Dlzma ! Na Krekovem grobu
Zdaj pa še nekaj novega: Dve pismi sem dobil ki ste močno mični; eno je od Vodnika v Slovenskim jeziku pisano, drugo pa od Kopitarja v nemškim / jeziki. Obi ste pisani gotovo mojem ranjcim očetu in govorijo skorej samo o Slovanskih zadevah.
Zdaj pa, dragi prijatel, zdravstvuj. Iz srca Te pozdravi in poljubi                                        Tvoj                          zvesti prijatel
(Dalje prih.)                                                               Karel Rudež.]3
Dizma / Na Krekovem grobu
Vstanita, borca,
v tugi sključena preko groba,
kjer ljubezni in bratstva
spi prerok:
dosti je vajine tihe bolesti,
dosti molčečega žalovanja,
dosti je čakanja —
vstanita!
Vstanita
in vzravnajta svoji telesi
in v pest stisnita svoji desnici,
v gnev in grožnjo
stisnita svojo bol:
da ne zasujejo, da ne zakopljejo
bratstva nam in ljubezni v grob —
vstanita, borca! ...
O, kakor bratje prišli so k nam:
osvoboditelji,
z godbo in slavoloki pozdravljeni,
s tisoč let čakano milo besedo
nam dobrodošlico vračajoč —
in zdaj so z nami
kakor sovražniki!
Ribnice «prišel 1811. leta v Ljubljano v latinske šole», dasi z opombo (menda Levstikovo), da «ta letnica nikakor ni trdna»; Rudež pa je Levstiku že 1.1864 v pismu ugotovil: 1811.—I. razred, 1812. — II. razred! — In prim. tu še: Novice 2. V. 1866, str. 145 vprašanje o «žlahtniku Preširnu»!)
13 To pismo je odgovor na Levstikovo pismo z dne 21. II. 1864, ki ga je objavil Al. Turk (Lj. Zvon 1925/46 pod 2.), in ki je bilo odgovor Rudcževemu, najbrže v Ljubljani z osebnim pogovorom povzročenemu listu z dne 18. II. 1864. Levstik je torej Rudežu v svojem zanimanju za stvar bil odgovoril takoj po prejemu dopisa.
112

Anatole France I Gestas
O, kakor bratje smo jih sprejeli:
z vero in upanjem
in ljubeznijo;
kot tabernaklji ob darovanju
bila so naša srca odprta —
in zdaj smo z njimi
kakor sovražniki!
Varalice, sejmarji besed
so izneverili nam vero,
so osleparili nam upanje;
za srebrnike laži^apostoli
(o, enajst jih je med dvanajstorico!)
križali so ljubezen našo,
dali, žejni, ji piti žolča!...
In vajina žalost
se ni še prevrgla v srd?
In vidva še vedno
molčita tu,
sklonjena borca,
in čakata —?
Do kdaj še,
do kdaj?
Anatole France / Gestas1
Gestas, je rekel Gospod, stopi v nebeški raj! «Gestas  je  v  naših   starih  misterijih  ime   razbojniku, križancmu  ob  Kristovi  desnici.«
(Augustin Thierry, La Redemption de Larmor.)
Vtem času baje živi malovreden dečko z imenom Gestas, ki zlaga najslajše pesmi na svetu. Na toponosem obličju mu je bilo zapisano, da bo polten grešnik in proti večeru se mu zle radosti svetijo v zelenih očeh. Mlad ni več. Bunke na črepini so se mu jele lesketati nalik bakru. Na tilnik mu vise dolgi zelen* kasti lasje. Pri vsem tem pa je preprost in je ohranil otroško vero svojega detinstva. Kadar ni v bolnici, prebiva v kaki hotelski sobici med Pantheonom in Botaniškim vrtom (Jardin des Plantes). Ondi v starem ubornem oddelku ga pozna sleherni kamen, mračne uličice imajo potrpljenje z njim, in ena teh uličic, obrobljena z
1 To   je  pesnik  Paul Verlaine,  ki  je  upodobljen  tudi  v   romanu  Rdeča lilija, in sicer pod imenom Choulette. (Op. prev.)
8
113