ENO LETO NOVE MESTNE UPRAVE LJUBLJANSKE Z ukazom kraljevskih namestnikov z dne 10. de cembra 1935 je bil razrešen dotedanji mestni svet ljubljanski s predsednikom in podpredsednikom mestne občine, z istim ukazom pa je bil imenovan novi mestni svet s predsednikom dr. Adlešičem Ju- rom na čelu. Novi mestni svet se je sestal k prvi seji radi slo vesne zaprisege dne 23. decembra 1935, tako da je minulo leto dni, odkar je nova mestna uprava prevzela posle in vodstvo občine mesta Ljubljane. Ob obletnici je na seji mestnega sveta dne 22. decembra 1936 pred sednik mestne občine, gospod dr. Juro Adlešič, podal obširno poročilo o enoletnem poslovanju nove mestne uprave, ki ga v sledečem posnemamo. Mestni svet sam je imel skupno 14 javnih in 9 taj nih plenarnih sej. Za te seje se je pripravljalo gra divo na sejah raznih odborov in upravnih odborov mestnega sveta, ki pa so poleg priprave za plenarne seje vršili tudi mnoge druge posle, bodisi kot posve tovalni organi predsednika mestne občine, bodisi v lastnem delokrogu. Med najbolj zaposlene moremo šteti gradbeni odbor, ki je imel do 1. januarja 1937 80 sej, nadalje tehnični odbor s 40 sejami, odbor za upravo mestnih nepremičnin s 24 sejami, socialno- politični odbor z 22 sejami, upravni odbor mestne elektrarne in vodovoda, ter odbor za oceno nabavk s po 20 sejami, finančni odbor z 19 sejami, nadalje pa so imeli še nad 10 sej: zdravstveni odbor, obrtno- industrijski odbor, tržni odbor, upravni odbor mest nih voženj, upravni odbor mestnega pogrebnega za voda, upravni odbor mestne ženske realne gimnazije, personalno pravni odbor, kmetijski odbor, mestna delavska zavarovalnica, trošarinski odbor, upravni odbor Delavskega doma, pa tudi ostali odbori so se po potrebi redno sestajali k posvetovanju. Kako je delo naraslo in koliko intenzivnejše je postalo, razvidimo iz kratke primerjave s številkami iz zadnjih dveh let. V letih 1934 in 1935 je imel mest ni svet 7 (9) javnih in 6 (5) tajnih sej, gradbeni od bor 36 (56), tehnični 18 (20), odbor za upravo ne premičnin 12 (10), finančni 9 (20), zdravstveni 3 (3) itd., tedaj je število sej naraslo skoraj za 100 odstotkov. člani mestnega sveta so tekom te poslovne dobe na sejah mestnega sveta stavili 13 nujnih predlogov, 61 samostojnih predlogov in 26 interpelacij. Od nujnih predlogov je bila sedmim nujnost priznana ter so bili takoj tudi v meritornem pogledu rešeni, glede ostalih 6 pa je bila nujnost deloma umaknjena, deloma od klonjena, ter se obravnavajo dalje kot samostojni predlogi. Tudi samostojni predlogi so v raznih odborih mestnega sveta povsod že v razpravi in deloma že rešeni, deloma pa, če so finančnega značaja, se pripravljajo za rešitev z novim proračunom. Vsem interpelantom je predsednik mestne občine na seji sami odgovoril na interpelacijo ali pa pozneje; razen enega primera so se interpelantje z odgovorom zado voljili. I. FINANČNO GOSPODARSTVO V zadnjih letih — mislimo predvsem na leto 1934. in 1935. — je bilo opaziti vidno slabšanje financ mestne občine ljubljanske. Če pogledamo računske za ključke tako za koledarsko leto 1934., kakor tudi za dobo januar, februar in marec 1935, t. j. dobo tako- zvanih dvanajstin, za katero pa se je radi odredbe zakona o mestnih občinah moral napraviti poseben računski zaključek, opazimo, da sta oba računska zaključka, ki bosta prišla v najkrajšem času v raz pravo pred mestni svet ljubljanski, pasivna. Prora čunsko poslovanje 1. 1934. je končalo z nad polmili- jonsko izgubo, dvanajstinsko gospodarjenje v 1. 1935., ki je trajalo vsega skupaj le 3 mesece, pa celo z nad Din 1,000.000'— izgube. Pri tem je treba poudariti, da je bila v teh 15 mesecih porabljena tudi vsa raz položljiva gotovina, tako zvana obratna glavnica, ki je znašala 1. januarja 1934 še ca. Din 2,000.000—, 1. aprila 1935, ob vstopu v novo proračunsko leto 1935/36, pa le še nekaj nad Din 9000—. Za to, da je prišlo tako daleč, je razlog predvsem v dejstvu za Ljubljano premajhnega proračuna. Če je 1. 1931. znašal proračun slovenske prestolnice Din 50,664.868'— brez mestnih podjetij, t. j. samega mestnega zaklada, potem je naravnost nerazumljivo, kako in zakaj je znašal proračun za 1. 1932. samo Din 47,681.733-— in 1. 1933. celo le Din 45,839.075-—. Mesto Ljubljana se je večalo, proračuni pa so se ni žali. Potrebe mesta Ljubljane so se le umetno zniže vale, kajti le na ta način si je mogoče razlagati od laganje različnih obveznih plačil na poznejša leta (n. pr. plačilo tramvajskih voz iz Opatije, plačilo anuitete za Trgovsko akademijo itd.). Ker se torej takšne potrebe niso izkazovale v proračunu, dasi bi se morale, so se seveda lahko tudi zniževale razne občinske davščine. Če bi slučajno ne imela mestna občina ljubljanska iz 1. 1931., 1932. in 1933. večjih terjatev, ki so nave dene proračunske primanjkljaje koledarskega leta 1934. in dvanajstinskega poslovanja 1. 1935. pokrile, bi izkazoval tudi računski zaključek celotnega go spodarstva mestne občine leta 1934. in prve 3 me sece 1. 1935., t. j. gospodarstva z blagajniškimi pre bitki in aktivnimi zaostanki prejšnjih let skupaj, pasivno bilanco. Le tem znatnim rezervam iz 1. 1931., 1932. in 1933. je torej pripisati, da kljub proračun skemu primanjkljaju iz 1. 1934. in dobe dvanajstin v 1. 