TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je lasi in vestnik Zveze D. S. P. B. Tabor •Mnenje Z. D. S- P- B. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf Škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko. TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene Anticommunists TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistos Eslo-venos Unidos- • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina Imprenta: Talleres Grafieos Vilko S-R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.005.854 Naročnina: Južna Amerika 10 pesov Ley 18.188, odn. enakovrednost v dolarju; USA in Kanada 4.— dolarje letno, zračno 6.50 dolarjev; Anglija in Australija 1 funt šterling; Evropske države 3 dolarje. Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075. Villa Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina Vse dopise ir. ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Vlila Baliester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina NASLOVNA SLIKA Veličasten dokument z Vetrinjskega polja, pred katerim tudi po četrtini stoletja splahne v nič vsa zlaganost komunističnih zgodovinarjev. — Tisti tisoči, ki so jih rdeči nasilniki po izročitvi pobili kot stekle pse, so tudi v dneh negotovosti na Vetrinjskem polju poklekali pred oltar, da bi skupaj z vrhovnim kuratom slovenske domobranske vojske dr. Ignacijem Lenčkom poprosili Vsemogočnega za blagoslov mučeniške domovine. Potem so šli tudi samo kot najbolj dragocena žrtev k Bogu, da se bo zaradi njihovega mučeništva razlil blagoslov rasti in sreče na rodove novih Slovencev v svobodi Kri vseh pobitih mož plemenitih, dcae, žena, are do neba. (Domobranska pesom) Mayo-Junio 1970 BUENOS AIRES May-Junij 1970 KO PO 25 LETIH VETRINJSKE ŽALOIGRE SLOVENSKEGA NAROEA ŽE NI VEČ DVOMA, DA B'0 KOMUNIZEM SRAMOTNO UTONIL V ZGODOVINI KOT NAJBOLJ PONESREČENI NASILNI POIZKUS DRUŽBENE PREUREDITVE VSEH ČASOV, SE POMEN SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA, KI JE O PRAVEM ČASU IN NA PRAVEM MESTU POKAZALO SVOBODOLJUBNEMU ČLOVEŠTVU PRAVO POT, UTRJUJE VSAK DAN BOLJ. — ZATO OB 25-LETNICI SLAVNE ŽRTVE NAŠIH MUČENCEV ZASE IN ZA BODOČE RODOVE NOVIH SLOVENCEV SLOVESNO PRISEGAMO, DA BOMO NE GLEDE NA NAPORE IN ŽRTVE ZA BLAGINJO SLOVENIJE V SVOBODI POVSOD, V VSEH OKOLIŠČINAH IN Z VSEMI SREDSTVI DELALI IN SE BORILI V NEOMAJNI ZVESTOBI NJIHOVEMU POSLANTVU: BOG — NAROD — DOMOVINA! ORGULLO DE DNA TRAGEDIA (1945—1970) A primera vista, el titulo parece paradojico. Sin embargo, encierra c.n su sentido un estado de cosas real y veridico. Cuando, cl dia 6 de abril del ano 1941, las tropas del Eje invadieron a Yugoslavia, Stalin, compromctido por el pacto de Moscu del ano 1939, y por ende los comunistas yugoslavos, no movieron el dedo. Todo lo con-trario: Los comunistas yugoslavos sabotearon los esfuerzos defensivos del ejercito nacional y, posteriormento, prestaron sus servicios a las fuerzas oeupadoras para climinar de este modo, con la ayuda atroz de los enemigos foraneos, a todos aquellos compatriotas que podrian estorbar sus planeš perfidamente premeditados. De esta manera, centenares y aun miles de individuos influyentes de todas las capas nacionales terminaron, debido a las denuncias de los comunistas, en las prisiones y campamentos de con-centracion de los enemigos. Recien despues del ataque aleman contra la Union Sovielica, en junio de 1941, los comunistas yugoslavos bajo el mando del entonces emisario de Stalin, Josip Broz-Tito, y siguiendo la expresa orden de aquel, comenzaron con su “guerra de liberacion” que muy pronto habria de demostrar su verdadera indole: la revolucion comunista. Apro-vechandose de la circunstancia de la ocupacion enemiga y contando con el apoyo de las grandes potencias occidentales, en aquel entonces aliadas de Stalin tambien ellas mismas, los secuaces de Tito, en ejecucion de su revolucion, masacraron, atrozmente, decenas de miles de la poblacion inocente. No obstante, la diminuta nacion eslovena, formando parte nortena de actual Yugoslavia, no se rindio. Debido a las masacres comunistas sin paragon en la historia, muy pronto descubrio la verdadera meta de la “guerra de liberacion” titoista. La poblacion mišma de las remotas aldeas organizo, primeramente, las unidades de la autodefensa, hasta que en el ano 1943 el inolvidable general-martir Leon Rupnik creo el ejercito anticomunista esloveno de los “domobranci” (defcnsores de la patria). Los heroicos “domobranci”, siguiendo la consigna de la humanidad libre — Dios — Pueblo — Patria — resistieron victoriosamente todas las embestidas de los lacayos titoistas al servicio de la conspiracion mundial de Stalin — hasta que, contrariando a los compromisos interaliados, enor-mes ejercitos de la Union Sovietica irrumpieron en Yugoslavia e instalaron, contra la voluntad de la poblacion, el gobierno comunista del llamado ma-riscal Josip Broz-Tito. Recien ante la irresistible superioridad de los ejercitos sovieticos, unidos ahora a las unidades titoistas, las tropas nacionales anticomunistas ae vieron ob.ligadas a rctroccder hasta la provincia cslovcna dc Carintia, ocupada por las tropas britanicas on Austria. A las unidades del ejereito de “domobranci” sc unieron tambien dcccnas dc miles de la poblacion civil quc alcanzo huir del tcrror rojo buscando cl amparo de las victoriosas fuer-zas britanicas. En cstas circunstancias, alla cn la campina de Vetrinj en Carintia, donde el ejereito anticomunista esloveno do los “domobranci” depuso sus armas ante las tropas britanicas, ha sido cometido el crimen que no admite comparacion alguna. ! j 11 j Los britanicos, cn aauel ontonces aun fieles aliados de la conspiracion mundial ccmunista, cargaron en los vagonos de carga, cerrados, no sola-mente mas de 12.000 hcroicos guerreros de los “domobranci” ya desar-mados, eino tambien muchisimos refugiados civiles, devolviendolos, subrep-ticiamcntc, a Yugoslavia y entregandolos al cntonces ya ejereito regular de Tito. Debido a esas entregas, ejecutadas en los ultimos dias del mes de mayo y durante los primeros dlas de junio de 1945 — quiere decir, semanas enteras despues de que la guerra ya habla terminado — las tropas del ejereito regular titoista masacraron, sin tramite alguno, todos estos miles de sus compatriotas inermes. Solo unos muy pocos lograron escapar de entre los cadaveres en las fosas comunes, para testimoniar ese tremendo genocidi«. Sin embargo, todas las lagrimas de los miles de refugiados antico-munistas eslovenos, que han perdido en aquel genocidio sus seres mas queridos, no han podido conmovcr la conciencia mundial. Micntras la prensa del mundo libre dedicaba gruesos titulos a los acontecimientos artificial-mente sensacionalistas, ningiin testimonio ha podido romper la infraqueable muralla de la conspiracion del silencio quo los intereses creados erigieron sobre aquellas matanzas. En estos dias, al conmemorar el vigesimo auinto aniversario de aquella tragedia, la nacion eslovena y sus refugiados anticomunistas, dispersados por todos los continentes del mundo libre, ya no lloran mas sus martires cafdos. Ahora aauella pena imborrable ya esta convertida en orgullo por haber sido ellos el tremendo llamado de atencion para Ja humanidad entera, y por haber sentado ellos el glorioso eiemplo para el mundo aun libre. A pesar de la conspiracion del silencio acerca de la tragedia nacional esloveno de los meses de mayo y junio del aho 1945, la prensa mundial muy pronto habria de ocuparse, extensivamente, primero do la “cortina d? hierro”, para pasar de inmediato a “la guerra fria”... Seguian ______entre otros— Corea. .. levantamiento obrero de Berlin oriental. . . grito de la libertad, silcnciado en la sangre derramada bajo los tanques sovieticos en las calles de Budapest... tragica experiencia de Cuba.. . experimentos gue-rrilleros latinoamericanos... Vietnam... Checoslovaquia... Biafra... Laos ... Camboya... y ultimamente guerrilla urbana con sus secuestros... De todo cato —y de muchoa tragicos acontccimicntos mas— la prensa mundial debe, obligatoriamentc, ocuparse dcndn cucnta dc la ir.dignacion de ’ la npinion puhlica mundial. Por todo esto, la poqucna nacion cslovena re cnorgullece hoy dia dc aquclla cilenciada tragedia dc It.cc r.n cunrto de siglo, ya quc cn cste desplicgue publicitario va incluido, r.un involuntarirmcnto, cl grandioso bomcnajc a aquollos eur horoea caido; cn la avnnrcda dc la humanidad arnrn' c dc la libcrtad. Sabicndo ouc detras dc tod o s cr.too acontccimicntos estan los m ir m or. lacayos dc la pcrfidia roja ouc ya cn ol ano 1945 ccgaron, impancmcntc.las preciorm vidas dc los mej or e o da sus bij os, la nacion cslo-vena rabo ahora tamfcižn que aqucllos martires dc la libcrtad ensenaron r> todo el mundo libre cl linico camino posilile a reguir. —jFrantc a los fanaticos siervos pslcopaticos do la parversa seudoidcologfa, la indignacion sola no cs Gufhiantc! Es por cso que los anticomunistas cslovcnos, diseminados por todos los continontes del mundo, uniendo eu vos al grito deresperado de todas las nacioncs osclavizadas ba'o cl yugo rojo, cn cvccacion do su tragedia na-cional del ano 1945, boy como cn aquel cntonccs, claman: ;Libros del mundo, unios! — Por Dlos — Pucblo — Patria France Grum: Tisti, ki s@ |e> si lili zsi «8«$naovm@., živeli večno Daleč so dogedki tisto nesrečne pomladi leta 1945, pa vendar tako blizu. Hladni postajamo do vccga; celo tudi do tistih, ki so padli aa domovino pred 25 leti. Čvs beži svojo pot. Marsikaj ec je f>premcnilo. Priče smo ogromnega tehnološkega napredka; a vendar jo današnji čas v marsičem podoben onemu pred 25 in več leti. .še dunen re v svetu nadaljuje boj med krščansko ideologijo in brezrazredno človeško družbo, med svobodo in komunistično tiranijo. Teda dostikrat co zdi, da primanjkuje boracv, k: bi boj nadaljevali. Tu in tam že slišimo izreke: Nehajte pisariti o domobranstvu in pozabite, kar je bilo! Ali pa: Pustite mrtvo v miru! Ne tako, prhatclji; tako govorjenje jo nevredno svobednjakov, če tega re moremo doumeti, potem listajmo po komunističnem časopisju in spoznali bomo, da komunisti ne govore tako kot mi. Njim so domobranci še danes v napetje, čeprav co že 25 let zakopani v Kočevskem Rogu in v drugih grapah. Skoro vcak dan najdemo v slovenskem časopisju napade na nje. še vedno mečejo nanje pljunke in s starimi, oguljenimi frazami poveličujejo »partizanstvo1* in »narodno osvobodilno borbo". Kolikšna ironija! — Poznali smo partizanščino in poznali smo narodu vdane domobrance. Zdi se pa, da smo postali mlačni in utrujeni. Pravih narodovih junakov nočemo poznati več in mirno gledamo, kako poveličujejo tolovaje. Poznal sem domobranca, ki je težko ranjen pred smrtjo dihnil tole: »Nič mi ni hudo, da bom umrl, kajti boril sem se za pravično stvar in prepričan sem, da bodo moji soborci boj nadaljevali, dokler Slovenija ne bo svobodna..." Globoke besede preprostega kmečkega mladeniča! Spet drugega se spomnim, ki je ob smrti zapustil tole oporoko: »Ponosen sem, da sem bil domobranec; in če bi danes mogel ponovno zaživeti, bi stopal po isti poti..." Še in še bi lahko našteval primere, ki govore o junaštvu, trpljenju in ljubezni do domovine. r Mladina, ki je bila žrtvovana pred 25 leti na oltar domovine, je bila najboljše, kar je dala dolga zgodovina slovenskega naroda. Kdo ve, če bo FSovenija še kdaj imela take sinove in take junake, kot so bili slovenski domobranci. Nikdar ne bo mogoče zabrisati sledi o poteptani slovenski mladini, ki je za svobodo svojega naroda dala vse, kar je premogla. Nobena žrtev ji ni bila edveč, nobena naloga pretežka, noben napor prevelik. Bili so junaki v borbi in v smrti kot nam jasno pričajo žive priče iz množičnih grobišč. Mrtvi domobranci so svoj boj dobojevali. Toda domovina jo še vedno v okovih suženjstva; zato je naloga živih, da boj naših vzornikov nadaljujemo; ali vsaj živimo za ideale, ki so bili domobrancem tako pri srcu, da so zanje umrli. Pomnimo, da mrtvih ni mogoče še enkrat pobiti. Tisti, ki so padli za domovino, bodo živeli večno! Oni pa, ki govore o pozabi ali celo z zaničevanjem o preteklosti, so niuhe enodnevnice, ki bodo hitro utonile v pozabo. Naj so le trudijo nekateri, da'bi pokopali spomin na mrtve junake; le-ti vstajajo sami! Kri ni voda; niihovo remc klije in bo nekoč obrodilo obilen sad. če