I '■ Čaša opojnosti pravice pridržuje si izključno založnik. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. OTON ŽUPANČIČ ČAŠA OPOJNOSTI DRUGI NATISK MCMXI. ZALOŽIL L. SCHWENTNER V LJUBLJANI. VSEBINA Stran Albertina.1—21 Zimski žarki. 23—33 Steze brez cilj a. Večer.37 Idila.38 Oranža.39 Parček.41 V galeriji slik.42 O svetem duhu.43 Verzi.45 Tu. 46 Nedolžnost.48 V aleji.50 Pesem.52 Rendez-vous.54 Hi!.56 Ljubice tri.57 Brezplodne ure . . 59 Kes.60 Samotna melodija.61 Stran Nočna melodija.63 Himna.65 Moje barke.67 Bohemien.70 Seguidille .71—79 Bolnerože .81—89 Jutro. V saneh.93 Na poljani.95 Zvezdice.* • 97 Kanglica. 99 Mak.101 Oblaček.103 Gini.106 Barčica.107 Romance. Svidenje.111 Kmečka balada.115 Pripovedka o bedastem carju.117 Essehrin kip.120 Stari Kis . ..125 Večno življenje.128 Na pot.132 Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, jaz sem te iskal, mimo tebe sem šel in pogledal sem te in sem ves vztrepetal . . . M i . Albertina Milostno nebo ti bodi, Albertina, Albertina! Naj ti vere ne prelomi, kot si ti jo prelomila! Jaz sem hrepenel po tebi kakor hrepeni cvetlica po hladilu tihe rose — cvet je rosa porosila, moje lice — grenka solza. V morju tog se potopila duša moja, njega klela, ali zate je molila: Milostno nebo ti bodi, Albertina, Albertina! 3 1* Moje srce je polje široko. V njem so cveteli krasni cvetovi, z bujnimi vetri so kramoljali, s solnčnimi žarki so se igrali . . . Ti pa, oj deva, cvet si potrgala, šopek iz njega lep si povila, drugemu si ga na prsi pripela. 4 Moje srce je polje široko — pusto in prazno kakor brez zvezdic nebo visoko, kakor brez ribic morje globoko . . . 5 Pod tvojim oknom, Berta, sem šel sinoči, pozdravili so me na njem cvetovi. Ah, tvoje cvetke me še poznajo, draga, le ti me nečeš . . . .6 Pred božji grob pokleknil sem kristjan. Medlo, glej, lučke se leskečejo . . . Uboge duše tak trepečejo, pogrezujoče se v obup teman. O duša moja — vgasnil tvoj je dan! Luč zadnjo ti valovi mečejo po burnem morji ... in rjoveče jo pogoltne kmalu hladni ocean . . . Pred mano Berta. Njeno glavo mirno kostanjevi lasje obkrožajo, lahno spleteni; žarki božajo v razkošju tihem žametni obraz, a njeno srce, njeno srce verno se pogovarja z bogom isti čas. 7 Prižgal si plamen mu resnice čiste, a narod te je sramotil in smešil — „ Hvalimo te, častimo te, o Kriste, ki si s trpljenjem svojim svet odrešil!" — Odpuščam vam, ki mi prelili kri ste! Kedo je tebe v uri težki tešil? „ Hvalimo te, častimo te, o Kriste, ki si z ljubavjo svojo svet odrešil!" — Kaj nad dobroto neba obupavaš? Kaj po temini in po blatu tavaš? Glej, tudi zate kri odtod je tekla! — Ves okrvavljen, bled je stal pred mano in kazal je na prsih črno rano .. . O srce grešno — trje si od jekla. .. 8 Kako je poln kristjanov temni hram! A on leži razpet na križu tam, in množice se tja pomikajo, z molitvami se mu dobrikajo. »Odrešenik sveta, pomagaj nam! brez Tebe ne vemo ne kod ne kam . . . češčena si . . pobožno sikajo in svetih ran se mu dotikajo. In vstala je in šla. In jaz sem vstal. Nad križanega se sklonila je, poljub na ustna mu dahnila je. Gorak je še igral na njih, sladak, a jaz sem šel in sem mu ga ukral, in odhitel sem — Juda II. — v mrak. 9 Premnogo noč sem objemal temo po tebi hrepeneč, in stiskajoč pesti sem bedel v blazine razrite ihteč. In vstajali so, in rajali so pred mano dnevi minoli, solnčne žarke v laseh, plamene v očeh so šli svojo svetlo pot. Nazaj, nazaj, mladostni moj raj! 10 A odnekod je pritaval glas onemogel, pijan in teman „Nikoli več, nikoli . . 11 Ti gizdava devojka Julijana! Nocoj, nocoj me poslušaj, nocoj govori moja duša s teboj. Okrasila se s cvetkami poljana Tajnostno okrog trepetanje — povzdigovanje . . . Vse travne bilke se zibljejo, v molitvi se pripogibljejo, a rožice mašujejo, iz kelihov jasnih žrtvujejo solncu nebeškemu svojo kri . . „Pridi, pridi, višine car, med svoje služabnice zveste, prejmi ponižnega srca dar, me vse smo ti čiste neveste!" 12 Solnce nebeško sije, sije, solnce nebeško pije, pije čisto kri — ali med rožice solnca ni. Biserne žarke razsiplje povsod, ali v višini njegova pot blesteča se bliska. Zaman ve rožice plakate, zaman ve rožice čakate njegovega obiska . . . Ti gizdava devojka Julijana! Nocoj, nocoj me poslušaj, nocoj govori moja duša s teboj . . . 