1935. še ni prišlo do prave nesreče. Gotov bo kmalu tudi računski zaključek za leto 1935/36, ki seveda ne bo pokazal nikake lepše sli ke, temveč bo še potrdil, da je pričelo gospodarstvo mestne občine ljubljanske v resnici vedno hitrejše hirati. V decembru 1935 novo postavljeni občinski svet se je znašel naenkrat v silno neprijetnem in mučnem položaju. Od vseh strani so se oglašali močni upniki in zahtevali poravnavo svojih terjatev. Naj omenimo tu predvsem zadevo palače trgovske akademije, v kateri se je že drugo leto vršil šolski pouk, toda ne- KRONIKA 247 plačanih računov je bilo okroglo še vedno za Din 900.000'—. Na vseh koncih so rastli stroški, zamudne obresti. Vložene so bile težke tožbe proti mestni občini ljubljanski, zarubljen je bil malo prej celo avtomobil mestnega župana. Denarja pa ni bilo no benega. Ker upniki niso hoteli nič popustiti, je bilo pričakovati najhujšega. Na drugi strani pa je našel novi mestni svet ljub ljanski skoraj vse kredite proračuna za 1935136 po rabljene, dasiravno je bilo še 4 cele mesece do konca proračunskega leta. Prilike so bile takšne, da bi člo vek moral naravnost obupati. Znašli smo se seveda ob vsem tem naenkrat pri sestavljanju proračuna za 1. 1936/37. Spontano in brez vsake negotovosti se je rodil sklep, da je vsako delo brez realnega in pravil nega proračuna nemogoče, če naj se gospodarstvo mesta Ljubljane sploh ozdravi. 11. marca 1. 1936. je bil sprejet v mestnem svetu proračun mestne občine ljubljanske za 1. 1936/37. z dohodki in izdatki Din 103,589.542'—. Čeprav so v teh številkah zapopadeni dohodki in izdatki vseh mestnih podjetij, je ta proračun po svoji višini vse eno največji od vseh dosedanjih proračunov ljubljan ske občine. Krstili smo ta proračun z nazivom »sana cijski proračun«, kajti vedeli smo, da bomo pri skrb nem gospodarjenju v okviru tega proračuna uspeli urediti hudo zavožene občinske finance. Velika bre mena smo morali naložiti meščanom in težko smo to storili. Našli pa nismo nobenega drugega izhoda, kajti videli smo, da je po črtanju vseh izdatkov, ki niso bili neobhodno potrebni, po znižanju obrestne mere v Mestni hranilnici, kjer smo pridobili ca. Din 1 mi lijon prihranka, kakor tudi po občutnem znižanju plač občinskim nameščencem, ostalo še vedno Din 12 milijonov in pol primanjkljaja. Zvišati smo morali torej občinske davščine v pre cejšnji meri. Morda bi nam bilo na kak drug način le uspelo zvišana občinska bremena razdeliti bolj pra vično na vse svoje prebivalstvo. Toda tega nam ni do puščal ozki okvir zakona o mestnih občinah. Morali smo se pač ravnati po določbah novega zakona, ki pozna v glavnem prav za prav samo dva vira občin skih javno-pravnih dohodkov, t. j. občinske doklade na državne neposredne davke in trošarine. Oglasili so se sicer, ko smo sestavljali novi prora čun, razni svetovalci in nam svetovali marsikaj, kar naj bi zvišanje občinskega proračuna in s lem tudi zvi šanje občinskih davščin odvrnilo. Nekateri so bili mnenja, naj bi mestna občina prodala razna svoja zemljišča in stanovanjske zgradbe, ki itak ne prina šajo občini nikakih dohodkov, temveč celo zgubo. S kupnino pa naj bi občina zamašila vrzeli in obveze iz prejšnjih let. Na ta način bi bil lahko proračun za 1. 1936/37. zelo razbremenjen. Ti svetovalci pa seveda niso pomislili, da je v današnjih razmerah zelo težko najti dobrih in vestnih kupcev, ki bi bili pripravljeni kupnino položiti takoj v gotovini. Brez gotovine pa bi mestni občini ljubljanski itak ne bilo nič pomagano. Drugi zopet so bili mnenja, naj bi mestna občina obdržala že obstoječe davščine v isti višini, vendar pa naj bi v pokritje vseh teh velikanskih bremen uvedla nekaj vrst novih občinskih davščin. Ti pred lagatelji pa so pozabili, da zakon o mestnih občinah ne daje toliko pravice, da bi si mogla mestna uprava izbirati po svoji volji nove vire občinskih dohodkov. Tretji zopet so bili celo mnenja, da bi morala mest na občina za ves ta primanjkljaj najeti posebno krat koročno posojilo. Govoriti o tem pač ni gospodarsko, kajti tam, kjer se za primanjkljaje zaključujejo po sebna posojila, pač ne moremo trdili, da so finance v redu. Ne glede na to pa je bilo treba pomisliti, da bi s tem kratkoročnim posojilom nakopali prebi valstvu velika bremena s plačilom znatnih obresti. Takega posojilodajalca, ki bi bil pripravljen dati občini novo posojilo za kritje tekočega primanjkljaja in v toliki višini, tudi ni mogoče dobiti, zlasti ako upoštevamo tako zavožene finance, kakor so bile pri mestni občini ljubljanski. Tudi bi finančno ministr stvo ne moglo takega posojila odobriti. Ni nam torej ostalo nič drugega, kakor da smo vse te nasvete opustili in se odločili ustvariti izjemen proračun, s katerim bi se vsaj v glavnem mogli zne biti vseh večjih in težjih bremen, ki so težila ljubljan sko občino v teku zadnjih let. Pri tem pa smo gle dali, da smo ustvarili obenem tudi realen proračun. Ne bi nam pomagalo tudi, ako bi naš proračun izka zoval pokritje in bi bilo torej vsaj navidez podano ravnovesje, če pa bi mi v tem primeru ne dosegli predvidenih dohodkov, bi ostala situacija prav za prav enaka prejšnjim proračunskim dobam. Velike težave smo imeli z novim proračunom tudi v Beogradu pri ministrstvu financ, kjer smo naleteli na odpor posebno s predlogom za uvedbo 65% ob činske doklade na državne neposredne davke, šele potem, ko se je ministrstvo financ prepričalo, da je pobirala bivša upravna občina Vič v proračunskem letu 1935/36 70%, občina Moste 100%, občina Zg. Šiška pa celo 140% občinsko doklado na državne ne posredne davke in ko je ministrstvo financ samo uvidelo, da ni absolutno nobene druge pomoči za ozdravljenje gospodarstva ljubljanske občine, je pri stalo na zvišanje občinske doklade od prejšnjih 45 % na 60 %. Podrobno so se zanimali referenti ministrstva za vse ostale dohodke mestne občine ljubljanske in iz vršile so se nato vse važne korekture pri trošarinskih in uvozninskih postavkah proračuna. Ker so se pa na drugi strani zopet prepričali, kako nujno potrebno je izvršiti program, ki si ga je postavil mestni svet ljubljanski, je ministrstvo financ samo predložilo, da se radi navedenih korektur znižani dohodek pro računa pokrije s pobiranjem 2% gostaščine v hišah, ki uživajo davčne olajšave. Ministrstvo financ je v svoji odločbi, s katero je odobrilo proračun mestne občine ljubljanske za 1. 