvidniški vod, pa bi poslali naprej v zasedo k Sveti Ani.
-	Nikar, saj me bo zvilo, je začel uživati komandir izvidniškega voda. Zasedemo položaje nad vinogradi, počakamo, da se Rdeči razporedijo pod nami...
... Kaj pa, če so se oni drugače odločili, kot predvidevamo mi, recimo, da bi zasedli položaje nad vinogradi?
-	En procent verjetnosti! Ne morejo si privoščiti, da bi se sprehajali po tisti čistini. Cesta gre več kot kilometer po vrhu hriba. To bi bilo samomorilsko.
-	Za nas pa ne?
-	Mi bi tja prišli drugače.
-	Ni variante, je glasno razglabljal komandant. Če skupino pošljemo po zahodni strani, ne pridejo tja do večera, če jih pošljemo po vzhodni, pa se ne morejo izogniti srečanju in jih bodo polovili kot zajce. Tretje možnosti v tej situaciji ni.
-	Tja jih spravimo s kamionom.
-	Kaj praviš?
-	Pravim takole: Emil je avtoprevoznik. Do doma ima petnajst minut. Izvidniki ga počakajo pri Jersovcu, zlezejo pod cerado in šibaj!
-	Jebenti, je začel mencati komandant, ta je pa vseeno prehuda!
-	Taktika, temu se reče partizanska taktika!
-Jebenti, če odkrijejo, ga bom jaz najebal.
-Tije kdo rekel, daje kaj takega prepovedano?
-Jebenti, ni po pravilih, seje izmikal komandant, čeprav mu je bila ideja všeč.
-	Po kakšnih pravilih, saj se gremo vojno, a ne? V vojni so edina pravila, kdo bo koga!
-Jebenti, če bi bili vsaj Rdeči!
-Prava figa! Vojska je vojska! Če ti smem predlagati, ko boš komandirje seznanjal z nalogo, jim samo namigni, da bo okrepljen izvidniški vod skušal priti Rdečemu za hrbet po drugi poti, pa naj vsak po svoje razmišlja, če hoče.
-	Jebenti, jebenti, ne vem, če se bo izšlo?
-	Brez skrbi!
Čez dobre tri ure seje na koncu doline slikanica začela sestavljati po predvidevanjih. Najprej seje na poti, kije speljana po slemenu med zidanicami, ustavil tovornjak. Ne za dolgo. Odpeljal je naprej. Potem seje na vzhodnem pobočju pojavila kolona vojakov. Kot ogromna kača je začela vijugati po sadovnjakih, se spustila do obraščenih mej, nadaljevala pot pod vinogradi na južnem pobočju in ko je glava že kar nekaj časa rinila pod kilavo hosto na zahodnem hrbtu, seje naenkrat ustavila, malo zami-gotala in postala nevidna, kar poniknila je. Čez čas je po dolini pridrsela druga kača, enake barve, le bolj slišna je bila in manj elegantna. Pravzaprav veliko bolj podobna stonogi. V peti doline seje ustavila, razdelila v tri člene in vsak člen seje začel leno vzpenjati v svoje pobočje, eden v vzhodnega, drugi v južnega in tretji v zahodnega. Istočasno pa seje od slemena navzdol, od tam, kjer se je pred kako uro ustavil tovornjak s cerado, med trte spustila tretja kača, vendar vsak člen posebej, v vsaki drugi vrsti vinograda po en vojak.
Potem seje iz tišine izvil strel. Kot prijazno povabilo na ples se je zasukal po poraščeni globeli in odklokotal s potočkom v dolino. V nekaj trenutkih seje vse pomešalo: streljanje, vpitje, lomastenje in ljudje. Prava vragova svatba. Besede, čeprav izkričane kot povelja, so izgubile moč.
-	Nehajte!
-	Prekini!
Streljanje je res pojenjalo (od šolskega streliva res ni kaj več kot le hrup), ne pa vpitje, lomastenje in ljudje. Podivjana energija je bila tik pred tem, da zapleše v katastrofo, ko je od nekje rezko zasikala piščalka. Nepričakovani zvokje presenetil svate. Jih prisilil, da so razprli veke. V tistem so trenutek zgrabila povelja:
-	Rdeči zbor na cesti!
-Tretjibataljon zbor pri zidanici!
-	Le kako, mater jim njihovo, so se ti rezervisti znašli za našim hrbtom?
-	Taktika!
-	Tišina! Mater vam vašu!
-Tiho! Krščenduš!
Nekaj poglavitnih vprašanj ob vsakoletnem proračunu za kulturo
PASTORKA DRUŽBE ALI RAZVOJNA
KOMPONENTA
Poglavitno vprašanje programa slovenske kultu-reje še zmeraj vprašanje deleža proračunskih sredstev, ki so od lanskih 2,35 odstotka celotnega vladnega proračuna letos narasla na 2,41 odstotka. K temu je treba vendarle dodati, da je okoli teh proračunskih sredstev prava vojna. Naj to ilustriram.
V ministrstvu za kulturo smo od obsega, ki nam gaje začrtalo ministrstvo za finance inje prvotno znašal samo 11 milijard, izbojevali v treh etapah še toliko, da zdaj znaša 12 milijard in 400 milijonov tolarjev. Pri tem bi želel opozoriti na to, da se ministrstvo za finance pri tem vede, kot daje to dokončna številka in kot da so s tako prvotno številko pokrite vse potrebe, kijih pokriva država na področju kulture. Zdaj, ob tej praksi, se prav nič ne čudim, daje ležerni minister Capuder zgubil v prvih dveh letih 40 odstotkov sredstev za kulturo in daje poglavitna postavka, s katero se ubada ožji štab ministrstva za kulturo, bila najprej vsaj ustavitev nenehnega padarja dejanske vrednosti obsega letnega poračuna. To mu je uspelo lani, letos pa prvič rast, in to kar temeljito, saj smo prišli od 0,55 odstotka bruto nacionalnega dohodka iz leta 1993 na 0,81 odstotka bruto nacionalnega dohodka letos, če zraven ne štejemo tistega denarja, ki ga morajo prispevati občine, pa tudi tistega ne, ki se bo, tako upamo, začel stekati na račun ministrstva za kulturo vsako leto od leta 1996 do leta 2002 za kulturno dediščino in nakup knjig za knjižne fonde splošnoizobraževalnih knjižnic. V povprečju naj bitov današnji vrednosti znašalo milijardo letno.
Zdaj smo tudi že pri prvem največjem problemu, ki ga ni mogoče rešiti z običajnim načinom finansiranja iz proračuna, ker tako velike postavke letno sedanja proračunska logika za ti dve področji ne prizna. Gre za to, daje leta 1991, ko so seveda tudi razumniki, ki nam danes pri Kulturnem forumu SDSS vsem solijo pamet, tudi z egiptovskimi lonci mesa, zapravili več kot 40 odstotkov proračunskega denarja za kulturo, povsem usahnil vir finansiranja za obnovo knjižnih fondov splošnoizobraževalnih knjižnic, kijih mora država finansirati v obsegu 70 odstotkov potrebnega denarja in občine preostalih 30 odstotkov. Povsem ali skoraj na minimumu se je znašla prav tako kulturna dediščina, zlasti s povsem neracionalno porabo denarja, saj se niso iz že tako skrčenih sredstev obnavljali naprimer zlati oltarji, takih je v Sloveniji 300, temveč prej zaradi ideološko političnega vidika zunanja pročelja z reflektorsko osvetljavo po vsej Sloveniji in cerkvah in cerkvicah, ki nimajo niti minimalne historične umetniške vrednosti niti kake posebne krajinske. Stanje na obehpodročjihje porazno, in kot ste lahko o tem slišali Hudečka na TV, nimamo niti za to strokovno usposobljenih ljudi, ker je ta poklic skoraj zginil, injihbomo morali uvoziti. Kar zadeva knjižnice, je knjižni fond v škandaloznem stanju, saj že pet let ni novih knjižnih edicij, svežega revialnega tiska itd. Država namreč po obstoječi proračunski logiki finansira samo 17 namesto 70
odstotkov denarja za pokrivanje teh potreb.
Kratkomalo, ta problem bomo reševalivnaslednjih letih. Vladaje sprejela naš vsebinski program na svoji zadnji predpočitniški seji, finančni okvir in vir pa bo predmet naslednje seje vlade.
Nobenega posebnega smisla ni, da bi za to informacijo prepisoval tisto, kar bodo bralci, zlasti pa tisti, ki so prizadeti, dobili v tiskani knjigi škrlatno rdeče barve, kjer je o tem, kdo vse in zakaj vse je dobil državni denar, vse do podrobnosti napisano. Bralca bodo verjetno zanimali bolj taki problemi in vprašanja, ki zadevajo sam položaj slovenske kulture, gledan skozi proračun, in prihodnost slovenske kulture, kolikor jo je mogoče videti že zdaj, spet skozi letni ali pa letne proračune..
Podlaga za to, da nas vlada jemlje precej bolj resno, je sprejeta temeljna zakonodaja, prav tako paje ta zakonodaja že zdaj odpravila nekaj kriznih žarišč, ki so nastajala v desetletjih, npr. v Operi, Drami, pri filmu itd., in to tako zaradi pomanjkanja denarja (film!) kot zaradi neustrezne zakonodaje, kije bila po mnenju večine neustrezna zadnjih petindvajset let. Čeprav samoupravljanje ni nekaj, kar bi bilo potrebno anatemizirati - v njem je danes mogoče prepoznati nekaj izrazito pozitivnih stvari, tako animacijskih kot soupravljalskih - je bila prejšnja zakonodaja vendarle tako restriktivna in za kulturne ustanove »industrijska«, daje predstavljala kopico nerešljivih problemov, ki so se nakopičili do tega, daje za vodenje v kulturnih ustanovah enostavno zmanjkalo ljudi. Kot sem rekel, rešili smo vprašanje Opere, Drame SNG, filma; upamo, da bomo še nekaj takih kriznih žarišč, problem Metelkove, ki jo zavira politična desnica, saj na vsakem koraku kaže svoj neurbani obraz vaških posebnežev.
Predsednik mestnega sveta Dimitrjj Kovačič govori še naprej o tem, kako brez njega teh zadev ne bo nihče reševal, kako pajihje, vemo. Vemo tudi, kako sojih
reševali njegovi somišljeniki, ki bi najraje napravili iz posameznih kulturnih žarišč v mestnem jedru z denacionalizacijo, ki sojo v občini Center izvedli za 11 objektov kar skozi noč, štale za fijakarje, ko je že tako ali tako vsako nedeljo kak vaški folklorni praznik v Ijubjjani.
Luknjo, ki jo je v proračunu napravil Maijan Vidmar, bo po besedah župana Rupla letos treba zakrpati, tudi na račun mestne kulture, in tako je znašal proračun za kulturo lani 1 milijardo in 200 milijonov, letos pa samo 868 milijonov. Gre za izpad več kot 300 milijonov tolarjev, večina denarja pa zadeva ravno korpuse, ki napajajo ta kulturna neformalna žarišča, saj je za javne zavode s področja kulture poskrbljeno predvsem glede plač.
Osebno sem prepričan, da se bo to poizkušalo zvaliti na pleča države, toda država je svoja sredstva že razdelila. Mesto mora pač, kakor ve in zna, ta primarij kij aj , kakor koli že, tudi s posojilom, če ne bo šlo drugače, zakrpati. Nedolgo tega smo v Delu prebrali, daje mesto Celje napravilo nekaj podobnega, namreč oklestilo kulturo denarja tako, daje ostal denar le za plače. Kaže, da so se župani velikih mest dogovorili, da bojo stanje v času delitev med lokalno samoupravo in državo izkoristili tako, da kulturi ne bodo dali tistega denarja, ki bi ga morali za sam program. V tistem članku je tudi trditev novinarja, češ da je ministrstvo za kulturo ravnalo neodgovorno, ker ni poslalo pravočasno meril za proračunska sredstva za raven občin za kulturo. To je že prvi znak, kako začneš iskati krivda in ga seveda v javnosti tudi najdeš, in to je evidentno država, čeprav je ministrstvo za kulturo te podatke poslalo pravočasno ministrstvu za finance, kamor jih je dolžno, občinam pa le v primeru, če jih zahtevajo. Vemo že ves čas, kam pes taco moli, čeprav so Celjani prvi pokazali le krempeljce. Ves čas smo se na ministrstvu za kulturo zavedali, da bo ravno ob uvedbi lokalne samouprave nastala vrsta vprašanj, ki bodo zadevala finansiranje kulture, pa naj bodo to množice amaterskih skupin in društev, knjižnic, muzejev itd. Organizirali smo regionalne posvete z župani novih občin in se na njih dogovorili o teh finančnih in upravnih razmerjih. Iz bojazni, da bo to negativno vplivalo predvsem za obstoj ljubiteljskih društev, smo pripravili zakon o Skladu za ljubiteljske dejavnosti, ki natančno določa delež države in občin pri finansiranju tako uslužbencev kot programa, itd. itd. Kratkomalo, to kar se dogaja v Celju in minimalna sredstva za programe, kijih zagotavlja vsaj meni znani zadnji proračun za kulturo v Ljubljani, je skrajno neodgovorno ravnanje novih občinskih oblasti. Za to ravnanje nebo mogoče razen njih nikogar drugega klicati na odgovornost, najmanj pa državo, ker je ta s svoje strani storila vse, kar je v njeni moči. Naj to ilustriram celo z amandmajem, ki smo ga poslali v parlament in na vlado, kjer seje določilo, da lahko država, torej ministrstvo za kulturo, finansira in finančno intervenira v tem obdobju tam, kjer kaka občina res ne more spraviti skupaj denaija za kulturne dejavnosti. Amandmaje padel v parlamentu, proti je nastopila SKD, češ da rušimo avtonomjo občin in da to ni ustavno, in prav tako je padel v vladi.
