ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 7. septembra 1995 Leto V, št. 18 PRED ZAČETKOM ŠAULE str. 3 PORABSKI MALČKI, MAMICE IN VZGOJITELJICE V RADENCIH str. 7 VOJNE IN OTROCI EINSTEINOVA ZGODBICA Na vaše vprašanje bojno, kako bo s tretjo svetovno vojno, povem: kako bo s tretjo, ne vem, na znanje pa dajem; četrta bo spet s fičafajem. (Janez Menart) V 60-ih letih sva s prijateljem - za časa osnovnošolskih počitnic - s fičafaji napadla eno od oficirskih stanovanj (častniki seveda niso bili doma, ampak le žene in otroci). Midva sva herojsko izjavila, da bova pač obračunala s tem “komunističnim” leglom. Dejanski razlog pa je bil ta, da sta v omenjenem zelenem (konec koncev so bili graničarji) stanovanju bila doma dva naša sošolca, ki sta bila v drugi “četi” kot midva. Povrhu sta bila Madžara in otroka “komunističnih” staršev. Oficirjeva žena je klela kot Turek, zapirala zelene polkne, midva pa sva kar oblegala z izbranimi kamni in železnimi kroglami, fanta pa bežala na vrat na nos... Zdaj, ko je človek že v letih, bi lahko vse to pripovedoval tudi z določenim ponosom (z nostalgijo pa se ve itak), če ne bi bila neka malenkost kot moteč element. Med tem najinim jurišem sva zadela “sovražnika”, vodjo rivalne čete, sicer pa najinega sošolca - tik pod očesom. Kakšen milimeter ali dva pod očesno kroglo. Torej le toliko je manjkalo, da bi najinemu sošolcu izteklo oko... Od takrat naprej se točno zavedam, kakšne posledice lahko ima vojna. Nikoli več nisem napadal “sovražnikov” s fičafajem. V tem pogledu sem bil bolj napreden (ali pa ravno bolj konservativen?) kot nekateri današnji otroci? Na Madžarskem se je v zadnjem času zelo razpasla navada, da mularija iz dobro zaščitene zasede - a la bosanski Srbi? - s kamni obmetava vlake. Pred kratkim je umrl nek otrok, ki se je peljal z vlakom, 17-letna deklica pa je več tednov ležala v nezavesti. In če mislite, da so se potuhnjenci po tem tragičnem dogodku ustrašili in umaknili, se krepko motite. Tovrstni otroški teror se je še bolj razbohotil. Pri vsej stvari me najbolj vznemirja moment, da tudi naši otroci - a la najnovejša balkanska vojna? - napadajo nedolžne ljudi. Ne nasprotnike, ne tekmece ali sovražnike, ampak nedolžne ljudi. (Le spomnimo se zadnjega masakra, ki so ga povzročili srbski junaki iz svojih zased in razmrcvarili več kot 30 nedolžnih ljudi ter ranili več kot 80 v Sarajevu! Umirajo v glavnem civilisti, ne generali in vojaki .) Človeku se para srce, ko vidi na televizijskem ekranu otroke, ko umirajo, in tiste malčke, ki bodo vse svoje življenje invalidi. Otroci z berglami. Zaradi tega, ker so jim odrasli odstrelili noge. Sramota človeške podvrste, ki se imenuje: odrasli. In če smo zgoraj nekoliko ošvrknili neodgovorne otroke, ki napadajo vlake, naj takoj dodamo, da smo za njihova dejanja odgovorni v prvi vrsti mi, odrasli. Kaj pa sploh vidijo pri nas? In kar je najslabše: ni dovolj, da po krivičnem umirajo zaradi vojn, ampak jih odrasli celo vključujejo v vojne. Prejšnji direktor Otroške fondacije OZN v Ženevi Samir Basta je mnenja, da se po svetu več kot 50 tisoč otrok aktivno udeležuje vojaških aktivnosti. Drugi ocenjujejo, da jih je najmanj 200 tisoč! Zlasti v razvijajočih se afriških, azijskih in srednjeameriških državah (Liberija, Burma, Mozambik, Šri Lanka, Guatemala, Mehika itd). Kljub temu da to prepoveduje ženevska konvencija, ki jo je podpisalo 176 držav. V Mozambiku je npr. organizacija Renamo prisilila celo 8 let stare otroke, da so streljali svoje starše ali jim prerezali vratove. Poveljniki pri Renamu so pred boji včasih ukazali, da so otroci morali piti človeško kri, češ da bodo od tega postali neustrašljivi. Kot sredstva uvajanja v vojno radi uporabljajo tudi lepe obleke, alkohol, mamila. Zasvojenim otrokom počasi postane všeč orodje kot simbol oblasti. Oblastiželjnost, ki je tako zelo značilna tudi za odrasle. Tudi v Liberiji poskušajo v rehabilitacijskih centrih zdraviti mladoletne “veterane”. Nek 13-letni pacient je priznal, da je z bajonetom razparal trebuh noseče ženske. Drugi zdravljenci pripovedujejo, da so zapornikom zavezali roke na hrbte in jih nagnali v močvirja ali zastrupljena umetna jezera. Spet drugi je bruhnil v jok, ko je pripovedoval, kako je bilo s tistim zapornikom, ki so ga ravnokar hoteli pustiti na prostost. Ker je pač poveljnik zgubil ključ od lisic, je otroka vojak prisilil, naj zaporniku odseka roki nad zapestjem. “V sanjah stalno slišim rjovenje tega človeka...” Tako hi ob začetku šolskega leta opozoril vse dijake in bivše dijake na obe Einsteinovi zgodbici. Tole od Janeza Menarta (balkanske, čečenske, ruandske in vse ostale morije po svetu) in tisto o pravem Einsteinu. Poskusimo živeti ustvarjalno. Za dosego tega pa je potrebo učenje, četudi je le-to včasih bolj dolgočasno kot vojne. Francek Mukič 2 GOSPODARSKO SODELOVANJE MED ŠTIRIMI DRŽAVAMI SLOVENSKO GOSPODARSTVO SE BO PRIHODNJI MESEC PREDSTAVILO V BUDIMPEŠTI Mednarodni kmetijsko -živilski sejem v Gornji Radgoni je že nekaj let tudi mesto in priložnost za pogovore o gospodarskem sodelovanju Slovenije s sosednjimi državami. Minula leta so organizirali dvostranske pogovore med slovenskimi in madžarskimi podjetji, letošnje poslovno srečanje pa so razširili in povabili tudi Avstrijo in Hrvaško. Poudarek na pogovoru, ki je potekal v Radencih, pa je Sil vseeno na gospodarskem sodelovanju med Slovenijo in Madžarsko. Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije magister Jožko Čuk je v svoji uvodni razpravi ocenil gospodarsko sodelovanje Slovenije s sosednjimi državami in za blagovno menjavo z Madžarsko dejal, da je od leta 1991 v nenehnem vzponu kljub nekaterim oviram. Tako je Slovenija lani na Madžarsko izvozila za 98 milijonov ameriških dolarjev blaga in iz Madžarske uvozila za 191 milijonov dolarjev. To pomeni, da je Madžarska mnogo uspešnejša pri prodaji v Slovenijo kakor slovenska podjetja in podjetniki, ki sodelujejo z madžarskimi partnerji. Tudi podatki za letošnjih pet orizoma sedem mesecev kažejo na rast blagovne menjave med državama. Velik primanjklaj ima Slovenija tudi v gospodarski menjavi z Avstrijo, in sicer kar dvakrat več uvozi kakor izvozi na to tržišče. Toda Avstrija sodeluje pri okoli 670. projektih skupnih vlaganj v vrednosti 2,4 milijarde dolarjev. Blagovna menjava med Slovenijo in Hrvaško pa se je v zadnjih štirih letih zmanjšala za sedemkrat, zato gospodarstvi pričakujeta sklenitev osnovnega gospodarskega sporazuma. Pogovori, kakršen je bil v Radencih (zbrali so se predstavniki šestinštiridesetih madžarskih in ravno toliko slovenskih podjetij in petih podjetij iz Hrvaške) imajo za temeljni namen, kako povečati gospodarsko sodelovanje. Tu je madžarska stran predvsem opozorila na neurejeno infrastrukturo (cesta, železnica, mejni prehodi), slovenske stran pa na 8 odstotno carino oziroma davek, ki ga je Madžarska uvedla zaradi velikega primanjklaja v plačilni bilanci, pa tudi na težave pri pridobivanju delovnih dovoljenj in še na nekatere probleme. Obe državi pa ugodno ocenjujeta lani podpisani sporazum o prosti trgovini, ki bo (po podpisu s Poljsko) pripeljal Slovenijo v trgovinsko organizacijo CEFTA. Ravno tako je zelo pomemno regionalno gospodarsko sodelovanje in sodelovanje med malimi podjetji, ki so nastala v novejšem obdobju. Pri regionalnih povezavah bodo poizkušali pridobiti čimveč denarja iz različnih mednarodnih inštitucij, med katerimi je pomembnejši program PHARE. Pomembne so tudi predstavitve in promocije, zato se Slovenija pripravlja na svojo najcelovitejšo predstavitev oktobra letos Budimpešti. eR ZVESTOBA RODU IN JEZIKU JE VEDNO ŽIVELA Rad prebiram časopis Porabje. Še posebej z veseljem berem zapise Irene Barberjeve o življenju zavednih slovenskih družin, o preprostih ljudeh, ki so vztrajali in ohranjali slovenstvo v svetu ob Rabi, in preživeli čase, ko jim ni bilo ravno lahko ohraniti zvestobo rodu svojih prednikov. Zgodi se, da se ob branju Ireninih zapisov tudi sam spomnim kakega dogodka ali ljudi, s katerimi sem se srečeval na številnih svojih poteh po Porabju. Tako se spominjam tudi mojega prvega povojnega obiska v Porabju. Bilo je vroče poletje 1965. leta, ko sem iz Szombathelya prišel v Porabje. Resda, za tiste čase z obveznim spremstvom, toda prišel sem. Moji gostitelji (in spremljevalci) so me v Monoštru najprej peljali v urad tedanjega okraja (járás), kjer nas je pričakal Karel Gašpar, tedaj okrajni podpredsednik. O njem sem sicer že pred tem slišal nekaj mnenj, vendar sem ga takrat prvič srečal. Bil sem prijetno presenečen, ko se mi je predstavil in me pozdravil v domači Porabski slovenščini. Vsaj malo že poznavajoč tedanje razmere na Madžarskem in tudi v Porabju sem bil v zadregi, kako vzpostaviti spoštljiv odnos do podpredsednika okrajne oblasti in obenem nevsiljivo ponuditi več kot zgolj uradno vljudnost. Toda Karči je kar sam odvrgel taka razmišljanja s prijazno besedo, v kateri je kazal resnično veselje ob srečanju. Nekako tako je dejal - da bo po dolgem času spet lahko popeljal gosta iz Slovenije med slovenske ljudi v Porabju. Led je bil prebit in začelo se je najino dolgoletno sodelovanje in prijateljstvo. Tega dogodka sem se spomnil ob branju Ireninega zapisa “Nega takše preteklosti, iz štere bi se nej lejko včili”, v časopisu Porabje 4. maja letos, v katerem predstavlja Margito Gašparjevo, ženo pokojnega Karla Gašparja. Tistega dne pred tridesetimi leti mi je uspelo vsaj bežno pobliže spoznati Porabski utrip, od Monoštra skozi Slovensko ves in Dolnji Senik do Gornjega Senika. Da je bilo popotovanje prijetno, je največ pripomogel Karel Gašpar, in po naključju se je končalo še s srečanjem z Margito Gašparjevo. Večerilo se je že, ko smo odrinili iz Monoštra proti Slovenski vesi. Ustavili smo se pri družini Wachtar. Prijazno so nas sprejeli in na mene je naredil izjemen vtis oče Wachtar s svojim pripovedovanjem. Se sedaj ga vidim v spominu: v rahlo zatikajočem se narečju govori, ko išče primerne besede in mi razlaga, kako dolgo je vodil “fúvós zenekar - ali tudi “rezes bando” - tako je kar z dve- ma izrazoma poimenoval godbo na pihala, da bi lažje razumel. To je bilo v najinem pogovoru tudi vse, kar je povedal v madžarščini. V družini so imeli vnuka. Bil je morda kako leto starejši od mojega sina. Nekaj je bolehal, a je hitro zlezel iz postelje in vlekel na ušesa pogovor odraslih. Bilo mi je žal, da nisem imel seboj kaj več, kot čokoladico za darilo. A spomnim se bistrega fanta, ki je na moja vprašanja pogumno odgovarjal in povedal, da tudi za silo piše v narečnem slovenskem jeziku. Kar lep čas sta si potem dopisovala z mojim sinom Borutom, dokler ni odraščanje opravilo svoje. Karči bači me je ob tej priložnosti seznanil še z nekom, prav tako z obiskom na domu: “To je pa Csabai bači, zborovodja našega pevskega zbora” -in še pojasnil, da Csabai sicer ni slovenskega rodu, vendar vodi naš pevski zbor, v katerem pojejo slovenske pesmi. Tudi Csabai bači ostaja zapisan v spominih na moje porabske prijatelje. Že v temi smo se pri pehali v središče Gornjega Senika. Karči mi je govoril o šoli, o kulturnih dogajanjih na Seniku in o svoji veliki zbirateljski vnemi, iz katere je pozneje nastal zarodek slovenske etnografske zbirke v porabskem muzeju v Monoštru. Končno smo se ustavili v gornjeseniški gos- tilni. Bil je že kar pozen večer. Spominjam se, kako je nekaj možakarjev radovedno motrilo skupino prišlekov iz dveh državnih avtomobilov, ko smo vstopili v gostilno. Nekam zadržano so nas pozdravljali v