1936/37, izrecno pristavilo, da se je moral ta proračun odobriti zaradi izredno težkih finančnih prilik, ki vladajo v ljubljanski ob čini. S tem smo dobili končno sankcijo, ki nam je bila potrebna k izvrševanju novega proračuna. Potrebna pa je bila še ena sprememba, predno smo dobili definitivno sliko proračuna. Mestni svet ljub ljanski je bil namreč mnenja, da naj bi se po finanč nem ministru sicer dovoljena 2 % gostaščina na nove hiše ne pobirala. V kompenzacijo tega izpadka do hodkov pa se je napravil sklep o obveznem 10 % pri hranku na vseh partijah in pozicijah materialnih iz datkov novega proračuna. Vedeli smo, da bo treba izvrševati proračun varčno in kolikor mogoče solidno. Treba je bilo zato najprej 248 KRONIKA onemogočiti vsak poskus prekoračenja dovoljenih kreditov. Posamezni oddelki in uradi mestnega po glavarstva se namreč v prejšnjih proračunskih letih niso dosti brigali za to, ali je za njihove nabavke v resnici podan tudi kredit. Posamezne partije od- nosno pozicije proračuna so bile zato stalno vsako leto prekoračene. Tudi finančni odbor mestnega sveta je bil navadno postavljen pred gotovo dejstvo, ker je dotični oddelek že oddal nabavko, naročil potreb ščine, čeprav je vedel, da v proračunu za to ni kre dita. Ko je bilo torej vse gotovo in je bila nabavka že oddana, je prišel predlog za preskrbo kredita pred finančni odbor. Na ta način seveda ni moglo biti niti govora o kakem pravem proračunskem gospodarstvu. Da bi se v bodoče izognili vsem tem navadam ma- gistratnih uradov, se je predpisal z novim proračun skim letom obvezen kontrolnih angažiranih kreditov. Niti ena sama obveza mestne občine napram dobavi teljem ne more sedaj nastati prej, dokler ni vodja kontrolnika angažiranih kreditov uradno potrdil na spisu, da je za kritje potrebni kredit na razpolago. Na ta način je sedaj absolutno onemogočeno, da bi kdorkoli mogel še nabaviti kake potrebščine brez kritja v proračunu. Dejstvo uvedenja tega kontrol nika je seveda imelo tudi na poslovanje oddelkov velik vpliv, šele sedaj se je pričelo varčevati in šele sedaj so se referenti zavedli posledic, ki bi lahko nastale v disciplinskem pogledu, če bi ne upoštevali predpisov o obveznem angažiranju kreditov. Na ta način smo lahko nekoliko bolj mirni pričeli izvrševati novi proračun. Kljub temu pa nas je bilo strah, kajti poleg vseh v proračunu izkazanih izdat kov, dolgov, obvez, smo imeli na dan 1. aprila 1936 plačati še raznih dolžnih anuitet po prejšnjih prora čunih za Din 6,92A.385'80. Od tega zneska so seveda tekle tudi že zamudne obresti. V proračunu samem pa smo imeli izkazane različne terjatve upnikov, ka terim so bile priznane visoke, celo 12% obresti. Po zabiti tudi ne smem na tekoče terminirane obveze iz občinskih posojil, razne menične dolgove in na ter jatve obrtnikov iz priključenih občin, ki so čakali na svoj zaslužek po 3, i in celo več let, in ki so takoj po 1. aprilu naravnost oblegali mestno finančno upravo s prošnjami za čim hitrejše izplačilo. Mislim, da smo zavzeli v tem kočljivem položaju edino in najbolj primerno stališče ter ravnali tako, kakor bi to storil vsak previden gospodar. Nismo na ročili takoj nabavk, ki so bile predvidene v našem proračunu, temveč smo rajši ves nabrani denar pora bili za likvidacijo navedenih obvez. Plačali smo naj prej one dolgove, ki so bili obremenjeni z visoko obrestno mero ali z raznimi drugimi postranskimi dajatvami. Pri tem smo se seveda pogajali z upniki za znižanje obrestne mere, za popust raznih pravdnih in izvršilnih stroškov ter smo skoraj vselej s takimi sporazumi nekaj prihranili mestni občini. Ozirali smo se tudi še posebej na male obrtnike iz priključe nih občin, katerim smo že v prvih mesecih plačali večino njihovih računov. Vedeli smo, da ljubljanska občina ne sme imeti fundiranih dolgov neurejenih, anuitet neplačanih, ako hoče, da bo že izgubljeni ugled ponovno prido bila. Temu vprašanju smo posvetili posebno skrbno pažnjo. Ogromni zastanki na anuitetah iz prejšnjih let in vsak mesec na novo zapadle anuitete so bile naša največja skrb. Kljub temu, da je bil plačilni program mesta Ljub ljane po vsem tem naravnost ogromen, lahko trdim danes, da je mestna občina ljubljanska izvršila že večji del svojega proračunskega programa. Plačila raznih del in dobav za »staro« Ljubljano iz prejšnjih let (brez dolžnih anuitet) presegajo vsoto Din 2,500.000"—. Omenim naj n. pr., da so bili šele letos plačani tramvajski vozovi iz Opatije, za katere je mestna občina ljubljanska najela 1. 1934. menično kratkoročno posojilo v znesku Din 350.000. Plačani so tudi vsi dolgovi, izvirajoči iz gradnje trgovske akademije iz 1. 1934., kjer smo likvidirali račune v znesku preko Din 800.000'—. S tem smo prekinili in ustavili celo vrsto procesov, ki so že tekli odnosno so bili že naperjeni zoper mestno občino ljubljansko. Kljub temu pa smo uspeli pri konkret nih pogajanjih s prizadetimi upniki ter smo dosegli znatne popuste na obrestih in stroških, ki gredo v desettisoče dinarjev. Poravnan je dalje dolg na pisarniških potrebščinah iz prejšnjih let v znesku ca. Din 150.000"— ter dolg na železu za bežigrajsko šolo v znesku Din 350.000"—. Ne bom navajal podrobno ostalih plačil. »Stara« Ljubljana pa se je poleg tega očistila vseh dolžnih anuitet iz prejšnjih let, v kolikor so te zade vale mestni zaklad in večino mestnih podjetij. Pla čali smo na ta račun Din 4,582.19075, to je anuitete, ki so ostale na dolgu izpred 1. aprila 1936. Vprašanje plačila dolžnih anuitet Splošne tramvajske družbe je posebna zadeva, ki zaenkrat še ni rešena, vendar pa bo, kakor upam, v najkrajšem času dosežen potrebni sporazum in nov plačilni načrt med vsemi v poštev prihajajočimi faktorji tako, da bo v bližnjih dneh spravljeno tudi to vprašanje z dnevnega reda. Iz mestnega proračuna so bili dalje izplačani za bivšo občino Zg. Šiška razni dolgovi in računi v zne sku skoraj Din 400.000'—, za bivšo občino Vič pa dolgovi v znesku Din 600.000'—. Največje breme za naš proračun pa so predstavljale razne obveze in dolgovi bivše občine Moste, za katero smo do danes plačali iz naših proračunskih sredstev preko Din 1 mi lijon 300.000. če pomislimo pri tem, da je znašal ves proračun bivše upravne občine Moste za 1. 