13 Padale so cvetne sanje v tvoje krilo v tihi noči, v tihi noči sem te ljubil, deklica moja. Okrog mene je puščoba, v mojem srcu pa vijo se kvišku hrepeneči cveti — k tebi hrepene. Dvigajo se, dvig-ajo se . . . Pod žarečim nočnim nebom plavajo tak lahno, rahlo v nepozabni kraj. Nad teboj oblak iz samih rožic in dišav opojnih: 14 moje sanje . . . Moje sanje nate padajo. In ležišče tvoje mračno, in vse tvoje svetle steze, vse posipane so z nežnim cvetjem — sanjami. 15 Zvezde žarijo pokojno, rože duhtijo opojno — ljubica, lahko noč! Moja devojčica spava, moja ljubezen plava lahno nad njo. Tiho okoli, vse tiho . . . Skoraj ni slišati vzdihov tople noči, in vse brezmejno okrožje iskrice milosti božje . . . siplje na svet . . . 16 O ljubica, kedar spusti večer na zemljo fino pletene zavese, skoz listje šelesti lehak zefir, in mesečina se na vodi trese: Tedaj odplava črni netopir, in oproščeno širi mi srce se, ljubezni tihe zašepeče vir, v skrivnosti tvojih potopim očes se . Vesoljnost se razgrinja pred menoj . V vesoljnost odpotuje moja duša in melodije zvezd nebeških sluša in trga rajski sad in ga okuša; in ko se vrne, sladek nepokoj prinese meni, tebi v dar s seboj . . . 17 Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, jaz sem te iskal, mimo tebe sem šel in pogledal sem te in sem ves vztrepetal . . . In moje srce zaslutilo je tvojo tajno moč, in moje srce začutilo je, kak jasni se noč. In v moji duši zacvelo je zakladov nebroj, vse bitje mi zahrepenelo je za teboj, za teboj, ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota . . . 18 O jaz sem bogat — pomagaj, pomagaj mi dvigniti moje duše zaklad! 19 2 * Moja Madonna! Milost sem našel v tvojih očeh sinoči. Najini duši sta se objeli v tihi minuti čarobni. Moja Madonna! V tihi minuti vzplavala gosta zavesa . . . Sladke skrivnosti so odgrnile svoje obličje blesteče. Moja Madonna! V čisti jasnini 20 svojo ljubav sem okopal Glej, kak trepeče rosa nedolžna v kelihu mistične rože! 21 Zimski žarki Nad mestom belim dremlje težek, oblačen dan, po ulicah se opotekam jaz obupa pijan. ... Ti bela lilija v ograjku varnem na zelenem holmci! V srebrno čašico svetlobo zlato si stregla ob žarečem solnci. Ti verovala si v nebeški raj in v njega blaženost, v njega sijaj, nekdaj, nekdaj . . . A zdaj, a zdaj . . . 25 Nad mestom belim dremlje težek, oblačen dan, po ulicah se opotekam jaz obupa pijan . . . 26 In nikjer, nikjer tolažbe duši ni potrti. Stud v življenju, gnus v nasladah ... A po smrti ? . . . Bo li duh v višine vzplaval, v blaženi, razkošni Eden? Bo li po teminah taval luči željen, a nevreden ? Bo li pod gomilo spaval sen nevzdramen, pokoj veden? Ah, ne dajte mi pištole — jaz sem preveč radoveden. 27 Divje polje duša moja, sili k tebi — daleč, daleč Albertina. In oblaki hudourni in vetrovi šumni, burni dušo mojo spremljajo k tebi, Albertina. Okna so zažvenketala, vzganile so se gardine, luč na mizi je vgasnila — duša moja planila je k tebi, Albertina. Ti si moja! Ti si moja! Kaj trepečeš? Ti si moja! 28 Daj, napolni vnovič čašo, da se peni, da iskri se — vriskajoča duša moja pije jo na dušek ves. In pijana spet se vrne ven, v viharja črno grozo, in pijana blodi z vetrom nad šumečimi lesovi, nad bučečimi valovi — prosta, prosta . . . 29 Vrt mojih sanj je ležal pred menoj, želja cvetočih in kipečih nad, nad njim so letali mrakovi črni. A jaz sem plakal in iztezal roke, bil se na prsi, padal v rosno travo — zaman : — izgnan! Iz teme bliska se kerubov meč. Jaz hočem, hočem! V visokem loku je zakrvavel polnočni vzduh . . . mrakovi so zbežali s perotmi plašno frfotaje . . . Vrt mojih sanj je ležal pred menoj: plameni so podili se po njem. 30 Aj to je bila divja orgija! To bil je bakanal nebrzdanih strastij Deviške brezice — kako žare! Parfumovane tamariske in aristokratsko samujoče teje udale so se vročemu objemu. In v nunskih srcih spokornic cipres zavrelo je pregrešno poželjenje: Proč samostanska halja, pajčolan! Minilo je. Pepela vročega si trosim na razmršene lase. Ni treba, kerub! Cernu nazaj na pusto pogorišče! ? 