Že zdaj je treba opozoriti javnost, da bodo morali župani pojesti sami godljo, ki sij o bodo skuhali s tem, da tako krčijo denar za kulturno dejavnost, in da država nima po obstoj eči zakonodaj i in tudi naporih, ki jih je vložila, nobene možnosti več!
Proračunski problemi tukaj že so, in tudi bodo. Gre pa za bazična kulturna dogajanja, saj so taka baza matične knjižnice. Brez te osnovne izobraževalne bralne baze Slovenci res ne bomo več bralni narod, kar zdaj vseeno smo. Kaj pa bomo potem? Res alpski jodlaiji in vaški posebneži, združeni v kaki nadvse strumni nacionalistični stranki z zvrhano skledo raznih zavesti.
Poseben problemje bil problem filma, ki gaje prav tako učinkovito do kraja uničila Capudrova administracija, ko j e zmanjšala denar s 7 milijonov DEM na dva milijona. Ustanovljen je bil filmski Sklad, ki zdaj doživlja tipičen desničarski udar zaradi Jovanovičevega scenarija. 0 sami kvaliteti ni govoril ne odstopljeni predsednik G. Schmidt ne noben drug. Vsi uporabljajo ždanovščino, ideološko politični jezik, tako da o samem scenariju, kakšen je, ne ve nihče nič. Sodbe so javne in boljševistične. Nič čudnega, saj se v stranki, kjer ta hajka nastaja, združujejo tako ali tako najbolj trdovratni ždanovci s področja kulture, ki so imeli desetletja prej v prejšnjem režimu same privilegije, celo oblast!
Politika sklada ni več stvar države in Ministrstva za kulturo. Država je bila samo tista, kije za ustanovitev tega sklada pripravila vse in skrbela tudi zato, daje bilo vse to pripravljeno v popolnem konsenzu s filmskimi delavci.
To kar bom tukaj zapisal, je vsaj zame oseben problem. Komisija, kijije predsedoval Goran Schmidt, je tebi nič, meni nič črtala iz seznama vso video produkcijo, ki teija poleg vsega silno malo sredstev, ima pa edina velike uspehe zunsj. Teijam komisijo, dajavno odgovori zakaj. Prav tako predsednika oziroma v. d. direktorja Upravnega odbora Toneta Freliha. Še posebej zato, ker je to komisija storila tudi lani, pa je minister interveniral. Letos ne more, sem pa prepričan, da se da odstraniti zrcalo, ki mi kaže, kake sem sam zanič, samo tako, da ga razbijem. In ta ko misljaje to storila prvič lani, pajiniuspelo, letos paje to zrcalo le uničila.
Podobnih problemov je še nekaj. Prišli bodo na dan zakaj bi jih jaz že zdaj obelodanil. Prizadeti se bode zanesljivo oglasili, ko bodo dobili v roke škrlatno rdeče knjigo. Za vse niti vedeti ni mogoče.
Ob zaključku mi gre pravzaprav za poglavitno opozorilo, in to je, daje pred nami sprejem strategije nacionalnega programa in s tem v zvezi tudi že predlog proračuna za leto 1996 ki je za tretjino veqji od letošnjega. Gre preprosto zato, da predvideva nacionalni program strategijo razvoja, ki ga lahko omogoči samo tako povečan obseg proračuna. To pa pomeni, da bo zgolj od vlade odvisno, ali bo omogočila razvoj na področju kulture že naslednje leto ali kako leto pozneje. Toda do tega bo zanesljivo prišlo. Sedanja ministra sem po trmi spoznal že. v času, ko je bil predsednik KSS, in kar zadeva to temo, me doslej ni razočaral.
Peter Božič
Čeprav so čas poletne počitnice in so vsi najpomembnejši politiki na (ne)zasluženem dopustu, živjeije med njihovo odsotnostjo teče natanko tako, kot če bi bili tukaj - zraven so pri vseh stališčih in ocenah, ki sta jih v poletnem menju ponujali “najpomembnejši” stranki slovenske pomladi -SDSS in SLS. Prva je na svojem skavtskem taboru v Trenti z “analizo idejno političnega stanja v državi” ugotovitvah prišla do političnega spoznanja, da LDS ni stranka, s katero bi po naslednjih volitvah ponovno sedela v skupni vladi, prav tako pa že tradicionalno ne bi več pili skupne Zdravljice z ZLSD, čeprav so tudi z njo sodrugovali skoraj dve leti v vladni koaliciji. Druga, SLS, pa po vizionarskem taboru in političnem taborjenju še pušča odprta vrata LDS-u, medtem ko ZLSD zapira vsa vrata dobrega in sosedskega koalicijskega sodelovanja.
Ti dve stališči sta seveda dobra iztočnica za razmišljanje in politično kalkuliranje. Čeprav sta popolnoma “suhi”, brez navedbe argumentov za nesodelovanje, sta zato tudi precej kontradiktorni. Zakaj? Razlogov je več, navedel bom le dva. Ti stranki se namreč verbalno, ne v dejanjih, da ne bo pomote, zelo vehementno zavzemata za drugačno vizijo in koncept razvoja države, kot ga pejje sedanja koalicija z LDS na čelu. To stališče se še da razumeti, če ju upoštevamo, da sta danes opozicijski stranki. Toda s podobnimi stališči in ocenami sta ti stranki nastopali tudi takrat, ko sta sedeli v vladnih foteljih. SLS dve leti v Peterletovi vladi in Janševa SDSS dve leti v Peterletovi in še dodatni dve leti, vse do lanske spomladi v Drnovškovi vladi. Torej imata enaka stališča do vodenja države in reševanja problemov, če sedita v poziciji ali opoziciji. Ta kontradiktornost seveda kaže na neko drugo zagato teh dveh strank. In sicer, da imata resne probleme sami s seboj, še resnejše probleme, ko iščeta tisto, kar bi radi, in še mnogo resnejše, ko razmišljata, kako bi bilo, če bi bilo.
Drugo nasprotje teh stališč pa je v samih formulacijah. Najbolj naivno gaje izpostavil predsednik SLS Marjan Podobnik. Na eni strani je predstavil enotno stališče stranke, da se bo zavzemala predvsem za preseganje političnih nasprotij in polarizacije med slovenskimi političnimi strankami, s poudarkom na nepristajaiju SLS na radikalizacijo, v isti sapi paje izpostavil povsem radikalno stališče: z ZLSD pa ne bomo sodelovali v vladni koaliciji' po naslednjih državnozborskih volitvah. In morda še tole “majhno” nasprotje v tem stališču o koalicijskem eventualnem sodelovanju: Ko ta stranka pušča odprta vrata LDS, je to po vsej verjetnosti posledica direktne zaušnice, ki jo je M. Podobnik pred nekaj več kot letom dni dobil od samega predsednika LDS dr. Drnovška v televizijski okrogli mizi. Očitno je po tisti oddaji Podobnikova mladostna zaletavost, govorjenje na pamet in posplošeno natolcevanje pustilo trajne posledice v njegovem odnosu do Drnovška. Ali drugače povedano: Drnovškov vzgojni ukrep Drnovškaje sedel na plodna tla.
če poskušamo še sami malo politično špekulirati,je v zadnjem obdobju očitno prišlo do trdnejšega dogovora med tremi strankami - SKD, SDSS, SLS o strategiji njihovega nastopa na naslenjih volitvah, kot pa se zdi na prvi pogled. SLS in SDSS kot opozi-
cijski stranki sta to lahko že pokazali boj javno, SKD pa mora SKD čakati na boljše priložnosti in razmere, saj bi njeno že današnje jasnejše stališče pomenilo, da sedi na dveh stolih. Po vsej verjetnosti gre za tihi dogovor med temi tremi strankami, da bo SKD do volilne kampanje odigrala vlogo trojan
skega konja v koaliciji in tam poskušala čimbolj oslabiti pozicijo levega bloka pred naslednjimi volitvami. To nenazadnje kažejo tudi nekateri preveč odkriti napadi in konflikti z Janševo stranko in z njim osebno, ki jih krščanski pisuni pridno lansirajo v medije. Predsednik krščanskih demokratov Peterle pa na drugi strani pridno asistira Janši v svojih govorih na nekaterih proslavah in naja,vnih prireditvah. Če smo čisto objetkivni, je imel na toliko opevani ljubljanski proslavi po vsebini mnogo bolj “krut” in ekstremno desno obarvan govor Peterle kot Janša. Toda ker publike ni toliko zanimalo, kaj bo kdo od govornikov povedal, temveč je bila njihova naloga, da z ovacijami pokažejo, kdo je vocjja, je pač večjo slavo na tej proslavi požel Janša. Sicer pa je na ijej jasne programske točke slovenske desnice izpovedal Peterle.
Pa še eno nalogo je, kot kaže, od svojih pomladnih partneric dobila krščanska demokracija v tej strategiji. In sicer, skrbeti za stalno prisotnost svojega “vodje” v medijih in javnosti, zato ga včasih mora tudi “napadati”. Na drugi strani pa je povsem druge naloge in zadolžitve dobila SLS. Kot j e izjavil ijen predsednik programskega sveta Janez Podobnik, si bo njegova stranka prizadevala, “da stranke desnega političnega prostora zajame veter strpnosti in dialoga in da se presežejo radikalno politične delitve, ki se pri nas vedno bolj pogosto odražajo vse od osamosvojitve naprej". Težka naloga, če le pomislimo, kaj so te tri stranke samo v zadnjem mesecu lansirale v javnost in za kaj se bodo nepopustljivo zavzemale. Naštejmo le nekaj teh stvari: vračanje vsega
premoženja rimskokatoliški cerkvi, uvajanje religiozne šole s posebnim poudarkom na krščanskih vrednotah in katoliškem evangeliju, boj proti pornografiji, radikalnejši poseg v odstranjevanje “komunističnih" simbolov, prefinjeno zavzemanje za to, da se socialna skrb države za ogrožene pre-
nese na civilnodružbene inštitucije, kot je napri-mer Karitas, in razne fundacije itd. itd. To slednje je še najbolj tragično za nadaljnji razvoj
države, saj se na ta način dobršen del državljanov neposredno veže na dobrosrčnost in dobrohotnost le nekaterih (s političnim žegnom seveda) in j ne države kot celote. Kriteriji, kdo in pod kakšnimi j pogoji bo upravičen do te pomoči, pa so nam zna- ; ni že dolga stoletja iz zgodovine. In še nekaj je pri tem tragičnega. ljudje, ki bodo deležni te pomoči, bodo morali večno izkazovati hvaležnost za to ! dobroto, kije, dajmo roko na srce dana iz vreče, kij o ti ogroženi sami polnijo. Torej dobijo tisto, kar ; jim tako ali tako pripada, le zavito je v drug papir, j Toda za pokorščino je država le lahko večji dobrot- j nik, in to ni dobro, kajti država j e le od vseh.
Torej, več kot jasno je, da bodo naslednje volitve potekale v boju med dvema političnima bloko- j ma, če je to komu prav ali ne. Stvari so namreč že šle predaleč, le tu in tam še se mora komu posve- j titi, daje to realnost. Na eni strani klerikalni blok in na drugi liberalni blok. Vse tiste stranke in j politične opcije, ki se ne bodo tako ali drugače ; vezale na enega od teh blokov, pa bodo ostale pred ; vrati slovenskega parlamenta. Razmeij e političnih j sil, ki ga bodo določili volilci naslednjo jesen ali 1 zimo, pa bo, verjemite mi, ostalo za nekaj časa i konstantno. Tisti, ki bo dobil večino na teh voli- I tvah, jo bo obdržal kar nekaj mandatov. Razen ; seveda, če vmes ne bo prišlo komu na misel, da bi | se poslužil še drugačne poti do oblasti, to paje z revolucionarnimi metodami in prijemi.
Kako na to stanje gleda levi pol političnega prostora, bomo poskušali politično špekulirati v naslednji številki. Za zdaj lahko le rečemo, da sta si tako LDS kot ZLSD vzela zares mesec dni I počitnic in ne reagirata na počitniško politično paberkovanje desnih strank. In prav imata. Tudi bogje rekel, daje sedmi dan v tednu namenjen počitku in očiščevanju telesa in duše za vse tegobe in pregrehe prejšnjih šestih dni.
Za konec današnjega prvega dela pa ni odveč, če sežemo mnogo let nazaj v čase Konfucija in i citiramo njegovo misel o samoobvladovanju kot i osnovi vladarja. Ta veliki mojster je o tem dejal:	;
“Kdor sebe obvladuje, kakšne naj ima težave, če mu j e dejavnost vladanje? Kdor samega sebe ne more obvladovati, kaj se tega sploh tiče vladanje drugih?” Ni kaj, mojster nad mojstri in globok mislec in videc. In tudi pri nas je danes mnogo mnogo preveč tistih, ki se na nekdanjih travmah in poniževanjih nekaterih ljudi pojijo, manipulirajo z njimi v boju za svojo oblast. Velikokrat so ti manipulatorji, ki danes z vso silo in brez distance nabijajo sovraštvo, dejansko konvertiti. Konvertit je tisti, ki se obrača po vetru, ne pa tisti, ki se obrača proti njemu. Kam ta veter piha, pa se vse do naslednjih volitev še ne ve. Zato bomo naslednjih deset in nekaj me- [ secev na politični šahovnici opazovali igro kon- | vertitstva, trojanskih konjev in še česa. Morda • pa se bodo na teh prihodnjih volitvah uresničile :| besede velikega vodje, ki jih je zapisal pred se- : dmimi leti: “Oblast je za oblastnika oblast in na njej ne piše, na kakšen način mu je prišla v roke, toda kljub vsemuje v zgodovini večina avtokratov slabo končala.”