1934/35 Din 1 mili jon 98.629'—, za proračunsko leto 1935/36 pa Din 1,796.219'—, potem postane višina teh za bivšo ob čino Moste plačanih starih obvez še bolj očitna. Lahko torej trdimo, da je imela bivša občina Moste v pro računu mestne občine ljubljanske za 1. 1936/37 dva budžeta in sicer enega za tekoče svoje vzdrževanje, drugega pa za plačilo starih dolgov. Da bo izkaz plačil za priključene okoliške občine popoln in da bo jasno, s kakšnimi bremeni so bile obložene vse tri okoliške občine, naj povem, da smo poleg že izkazanih plačil porabili za obveze teh občin tudi vse dohodke bivših občin Zg. Šiška, Vič in Moste, ki so se nabrali v dobi njih likvidacije, t. j. od 15. februarja 1936 dalje. Na ta način se je poleg že navedenega plačalo za bivšo občino Zg. Šiška še Din 74.90237, za bivšo občino Vič 99.595'33 in za bivšo občino Moste Din 249.72P28. Za vse tri pri ključene občine se je na ta način izdalo preko 2 mi lijona 700.000 dinarjev. KRONIKA 249 Medtem pa smo skušali urediti tudi tekočo anuitet- no službo. V redu in brez zamude so se plačale anui tete pri Hipotekami banki jugoslovanskih hranilnic, Pokojninskem zavodu, Borzi dela, Državni hipote kami banki, Poštni hranilnici kraljevine Jugoslavije, Osrednjemu uradu za zavarovanje delavcev v Zagre bu in Kr. banski upravi dravske banovine. Težje pa je bilo s plačilom tekočih anuitet pri Mestni hranilnici, kajti ker smo najprej plačali dolžne anuitete iz prejšnjih let, ni bilo mogoče takoj nato plačati tudi tekočih anuitet. Kljub temu pa se je polagoma tudi to posrečilo in meseca novembra t. 1. so bile plačane v celoti anuitete, zapadle 1. oktobra t. 1. v plačilo. Tako smo na tekočih anuitetah plačali samo Mestni hranilnici v gotovini znesek Din 7 mi lijonov 395.82663 ter s tem prvikrat v dobi zadnjih let spravili v red našo anuitet no službo! Če pomislimo dalje, da je poleg vseh teh plačil iz proračuna mestnega zaklada, ki presegajo Din 20 mi lijonov, plačevala mestna blagajna našim obrtnikom, trgovcem, industriji v redu njihove račune za razno blago, potem lahko trdim, da je ta močna cirkulacija denarja, ki je v pretežni množini ostal v Ljubljani sami, imela gotovo ugodne posledice na vse naše lo kalno gospodarstvo. Danes nimam nobene pritožbe glede slabega izplačevanja računov, nasprotno, dobil sem že neštetokrat priznanje nad vestnim poslova njem in likvidiranjem računov. Iz teh številk sledi, da se vrši izvajanje proračuna skrajno točno in zelo previdno. Program, postavljen z našim proračunom, se izvršuje bolje kakor smo mogli slutiti. Trdini lahko, da bo do konca proračun skega leta ustvarjen načrt, ki smo si ga postavili z vstopom v novo proračunsko leto. Potrebno bi bilo seveda, da bi dobili tudi točno sliko naših dolgov. Tega pa danes žalibog ne morem podati, ker je slika dohodkov odvisna od številnih momentov, na katere danes ne morem še računati. V splošnem pa vendar lahko rečem, da prihajajo do hodki normalno, če posamezne vrste občinskih do hodkov ne kažejo zaželenega uspeha, imamo dohodke, na katere nismo niti računali. Iz prihajanja dohodkov sklepam, da je naše prebivalstvo, katerega davčna morala je naravnost vzgledna, doumelo napore se danje občinske uprave, ki si je postavila za cilj ure diti občinske finance. Prebivalstvo čuti, da je nastala na magistratu v vsakem oziru uspela in hvalevredna remedura. že davno izgubljeno zaupanje v gospodar stvo mestne občine ljubljanske se je zopet povrnilo. Večje in važnejše finančne transakcije mestne občine ljubljanske za l. 1936137 1. Zaključitev in realizacija Din 5,000.000'— po sojila za gradnjo bežigrajske šole: Po načrtih in proračunu je potrebovala mestna ob čina ljubljanska za postavitev bežigrajske šole okroglo Din 7,000.000'—. Del tega denarja se je našel v obrat ni glavnici, odnosno v aktivnih zaostankih mestne občine, za ostalo pa je bilo potrebno najeti posojilo. že od vsega početka so nameravali poiskati poso jilo pri Osrednjem uradu za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Prva pogajanja z Osrednjim uradom za za varovanje delavcev je začela že prejšnja občinska uprava, toda do formalnega zaključka posojila ni prišlo predvsem radi tega, ker ministrstvo za so cialno politiko in narodno zdravje ni potrdilo toza devnega »pravilnika o podeljevanju dolgoročnih po sojil iz odvisne glavnice SUZOR-a«. Tako je seveda zaključitev in realizacija tega posojila postala naloga nove občinske uprave. 2. Najetje Din 600.000'— kratkoročnega posojila za mestno plinarno: Naprava nove vertikalne komorske peči, ki jo je pred leti zgradila mestna plinarna, je bila proraču- nana na vsoto Din 2,500.000'—. Kljub raznim po skusom pa mestna občina ljubljanska tedaj ni mogla dobiti posojila v tej višini, temveč je uspela zaklju čiti le posojilo v znesku Din 1,000.000'—. Ker pa se je nova plinska peč medtem že gradila, se dela niso mogla prekiniti. Nekaj denarja je tedaj posodila mestni plinarni centralna mestna blagajna iz svojih tekočih sredstev, kar pa še ni zadostovalo za pokritje vseh investicij. Mestna plinarna je zato tedaj pod čudnimi okoliščinami zaključila z nekim privatnikom posojilo za Din 600.000'—. Čim je bila imenovana nova občinska uprava in so se izvršili prvi vpogledi v tedaj obstoječe gospodar stvo mestne občine ljubljanske, smo postali pozorni seveda tudi na to anomalijo. Sklenilo se je, da se do- tičnemu privatniku plača cela posojilna vsota in v ta namen najame kratkoročno posojilo pri Mestni hra nilnici ljubljanski. Čim je tozadevni sklep novega mestnega sveta odobrilo ministrstvo financ, se je potem to tudi v resnici izvršilo tako, da danes mestna občina ljubljanska nima več nikakih dolgov pri pri vatnikih. 