31 Kot bi viseli zlati sadovi, jasni sadovi z golih vej . . . Kot bi vabili in se ponujali: Trgaj in jej! Trgal bom, trgal, z rokami željnimi jasni, zlati sad in utešil bom svojega srca koprneči glad . . . Luči! Luči! Bisernih žarkov! Več, še več! Do vrha! Dajte mi čašo polno svetlobe — Ex! To se pravi: do dna. 32 . . . Srce, ti moje mlado srce, ne obupuj! Dokler si lačno, dokler si žejno, vase veruj! 33 3 Steze brez cilj Večer. Metuljčki slovo že jemljejo, utrujene cvetke dremljejo, le vetrček lahen še plava nad poljem ... v snu ziblje se trava. V daljavi tam črni gozd šumi. Okrog in okrog prostost šumi. Vseobsežna je, neizmerna . . . Mirno gori zvezda večerna . . . 37 Idila. Gospod in gospa na polje sta šla pogledat, kaj dela pšenica. In klas je zorel, in mak je žarel, na licih lahka rudečica. Gospod vztrepetal, objemal, jecljal: „Ti sladka ... ti . . . sladka ženica!" .38 Oranža. Pala je, pala zlata oranža deklici v krilo. Kdo pa zagnal je zlato oranžo deklici v krilo? Prsti njegovi živo žareči lahno drhte pred njenimi očci. „Ah ti porednež!“ 39 Kratko borenje in iz naročja se zakotali zlata oranža po tleh . . . 40 Parček. Ah, ti in tvoja domorodna brada in tvoja pristna dalmatinska vina ne pridete mi nikdar iz spomina, in tvoja ženska, lepa pol, pol mlada. Razmišljati baš njena ni navada, zato pa je marljiva gospodinja, in — kar je glavno! — v vsem se s tabo strinja še pesmi tvoje čita jako rada. Ne domoljubnih le, celo ljubavne. „Saj to so le odsevi dobe davne nerodnih let . . .“ tako si misli ona. In da tak misli, za oba je bolje: nekaljene korakata vsaj volje pod sladkim jarmom svetega zakona. 41 V galeriji slik. In čita, čita ... in ne ve, kaj čita . . . Na steno zdaj pa zdaj pogled hladan . . . „Prešestnica pred Kristom — Ticijan.“ Očesi trudni živo zažarita. Da, to je ona — strta vsa, pobita, povešen pogled od sramu plašan, a to njegov obraz, krotak, miran, in milost sama čezenj je razlita. Da to je Bog, ne oni po cerkvah! Pred onim temnim jo bilo je strah, in pred njegovo jezo je bežala — a ta jo vabi, tak ljubeče vabi, da ji poteši srce . . . „Vi ste slabi, naj li vas spremim, gospodična?" — „Hvala.“ 42 O svetem duhu. Nad kmečko mizo vise izpod črnega stropa zlati orehi, med njimi plava tička, bela tička, sveti duh. Deček podpira glavo in gleda pod strop, Mimica čita. „Ti, Mimica! povej mi no — kje pa živijo taki-le tički, sveti duhovi?" „Ha ha ha ha! O ti bedak! 43 Da so te slišali zdaj naš gospod kapelan! Po roki dve in okoli ušes, po roki s tenko palico, po licu z debelo roko, potem bi pa vedel! Ha ha ha ha!“ 44 Verzi. Na čast zloženi in posvečeni čč. gg. filistrom. Jaz sanjam maj . . . A pravzaprav jesen je zdaj. Od pokošenih trav puhti sladkost, in vseh težav moj duh je prost. Tvoja Ijubav kot sočen grozd visi z višav . . . Moj duh je gost povabljen v raj, ustop je prost, in to je prav! 45 Tu . . . Tu, glej, tu rasel je mak rudeči, žareči, in tu se slak hrepeneči je vzpenjal v zrak. In tu, glej, tu v zeleni lopici, na hrastovi klopici naju duši kipeči spojil je poljub sladak . . . Po mizi je plesal solnčni žarek z mušico polko frangais, a pred hladnico se mokri je murček otresal, ker sva ga bila polila s korcem mrzle vode . . . 46 A zdaj je mrak. In midva si sediva nasproti, molčiva. Tvoj mož pa prihaja po poti, po pleši mu zvezde beže . . . 47 Nedolžnost. Nedolžnost kakor pajčolan dekličje lice krije ti, kot zvezdi dve izza megle očesci tvoji sijeti. Po trgu greš ... In častniki po trgu promenirajo, s pogledi poželjivimi za tabo se ozirajo. „Kipeče, bujne prsi te!“ „„In fino rezani profil !““ „„„Hm — če bi le obrazek njen tako otročji več ne bil . . A jaz bežim izmed ljudij in glavo si z roko podprem 48 in mislim misli žalostne, in predse nem skoz okno zrem. Glej. .. tukaj... tamkaj zvezdica z višine jasne vtrne se, in ktera pade, več nikdar nikdar nazaj ne vrne se. 49 4 V aleji. Nad gore večerna zora lahno je vstajala, v aleji pod kostanji si ti se sprehajala. In s tabo starejša sestrica in mlajša je bila, a z vami vsemi tremi bila je gospa mama. Starejši ponosno tako se oči utrinjajo, poteze okrog ust na Stuart Marijo spominjajo. In tvoja mlajša sestrica je kot krilatec čist — 50 ne, lepšega ni naslikal nikdar Murillev kist. A ti, a ti Gizela, si li mu bila model, ko vstvarjal je na prestolu Madonno Rafael? Nad gore večerna zora lahno je vzhajala, a meni v srcu ljubezen je tiho vstajala . . . 