Sultan
Franček Rudolf:
Praktični fundamentalizem
Prostor in promet
Nekatera velika in niti ne tako zelo velika mesta na primer v sosednji Ital ji, premorejo zelo velike trge. Na takem velikem trgu in po nekaj sosednjih ulicah se zbere velikanska množica ljudi. Trg, da bi bil res velik, mora biti prazen. Ne more in ne sme biti posut, na primer, s parkirišči. Razne stojnice pa niso odveč.
Značilno za Slovenijo je, da v nobenem mestu, pa naj bo veliko ali majhno, ne najdeš zares velikega trga. In če ga najdeš, je seveda natrpano z vsem mogočim, najprej seveda z avtomobili.
Če si človek ogleda trge v ljubi) ani, Mariboru, Celju, Kranju, Piranu... (ne splača se naštevati), bo opazil, da se v slovenskih mestih sestajajo, družijo, pogovarjajo in dogovarjajo predvsem avtomobili.
Potem ni nič čudnega, da so avtomobili skovali zaroto, kako bodo iztrebili človeške prebivalce Slovenije, in to dan na dan počnejo. Na cestah, seveda.
Ko se družba odloči, da nikoli, prav nikoli ne bo dovolila pešcem, to je, navadnim ljudem, upokojencem, otrokom, gospodinjam in sploh vsem, da bi imeli nekje neko travnato ali betonsko površino večjih razsežnosti, ljer bi se lahko tjavendan križemkražem sprehajali, srečevali, se ogledovali in kjer bi kovali nevarne načrte in celo zarote, tudi nikjer ne ponuja priložnosti, da bi se ljudje po nepotrebnem ustavljali.
Ko se ljudje nikjer ne morejo po nepotrebnem ustavljati, po nepotrebnem drvjjo z avtomobili sem in tja.
Ko sem si ogledal Benetke, sem prišel na misel, da bi pohvalil beneške mestne svetnike. Tiste iz 14. in 15. stoletja. Nikakor niso bili drobnjakarski. Velikanska
upravna poslopja, nekakšen župan Benetk si je sezidal beli čipkasti torti podobno palačo... Tudi mestni svetniki v Firencah so že pred petsto leti vedeli, kaj je dolžnost vsake mestne uprave: stolpi na mestni hiši, cel kup nadstropij, več gradov v okolici in znameniti Ufficcii, pisarne torej, ki so zdaj spremenjene v velikansko galerijo. Na primeru Benetk in Firenc sem takoj pripravil predlog za dr. Dimitrija Rupla: na Ljubljanskem barju je potrebno nemudoma postaviti trg s stranicami kilometer krat kilometer, na dveh vogalih dvajset-nadstropni zgradbi, ena bo novi parlament države, druga pa novi mestni svet, na nasprotnih dveh robovih pa dve piramidi: piramida Janeza Janše in piramida Spomenke Hribar. Piramidi seveda stekleni in tako veliki, da bo mogoče speljati obvoznico od ene do druge...
Pod vplivom prvega vtisa sem zmotno domneval, da so bili me-galomani v Benetkah in Firencah: pa sem se zmotil! Ko so gradili precej velike stavbe v Benetkah, je imelo to mesto sto tisoč prebivalcev, bilo je veliko kot Maribor. Tudi ko so v Firencah, mestu z razvito tekstilno industrijo, gradili svojih nekaj naravnost velikanskih cerkva in mestno hišo in še nekaj gradov, je imelo mesto kakih sto tisoč prebivalcev.
Ampak če pomislimo, daje Ljubljana v istem času imela tri do pet tisoč prebivalcev in sije zgradila Rotovž, kakršnega ima, in stolnico in frančiškansko cerkev in palače in trančo in še to in ono -ja, kakorkoli merim in merim, hohštaplerji so bili v Ljubljani. Kakorkoli ocenjujemo situacijo, Ljubljančani so morali sorazmerno več iztisniti iz okoličanov, iz trgovcev, tujih in domačih in celo
iz vojaških poveljstev kje na Dunaju - drugače jim pač ne bi uspelo, kar jim je.
Če štejemo mostove čez reke v Londonu, Parizu in Berlinu in te tri prestolnice primerjamo s prestolnico ene mlajših evropskih držav, se pravi Slovenje, vidimo, da pride v Ljubjani več mostov na prebivalca, kot jih je v prej naštetih prestolnicah. Ki mislijo o sebi, kdovekaj da so.
Slovenci naj bi bili delavni in skopuški narod?
Kje pa: divjaški zapravljivci. Slovenska mesta so se vedno izgovarjala, da vegetirajo na robu nekakšnih vojnih podroej, na robu vojne nevarnosti, pa da jih bodo Turki zmleli, če se ne bodo utrdila. No, utrdila so se. Zmlel jih pa ni nihče.
Nobeno mesto na Slovenskem ni postalo zares veliko in ogromno: krivo j e pomanjkanje veselja do živjenja. Če neprestano zapravljaš denar za gradnje, adap-tacje, kamerje, pleskanje, ja saj se nimaš časa razmoževati! Če oblast neprestano troši denar za kopanje kanalov, za utrdbe, za nove in nove ceste, ja saj potem vsi zabave željni mladeniči in mladenke pobegnejo drugam. Ne nazadnje: ko imaš toliko dragocenih stavb na prebivalca, se ti ne ljubi več potovati po bližnji in daljni okolici; saj bi lahko zata-
val samo še v kraje, kjer je manj dragocenih stavb na prebivalca.
Da bi Slovenijo naredili gospodarsko še uspešnejšo in isti hip tudi prijetnejšo za življenje, je treba povečati število velikih praznih prostorov: treba je zgraditi velike, zelo velike trge in narediti prostor za zelo velike mestne travnike in potrebno je ustvariti prazne površine.
Je čas gradnje, je pa tudi čas rušenja.
V Sloveniji morq, počasi nastopiti čas rušenja.
Zakaj Slovenci toliko begamo z avtomobili iz kraja v kraj?
Ker se pač nikjer ne moremo kar tako v miru sprehoditi.
Prej sem govoril o zaroti avtomobilov proti ljudem. Zdaj bom problem dodatno razložil: Že opazovanje, kako se prevažajo Avstrijci po Avstriji in Italijani po Italiji, nam razkrije, zakaj je v Slovenji seštevek smrtnih žrtev pri prometnih nesrečah tako katastrofalno velik. Katerokoli mesto na zemljevidu Evrope pogledate, vsa so zgrajena po istem načelu, nekako na šestdeset do sedemdeset kilometrov pride malo večje mesto, tako srednje velikosti, tipa Ljub jane ali Trsta, pa pride na kakih sto trideset kilometrov. Pas, namenjen polje-deljstu in rekreaciji, je povsod približno enako velik. Pomemb-
na razlika pa je hitro opazna: Niso problem Avstrjci in Ital ja-ni, ki se bodo odpeljali nekam na deželo ali v hribe. Tudi niso problem Slovenci, ki bodo hiteli na deželo ali v hribe ali obiskat stare mame.
Problem so vsi tisti tisoči Slovencev z dežele in z visokih hribov in iz izgubljenih krajev med gozdovi, ki se jim vsako soboto in nedejo nikakor ne ljubi v Ljub ja-no, Maribor, Geje, Kranj, Koper in podobna velemesta, da bi se tam naužili kulturnih vrednot, nogometnih in rugby tekem, muzejev, zabavišč, seksa in podobnega.
Če se štiristo tisoč meščanov zapodi na deželo, je to sicer velik problem, ne pa nerešjiv. Če se preostalih milijon šeststo tisoč vaščanov in pebivalcev manjših krajev vsak konec tedna ne zapodi v mesta, je to prav tako problem. Vendar ne nerešljiv. Če pa se milj on šeststo tisoč vaščanov in sploh prebivalcev maijših krajev čez vikend nima kam zapoditi, ker kaj j e bolj dolgočasnega kot Ljubljana v nedejo in kaj je manj sposobnega pogoltniti sto-tisoče okoličanov kot Ljubljana, Maribor, Celje, Koper (itd.) v nedejo?
Bistvo mesta je sejmišče. Bistvo mesta je veliko in velikansko in predimenzionirano sejmišče. Bistvo sejmiščaje trg s trgovino in skladišči in zabaviščnimi parki in športnimi in razvedrilnimi in, oh groza! celo kulturnimi dogodki.
Skratka: da bi rešili promet na slovenskih cestah, sploh ni potrebno pretirano širiti cest. No, nekaj udobnih avtocest bo nujnih. Vprašanje paje, ali t&ko majhna država z majhnimi mesti, kot je Slovenja, sploh potrebuje več in več povezav: najprej potrebujemo vsaj dve veliki zabavišči tipa Di-
sneyland ali Gardaland^Potem potrebujemo vsaj nekaj velikan- j skih trgov (prej sem opisal tiste- j ga na Barju), primernih za parade in velesejme in veselice ; večjega obsega. Na slovenski oba- i lije petnajst kilometrov od morja j potrebno podreti vse zgradbe ■: (razen najhujših znamenitosti):	j
in narediti veliko plažo, daje bo i dovolj za vse Slovence. Prav po- i dobno je potrebno nekoliko ; prekopavati hribe okoli Bleda in j Bohirja, spe jati cesto kje drugje : in urediti nekaj velikanskih : površin pod Triglavom. Če bo : Slovenja potrebovala več- ;j milijonsko mesto, je prostora za to samo nelje pri Murski Soboti.
Bolje na to misliti prej, kot kasneje.	U
In še enkrat: Slovenja ima I preveč zgradb, preveč utrdb, I preveč dragocenih prostorov v * svojih mestih in mestecih. Bistvo mesta so praznine.
Spomenike in stadione in L prizorišča olimpijad Cankarjeve C domove in gledališča in romar- P ske poti in vojašnice j e potrebno i razmetati daleč po deželi. Prav tako ministrstva, veleposlaništva in visoke šole. Prestolnica je pač lepa reč. Ampak prestolnico je mogoče potisniti kam I med zelenje in na rob tistega, kar edino lahko blagodejno počloveči | promet med brezštevilnimi mesteci, vasmi, zaselki: velikansko trgovsko in kulturno središče.
(Opomba: “Trg” je bil nekaj, kar ni ustrezalo ideologji zadnjih desetletj. “Avtocesta” nekaj, kar ni ustrezalo politiki nekdanje države, kjer zdaj ne j gradijo avtocest, ampak se raje vojskujejo. Odnos do avtocest smo Slovenci že spremenili. Na vrsti so še trgi. In promet. Promet brez krvoločnosti, če lahko kaj takega še razumemo.)
VSAKIH ENAJST DNI KAKŠEN »VELIK« STEČAJ!
KAJ DELAJO
|jr f |	| A I
Ali se bivši menedžerji oziroma njihovi poslovni partnerji velikokrat pojavijo v vlogi kupca zlasti manjših in srednjih podjetij, ki so jim :>;•
»pomagali« v stečaj? »To bi S: bilo zanimivo analizirati, vendar v sindikatih tega preprosto nimamo časa
„ AlfeHlllllIlIlHlh AiHlIilfalih
j________
V Podravju se plaz stečajev še ni ustavil: samo v zadnjem letu dni je moralo v stečaj 32 podjetij, pet podjetij pa se je znašlo v postopku prisilne poravnave. Od leta 1990 do danes je v Podravju zaradi stečaja ali likvidacije prenehalo poslovati že blizu 100 podjetij. Med njimi so prevladovala srednje Velika, nekaj pa je bilo tudi pravih gigantov. Ob stečaju vsakega podjetja ima izjemno zahtevne naloge tudi sindikat, ki v stečajnem postopku zastopa pravice delavcev oziroma svojih članov. O uresničevanju teh nalog in o globljih vzrokih za tako veliko stečajev smo se pogovarjali z Vekoslavo Krašovec, vodjo strokovne službe pri območni organizaciji ZSSS za Podravje.
»V zadnjem letu dni - torej od lanskega poletja do danes - je našo službo pravne pomoči na novo pooblastilo za zastopanje v stečajnih postopkih pred pristojnimi sodišči preko 4000 delavcev, ki so člani Svobodnih sindikatov,« nam je povedala. Sedaj v stečajnih postopkih in v postopkih prisilne poravnave služba pravne pomoči Pri območni organizaciji ZSSS za Podravje zastopa okoli 20.000 delavcev. »Obseg dela vseh strokovnih delavcev in še zlasti službe Pravne pomoči je izjemno velik, saj mora vsakega delavca zastopati individualno, za vsakega delavca posebej je potrebno natančno izračunati terjatve, poleg tega pa je treba delavce tudi obveščati o poteku postopka in z vsakim posebej po potrebi tudi kontaktirati in se 2 njim pogovoriti.«
vodnim delavcem pravzaprav ni težko izzvati stečaja. Pri tem so najbolj oškodovani vsi upniki, še posebej pa delavci, ki so praviloma v vseh podjetjih največji upniki, poleg tega pa ob stečaju delavci izgubijo tudi redno zaposlitev. Žalostno, toda resnično je, da naša zakonodaja take umetno sprožene
Iv!
:|:j:
g|:
S-
•S;
Od lanskega poletja do danes je na pristojnih sodiščih v Podravju stekel stečajni postopek za naslednja podjetja (manjša zasebna podjetja z nekaj zaposlenimi niso omenjena): Ferromoto-Ferrotherm, Caprice, TVT Družba za storitve in vzdrževanje transporta, TVT Družba za proizvodno tehnične storitve, Optiplast, TVT Externa, Optiplast Pla-steks, Eureka, EMI, TVT ..... Cestna vozila, Špedtrans, :•••: Špedtrans Transport, Ferro-moto Avtomobili, Optiplast §•: Feroplast, Karoserist, Tehnološko tehnični center, Agrooskrba,	Eurodisk,
Špedtrans Špedicija, Stavbar Stavbex, Tapetnik, Gradis GP, Metalna Montaža, inženiring, oprema, Verna avto trgovina, Konstruktor Kovinar, Migroteg Trgovina,