3. Najetje Din 30,000.000'— posojila pri Državni hipotekami banki ter razpis Din 20,000.000'— obli gacijskega posojila mestne občine ljubljanske za vzpostavitev likvidnosti Mestne hranilnice ljubljan ske: Zaradi obče denarne krize in nenormalnega navala svojih vlagateljev je zašla v 1. 1931. in 1932. tudi naša Mestna hranilnica v velike težave. Skušala je rešiti situacijo s tem, da se je z različnimi pojasnili, pozivi in prošnjami sama obrnila na svoje vlagatelje — toda ta poskus ni uspel in Mestna hranilnica ljubljanska je morala v smislu tozadevne zaščitne uredbe prositi za zaščito. Niso se pa radi tega opustili poskusi za zopetno vzpostavitev njene likvidnosti in 22. marca 1934 se je Mestna hranilnica ljubljanska prvič urad no obrnila na mestno občino ljubljansko s predlo gom, da naj bi ljubljanska občina najela Din 20 mi lijonsko gotovinsko posojilo. S tem denarjem naj bi se potem delno poplačali mestni dolgovi, obstoječi pri Mestni hranilnici ljubljanski, nakar bi lahko Mestna hranilnica uresničila željo po vzpostavitvi svoje likvidnosti. Mestna hranilnica ljubljanska se je 7. aprila 1934 obrnila tudi na ministrstvo za trgovino in industrijo s prošnjo, da v tej zadevi posreduje pri finančnem ministrstvu. Tako je potem ministrstvo financ dobilo od ministrstva za trgovino in industrijo predlog, po katerem naj bi se poskrbelo, da bi se v proračunu mestne občine ljubljanske vsako leto predvidel zne sek Din 20,000.000' za plačilo dolgov pri Mestni hra nilnici ljubljanski. V komaj 6 letih bi bil na ta način vrnjen hranilnici ves občini posojeni denar. Mini strstvo financ je ta spis 23. aprila 1934 odstopilo 250 KRONIKA mestni občini ljubljanski v poročanje in študij, kjer je potem ta načrt ostal nerešen. Medtem je mestno poglavarstvo napravilo dogovor s Hipotekarno banko jugoslovanskih hranilnic v Ljubljani, da bi ona izdala posebne 6% komunalne obveznice. Navedena banka je nato dne 24. aprila 1934 dostavila ministrstvu financ odnosno ministrstvu za trgovino in industrijo prošnjo, da se ji dovoli izdati takšne obligacije. To prošnjo" je podprlo tudi mestno poglavarstvo v Ljubljani z vlogo od 27. novembra 1934, pa je bila od ministrstva vrnjena. Nato je mestna občina ljubljanska 6. decembra 1934 prvič stopila v pismeno zvezo z Državno hipo tekarno banko in prosila za podelitev gotovinskega posojila v znesku Din 17,000.000'—, ki naj bi se obrestovalo po 8% in odplačalo v 10 letih. Odgovora na to prošnjo mestna občina ni dobila. Na seji mestnega sveta ljubljanskega, ki se je vršila 21. decembra 1934 in ki je obravnavala samo vpra šanje vzpostavitve likvidnosti Mestne hranilnice ljub ljanske, so bili napravljeni sledeči sklepi: Mestna občina ljubljanska, želeč poboljšati položaj pri Mestni hranilnici ljubljanski, naj najame, oziro ma izda sledeča občinska posojila: I. Pri Državni hipotekami banki v Beogradu po sojilo v iznosu do Din 20,000.000'— v gotovini, po obrestni meri, ki ne presega 8% na leto in na dobo 10 let. II a. Pri Hipotekami banki jugoslovanskih hra nilnic v Ljubljani posojilo v znesku Din 25,000.000'— v obliki komunalnih zadolžnic tega zavoda, ki bodo vplačljive v gotovini ali pa s hranilnimi knjižicami Mestne hranilnice ljubljanske. II b. Pri istem zavodu posojilo v enaki obliki za znesek do Din 5,000.000'—, vplačljivih samo v go tovini. III. Emitira se 4% obligacijsko posojilo z dobitki v znesku do Din 15,000.000'—, vplačljivo do polovice s knjižicami Mestne hranilnice ljubljanske. 18. januarja 1935 je potem mestno poglavarstvo predložilo ta sklep mestnega sveta ministrstvu financ v pristojno potrditev. Ministrstvo financ pa ne samo, da tega sklepa mestnega sveta ni odobrilo, temveč je z razpisom od 29. maja 1935 vrnilo tudi vse spise, zadevajoče prošnjo Hipotekarne banke jugoslovanskih hranilnic za izdajo komunalnih obveznic, z dostav- kom, da je zadeva brezpredmetna, ker mestno pogla varstvo v Ljubljani nima interesa zaključiti posojila z navedenim denarnim zavodom. Mestno poglavarstvo v Ljubljani je potem 4. junija 1935 drugič prosilo Državno hipotekarno banko za podelitev to pot Din 37,000.000'— gotovinskega po sojila proti 8% obrestovanju in 15 letni amortizaciji. Teden pozneje, t. j. 11. junija 1935 pa je bila od pravljena na ministrstvo financ prošnja za načelno odobritev najetja Din 37,000.000"— gotovinskega po sojila pri Državni hipotekami banki ter za izdajo obligacij do zneska Din 30,000.000"—. To sta bila zadnja dva dokumenta, ki jih je v za devi sanacije Mestne hranilnice ljubljanske sprožila stara občinska uprava. Na obe vlogi pa mestna občina ni prejela nobenega odgovora. Zadeva je po polnoma zaspala in vzpostavitev likvidnosti Mestne hranilnice ljubljanske ni še nikoli bila v tako brez- izgledni situaciji, kakor ravno v tem času. Očividno je bila vsa stvar premalo pripravljena in stalno me njanje sanacijskih predlogov ni moglo prepričati niti Državne hipotekarne banke, še manj pa ministrstva financ o izvedljivosti teh načrtov, zato ni odborih nobene od vseh navedenih zamisli prejšnje občinske uprave. Vso zadevo je torej povsem na novo in na nov na čin sprožila nova mestna uprava, in sicer s sklepom finančnega odbora z dne 25. febr. 1936, kjer se je so glasno ugotovilo, da je