danes živimo v boljših razmerah in nam sije sonce svobode, se zavejmo, da se moramo za' to zahvaliti prav našim padlim junakom. Težko je zamižati in molčati, ko nekateri, bd kateifih bi to najmanj pričakovali, kot na romanje bedijo domov in s tem na tihem priznavajo sedanjo oblastnike, ki so neposredni krivci pokolja slovenske mladine in povzročitelji sužnosti slovenskega naroda. Istočasno na se tisti sramujejo izgovoriti besedo domobranec in so izogibajo vsega, kar bi s domobranstvom imelo kakršno koli zvezo. Res je, da našega boja proti komunizmu ne moremo danes biti na isti način kot pred 25 leti. Toda res je tudi, da ne moremo narediti križa čez preteklost in pljuniti na tisočo, ki so umrli zato, da bi mi živeli v svobodi. Komunisti se niso spremenili! Ostali so to, kar so bili; toda ker so zviti, so spremenili taktiko in jo vzkladili s sodobnostjo. Ko danes zasledujemo komunistično osvobodilne fronte" po vsem svetu, sc spomnimo tistih, ki so omahnili v naša množična grobišča pred 25 leti! Že tedaj so spoznali pravo obličje komunizma, medtem ko je svobodni svet še vedno upal in računal na kompromis z njimi. Spomnimo se junaških udarnih bataljonov, kako uspešni so bili! Spomnimo sc velikih bitk, ki so jih domobranci vedno uspešno dobojevali! Nikdar niro bili premagani; bili so zvračno izdani in zločinsko pomorjeni. Bili so pomorjeni zato, ker so verovali v svobodo slovenskega naroda in v slovenska krščanska izročila. Taki borci ne bedo in ne moro:o biol nikdar pozabljeni, naj bo to komu prav ali ne! Zato s ponosom govorimo o njih! Spoznavajmo jih vsak dan znova in skušajmo zajeti iz njihovega idealizma vsaj toliko, da bomo mi vztrajali in delali za to, za kar so oni umrli: Bog — Narod — Domovina! Rev. France Gaber Dva spomina - dva opomina... Ob štiridesetletnici škofovskega pcovcčcnja in ob desetletnici smrti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana 1929—1959—1969 Ko smo pred desetimi leti v tihem hladnem jesenskem jutru polagali zemsko ostanke prevzvišenega gospoda škofa dr. Gregorija Rožmana v blagoslovljeno zemljo pri Mariji Pomagaj v Lemontu, so naše molitve prosile božjega usmiljenja njegovi duši, ki je odšla pred božji prestol po svoje plačilo. Deset let je že minulo, vendar se zdi, da je samo nekaj let, odkar ga ni več med nami. Ob obletnici smrti in pogreba se bo dvignilo mnogo molitev k Vsemogočnemu za pokoj in mir njegovi duši. V molitvi sc z njim združujemo in ga nehote prosimo, naj ostane med nami in naj nam pomaga nositi naše križe; saj mu je prav teža križa strla življenje. Ko se v molitvi z njim pogovarjamo, nam prav verjetno vsaj tiho na uho šepeče, naj ljubimo Jezusa v Najsvetejšem zakramentu in vzemimo Marijo za svojo Mater; in vsa naša bremena se bodo spremenila v plačilo. Če kdo, je on, ki nam govori iz izkušnje; saj je bilo vse njegovo življenje ena sama nepretrgana žrtev. Ob mašniškem posvečenju mu je oče rekel: „Vesol sem, da si postal duhovnik, a težko mi je, ko boš v najhujščh časih.“ Ko je bil posvečen v škofa, jo svetniški in dobro poznani prelat Nadrah rekel v svojem govoru: „Škof Jeglič je spoznavalec, novoposvečeni škof Rožman bo pa mučenec!“ Kako sc jo vso to uresničilo! Velikokrat sva se pogovarjala; čc:;to mi jo govoril o ljubezni do presvete Evharistijo. Ta zakrament jo ros vir vso moči! O tej ljubezni ni samo govoril, v tej ljubezni je živel in črpal svojo moč, d'a pod težo križa ni omagal. Ure in ure jo prcklečal pred Najsvetejšim. Ko je bil še v Ljubljani, kolikokrat je ponoči vstajal, šel v kapelo in prebodel uro pred Najsvetejšim. (Nekoč sem mu omenil, da som ga slišal (imel sem sobo pod njegovim stanovanjem), ko jo šel v kapelo in kako dolgo je ostal v njej. Kratko mi je odgovoril: „Edino upanje, moč in rešitev!" in potem še dodal v svoji ponižnosti: „Bom bolj tiho hodil!" Težko probleme je reševal v kapeli pred Najsvetojšim. Interveniral je za ljudi; tudi za tisto (in število teh ni majhno), ki so ga poznali le v sili. Tudi za te je najprej interveniral pred tabernakljem in potem šel na merodajna mesta, ali pa pisal prošnje naj posredujejo za nje. Reševal je Jude, kar sicer ni znano, in jih lepo število tudi rešil. Pred tabernakljem se je bojeval kot očak v Stari zavezi in se boril za svojo ljudstvo, za svoj narod — in za vso potrebne, brez ozira na narodnost in vero. Ko je tistega usodnega jutra dobil „skrivnostno pismo" (za katerega vsebino mnogi ljudje vodo vsemogoče, le pravega ne), mu jo bila prva pot zopet v kapelo pred Najsvetejše, kjer ce je potom cdločil za usoden korak v tujino — z edinim namenom, posredovati za svoj narod — v tujino, iz katere se nf več vrnil. Edino takrat som videl solzo v njegovih očeh. Globoko zdihovanje človeka, ki ga nekaj strašnega tare, je bilo precej pogosto; a redko pred ljudmi! Ko je odhajal, jo nazadnje šel še v kapelo, potem pa vzdihnil: „Morda gremo za par dni, morda pa za vedno!" Odšel je za vedno! Ko se je v Ljubljani vršil proces proti njemu, je za vse krivično sodbe in za najbolj krivično in nečastno obsodbo premolil uro in ure pred tabernakljem; verjetno ogromno tudi za sodnike in za tiste, ki so ga v zaslepljenosti obsodili na dolgo ječo. Verjetno je ponavljal isto moiltev, ki jo je s povzdignjenim glasom molil na grobu Jaroslava Kiklja: „Gospod, spremeni Savle v Pavle!" Enkrat mi je pisal iz Celovca med drugim: „Samo molim pred tabernakljem; vsaj vse drugo nič ne pomaga!" Ko sem ga obiskoval pri Svetem Lovrencu v Clevelandu in se seveda najprej ustavil pri prijaznem Msgr. Omanu in povprašal po Prevzvišenem, mi je vedno isto odgovarjal: „Prevzvišeni so v sobi, če ne, pa v cerkvi; ča pa ne v cerkvi,potem pa kje zunaj rožni venec molijo!" Tako so potekali njegovi dnevi: velik del pred Najsvetejšim, čudovit zgled vsem, zlasti še duhovnikom, ki smo res imeli in še imamo v njem skrbnega očeta. Ali nam ne govori, naj bi tudi mi reševali svoje, v primeri z njegovimi majhne probleme pred Najsvetejšim? Verjetno bi bili tudi sadovi drugačni... Kolikokrat je v svojih govorih, razgovorih in s pisano besedo pou-dhrjal tudi ljubezen do Marije. Verjetno noben škof na ljubljanskem sedežu ni toliko poudarjal pobožnost do Marije kot ravno škof Rožman. Živel je, delal in trpel —• in upajmo tudi umrl po reku: ,/Po Marijt k Jezusu!'' Tudi v tem je nam vsem čudovit zgled. Posnemajmo ga! Večkrat mi jo omenil: „Jezusa in pa Marijo prosim, da ne bi bil nikomur predolgo v breme: bolnika sc vsak naveliča. Nekaj dni bi pa rad imel, da še bolj natančno vse pregledam in pa, da še malo več trpim; v vsem pa naj se zgodi božja volja." In res: Jezus in Marija sta ga uslišala in sta mu dala le nekaj dni, da se je teža križa dopolnila — in danes že uživa zasluženo plačilo križa. Ko obhajamo štiridesetletnico njegovega škofovskega posvečenja in desetletnico njegove blažene smrti, se mu zahvalimo za njegov čudoviti zgled, ki naj nam bo vodilo in moč v naših potrebah. Prosimo ga, naj nadaljuje svoje posredovalno delo za rešitev svojega naroda — doma in v tujini; zlasti, da bo narod ostal zvest Jezusu v Najsvetejšem Zakramentu, Mariji in Cerkvi tako, da bomo tudi mi ir. ves naš narod dosegli ob koncu — križa zmago in plačilo. Povzdignimo pa tudi naše molitve k Vsemogočnemu s prošnjo, naj ga povzdigne na oltar, da ga bo vesolina Cerkev javno priznala za svet-nika-miičenca! Trpeča Cerkev doma zanj in k njemu moli, sovražniki se ga bojijo, mi v svobodi pa ga vedno in povsod s ponosom priznajmo in po njegovem žledu živimo in se trudimo po svojih močeh, da postane tudi za vesoljnost svetnik! Življenje so mu strli — kakor tisočim drugim — duha in idealov streti ne morejo! Zakaj dal nam jo zgled, kakor poje f Stanko Lenič: „Svoj narod do smrti ljubite, I za brate svoje križ nosite. Odpuščajte vsem, ki ro vam hudo storili, pa Marijo častito v sreči in sili. Evharistični Kralj bodi vam moč in vodilo, 1 ob njemu sc breme bo vaše v sladkost spremenilo. Vera trdna; ki ta svet premaga, ■ . naj Križa vašega bo končna zmaga!" Gornji prispevek smo prejeli šele sedal, čeprav je bil na-I ipenjen za deseto obletnico smrti knezoškofa Rožmana. Toda spomin na našega vidca-mučenca Gregorija je med nami vedno tako živo dojet, da je tudi na tem mestu objavljen pravočasno. — Op. ured. Jonee T!T«> LOVI RAVNOTEŽJE Od zloma dobrih odnosov Jugoslavijo s Stalinom v letu 1948 Tito pazljivo in dosledno vodi politiko po srednji poti med obema svetovnima političnima blokoma. V teh dobrih dvajsetih letih si je poleg pok. Nehruja v zboru neodvisnih ustvaril lep ugled in postal prava osebnost. Kakšno važnost polaga na negovanje dobrih odnosov v vseh geografskih in ideoloških smereh, je razvidno iz zadnjih dogajanj v jugoslovanski notranji in zunanji politiki. Pred kratkim je bila v Bruslju med Jugoslavijo in Skupnim evropskim gospodarskim tržiščem sklenjena pogodba o trgovinski izmenjavi, ki jo bodo v Beogradu praznično podpisali. Ta pogodba ni velikega gospodarskega pomena; klaže pa, kako intenzivni so aspekti jugoslovanske politike tako na Vzhodu kot Zapadu. S tem je Jugoslavija Skupno evropsko gospodarsko tržišče priznala za politično tvorbo, s katero je mogoče sklepati pogodbe. Jugoslavija je prva komunistična država, ki je to storilk. Vsled sigurnosti in ravnotežja pa so podobne pogodbe bile sklenjene tudi z Vzhodno evropskim tržiščem. Na izrecno zunanjc-političnem področju je razvidno, kako Beograd stremi za srednjo potjo med obema svetovnima blokoma. Že po nekaj urah, ko je bilo objavljeno, da se bo Tito, v Adis Abebi sestal z ameriškim zunanjim ministrom Rogersom, jo v Beogradu bilo rečeno, da bo jugoslovanski ministrski predsednik Ribičič še to leto v Moskvi absolviral državni obisk. Vse od časa sovjetske invazije na češkoslovaško, jugoslovan1 sko-covjetski odnosi, še posebno kar se tiče ideologije, niso ravno rožnati. Nekoliko pa je zategnjeno stanje tudi med Beogradom in Washingtonom, ker Tito na Bližnjem Vzhodu podpira Arabce. Pogovori v Adis Abebi in Moskvi naj bi te obojestranske slabe odnose premostili, odnosno naj bi to v obeh smereh bilo vsaj poskušano. To nihanje med obema političnima centroma sveta pa povzroča precejšnjo probleme v jugoslovanski notranji politiki; bolje rečeno, v interni politiki komunistične partije. Zdaj, ko se vrši generalno čiščenje partijskega kadra, naj bi bile odstranjene opozicije ^Komunistične partije. Po uradnem poročilu naj bi to čiščenje odstranilo vse pasivne in opozicijske elemente v partiji. Kot po drugih komunističnih državah (zdaj pi'edvsem v češkoslovaški), se tudi v Jugoslaviji to čiščenje vrši z zamenjavo člhnskih izkaznic partijcev, ker pri tem nezaželjeni člani enostavno ne dobe nove izkaznice. V Beogradu to čiščenje smatrajo kot največje od strmoglavljenja podpredsednika Rankoviča poleti 1966. leta. Partijski organ „Borhh‘‘ je zahteval, naj bodo izključeni vsi člani, „ki partijske izkaznice uporabljajo za zaščitno steno, za katero kujejo sovražne načrte proti samoupravljanju." Pri tem so torej predvsem mišljeni dogmatiki in Stalinisti. Tukaj pa Tito spet lovi ravnotežje in je zato tudi rečeno, da bodo tako postopali tudi s takoimenovanimi „anarho-libcralci“. Da bo tudi do tega čiščenja prišlo, je bilo razvidno že v decembru 1969, ko je Tito na prezidijski seji zahteval take ukrepe. Tudi hrvaški šef partije Tripalo je takrat in zdaj spet govoril o nevarnosti novega poroda stalinizma in celo klasične kontrarevolucije. Partija se torej močno trudi, da si okrepi nekoliko omhjano pozicijo; pri tem pa jo najbolj skrbi aktivnost konservativcev. Titov politični ples z zanko pa ne dopušča krotiti samo enega nasprotnika v partiji ali pa navezati posebno prijateljske stike samo z enim od obeh blokov. Zato bodo verjetno v partiji našli tudi nekaj navdušenih reformistov, ki pa bodo zaradi reda tudi izključeni iz partije. Lojze Zajec »OMOVINA JE SAMO ENA! Razmišljanja ob 25-letnici Vetrinja Današnji komunistični režim v Sloveniji nhm preprečuje, da bi spomin na žrtve v domovini pred 25 leti obhajali na mestu samem: tam, kjer je bil zagrešen največji zločin, množični pokolj 15 tisočev slovenskih domobrancev. V Kočevskem Rogu ležijo — brez znamenja; še danes... Brez križev so njihovi grobovi; pozabljeni in zapuščeni, ker so ljubili vero in domovino. Trdili so in še pravijo: „Žrtve morajo biti!" Naše žrtve — za tujo zmago ? 