51 4 * Pesem. Pod zeleno lipo pa fantje prepevajo na glas: „Stoji, stoji Ljubljan’ca, Ljubljan’ca dolga vas ..." A meni zletijo misli v Ljubljan’co, dolgo vas in iščejo, kje bi uzrle predrage deve obraz. In tam na poljanski cesti ob okencu jo uzro: odeva jo belo krilo, z roko je podprla glavo. Pred njo pa leži bel listič, na njem je napisan sonet . . . 52 on zeva in zeva in pravi, kak jaz za njo sem vnet. A misli moje nad mirno glavo ji plavajo, in lica in usteča rožna ji poljubavajo. 53 Rendez-vous. Za temi okni zamazanimi je moja Margareta. Brez žarkov razkošnih, brez cveta beže mimo nje mlada leta za temi okni zamazanimi. Cuj zlobnih demonov sopihanje! Glej krute, železne roke! Njih sence hite čez oboke In grabijo, v teme globoke prestrašeno deklico vabijo. Margareta — delavka — mene je strah Vse ure tvoje meglene, vse kletve še neporojene gneto se ta hip okrog mene in tišče in duše in me davijo. 54 Margareta, ljubica, dober večer! Ljubiva nocoj se, ljubiva! Kaj mar nama sreča je kriva! Poglej, kak oblake obliva ugaslega solnca glorija . . . 55 Hi! Skozi zlato jutro žvižga bič . . . Jaz in teta peljeva se k maši skozi zlato jutro ... Hi! Aj, ti ljubica, ti dušica! veš, kaj sva se včeraj domenila? Sveto mašo bova zamudila jaz in ti, pa ljubila bova se pri čaši: »Pij!“ Hihihi 1 Ej, kako lepo je biti mlad, pa peljati k maši se s teto, pa imeti v srcu polno nad in grehov vse polno, a kesanja nič! Skozi zlato jutro žvižga bič . . . 56 Ljubice tri. Moja ljubica Margareta ima očesca siva, na dnu teh žalostnih očesc jezero solza počiva. Plavaj mi plavaj, barčica, po jezera vodi zeleni! Okleni se me, ljubica, hudo je pri srcu meni . . . Moja ljubica Gizela ima oči kot nebo, in v teh očeh, na nebu tem krilatci psalme pojo. Vsi v srajčicah dolgajsicah oblečeni dostojno, 57 pred njih ekstazo pokojno vse želje nečiste popadajo v prah. Moja ljubica Julijana — ej! ona ima črne oči, in na dnu teh očij, teh črnih očij tristo hudičkov spi! Pomislite bratci, to šala ni: na dnu teh očij tristo hudičkov spi! 58 Brezplodne ure . . . Brezplodne ure spet vise nad mano s samotami večernimi, s tihotami jednakomernimi; v meglo je širno mesto pokopano. Sveti božični čas! Glasovi plapolajo zvonov polnočnih, in pobožne sveče po mračni cerkvi mirno trepetajo, umirajo . . . Neštete množice se zbirajo, Pred božjimi se čudi klanjajo in v davne, daljne čase sanjajo. Nad njimi plava sveti duh pokoja . . . A jaz . . . O, če bi vedela, ti majka moja . . . 59 Kes. Mimo mene je šla kakor sanja lahka večera poletnega, rožnega . . . Ta pokojni žar, ta opojni čar očesa otroško-nedolžnega . . . S seboj sem ga vzel, celo noč sem drhtel ob njem v svoji izbi podstrešnici in kazal sem ga, in kazal sem ga celo noč svoji duši grešnici. 60 Samotna melodija. Tamariska pne nad mano s cvetjem omotane veje, in iz vsake čašice cedi se omotna vonjava v tenkih curkih: kakor bi sipale nevidne roke ljubečega bitja name svoj blagoslov . . . Kje si? Kdo si? Pridi, pridi! Moje roke hrepene po tvojem objemu. Pridi, pridi! In ti boš trosil name hladeči mir, 61 in jaz bom mazilil tvoje lase z vročo ljubavjo samotnega srca . . . 62 Nočna melodija. Polna svetlih sanj noč sloni nad zemljo, mesec gori nad njo, dvoje očij zre vanj: „V moji deželi ni cest, na mojem nebu ni zvezd, v mojih očeh — tema, v moji duši — bolest." . . . Kaj je to švignilo z neba na zemljo skoz noč? V duši trpeči nenadoma nekaj se dvignilo: Moč! 63 Glej, in ceste se križajo vsepovsod, vsepovsod — voli — svobodna je pot — zvezde nebeške se bližajo, čuvajo potnika zmot . . . 