madžarščini, kakor da bi se zbali mojega pozdrava v slovenskem jeziku. Ko pa smo posedli za mizo in so zaznali, da se s Karčijem pogovarjava po domače, so radovedno stikali glave in vprašujoče zrli predvsem v mene, dokler se ni opogumil eden starejših. Prišel je do naše druščine in v zadregi vprašal (ali povedal); “Vij ste pa s slavskoga kraja, nej...?” Opogumil sem se tudi sam, vstal izza mize, prijel očanca pod roko in se odpravil k njegovim. Vprašanjem ni bilo ne konca ne kraja. Porazgovorili so se o vsem mogočem, v domači govorici in gostilničar je vneto prinašal “ fröccs-e ” in “špricare”. Nekdo je odšel iz gostilne in se kmalu vrnil še z dvema, za njima pa se je v gostilno natreslo še nekaj starejših domačinov. Zvečine vsi so želeti zvedeti, kakor je kaj v bližnjih vaseh na naši strani, nekateri pa so naštevali tudi imena svojih sorodnikov in znancev, s katerimi se že dolgo niso srečali. Da, bil je res prijeten večer. Le gostilničar je postajal nemiren, ko se je bližala “záróra”. Toda med gostitelji iz Szombathelya je bil tudi predstavnik javnega reda (rendőrség), z uglednim oficirskim činom, ki je avtoritativno odločil: “Nocoj bo gostilna odprta, dokler bomo tukaj z našim gostom.” Tako se je tudi zgodilo. Domačini so se počasi razšli, naša druščina pa je gostilno zapustila v zgodnjih jutranjih urah - ob 2. uri po polnoči. Mene pa so dotlej naučiti kar dobro kartati “ulti”. Pa še nekaj se je zgodilo vmes. V stari gornjeseniški gostilni so tistega dne končali gospodinjski (ali kuharski) tečaj, ki ga je vodila - ali vsaj organizirala - Margita Gašparjeva. Kot se to pač spodobi ob takem dogodku, se je tečaj končal s praktičnim preskusom znanja. Od tort do vseh vret peciva, kar so napekle gospodinje, vse se je znašlo tudi na naših mizah. Jaz pa sem takrat spoznal tudi Margito Gašparjevo. Nešteto je bilo poznejših srečanj z družino Karčija in Margite. Uradnih, delovnih, prijateljskih. Tudi pozneje, ko Karel ni bil več podpredsednik okraja v Monoštru. S prijateljem in sodelavcem Jožetom Ternarjem, ki še sedaj dela kot urednik v Pomurski založbi v M. Soboti, sva opravila tudi veliko skupnih poti v Porabje za slovensko čtivo. Pri začetnem utiranju teh poti nama je vedno pomagal Karel Gašpar -Karči bači. JoŽe Vild Porabje, 7. septembra 1995 3 PRED ZAČETKOM ŠAULE Ne mislim, da geste pri nas takši človek, steri bi nej znau, kakša gospodarska kriza je na Madžarskom. Če ovak nej, te tau spozna na svojom živlenji, vidi, ka je včara leko küpo za nistarne pejnaze, gnes že ne more. Ranč tak je pri samoupravaj vrtcaj pa šaulaj. Državni proračun (állami költségvetés) vsakšo leto menja pejnaz dá zatok, ka ne računa z inflacijo. V vrtcaj, v šaulaj proračun za deco dá edno kvoto. Gde je malo dece - kak v Porabski vasnicaj - te pejnaz ne dojda za včenje, za šolsko delo. Samouprave morajo vcuj dati - nej malo - pejnaz, da leko delajo naprej vrtci pa šaule, žau, tü se eške tau tü ne računa, če so té šaule narodnostne, stere majo svojo specialno nalogo. Naj bi svedočila svoje misli, sam ravnateljice spitavala od začetka šaulskoga leta. Magdalena Bartakovič, ravnateljica števanovske šaule. “Letos 37 mlajšov imamo not spisano v šaulo. Lani smo meli 41. Mlajše de 7 školnikov včilo, lani nas je bilau 8. Šaulo vodim Sama, Zdaj de se eške vrtec tü k meni držo. Nejmam nej tajnice pa namestnika tü nej. Nauvo šaulsko leto tak začnamo, da samo pri plači mamo 900 gezero forintov minusa. Prisiljeni smo združiti nisterne razrede. Ka školnicke Zvün reda morajo delati (túlóra), smo že od lani dužni ostanili, pa letos znauvič kedensko 7 vör ne moremo plačati. Kolektiva je med takšimi pogoji (feltételek) vsakši den bola nepotrplivna, vse žmetnejše je kompromise najti. Pa smo eške nej gučali o popravlanji zidine. Samo najbole silno delo smo mogli oprajti. Za kurjavo pa za elektriko, leko povejmo, minimalne pejnaze mamo. Starišje pomagajo. Drva sekajo, kauli šaule cejlo leto red držijo. Bijo je takši stariš, steri je eden traktor drv poslo šauli. Moram povedati tau tü, ka iz trej vasnic - Odkec v šaulo odijo k nam - 9 mlajšov odi v Varaš v šaulo. Če bi oni ostali, bi nam ostalo več pejnaz. Pa itak. Na tejn smo, naj šaula ostane tüj doma, zatok ka se samo tüj v tauj okolici leko včijo svoj materni jezik. Tau bi mogla država bola poštüvati. Sreča, ka geste Slovenska zveza, stera nam je dosta pomagala. Pišem vnaugo natečajov (pályázatokat), Odkec Vüpam, ka dobimo pejnaze. Daleč naprej nikak ne moremo planirati med takšimi pogoji." Erika Glanz, ravnateljica šaule na G. Seniki “V 1995/96 šaulskom leti de v našo šaulo 64 učencov ojdlo. Tau deco de 12 učitelov včilo. Tau se dosta vidi, dapa moremo videti, da je tau narodnostna šaula, gde včimo dva materniva jezika, gde je naprej spisano 4 lidi. Zvün toga nistarne učne predmete včimo dvojezično. Letošnji proračun smo realno planirali. Plače smo tak planirali, ka smo računali na pedagoško kolektivo, na njigvo toleranco. Tak daleč smo Prišli, da ne moremo nej z ednim filerom honorirati nadure (túlóra) pa dobro delo. Ne moremo vsakšomi dati tisto plačo tü nej, ka po zakoni njemi odi. ("F' kategorija) Pa itak. Klase združiti nikak neškemo. Tau bi bilau učencem na kvar. Velki kvar je tau tü, da z D. Senika več kak 20 mlajšov odi v Varaš. Tau pa moremo razmeti, tüj so največkrat objektivni zraki pauleg. Šaulsko Vodstvo vse včini, da bi tau, ka nam falijo pejnaze, nej šlau na kvar včenji. Pišemo lejt do lejt vnaugo natečajov. Slovenska zveza nam je do tejgamau dosta pomagala. Zdaj pa mamo vüpanje v Narodnostni samoupravaj tü. Tau je zatok tü potrejbno povedati, da v našoj šauli za narodnostni pouk poseba dobimo od rosaga 1 milijon forintov. Istina, ka nas košta té pouk 2 milijona forintov. Razliko morajo