1 * Nesmisel in smisel je naslov knjige, ki jo je napisal Ljubo Sire. V knjigi opisuje svoje doživljaje v komunističnih ječah. Na strani 11 je zapisal: „Jaz sam se domobrancem nikdar ne bi mogel pridružiti." Ta stavek je vreden pisatelja za železno zaveso; saj osporava neko načelo z dokazom, ki ni logičen in nato nujno zavzema zmotno stališče. (Natisnjena je bila v Londonu leta 1968 in so jo največ pokupili no-vonaseljenci v Ameriki, Kanadi, Angliji in Argentini. Med te pa se je pomešal avtor sam. Sire namreč takoj nato pravi: „Toda izdajalcev je lihko deset ali sto, ne more pa jih biti deset tisoč!" Res je visoko število pomorjenih — 15 tisoč — najboljši dokaz, kakor pripominja tudi pisec, da je marsikaj narobe na drugi strani. Nobene razlike ni bilo med višjimi in nižjimi — v skladu s točko 4 b Tito-šubašičeve pogodbe z dne IG. junija 1944. Kako zločinska je bila ta pogodba, pa bo zapisano v zgodovini! * Pomorjeni niso bili „ljubitelji prepirov" ali intelektualci, pač pa preprosti kmečki fantje, ki jim je komunistični sadizem trgal srca iz prsi in jih napol žive zmetal v kraške jame in kočevska brezna. Brez usmiljenja je pobijal človek človeka, brr.t brata! Namesto blagoslova grobov, so z minami zrušili stene v globino, da so zakrilo gola mučeniškh trupla ter dala okolici videz usedle ruševine. * Nemška vojska je štela najmanj pet milijonov vojakov. Od teh je bilo slednjič na smrt obsojenih le nekaj posameznikov; kak ducat najvi-šjih častnikov pa le ni daljšo ječo. Primerjajmo zdaj nemško vojsko petih milijonov s 15 tisoč domobranci! —* In primerjajmo število pomorjenih na eni in drugi strani! Istočasno pa je bilo na Slovenskem poleg domobrancev pobitih tudi več tisoč civilistov, ki so le idejno nasprotovali komunizmu! * Razen v komunistični knjigi ni nikjer opisan sodni postopek proti generalu Rupniku in škofu dr. Gregoriju Rožmanu; kljub temu, da se je vršil v tistem hrupnem, pijanem času; — ker obletnice te smrti navezujemo na obletnice množičnih pokoljev. Sodni postopek proti generalu Rupniku je bil skrbno pripravljen z namenom, da bi ga prikazali domači in tuji javnosti v najslabši luči; kot narodnega izdajalca, zločinch, kvislinga in sovražnika komunizma. Obtoženca so z intrigami, zaničevanjem, neresničnimi dokazi, obljubami in podobno pripravili do duševnega obupa. Ni zadostovalo, da je pri-zrtal, da je bil protikomunist in protircvolucionar; želeli so še več. Nahujskana drhal je zahtevala dvojno kazen: z obešenjem in ustrelitvijo. Obsojen je h51 na smrt, ne vedoč, kje, kdaj in kako ga bo dosegla... Podoben je bil postopek proti škofu Rožmanu; le s to razliko, da jo bil obsojen v odsotnosti na 18 let ječe. Veliko pa jih je v tistih usodnih dneh v strašnem pričakovanju čakalo sodbe za zamreženimi okni; in mnogi so dali življenja za graditev ,piove, komunistične Jugoslavije". * Domobranci, sinovi krščanskih družin, brez napuha in želja za visokimi mesti, so bili idealisti; zato so spoznali zlo, ki je prihajhlo z namenom, da uniči tisočletno tradicijo brez sledu, kot da sploh ni obstajala. Z obema rokama so se oklenili domovine in ji dali vso moč: duhovno in telesno; brez strahu, čeprav so gledali smrti v obraz. Uprli so še v sili, da branijo narod pred nasiljem. Njihov upor je bil upor proti nasilju! 'Ponosni smo na zgodovino, ki čudovito lepo piše o Slovencih, ko so se ramo ob rami branili pred turškimi napadi v svojih taborih okrog gradov in cerkva. Med njimi ni bilo izdajalcev, ki bi morili lastne brate in domovino prodajali sovražnemu Turku. Ne! Domovina je samo ena! In danes — po petindvajsetih letih ? * a iJ Koliko ljudi je sodelovalo z OF, ki je pod smrtno kaznijo zahtevala njihovo pomoč, da bi Slovenija postala komunistični satelit? Več tisoč zavednih Slovencev in Slovenk je izgubilo življenje in njihovi grobovi so ostali neznani. Umorjeni so bili samo zato, ker niso bili zanesljivi v svojem podložništvu OF. Vsi ti grobovi so komunizmu v Sloveniji v neizbrisno sramoto. * 'Demokratični Slovenci se sklicujejo na majniško deklaracijo, k katero ro se hoteli rešiti šeststoletnega nemškega jarma in so 1918 postali svoboden narod. Iz suženjstva so izšli; zato je nesmiselno siliti zopet' v suženjstvo in privoliti v novo tlačanstvo! Čeprav so slovanski narod, vodijo različno politiko — v svoje lastne koristi! Sovjeti niso Slovenci! * Res se je nekoliko izboljšalo gospodarsko upravljanje države. Markso-vft doktrina pa jo obstala na vrhu. Jugoslavija je komunistična država z enostrankarskim sistemom. Tudi Cerkvi ne dovoli prave svobode. Zato je ta Cerkev še vedno — molčeča Cerkev. ■' ^ . 'i Sredinska, politična nevtralnost, na katero se današnja Jugoslavija naslanja kljub imenu ..socialistične države", ni na mestu; zlasti ne.v tem stoletju, ko na svetu tekmujejo sile v boju za dobrobit in škodo človeštva. Ti „nevtralisti“ pa se naslanjajo na levi totalitarizem. Za slučaj propada; ker bi si radi pridržali oblast. Mnogi drugi naivni ljudje, celo visoki kler, pa si želijo kompromisa in dialoga, ki naj bi prinesel pomirjenje... Kako, za božjo voljo!? Komunizem je zmota; in je veri nasproten kot ogenj vodi! * Knjiga pisatelja Mauserja „Ljudje pod bičem" je zgrešila svoj cilj, ker ne popisuje stvarnih dejstev, kot so se dogajala med revolucijo v Sloveniji, temveč le analizira lokalne in osebne momente. Ljudje pod bičem so bili pobiti domobranci in ostali smrtniki in zaporniki, ki jih ni ščitil noben zakon v smislu človečanskih pravic! Bili so raja, smeti, izpljunek! Ljudje z bičem, partizanski frontaši v uniformah OŽINE, pa so samovoljno odločali o človeških življenjih, ne da bi komurkoli polhgali obračun o tem! * Demokratični Slovenci pa so s svojimi domobranci, generalom Rupnikom in škofom Rožmanom vedeli, da komunizem uničuje slovenski svet. Zato so si izbrali geslo: Bog — Narod — Domovina! Spominjam se svojih petih bratov, ki leže v Rogu: Jože, Janez, Tone, Nace in Stane. Spominjam se svojega pokojnega očeta, ki je poleg sinov izgubil tudi vse premoženje in trpel v novomeških zftporih... Počastimo vse žrtve komunizma na slovenski zemlji in izven nje! Hvala vam, domobranci! Prižgali bomo luč na Orlovem vrhu, da njeni žarki razsvetlijo tudi domovino! Umrli ste, toda vaš duh živi! fn po njem bomo zmagali! Pripravljalni odbor Slovenskega zavetišča dr. Gregorija Rožmana v Argentini sklicuje po členih 30—42 pravil prvi redni občni zbor Slovenskega zavetišča, ki se bo vršil dne 31. maja dopoldne v prostorih Zavetišča v ulici Martin Fierro 4262, Barrio Peluffo, San Justo. Dnevni red bo objavljen v vseh slovenskih časopisih in na glavni deski v ‘Slovenski hiši, Ramon Falcon 4158, Cap. Federal. Pripravljalni odbor -em KDO BO PREVZEL VAJETI Položaj v današnji Jugoslaviji jc tako zamotan, da jc nemogočo spoznati, ktij šole napovedati, kam bo vse to pripeljalo. Gospodarska politika je popolnoma zavožena, brezposelnost raste iz dneva v dan, ljudje odhajajo v tujino s trebuhom za kruhom, doma pa »socialistično11 zgradbo razjedajo notranji spori. Da je položaj tak, ni nobena thjnost; kajti tudi komunistično laži ne morejo zakriti težav, v katere jc Titoslavija zabredla. Socialistična struktura, ki sloni na krvi stotisočev, so jc začela rušiti. Kdaj in kako se bo podrla, ne vemo — v nekaj letih sigurno; če ne prej, bo ob koncu Tito-car-stva prišlo do novih zapletljajcv. Kdo se bo pojavil na posorrtici ter prevzel zapuščino in državne vajeti, ne moremo reči, čeprav jc jasno, koga je samozvani maršal izbral za naslednika. Številne notranje silo predstavljajo razne tokove, ki bedo preplavili in tudi določili, kdo bo imel vajeti v rokah. Morda bo prehod enostaven, morda celo krvav; toda kakršenkoli že bo, nedolžno ljudstvo bo zopet trpelo in bo ponovno žrtvovano. Vse kaže, da ne gre več za to, ali sc bo komunistični gospodarski red spremenil, oziroma, kakšna vrsta komunizma bo prevladali v tej krizi, pač pa se ves razvoj vrti okoli nacionalitctnega vprašanja. To dejstvo še posebno potrjuje zadnji razvoj na Hrvaškem. Oglejmo si torej vsaj malo bližje ta razvoj, ki zna postati odločilen faktor v razkroju. V prvi vrsti jo treba razumeti, da je na vsake tri Hrvate doma, eden v emigraciji. Ti emigracijski Hrvatje so aktivni in na vse načine skušajo vplivati na dogodke doma, kjer najdejo mnogo somišljenikov. Policija in partija skušata vpliv emigracije zmanjševati s tem, da jo diskreditirata in prikazujeta kot navadne morilce. Najmočnejša struja na Hrvaškem je struja »nacionalnih komunistov". Mod najvidnejšimi predstavniki te strujo jc zagrebški profesor politične ekonomije dr. Djordan. Nacionalni komunisti zastopajo stališče, da je pr;'a in najvažnejša naloga KPH, skrbeti za hrvaške narodne interese. Vse drugo — tudi spori med ostalimi razredi, ki sestavljajo socialistično Jugoslavijo — sc mora umakniti in dati prednost narodnim interesom. Značilno jo, da v to skupino spada tudi znani levičarski literat Miroslav Krleža, ki jo kljub svojemu stališču in kljub izgubi zauptmja pri CK KPJ še vedno osebni prijatelj Tita. Nacionalni komunisti zahtevajo decentralizacijo državne uprave predvsem na področju investicij in pri vojaški politiki. Gredo še dalje: mnenja so, da jo Beograd neprimerno središče državo, ker je tudi glavno mesto Srbske republiko, in predlagajo, naj Sarajevo postane glavno mesto federalno države. Tej skupini sicer ni uspelo, da bi dosegli važna, vodilna mesta v centralnem kemitotu; toda velik dol vodstva hrvtškc partije je pod direktnim vplivom teh idej. Za to idejo cc navdušuje tudi Mika Tripalo, nekdanji šef SKOJ-a. V veliko oporo in pomoč Tripalu je partijska sekretarka dr. Dabčevic-Kučar. Tripalo ima precejšnjo moč v hrvaški pariiji, toda to moč morti deliti z Vladimirjem Bakariccm. Bakarič ne sedi najbolj trdno, vendar jo še vedno mnenja, da mora le združena Jugoslavija rešiti probleme vseh narodov, ki sestavljajo državno tvorbo. Ako hočemo prikhzati vse razpoke, potem je treba omeniti, da je v hrvaški partiji še vedro dokaj mečna skupina komunistov, ki vztraja na jugoslovanskem stališču. Med te spada tudi dr. Miloš žanko, bivši podpredsednik zvezne skupščino. Teda njegov vpliv je vedno manjši; še več, vpliv nacionalnih komunistov je tolik, da ic na zadnjem kongresu KPH Žanko bil pri i;jen, da ostopi cd vseh svojih funkcij. Nič mu ni pomagalo, da ima oporo v CK KPJ. Igra za oblast in Titovo nasledstvo sc jo torej pričela: toda ne ena ne druga stran nimata močnih pozicij. Tito sam spreminja svojo taktiko iz dneva v dan; toda tako, da za sedaj šc vse struje drži v š*hu. Tito sam je prepričan, da bo jugoslovanski socialistični patriotizem prevladal nad ostalimi strujami, vendar niha, ker ima slabe izkušnje. Rankovičcvo početje ga jo nagnilo k nihanju in negotovosti. Zato ni čudno, če Tito pogosto kaže simpatije do Tripala, dočim ta ne mero več prikriti svojiii neodvisnih idej. Liberalne idejo so torej mečne; toda najmočnejše na severu med razvitimi naredi — pri Hrvatih in Hovencih. Rtidikalni komunisti v tem razvoju vodno bolj obračajo oči proti Vzhcdu, kajti bližji jim je sovjetski element, kot pa Zapadne ideje. Kočno moramo priti tudi do vprašanja: kaj pa Slovenci in KPS? Tudi tu vejo liberalni duh; vendar se zdi, da ima Kardelj v Sloveniji še oblast nad partijo. Zato kljub poizkusom ni prišlo do tolikšnega razvoja kot na Hrvaškem. Kardelj ideološko stoji šc nekoliko bolj na levo kot Tito sam. On je morda edini od vidnejših komunistov, katerim Tito še popolnoma zaupa. Kardelj je sicer energičen in zna krotiti svojo tovariše v Sloveniji, ni pa osebnost, ki bi lahko prevzela vajeti v svojo lastne roke. Toda v sedanji borbi jo Kardelj Titu ne le koristen, pač pa tudi potreben. Njega se je poslužil, da je Tripalu preprečil vstop na odgovorno mesto v vodstvu partijo. Zanimivo pri vsem tem razvoju jo, da so tako hrvaški kot slovenski klor, ki uživa široko oporo v naredu, drži popolnoma ob strani. Cerkev je nevtralizirana, cdkar so se izboljšali odnosi mod njo in državo. Partiji to zelo koristi; zato ni čuda, če jo komunistična oblast sama priporočila dr. Franica za zagrebškega škofa; ni tudi slučaj, da bo Tito obiskal papeža. Izgloda, da Tito ni bil kos kolobocijam na Hrvaškem, in jo rajo pustil, da jo njegov zaupnik Miloš Žanko zletel, kot pa da bi se spustil v spor s KPH. Morda je imel v mislih še eno silo, ki teži po oblasti v Jugoslaviji. Ta •sila, ki zna biti tudi odločilna, pa