64 Himna. Jaz se divim tvoji krasoti, ti čista, ti sveta! V kristalno skledico strežem tvoje solze in pijem tvoje solze, ti čista, ti sveta! In tvoje solze me krepe, ti čista, ti sveta! Ne plači, ne plači! Ne boj se, ne boj! Ne boj se smrti, ne boj se sodbe, ne boj se pokrajin neznanih, temotnih, brez poti nazaj! . . . Ti si čista in jasna, nedolžna si, kot bila si prvi dan. Tvoja pot je bila svetla, 65 5 brez zmot, brez padca, tvoja lilasta krila so zvenela po sinjih višinah, in brezkončnosti so se čudile, in trepetajoč so ti gledale v ! in te božale mehko, lahno . . , In zakaj se bojiš, ti čista, ti sveta — ti duša moja? ice 66 Moje barke. Moje barke so razpele jadra, zapustile varne so pristane, moje barke plavajo v brezbrežnost . . . Ah, vi cilji, moji zlati cilji, kak bliščite v daljni se samoti! K vam ne vodi cesta uglajena, k vam ne hodi romarjev kardelo — vi ste daleč proč od tega ljudstva. Le po megli tavajoče duše v hipih svetih so vas zaslutile, v hipih svetih, ko skrivnosti večne v bajnem svitu se odpro očesu . . . 67 5 * Ah, vi cilji, moji zlati cilji, kak bliščite v daljni se krasoti! Sezidali gotsko katedralo, pod obloke mrzel mrak zaprli, pa prižgali lučko so bolehno — večna luč jo zovejo kristjani. V polumraku sanjajoča bitja drgetajo, plašno zroč krog sebe, da ne vgasne večna luč nad njimi, da ne zgrne tema se nad njimi. Vseokoli plazi se po prstih kot ponočni volk okoli staje . . . Osinela ustna šepetajo: „Dajte solnca, dajte nam življenja!" Tiha nada zatrepeče v srcih . . . „0 grehota!" sikne vest pijana . . . In glave se sklonijo v kesanju in roke se sklenejo k molitvi . . . 68 Jaz pa zbežal sem iz te trohnobe, moje barke so razpele jadra, zapustile varne so pristane, moje barke plavajo v brezbrežnost, k mojim ciljem . . . Ah vi moji cilji, kak bliščite v daljni se svobodi . . . 69 Bohemien, Snežinke naletavajo . . . Kot da metuljčki beli na beli cvet po sladki med bi rojema hiteli. Metuljčki sladki med pijo na gostoljubnem cvetji — to je bilo, to je bilo -— po leti, v vinski kleti. A zdaj je zima, januar, če se ne motim, peti — a kje ostal je moj denar? V poletji, v vinski kleti . . . 7.0 Seguidille Na tvoje zdravje, Berta, to čašo polno! Umrl je dan — a drugi bo vstal nad goro. Pij, Julijana, privij se bliže k meni, sedaj sva sama. 73 Ljubezen, njena deca, vse sladke nade, vse zlate sanje moje so pokopane. In prost, svoboden te zdaj pritiskam k sebi jaz mladi vdovec. 74 Ljubezen mojo mlado tišči gomila . . . Daj, tiho, brez besed se poljubiva, da se ne vzdrami — o tako lahno je spanje v jami. 75 Ne, tam ni vsega konec, na dnu gomile: Tak poln pričakovanja je sen mrličev. Blesteča večnost posipala je z žarki globine temne. 76 Iz vseh grobov ta večnost, iz vse trohnobe duhti mi v dušo sanje sladko-opojne. O glej, z rokami odprtimi široko me vabi . . . vabi . . . 77 K šatorom jasnobelim na sveti gori me žene hrepenenje po mračni poti. Le redko, redko, se vzradosti oko nad zlato cvetko . . . . 78 In ti si prva cvetka, ti Julijana, na kruto pot mi od Boga poslana. Daj mi krepila za daljno težko pot ti cvetka živa! 79 Bolne rože To so tiste lepe rože, ki takrat vzcvetele so, ko me tvoje bele roke na srce prižele so. To so tiste čiste želje, ki takrat vzcvetele so, ko oči mi tvoje črne v dušo zažarele so. To so tiste tihe boli, ki takrat vzcvetele so, ko molče me tvoje sladke ustnice proklele so. 83 «• Nad mojim žitjem je ugasnil dan, na moje setve mrazi dahnili, cvetovi bujni so usahnili, nad mojim žitjem mrak leži teman. Ti ljubica, ti dušica, povej, zakaj si me tak grdo varala? Če nisi zame nikdar marala, zakaj si se lagala mi, povej! Jaz bil bi ti za vse odvezo dal, da nisi tak nebeško gledala; da si odkrito vse povedala, jaz sam, jaz sam bil zate bi lagal. 84 Bila si mi posoda vse svetosti, okitil sem s čarobnimi te cveti, napolnil sem te s sanjami mladosti, postavil sem te na oltar. In gledal vate v tajnem sem trepeti, in hrepenel po tvoji sem sladkosti, in ljubil sem te . . . tak nikdo na sveti ne bo več ljubil te nikdar . . . Bilo je — in nikdar se več ne vrne. Nekdo je sveti žrtvenik oskrunil, nekdo je v jasno tekočino pljunil, prelila se iz čaše je srebrne, ugasnil je lestencev žar . . . 85 Pa da ti gladim spet ročice bele, s poljubi grehe vse bi ti pokril, s solzami madeže bi vse omil in rože vele spet bi zaduhtele. Spet bi krog mene lesketal se maj, polnočne zvezde bi z menoj kramljale, skrivnosti večne bi mi šepetale, in ti bila bi angel kot nekdaj. A jaz ne smem in nečem ... do tedaj, ko se očij ne bom več tvojih bal, ko se bolem sedanjim bom smejal ■— a za gorami še so tisti časi . . . 