44
Poučni in zabavni del.
Na Marnovem grobu.
Preteklo nedeljo je izročil slovenski narod materi zemlji jednega izmed svojih najodličnejših sinov. Zastopniki vseh stanov in mnogih društev so spremili v veličastnem sprevodu k sv. Krištofu marljivega književnika, blagega profesorja in uzornega duhovnika — g. Josipa Marna.
Nenadomestna zev je nastala v naši književnosti s smrtjo njegovo — dejal je resnično g. nadzornik Fr. Leveč v krasnem nagrobnem govoru. Slovenska knjiga se je bila pokojniku prirasla k srcu. Zanjo je gorel že kot dijak; nji je posvetil cvet moških let; nji je žrtvoval celo svoje zadnje ure. Ze hudo bolan je spisoval še poslednje črte svojega XXX. Jezičnika. Ni mi namen naštevati dolgo yrsto Marnovih književnih del, opozorim naj samo na to, kar je storil pokojnik za našo slovstveno zgodovino. On ji  je  razoral  ledino.   Malo smo vedeli poprej o po-
w
vestnici slovenskega duševnega dejanja — Safafik, Macun, Janežič spisali so le kratke, nepopolne preglede našega slovstvenega gibanja, Marn pa je nanizal v svojem Jezičniku več nego poltretjo stotino životopisov naših književnih veljakov s kritiško oceno in z odlomki njihovih del. Od sv. Cirila in Metoda, katera je proslavljal tudi v lepi spomenski knjigi — v „Zlatem veku," pa do pisateljev, ki še zdaj delujejo na našem slovstvenem polju — vse zgode in nezgode književnosti slovenske, najdeš opisane v slovstveni zakladnici — v Jezičniku Marnovem. On je bil najtemeljitejši poznavalec slovenskega slovstva. Žal, da se ni uresničila namera, ki jo je izrazil malo mesecev pred smrtjo, namera, da bi bil povzel v jedno celotno delo vse, kar je dosedaj v posamičnih koscih podal slovenskemu občinstvu. Marljivi graditelj naše slovstvene zgodovine se je zgrudil v grob, njegova zgradba pa ostane, dokler ne zgine o našem narodu poslednja sled.
Ko se je preteklo jesen razširila vest, da je naš dični Josip Marn, poprej že častni kanonik ljubljanskega kapitelja, postal vitez, da mu je došel s cesarskega Beča Fran-Josipov red, vreli smo k njemu učenci njegovi, veselit se ž njim na vrlo zasluženi časti in mu častitat; vsaj smo se zbirali tolikrat krog njega v onih žalostnih časih, ko je pital neki profesor na ljubljanski gimnaziji našo domovino z „Schweineland", ko nam je tako hrepenelo srce po oddihljaju, ki nam ga je dala slovenska ura. Poznavanje slovanskih razmer je bilo tedaj še v povojih. Slovanski svet mi je otvoril profesor Josip Marn v 7. šoli, opisujoč nam kot vvod v staro slovenščino slo-
vanske dejatelje: Vostokova, Dobrovskega, Hanko, Jung-
v
mana, Safafika. Tedaj se nam je jelo širiti ozko slovensko obzorje in srce naše je objelo z jednako ljubeznijo vso čiharno mater Slavo, kakor je ljubilo do tedaj našo Slovenijo Marsikatera slovnica slovanskih jezikov je prišla iz Marnovih rok slovenskim dijakom v dar. Na stotine knjig in časopisov slovenskih je razdal preblagi profesor svojim učencem, ter tako vnemal za slovenstvo in slo-vanstvo razred za razredom dolgih 35 let, katera je pre-služboval na ljubljanski gimnaziji. Pod njegovim blagodejnim vplivom vkoreninil se je narodni čut v slovenski mladini tako silno, da ga ne izdere noben vihar. Delovanje Marnovo priča vseskozi, da mu je bil popolnoma tuj oni narodni indiferentizem, oni pogubni kozmopoli-tizem, katerega neki faktorji kot pristno katoliško zlata vsiljujejo sedaj vzgajajoči se mladeži.
„Vse za vero, dom, cesarja!" bilo je geslo rajniku, geslo, kateremu je ostal zvest do zadnjega diha. Vera mu ni bila samo na jeziku, on je dejanski izvrševal nauk Kristusov, nauk miru in ljubezni. Res je, da se je pokojnik marsikdaj krepko in odločno oglasil, videč, kako se skruni tam pa tam idejal njegov; toda boril se je vsegdar z dostojnim orožjem. On ni poznal laži, zavijanjay falzifikovanja, natolcevanja, psovanja — sredstev, s katerimi hočejo dandanes nekateri braniti vzvišeno svetinja našo, sv. katoliško vero. Plemenit je bil Josip Marn. On je bil jeden izmej tistih duhovnikov stare narodne garde, katerim je bil tuj oni nestrpni fanatizem, ki divja kakor moreči samum po naši domovini, ter jo preti preleviti v narodno Saharo. Kot predsednik Matici slovenski je zbiral krog sebe cvet posvetne inteligencije slovenske; v lepi slogi je deloval ž njimi v prospeh eminentno narodnega društva. Ako je bila uzornemu duhovniku Josipu Marnu sloga mogoča, zakaj bi ne bila možna drugim duhovnikom z isto inteligencijo?
Exegi monumentum aere perennius — krasen spomenik si je izklesal nepozabni pokojnik; na njem se svetijo sijajne črte, oznanujoče nam njegovo ljubezen do Boga in do naroda, njegovo neumorno marljivost, njegova plemenitost in darežljivost, njegovo teženje za toli potrebno nam slogo in jedinost. Zato bodi vekovita slava njegovemu spominu!