samouprave finansirati. Morem pa povedati, da so naše samouprave - gorenja pa dolenjaseniška -nej proti šaule. Dosta morejo dati za šaulo Zvün tistoga, ka država nam kak kvoto dá. Tau znamenüje, ka od drugi nalog morejo vkraj vzeti té pejneze. Pa sam eške te nej gučala od toga, ka tau velko zidino trbej gor držati, küriti pa elektriko nücati. Dosta so nam pri tejm na pomauč starišje tü. Vsenavküp tak cenim nauvo šaulsko leto, ka tau leto eške nikak bau, liki tau dugo tak ne more titi. Zgibimo dobre pedagoge, dobre strokovnjake, nemo mogoči dugo etak, v takši pogojaj delati. Gnešnja gospodarska kriza pa ne obečava nika dobroga nej držinam, nej šaulam. Zatok bi sila bila, da bi vönajšli drugi sistem za finansiranje šaul." I. Barber INDA SVEJTA VRTEC - “NA VARTNICI” September je mesec, ko se začenja pouk v vzgojno - izobraževalnih ustanovah: v vrtcih, v osnovnih, srednjih in višjih šolah. Najmanj govora je ponavadi o vrtcih - o ustanovah za varstvo in vzgojo predšolskih otrok. Danes obiskuje vrtec - vsaj eno leto - vsak otrok tudi v Porabju. Po začetnih poskusih v 1950 - 60-ih letih so v posebni zgradbi odprli prvi vrtec - PRED DVAJSETIMI LETI (1975) na Gornjem Seniku. Ko še ni bilo vrtca, so predšolske otroke imeli vedno poleg sebe starši pri delu ali večji otroci na paši. “Da je dejte eške malo bilau, te smo ga z darvenkov vö na njivo nesli. Na vartnici smo malo dejte nut v darvenko djali, darženco gorpotegnili, pa tam spalo nut. Sledik na rokaj, pa zibalo s seuv, pa tam smo dojdjáli. Mlajši so dosta špile nej meli. Bábe pa krugle smo naredli doma s cote. Trn dosta so se mlajši nej mogli špilati. Gda je dejte tri lejta staro bilau, te že moglo z eni vekšim kravo pasti. Po lanci so pasli, par njivaj na vartnicaj. Če smo kaj drügim dojspasli, te smo fejst biti bili. Tak je prva tau mlašeče živlenje bilau." Marija Kozar Porabje, 7. Septembra 1995 4 V Gornji Radgoni Že 33. kmetijsko-Živilski sejem Na letošnjem 33. mednarodnem kmetijsko - živilskem sejmu v Gornji Radgoni - odprl ga je slovenski predsednik Milan Kučan - je sodelovalo 1300 razstavljalcev iz 30, predvsem evropskih držav. Sejem je bil letos usmerjen h krepitvi dobrososedskih odnosov in prijateljstva na stičišču štirih evropskih držav. 807 programov Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo je do 30. avgusta odobrila 807 programov lastninskega preoblikovanja podjetij, 286 podjetij pa je dobilo že tudi drugo soglasje k izvedbi privatizacijskega programa. Ameriška kongresnika v Sloveniji Na kratkem neuradnem obisku v Sloveniji sta se mudila ameriška kongresnika, strokovnjaka za obrambno področje, Robert Dornan in Greg Laughlin. Sestala sta se s predstavniki državnega zbora in slovenskega obrambnega ministrstva. Zmagoslavna vrnitev V Slovenijo se je pred dnevi vrnil ultramaratonec Dušan Mravlje. Na brniškem letališču ga je pričakala množica ljudi, da bi pozdravila tekača, ki je zmagal v Združenih državah Amerike, v teku od pacifiške do atlantske obale, imenovanem Transamerica 95, na katerem so tekači v 64 dneh pretekli 4760 kilometrov. Jajjaaa!? Vej pa don nej?! POGAČE PA V RIT NOGAČE Birauvkinja pred birovijo? Dr. Marija Faragó iz Budapešta je vse krvava gorpozvala policijo, ka so go prej trgé banditi presmeknili. Pravla je, ka je djenau nej vidala, što so bili tisti gavnarge. Leko ka prej stoj od tisti, štere de una mejla na 4 tardjalašaj. Gvüšno je stoj med njimi čemeren na njo, ka je una šké osauditi. Zdaj smo pa te zvödali, ka go je z naužcom bodnom njen pravi brat, pa ka je birauvkinja djenau znala, što je büu. Samo je prej brati nej stejla lagvo. Zdaj pa se leko zgodi, ka de Sama tö mogla pred birovijo, pa leko, ka več nede smejla biti birauvkinja. - Naslejdnje oháre tö obejsijo? Policija išče policaja. Vogrska policija je nej tak dugo iskala enoga svojoga policaja (János Szabó, 25), šteri je prej dostakrat kosmati, vlasé má takše duge, ka ma segajo do srejdi hrbta, vozajek je má Večkrat v konjski rep zvezane, na rokaj má vsefelé tetoviranje, v šinjeki rad nosi srebrni lanc, nad pasníco lederni remenčki, v pravoj vüji ma balanckata dva aringlina, v lejvoj vüji pa tri... -Vredi podje, nej? Vdardjeni ali streldjani? Pri vesi Kemenespálfa si je eden mladi moški nauvo špilo vözmislo. Vzöu je pükšo na luft, je üšo v lejs blüzi poštije, pa tam na tiste autone strejlo, šteri so mimo pelali. - V glavej več lufta, kak v pükši? Ajaj, Allah, Ajaj! En muslimanski pop v Malmöni na Švedskom pravi, ka njemi rosag more plačati zatogavolo, ka si je un v svoji slüžbi na nikoj djau - kolena. Če prej zavolo betega, šteroga so si med svojim delom spravili banjaske pa martinaske pa drugi, plačüjejo tém, te njema tö odi. Un prej vsak den petkrat more na kolene spadniti, gda se prauti Mekki obrne. Padarge so pravli, ka nika nema bole lagve kolene, kak drugi starejši lidgé, šteri ne kaplejo neprestanoma nakle. Imam (muslimanski pop) zdaj tauži švedski rosag. - Ima(m) pamet! Mrtvecke pa kolene. Na Filipinaj so si tauvange tau vözbrodili, ka mrtvecom vökradnejo pogačice z njine kolene. Tau pa zato, ka prej Vudu lüstvo tau nüca za anesteziologijo (érzéstelenítés). Gda tauvange spravijo svoje pogačice, te dejo pred tisto ižo, štero škejo vöoraupati. Tam tazažgéjo kolenine pogačice, ovi v iži od dima pa srada tao- madlejo, uni pa hajdi po kinče. - Če bi nase küjarce znale takše pogače pečti!? Natečaj (pályázat). V ednaj vogrskaj novinaj so pisali, ka prej se Madžari v Sloveniji leko glasijo za eno kratšo šaulo po viskaj šaulaj. V taujoj postgradualnoj šauli do se leko včili sociologijo. Tau jim omogauči vogrsko ministrstvo, ka bi prej malo Pomurski Madžari leko več Vogrski gučali. Ja pa prej v taujoj šauli do se socilogijo včili - v engliški rejči. - Tau je