pogajanja z Državno hipote karno banko glede najetja potrebnega posojila za vzpostavitev likvidnosti Mestne hranilnice ljubljanske treba obnoviti in pripeljati do konkretnih zaključkov. Predsedstvo mestne občine ljubljanske je nato v mar cu 1936 navezalo stike z Državno hipotekarno banko v Beogradu in šele tako se je pričela misel o vzposta vitvi likvidnosti največjega hranilnega zavoda v Slo veniji zopet in povsem na novo uresničevati, in sicer na ta način, da izvede celo akcijo mestna občina sa ma brez tujega sodelovanja z lastnim uradnim apara tom. In baš ta zamisel je bila tako pri Državni hipote kami banki kot pri ministrstvu financ tako simpa tično sprejeta, da sta takoj pričeli podrobneje prego vore, ki so nato v kratkem času privedli do povsem zadovoljivega uspeha. Dočim je Državna hipotekama banka zavrnila prejšnji občinski upravi prošnjo za 20 milijonsko posojilo proti 8% obrestovanju in na 10 letno amortizacijo, smo sedaj dobili 30 milijon sko posojilo proti 7% obrestovanju in 75 letni amor tizaciji. Dočim se ni prejšnja občinska uprava niti upala sama izdati obligacijskega posojila, češ da nima za to potrebnega aparata, niti potrebnega zaupanja in je v ta namen sklenila dogovor s Hipotekarno banko Jugoslovanskih hranilnic v Ljubljani, da izda ona s svojim aparatom in s svojim kreditom 6% komunal ne obveznice, je sedanja občinska uprava razpisala in izdala sama in z lastnim aparatom 6% obligacijsko posojilo v višini 20 milijonov Din, ki pa je bilo visoko prekoračeno preko zneska 37 milijonov Din, kar kaže na velik kredit, ki ga je mestna občina pridobila pod sedanjo upravo in ki bo znatno pripomogel, da se doseže v doglednem času popolna likvidnost Mestne hranilnice ljubljanske. 4. Zaključitev in realizacija Din 1,720.000'— brez obrestnega posojila za razširitev Delavskega doma. V zadnjem času se je pokazalo, da je stavba De lavskega doma mnogo premajhna in da v njej pri manjkuje prostora celo za neobhodne potrebe. Močno se je n. pr. pogrešala skupna spalnica za ženske, dalje stanovanje za upravitelja in hišnika. Največje po vpraševanje pa je ostalo slej ko prej po malih so bicah, s katerimi so stanovalci nadvse zadovoljni. Zavedajoč se tudi svojih socialnih dolžnosti, si je nova občinska uprava nadela nalogo, poskrbeti za razširitev Delavskega doma. V ta namen je naprosila Javno borzo dela v Ljubljani za potrebno brezobrestno posojilo. Našli smo polno razumevanje in prošnja mestne občine ljubljanske je bila s strani Javne borze dela v Ljubljani v najkrajšem času rešena. Kmalu pa bi bila tako lepo in uspelo izvedena akcija povsem propadla, kajti v Beogradu za odobritev tega posojila kompetentni faktorji, ministrstvi za socialno politiko KRONIKA 251 in narodno zdravje, niso bili naklonjeni tej zamisli, šele na prav energičen pritisk se je zlomil trdovratni odpor in realizacija tega posojila in razširitev Delav skega doma nista imeli več nobene zapreke. Nova stavba je v temeljih že dograjena. 5. Najetje Din 2,000.000'— posojila za gradnjo nove mrliške veže: Ideja gradnje mrliške veže v Ljubljani je stara že celo vrsto let, toda vselej, kadar je bilo potrebno za četi z delom, je manjkalo denarja, čeprav je torej 14. aprila 1932 sklenil ljubljanski mestni svet, da se v Ljubljani zgradi preprotrebna mrliška veža, se to do danes ni moglo izvršiti. Mestna občina ljubljanska namreč ni mogla zaključiti za to akcijo potrebnega posojila, ker ni uživala kredita. Nova mestna uprava je tudi v tej zadevi skušala posredovati in 10. marca 1936 so se pričela pogajanja z Osrednjim uradom za zavarovanje delavcev v Za grebu za najetje Din 2,000.000'— posojila. Dobili smo že iz Zagreba načelni pristanek za podelitev zaproše nega posojila in na zadnji božični seji mestnega sveta je bil že sprejet tudi tozadevno potrebni sklep. Letos torej se bo nova mrliška veža v resnici tudi pričela graditi. Ni potrebno navajati še posebej, koliko je bilo pri vseh teh transakcijah podrobnega dela, intervencij, konferenc in ostalih pogajanj. Kljub temu pa se je vse srečno končalo. Nadvse pomemben uspeh in velik ugled pa si je pridobila Ljubljana s prepričevalno akcijo za vzpostavitev likvidnosti Mestne hranilnice in v tej zvezi naravnost sijajno zaključenim obliga cijskim posojilom. Tozadevno smo dobili že nešteto vprašanj raznih občin, ki želijo imeti v isti stvari nasvete in navodila od ljubljanske občine. Da ne bi bilo v prihodnjem proračunu prevelikega poviška na novih anuitetah, smo skušali s posebnimi prošnjami doseči znižanje obrestne mere pri že ob stoječih posojilih. V tem oziru sicer nismo povsod uspeli, čeprav smo to pričakovali in čeprav smo te prošnje vložili šele potem, ko so bile vse zapadle anui tete plačane. Presenetilo pa nas je izredno razume vanje, ki so ga v tem pogledu pokazale Poštna hranil nica kraljevine Jugoslavije, Državna hipotekama banka in Mestna hranilnica. Ti denarni zavodi so našim prošnjam ustregli in znižali obrestno mero. Na ta način smo za prihodnje proračunsko leto do segli pri anuitetni službi starih posojil nekaj važnih prihrankov. Državni hipotekami banki bomo plačali prihodnje leto Din 60.160'—, Poštni hranilnici kra ljevine Jugoslavije pa celo Din 77.969'34 manj na obrestih ko doslej. Skupni letni prihranek na obre stih bo znašal torej Din 138.12934. Ker smo uredili tudi letos nekatera druga vprašanja izdatkov za anui- tetno službo, smo prepričani, da krediti za anuitete mestnega zaklada v l. 1937138 kljub najetju novih posojil ne bodo višji od letošnjih. Ne smem tudi pozabiti navesti, da se je končno s priključitvijo eksekucijskega urada mestni finančni upravi dosegla velika olajšava in priročnejše poslo vanje s strankami. Ta dva urada spadata namreč skupaj, in večletna želja našega prebivalstva