je Jugoslovanski: „ljudska“ vojska. Vojska, ki je centralistično organizirana in usmerjena, jo sedaj že posegla v ta boj za oblast in napovedala odprto borbo proti vsem nacionalnim strujam. Zagrozila je, da bo vzela pod svojo oblast vse teritorialne obrambne oddelke in kontrolo nad civilnimi upravami po pretvezo, da tako doseže in uvede enotno ljudsko obrambo po vsej državi. Nobenega dvoma ni, da imajo Sovjeti velik vpliv na generale jugoslovanske ljudske armade. Dejstvo je tudi, da so mnogi od teh bili izvežbani v Sovjetski Zvezi in da danes opravljajo z modernim sovjetskim orožjem. Mentaliteta generalštaba je torej na sovjetski strani; toda nihče ne pomisli, če in v kolikor bo generalštab deležen sovjetske podpore v svojih centralističnih težnjah. V sedanjih narodnostnih sporih Sovjetom ni uspelo — vsaj do sedaj še ne — pridobiti na svojo stran ne ene, ne druge skupine. Kremelj trenutno igra na unitaristične karte in se je nacionalističnim adutom že odpovedal. Naj bo kakor koli že, končni cilj je isti: razbitje Jugoslavije. Kardelj je postal Titov zapah pred vplivom njegove 1 listne armade. Za Kardeljevo GO-letnico mu je Tito pripravil nenavadno slavje povezano z vsemi prezidialnimi častmi. S tem ga je tudi predstavil ljudstvu kot človeka ,ki ga je izbral, da prevzame vajeti državne uprlave. K. Kozina BEG IZ KOČEVSKEGA BOGA (Nadaljevanje) Rešitev... Nekako ob tretji uri zjutraj je bil že zadnji čas, da nekaj naredimo. Rekel sem Karlu naj gre in poizkusi še enkrat po žrdi. Nič dalje ni prišel kot prvič. Splezal sem za njim in ga z glavo potiskal do vrha. Priplezal je do vrha kot bi se zgodil čudež... kot priča svobode je stal na vrhu te žrdi... naslonil se na rob jame. . . kamenje se je vsulo za njim... Sam pa je srečno prišel ven... Prvi rešen iz. objema smrti... Prva priča o pokolju slovenskih domobrancev. Sam sem hotel napraviti isto, pa nisem zaupal moji moči zato sem se zopet spustil po žrdi v jamo, da se odpočijem. Poskusil je J. J., močan mlad fant, ni izglodal da je ranjen, vendar ni mogel splezati po žrdi višje od njega velikosti. Naslednji je poskusil majhen fant. Zagnal se je po žrdi, vrgel je v to plezanje po žrdi vse svoje moči z željo, da bi zopet živel. Gledali smo v njega v prepričanju, da bo prišel do vrha. . . prav malo pred vrhom je omagal. V srce se mi je zasmilil. Splezal sem po žrdi in ga z glavo potisnil na vrh... in bil je rešen... Druga priča našega nokolja. Na misel mi je prišlo, da se tudi sam spravim ven iz te strašne jame. V tein trenutku sc je vsulo kamenje, da me je skoro odtrgalo' od te bukovo Srdi simbola naše rešitve. Ped mano sem začul stok in kmalu je vse utihnilo. Plaz kamenja je pokončal spedaj stoječo siromake, kateri So čakali rešitve. Njih rešitev je prišla le v kamenitem plazu, še enkrat sem se spustil doli po tej žrdi, da si naberem novih moči. Karel in Mtitcvž sta me še čakala na vrhu s dolgo palico, da mi jo pomolita v pomoč, ko bom prU plezal na vrh bukove žrdi. S poslednjimi močmi sem sc zopet pognal po žrdi navzgor. S poslednjimi in zadnjimi močmi som sc pognal proti palici katera sta mi prijatelja nudila v rešitev... zagrabil sem jo... zgubil sem zavest... ne vem kako dolgo sem visel med življenjem in smrtjo na p revi u jame. Tovariša sta mc po dolgi muji le potegnila ven in me klicala, da naj se zbudim. Ko sem prišel k sebi, smo vsi trije hodili okrog jame in iskali žico ali karkoli, da bi še koga rešili iz jhme. Nič nismo našli... Mahnili smo v goščavo; samo kakih tristo metrov cd jame nam jo dopuščala moč. Vrgli smo re na tla in zaspali. Ko smo sc zbudili jo bilo sonce že visoko. Nogo fino si ovili v srajce katere smo si sposodili od mrtvih tovarišev v jiuni. Tako smo sc podali na pot. Vendar kam? Nobenemu izmed nas ni o bili znani kočevski gozdovi, zato smo jo mahnili kar proti zapadu. Zapuščeno in požgane kočevsko vasi smo puščali za seboj. Iz previdnosti nismo šli v nobeno cd teh vasi; le kadar jo bila žeja prehuda, smo šli v najbolj oddaljeno pogorišče. Stara poseda, katero so kočevarji zavrgli nam je prišla prav, da smo z njo dobili vodo iz zapuščenih vodnjakov ter si tako gasili žejo. Med potjo smo se hranili z gozdnimi sadeži. Približno ob drugi uri popoldan smo prišli v Stari log k cesti, katera vodi v Novo mesto. 'Na njivi smo opazili moža kateri je okopaval. Previdno sem sc mu približal, da mc je opazil šole, ko som bil tik pri njemu. Karl in Matevž pa sta počakala skrita v osatu in opazovala. Moža sem prosil, če bi mi drl vode in kaj za jesti. Nič mo ni spraševal, samo gledal mo je. Hotel sem so mu lagati, pa mc ni hotel nič poslušati. Rekel je da bo šel domov in mi prinesel vode, krompirja in vžigalice. Mož je šel domov in prinesel, kar je obljubil in se takoj zopet vrnil domov. Seveda tudi njemu nismo zaupali, zato smo jo hi ro cdkurili naprej. Previdno smo prekoračili cesto in se vzpenjali v hrib. Hodili smo po gozdu kakih pet ur ali več in na žalost opazili, da smo sc znašli zopet na istem kraju ob cesti. Bili smo že pošteno izmučeni, vendar smo se povlekli stran od ceste v neko dolinico, kjer smo napravili egenj in si spekli krompir. Hitro smo zaspali in ko smo se zjutraj zbudili smo bili vsi trdi; vso nas jo bolelo, posebno hudi so bili krči v nogah. Kakor jo bilo vse skupaj žalostno smo se drug drugemu posmehovali, najbržo zato, ker smo bili veseli, da še živimo. Matevž je dej'al: „Ali mar ni fletno živeti!" S težavo smo sc zopet spravili po koncu in nadaljevali pot. Po nekaj urah hoje nas je zopet utrudilo. Za skalami smo si poizkali primeren prostor zakurih egenj, nalovili polže in jih pekli kar v „hišah“. Dobri so bili samo premalo jih je bilo. Vročina jc postajala neznosna, žeja nas je morila. Ni bilo časa za obotavljanje, ker so nam pohajale moči. liane so postajalo vedno bolj razbolele in boleče. Muhe so nas v rojih morile, hranili smo se jih z vejami ali pa se drsali ob grmovje kot živina na paši. Prišli-smo v v'as blizu Strug; tam so nam dali pri neki hiši jesti in vode. Gospodar nam je ponudil, da lahko prespimo na skednju pa smo iz previdnosti raje odšli v gozd in tam prenočili. Noč je bila hladna, jutro pa prav mrzlo. Zakurili smo ogenj, da smo se malo ogreli nato pa hodili prav počasi po poti, katera pelje iz Strug na Malo goro. Na vrh gore smo prišli nekako ob desetih dopoldne in od tam opazovali prelepo Ribniško dolino. Po kratkem počitku smo se pričeli spuščati v dolino. Ptizili smo, da nismo naleteli na ljudi, kateri so v gozdu sekali drva in prav radi tega smo delali velike ovinke in pri tem izgubljali nrecej časa. Prišla je noč in zopet smo morali prenočiti v gozdu. Čez dan so nam bile muhe v strašno nadlego, kar rojile so po nas in to zaradi naših razgnojenih ran in duha po mrličih. Le ponoči smo imeli mir pred njimi. Na pobočju Male gore smo čakali da se je zmračilo, da smo tako varnejše prekoračili železniško progo in glavno cesto. Pri Tenteri smo si izbrali kot najvarnejši prostor za prekoračenje proge. Slutili smo, da morajo imeti komunisti dobro zastražene vse prometne žile. Tudi glavno cesto smo prekoračili brez nezgode. Naša pot do doma se nam je zdela že kot večnost, v upanju, da bomo našli tam varno zavetje vsaj za toliko časa, da se bi zopet malo odpočili in seveda tudi najedli. Glad, žeja in bolečina ran so nas že pritiskale ob tla. Posledica teh treh je na nas tako močno uplivala, da smo blodili že brez vsake prave smeri. Strah pred ljudmi nas je primoral, da smo se izogibali hiš in vasi, da nas ne bi kdo spoznal in naznanil. Sumljivi smo bili dovolj, da bi en sam pogled na nas zadostoval in bi takoj vedeli, da smo ušli iz morišč, čim bolj sem se bližal domu tembolj sem bil v skrbeh, kako je doma. Morda so jih pobili komunisti? Zaprli? Ali pa jih pregnali s posestva in naselili druge ljudi, katerim sedaj lahko ptidem v pest? Ob takem premišljevanju sem se znašel s sotrpini na našem vrtu. Pri skednju smo obstali in prisluškovali, če bi nas slučajno kdo zapazil. Bilo je tiho. Moja prijatelja sem pustil v skednju na slami, sam pa sem šel prav potihem proti hiši. Po kratkem premisleku sem narahlo potrkal na vrata. Nisem dolgo čakal, ko sem začul glas moje sestre, ki je vprašala: „Kdo je?“ „France“ sem ji odgovoril. „Odpri!‘‘ Počasi je odprla vrata in zagledal sem brhko postavo sestre. Ko me je bolj natančno pogledala, se je v strahu pričela odmikati v mislih, da vidi le privid. 'Ni si mogla credstavliati, da bi mogel biti to France njen brat in živ. Zgledal sem kot mrlič. Pošteno jo je prestrašil duh po mrličih, kateri je puhnil v njo in napolnil vežo. šele, ko sem se premaknil, je spoznala, da sem v resnici živ in hitro me je potegnila v hišo. Drugi dan mi je zaupala, da je prejšnji večer resnično mislila, da sem bil samo privid, ki je prišel nazaj iz groba, ker sem tako nepremično stal; ves raztrgan in krvav v mesečini in še ob tako pozni uri. Sestra je poklicala mamo, ki je spala v kamri. Takrat sem imel priliko ge posebno občutiti, kaj je materina ljubezen. Ni me spraševala od kod sem prišel in kbm grem, ampak me je objela in mi stisnila razboljeno glavo k sobi na prja. čutil sem kako je njeno srce trepetalo nad razlččanim sinom. Materine solze, katere so padale na moj tilnik so mi povedale več kot pa vse besede. Koliko časa je trajal ta objem ne morem povedati. Pasji lajež nas je vse zdramil iz tega položaja. Povedal sem, da imam s sabo še dva sotrpina, katera sem radi previdnosti pustil v skednju. Sestri sem naročil, kako naj ju pokliče, da bosta vedela, da je varno in, da naj ju privede v hišo. Postregle so nam z mlekom in kruhom. Drugi dan so naše uboge ženske šele videle koga imajo na skrbi. Vsi trije smo bili tako siromaki, da so kar vzdihovale iz občutja. Rane « katerimi so bila pokrita naša telesa so se pričele gnojiti in so bile vse okužene. Zarjavela žica, ki se je zajedala na zapestjih, je pustila globoke, zevajoče zareze, katere se še danes poznajo in me vsakikrat spominjajo na trpljenje in mučeniško smrt Slovenskih Domobrancev, kateri so tako junaško in mučeniško darovali svoja življenja za svoje prepričanje in za svoj narod. Z molitvijo na ustih so korakali v smrt in prosili Boga odpuščanja njih krvnikom. V nekaj dneh ob dobri hrani in počitku sta se moja prijatelja toliko opomogla, da sta pričela misliti kako bi varno prišla do svojih domačih in se tam poskušala skrivati, dokler ne pride priložnost za beg čez mejo. S tiho željo po skorajšnjem svidenju s svojir.li sta se poslovila in odšla na negotovo pot. Pozneje sem zvedel, da so Karla zopet ujeli in ubili. Ljudje so pravili, da ga je njegov oče silil, da naj se gre javiti. Ker sam ni hotel, ga je oče na skrivaj naznanil milicarjem v veri, da mu bo tako olajšana kazen, v resnici ga je pa poslal v smrt. Kako so ga ubili ne vem točno. Govorili so, da so ga križali. Za preostalim prijateljem sem pa izgubil vsako sled. Njegovi stariši bi lahko povedali kaj se je zgodilo z njim. Sam nisem imel priložnosti, da bi prišel z njim v stik. Ostal sem sam. Žalosten in obupan. 