Konfederacija sindikatov Slovenije
•.•jv
S:
•:•:•:
vi-
*:•
1
i
:•:•:•
:•:•:
I
i
>*:
:ii:
»Samo v zadnjem letu je našo službo pravne pomoči na novo pooblastilo za zastopanje v stečajnih postopkih pred sodisči več kot 4.000 delavcev,« pravi Vekoslava Krašovec. Območna organizacija ZSSS za Podravje v teh zadevah zdaj zastopa že približno 20.000 svojih
Ali stečajni upravitelji brez problemov priznavajo delavske terjatve? »Praksa stečajnih upraviteljev je različna. Večina bre^ problemov delavcem prizna terjatve, nekateri pa se odločijo drugače. Tedaj so se delavci Prisiljeni zateči po pravico na sodišče, kjer praviloma tožbe dobivajo, vendar pa gre za nove postopke, ki se le redko končajo prej kot v dveh letih. V zvezi s tem bi Se bilo treba povprašati tudi 0 odgovornosti posameznega stečajnega upravitelja, saj se terjatve delavcev zaradi zamudnih obresti v takšnih Primerih zelo (tudi do nekajkrat) povečajo, zaradi česar s® zmanjša stečajna masa, oškodovani pa so vsi upniki. Ugotavljam, da posamezni stečajni upravitelji ne priznavajo delavskih terjatev zlasti zaradi tega, ker ne i Poznajo dobro kolektivne i Pogodbe, tarifne priloge, de-: mvnopravne zakonodaje in se zlasti ne tehnike obraču-, havanja plač. Verjetno bi i °ilo prav, da bi sodišča izo-: blikovala na tem področju " enotnejšo prakso in dala stemnim	upraviteljem
Ustrezna navodila,« meni
članov.
Krašovčeva. »Človek se ne more znebiti vtisa, da nekateri stečajni upravitelji ne priznavajo delavskih terjatev samo zato, da bi podaljšali stečajni postopek in si na ta način za dalj časa zagotovili solidne nagrade, ki so jih za vodenje stečajnih postopkov deležni.«
Čeprav so nekateri gospodarski analitiki že pred letom dni napovedovali, da se bo plaz stečajev v Mariboru postopno ustavil, ni tako. Zakaj? »Prepričana sem, da je do številnih stečajev v Mariboru v zadnjem času prišlo zaradi želje posameznikov, da bi čim hitreje postali lastniki posameznih podjetij,« pravi Krašovčeva. Zainteresirani kupci lahko tovarno po stečaju kupijo brez starih dolgov in po nižji ceni (mnogo podjetij je prodanih šele na tretji licitaciji), poleg tega pa dobijo tovarno brez presežnih delavcev. »Dandanes malce spretnim poslo-
Foto: Sašo Bernardi
stečaje omogoča in dopušča, po končanem stečaju pa revizija tako in tako ni več mogoča.«
Birere, Shoping center Ve-gros, Metalna Tovarna procesne opreme, TVT Družba za proizvodnjo toplovodnih kotlov, peči in klimatizacije, Vematrade in EMI Montaža.
V istem obdobju je stekel postopek prisilne poravnave v Veletrgovini Verna, Mariborskem tisku, MTT Tovarni tkanin Melje, Tovarni kos in -g
srpov in TT Tabor.	S-
------------------------------ •:•:•
Si
spremljati. Vse sile posve-čarno temu, da bi uveljavili :S pravice 20.000 delavcev in članov ZSSS, ki so nam zaupali, da jih zastopamo v stečajnih postopkih in postopkih prisilne poravnave,« pravi Krašovčeva.
Tomaž Kšela
čAs
Vsak teden pregled najpomembnejših dogajanj v politiki, gospodarstvu in sindikatih skozi pisanje slovenskih časnikov na 64 straneh A5 formata
Kako pišejo različni časopisi o istih dogodkih?
Informacije, komentarji, intervjuji, polemike, mnenja, predlogi, kritike Kratko, udarno
Naročilnica
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4 nepreklicno naročam(o) — izvod(ov) PUBLIKACIJE ČAS (Mesečna naročnina 2000 SIT)
Naročeno pošljite na naslov:. Ulica, poštna štev., kraj:-
in priimek podpisnika:. Naročeno dne:_____________
b Račun bomo plačali v zakonitem roku _• Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju
Podpis naročnika
BOLJE VRABEC V ROKI KOT GOLOB NA STREHI
Šestinštiridesetim delavcem vitanjskega Lipa je zavrelo že med zborom na prejšnji predpraznični ponedeljek, dokončno pa jim je prekipelo v četrtek, 17. t.m., ko jim je zaradi neplačanih računov Elektro Celje izklopilo še tok. Tako so se hočeš nočeš - križemrok spet zbrali okoli svojega sindikalnega zaupnika in po krajšem modrovanju sklenili predlagati celjskemu sodišču, naj sprejme sklep o uvedbi stečaja v njihovem podjetju.
Vitanjski LIP, ki je izdeloval predvsem kosovno pohištvo iz masivnega lesa in ga 80 odstotkov prodal na tuje, se je že nekaj let otepal s precejšnjimi finančnimi problemi, ki jih je v zadnjem času za nameček zaostroval še nerealen tečaj tolarja nasproti konvertibilnim valutam. Tako je lansko poslovno leto zaključil s 25 milijoni tolarjev izgube, v prvih šestih mesecih letošnjega leta pa jo je pridelal še za dodatnih 8 milijonov. Tovarna ni več zmogla plačevati svojim dobaviteljem, tako da se ji je nakopičilo za 27 milijonov tolarjev dolgov, pri Banki Celje pa jo je bremenilo za 29 milijonov tolarjev hipotekarnega kredita. Tako za majske plače delavcev LIP ni več zmogel plačevati prispevkov, za junijske, julijske in avgustovske plače pa sploh ni bilo več denarja, saj LIP nima terjatev. Zaradi 800 tisoč tolarjev neplačanih računov za porabljeno elektriko je tovarni že v začetku avgusta grozil tudi izklop električne energije, zato je LIP zaprosil vitanjski občinski svet za finančno pomoč. A svet je presodil, da bi bila ta pomoč le kaplja v morje, zato je ni odobril. Kot že rečeno, 17. t.m. je Elektro Celje izpolnilo grožnjo in LIP je odšel v zgodovino ...
Stečaj bi se dalo preprečiti samo, če bi LIP imel naročila in če bi jih delavci izpolnili, ne da tri mesece ne bi dobili niti tolarja plače. Tako pa seveda ne gre, nam je povedala Milica Dabanovič, sekretarka na Območni organizaciji ZSSS Celje, zraven pa dodala še pomenljivo cvetko, ki je na zadnjem zboru delavcev Lipa še posebej razburjala zaposlene. LIP je namreč s soglasjem delavskega sveta lani podpisal pogodbo z zasebno firmo Ripro d. o. o. iz Velenja oziroma njenim predstavnikom Vladom Kotnikom, ki naj bi za LIP izdelalo sanacijski in lastninski program. Velenjski zasebniki so pogodbo izpolnili samo polovično, saj so izdelali le program lastninskega preoblikovanja podjetja LIP. Še bolj kot to pa je Vitanj-čane razburil podatek, da LIP še vedno dolguje Ripru d. o. o. okoli 20 tisoč mark, čeprav s pogodbo določenega dela ni opravilo ...
Delavci zdaj že bivšega podjetja LIP Vitanje v teh dneh mrzlično čakajo na odrešilni sklep celjskega sodišča o uvedbi stečaja, ki so ga tako kot junija delavke Tovarne volnenih odej iz Škofje vasi predlagali sami. Potem pa s knjižicami na zavod, kjer bodo, če bo po sreči, po štirih ali petih sušnih mesecih naposled le dočakali kakšen tolar...
D. K.
V skladu s Kolektivno pogodbo celulozne, papirne in papimo-prede-lovalne dejavnosti ter na osnovi Kolektivne pogodbe za grafično, časo-pisno-informativno, založniško in knjigotrško dejavnost in sklenjenih aneksov k tej kolektivni pogodbi, Kolektivne pogodbe za grafično dejavnost, GZS in Združenje delodajalcev Slovenije - Združenje celulozne, papirne in papirno-predelovalne industrije in Združenje za tisk ter KS S PERGAM, objavljamo vrednosti izhodiščnih plač za mesec JULIJ 1995.
Za naše člane v podjetjih trgovinske, kemične, lesne, kovinske, transportne in gradbene dejavnosti objavljamo izhodišča po PKP, za vse tiste dejavnosti, ki še nimajo sklenjenih panožnih pogodb, pa objavljamo izhodišča Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.
Izhodiščna plača za JULIJ 1995
Tar. raz.	cel., pap., pap. pred. dejavn.	grafič. dejav.	čas. inf., zal., knjigo tr. dej.	SKP za gosp.
i.	42.474	44.598	45.753	42.474
n.	48.845	49.057	52.616	46.721
iii.	55.216	54.855	59.479	52.243
IV.	61.587	61.991	66.342	58.189
v.	72.205	71.356	77.780	65.835
VI.	93.442	82.506	100.657	78.577
VII.	110.431	93.655	118.958	89.195
VIII.	140.163	129.333	150.985	106.185
IX.	161.399	156.092	173.861	127.422
Količnik možne rasti za izračun plač julij-september je 1,010.
Znesek za prehrano
10.315
10.315
10.945 če ni org. preh., lahko do 50% več
10.315
Izhodiščna plača v SIT za JULIJ 1995
Iv!
S:
Si
:::::
ii
S:
:¥:
K:
1
1
i
:S
:S
Si
I
Si
Si=
1
Tar. raz.	kovinska m elek. industr.	trgo- vina	kem. ind. I. skup.	kem. ind. H. skup.	lesna dejav.
i.	42.821	42.474 '	42.474	44.598	42.474
ii.	47.960	46.721	46.721	49.057	46.721
m.	53.526	52.243	52.243	54.855	52.243
rv.	62.090	58.189	58.189	61.098	58.189
v. •	68.514	65.835	65.835	69.127	65.835
VI.	81.360	78.577	78.577	82.506	78.577
VII.	96.347	89.195	89.195	93.655	89.195
VIII.	111.335	106.185	106.185	111.494	106.185
IX.	132.745	127.422	127.422	133.793	127.422
Znesek za					
prehrano	10.315	10.315	10.315	10.315	10.315
					