meni kinejzarsko! Prauti aidsi. Nad Rimininom v Italiji so nej tak dugo naredili najvekšo reklamo na svejti prauti strašni moderni kügi, prauti aidsi. Nad Jadranskim maurdjom so gorpistili en velki -velki kotonj, šteri je 30 mejtarov visek büu. -Dje, šteri zlaudik na svejti pa má takši velki ko(tonj)?! Fr. M. NOE PA VINO V leti smo na G. Siniki na Meleknom vrejeki ojdli, fejst je vrauče bilau. En moški je doj po brgej üšo, v turbi je pére emo. Ka jim je ostalo po žetvi. Büu je fejst rdeči v obrazi. Gvüšno od vročine pa od žetve, depa leko, ka zatoga volo tö, ka je te, gda je tavö po Meleknom vrejeki üšo, več pérov emo v turbi, kak tanútri. Najprva me je pito, zaka mam na glavi bejlo šapko. Pravo se ma, ka zato, ka je vrauče. Nej, nej, Zaka prej zdaj bejlo šapko nosim, če sam prva prej rdečo (=komunistično noso. Pravo sam ma, ka prva lejta sam ge nej rdeče, pa ovaške šapke tö nej noso, ka gda je človek mladi, te misli, ka so aube norije. Gda sam ga pito, ka Zaka telko dosta pera nazaj nesé, zaka je nej bole tistim dau, šteri so žetvo delali, je malo čemerasto pravo, ka mi delavci tö moremo kaj piti, nej samo takši langaške, kak ste vi. Zmejs pa je pozabo na komunistične pa druge šapke, pa mi je pravo: Vejš, kak je Noe grauzge sadüu? Če nej, te povejm, ka boš pá leko kaj nutri v novine piso. Baug plati. Gda je Noe po velkoj povouden i na brejgi posa- do gorice, so ma nikanej stele rasti. Zato je dojzaklau eno birko, pa je z njeno krvdjauv polejo. Te je en cajt nika raslo, depa za en malo so gorice pa začnile veniti. Te je doj bujo enoga tigriša. Njegova krv je goricam pá pomagala. Liki nej tak dugo, ka bi grauzdje dozorélo. Natau je dojzamasaro eno svinjo, pa z njeno krvdjauv pofriško gorice. S tem je grauzdje lepo dozorelo. Gda prej malo spigémo (tau sam pozabo pitati popautnika, če samo iz vina ali iz péra tö), te se prej tak ponašamo, kak birke, gda malo več, te smo krepki pa divdji, kak tigriške, gda pa ne vejmo mere, ka nam že prejk kvapi, te smo pa takši, kak svinjé. Tau sam zato pozabo voopitati človeka, šteri mi je tau prpovejst pripovejdo, ka če Noe nej eške kakšo štrto stvarino tö bujo, pa njeno krv po goricaj tapolejo. Takšo, od štere se pidjanec naslednje do nagoga dojrazmeče, pa nagi spi, ka ga vidijo njegvi mlajši, kak je tau naredo Noe, gda se malo bole naloko, kak bi trbölo. Fr.M. POZVANJE Dneva 16. Septembra toga leta, tou je v soboto, vas trnok lepou pozovemo v prvo goričko vejs BREZOVC1, šteri so od Sobote vkraj samo 7 kilomejterov po glavnoj poštiji prouti Gradi. Zdaj van pa ščemo povedali, Zakoj. Tüj de se toga dnejva dosta lejpoga zgoudilo, tak ka toga nete nigdar pozabili. Do Zdaj je nišče nej pokazo tistoga, ka ponüja Goričko pa Porabje, tou pa je: iz Porabja monošterske ženske, štere ešče popevke stare slovenske narodne pesmi, Gornjeseniška folklore s plesi tej krajov, lončar z Verice Karel Dončec de pokazo, kak se z ilovice da dosta lejpoga napraviti, falijo pa nede tudi Laci Korpič s svojin ansamblon in pevkami, mislimo pa, ka de toga s Porabja ešče več. Naši vrli Goričanci do vö pokazali, kak ansambel Gorički klantoš lepou popevle stare goričke pesmi, petrovska folklora pa, kak se tou plejše. Tudi mi na Goričkon mamo dobroga lončara Ferija Zelka iz Pečarovec, šteri tüj neka vala, Znate pa dobro, ka je naše Goričko znano po Borovih gostüvanjaj, štero de tüj malo pokazano. Falili pa tudi nedo naši gorički vinogradniki s svojimi dobrimi vijni pa s svojin pevskim zborom. Pouleg toga do pa tüj igrali dobri muzikanti z Goričkoga, ka te tüj leko zaplejsali. Nikak pa nedo falili tudi dobri küjari iz Porabja pa Goričkoga, šteri do nan sküjali najbole gustošno gesti, ka ga sploj poznamo. Tou vse vküper van ščemo pokazati zatou, ka do si tisti, ka toga ne poznajo, vidli, ka se vse da napraviti pokazati prinas, tak ka nemo samo vi vö odili, liki do drüjgi Prišli k nan. Tou vse de se godijlo od 10. vöre naprej pri ednoj lejpoj goušči in lovskon doumi v že prlej Povejdanoj vejsi BREZOVCI. Kak smo že v naslovi povedali vas na tou mesto pozoveta organizatora: Zveza Slovencev na Madžarskem in Turistična agencija PIKO Porabje, 7. Septembra 1995 5 LEJPI SPOMINI IZ ANDOVEC Dugo lejt že drži, ka so Andovci v Porabji najmenkša ves. Če pa stoj ške znati, gde so Andovci, je najde pri slovensko -madžarski granici. Na toj strani so pauleg Števanovci, prejk meje pa Büdinci. Od Andovec se leko pelaš v Farkašovce tü. Kak je pa v Andovcaj bilau, povejmo, pred 30-35 lejtami, tau znajo samo tisti, steri ešče gnes tam živejo, ali pa tisti, steri so odišli iz Andovec. Nistarni daleč, dapa največ ji je, Baugi vala, tüj blüzi, Varaša, v Traušja pa tak tadala. Na gnes se je ta ves navekša spraznila. Vnaugo ramov so porüšili, vertje so odišli, so si zozidali nauve domove indrik. Ništerni so svoje stare domove odali tujcom, zatok pa gnes v Andovci dosta obnovleni ramov leko vidiš. Zakoj so naši lüdje pred 20-30 lejtami “pobegnili” z vesi, tau bi leko na dugo razlagala. Najbole zatok, ka je tistoga reda sploj sigorno bila zaprejta granica, lüdje so z zemle več nej mogli živeti. Sploj pa mladina je nej stejla ostati več tam. V Varaša se je tista lejta razvila industrija, dosti je prišlo v fabrike, iz Andovec pa v Varaš ojdti je posebno žmetno bilau. Etak so se pa mladi vzeli - nistarni s starišami vred - pa so odišli v Varaš. Tam so si zidali nauve iže, pa gnes tam živejo. Kak mislijo na svoje Andovce, ka njim gnes znamenüje njigva domovina (domačija) od toga sam spitavala edno držino, stera se je znosila v Varaš. Oni so Ana pa Zoltán Nemet pa njigva držina v Traušji. Ana Nemet (Dožejnarska) v Trauštji žive že od 1972. leta. Ne gnes tam živé njena čerka Eržika pa njeni sin Zoltán tü s svojo držinov. Anini mauž je rodjeni