Za poduk in kratek čas. Nesrečni dnevi generala Szaparv ja v Bosni. (Spisal po lastnej skušnji D. Živkov.) III. Gradačac je po bregu in dolu rastreseao me.stice z večjidel lesenimi bajticami. V dolu stanujejo kristijani šokavci ali latinci, kakor se oni sami zovejo. Cerkev imajo iz lesene hiše. Zvon  visi na dveb sobah tik hiše, in se je danes po 4  letih prvokrat z njitn zvonilo, ker dozdaj Turki uiso dopuščali zvoniti. Kristijanske hiše so snažue, odprte ter niniajo visokih z deskaini obitib dvorišč kakor turške po bregu. Turške hiše so po navadi enokatne. Trdajava je podobna staremu zapuščeuemu gradu. Za posadko je ostalo lVakompanije peščev. Dne 2. augusta nas pelja pot čez visoke hiibe in globoke doline, ktere so večjidel obdelane, in 8 koruzo nasajene. Pot je hudo slaba, ker je enkrat naglo navzdol, da so morali vozači na dva kolesa zavirati, drngokrat pa je tako strruo šlo navzgor, da so kanonirji po 12 konj pred eno kanono zapregli. Ko so jo bili na breg zapeljali, pa so po drugo šli. Pri vsakem griči je stal kakov oddelek pešcev in so pomagali voze tišati. Do večera smo komaj do male Tinje dospeli. Zvedeli smo pa od kristijanov, da se turške čete v okolici klatijo, gotovo jib je bilo premalo, ker se niso upali našini stražam prikazati se. Dne 3. augusta snio po še slabših potib in hujših bregih hodili in smo samo 7 kilometrov daleč na visok hrib, imenovan Viberovopolje, prišli. Tu sem videl prvega katoliškega duhovnika, to je moža v frančiskanskej obleki, s črno kapico na glavi, podobno turškim rudečim. Za pasom je imel molek v roki pa čibuk in brki pod nosom, ki bi stareinu busarju sramote ne delale. Prišel je s svojimi Ijudmi, ki so nažim vozačem volov za priprego prignali. Celi dan je neizmerno lilo, da 8tno bili mokri, kakor misi. Proti večeru je nebalo deževati in smo v lepem bukovem logu se utaborili. Bile so take bukve, da smo trije eno komaj obsegli. Po noči so se nebeske vedre tako hudo izlivale, da smo mislili, da nas voda iz biega odnese. Prestali smo tisto noč take muke, kakor da bi bili v železje kratko vklenjeni. Ležalo nas je 6 pod enim kratkim rozom z glavami skupaj oberneni, eni od spredi, drugi od zadej. Noge smo kolikor mogoče skrčili, da jih nismo na dež držali. Obrnoti se ni bilo prostora, akoravno je pod nas vode nateklo, da smo bili od spodaj mokri. Toda nobeden ni botel iz pod voza izvleči se, ker bi bil še od zgoraj moker. Proti jutiu je nebalo deževati. Hitro se iz pod voza izvlečem in si sedem na kamen pri cesti no zadietnljem. Kuialu pa zapoje prva trobenta, drugi trebentaši se zglasijo in v trinutku je bilo vse na nogah in postane živabno gibanje po celem taboru; eni hitijo konj hianit, drugi kurit in zajutrka kuhat, eni kave, drugi čaj. Dne 4. augusta dospevši v Dubovičko dolino zagledamo na oba kraja ceste vsakovrstue zapuščene šatore. Vsak ima diugo podobo. Prisli sruo saoio prek omenjene doline na drugi breg, Sokolsko brdo. Tje so busarji prinesli glas, da je bila pred narui v Gračanici bitka z mobauiedanci. Več za zdaj nismo zvedeli, še komaj ob polnoči emo se zastavili. Na cesti in po grmovji tik ceste smo prenočili. Bilo je ravno 3ft na dve po polnoči, ko me naši ljudje vzbudijo, naj grem menaže jest, ktera mi je dobro dišala. Bila je lepa svetla noč. Slišalo se je od večih stranij petje. Zanimala me je lepa hrvaška pesen Preradovičeva: ,,Misli moje kud bludite — u to tamno noč". Peli so jo vojaki polka Filipovičevega na stražnici. Tudi moje misli so jo potegnole v ljubo Štajersko, v lepe Slovenske gorice, kjer je nekdaj moja zibika stala in še zdaj mati iu brata živijo, pa kmalu seni zaspal in tudi v sanjah sem bil doma v Bišu. Vendar prehitro sem zvedel, da se mi je . le sanjalo. (Dalje prihod.) Šmešničar 29. Notar pride k bolenemu župniku, da bi testament zabeležil. Gospod žapnik jako bogatega se misleči začnejo narekovati. Po moji smrti naj dobi 3000 fl. brat in3000fl. sestra. Vsako družinče pii farofu zdaj služeče celo letno plačo in še 100 fl. nagrade. Farna cerkva 1500 fl. šola 500 fl. itd. Ko g. župnik tako izporočujejo in notar noarljivo zapisuje začne seslednjemu čudnozdeti, ker pri tem farofu o takej bogatiji do zdaj ni bilo čuti. Radoveden seže toraj gospodu v besedo rekoč: ,,Kje se bo pa to vse vzelo?" Gospod župuik mu pa klaverno odgovorijo: nTo mene samega uže skrbi." Notar odide. P. Hrovat.