'V položaju, v katerem sem bil, so se mi začeli rahljati živci in zdravje. Cel mesec sem ležal v skrivališči, ne da bi videl beli dan. Za bolezen pa ni bilo ne zdravil in ne zdravnika. Le mati in sestra sta mi lajšali trpljenje, kakor sta vedeli in znali. Ko je bilo najhujše, sta mi že izbrali prostor na domačem vrtu, kjer sem želel, da bi me pokopale. Nisem hotel leči k zadnjem počitku s prekopanimi komunisti na pokopališču v mislih, da tako še po smrti ne bom imel miru pred njimi. Ni mi bilo določeno, da bi umrl. Obrnilo se je na bolje in to ravno na dan, ko smo dobili sporočilo, da so spustili domov mladoletne, amnesti-rane Domobrance. Od samega veselja, da je moj brat še živ sem pozabil na bolezen in smrt. Pljuča iz katerih sem izkašljal cele kose s krvjo so se začela celiti. Veliko sem premolil v tej moji bolezni, menda vse do takrat ne toliko. Spoznal sem, da je resnica v našem pregovoru: „Ob smrti ti je Bog najbližje". Tudi komunisti, kateri tajijo Boga v življenju in kateri so pobili toliko tisočev nedolžnih ljudi, hoteč s tem uničiti Boga, bodo spoznali ob smrti, da bi bilo dobro, če bi bila nekje tudi nebesa za njih. Trdno sem prepričan, da je imel Bog gotove namene, ko mi je vrnil zdravje in mi omogočil pobeg ia mrtvaške jame. Ohranil me je pri življenju zato: da razodenem komunistične zlečire tistim, kateri še verjamejo v komunizem in pa, da povem svetu: kako junaško in mučeniško co umirali naši domobranci. Moja sestra je izvedela po naključju, da se je še neki drugi fant rešil in kočevskih jam na sličen način kot jaz, in da se sedaj skriva doma. Centra jim je zaupala, da som tudi jaz ušel iz Kočevskega Roga. Začela sva si izmenjavati pisma po zaupljivih ljudeh, kateri so sc za to žrtvovali kljub nevarnosti. Bog jim poplačaj za to. V jeseni so širili novico, da bodo prestavili jugoslovansko mejo pri Trstu in, da so bodo Titove čete umaknilo iz Slovenskega Primorja. V tej rnienjavi sva mislila, da bi našla varno priložnost za beg čez mejo. (Bobri ljudje so v ta namen iskali zvezo z ljudmi, kateri so poznali mejo in obmejno razmero. Končno jo bil pobeg organiziran in kraj sestanka določen. Rešitve željna sva se odpravila na pot, vendar na žalost najino zveze ni bilo na dogovorjenem mestu. Kaj napraviti? S fantom, s katerim sem sc prvič seznanil pred nameravanim pobegom, sva so dogovorila, da se bova skupaj skrivala in tako drug drugemu pomagala prod obupom, kateri so naju Je začel polaščati cb tem prcdolgotranjcm naporu in skrivanju. Kratkočasila sva so kot sva vedela in znala: s pogovarjanjem, pisanjem, molitvijo, včasih pa tudi kako neumnostjo, katerih ena naju bi skoro stala živlcnje. Spominjam so večera pred takozvanimi prvimi svobodnimi volitvami. Vse hiše v vasi so bilo okrašene z rdečimi gesli in slavoloki. Zglodalo je kot, da bo drugi dan gasilska veselica. Nama jo šlo to slavje „svobodnih volitev", ki so bile vse drugo kot svobodne, na živce. En sam kandidat mora zmagati stoodstotno. Potrgala sva vso napise in podrla slavoloke in čakala, da bi jih kdo prišel nazaj postavljat, da bi ga prebutala. Začelo je snežiti in sva šla zopet nazaj v skrivališče. V kakšno nevarnost sva se s tem dejanjem postavita si šele sedaj lahko predstavljam. (Drugi dan, 11. nov., so šli ljudje na volišče. Večina njih je šla volit, ker so morali, bili so pa tudi taki posebno spreobrnjena in pokvarjena mladina, kateri so peli slavo komunizmu. Posebno sc še spominjam nekega fanta, kateri je najbolj glasno kričal: „Živc'a komunistična partija. Dol s črnimi!" Sedaj je ta fant v USA, družinski cčc in mogoče že tudi ameriški državljan. Zopet drugič naju je radovednost in dolgčas prignala, da sva šla opazovat neko mladinsko žaloigro. V prizoru, ko bi moral biti glavni junak ustreljen, je nekdo pomolil puško skozi okno in ustrelil proti nam. Bila je velika zmešnjava s streljanjem. Igre jo bilo seveda hitro konec. S prija-tcljem sva tudi komaj odnesla pete nazaj v skrivališče, pa še po poti sva imela težave, vendar sva jo tudi to pot srečno odnesla. Tretjič sem srečal enega mojih sorodnikov in to ravno na mostu. K sreči, da je bilo že mračno, da mo ni spoznal. Kljub temu je raznesel po vasi, da je videl skrivače. Tako sva se s prijateljem bolj držala najinega skrivališča. Poizkus boga čoz mejo na Miklavževo Dne G. decembra sva hotela sama poizkusiti srečo s prekoračenjem meje v Italijo, ker nisva mogla dobiti nobenega zanesljivega vodnika. Bil je že zadnji če:;, da pobegneva preko mejo predno zapade sneg. Zmotila sva se, ker je bilo med tem časom na Notranjskem že čez en meter snega. Vsa vesela, da končno le zapuščava kraj trpljenja sva se kar brez strahu podala kar po sredi vasi v zgodnji jutranji uri ravno, ko so začeli prižigati luči po hišah. Na Notranjskem pa sva doživela razočaranje. Meter onega in še je snežilo. Vrnila sva se nazaj, v visokem snegu, da sva ga komaj gazila. Kako težka in obupna je bila ta pot nazaj se no da popisati. Zaloga brane in tudi najine moči so posle, in tako sva obtičala v snegu brez vsega ter v strahu pričakovala, da nas lahko vsak trenutek izsledijo. Bil je še dan bo sva sc skoro po štirih privlekla v bližino domačo vasi. Preveč sva bila izmučena, da bi čakala noči v Enegu, zato sva se skrivno pritihotapila do neke samotne hiše. V hišo se nisva upala pač v svinjak. V svinjski kuhinji je bilo še malo žerjavico. Priložila sva nekaj polen in se tako malo ogrela in posušila. Dim iz dimnika naju je izdal, da sta prišla mati in hčerka ter nas pričele izpraševati. Kar z veseljem so naju poslušale, ko sva jim pravila, da smo zopet pričeli borbo proti komunistom. Ker sva bila oborožena eo nama verjele, čeprav so naju spoznale naju niso prijavile. Pozno ponoči sva prišla zopet nazaj v najino staro skrivališče. Mesec pozneje sva se zopet toliko opogumila, da sva zopet poizkusila beg čez mejo. Odločila sva sc, da bova hodila hitro brez počivanja, da tako čim preje prekoračiva mejo. Na stari jugoslovanski meji sva omagala. Za kurila sva majhen ogenj, skuhala čaj in se grela. Zapazil naju jo vojak in ec nama približal. Namesto, da bi on naju legitimiral sva midva njega. Komaj smo se razšli rc je usula na naju toča krogclj. Oplazila sva se v bližnjo bivšo obrnemo karavljo, kjer naju srečno niso našli. Kraška burja in sneg sta zabrisala sled za nama. V tem naglem bogu sva zgubila pravo smer. Niti s pomočjo kompasa se nisva mogla več orientirati. Tavajoč sva sc znašla na odprti planjavi. Ugotovila sva, da sva blizu Cerkniškega jezera. Ena izmed hiš je bila razsvetljena in vpitje iz nje ro je čulo daleč naokoli. •Moj prijatelj je hladnokrvno kot vedno odvrgel nahrbtnik in šel pogledat, kai počenjajo. Tista hiša je bila gostilna polna ljudi, pili so kot živina, menda so hoteli utopiti v pijači grenkobo zlate svobodo. Ker nisva videla novapupsti, da naju kdo zasleduje, sva šla na bližnji kozolec izven vasi, da bi tam prepodila. Zarila sva ne v kup jezerske suho trave in tesno stisnila drug k drugemu, ker sva bila že vsa zmrzniena. Proti jutru eo nama že noge zmrznilo. Po dolgotrajnem ribanju z rnegom eo nama noge ro"ct oživelo. Pot nazaj proti domu jo bila težja cd prvih' dveh. Najin položaj je-postal' obupen. Duševno otopela sva potovala kar skozi vasi, misleč če pam, bo'kdo ^poznal ali ustavil se bova pa branila z orožjem kolikor časa ,fie bova mogla. Na srečo je močno snežilo in poleg še mraz jo držal milico pri peči. Ko sva se vrnila srečno domov so nas bili domači veseli, da sva še pri življenju. Midva pa sva se sramovala nad najinim neuspelim pod- vig-crn. Medsebojna ljubezen nama je dajala moči, da sva mogla prenašati trdoto življenja v nadaljnem skrivanju. Izkušnje so nas izučile, da smo začeli delati načrte kako bi lažjo prekoračili mejo. Med tem časom nas je bilo že več pripravljenih za beg čez mejo. Napravili smo si načrt, kateri je zahteval več tveganja in manj napora in to z vlakom do najbližje obmejne postaje, potem pa urno čez mejo v svobodo. Maja leta 1948 smo se še enkrat zbrali in skupno pregledali posamezne točke našega pobega. Odločili smo se, da gremo in, da je to naš zadnji poizkus, če uspemo uspemo ali pa nas pobijejo. Prvo ali drugo bo bolje kot pa to večno skrivanje. Na megleno majsko noč smo se z zaupanjem v Marijino pomoč podali na tvegano pot. Megla nam je služila za kritje, da smo lahko hodili po cesti proti Ljubljani. Tu pa tam je prišel kak avto pa smo so pravočasno umaknili, da nas ni nihče opazil. V Rakovnik smo prišli nekako ob sedmih zjutraj, ravno ko so prihajali delavci na obnovitev Dolenjsko cesto. Nikomur nismo zbujali pozornosti z našimi nahrbtniki, ker je bila v tem času še vedno nahrbtnik glavno transportacijsko sredstvo. Vscd'i smo se v tramvaj in odpeljali v št. Vid nad Ljubljano. Tam smo šli v gostilno in čakali večera. Med tem časom sta šla dva izmed nas na postajo in kupila vozne listke za vso grupo. Pripravljeni na vse smo vstopili na vlak in so odpeljali na Gorenjsko. Na vlaku smo sc hitro razdelili v strateške položaje v slučaju, da bi nas kdo spoznal. V istem vozu je bilo tudi nekaj vojakov in oficirjev. Tl tiči si gotovo niso mogli predstavljati, da se vozilo z domobranci, katere so že pred leti pobili v Kočevskem Rogu in druged. Komaj smo dočakali zadnje postaje in se tako rešili te nezaže-Ijere družbe. Izstopili smo v Kranjski gori. Tam so iztopili tudi vojaki z oficirjem. Previdno smo se jim oddaljili v nasprotno smer. Kakor hitro smo bili zunaj smo se pognali v bližnje grmovje in posvet. Poslali smo dva, da bi pogledali kako bi prekoračili Savo pri mostu. Straže so jih opazile in streljale na nju. Tako smo se počiisi previdno pomikali od grma do grma in tudi Savo smo srečno prebredli in se pričeli vzpenjati v Karavanke, zadnjo zapreko do naše tako zaželjene svobode. Bosi in mokri smo se vzpenjali v goro z istim navdušenjem kot smo včasih podili komuniste. Grabili smo za travo, grmičje, vse kar nam je prišlo pod roko, samo da bi se čim prej povzpeli na vrh. Kot gamsi smo se vzpenjali in prožili kamenje pod seboj. Bali smo se počitka z bojaznijo, da nas lahko kdo opazi. Proti vrhu so se pojavljale sneženo lise in morali smo obuti mokre čevlje, kajti vrh pred nami je bil ves zasnežen. Ker smo hodili po snegu smo se bali, da nas bodo stopinje izdale, zato smo imeli orožje pripravljeno za strel in se hitro podali preko meje. Ker smo se bali, da bi nas komunisti sledili preko meje smo hitro bežali navzdol v dolino, da tako pridemo čim dalj od meje. Noge so nam postajale lažje in zrak čistejši. Šele v dolini smo si stisnili roke in voščili SVOBODO — na tujem. V bližnji vasi sem našel Domobrance, kateri so že preje pobegnili in ti so nam razložili raz- mere na Koroškem. Odločil sem se, da grem v begunsko taborišče v Spittal na Dravi, kjer je bila ena mojih sester. Zaključil sem tri leta dolgo pot — iz groba v tujino v svobodo — katera se mi jo zdela kot pomembno obdobje mojega življenja. Žal toliko mladih slovenskih fantov te poti ni moglo napraviti. Njim v spomin sem napisal te moje doživljaje, in nikomur v obsodbo. Komunistične krvnike pa bo sodil Bog, ko pride čas in pa tudi narod, ko bo mera polna. KOVICE f/V GOVORICE Maršal zopet v „misijonih“: Da spreže svoje skrbi in vedno močnejše nacionalne izlive doma, se je rdeči maršal podal na misijonsko pot v Afriko. Ni še splahnela njegova ambicioznost in še vodno bi rad bil prvi »misijonar" svetovnega komunizma. Značilno je, da jo njegov obisk sovpadel z obiskom državnega tajnika Združenih Držav po Afriki. Morda enako značilno je tudi to, da sta se ta dva možaka na potu po Afriki tudi srečala in da jo maršal ponudil državnemu tajniku posredovanje pri razgovorih z arabskimi politiki. Kaj je na potih v Afriki opravil ameriški državni tajnik, je veliko vprašanje: gotovo pa je to, da je Tito dosegel to, po kar je tja šel. S številno delegacijo, ki jo jo prod svojim odhodom razposlal po afriških državah, je dosegel to, da se bo blok »neodvisnih" zopet sestal; tokrat v Tanzaniji, torej Afriki. Tito in njegovi pomočniki hočejo s pomočjo bloka »neodvisnih" biti utež v mednarodni politiki, ki bo onemogočila, da se tehtnica svetovno-političnega razvoja ne bo mogla nagniti ne na eno, ne na drugo stran. Njegov načrt je tudi preprečiti, da bi se afriški narodi mogli nasloniti na to ali ono velesilo, kadarkoli jih tarejo ekonomski ali politični problemi. Resnične skrbi: Te ima Tito, če pogledamo samo v sledeča dejstva: Vse od nemirov junija 1968 so študenti beograjske univerze vedno bolj nemirni. V svojih debatah, izjavah in člankih često napadajo politični, kulturni in ideološki monopol partije. Ti napadi in posmehi nad partijo so prišli do izraza posebno v njihovem glasilu »Študent". Po odlično pripravljeni propagandi in pod pritiski raznih partijskih magnatov je bil študentovski odbor prisiljen, omenjeni list ukiniti. Kljub večji centralizaciji se gospodarsko stanje slabša, število brezposelnih je zrastlo nad 300.000. Odnosi s Sovjeti so še vedno vse drugo kot dobri. Glasovi jugoslovanskih narodov po nacionalni svobodi so vedno močneši. Sovjeti napadajo jugoslovansko gospodarsko politiko in pogrevajo stare spore iz leta 1948. Djilas prerokuje: V svoji zadnji knjigi je Milovan Djilas napovedal, da bodo Titovi potomci podedovali državo, ki bo razdeljena in v takem mi-zernem stanju, da bo resno izpostavljena imperialističnim sovjetskim po- hlepom. Izgloda, da je Tito to napoved bolje razumel kot pa revolto študentov. Še o svobodi tiska in govora: Komunistične oblasti so kaznovale urednika glasila srbskih pisateljev zaradi članka „Ko so bučo cvetele*', v katerem je bilo izraženo zgražanje nad sovjetsko okupacijo češkoslovaške. Prav tako je bil odstranjen urednik satiričnega tednika „Jcž“. Zaradi tega postopka so profesorji filozofske fakultete na belgrajski univerzi izjavili, da je situacija v Jugoslaviji sedaj podobna eni v .Sovjetski Zvezi iz leta 1935 in 1937, ko so ljudje bili odvedeni kot ovce v klavnice. Eden pa je celo izjavil: „Samo resnica ne pa politični kriteriji more določiti meje socialnim kritikom.