	Stopnja	Izhod.		Stopnja	Izhod.
Tarifni	strok.	plača	Tarifni	strok.	plača
razred	izobr.	v SIT	razred	izobr.	v SIT
GRADBENA DEJAVNOST
1	la	42.474	7	VI1	78.576
2	II	46.721	8	VI 2	91.742
3	III	52.242	9	VII	93.866
4	IV	58.189	10	VII 2a	106.184
5	IVa	62.011	11	VII 2b	160.975
6	V	69.657	12	VIII	189.432
Znesek za prehrano 10.315 SIT.
	 S: Tarif. •:S raz.	Cestno gospod.	Cestni pot. promet	Prevoz blaga v cest. prom.	Šped. sklad, in pom. agenc. dej.
Si i.	42.617	42.474	42.474	46.459
Si n.	46.879	46.296	50.119	51.105
Si ni.	52.419	51.393	58.613	57.145
■ii: IV.	58.386	58.189	64.984	63.649
iii v.	66.057	70.775	81.974	72.011
•ii vi.	78.842	85.372	103.635	85.949
Si vii.	89.496	115.953	132.093	97.564
Si vin.	106.543	142.711	-	116.147
i K-	127.852	-	-	-

i
i
Si
iiiii
Si
•:•:•
?S
iS
-I
•:•:•
:•:•:
•:•:•
iiiii
Si
Si:
:*:
Si
Sv
iiiii
ftS
iiiii..
S?
Sii
Si:
iiS
Si
:::::
Si
:SS
:::;:
Sij
Znesek za prehrano za vse dejavnosti transporta: 10.315 SIT.
Regres za prehrano za tekoči mesec se delavcem izplača v denarnem znesku najkasneje do izplačila plač, to je do 18. v mesecu.
Povečanje izhodiščnih plač temelji na eskalaciji Tarifne priloge SKPg 1995, za dejavnosti, ki so že sklenile nove tarifne priloge, pa temelji povečanje na podlagi teh tarifnih prilog k panožnim kolektivnim pogodbam.
Zneski izhodiščnih bruto plač po dejavnostih se v posameznih podjetjih lahko znižajo do 5%, če bi izplačilo plač ogrozilo obstoj podjetja. Delodajalec mora za takšno znižanje pridobiti soglasje sindikata.
V podjetjih grafične, časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti je znižanje izhodiščnih plač v primeru izgube na podlagi posebej določenih kriterijev lahko ob soglasju sindikata tudi večje od 5%, vendar ne večje, kot to določa Tarifna priloga SKPg. O takšnem znižanju morata biti obveščena vodstvo KSS PERGAM in GZS-Združe-nje za tisk.
NAJNIŽJA PLAČA
Najnižja bruto izplačana plača za poln delovni čas in predvidene delovne rezultate je skupaj z dodatki 45.450 SIT na osnovi določbe Zakona o izvajanju dogovora o politiki plač.
Svobodni Sindikati Slovenije
:x:x
&:•:
ijjl
..
Sii
Sii
•Sii
•:•!•!•; v. v.
S:S
*:•:$
Ivlv
m
SS
§:?:
SS :$:! v>x * :•:•:•:•
e
i
ss
•IvM
:•:•:•:•
>:*>
*:::
SS
x:x:
>:•:•:•:
:•:•:•:•
isi
Vii:
liiS
ŠjiS
Sii
iii
iSS
•iSi
m
Vii:
M
m
na
IŠ
s
II
ii
SS
SS
iSi:
iSi
ZAJAMČENI OD
Zajamčeni osebni dohodek za obdobje julij-september 1995 je 31.137	........
SIT.	Sii
................................
Vii:
a