se je s tem vendar izpolnila. Koliko reklamacij, koliko pri tožb in koliko konfliktov se je izvršilo po nepotreb nem in prav zato, ker sta bila ta dva urada krajevno ločena in so morale stranke hoditi v isti zadevi na dva kraja. Letos, ko so bile občinske davščine znatno zvišane, se je pokazala tudi potreba po dovolitvi različnih olajšav v pogledu plačevanja. Nešteto prošenj, ki so bile vložene na mestno poglavarstvo, bodisi za odlog plačila občinskih davščin, odnosno za dovolitev me sečnih obrokov, je bilo ugodno rešenih. Pri tem se je skušala vsaka prošnja rešiti tako, kakor je stranka sama predlagala. Vedeli smo, da so olajšave potrebne in da ne gre, da bi se davkoplačevalcem z različnimi nepotrebnimi stroški še oteževalo njih že itak težko stališče. Pri manjših davčnih zaostankih zato stran kam principielno ne delamo nobenih nepotrebnih iz datkov s kako vknjižbo zastavne pravice, odnosno z uvedbo prisilne uprave. Če davkoplačevalec pokaže vsaj nekaj dobre volje in skuša izpolniti svoje ob veze vsaj v malih obrokih, potem se njegovi prošnji vselej ugodi. Na ta način smo prebivalstvu kolikor mogoče olajšali plačevanje občinskih davščin. Mislim, da smo s temi pojasnili in podatki mogli someščane prepričati, da se vrši finančno gospodar stvo naše občine tako, kakor si to more želeti vsak po šten in dober meščan. Občinski denar se ne zapravlja, temveč se z njim varčuje, hrani, pazi ter gospodari kar najbolj previdno. Mimogrede naj omenim, da smo samo s tem, ker smo gledali na pravilno naložbo vsa kega odvisnega denarja, ker smo se pogajali z raznimi upniki, ker smo marsikaj tudi predčasno izplačali, seveda proti priznanju obresti, prihranili mestni ob čini ljubljanski gotovo znesek nad Din 100.000'—. II. REORGANIZACIJA POSLOVANJA Da se uredi smotrnejše poslovanje, smo predvsem ustanovili in poklicali k delu mnoge nove odbore, tako trošarinski in kontrolni odbor, odbor za uredi tev starostnega zavarovanja mestne delavske zavaro valnice, upravni odbor mestne plinarne ter upravni odbor za internat Mladiko. Koristnost teh sklepov se je skoraj pokazala, saj so vsi ti odbori pokazali veliko iniciativnost ter so bili važna pomoč in vodilo priza detim uradom pri njih poslovanju. Vsi ti odbori, po leg njih pa tudi mnogo že obstoječih, tako obrtno- industrijski, za upravo mestnih nepremičnin, za oceno nabavk, gasilski, mestne ženske realne gimnazije in kulturni, so si za svoje poslovanje in poslovanje pri zadetih uradov izdelali pravilnike, ki jih je sprejel in potrdil mestni svet tako, da se je v poslovanju do segla enotnost, zlasti pa so se dale temeljne smernice in navodila za poslovanje uradom, zavodom in pod jetjem. Koliko je točna ureditev poslovanja in razdelitev delokroga s pravilniki potrebna, dokazuje že samo število odborov in upravnih odborov. Radi pregled nosti jih moramo razdeliti na dve skupini: odbore in upravne odbore, katerih člani so samo člani mest nega sveta in take, kjer sodelujejo poleg članov mest nega sveta še druge osebe, bodisi kot virilisti, bodisi kot izvoljeni strokovnjaki ali zastopniki drugih obla- stev, ustanov in korporacij. V prvo skupino spadajo sledeči odbori: finančni, trošarinski, personalno - pravni, tehnični, gradbeni, tržni, obrtno-industrijski, socialno - politični, zdrav stveni, za upravo nepremičnin, za oceno nabavk, kul- 252 KRONIKA turni, gasilski, kmetijski, kontrolni in reklamacijski, poleg teh pa še upravni odbori elektrarne, plinarne, klavnice, pogrebnega zavoda, zastavljalnice, mestnih voženj in Delavskega doma. V drugo skupino pa spadajo: krajevni šolski od bor, upravni odbor za državne meščanske šole, odbor za obrtno-nadaljevalne šole, mestna delavska zavaro valnica z odborom za ureditev starostnega zavaro vanja, upravna odbora mestne ženske realne gimna zije in internata Mladike, turistični odbor za mesto Ljubljano ter kvalifikacijska komisija. Poleg teh pa je mestni svet po svojih članih za stopan še v Bolniški blagajni mestnih uslužbencev, upravnem odboru Mestne hranilnice ljubljanske, upravnem odboru Splošne maloželezniške družbe d. d., odboru meščanske imovine, mestnemu disciplin skem sodišču I. in II. stopnje, rekrutni komisiji ter glavnem odboru za obdelovanje Barja. Pri taki obširnosti in raznolikosti smo morali uve sti neko enotnost poslovanja, da se olajša poslo vanje sodelujočim, predsedniku mestne občine pa pregled in nadzorstvo. Temu so predvsem služili že navedeni pravilniki, poleg tega pa smo uvedli enotno centralno evidenco sej mestnega sveta in vseh od borov ter upravnih odborov, ter smo izdali enotne predpise glede njih poslovanja ter oblike in sestave zapisnikov ter sejnih sklepov. V zvezi z ustanovitvijo novih odborov, pa tudi glede na splošne potrebe in hitrejše poslovanje smo izvršili potrebne reorganizacije tudi v mestnih uradih, da pripravimo soliden in že preizkušen temelj novemu statutu o organizaciji mestnih uradov, zavodov in pod jetij. Ta statut je že v delu, predložen je že osnovni predlog s strani društva uradnikov s popolno fakul tetno izobrazbo, zbrana pa so tudi že materialija k temu predlogu in je sedaj predložen posebni komisiji v študij in redakcijo radi obravnavanja v mestnem svetu. Med bistvenejšimi začasnimi reorganizacijami bi bilo omeniti sledeče: Ustanovljen je bil po vzorcu drugih velikih mest poseben kontrolni urad, ki bo v smislu svojega pra vilnika vodil gospodarsko, organizacijsko, kompe- tenčno in računsko kontrolo kot organ kontrolnega odbora, že to dovolj pove, kako potreben je tak urad, ki je tudi dejansko že začel poslovati dne 1. nov. 1936. K boljšemu, hitrejšemu in smotrnejšemu poslo vanju je služila tudi naredba, s katero se je dose danji samostojni eksekucijsko-policijski urad ukinil, njega eksekucijski posli pa