** Počasi, pa sigurno jih spoznavajo: Londonski „Spectator“ in „Daily Mail“ sta prinesla pred nedavnim strupeno a resnične članke na račun Itibičičevega obiska v Angliji. H. Sin. Dmnobranskhn malernm-muecnicttm Vsakdo izmed nas je svoji materi dolžnik. Ne bo mogel nikdar povrniti tega, kar je ona žrtvovala v ljubezni do svojega otroka. Te žrtve do otrok so sc še bolj pokazale v zadnji svetovni vojni, oz. revoluciji. Prepričan sem, da so nas ravno ti materini nauki utrdili, da smo vzdržali v tako kritičnih in usednih dneh. Popisal bom tmjegovo pot svoje mame. Vem, da jih je veliko, ki jim jo usoda delila še hujše; in keliko gorja slovenskih mater je šlo z njimi v grob, za kar ne bomo nikdar zvedeli. i Leta 1932 jo naša mama ovdovela. Najstarejši otrok jo takrat imel 10 let-----najmlajši £'. Težko je bilo; a ena jc garala, nas lepo učila in marsik'atoro noč prebedela pri delu in v skrbi, ko je bil kateri od nas bolan. Prišla je druga svetovna vojna. Najstarejšega so Italijani odpeljali tla Rab. Koliko skrbi in prizadevanja, da bi ga rešila! Prišel je crečno domov. Kolika sreča za mater, ker nas jo imela zopet okrog sebe! Po kapitulaciji Italije 8. septembra pa sva bila starejši brat in jaz odvedena v partizano. Ko smo ravno toliko dorasli, da smo ji bili v pomoč, srno morali oditi. Za moj rojstni dan sem dobil od mame zavoj: debele volnene nogavice, perilo, jestvine in pismo; kako si želi, da že skoro pridem domov. l>o sedmih tednih partizanstva sem pobegnil. Kakšno veselje za mamo, ker ec je javil tudi starejši brat iz Ljubljane. Po božiču so me partizani zopet odpeljali.. Po kratkem zaslišanju so me ponovno odredili eni njihovih edinic. Pa nisem ostal dolgo; ponovno sem pobegnil in odšel v Ljubljano. 3. maja 1945 smo bili vsi doma. Starejši brat in jaz kot domobranca. Naslednji dan nas je vseh pet cdšlo v upanju, da se čez nekaj tednov vrnemo. Mama je ostala sama doma. Okrog 10. maja smo prišli na Koroško vsi, razen 12 let starega brata, ki je ostal pri sorodnikih v Ljubljani, za kar smo zvedeli pozneje. 27. maja sem bil z ostalimi domobranci poslan v Jugoslavijo. Koliko je takrat mama trpela! Kot drugi tisoči mater! Kako in kaj je z nami? Doma so jih preganjali, jim pokradli vse; toda v nadi, da smo mi na varnem, so vso to komunistično hudobijo lahko prenašale. Toda prišlo jo vračanje slovenske vojske; za khr so tudi v domovini kmalu zvedeli — vsaj pri nas, ker železnica na Kočevje pelje preko naše vasi; in vsakikrat, ko jo bil preko noči poslan vlak z domobranci, so ljudje zjutraj ob zelenici pobirali lističe z zadnjimi naročili. Enako sem jaz v noči 7. junija, ko sem se peljal mimo svoje hiše, odvrgel listek z naročilom: „Menda gremo v Kočevje — smo zelo lačni — poskrbite nam hrano.“ Podpisali smo vsi iz vasi. Lili smo štirje. Mama je takoj drugo jutro to prejela od osebe, ki je listič našla. Toda kaj narediti? Lačni smo, — pomagati pa nam ne more! Ker je pred nami šlo že več transportov, je zvedela, da gremo v Kočevje. Zvedela jo tudi, da od tam vozijo s kamioni to vojsko neznano kam. Pozneje mi je pripovedovala: „Samo molila in jokala ccm — pomagati nisem mogla nič.“ Ako bi prosila za pomoč v Kočevju ali kjerkoli, bi jo enostavno zaprli. Matere so vedele, da potrebujemo pomoči in rade bi nam pomagale, toda ni bilo mesta, kamor bi se obrnile za pomoč in nas branile. Zatekale Po ec v cerkve, se zapirale v svoje domove, molile in jokalo. Te molitve in jok, slovenskih mater jo bila pomoč nam, da cmo lažje prenašali vse gorje tistih dni. Ve, matere, sto bile z nami v Kočevskem Rogu s srcem in molitvijo. Tudi mi smo bili z mislijo vsak pri svoji materi. Koliko vzdihov sem slišal: „Marija, pomagaj! — Mama, odpusti! — Mama, ali te res ne boni nikdar več videl ?!“ Ko sem prišel 10. junija do svoje rojstne hiše, sem kar trepetal, kako me bo mama vercla. Vedel som, kako bo zopet zaživela vesela, kako bo srečna. Res! Vsega krvavega, stepenega in znojnega me je stisnila in govorila: „Povcj, ali si ras živ; ali ci samb prikazen!" Zmila mi je rano in mo zdravila tako dolgo, da sem popolnoma okreval. Trajalo je dolgo, ker 'sem vso rane prinesel domov že gnojne. Zdravnika in zdravil ni bilo, a materina roka in ljubezen je tudi v tem uspela. i Vse dni je garala na polju in doma pri živini. Vsak večer je prišla "v moje'skrivališče;, mi prinašala novice, me bodrila, ker so je bala da ne obupam. Govorila sva do]gc: uro. Zgcdaj zjutraj pa je bila zopet pri svo-'jem delu. Velikokrat je spala samo nekaj ur. Nikdar ni tožila, da je utrujena; vedno'se je kazala pred menoj, da je zadovoljna in srečna. Bilo pa je nasprotno; bila jc zgarana, utrujena, žalostna, čeravno je skrivala, sem jaz to opazil; toda pomagati ji nisem mogel. V jeseni 1945 ji jc umrla mati — moja babica. Takrat je prišel moj brat, tisti ki je ostal maja 1945 pri sorodnikih v Ljubljani, na tri dnevni dopust. Služil je partizansko vojsko. Takrat je tudi zvedel za mojo usodo. Veliko sva govorila. Končno se je sam odločil, da se ne vrne več, ampak se pridruži meni in bova delila skupno usodo. Po končanem dopustu se je navidezno poslovil cd doma. Peljal se je dve postaji z vlakom. Tam je izstopil in se pridružil meni in še drugemu rešencu iz Kočevskega Roga. S tem smo si seveda zaprli pot do doma, ker smo vedeli, da bo vsak najmanjši sum takoj naznanjen; saj smo imeli celo soseda, ki je bil predan komunistom. Torej smo morali vsaj začasno opustiti vsako zvezo z mamo. Dokler smo bili v skrivališčih, smo bili nekam plašni, živčni, obupani. Ko smo bi.G zopet v gozdovih in tudi dobro oboroženi, smo mislili, da se lahko postavimo v bran celi armadi. Tista plašnost je prenehala in bili smo pripravljeni sprejeti tudi borbo, ako bi bilo to potrebno. Ker je bila jesen 1945 zelo lepa, brez snega, smo se domenili, da po božičnih praznikih krenemo preko Notranjske v Italijo. Prvega januarja zvečer smo se poslovili od svojih domačih in takoj naslednje jutro odrinili preko Veliko goro in čez Cerkniško jezero na samo pogorje Javornik. Okrog 12. uro, 3. januarja, jc začelo snežiti. Ko so vzpen'amo po gorski poti prav blizu stare jugoslovansko meje, nam pride nasproti mlad partizan. Ker jc bilo tako nenadoma, nam ni ka-z’alo drugega, kot da ec z njim spustimo v pogovor, še strumno je pozdravil, ker sem jaz bil oblečen v partizanskega oficirja — vsaj za tiste čase. Imel sem usnjen plašč, titovsko kapo in vse predpisane oznake partizanskega poročnika, italijansko brzostrelko in pištolo; ostala dva pa puško in bombe. Govorili smo srbohrvaško; še danes ne vem zakaj. Partizana sem vprašal, cd kod gre, kam gre in ako ima za to dovoljenje. Pokaže mi vo-j'aško izkaznico. Bil je doma iz Trsta in je odšel v partizane maja 1945. Pravi, da gre v Kozaršče po pošto in da jih jo okrog 30 v bakaki za stražo stare jugoslovanske meje. Izročim mu legitimacijo in se razidemo. Ko prehodimo nekaj sto metrov, že zagledamo barako. Takoj krenemo na desno, misleč, da bomo neopkženo prešli mejo, oziroma predhodno stražo, ker jc bila sama meja nove Jugoslavije še zelo daleč. Ko se oprezno bližamo meji udero iz barake partizani, vpijejo in streljajo. Mislim, da nas niso videli. Skoro gotovo je tisti partizan za prvim ovinkom na naši levi strani šel nazaj k baraki in obvestil partizane. Gotovo smo mu bili sumljivi: naša obleka, obnašanje, govorica; imeli smo vsi trije brade in dolge lase; dva nisva bilk ostrižena in obrita od meseca maja. Umikali smo se v dolino proti Cerkniškem jezera. Sneg jc padal bolj in bolj; tako, da smo kmalu puščali za seboj sled, kar bi bilo lahko usodno za nas; zato smo morali čim prej proč. Vedeli smo, da bodo šli za nami. Prebredli smo Cerkniško jezero; kar pa ni bilo lahko, ker je bilo veliko poplavljenega. Saj še danes ne vem točno, kod smo hodili, ker je snežilo mo- čno. To vem, da smo po vseh mogočih ovinkih prišli do glavne ceste. Hodili '»mo nekaj časa po njej, da smo bili gotovi, da ne morejo za nami po sledi. V prvi vasi smo ce spravili na kozolec in čakali jutra. Sneg je padal vso noč. Zjutraj smo ga imeli do kolen in je še vedno snežilo. Zjutraj okrog 5 ure smo krenili naprej — seveda proti domu. Zopet nekaj časa po glavni cesti, a nato v hrib Slivnico proti domačemu kraju, kamor smo dospeli 5. januarja 194G. Snega je bilo do pasu — in ju še vedno snežilo. Domači so nas bili veseli, a obenem tudi žalostni: kam sedaj? Kako dolgo bomo še neopaženi? Ena sama neprevidnost nas lahko izda in izgubljeni bomo. Zimo smo prebili največ pri dobrih ljudeh. Ko pa je izginil sneg, smo «e počutili bolj vame in nismo bili toliko odvisni od nam naklonjenih ljudi. Balj smo se tega, da tudi njih ne pahnemo v nesrečo. Pri nas doma ro začeli s preiskavami. Zastražili so hišo s tajno stražo za cole 3 tedne; kar pa je mama odkrila in nam takoj sporočila: Ne bližajte rc hiši! Vsak večer, ko se je spustila noč, so trije oboroženi civilisti stražili. Do jutra! To se jo ponavljajo cele 3 tedne. Mamo so večkrat zaprli in zasliševali zaradi mene. Vedeli so celo od kod sem ušel. To so razneslo ženske. Ker je bila vsaka »najbolj zanesljiva", je povedala drugi — in to je šlo naprej tako dolgo, da je prišlo do OZNE. Spomladi 194G so mamo spet zaprli, zasliševali, izpustili, delali preiskave — pa vedno brez vsakega uspeha... Trdovratno je tajila. Govorila je, da me je zadnjič videla, prodno sem cdšel na Koroško, in d'a je dobila zadnjo pošto cd mene, ko jo dobila listek, ki sem ga vrgel iz vlaka v noči °d 7. na 8. junija; da naj ji OZNA pove, kje sem, ker sem takrat bil v Jugoslaviji, sedaj me pa iščejo... Ker pri preiskavah in zasliševanjih niso ničesar sumljivega dobili, so proti koncu leta 194G, celo leto 1947 in 1948 mamo pustili pri miru. Menda je OZNA mislila: Saj to so le ženske govorice; menda sploh nič ni. Tudi mi nismo videli več nevarnosti in smo odšli večkrat tudi domov; seveda i veliko previdnostjo. Maja 1948, po treh letih potikanja po Sloveniji, smo 22. maja prešli mejo in prišli v Avstrijo. Prvotno smo prišli v Beljak, a nato v Spittal ob Dravi. Po nekaj dneh smo šli za tri tedne v karantensko taborišče Pernic, kjer smo bili politično zaslišani in zdravniško pregledani. V Spittalu smo se sešli z bratom in sestro, ki sta kmalu po našem prihodu odšla v Kanado. Nekaj časa sem bil zaposlen pri lesnem podjetju. Sekal sem les v avstrijskih hribih. Kmalu na se mi je stožilo po Slovenijt. Želel sem obiskati slovenske gore, dobre ljudi in mamo. Jeseni sem res odšel. Seveda ilegalno. Ostal sem v domovini tri tedne, veliko prehodil ter obiskal vse tiste požrtvovalno ljudi, kateri so mi nudili pomoč v mojih letih skrivanja. Veliko smo si imeli povedati. Vzpodbujal sem jih, naj ne obupajo. Tako so pred leti meni dajali korajžo, da nisem omagal. Obiskal sem tudi mamo. Kila me je vesela, obenem pa tudi žalostna, liekla mi je, zakaj se podajam še naprej v nevarnost, zakaj no mirujem. „Ako te komunisti dobijo, te bo stalo glavo." Prišel sem do mame, se poslovil in ji obljubil, da je to zadnje. Nisem pa držal obljube. Sc in še sem so vračal v domovino. Toda mami te nisem pokazal, šel sem sredi noči mimo rojstne hiše; rad bi jo obiskal, toda vedel sem, da bo preveč skrbela. Toliko skrbi, gorja in žalosti sem ji že napravil, da bi me bilo sram stopiti pred njo in reči: „Mama, nisem ustregel tvoji želji, ko si me prosila, naj mirujem in objubim, da me no bo vcč.