II
VOi
m
m.
•:•:•:•:
li
iii
ii
:•:•:*:
iv.*:
ss

24. avgusta 1995
NA TRŽNEM PREPIHU
45. mednarodni gorenjski sejem
Največja gorenjska
trgovina in zabava
Po desetih dneh je bilo na kranjskem sejmišču v nedeljo zvečer zabave konec. Tradicionalni mednarodni gorenjski sejem je bolj ali
Sladoled je šel v sejemskih dneh tako-rekoč za med. Seveda so to nemudoma izkoristili prodajalci in dvignili ceno s 60 na 70 tolarjev za ledeno-sladko kepico.
manj zabaval staro in mlado vse od 11. do 20. avgusta, o tem, kako je bilo s kupčijo in ali je bila prireditev v zabavo tudi trgovcem, pa ne vemo kaj dosti. O tem, da smo imeli v omenjenem času v Kranju največjo gorenjsko trgovino in zabavo, pa ne gre dvomiti.
Za izvirno razvedrilo je že
na otvoritveni slovesnosti baje poskrbel sam kranjski župan Vitomir Gros. Ugotovil je namreč, daje zaradi zastav ob cesti tudi on sam še vedno župan enega od mest, ki ne morejo iz balkanskega kotla. No ja, sam nisem opazil prav nobene balkanske zastave. Pa kaj, ko imajo vsake oči svojega malarja. Sicer pa, kot smo prebrali v Gorenjskem glasu, Grosov kotel ni prav nič zmotil ministra Osterca in avstrijskega ministra za kmetijstvo mag. Wilhelma Moltererja, ki sta se po otvoritvi sejma lepo pogovarjala s predstavniki Agro-mehanike, Kovinotehne in Zavarovalnice Triglav.
Za ogled največje gorenjske trgovine je bilo treba odšteti nič manj kot 400 tolarjev. To pomeni, daje bil izkupiček že od samih vstopnic kar čeden, saj si je sejem ogledalo tudi več kot 10.000 obiskovalcev dnevno. V prid organizatorjem pa moramo omeniti, da so si v petek ogledali prireditev vsi upokojenci po polovični ceni, medtem ko so se nosečnice lahko po mili volji sprehajale po sejmišču in zabavišču povsem zastonj. Ne vemo le, kako so vratarji oziroma varnostniki ugota-

KOVINOTEHNA
Kje so že časi, ko smo morali kupovati gospodinjske aparate nekje na koncu Tržaške ceste? Na gorenjskem sejmu jih je bilo precej več kot kupcev.
vljali, ali je obiskovalka dejansko v drugem stanju. Verjeti na besedo namreč ni šlo, saj vemo, daje najmanj vsaka druga Slovenka vsaj za las ali dva preveč okrogla, mar ne? In ob vstopnini še to: ko je padla noč in je bilo resnega dela sejma konec, seje pričelo rajanje. Zanj pa gostje niso potrebovali vstopnic. Vsaj del zabave je bil torej zares povsem zastonj.
Poleg izdelkov za široko porabo so šli na sejmu dobro v promet še kmetijski stroji, gospodinjski aparati, pa tudi avtomobili. Kot se spodobi, je
bilo na razstavnem prostoru dobesedno za vsakogar nekaj. Na sejmu si se lahko oblekel, stojnic s konfekcijo in najrazličnejšim tekstilom je bilo še preveč, kupil silahko mini sobni kaktus ali mogočni traktor, naravni kamen za nego telesa ali pravo pravca to ročno uro za 600 tolarjev. Tiste z garancijo so bile nekaj stotakov dražje. Seveda so mnogi trgovci ponujali najrazličnejše popuste. Strojček za rezanje narezka, ki velja v trgovini 19 tisočakov, je bilo moč na kranjskem sejmu kupiti že za
15 tisočakov. Baje so nekateri prodajalci ob večjem nakupu povabili svoje stranke celo na slastno kosilce.
reditev, kar tradicionalni gorenjski sejem je
Slike in besedilo: Andrej Ulaga
Brez kramarstva kajpak tudi to pot ni šlo. Zaradi nostalgije? Ali zato, ker je cenena šara še vedno sestavni del okusa organizatorjev slovenskih sejmov?
Ne glede na vse lepe plati tradicionalnega gorenjskega sejma, pa tudi na tiste manj svetle, je na dlani, daje prireditev zelo priljubljena in da bo zato tudi ostala, Res je. kot pravijo nekateri, daje bilo na sejmu več tujih izdelkov kot domačih. To vsekakor malce bode v oči.
Vprašanje pa je, kako uspešen bi bil sejem, ki bi ponujal izključno slovenske izdelke. Sicer pa to sploh ne bi bila več mednarodna pri-
Polo je zbujal kar precej občudovanja. Zato, ker je to na oko kar simpatično vozilce, pa še imenitnega porekla je. Zanj je bilo potrebno nemudoma odriniti 10 odstotkov njegove vrednosti, približni dobavni rok pa je marec 1996.

