UGO »Osmega decembra, v letu Gospodo; vem tisočdevetstotridesetčetrtem, v letu Gospodovem, v katerega je padel dan najtežje preizkušnje jnladi jugoslovanski državi, je poneslo na grob svojega velU kega kralja slovensko učiteljstvo svečano zaobljubo svojih otrok nepozabnemu pokojniku. Stoosemdesettisoč otroških pod* pisov na pergament, povezanih v pet debelih bukev, položenih v kranjsko skrinjo, je bilo ta dan poklonjenih h krsti vj/eškega kralja, ki je padel istega leta, devetega oktobra, od zločinske roke kot žrtev dela in miru za mlado jugoslovansko državo.« Tako bo zapisano v zgodovini Južnih Slovanov in vsak, kdor bo prebral te vrste, se bo zamislil; živo mu bodo stopile preg oči vse velike borbe, vsi napori in žrtve našega Ijudstva, ki je z nadčloveško vztrajnostjo kljubovalo času, tako podlemu in tako zahrbtnemu, kakor je prav današnji. Kakor ceni in spoštuje velike dogodke samo zgodovina, tako se utegne zgo* diti, da bo tudi ta veliki dogodek znala edino pravilno razumeti in ga razvozljati spet zgodoviia. Da je to eden največjih dogodkov v našem dosedanjem razvoju, kaierega vrednosti in pomena ni mogoče pregledati na prvi hip, pa tudi danes ne more tajiti nihče. Če se ne zadržimo sa-* mo pri velikem narodno; vzgojnem momentu, ki je hipoma prešinil na tako čw dovit in svojstven način vso mlado sh' vensko armado, marveč se ustavimo pri splošnem vzgojnem uspehu, ki je prvobiten in edino važen za učiteljstvo nam že postane namah jasno, kaj pravzaprav pomeni to veliko dejanje. To, da je tisti rod, ki ie bil prvi čisto rojen na svojih rodnih tleh, ne pod senco tujega vodstva, marveč pod lipo, ki je svobodno šumela v razčiščeno ozračje po dolgotrajnih prizadevanjih človeške volje osvoboditi se čimboli in svobodno zadU hati, to, da je tisti rod, ki še ne pozna vseh spletk, ki so vodilna gesla izgublje: nih Ijudi, tisti rod, ki je še ves kakor popje na drevju v času brstenja, ki je s svojimi učitelji dokazal, kako ves in z Ijubeznijo je prepuščen onim, ki vodijo njegovo usodo, je dovolj fasen dokaz iskrenosti in poštenja ter plemenitega hotenja. Nikdar se še niso zbrali podpisi tolu kega števila otrok. Iz tega se pa prav za prav povzame lahko vse. To dejanje ni bilo eno tistih dejanj, ki na zunaj kriče, v svojem bistvu so pa votli; bilo je eno tistih dejanj, ki so nepregledna v svoji veliki zamisli in neprecenljiva v svojem vzgojnem pomenu. V teh podpisih so zbrane vse želje vseh mladih, pa vendarle poznejših velikih državljanov. In kdo bi mogel razbrati vse te velike želje majhnih Ijudi! Z njimi vred bodo rastle v mogočna drevesa, ki bodo razprostrla svoje veje z bogatimi sadovi do zadnjega ogona sveže posejane njive rodne prsti. Pedagog se bo čudil. Pa bo odprl knjigo pergamentov, knjigo želja mladega rodu in jasno mu bo marsikaj in na način, v katerega niti najmanj ni mogel verjeti. Večjega dokaza, kako hoče mladi rod močne države in miru v času, ki /e zanj odmerjen. ni, in roditi ga ne more noben ukaz. Izšel je neprisiljeno /er iskreno in prav v tem je vsa njegova neumrljiva moč. Ne samo splošna javnost, tudi učU teljstvo samo je zastrmelo nad tem velU kim dejanjem, ki je sledil kot protiutež velikemu dogodku. Z vsemi mladimi in iskrenimi željami, ki so zapisane v knjigo pergamentov, se je silno približalo svojim otrokom in v vsakem se je rodil sklep, staviti si za svoj spor te mlade in iskrene želje. Bila je to za učitelje silna preizkušnja, obenem pa čudovito močan zagon kvišku, v popolnost in svobodo. Slovensko učiteljstvo, ki je neslo na grob svojega velikega kralja zaoblfubo svojih varovancev, pa se tudi jasno za; veda, da je s to obljubo položih ob bogato življenje velikega pokojnika skrinjo, v kateri je alfa in omega njihovega živz Ijenjskega dela. Skrinja hrani v sebi predt vsem seznam še vseh nerazrešenih vzgojt nih problemov našega naroda, ki pa niso majhni, tudi ne lahki. In ti problemi vpu jejo vedno boli po rešitvi, vo iskrenem prizadevanju, čimprej jim dati mesa in krvi. da bodo čimbolj resnični. V svečanem trenutku. ko bo položena ta skrinia v kripto velikih in zastužnih mož, nai si vsak učiteli izpraša temeljito svojo vest: Ali sem vršil svojo učiteljsko dolž* nost, po svoji vesti in veri?! Ali sem se zavedal kaj pomenijo otroci vsaki mladi državi?! AH sem se zavedal, kai pomerti vzgo* ia mladega rodu v bodočnosti naše skup* nosti?! Ali sem delal s pomočjo svojega Ijudt stva za njegov resnični btagor?! Ali sem vreden, da prisosivujem trez nutku, ko so moji otroci storili največji in najtrdnejši korak v svojo bodočnost?! AH sem učitelj, ali nisem!? Naj bi ne bila ta poklonitev samo do* godek na zunaj, samo nek zunanji izraz, ki je v svojem jedru prazen, naj bo ta poklonitev preizkušnja, trda preizkušnja iskrenosti, pravičnosti in pošienosti-vsega učiteljstva, ki se zaveda, da je usoda dn žave, njegova usoda in ki se zaveda, da je usoda Ijudstva, iudi njegova usoda! imrodtim soŁ MMimmki učireDsrvoDMv- Prva stran vsake knji-ge podpisov. Skrin.ja v kateri bodo hranjene knjige pergamentov. Poleg skrinje leži sveča, ki bo prižgana v imonu 180.000 otrok.