“ Izjemo sem napravil, ko sem šel res zadnjič na obisk domovine. Takrat sem ji povedal, da čez 14 dni odpotujem v USA, pa da sem želel obiskati še enkrat domovino in svojo mamo. Zopet me je tiila vesela, želela srečno pot, dala nekaj zlatih naukov, me poljubila in rekla: „Na svidenje...! —“ Morda bo kdo podvomil, kaj sem delal v domovini. — Tudi to je bila moja obljuba leta 1945 v Kočevskem Rogu, da bom pomagal razkrinkati komunizem in bcm pomagal ljudem, ki jih je komunizem preganjal. Upam, cia sem to storil, čeprav ne popolno. Kolikor sc je dalo v tistih okoliščinah storiti, sem pa storil po svoji najboljši moči. Ni bilo lahko. Veliko težav in tveganj je bilo, pa nobenega maščevanja napram nikomur. Zato so bila vsa ta pota poštena in mislim ravno zato srečna, ker so bila samo v pomoč bližnjemu in v blagcr peštenemu narodu. Novembra 1949 sem odšel v USA. Novembra 19950 pa je Ozna zopet naredila preiskavo na domu moje mame. Pobrali so vsa pisma in slike ter zaplenili moj spis iz Kotbvskega Roga. Mama jo bila aretirana. Nekaj časa je bila v Kočevju, nato v Ljubljani devet mesecev v preiskovalnem zaporu. Vseh devet mc cccv so se vrstila večna zasliševanja, Nato je bila obsbjeria na 3 leta zapora, katerega jo prestala v Rajhenburgu na Štajerskem. Po prestanem zaperu mi je pisala, kako je bila srečna, da ni bil zaprt nobeden izmed njenih otrok. „Za mlade je bilo obupno; meni stari ženski so malo prizanesli." Menda se jo sama tolažila in mislila, da so njej prizanesli. Ko so jo izpustili iz zapora, je bila popolnoma izčrpana; saj je tehtala le 38 kg. Njen bratrance, zdravnik, ki ji jo tudi v zaporu mnogo pomagal, jo je za en teden vzel na svoj dom, ker je ni hotel tako slabotne in le malo žive pustili na Dolenjsko. Leta 1900 jo prišla na obisk v Kanado in UDA. Ostala je pri nas eno leto. Nato ec je vrnila nazaj v domovino. Junija leta 1965 pa nas jo zapustila za vedno. Sama piše v zadnjem pismu: „Tako mi je prav in lepo in tako ti rada, še živela; toda no bom dolgo." Po nekaj tednih je rama odšla po plačilo k Kogu. Mama! Lepo si nas vzgajala, veliko pretrpela zaradi nas; še največ zaradi-mene. Pa ri nas kljub temu ljubila, , Tvoj grob — in 8.C00 naših v Kočevskem Rogu b,o moj prvi obisk v domovini. Ako pa tega ne bom dočakal, pa — na svidenje pri Bogu! Vaše trpljenje in vaše žrtve, domobranske matere, so brez primere Prepričani r.mo, da. to vaše trpljenje ni bilo zaman in dane" pri Vecmo-Koar.cm pesrodujete milost, ki jo Bog razliva na naš tako bičan narod. Ve in naši pomorjeni bratje ste naše poroštvo in zagotovilo, da bo slovenski narod, duhovno prenovljen in prekaljen, kmalu dočakal svojo Vstajenje. E. K. SVOBODA delali pri legistih; nakar me je odpustil. Kmalu zatem me pokliče poveljnik čete in me pošlje v patrolo z drugo desetino. Jaz sem bil v prvi. Izgovarjal sem se, da nisem iz te desetine, on pa pravi, da moram iti, ker da danes manjka ljudi, šel sem. Eden izmed njih je nesel kramp, drugi lopatoi Ko smo sc nekoliko oddaljili' in prišli v gozd, zasliševanje je bilo v Vasi, je rekel desetar, naj vsak enkrat ustreli... Tudi jaz sem ustrelil v zrak. Nato je druge odslovil, mene pa zadržal. Ko sva bila sama, je rekel: ..Politični komisar je ukazal, naj te ustrelimo. Pa zakaj bi so sami pobijali, ko smo vsi enaki reveži, že precej časa 8mo skupaj in se dobro razumemo. Ti si zdaj za komisarja mrtev in zakopan. Počakaj tu. Ko on odide, te pridem iskat. Nihče ne bo več spraševal Po tcbi.“ Čakal sem nekako dve uri. Res je prišel in mi rekel, naj se vrnem. Le temu poštenemu desetarju in seveda tudi komandantu čete, bila sta oba stara partizana, se imam zahvaliti, da še živim. Ne dvomim pa, da Ro tedaj počistili po vseh brigadah z legisti. Naj se oglasi kak vaški stražar, ki je bil pri partizanih in ostal živ Po decembru 1943. MAŠI MRTVI t FRANCE BOLTA Pred nekaj meseci sem zapisal, da je France Bolta obhajal 50-lctnico svojega življenja na bolniški postelji. Zdaj je treba povedati žalostno no-vico, da nas je za vedno zapustil. Rojen je bil 12. septembra 1. 1919 v Jaršah pri Ljubljani, umrl pa je 18. marca 1970 v Torontu, Kanada. Za njegovo Pogrebno mašo se je napolnila cerkev Marije Pomagaj, a tudi na pokopališče ga je spremilo zelo veliko rojakov, tako da je njegov pogreb bil P>ed riajvečjimi v Torontu. V SloVo. mu je spregovoril njegov najožji prijatelj in soborec France Grum. , \ ! Dragi France! Ko Te zdaj samo še v duhu gledam pred seboj, sem prepričan, da si sam že dolgo vedel, kako se bo končala Tvoj'a pot in si sam najbolje slutil današnji dan. Nisi ce ga bal, saj ši veroval, da sc bo s tem dnem končalo trpljenje in boš zaživel lepši in srečnejši dan večnosti. Veliko si trpel, štirinajst mesecev Te je grizel rak; razjedal Ti je pljuča in Ti zvodenel kri, nazadnje Ti je vzel sluh, vid iri zavest, da To je tako smrt našla henavezanega na ta svet. O, kako rad bi še živel, živel zase in za družino! 'Ih vem jaz in vemo vsi številni prijatelji, Iri sni o To obiskovali v bolezni Prašno si trpel, a bil si vdan do konca. „Kakor je božja volja, tako in takrat naj sc zgodi...“, si dostikrat ponavljal. Vseskozi si bil odločen in °dkrit značaj; tudi v bolezni si' zvesto blodil tistim, ki So znali tudi trpeti. Morda'hi preveč reči, da Ti je bila v tej hudi bolezni edina tolažba zajest, da se boš kmalu pridružil svbjim prijateljem v večnosti. Ko je žgalo ih peklo v prsih, ko'si skozi celo letb prebijal noči brez spanja, nisi godr- njal. Priznaval si, da takega trpljenja ne privoščiš nikomur, obenem pa si mislil na tiste, ki so mladi in polni življenja trpeli in morali v smrt. Večkrat si rekel: „Zdaj vem, kako težko so umirali naši fantje! Kako se bomo pritoževali mi, ki smo imeli nekaj od življenja, če mislimo na tiste, ki življenja skoro poznali niso!“ Misel na domobrance Ti je pomagala trpeti, ko je bilo najhuje. Zadnje mereče si čisto jasno gledal pred seboj smrt. Lagali smo Ti, ko smo govorili o zdravju in spomladi, Ti pa si zamahnil z roko in zmajal z glavo. Dili rrr.o enih misli: zate zdravja ni bilo več... Sam si te svojo in naše misli najbolje izrazil v bezedah: Spomlad že prišla bo, ko Bolta več ne bo... Na prvi pomladanski dan smo Te pokopali. Ni Te več med nami. Sele zdaj slutim, da je bila Tvoja duševna bolečina verjetno še hujša cd telesnega trpljenja. Zdaj razumom, zakaj si v svoji bolniški sobi želel imeti okno zagrnjeno. Hlipal si, da so Ti blešči, v resnici pa nisi prenesel sonca in diha prihajajoče pomladi, ko si v sebi nosil samo še smrt. Dragi prijatelj, soborec! Zdaj si rešen trpljenja. Prepričani smo, da si očiščen našel svoj počitek in mir v Gospodu in si srečen s tistimi, s katerimi d želel biti eno. Tvoja smrt je res hud udarce za družino, ki bi Te potrebovala še dosti let, toda vera nas uči, da so s smrtjo naše življenje le spremeni, ne pa uniči. Počivaj v miru v svobodni kanadski zemlji, ženi ir> sinovoma pa naše iskreno sožalje! E. O. t EDVARD SEŠEK Iz Švice je prišlo sporočilo, da jo v Ženevi umrl naš bivši soborec Edi Sešek. Rojen je bil 17. septembra 1923 v Spodnjem Kašlju pri Ljubljani. Dobrih IG let star je v zgodnji spomladi 1944. leta pristopil k domobrancem v Dravljah. Pozneje je odšel v Rupnikov udarni bataljon v Cerknico. S tem bataljonom je bil tudi vrnjen iz Vetrinja dno 30. maja 1945 in sicer v Škofjo Loko in št. Vid nad Ljubljano. Po strašnem mučenju in stradanju je bil kot mladoletnik izpuščen. Kot domobranec-mladoletnik je bil pomiloščen, a komunisti mu njegovega „greha“ niso odpustili. Večkrat : o ga zaprli in vlačili na nesmiselna zasliševanja na Ozno. Ker ni hotel nikoli nič priznati, so ga zapirali v bunkerje, nazadnje pa ga vtaknili v prisilno delavsko brigado, ki je delala v okolici Ljubljane. Od tu je 1949. leta pobegnil, potem sc je pa dve leti skrival po Dolenjskem in Štajerskem. Kot skrivač sc je prehladil in dobil jetiko. Lota 1951 sc mu je posrečilo priti v Italijo. V Trstu je bil prvič operiran, toda operacija se ni posrečila. Ko je postalo vprašanje Trsta vsak dan bolj vroče, je švicarski Rdeči križ prevzel v oskrbo vse bolnike iz Jugoslavije. Tako je prišel v Švico, kjer so mu v sanatoriju v Laussane v ponovni operaciji odrezali ce'o levo stran pljuč. Tej so sledile ponovne operacije, šele 1956, je smel zapustiti bolnišnico. Bil je poslan v šolo za tehničnega risarja in je kot tak tudi dobil službo. Tako je životaril do januarja 1969. Tedaj ga je podrla pljučnica, sledilo je vnetje rebrne mrene, kot neozdravljiva posledica pa mu je ostala naduha, ki mu je strdila preostali del pljuč, tako da brez medicinskega dodajanja kisika ni mogel več dihati. V bolnišnici je ostal do julija. Septembra je odšel v Avstrijo, kjer je še zadnjič videl mamo, ki mu je takorekoč prišla na pol poti, da so še enkrat vidita. 14. oktobra je moral spot v bolnišnico, od koder se je še dvakrat vrnil po par dni, a so ga vsakokrat morali z ambulanco pelj'ati nazaj, ker ni mogel dihati. Umrl je 18. marca ob petih popoldne. Odšel si, dragi soborec, 25-letni trpin, ne v smrt, ampak po plačilo za svoje trpljenje. Počivaj v miru, kamorkoli boš položen, ali v sredo svobodnih švicarskih gora, ali pa Ti bodo tisti, ki so Ti uničili življenje, dovolili počivati pod tiho rušo domačih tal! Preostalim sorodnikom: materi, sestri in bratu pa naša beseda tolažbe: No žalujte za njim! Bog, ki je z večnim plačilom nagradil Edijevo trpljenje, naj bo tudi vaša tolažba in mir! E. O. t JOŽE GAZVODA V četrtek, 5. marca, smo spremili k zadnjemu počitku poznanega rojaka g. Jožeta Gazvodo iz Clevelanda. Pokojni Jože je bil ob smrti star žele 61 let. Smrt ga je doletela v tovarni. Kako je bil rojak priljubljen, so pokazali dnevi, ko je ležal na mrtvaškem odru v Grdinovem pogrebnem zavodu. Kropit so ga prišli številni njegovi prijatelji in prijatelji njegove družine. Tudi pogreba in sv. maše se je udeležilo zelo veliko rojakov, ki so s tem pokazali svoje spoštovanje do pokojnika. Iz Garry, Ind., je prišel tudi č. g. Mirko Godina, ki je bil Jožetov prijatelj iz prvih dni, ko so Gazvcdovi prišli v Ameriko. Naj na kratko opišem njegovo življenjsko pot. Rojen je bil v Brusnicah pri Novem mestu. Ko je bil še otrok, se je oče izselil za več let v Ameriko. Kot mlad fant se je Jože izučil mizarstva v Križah na Gorenjskem. Potem je bil zaposlen v tovarni pohištva v (Novem mestu. Vedno je bil aktiven v javnem življenju, sodeloval je pri mnogih katoliških organizacijah. Tudi, ko se je vrnil od vojakov, je nadaljeval delo v Novem mestu do leta 1932. Takrat se je poročil s pridnim dekletom, Francko Franko. Jože je bil zelo podjeten, pričel je trgovino s sadjem in lesom, prevzel je tudi zastopstvo Vzajemne zavarovalnice. Ves ta posel je bil seveda na podeželju zelo povezan drug z drugim. Z veliko podjetnostjo in s pomočjo svoje žene Francke je vse to delo zmogel in gospodarsko lepo napredoval. Udejstvoval se je tudi aktivno v politiki in pomagal bratu Antonu ,da je bil izvoljen za župana občine Velike Brusnice na listi SLS. Leta 1935 je Jože sprejel službo šolskega oskrbnika na državni gimnaziji za Bežigradom v Ljubljani. Služba je bila zahtevna in težavna, pa tudi tu se je Jožo znašel in je bil priljubljen tako pri profesorjih kot pri dijakih, ker je vršil svojo službo vestno in točno. Tukaj je Jožeta doletela vojska in okupacija, Italijani so ga odvedli v internacijo v Gonars, kjer je trpel skoraj eno leto. Ko sc je vrnil iz internacije, se je pridružil podtalni politični organizaciji. Po čudnem naključju je ušel nemški aretaciji, ko so bili Milan Fine in drugi odpeljani v (Dachau. Kot domobranec je prišel z družino na Koroško in leta 1949 v Ameriko, naj-preje v G'arry, pozneje pa se je preselil z družino v Cleveland. Pokojni Jože je bil zelo priljubljen v vsaki družbi. Družaben, pevec, vesel in odkrit; zelo razgledan, človek, ki svojega prepričanja ni nikoli skrival, ne zatajil. Itad je obiskoval vso slovenske prireditve in je bil tudi član nekaterih slovenskih organizacij. Vsi ga bomo zelo pogrešali, saj je odšel tako hitro od nas, brez slovesa. Poln in bogat na dobrih delih in na srečanje z Njim vedno pripravljen. Zapustil je drago ženo go. Francko, ki mu je v dobrem in slabem vedno stala zvesto ob strani; sina ter dve hčerki. Vsi bodo svojega dragega očeta težko pogrešali. Naj prijatelju in rojaku Jožetu povrne vsa njegova dobra dela večni Plačnik. 