86 Slušaj pesem, draga moja, zložil jo je fant vesel, zložil jo je pustni torek, pepelnično sredo pel. »Kapitan je barko vodil sredi sivega morja, kapitana za nos vodila, kapitana za nos vodila mlada njegova gospa kraj morja." Slušaj pesem, draga moja, zložil jo je fant vesel, zložil jo je pustni torek, pepelnično sredo pel. 87 Iskal sem svojih mladih dnij po tihih gajih, iskal sem svojih zlatih dnij po skritih rajih, kjer solnce z mrakom govori v duhtečih majih . . . Izpraševal sem vse ljudi, kedo ima jih — nihče ne ve, nihče ne ve in ne pozna jih, le ona ve, a ne pove, nazaj ne da jih . . . 88 Tiho se sklanja nad mano moja ljubav. Prišla je k meni iz daljnih, trudnih daljav. Izgnal sem jo bil. . . in vrnila se je plakajoč . . . in prosila me je . . . tam zunaj je mraz, tam zunaj je noč. In odprl sem ji dver in vzprejel sem jo, vzprejel in objel kot nekdaj — o ljubica — vse ne pomaga nič — jaz ljubim te bolj kot kedaj . . . 89 jutro V saneh. Zima srebrna, zdrava nam, zdrava! Cin, cin, cin . . . Rože ledene, goste snežinke, bujne pravljice . . . Cin, cin, cin . . . Pa mandolatov bo nam prinesel sveti Miklavž 1 93 Ej, ej, ej! Cin, cin, cin . . . Mm! Zima srebrna, zdrava nam, zdrava! Cin, cin, cin . . . 94 Na poljani. Kakor živi cveti letajo metuljčki po livadi, po zeleni, pod rumenim solnčecem. Kot bi počivali na grmeh metuljčki, cveti se belijo na zelenih vejicah. Kot da prišli bratci bratcev so obiskat, seli so metuljčki na zelene vejice. Gostoljubno bratci bratcem so postregli: 95 Pili so medico iz srebrnih kupičic. Ko so se napili, so se poslovili in se pošalili: „Kdaj pa vi k nam pridete?" 96 Zvezdice. Dušica moja, ptičica zlata s krili srebrnimi kvišku zletela v nočki je črni mi k zvezdicam v vas. Dušica moja, bolna, otožna glavico sklanjala, v noč koprnela, k zvezdicam sanjala, mogla ni k njim. K dušici moji bolni, otožni 97 7 zvezdice zbrale se, jasne, blesteče z njo so igrale se cele noči. „En, dva, tri — vija en, dva, tri — vaja!“ zvezdice štejejo — dušica miška, vse se ji smejejo — ona lovi. 98 Kanglica. Deklica šla je po vodo z lepo srebrno kanglico. Zora na nebu sevala, ptičica 'v logu pevala. Jagoda zrela nudi se: „Daj, le za hip pomudi se!“ „J a god a rdečka — dober dan! Ali moj bratec je bolan, in on ozdravel prej ne bo, da mu prinesem z vrelca vodo, deklica moram zajeti jo, predno še solnce obsveti jo . . .“ 99 7 * Hladne vodice zajela je, bistro domov odhitela je, Deklica šla je po vodo z lepo srebrno kanglico, deklica je domov prišla, kanglica bila zlata vsa. 100 Mak. Mak, mak, mak, sredi polja kima, mak, mak, mak rdečo kapo ima. Pravi mu solnčece žareče: „Daj, odkrij mi se!“ On se neče. „Ali jaz sem te izvabilo iz zemlje, z lučjo te pojilo." „Da me ti odgojilo nisi, 101 jaz že sam bil pomagal bi si 1“ Veterček čez polje zaveje, gizdalin mak se mu zasmeje „Ha, ha, ha! malo si me stresel, kape pa nisi mi odnesel!" A jesen je prišla in zima — gologlav mak na polji kima. »Joj, joj, joj!" drgeta in vzdiše — solnca ni, rezka burja piše . . . 102 Oblaček. Oblaček, ti plavaš po nebu visoko, oblaček, ti gledaš po svetu široko: ko zora, vsa mlada, z roso se umiva, z rudečimi žarki lepo te obliva, in gozde zreš mračne in vrte žareče, palače, prepolne razkošja in sreče, in zelene gore in sinje morje, ves kras neizmerne, prelepe zemlje . . . 103 In ti se solziš, oblaček — zakaj! Nad mano sijaj, pod mano je raj, a jaz hrepenim nazaj, nazaj. Na severu sivem oblački veseli s sestrami meglami lepo smo živeli, in pravili tiho smo bajke si krasne, cvetoče, duhteče, kot rožice jasne . . . In v sanjah o sreči presrečni smo bili, kot da smo iz čašic jo bisernih pili. A veter okrutni med nas pridivjal je, 104 sestrice in bratce vsaksebi razgnal je. In zdaj jaz po nebu samoten potujem, za bratci, sestrami togujem, vzdihujem . 105 Gini. Naša Gini, mala Gini solncu žarek je ukrala, kam je solncu žarek skrila, ni povedala nikomur. Ej, ti Gini, mala Gini, jaz pa vem, kam si ga skrila! Skoz očesca tvoja črna v dušico sem ti pogledal: in v dnu tvoje duše žarek se igral je s tulipani, z rožicami, lilijami in s krilatci božjimi. 