Madžar iz Kradenovec. Ana! Vidim, da ste se tü blüzi Varaša sploj lepau not skvartejrali, lejpo ižo mate pa vse, ka vam je potrejbno. Zakoj sta si tistoga reda tak zgrün tala z možaum, da tam njata Andovce pa ta šla v Varaš? “Nej je léko bilau. Moj Oča je pred tistim nej dugo tam v Andovci zozido nauvi ram, gazdijo smo meli. Müva z možaum pa - kak tistoga reda vsakši -sva že v Varaš ojdla v fabriko. Iz Andovec je tau nej léko delo bilau. Malo deco sva mela, v fabriki je tü nej léko bilau. Kak dosti lidi v našoj vesi pa ,v sausadni vesnicaj, mi smo se tü trli v Varaš. Tiste lejte je prevnaugo mladine odišlo ali v bloke ali so pa zidali v Varaši ali poleg Varaši. Mi smo tü tak zgrüntali.” Starišje ka so prajli na tau? Nej so vas nazaj držali? ʻʻKak sam že prajla, doma smo meli nauvi ram, starišje bi radi bili, če bi ostali. Ali moj oča je itak tak pravo, če de nam ležejše, aj demo, žau on je 1980. leta mrau, mati je pa po tistim eške 14 lejt živela pa doma gazdijo pelala. Tavö smo ojdli ji pomagat.’’ Gnes tüj v Varaša-od centra 10 minut-živeta. Mate svoj ram, mate ogradec, držite živino. Mislim, gnes itak redno delate najbole zatok, ka so vas tau vaši starišje tak navčili. Dobro Vidim ge tau? Zoli: “Gda smo Prišli es pa smo dobili parcelo za zidanje, tüj so eške kaulagvrat vse njive bile. 1972. leta pa naprej smo mi tü njive meli tüj, samo ka na gnes so tau že vse not zozidali. Tü že eden nauvi tau Varaša geste. Dapa živino rejsan držimo. Nika v gradci prpauvamo, nika pa vcuj küpimo. Etak je itak bola vrejdno, liki bi vse küpo. Drugo je pa tau, ka smo v Varaša pa nej. Mamo mir pa velki prostor, nej kak v kakšnom bloki. Kaulag nas dosta Slovencov geste, ki so tü tak Prišli kak mi.” Gde sta se pa vüva spoznala? “Obadva sva ojdla v židano fabriko. Dapa nej Sva se tam spoznala, liki v Števanovci. 1964. leta so v Števanovci zidali pionirski tabor. Tisto je tak bilau, ka steri so dali zidati, so samo za material meli nika pejnaz. Ovak so pa lüdje z prostovoljnim delom mogli tau zidati. Vsakša fabrika, Vsakša firma je mogla poslati delavce na tau zidanje. Mi mladi smo pa z veseljom šli delat. Tam sva se spoznala z možaum. Med najine najlepše spomine se drži tisto zidanje, tisti dnevi pa večeri,” pravi Ana. Od tistogamau je že prteklo dosta pa dosta lejt. Mata držino, zadobila sta vnuke tü. Kak gledam, nika vam ne fali. Zoltán: ʻʻMava čerko, Eržiko, štera že ma dva deteta. Naš sin pa ma edno malo deklo. (H)či že v svojoj iži žive, sin zdaj dokonča nauvi ram, nede dugo, ka oni tü odidejo od nas. Vsi smo pa tü blüzi eden drugoga. Leko eden drugoma pomagamo, eden do drugoga pridemo. Moja žena, Ana je že v penziji, ge pa delam v Varaši v fabriki Opel ranč tak kak sin. Vsi mamo delo, leko Vüpamo ka preživemo tau velko gospodarsko krizo. Pošteno škemo delati tačas, ka mamo delo. ˮ Vsakšo leto mamo slovenski bal. Tak Vidim, da vaša držina nigdar vö ne ostane iz té veselice. Zakoj vi radi pridete na slovenski bal? Ana: “Te bal nas razveseli. Tam čüjemo slovensko muziko, tam leko vsi pokažemo, ka smo slovenski lüdje. Tau nigdar ne zatajimo. Moj mauž je Vogrin, ali on se je navčo slovenski gučati že te, gda smo doma v Andovci živeli. Gda pridemo na bal, te nika v njega vdari, pa samo slovenski guči z lüdami. Etak pa nistarni ranč ne znajo, če je Vogrin. On pa moj sin Zoli sta vsigdar - pa gnes tü - radiva slovenski gučala. Gda je eške Zoli mali bio, smo doma krmo naklajali, pa so stric tü pomagali. Mali Zoli se je furt hejco, pa je etak gučo: Stric vüc kaula maža, strina vüna... škraba. Moj mauž se je tü najoprvin norijo navčijo slovenski pa po tistim kaj čednoga.’ Ana, ti si v Andovci gorrasla. Mislim, ka gnesden tü tavö poglednaš v Andovce. Kakšna je ves gnes, pa kak je bilau te, gda si ti mlada bila? “Večkrat odim gnes tü v Andovce, kakoli več tam nikoga nemam. Tam stoji naša iža, Večkrat tavö poglednamo. Kak je gnes v Andovci? Cejlak ovak kak gda sam ge mlada bila. Tistoga reda je. vse živelo. Vsakša parcela je obdelana bila, ves je takša bila kak mora biti. Od tistogamau so vnaugo ramov porüšili. Istina, ka so dosta iž poküpüvali tujci, steri so té iže obnovili, pa je Zdaj nücajo ali za Vikend ali vsigdar tam živejo. Samo ka so tau po mojom več nej Andovčarge. Gda sam ge mlada bila, je v vesi bilau 32 mladi dekeo. Podje pa ranč tak. Vse je živo bilau. Meli smo plesno skupino, špilali smo, veselili smo se. So pa prišli drugi cajti. Z nami vred so lüdje pobejgnili. Po mojom smo tomi nej samo mi krivi bili, steri smo si mogli iskati baukšo usodo.” Gda sam je tam njala, nika mi je v srce segnilo. Mislim, tau je domotožje (honvágy). Tau vsi čütimo, steri smo povrgli -smo prisiljeni bili povržti -lepe slovenske vasnice, gde so nas zibali. I. Barber Več graničarjev na jugu Poveljsko madžarskega graničarstva je s petimi četami okrepilo Graničarsko direkcijo v Pečuju. Slednja deluje na 70 km dolgi progi, ki meji tudi na Vzhodno Slavonijo, ki jo želijo Hrvati priključiti nazaj k Hrvaški. Tudi graničarji iz Monoštra so začasno premeščeni na jug. Munkácsyjeva trilogija doma Tudi delo Kristus pred Pilatom je ponovno na Madžarskem. Tretji del veličastne trilogije enega največjih madžarskih slikarjev Mihálya Munkácsyja je predal Muzeju Deri v Debrecenu predsednik republike Arpad Goncz. Ogromna slika je pripotovala iz Kanade. Predlani pa je prispela slika Golgota, in sicer iz New Yorka. Edino umetnina Ecce Homo je bila doma. Manj avtomobilov Povpraševanje po novih avtomobilih se je letos - v primerjavi z enakim obdobjem lani -zmanjšalo za 30 odstotkov. Vse skupaj so jih do zdaj prodali 36.000. Za eno tretjino manj Oplovih vozil je bilo kupljenih, upad pri bolj poceni suzukijih je bil 15 odstoten. Ločitve hitreje Od zdaj naprej lahko