'Soprogi in družinici naše iskreno sožalje! Stanko Mrak ■Pokojni Jože Gazvoda je bil član DSPB-TABOR v Clevelandu. Krajevni odbor DSPB-TABOR v Clevelandu je položil k njegovi krsti lep venec nageljnov. — Op. ured. ZANIMIVI PAItERKI P» starem ali pa novem? Rimski pesnik Ovidij (rojen 43 pr. K. in umrl 17 no 'Kr.) začenja svojo prvo pesem metamorfozo. „Aurca prima sata est aetas, quae vindice nullo, sponto sua, sine lege fidem rectum quc colebat." Kar bi ce po našo reklo, dh je bila v začetku zlata doba, ko ni bilo treba sodnika ne biriča, ker so ljudje prostovoljno izpolnjevali svoje družbene oziroma državljansko dolžnosti. To se ujema tudi s sv. Pismom, katero uči, da sta prva človeka, Adam in Eva,‘živela brezskrbno in popolnoma svobodno v raju. Ko sta pa grešila, ju jo Bog hgnal iz raja. In tako se je začela razvijati človeška družba, ki si je morala izoblikovati postopoma razne družbene oblike skupnosti, rodbinske družabne, upravne, zakonodajne in državne. Zaradi tega pa sc je moral posamezni član človeške družbe odpovedati popolni svobodi in mnogim svojim pravicam v korist družbene skupnosti, čim bolj pa so se razvijale in izpo- polnjcvalc družbeno oblike skupnega življenja, tem večje dolžnosti so nalagalo posameznikom. Jasno jo, da človek no moro živeti v skupnosti tako, kakor bi sam hotel, ampak so mora podrediti nekomu določenemu redu. Vprašanje pa je, če nudi družba zaradi tega reda za vse odpovedi, ki jih mora posameznik v korist družbe prevzeti, enakovredno socialne dobrine članom človeško družbe. Razvoju družbenih oblik pravijo, da prinoso napredek, duhovni in materialni, povzroča pa posamezniku tudi ogromno materialno žrtve. Sporno je bilo že od nekdaj, ali prinaša civilizacija in kultura človeštvu res napredek, večkrat bi ga lahko imenovali tudi „nazadek“. Francoski pisatelj in filozof J. J. Rouseau (1712—1779) je učil, da civilizacija razkraja človeško družbo, prinaša človeštvu moralno škodo. Te ideje jo pri Slovencih razvijal tudi pisatelj Josip Stritar. Mnogi pisatelji in filozofi so dvomili v pravilnost in dovršenost človeške družbe, zato so nastala razna utopistična dela (grš. au=ne, topos=kraj, ozemlje, torej svet, ki ga ni), ki opisujejo ne samo izmišljeni svet, ampak tudi zamišljeni svet, kakršnega so si želeli (Robinson, itd.). Moderna zakonodaja skuša sicer pravico posameznika zaščititi v temeljnem zakonu, t. j. v ustavi, toda to je največkrat samo na papirju, v praksi pa se to slabo izvaja. V 18. in 19. stoletju je popadlo človeštvo hrepenenje po nočem novem, tako da je pozabilo na staro. Borba zn novo se je začela najprej v umetnosti, ta so je prenesla v vsakdanje življenje, od tu je prešla v politiko in danes se vrši borba za novo tudi v verskem življenju, torej v Cerkvi. V tej borbi pa gre samo zato, da bo človek zapeljan v popolno sužnost. Nekatero demokratične države imajo v svoji , ustavi uzakonjene tako imenovane „neodtujitvene“ pravice, tiste, katerim se državljan no more in ne sme odpovedati; to naj bi bila pravica do življenja, pravica do dela, svoboda govora in vesti, pravica do zbiranja, orebna in skupna svoboda ter varnost. Režimi, ki teh osnovnih pravic no spoštujejo in izvajajo, ne zaslužijo, da jih človeštvo podpira. Leta 1948 je neka gospa v Argentini povedala anekdoto, ki lepo in preprosto obsoja blaznost po „novotariji.“ Rekla je, da je proti koncu prejšnjega stoletja živel v njeni vasi v Italiji neki zdravnik dolgo lot. Ta jo zdravil ljudi vedno po „starcm“. Pa je prišel v vas mlad zdravnik, ki je začel zdraviti po ,.novem". Jasno, vsi ljudje so drveli k njemu in stari zdravnik jo ostal brez pacientov. Nekega dne ga je gospa srečala na cesti in ga pobarala: „No, gospod doktor, Vi še vedno zdravite po starem. Glejte, kako oni zdravnik zdravi po novem in vidite, koliko ima vedno ljudi." Kari zdravnik se ironično nasmehne, rekoč: ,,Da, da gospa! On zdravi po novem, teda ljudje pa še vedno umirajo po starem." Dobro bi bilo, da bi si to zapomnili vsi tisti, ki pravijo, da je doma vse po novem, kajti ljudje si pa svobode žele še vedno po starem. Kje so krivci? Pod naslovom Igranje z narodi prinaša Svobodna Slovenija (XXIX-23, št. 11, Us. Aires, 19. 3. 1970) nepodpisan uvodnik, v katerem s kratkimi, pa tehtnimi pogledi osvetljuje dogodke, ki so na svetovni politični po-zomici privedli tudi do sužnostii našega naroda pred 25 letti. Med drugim pravi: Z Jugoslavijo sta se najprej poigrala Churchill in Stalin sama, nato pa je k igri pristopil v .7altu še Roosevelt. — Tito-šubašičev sporazum je Stalin izsilil od Churchilla med 1. novembrom in 7. decembrom 1944. S temi protokoli je bila usoda jugoslovanskih narodov že takrat zapečatena. — Ta pogled nam znova in znova dokazuje, kako nespametno je sleherno iskanje „krivcev“ med nami za sedanjo usodo slovenskega naroda doma, za usodo slovenske narodne vojske in končno za usodo naše politične emigracije. O minulih dogodkih je enostavno govoričiti in danes dajati navodila, kaj naj bi se storilo pred četrt stoletja. Kakšna škoda, da si Svobodna Slovenija in njen Zbornik nista že pred 20 leti postavila tega načela — in se ga tudi držala. — ‘Kako vse drugačne bi bile danes razmero vsaj med našo svobodno politično erriigra-cijo! — Kje so torej za to krivci — brez narekovajev?! Zgledi vlečejo... V velikonočni številki Svobodne Slovenije (XXIX-23, št. 12, Bs. Aires, 26. 3. 1970) je njen odgovorni izdajatelj in tajnik Slovenskega narodnega odbora g. (Milo)-š (Star)-e za uvodnik napisal Pismo pred Veliko nočjo 1970, v katerem z ozirom na neko emigrantsko publikacijo med drugim pravi tudi sledeče: V Buenos Airesu izdaja Ust pisatelj in publicist, ki mu je Bog dal lepe pisateljske talente. Te pa močno zasenči njegova fantazija tako, da v prikazovanju preteklosti prihaja v hudo nesoglasje z resnico. 'Poznavalci resnice zn-rgujejo z glavo in molčijo. Ker kritike in popravkov ne prenese, ga puščajo, da živi srečen v svetu, ki si ga je ustvaril v svoji fantaziji. —•— Na to navezuje zaključek: Nujna je izločitev iz slovenske politične emigracije vsega delovanja, kateremu je gonilna sila samoljubje, sovraštvo in nebrzdana zaletavost. In poziva: 'Napravimo za veliko noč temeljito duhovno obnovo. Ta naj nas privede do tega, da bo našo medsebojno življenje prevevala strpnost in razumevanje in da bedo v politični emigraciji odpadla vsa sumničenja in nagle sodbe in obsodbe. Iskreno bi pozdravili poziv g. Miloša Sareta, če bi nam ga naredil z dobifim zgledom. Tako pa nas hudo moti dejstvo, da sta ravno njegova Svobodna Slovenija in Zbornik poleg hvalevrednega gradiva nad dvajset let v prikazovanju preteklosti prihajala v hudo ne oglasje z resnico irn popravkov in kritike nista prinašala. — Kot tajnik Narodnega odbora tudi še do danes — vsaj v svojem lastnem imenu — ni javno zavrgel proslu-lega pisanja g. Fr. Bajlcca v ,,Vestniku", s čemer priznava, da jo to zanj še vedno „bela knjiga"... in zato „živi srečen v svetu, Iti si ga jo ustvaril v svoji fantaziji"... Samo da poznavalci resnice danes ne molčijo več... Pozdravljamo Naš priznani pedagog in mislec dr. Vinko Brumen je v slavnostnem govoru v San Martinu (Bs. Aires) dne 12. aprila 1970 med drugim povedal tudi sledeče tehtne misli: Pred mnoga težka vprašanja nas postavlja usoda. — Prave rešitve niso bilo nikomur razodete, tudi ni nihče nezmotljiv. — Vsi moramo iskati rešitev. — Morda se bomo v razgovorih kdaj nekoliko razgreli, morda bo debata postala kdaj vroča, morda se bodo kresale iskre, ko bodo trčila nasprotujoča si ali vsaj različna mnenja. A ne bojmo se te vročine, ne strašimo se ognja, v njem se bodo naša spoznanja očistila, iz njega bo vznikla čistejša in popolnejša resnica. Toplo pozdravljamo te tehtne misli. Zakaj mi smo bili pionirji; saj smo že s prvo številko našega glasila uvedli colo posebno rubriko „Za čiščenje pojmov". Toda takoj co tudi padli po nas in se zaradi tega še danes nismo znebili grenkih očitkov. Iskreno želimo, da bi dr. Vinko Brumen imel ''ec sreče! Tema za razmišljanje Važno pa je, da besedo izpolrtimo v vsem svojem življenju, ker izgovorjena beseda brez izpolnitve, kaj velja, sprašujemo s Pavlom VI. Msgr. Anton Orehar Buenos Aires, aprila 1970. . . . Čestitam za vaše uvodnike v španščini. Z njimi ne prežvekujete prazne slame, kot je to slučaj pri večini nadih publikacij, ki s tem hočejo samo zadostiti uradnim predpisom. Vi pa z njimi vršite važno nalogo našega boja proti komunizmu — danes. Vam bom povedal samo majhen primer. V naši fatriki že leta pripovedujem o naši žaloigri, toda tako jasno nisem mogel nikoli razložiti, kot ste to naredili vj z-uvodnikom v letošnji prvi številki. Potem sta mi prišla v pomoč še. odlična španska uvodnika v naslednjih dveh številkah. Seveda sc potem vodno razvije debata. Zadnjič je neki dolgolasec (hipi) skušal ironično govori li o naši tragediji. Sc že vč, kam pes taco moli. Pa mu je punca, od katere to nisem nikoli pričakoval, zabrusila: „No en baldo te dejas crecer e! pelo... porque sos estuaino!“ (Ne pustiš si zastonj rasti las..., ker si bedast!) — Vidite, to je danes naš boj proti komunizmu. Saj ste že večkrat pozvali: Termiti svobodo, na delo! > r • i 2',.' j ' ; . ■' :( \ Še enkrat čestitam in lepo pozdravljata ./n • j.' b; V ; ' i Ta - Slov. zavetiče iit% Oro^orij Rožman s. sodelovanjem vseh* prdtikomuiiističnilr Slovčncev sporočaj da bo v nedeljo, dne 24.' itfaja 1970 ''....Vi -, ■; . v BLAfeOS^VltiEV TEMELjlVECJA KAHIMA j ■yn SLOVENSKEGA ZAVETIŠČA BR. G. ROŽMANA f;i bo tudi : Sp&menifc 'mašim $unahmn OB PETINDVAJSETLETNCI. NJIHOVEGA 1POKOLJA | : 7 ■-p-t Prepozno! — Ko je bila pričujoča številkii že zlomljena, smo od naših sodelavcev in tiskovnih referentov prejeli gradivo, ki bi moralo nujno priti vanjo. — Ponovno opozarjamo in prosimo: Gradivo, ki je namenjeno za določeno številko TABORA, mora biti zaradi tehničnih razlogov na naši uredniški mizi vsaj dva meseca pred mesecem njenega izida. — še nekaj: Pišite v razmaknjenih vrsticah, da našim jezikovnim korektorjem omogočite delo! Pri vsak dan bolj trdem garanju za naš vsakdanji kruh zares nimamo časa, da bi gradivo še prepisovali. — Hvala! DAROVALI SO: TISKOVNI SKLAD GLASILA “TABOR” (Pesos ley 18.188) Longar Albin, Cleveland . . . . 3.48 Zupančič Hinko, Cleveland . . 3.48 N. N., Hurlinghfam 10,— N. N., Kanada 5.20 INVALIDSKI SKLAD (v kanadskih dolarjih) V hvaležen spomin na 25-letnico naše velike žaloigre je odbor društva Tabor v Torontu izvedel posebno nabirko za naše invalide. Ob tej priliki so darovali (do 29. marca 1970): Peter Urbanc ............... 20.— Edi Ferkulj ................... 5.— Ignac Oberstar ............. 5.— Anton 'Pugelj .............. 5.— Or. F. Pepevnak ............ 25.— N. N.......................... 10.— Stanko Berkopec ............ 5.— Mihael Žagar................ 5.— Janez Valant ............... 10.— Miha Rebolj ................... 5.— Janez Kastelic.............. 10.— Erance Kus ................. 5.— Emil Kraker ................... 3.— Anton Ambrožič ............. 10.— Janez Trpin ................ 10.— Blaž Potočnik 2.— A. J 5,— France Jerek . . 30,— Viktor Kastelic 3,— Janez Jereb 5.— Stane Ulčar . . 10,— Jože Kastelic 5.— Eng. Medved 3,— Jože Jaklič . . 3,— Ignac Meglič . .. 10,— Jernej Kramar 5,— Hilarij Zabukovec . . 10,— Albin Blatnik 5,— Vinko Povše 5,— Janeb Bančič . . 10,— Ivan Kavčič . . 20. Ignac Dejak . . . 10,— France Torkar 5,— Stane Pleško 5.— Lojze Dejak . . 10,— Jože Škulj 5,— Viktor Trček 5,— N. N 3,— Jože Šparovec 5.— Jože Jereb . . 20,— Anton Štih . . 10,— Viktor Novak . . 10,— Jože Žaear 1,— France Kramar 5.— Skupaj $ .. . 358.— VSEBINA Orgullo de una tragedia .......................................... Padli za domovino (F. Grum) ...................................... Dva spomina — dva opomina (F. Gaber) ............................. Tito lovi ravnotežje (Jonec) ..................................... Domovina je samo ena! (L. Zajec) ................................. Kdo bo prevzel vajeti (-em) ................................... Beg iz Kočevskega Roga (F. Kozina) ............................... Novice in govorice ............................................... Domobranskim materam (H. Sin) .................................... Svoboda je ena sama (E. K.) ...................................... Ustanovitev in žaloigra Slovenskega domobranstva (Dr. S. Kociper) Mnenja in vrenja ................................................. Likidacija V. S. pri partizanih (J. M.) .......................... Naši mrtvi ....................................................... Zanimivi paberki ................................................. Za beležnico ..................................................... Iz pisem ......................................................... ° i . TARIFA REDUCIDA o .il -o " " £ n < Concesion N9 8133 PRANOUEO PAGADO < <0 — w > Concesi6n N9 2619 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.005.S54 114 Ufi 118 121 122 126 128 135 136 141 143 151 152 153 156 158 160