Bona sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 32
ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti.
Pišite nam ali telefonirajte na 061/131 00 33, int. 384, 385 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101-601 -92077 - Atris.
Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure.
A.	POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI , KI VAM JIH NUDIMO
2. VRSNO, gostišče GREGORČIČ - dvoposteljne sobe, sedemdnevni pake-
. Prosti
termini v juliju in avgustu. Cena polnega penziona je 25 DEM. Popusti za skupine.
4.	SLIVNIŠKO POHORJE - počitniška hišica s tremi spalnicami za do 6 oseb. Cena dnevnega najema 45 DEM . Pokličite po tel. 062 227 771, int. 251.
5.	SAVUDRIJA - ZAMBRATIJA - apartmajske hišice: dve spalnici, wc, tuš. Polpenzion ali penzion. Cene v sezoni 45 DEM - polpenzion je 5 DEM cenejši.
6.	POREČ
paviljoni BELEVUE- dvoposteljne sobe, polpenzion 45 DEM. apartmaji LANTERNA
-	najem apartmaja za 4 osebe, dve spalnici, kuhinja, kopalnica, cena 112 DEM.
-	najem apartmaja za 6 oseb, tri spalnice, kuhinja, kopalnici, terase. Cena 148 DEM..
HOTEL NEPTUN - dvoposteljne sobe, polpenzion. Cena 65 DEM na osebo.
APARTMAJI LUNA - dnevni najem za 3 osebe 104 DEM, za 4 osebe pa 113 DEM.
HOTELTAMARIS - polpenzion, bivanje v dvoposteljni sobi, hotel visoke B kategorije. Cene do 25.8. 72 DEM.
7.	LUCIJA PRI PORTOROŽU - dvosobno stanovanje, opremljeno za 5 oseb. Termini po 20.8.: 7 ali 10 dni. Cena 100 DEM na dan.
8.	ANKARAN - dvosobno stanovanje za 5 oseb, termini po 24. 8. Cena 74 DEM na dan.
9.	FIESA-tri- ali štiriposteljne sobe s kopalnico. Polpenzion 48 DEM na osebo, penzion pa 56 DEM na osebo, otroci do 10. leta imajo 30 % popusta.
10.	CRES - ZAGLAV - dve garsonjeri za štiri osebe v času do 30.8. Cena dnevnega najema 74 DEM.
ti, cena polpenziona 3.300 tolarjev, polnega pa 3.600 tolarjev.
3. VELIKE BLOKE - počitniški dom s 105 ležišči, štiriposteljne sobe
11.	DUGA UVALA - garsonjeri za 4 osebe, prosti termini do 15. 9. Cena dnevnega najema je 72 DEM.
12.	NOVIGRAD- trisobno stanovanje, možnost bivanja za 5 oseb.Termini po
26.	8., po 65 DEM.
13.	NOVIGRAD - dvo- in triposteljne sobe, najem od 5 dni naprej, skupno 15 ležišč. Cena nočitve 14 DEM.
14.	NEREZINE - samostojni apartmaji za 4 osebe, termini od 19.8. do 27. 8. in v septembru. Cena 78 DEM. Možnost dodatnega ležišča 12 DEM.
16.	ROGLA - garsonjera oz. dvosobno stanovanje 55 oz. 65 DEM dnevno.
17.	KOPE - garsonjera za 4 osebe, cena 52 DEM dnevno.
18.	KRANJSKA GORA - garsonjere za 4 osebe, posamezni termini v vsem obdobju poletnih dopustov, cena dnevnega najema 65 DEM. Stanovanje za 6 oseb 72 DEM.
19.	FIESA - počitniški dom za ca. 100 oseb, prosto po 15. 9., možnost za šolo v naravi.
20.	RADOVLJICA - počitniški dom za ca. 40 oseb, dvoposteljne sobe, polpenzion 3.950 SIT, možnost za šolo v naravi.
21.	KRANJSKA GORA - PENZION SATURN - nad jezerom Jasna, dvo-, tri-ali štiriposteljne sobe, twc, polpenzion 39 DEM. Informacije po telefonu 064/ 881-800.
POSEBNO UGODNA PONUDBA CALABBIJA SEPTEMBER 199S
CETRARO GRANDHOTEL SAN MICHELE A kategorija polpenzion v dvoposteljni sobi, cena za sedem dni 1 350 000 lir SANGINETO LIDO HOTEL 5 STELLE polpenzion v dvopostelnji sobi 7 dni: 350.000 lir
SANGINETO LIDO apartmaji: za 4 osebe, cena za 7 dni 380.000 lir, za 6 do 8 oseb pa 720.000 do 960.000 lir
5
POOBLAŠČENI AGENCIJI: MLADI TURIST, COME 2 US
POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO
1.	Počitniške hišice v Čatežu, Atomskih toplicah ali Moravskih toplicah, Banovcih, Ptujskih toplicah, Rogli, Krvavcu, Kaninu, Bohinju ali Kranjski Gori za vsa obdobja.
2.	Lastnike počitniških domov v slovenskem Primorju ali v hrvaški Istri, ki bi dali objekte v najem, vabimo, naj nam posredujejo ponudbe tudiže za 1996. leto.
B.	SINDIKALNI IZLETI
Sindikalne organizacije ali kar tako oblikovane skupine vabimo, naj nam posredujejo svoje želje za družabni ali strokovni izlet ali potovanje doma ali v tujino. Možnost plačila v 2 obrokih.
1.	BUDIMPEŠTA - tridnevni izlet za vikend ali pa kar tako za skupine 40 do 50 oseb. Avtobusni izlet v Budimpešto, ogled znamenitosti madžarske prestolnice, poldnevni obisk tipične kmetije v madžarski stepi z družabnim delom izleta, tretji dan na povratku v Ljubljano ali v kraj, od koder je skupina, kosilo v čardi. Cena 245 DEM, plačljivo v dveh obrokih.
2.	ENODNEVNI IZLET PO BELI KRAJINI preko Muljave in Žužemberka, obisk metliške kleti, naselja Adlešiči, kosilo na poznani kmetiji pri ŠKALO-
VIH v Cerovcu. Idealno za 45 oseb.
3.	OTOČEC - posebni programi oddiha in rekreacije. Teniška igrišča, jahanje, čolnarjenje, gorska kolesa, ribolov, rafting, plavanje, plesne zabave in igralnica.
4.	ANKARAN, STRUNJAN, PIRAN - ribji piknik, ura vožnje z ribiško barko, maksimalno 40 oseb. Za sindikalne skupine oblikujemo poseben program. Cena izleta s piknikom je 3.000 tolarjev na osebo.
5.	MUENCHEN - OKTOBERFEST od 22.9. do 1.10. Praznik piva v bavarski prestolnici. Dvodnevni obisk, nočitev v hotelu visoke kategorije, cena 188 DEM. Za skupine od 40 do 50 oseb oblikujemo program po želji gostov.
C.	ORGANIZACIJA SEMINARJEV
Posebna ponudba ATRISA in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno- ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 4.350 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena.
D.	SEJMI IN STROKOVNA POTOVANJA
1.	FRANKFURT - AVTOMOBILSKI SALON - IAA - tridnevni ogled, potovanje z avionom. Odhod 18.9., cena 1.090 DEM.
2.	UTRECHT - SECURITV - sejem varnosti in zaščite - petdnevni program z ogledom Amsterdama, nočitve z zajtrkom, prevozi, ogledi. Odhod 1.10., cena 1.395 DEM.
3.	MILANO - sejmi mode - MILANOVENDEMODA IN MODIT 95 - tridnevni ogled, avtobusni prevoz, nočitvi z zajtrkom, ogledi. Odhod 5.10., cena 380 DEM.
4.	CHICAGO - sejem tiskarstva - GRAF EXPO - šestdnevno potovanje, tri dni ogledov sejma, nočitve, avionski polet iz Celovca. Odhod 7.10. Čena 1.380 USD. Potreben je ameriški vizum.
5.	LAS VEGAS - največji računalniški sejem na svetu. Sedemdnevni program, nočitve, sejemski program. Odhod 12.11., cena 1.485 USD.
E.	NAJEM KONGRESNIH ŠOTOROV- velikost 800 m2, cena 9.20 DEM/m2. Kličite 061/741-466.
Informacija gostom Atrisa
PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska.Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite.
Pri posebnih akcijah z znižano ceno aranžmajev je potrebno takojšnje 10% plačilo, ki se obravnava kot kavcija, ob odpovedi se znesek ne vrača.
Programe v tujini obravnavamo v skladu s splošnimi navodili potovalne agencije, ki je organizator potovanja, in jih gostje prejmejo ob prijavi. Prijava je sprejeta, ko je vplačanih 30% cene aranžmaja. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno.
ATRIS je povsod, kjerkoli ste.
Metod Zalar, direktor borze
DRAGA
BREZBRIŽNOST
»Najprej so prišli po Žide, in jaz se nisem zavzel zanje - ker sam nisem bil Žid.
Potem so prišli po komuniste, in jaz se nisem zavzel zanje - ker sam nisem bil komunist.
Potem so prišli po sindikaliste in jaz se nisem zavzel zanje - ker jaz nisem bil sindikalist.
Potem pa so prišli pome - in nikogar več ni bilo, ki bi se lahko zavzel - zame.«
Pastor Niemoeller, žrtev nacističnih preganjanj
Žalostna je javna bilanca rasističnega nasilja zadnjih nekaj mesecev samo v Ljubljani.
Skinheadi so pretepli ameriške črne košarkarje. Pretepli so južnoameriške indijanske glasbenike in jim uničili glasbila. Sredi mesta, sredi belega dne, so kljub poostrenemu nadzoru policije brutalno napadli Senegalske delegate Amnesty International. P strahu, bolečinah in ponižanjih mnogih tujih študentov, beguncev in slovenskih državljanov neslovenskega rodu, ki doživljajo njihove izpade iz dneva v dan, širša javnost sploh ne ve. Oni trpijo - molče. Iz obupa nad neučin-
kovitostjo naše policije in pravosodja? Iz z8roženosti nad brezbrižnostjo, s katero se slo-Venska javnost odziva na rasizem in znašanje nad tujci? Iz strahu pred politiko izničevanja drugače mislečih in preziranja vseh legalnih institucij demokratične družbe, ki jo razglašajo Poslanci Lapovega dometa in »nacionalni °drešitelji« Janševe sorte? Lahko je tarnati nad Pokvarjenostjo današnje mladine, nad izgubljenostjo moralnih vrednot, nad krizo družine. Lahko je cinično ugotoviti: hoteli smo v Evropo in zdaj jo pač imamo. V Nemčiji skinheadi zažigajo Turke in zavetišča za begunce, v Franci napadajo sinagoge in arabske mestne četrti...
Tudi socialnopsihološka razlaga je hitro pri r°ki: v družbo, ki svojo pluralnost živi tako, da Je premnoge svoje otroke spremenila v izmečke, se najbolj zmedeni skušajo umestiti lako, da iz nje brezobzirno izganjajo vse, kar
v tej pluralnosti vidi kot »tuje« in zato šibko *n ranljivo. Udobno je policijo obtoževati neučinkovitosti in tarnati nad zakonodajo, ki tovrstno nasilje ljubeznivo umešča med Prekrške. Najgloblji problemi so seveda popolnoma drugje.
Alternativa provincialnemu fašizmu
Smo država z enim najvišjih odstotkov mladih, ki ne končajo osnovne šole niti se ne prebijejo do prvega poklica, pa tudi država z eno najvišjih stopenj mladinske brezposelnosti v razviti Evropi. Do stanovanja ljudje v poprečju Pridejo šele po 35. letu starosti. Razlika med zajamčeno plačo vestnega delavca in plačo
spretnega bleferja je v Sloveniji lahko tudi 1:150.
Zato se moramo pravzaprav vprašati: ali sploh obstaja alternativa brezčutnosti evropskih dvotretjinskih družb, v katerih si dve tretjini razmeroma dobro preskrbljenih ljudi zatiska oči in maši ušesa pred revščino in izobčenostjo tretje tretjine?! Ali obstaja alternativa malomeščanski ozkosrčnosti zamudniških družb? Ali obstaja alternativa provincialnemu fašizmu? Najpomembnejši odgovori na ta vprašanja se oblikujejo takrat, ko se socialni partnerji - vlada, sindikati, delodajalci, pri-
zadete organizirane skupine civilne družbe -dogovarjajo o vsebini socialnega sporazuma, in takrat, ko parlament glasuje o lastninski, družinski, šolski, socialni, zdravstveni in podobni zakonodaji in seveda - o prednostnih točkah proračunske porabe.
Vsakokrat, ko se izglasuje več enakosti za start otrok v samostojno življenje, več enakih možnosti za oba spola, pravičnejša delitev bremen vstopanja v razvito Evropo med vse generacije in vse družbene sloje, vsakokrat, ko se pravično uravnovesita delo in kapital, se izglasuje tudi manj mladostniškega nasilja, manj rasizma in manj delujočega sovraštva do drugačnosti. Ne marate rasističnega nasilja na ulicah? Politika družbenega partnerstva in socialne pravičnosti se kaže kot edina DOLGOROČNO učinkovita rešitev!
Toda najsi so na tej najsplošnejši ravni stvari še tako jasne, pa tak odgovor ne zadostuje. Najprej zato, ker v nobeni, še tako socialno pravični družbi ni mogoče preprečiti, da bi določen, čeprav zelo majhen del njenega prebivalstva ne zdrknil tudi v nasilniško izživljanje svojih mladostnih uporništev ali osebnostnih neprilagojenosti. Potem zato, ker smo in bomo ostali odprta družba, kije ne bodo oplajali samo pozitivni tokovi razvite Evrope, ampak bomo deležni tudi njenih negativnih civilizacijskih vzorcev. Danes je to predvsem vzorec rasizma, sovraštva in nasilja do tujcev. Ta vzorec se še lažje prime v državah, ki zapuščajo socializem, saj sovraštvo do tujcev tudi v njih raste iz istih objektivnih vzrokov kot v razviti Evropi, in to v pogojih mnogo večje revščine, obenem pa mnogi ljudje doživljajo tudi upravičeno naraščanje socialnih razlik in povečevanje tek-
movalnosti, storilnostnih zahtev v zvezi s svojim šolanjem, delom, napredovanjem kot neznosno breme in socialno krivico. In slednjič zato, ker v Sloveniji politiko družbenega partnerstva in socialne pravičnosti jemlje kot prioritetno politiko samo Združena lista, drugi dve koalicijski partnerici pa samo toliko, kolikor sta prisiljeni prisluhniti pritisku levih kril svojih volilcev in javnosti.
S pojavi rasističnega nasilja civilnodružbe-nih skupin bomo torej živeli še nedogledno dolgo in pravo vprašanje se glasi, kako to družbeno zlo zmanjšati na najmanjšo možno mero in kdo vse je tu poklican sodelovati.
Važno je vedeti, za kako velik pojav gre in kakšna je smer njegovega razvoja.
Nevarna zavezništva
Če bi sodili po številu pripadnikov rasističnih nasilniških skupin, in po številu primerov, ki pridejo v javnost, ni razlogov za preplali. Toda:
Nekateri podatki, predvsem pa pričevanja žrtev, kažejo, daje rasističnih izpadov vedno več, da so vse bolj “pogumni" - saj se selijo iz noči v dan, iz periferije v center mesta, iz potuhnjene prihuljenosti v bahaško javno razkazovanje.
Kdor je spremljal vzpon in padec Jelinčičeve stranke, ravnanja ‘štormanovcev in lapovcev, se zgražal ob sestavu publike na Janševih dogajanjih nove pomladi, je lahko spoznal, da se medsebojno prepoznavajo in podpirajo nacionalistično in izključevalsko opredeljene politične stranke in nasilniške skupine v civilni družbi. Kar tovrstna strankarska politika blebeče, civilnodružbene nasilniške skupine izvajajo. Nevarno zavezništvo, ki je značilno za razvoj fašističnih in nacističnih tiranij iz časov pred drugo svetovno vojno in ki se je nezgrešljivo ponovilo tudi pri razvoju velikosrbskega nacionalističnega gibanja, obstaja torej tudi pri nas. Usodno bi postalo šele, če bi te vrste stranke dobile pomembno podporo na volitvah. Hitlerju je zadostovalo nekako 30 odstotkov.
Zaenkrat nimam dokazov, da bi policija in pravosodni mlini povzročiteljem nasilnih nacionalističnih in rasnih izpadov izrazito gledali skozi prste. Njihov način ravnanja mnogo bolj spominja na dvojno previdnost -na previdnost javnih uslužbencev, ki jim ni jasno, kaj pravzaprav od njih oblast pričakuje, in na previdnost uslužbencev, ki resno računajo na možnost, da bodo v kratkem menjali političnega gospodarja. Najbrž se zato dogaja, da so žrtve presenečene nad birokratsko “nepristranskostjo” policajev, kadar jih pokličejo na mesto razburljivega dogajanja, in nad njihovo brezbrižnostjo do tega, kaj se bo z žrtvami zgodilo, ko incident vestno “popišejo" - in zapustijo prizorišče. Resna nevarnost za demokracijo v družbi nastopi takrat, ko policija in pravosodje prestopita na stran politike, ki je pripravljena izvajati nezakonito državno nasilje nad lojalnimi drugače mislečimi ali kakorkoli drugačnimi ljudmi. Zdi se, da zaenkrat pri nas še nismo tako daleč. Koliko pomanjkljive so v obravnavi rasnega nasilja
pristojnosti policije ali kako neprimerna je glede tega naša zakonodaja, je povsem drugo vprašanje. Ti očitki ne morejo leteti ne na policijo ne na sodnike, ampak gre za odgovornost demokratičnih političnih strank v parlamentu in za odgovornost strokovne in druge demokratične politične javnosti.
Zaskrbljujoča brezbrižnost
In zdaj smo pri jedru problema. Najbolj skrbi brezbrižnost, s katero se slovenska demokratična javnost odziva na rastoči val nacionalizma, nestrpnosti, celo nasilnega rasizma. Mediji o teh problemih poročajo, če sploh poročajo, v črnih kronikah. Zlasti rumeni tisk vfcliko prispeva s svojim načinom pisanja v teh rubrikah, da se nacionalistični stereotipi in predsodki celo razširjajo in poglabljajo. Politično ralzsežnost tem pojavom mediji priznajo s poročanjem na prvih straneh šele takrat, kadar se zgodi incident, ki povzroči resno mednarodno politično blamažo in zadrego.
Žrtve napadov najbolj boli, ko vidijo, kako nemo in brez viteške pomoči ogroženemu človeku mimoidoči opazujejo, kako grdo z njimi ravna skupina nasilnežev. Zgrozijo se, ko vidijo, kako ljudje, ki bi se morali vmešati v njihovo korist vsaj po svoji službeni dolžnosti - naprimer lastnik lokala, v katerega se žrtve zatečejo, ali voznik avtobusa, kjer se zgodi incident, ne čutijo nobene potrebe, da bi takoj poklicali policijo na pomoč. Pa to ni prav nič nenavadno. Nobenega dvoma ni, da velika večina ljudi v Sloveniji odklanja sleherno nasilništvo nad drugačnimi, toda ljudje pač niso množični heroji. Dobo vedo, da nekateri,vplivni politiki v parlamentu govorijo, kar skinheadi delajo, da so nasilneži organizirani, da se znajo pretepati, da imajo dolg in zamerljiv spomin, da bo policija ostala v previdni “enaki razdalji” do žrtev in rabljev, da so sodniki pravzaprav nemočni. Vse, kar lahko v takih okoliščinah dosežejo, če pomagajo žrtvam, je veliko tveganje, da bodo sami postali žrtve. Zato se tiho zgražajo - in gledajo stran.
Teme solidarnosti domačih delavcev in imigrantov, celo sožitja in solidarnosti domačih delavcev različnih nacionalnosti, se oportunistično izogibajo tudi sindikati.
Dejansko brezbrižne so tudi demokratične politične stranke. Že zdavnaj bi lahko predlagale potrebne popravke v pooblastilih policije, potrebne poostritve v ustrezni zakonodaji, najmanj kar bi lahko storile, pa bi bilo organizirati odločne množične javne proteste zoper nasilniški rasizem in nacionalizem. Ali bo na dovolj političnega posluha za vse to res treba čakati do takrat, ko bodo žrtve umirale in bo mednarodno zgražanje prerastlo v otipljive politične in ekonomske posledice?
Letos je leto boja proti rasizmu in sovražnemu odnosu do tujcev. Kaj ko bi ga obeležili z Ustanovitvijo velikega demokratičnega gibanja, ki bi z dejanji pokazalo vsem Hitlerjem iz moje ulice, kdo ima v tej družbi dejansko večino?
Sonja Lokar
m	j	24.avgusta 1995	^	IAJPOMEMBNEJSA SIRA	N
Humoreska
Deklice m en mandat
-	Zdaj pa bo spet kmalu zanimivo! smo sporočili stalnemu omizju bifeja Bližnja srečanja posebne sorte, kjer je po običaju imel glavno besedo tovariš Neposredni proizvajalec raznih strok, ki je po nepisanem pravilu tičal za šankom in pil velikanska piva.
»In kaj bo tako zanimivega?« je vprašal.
-	No, kmalu bo konec poslanskih počitnic in parlament bo spet začel delati.
»A to imate v mislih! No, tokrat vam moram pritrditi, da bo res zanimivo.«
-	Veseli me, da sva enakega mnenja. Naši voljeni predstavniki nam res znajo pognati adrenalin po žilah...
»Če gledam slovenski parlament, mi res adrenalin poskoči, ampak predvsem zato, ker mislim, da to niso predstavniki slovenskih volivcev.«
-	Kako to mislite?
»Parlamentarni fantiči in dekliči so šli na počitnice, ne da bi končali vse prejšnje seje. In prepričan sem, da bodo na prvih jesenskih zasedanjih že obravnavali predlog 49 poslancev za poslanski privilegij, da se lahko upokojijo z dvajsetimi leti delovne dobe in da dobijo kakšnih 200.000 mark odpravnine.«
-	Saj se tudi jaz ne strinjam s predlogom, ampak kako morate reči, da to niso predstavniki slovenskih volivcev?
»Prav zaradi tega, ker večina v parlamentu predlaga zase ste privilegije.«
- Oho, vi bi pa radi uprizorili nekakšen lov na čarovnice. Mi smo jih volili, oni pa imajo pravico sprejeti karkoli. Pa ja jih ne mislite zaradi tega odpoklicati?
»To ni nikakršen lov na čarovnice, pač pa preprosto sklepanje. Glejte, veliko teh naših predstavnikov je v parlament prišlo na osnovi nacionalnih list. Vi ste volili stranko, oni pa so vam porinili svojega kandidata, ki ga vi ne bi volili. In daje to res, dokazuje tudi to, daje večina poslancev podpisala tale predlog o penzijskih in odpravninskih privilegijih.«
-	Ne vem, kam merite?
»Dragi gospod, čisto preprosto. Večina si hoče postlali in ob kar naj večji ugodnosti zdrsniti v pokoj, ker se dobro zaveda, da jih na prihodnjih volitvah živ krst ne bi volil več. Če bi namreč res delali tako trdo v korist slovenskih volivcev, kot pravijo, da se mučijo, in če bi res bili tako neizmerno pametni, da v Sloveniji nimamo boljših in pametnejših, bi seveda verjeli, da jih bodo Slovenci volili ponovno. Ampak ta večina ve, da je v parlament prišla po čudnih igricah in da ob prihodnjih volitvah ne bodo dobri niti za nacionalne liste, ker so se izkazali za popolne intrigante, ki skrbijo le za svoj žep.«
-	Ja, saj to se bo torej popravilo na prihodnjih volitvah.
»Dotlej pa bomo imeli na vratu takorekoč nelegitimen parlament, sestavljen iz deklic za eno noč oziroma en mandat.«
-	In kaj bi storili vi?
»Nemudoma bi bilo treba razpustiti tak skorojeviški parlament in razpisati predčasne volitve.«
-	In kdo naj bi to storil?
»Saj to je vprašanje. Enomandatne deklice imajo v parlamentu večino, drugi, ki bi parlament lahko razpustili, pa so kar za to, da v poslanskih klopeh sedijo tako deklarirani pridobitneži, da se jih da kupiti. Pa še javno so se na tisti svoj predlog za privilegije podpisali.«
	