106 Barčica. Plavaj, plavaj, barčica srebrna, po zelenem morji! Ej, na barčici sedijo fantje, trije fantje mladi. Trije fantje mi pojejo pesem, pesmico prelepo: „Plavaj plavaj, barčica srebrna, po zelenem morji! Tam za morjem, za zelenim morjem, tam so zlata polja, pa za polji, za poljanami nam šume lesovi. 107 Trije fantje, trije fantje mladi nimamo domovja, ne družine ... pa domovje naše zdaj bo onkraj morja ..." 108 Romance Svidenje. Aj ti ljubica, kak zločesta si! Lažeš mi samo, da nevesta si. Pa na pir me svoj vabiš, že nocoj, in harmoniko vzamem naj s seboj! Se okliče naj trikrat naju prej novi kapelan — ali — o povej — kaj pomeni naj okrog usten smeh, 111 a taisti hip solze ti v očeh? Ah, ta čudni smeh — ti nezvesta si! Solze te v očeh — ti nevesta si! Pri vojakih, da, dolga leta tri — kaj se vse doma lahko spremeni! Sosed je umrl, mož najlepših let, bogme — ni imel jih ni trideset! In krčmarjev konj tudi je dostal — 112 kak se nesel je, kak je peketal! In ponosni hrast, stari za vasjo tudi več nikdar zelenel ne bo. Pa kako ljubav, nežna rožica, slaba vztrajala bi ubožica . . . Ah, ljubav . . . Nocoj naj na pir grem tvoj? in harmoniko vzamem naj s seboj? Glasno peval bom glasno sviral bom smrtno pesem si . . . 113 8 Srečni vi ljudje, veselite se! Kaj vam tuja bol? Zavrtite se! 114 Kmečka balada. „Ej jaz pa pojdem na semenj, jaz fantič mlad, da kupim svoji ljubici tam prstan zlat, da kupim svoji ljubici srce sladko, morda potem me rajši kaj imela bo . . „E, fantič, le ne hodi na semenj nikar! Poslušaj starca, kaj ti dem: zapij denar! In kadar proti noči že boš ves pijan, 115 8 * gorjačo stisni grčavo v krepko si dlan. Potem po stezi k viru — veš — napoti se, in kdor jo spremljal bo, njega poloti se!“ Oj župnik, župnik, trdi mož! Zvonovi ne pojo, pogrebcev par ... in tiho ga tja v kot neso . . . 116 Pripovedka o bedastem carju. „Hej, derviš sveti, v raj mi glej, kaj prorok dela zdaj, povej!" „„Baš kave čašo pije zdaj.““ „Se nama prineso je naj!“ Ne veš-li, car, da si bedak? Ne veš, da derviš je lisjak? „Hej, derviš sveti, v raj mi glej, kaj prorok dela zdaj, povej!" „„Baš Allaha zahvalil je in čibuk si zapalil je.““ „Se midva zahvaliva ga, pa čibuk sem! Prižgiva ga!" 117 Ne veš-li, car, da si bedak? Ne veš, da derviš je lisjak? „Hej, derviš sveti, v raj mi glej, kaj prorok dela zdaj, povej!" „„Baš sredi ravnega polja konjiča vranega igra."" Ze osedlan, že obrzdan stoji pred dvorom konjič vran. „V Arabiji se je rodil, iz njenih vod je čilost pil, in brz je, kakor veter njen, kot solnce njeno je ognjen. A derviš ti, ki svet si mož, konjiča tega jezdil boš, zato, da tebi prednost dam, naj sebi osla osedlam." Ne veš-li, car, da si bedak? Ne veš, da derviš je lisjak? 118 In sredi polja plah in tih ju sreča Baltazar menih. „Hej pop pobožni, v raj mi glej, kaj bog ti dela zdaj, povej!" Menih strmi, menih drhti: „A to mogoče meni ni!" „Ej derviš moj, pa ti glej v raj, pod nos lepo menihu daj!“ „A! . . . To je tisti car-bedak! To tisti derviš je lisjak!" menih se spomni, zre v nebo, pa carju govori tako: „Baš skozi linico z neba mi zre v dolinico solza, in ž njim vsi nebeščani zro in glasno, glasno se smejo, ker nosi derviša konjič, a carja — ah — pa siv oslič..." Zdaj veš pač, car, da si bedak! Zdaj veš, da derviš je lisjak! 119 Essehrin kip. Svoji ljubici Essehri je sezidal Abdurrhaman ob valeh Gvadalkvivira čarokrasen grad. Iz Kordove mnog prihaja moslem in po stezah vrta izprehaja se, napaja si oči čudeče. Glej, ciprese kot duhovi temne v zrak se dvigajo, a pred njimi lavorike kot začarane kraljične se priklanjajo. V hladni senci vodometa vodice šume zaspano, 120 s kapljicami poigrava si nebeški solnčni žarek in zefir lehak. In ti hrami, te dvorane! Kak kipijo vitki stebri pod ažurnim svodom! Kak oboki križajo se! V lokih drznih vzpenjajo se pod nebo visoko. A po stenah arabeske se prepletajo, cvetejo bujno in fantastično kakor sanje v duši mladi . . . Ah, in sanje v duši mladi si žele še več, še več . . . Kje so huris črnooke, črnooke, črnolase, črnolase, belopolte, da krase ta kras? Tukaj! — Glej ob vhodu divna huri! — Ne, saj to ni huri — 121 to ni krasotica živa, to je kip Essehrin! „Abdurrhaman, Abdurrhaman, Allah tebe naj prekolne, naj zapre ti svoje dvore, ker korana ne spoštuješ! Kaj prepoved je korana? ,Allah eden, in njegova je prepoved ta: Vernik, ne okrasi hiše, niti hiše, ne svetišča s kipom si človeškim — kajti sodbe pride dan!