pride do razveze že kar na prvi razpravi. Zlasti če zakonski par, ki se ločuje, nima skupnega mladoletnega otroka. Ta ukrep je odpravil tim. poravnalni proces, katerega uspešnost je bila le 1,6 odstotna. Istočasno pa so ti procesi izredno obremenjevali sodišča. Porabje, 7. Septembra 1995 6 TO JE AMERIKA VISOČANSTVO MISSISSIPPI Iz Chicaga sva jo mahnila čez državo Illinois, ki jo od sosednjega Missourija ločuje veličastna reka Mississippi. Na poti do Saint Louisa se je zvrstilo mnogo vsega zanimivega, vendar ne preveč pretresljivega, da bi se splačalo “krasti” prostor na papirju. Poleg St. Louisa pa je bilo še posebej privlačno v Memphisu. Bloomington, Lincoln Springfield, ki je tudi glavno mesto Illinoisa, so bili hitro za nama, pred nama pa nepozabni pogled na “gospo reko” Mississippi. Na njenem zahodnem bregu leži mesto, v katerem so postavili tekoimenovana “vrata na zahod”. Skoznje ne gleda samo okoli 453 tisoč prebivalcev St. Louisa, med katerimi jih je skoraj polovica temne polti, temveč omenjena vrata privabljajo na obrežje Mississippija mnoge obiskovalce z vsega sveta. V mestu sicer živi kar petina Nemcev, no, vsaj toliko jih je bilo še leta 1900, vendar nastanek mesta pripada Francozom. Tako kot na primer New Orleans v Louisiani,, kjer se Mississippi izliva v Mehiški zaliv, je tudi St. Louis po letu 1700 privabil Francoze, ki so pustili svoj značaj vse do danes na vseh področjih oziroma v načinu življenja in dela ljudi. Čeprav so po letu 1800 v mesto prišli tudi Nemci, so imena ulic, mestnih četrti in druga imena, npr. trgovin in tako dalje, še vedno francoska. Sicer pa se ljudje v St. Louisu, tako kot povsod ob Mississippiju, ne ukvarjajo samo z glasbo, temveč so razvili tudi raznovrstno industrijo. Se največ je je vezano na kmetijsko pridelavo, tako da so v mestu mnoge pekarne, varilnice piva, pa tudi tovarne čevljev, tekstilne in pohištvene tovarne. Več zanimivosti je vrednih ogleda, pa najsi gre za mestno hišo, katedrale, parke, živalski vrt in podobno, omeniti pa želim vodnjak, ki simbolizira stičišče med vzhodom in zahodom. “Iz St. Louisa pa najprej ob "veličastni" reki do Memphisa v zvezni državi Tennessee," si rečeš in se preprosto tja tudi odpelješ, že od daleč izgleda mesto privla- čno. Morebiti zato, ker se je treba zapeljati do njega čez most oziroma čez Mississippi. Reka je ravno upadala, saj je bilo videti, da je ravno nekaj dni prej poplavila okolico, ki je prestopanju rečnih bregov tudi namenjena. Razen zaprtih restavracij in igralnic na vodi, torej na reki, ravno tako kot že prej v St. Louisu, ni izgledalo nič narobe. Ozračje je ob reki zelo vlažno, tudi precej toplo je bilo, vendar ne vroče. Sploh pa ne prevroče proti večeru, ko “čudežna” reka pogoltne zahajajoče sonce in se na ulice preseli vse življenje mesta. Blues in jazz - glasba, ki jo slišiš povsod vzdolž Mississippija, zveni v Memphisu najlepše. Vsaj meni se je tako zdelo in vsakič, ko se spomnim nanjo, jo, tudi zaslišim. Glasbene skupine na ulicah, zelenicah, skratka povsod, kjer so -ljudje. In teh je poleg 646 tisoč prebivalcev Memphisa še kdo ve koliko. In vsi poplesavajo v ritmu, ki ga v mestu ustvarjajo zvoki več kot prijetne glasbe. Tako prijetne, da o borzi bombaža, pa o galerijah, znamenitih hišah, cerkvah, parkih in drugem sploh ni treba posebej pisati. Lidija Kosi 192 metrov visok Gateway Arch, tako imenovana “vrata na Zahod’’ iz nerjavečega jekla spominja na leto 1803, ali bolje rečeno na “prebijanje” na ameriški Zahod. Dvigala prepeljejo mnoge ljudi na vrh spomenika, od koder se St. Louis z okolico odlično vidi. Je pa tudi tale limuzina povezana z glasbo, in sicer z nam vsem dobro znano glasbo. Gotovo se spomnite, Elvisa Presleya. Graceland v predmestju Memphisa: obiskuje na tisoče ljudi in tisoče judi, ki so pripravljeni drago plačati ogled Presleyevega bogastva, in seveda njegovega in groba njegove matere. NAŠE PESMI (107) DRAGI MOJ SAUSAD Dragi moj sausad, posaudi mi kolau, posaudi mi kolau, posaudi mi kolau. Baba pidjana, ne more domau, ne more domau, ne more domau. Po pauti mi zgine, pa tau de grdau, pa tau de grdau, pa tau de grdau. (Sakalovci) - mkm- Porabje, 7. septembra 1995 7 OTROŠKI SVET KAJ JE TAU? Kak se zové na Gorenjon Siniki............................ na Dolenjon Siniki............................ V Ritkarovci.................................. na Verici..................................... v Števanovci.................................. v Andovci..................................... v Sakalauvci.................................. Kak so nücali................................. Rešitev iz številke 16/1995 maček - požarno orodje, s katerim so trgali goreči del slamnate strehe tűzkapacs - tűzoltó szerszám, amellyel az égő szalmacsomókat tépték ki a zsúptetőből Tak se zové: na Gorenjon Siniki, na Dolenjon Siniki: fájáldi, v Slovenskoj vesi, v Sakalauvci: atjau, fájákli, na Verici, v Števanovci, v Andovci: atjau. Tak so nücali: s fájáklinom so vötrgali šaupe iz slamnate streje, gda odjen büu. Z mokro meklo na ščapi pa so gasili ogenj. PORABSKI MALČKI, MAMICE IN VZGOJITELJICE V RADENCIH V sodelovanju z Zvezo Slovencev in Košičevim skladom sta zavod RS za šolstvo in šport, sektor za predšolsko vzgojo preko OE Murska Sobota in Urada za narodnosti RS omogočila, da so malčki z mamicami in vzgojiteljicami lahko prebivali teden dni v vrtcu Radenci. Glavni organizatorji oziroma izvrševalci akcije so bili: svetovalka za predšolsko vzgojo Jana Kolarič, rav- nateljica vrtca v Radencih Boža Babošek, ravnateljica dvojezičnega vrtca v Lendavi Blanka Gerič, pomočnica ravnateljice dvojezičnega vrtca v Lendavi Katica Kovač, ravnateljica vrtca v Ljutomeru Marija Pušenjak, svetovalka za zamejsko šolstvo Valerija