	
	IS* s
	v* 1
	1
	
Horoskop
Krut dokaz
Ime ruski car si je prvi nadel car Ivan IV. Grozni (rojen 25. avgusta 1530). Komaj trileten je postal veliki knez Moskovske kneževine, leta 1547 pa seje oklical za carja Rusije. Prevzem tega naslova je imel daljnosežen politični pomen, saj je meril na nasledstvo bizantinskih cesarjev, torej na vodstvo vseh pravoslavnih kristjanov (v političnem smislu). Do leta 1563 je izvedel celo vrsto upravnih in zakonskih reform, vodil pa je tudi vojne za razširitev svojih ozemelj. Na zahodnih področjih ni bil preveč uspešen, zato pa je na vzhodu prodiral v Sibirijo in se še zlasti odlikoval v vojnah z Mongoli. Z zmago nad Mongoli je Ruse rešil obveznosti plačevanja tributa mongolskemu kanu, še več, po novem so morali plačevati Mongoli tribut njemu. Leta 1564 je uvedel vladavino terorja, delno zato, da bi iztrgal oblast plemstvu, delno pa se mu je tudi poslabšalo
duševno stanje. V boju proti plemstvu je uspel precej zmanjšati njihov vpliv na vodenje države. Veliko razburjenje pa je nastalo, ko je ubil svojega prvorojenca in dediča carjeviča Ivana, ki je bil kljub mladosti izredno nadarjen za vladanje in so se nanj z upanjem ozirali mnogi, če ne kar vsi člani višjih slojev. Carja Ivana je po smrti nasledil njegov sin Fjodor, ki pa je bil popolnoma nesposoben in je oblast postopoma prišla v roke carjevega ljubljenca Borisa Godunova.
Car Ivan Grozni je nekoč priredil velik lov. Ko so lovci jezdili skozi gozd, je car videl, da se dva bojarja nekaj pogovarjata. Duševno že bolni in bolestno nezaupljivi vladar je začel njunemu pogovoru prisluškovati. Kmalu je zaslišal, kako seje eden od njiju pohvalil, daje carjeviču naredil veliko uslugo, torej je bil opažen in mu je bila obljubljena pomembna funkcija. Ko je za to slišal, se je obrnil k svojemu najstarejšeimrsinu in dejal:
»Slišim, da že obljubljaš funkcije naokoli. Misliš, da sem že obnemogel in ne morem več vladati?«
Da bi dokazal nasprotno, je vanj zavihtel kopje in ga z njim prebodel.
Deni

Aleksander
A.
?
Drama
NEVIHTA
ZADNJE
PREDIVO,
TUJE
LJUBKOVALNI NAZIV ZA POTOMCA
TONE
PAVČEK
RA2BCUM-
STVO
SLCNB-6N
PCLTK
(IVAN)
KRAJ P« VRHMK1
SLOVENSKA
NCMNAFKA
REKA V BURMI
KOSTPOD-
LAKTMCA
ČLOVEK, VELJKO Pl JU?NOAPyg-
FBŠKI VELETOK
MAKEDONUI
ŠKOT. STROK. ZA PREHRANO
MITOLOŠKI
GRŠKI
LETALEC
ŽENSKI
ČEVHJ
OTOK V TUAMOTU DRŽAVA V
ZAČRTANA
TROPSKO
VOJKA DRŽAVA VAZU

MESTO V ITALIJI
PREBIVALKE
ATEN
IGRALKA
MIRANDA
NEKDANJI
SRBSKI
POLITIK
(UJA)

PESNK
GOUA
MESTO V JUŽNI FRAN-

P1SATBJ
SBJŠKAR
POLKROŽEN
MORSKI
ZALIV

PRUATELJ
SLOVNIČAR
BOHORIČ
BALKANSKI
MITOLOŠKI
TESALSKI
GLAVNA
SESTMNA
DRŽAVA V AFRK1
JED IZ JESETRO-VIH IKER
JED IZ OLUŠČENEGA PROSA
NADIA
COMANECI

DESNI
PRITOK
SENE

BOGINJA
JEZE
CfTROENO-
VOVOZLO
ČASOPISNO

MESTO V ZAHODNI SRBU, ZNANO PO
KRSTA PRI
GRŠKI BOG
-X
POKONČEN
KLAVIR
Nagradna križanka št. 39
Rešeno križanko nam pošljite do 5. septembra 1995 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 38.
Nagrade so: 5.000, 3.000 in 2.000 tolarjev
Rešitev nagradne križanke št. 38
TROMBOCITI, NARODNABANKA, ADAMO, MARKOS, NOS, REAL, ANI, ZORAN, AKAD, PRŠA, AVTO, BRAK, ŠTORA, TRIKO,TNALO, REPEK, SEV, NARATOR, ARAD,
AKANT, LIRIKA, MORI, MILEŠEVO, NEN, ORENSE, KŽ, VALTER, TIK, OBLA, OKRAS, SŽ, NS, ANAA, ŠILO, AONI, ITRIJ, PRUSI, AVRIL, KIKLA, AHMED, POTKA
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 36
1.	Ana Pugelj, Stranska vas 42a, 68000 Novo mesto
2.	Bojan Potočnik, Šarhova 12, 62331 Pragersko
3.	Rado Vižintin, na Boč 18,
62319 Poljčane
Nagrade bomo poslali po pošti
Križanko pripravil
SALOMONOV
UGANKAR
XrrW~~jX
Kje so naši helikopterji
Vsa leta, odkar imamo Slovenci svojo državo, se naši poslanci v parlamentu (s)pričkajo vsakič, ko pride na dnevni red državni proračun in v njem predlogi, koliko tolarjev naj gre za vojsko (obrambo), koliko za policijo (pravno varnost občanov - volivcev). Kako se razgrete razprave o tem ponavadi iztečejo, vemo. Kljub temu pa poslanci tudi po glasovanju vsem številkam ne verjamejo, saj naj bi marsikatera »postavka« v proračunu pomenila državno tajnost, takšnih, ki »napajajo« apetite »obrambnega ali notranjega resorja« iz skrivnih virov, pa naj bi v proračunu niti ne bilo. Javna tajnost je tudi, da so v obeh ministrstvih svoje »prihodke in odhodke« doslej vodili še na posebnih računih, Mitji Gaspariju, ministru za finance, pa ne dovolili, da bi po njih kdaj polistal. Poslej bo menda drugače...
Kakor koli že, »militantna« ministra sta tudi (deponirana vodilna?) člana konkurenčnih si političnih strank. Zato je razumljivo, da jima ni vseeno, kako njuno delo presojajo volivci, predvsem še porabo denarja (davkoplačevalcev). In se na tiskovnih konferencah tako rada (po)hvalita z aktualnimi dosežki
»svojih resorjev«. Andrej Šter novinarjem rad pripoveduje o količini zaseženih mamil pri trgovcih in razpečevalcih te »bele robe«, aretacijah avtomobilskih tatov, povečani varnosti v cestnem prometu itd. Jelko Kacin pa se zadnje čase najbolj javno veseli oskrbe slovenske vojske z novimi helikopteiji, kijih krščuje z imeni večjih slovenskih mest: Kranj, Novo mesto itd. Ko jih »botre« polivajo s šampanjcem, k opisom njihove vojaške uporabnosti v slavnostnih besedah ne pozablja dodajati še refrena: »... v času miru pa še za intervencije itd., kar vse večini »civilistov«, prič takšnih pomembnih dogodkov (ki so tudi volivci), lahko samo godi.
Vendar sodelovanje helikopterjev pri reševanju ponesrečenih, sodeč po dosedanjih izkušnjah, ni skladno s temi obljubami. Tako se ob smrti Aljaža Kvasa iz Tolmina, ki je z jadralnim letalom strmoglavil v obrežje reke Soče, zastavlja vprašanje, zakaj je bilo treba - kljub številnim klicem v Ljubljano in opozorilom, da gre za izjemno hudo nesrečo - na prihod helikopterja čakati kar dve uri. Po poročanju Dela naj bi helikopter namesto z Brnika tokrat priletel iz Pule! Dolgotrajno čakanje na helikoptersko pomoč na Bovškem pa naj bi niti ne bilo prvo te vrste, temveč že tretje letos. Predolgo je bilo treba zdravnikom čakati na pomoč iz zraka v primeru, ko seje v Trenti ponesrečil otrok. V začetku maja letos pa so helikopter, ki so ga poklicali zaradi nesreče jadralnega padalca, v Bovcu čakali celih šest ur! Pojasnila, zakaj tako dolga čakalna doba na helikoptersko pomoč, na Bovškem doslej še niso prejeli.
Poučno in koristno bi nedvomno bilo, če bi oba ministra o tem istem pobaral še kateri izmed poslancev državnega zbora, ne le novinarji. Ljudje (volivci -davkoplačevalci) pa slišali nedvoumen in konkreten odgovor Janko Spicek
Zgodnieiesensko
Spet je teden naokoli, vreme pa se je komajda kaj spremenilo. No, če nismo prezahtevni, je le razlika od dni, ko ves dan ni posijalo sonce, ko je na Primorskem pihala burja in se je morje spet ohladilo na 19 stopinj... Zdaj je vsaj sončno. Pri taki vremenski ponudbi postanemo nehote manj zahtevni in se na popoldanske pooblačitve pa kakšno ploho ali nevihto niti ne ozremo več. Letošnji avgust se je razmeroma zgodaj “pokvaril”. Nekateri, ki so bili prejšnji teden na motju, kar verjeti niso mogli, da je lahko sredi avgusta tam vreme tako hladno in oblačno. Da ne govorimo o burji. Hladno morje pa je letos že tako ali tako stalnica. Komaj se segreje, že ga butja premeša. Včasih smo se šli v dežju v vodo ogret, letos pa je v slabem vremenu tudi voda hladnejša. Res, vsi, ki so letos dopustovali v drugi polovici junija in v prvih dvajsetih dneh julija, so zadeli na vremenski loteriji. Te srečke ponavadi kupujemo že spomladi, tako da kakšnih posebnih “znanstvenih” pomagal pri tem nimamo (če štejete meteorologijo za znanost, seveda, jaz namreč jo!). Ostane nam le predvidevanje, da je poleti toplo oz. vroče. In avgusta vreme vsaj v prvi polovici res ni bilo vprašljivo. Pa še ob motju povrhu vsega, pa še južno od Istre... Letos nam je narava pokazala, da se tudi kaj takega lahko zgodi, Hja, toplice so v prednosti. Ne morejo jim do živega ne veter, ne dež, niti valovi (v Čatežu). Še morskih psov ni!
Čez teden dni bo že september. Vremenske značilnosti poletja se letos že nagibajo v zgodnjo jesen. Zaradi obilne zračne vlage se pojavlja jutranja megla, ki se ne razkadi več ob prvih sončnih žarkih, kot se to dogaja julija. Sonce zjutraj vzide približno 40 minut kasneje, zvečer pa zaide 45 minut prej kot na začetku meseca. .