dodelili z večino osobja mestni finančni upravi, policijske posle po obrtnemu oddelku. Nadalje se je izločil gasilski urad iz mestnega go spodarskega urada ter se podredil neposredno pred sedstvu, ponovno se je zasedlo mesto tiskovnega re ferenta, statistični urad se je izločil iz kulturnega oddelka ter podredil predsedstvu, veterinarski referat se je priključil tržnemu nadzorstvu, referat internata Mladike, katerega sploh ni bilo, pa finančnemu re ferentu. Prejšnji oddelek III. se je ločil v tri samo stojne pododdelke, mestni fizikat, socialni urad in tržno nadzorstvo, ter so se vodilna mesta na teh pod oddelkih zasedla s strokovno usposobljenimi močmi, kar je vse prej vodil le zdravnik. Praksa je pokazala, da so bile vse te preureditve stvarno potrebne, ker so se s tem uradi po svojem smislu in nalogah smotrneje porazdelili, olajšalo in pospešilo pa se je tudi poslovanje v vsakem pogledu. Važna je tudi ločitev mestnega vodovoda od mestne elektrarne kot podjetja ter njega priključitev mest nemu gradbenemu uradu, ki je bila sklenjena na zadnji seji mestnega sveta in se bo izvedla v začetku 1937. S tem bo dobil vodovod samostojno tehnično vodstvo ter se bo razkomercializiral, ker ima vendar predvsem javno - sanitarni značaj. Knjigovodstveni posli pa se združijo z mestno finančno upravo. V zvezi s tem se je pri gradbenem uradu ustanovil po seben odsek za strojne posle, ki bo vodil nadzorstvo nad vsemi strojnimi napravami in vozili mestne ob čine, kar je nujno potrebno. S preselitvijo raznih uradov je bila podana tudi možnost, da se v centralno poslopje preseli strokovna knjižnica in čitalnica, ki jo mestni uradi in mestni uslužbenci za svojo strokovno izpolnitev ter večjo in širšo komunalno izobrazbo nujno potrebujejo. Knjiž nica je nastanjena v mestni posvetovalnici in naj po stane duhovno torišče za napredek in za razvoj ko munalnih problemov. Po teh izpremembah je zanimivo zabeležiti, katere urade, zavode in podjetja ima mestna občina na no vega leta dan. Mestni uradi se formalno dele na devet oddelkov. V sestav prvega, občega oddelka spadajo sledeči uradi, ki so neposredno podrejeni predsedniku mestne občine: predsedstveno tajništvo s tiskovnim refera tom, personalni pododdelek, kulturni oddelek, stati stični urad in gasilski urad. Drugi oddelek je obrtni oddelek s prenesenim delo krogom ter policijskimi, tujsko-prometnimi in obrtno- šolskimi zadevami. Tretji oddelek tvorijo trije samostojni pododdelki: mestni fizikat, socialni urad in tržno nadzorstvo. Četrti oddelek je mestni vojaški urad. Peti oddelek je mestni gospodarski urad. šesti oddelek je mestni gradbeni urad. Sedmi oddelek je mestna finančna uprava, ki ob sega poleg finančnega oddelka v ožjem smislu še mestni trošarinski urad in eksekucijski oddelek. Osmi oddelek je mestni domovinski urad. Deveti oddelek tvorijo pomožni uradi z vložiščem, odpravništvom in registraturo. Izven oddelkov obstoje še mestni kontrolni urad, mestni posredovalni urad in prosvetni oddelek (mest ni šolski nadzornik). Mestna podjetja pa so sledeča: mestna elektrarna in vodovod, mestna plinarna, mestna klavnica, mestni pogrebni zavod in mestna pristava. Mestni zavodi, ki se samostojno upravljajo, pa so: Mestna ženska realna gimnazija, internat »Mladika«, Delavski dom in mestna zastavljalnica. V vseh teh uradih, zavodih in podjetjih je zapo slenih 418 pragmatičnih uslužbencev, 121 pogodbenih uslužbencev in 107 dnevničarjev. Poleg teh pa je stalno zaposlenih še 375 stalnih in 141 nestalnih de lavcev. Po stroki je uslužbenstvo razdeljeno tako: 19 je pravnikov upravne, sodne in finančno-poli- tične stroke, 27 inženjerjev gradbene, strojne, elektro- strojne, kemične in agronomske stroke ter arhitektov KRONIKA 253 in geometrov, 7 zdravnikov, 4 živinozdravniki, 23 pro fesorjev, 3 uradniki arhivarske stroke, 1 komercialist, 34 računskih uradnikov, 142 pisarniških uradnikov, 20 srednje-tehničnih, 58 nižjih tehničnih, 144 troša- rinskih uslužbencev, 40 poduradnikov, 19 gasilcev in reševalcev, 86 služiteljev ter 19 raznih strok. Ko je predsednik mestne občine nastopil novo •službeno mesto, si je nadel važno nalogo, da reorgani zira tudi uradovanje in poslovanje pri mestni občini ljubljanski, ki je bilo cesto predmet upravičenih kritik. Na izvajanje discipline in službenih dolžnosti se je pričelo strogo pazili ter so se s ponovnimi okrož nicami in navodili izdajale smernice in odredbe za pravilno poslovanje. Pri tem smo našli vso podporo v mestnem svetu, polno razumevanje pa tudi pri mestnih uslužbencih. Toda ne le z organizacijo uradov in povečanjem discipline in reda, tudi sicer se je skušalo poslovanje izboljšati, kjer in kolikor je bilo mogoče. Ker je bilo v uradih mnogo zaostankov, so se morale odrediti deljene in povečane uradne ure, poostriti pa se je morala tudi kontrola nad urgencami oblastev in strank, kar je rodilo zadovoljive uspehe. Odpravili so se nekateri zastareli administrativni nedostatki in se s tem bistveno skrajšal postopek pri reševanju spisov. Tako zboljšanje in pospešenje poslovanja je gotovo vplivalo ugodno tudi na ljubljansko prebival stvo in na vse, ki imajo posla z mestnimi uradi. Vsem tem reformam so mnogo doprinesle konfe rence uradnih načelnikov, ki jih sklicuje predsednik mestne občine vsak mesec, da zasliši o raznih tekočih splošnih zadevah mestnih uradov in podjetij mnenja in predloge njih šefov. Vodilna misel pri teh reformah ni bila kaka tre nutna ali osebna potreba, temveč namen postaviti temelje trajnega zboljšanja. Tako pridobljene skušnje se bodo dale s pridom uporabiti v bodočem statutu, s katerim imamo namen ustvariti vzorno organizacijo mestnih uradov, zavodov in podjetij, ki bo mogla po stati vzgled vsem ostalim mestom naše države. 254 KRONIKA