Perger, gospod Geza Bačič, svetovalec za narodnosti ter vzgojiteljice teh vrtcev. Pri organizaciji je pomenilo veliko prednost, da so mamice lahko peljale s sabo tudi otroke, ki obiskujejo nižje razrede šole. Moramo priznati, da naši malčki zelo malo znajo slovensko, zato bi bila koristna taka akcija za vse porabske vzgojiteljice. Na Gornjem Seniku je 14 otrok, 2 vzgojiteljici (ena Slovenka) in varuhinja, v Slovenski vesi je 20 otrok, 2 vzgojiteljici (ena Slovenka) in 2 varuhinji, v Števanovcih je 12 otrok, 2 vzgojiteljici (ena Slovenka) in varuhinja. Udeleženci programa: Marija Čato (varuhinja v vrtcu na Dolnjem Seniku) s hčerkicama Melindo in Katarino, Ana Nemet s sinovoma Vilmošem in Viktorjem z Gornjega Senika, Iluška Nagy (vzgojiteljica) s hčerko Renato, Ester Domiter (vzgojiteljica, Madžarka) s Kingo, lldiko Pustai s sinom Adamom in hčerko Evo, Margita Merkli s sinom Robertom in s hčerkama Estero in Kristino, Margita Šulič s hčerkama Eriko in Edito, Eva Domiter s hčerkico Fanni iz Slovenske vesi. Škoda, da ostale vzgojiteljice niso čutile potrebe, da bi sodelovale. Toliko torej za uvod. Organizatorji so poskrbeli za zanimiv, koristen in zahteven program: skupne dejavnosti z otroki in vzgojiteljicami (rajalne, športne igre, igranje lutk, petje, poslušanje besedil, učenje besedil, ogled Zdravilišča in parka Radenci, obisk dvojezičnega vrtca Dobrovnik, obisk vrtca Ljutomer, izlet na Kapelo in obisk vrtca, kopanje v bazenu, učenje plavanja, igre s pravili, rajanje ob ognju itd.) Ko sem bila na obisku, sem se malo pogovarjala z gospo ravnateljico radenskega vrtca in z mamicami - najmanjši malčki so spali, večji pa tako uživali ob igri, da bi jih bilo škoda motiti. Kako je sprejela naša skupina vašo bogato ponudbo, sem vprašala ravnateljico. ‘‘No, v začetku bi povedala, da sem prijetno presenečena nad celotno skupino. Malo sem se bala, kako se bomo pogovarjali in sploh, kako bomo organizirali celotni teden. Prijetno presenečena pa zato, ker so tako sproščeni, tako domači, da bi jih res želeli imeti še vsaj en teden in bi komaj v štirinajstih dneh lahko doživeli to, kar smo načrtovali.ˮ Ali se potrudijo in govorijo v slovenščini? “Z mamicami imamo gotovo več stikov, tako da je pogovor z mamicami res tekoč, slovenski. Malo se sicer pozna narečje, ampak tudi to je prav. Za otroke pa moram reči, da je za njih toliko novega, samo okolje, igrače, da so vedno v gibanju, sicer pa so z otroki oziroma z vzgojitejico te zaposlitve, ki smo jih planirali, izpeljali. So se aktivno vključili in tudi govorili po slovensko. Med sabo se pa pogovarjajo po svoje, madžarsko. Morda otroci zato ne govorijo toliko slovensko, ker je toliko novega in toliko zanimivega, da morajo najprej vse te spremembe pri sebi doživeti. Zato je gotovo en teden bivanja v drugem kraju premalo. Je tudi dosti sprememb osebja in otrok rabi, da se prilagodi okolju, navadi na druge osebe. Potem šele lahko sprejema neke druge vsebine, mogoče njemu tudi toliko ne znane.” Kako so pa doživeli to spremembo vaši otroci oziroma vzgojiteljice? “Priprave so potekale že dober mesec. Zato so vzgojiteljice že takrat pristopile k tej akciji. Moram reči, da so bile najprej seveda presenečene, da je naš vrtec izbran za tako aktivnost. So pa tudi toliko dejavne, delavne, pripravljene pomagati, tako da ni bile nobenega odpora.” Zakaj so izbrali vaš vrtec za to akcijo? “Svetovalka gospa Jana Kolarič je povedala, da ravno zaradi tega turističnega kraja, okolja, ki je mogoče drugim toliko znano ali pa ni. Prostor je velik, igrišče je veliko in tudi precej zanimivosti je za ogled.” Kdo vam pomaga finančno? “Ministrstvo oziroma Urad za Slovence krije te stroške.” (Dalje prihodnjič) Klara Fodor Porabje, 7. septembra 1995 NIKA ZA SMEJ Tau je nej pravica V tretjom klasi si med vörov dva učenca v zadnjoj stolici prpovejdata. Školnik tau napamet vzema, je vöprzove pa njima etak pravi: “Deca, gda ge včim, te nikšoga guča nega. Razmejta? Zdaj pa štraf dobita. Vsakši more svojo ime staukrat dojspisati.” Eden mali pa etak pravi: “Gospaud školnik, tau je nej pravica. ” “Zakoj?” pita školnik. “Zatok,” pravi mali, “ka se moj padaš imenüje Čuk Peter, ge pa Gunjarskidolinarski Tivadar.” Kelko je 20 pa 8? Šaula se je začnila, školnik na prvoj vöri malo spitava male mlajše, če se eške kaj spominajo na lanjsko leto. Maloga Lacija pita: “Laci! Kelko je 20 pa 8?” Laci pa: “Tau je 37.” Školnik pa: “No, no, gde si se pa tau ti včijo?” Laci pa: “ Od svojga očo.” Školnik: “ Pa ka je tvoj Oča?” Laci: “Kölnar v Varaša v Tromejnik!.” Sreča Etognauk je iz zavarovalnice (biztosítótól) gor poisko eden moža k našo Angelo. Kaže njej eden papir, pa etak pravi: “Draga gospa, če te papir podpišate, pa nistarne forinte meni vöplačete, te povejmo, če bi vaš mauž mrau, bi včasin dobili par milijonk. Tau je, gospa, eške baukše, kak kakši loto špilati.” Naša Angela pa Zdaj etak: “Baug plati, gospaud. Nemo ge tau podpišavala. Pri lotoni sam tü nej mejla eške sreče.” Že se tak dugo vidi Etognauk se Šanji pa Lujzek srečata v Varaši. Šanji etak pravi Lujzeki: “Na, Baugi vala, ka te Vidim. Čüjo sam, ka si se oženo. Gda si pa tau včiniu?” Lujzek pa: “Tomi je že, mislim, 10 lejt.” Šanji pa: “Ne guči takše norije. Lani sva se srečala, pa si te eške nej oženjeni biu.” Lujzek pa: “Rejsan? Meni se že tak dugo vidi (zdi)...” Tisti pravi Etognauk si Lujza pa Kalman doma etak gučita: “že bi se leko naša (h)či gnauk oženila, ti ne misliš tak?” Kalman: “Eške ma dosta cajta. Vej gda pride tisti pravi, te de se ženila.” Lujza pa: “Samo takšo ne guči. Ge sam tistoga reda tü nej čakala tistoga pravoga.” I. Barber ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767 Tisk: SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).