‘ Ti pa, zaslepljen od strasti in ničemurnosti grešne, si postavil kip Essehri vsem v pohujšanje!" Tak jeze se po Kordovi stari moslemini, 122 in prete nebeško kazen, in žele nebeško kazen. Odgovarja jim kalif: „Oj vi starci moslemi! ne bojite se Essehre, teh prelestnih, jedrih udov, teh sneženobelih grudij, ne rubinjih ustnic teh! drugih se bojite kipov — z brazgotinami po čelu, z gubami na licih velih, razoranih od naslad — drugih kipov — kipov vaših! Naj smejo se jim vrstniki? Naj li se ohranijo do potomcev vaših poznih? O sramota, o sramota! Koran sveti, na pomoč! ,Odpri koran, Abdurrhaman, čitaj koran, suro peto, 123 čitaj v nji prekletstvo svoje! . . Oj vi verniki častiti, potolažite si srd! Vse na svetu se spreminja, vse na svetu pada, vstaja — nove misli, nove želje — in le koran naj bo stvar ?! Moslemi vi pravoverni, saj i vi ste za napredek: le pomislite na suro, ki o vincu govori . . Zlobno se kalif nasmeje, moslemi osramočeni grizejo se v ustnice. 124 Stari Kiš. Stari Kiš sedi sredi izbe svoje, gladi mačico in poje: „Jaz sem te spoznal po beli dlačici, jaz sem te spoznal po tvoji nežni tačici. Tvoja mati — Bog ji greh oprosti, če je greh bil — zanj je trpela dosti. Pa so rekli, da me nima rada: 125 ,Ej — ušla ti je!‘ — a kaj ni li to navada? — jaz sem star bil, ona lepa mlada. Norca so se delali, a jaz sem plakal, vendar sem jo ljubil, in sem čakal, čakal. In sem čakal, čakal — ne zaman: kaka si upadla, bleda, in pogled solzan, skesan . . . . . Le zvonite, le zvonite . z vsemi: tinka-tonka-tinka! Ženko mojo pokopljite — saj imam še sinka! Pa skrivaj so šepetali, sinček moj, 126 ha — neumnost — da jaz nisem oče tvoj. Potlej, da umrl si, mi dejali so, krsto — ha, ha! — prazno pokopali so. Jaz pa od pogreba sem prišel, ti na pragu mojem si sedel, in jaz sem te spoznal po beli dlačici, in jaz sem te spoznal po tvoji nežni tačici!“ 127 Večno življenje. Ta zimski mrak prepregajo čarobne pripovedke, kot v črn baržun uvezene srebrno-bele cvetke. Med cveti hrepenečimi pa lica se hahljajo širokih ust, dolgih nosov, ej — pa roge imajo. Kako se mu smejali smo, ko nam je dedek pravil, kak premeteno je kovač smrt v steklenico spravil! 128 In kaj potem? — „No da: potem jo vrže na polico . . . In debel, debel krije prah že smrt in steklenico . . Ded, ti drugače si končal to pripovedko svojo, a jaz pozabil sem kako, zato končam tako jo: Minil je šumni bakanal, pogasnile so sveče, po tleh razbite kupice leže — črepinje sreče . . . Napetih ustnic med — fej, fej! Naslade vse — ostudne! Ne vzdramiš iz mrtvila je, ne dvigneš duše trudne. Izpita je, izpraznjena do dna sladkosti kupa, 129 9 a zdaj srce želi, hlepi po čaši polni strupa . . . Cuj hrum, čuj šum — kot da morje ob brežne skale buta! Cuj vzdihovanje, vrišč vesel — med brati borba kruta. To ni pravice boj z lažjo, ne za domovje ljubo, a to je boj za vničenje, za smrt in za pogubo. Hej to obilna žetev je! Kak padajo obliti s krvjo rdečo in ječe pod konjskimi kopiti! In padajo in padajo in prosijo polblazni: „Oj vranci, čili vranci vi, bodite nam prijazni! 130 Ce ni se nas usmilil meč, vi usmiljeni bodite — oj vranci, čili vranci vi — s kopiti nas pobijte!" In vranci se usmilijo in tolčejo s kopiti, in bijejo in bijejo — ne morejo pobiti . . . 131 Na pot. Oj pesmice, ve ubožice, ki morate zdaj med svet, da trgali bodo vas kritiki! Veste — kritiki — to so hudi možje! Oni imajo sive glave, oni imajo nazore! Ej, pesmice, ej, ve hčerke trenotka, utrinki plamena večnega — kedo vas spozna, kedo vas prizna? A jaz bom honorar pobral in kupil si bodem tobaka, nabasal si bodem pipico in pušil in zlagal pesmice bom druge . . . 132 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJILNICA 00000481857 ■ s