Spomini na Dunaj in okolico. Posoel po svojem dnevniku Josip Levičnik, Ijudski učitelj. (Dalje.) Moje načelo : Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, koristnega skusiš, zapiši ! — Po tej poti otmeš marsikaj poz-abljivosti, in poctavJjaš hkrati sam aebi sta.ni spominek po prislovici Jatinski; ,;Litera scripta manef', aii po našem : ;,Z.apisana čerka ostane". 4. danseptembra. (Izlet z gosp. naravoslovnem docentom Hayek-om v schonbrunski zverinjak.) Na danes popoldan nas je bil povabil verli in jako zmožni docent naravoslovja, gospod Hayek, naj giemo z njim v Schonbrun, da si ondi ogledamo zverinjak in rastlinski vert. Da smo radi sprejeli tako mikavno vabilo, kdo bi nad tem dvomil. Poleg tega je bilo tudi vreme kaj prijetno in toplo, tedaj še en nagib več, zapustiti za ene ure dunajski šunder. Pot do tje sem že v drugi priliki opisoval, naj danes toraj koj povem, da smo se, skoz dolgo vežo krasne palače schonbrunske pridši, napotili proti desni strani koščato zaraščenega perivoja. Široki ravni pot pelje skoz taistega, drevje, — bukovje (Weissbuche), ki daje po besedah g. Hayek-a naj boljša derva za kurjavo, in javor (Feld- und Spitzahorn) — je nasajeno po drevorednih pravilih, ter je ob skrajnih straneh tako natančno prirezano in pristriženo, da ima iz daljave ogledano podobo visokih zelenih zidin. Kmal dospeli smo do zverinjaka, ki se nahaja v oserčji perivoja, ter ima nekako podobo velike zvezde. V osredku velicega okroglega dvora stoji mično okroglasto poslopjiče za ptujozemske ptice (papige i. t. d.), ki se ob solnčnih dnevih prinašajo v ličnih kletkah pod vedro nebo; o mrazu pa ostanejo v ravno omenjenem hramcu, vendar se skoz velika okna lahko vidijo. Žvižgajo in berlizgajo, pa tudi pačijo se te ptice na prečudne viže, vsaka po svoje, tako da človeka skoraj ušesa bolijo. Od te velikanske ptičarnice se enako zvezdnim žarkom cepijo posamesni oddelki zverinjaka v velikem kolobaru. Perva zverad, ki srao jo vidili, bila jekozorog (Steinbock). Osnovan ima v svojem malera stanovanji nalaš mali pečinasti homček, po katerem pa le nekako otožno lazi, kakor da bi vedel, da je to le šala. Omenil nam je tu g. docent, da je ta žival že zelo redka, rod njeni nekako hira in gine, ter bi to zverad naši pozni potomci utegnili že le po imenu poznati. V II. oddelku zverinjaka vidili smo dva tigra (Konigstiger) — njega in njo — ; dalje: šakalja, jazbeca, hijeno in volka. Tigra, šakalja in hijeno viditi je človeka kar groza; — volk pa na videz ni tako hud viditi, kakor je merha v resnici, kadar je lačen ali pa razjarjen. Se ve, da vsaka teh zverad biva v svojem posebnem zidanem hlevcu, ki ima spredaj mali, z ličnimi železnimi ograjami sklenjeni dvorec, po katerem se sprehaja in jo tako ljudstvo tudi lahko natančno ogleduje. V III. oddelku vidili smo vidro (Fischotter), ki ima nalaš mali vodeni jarek, v katerem plava sim ter tje. Dalje se uahaja tu divja mačka (katerih se po razlaganji g. Hayek-a nahaja ranogo po Ogerskem in Slavoniji), ježevec (Stachelschwein), volk (vnovič), bistrovid (Luchs) in medved. IV. oddelek ima v sredi velikansko kletko, v kateri se nahaja opic, mnogo plemen in razne velikosti. Uganjale so te živali (kakih 50 na številu) prav razposajen šunder, plezale in skakale po nalaš napravljenih gredeh, kazale pa tudi, da so za jed vedno pripravljene. Najbolj jim menda manjka prostosti. Ko se jim bi ta dala le na ene trenutke, ne spravili bi jih z lepo zopet skup. V V. oddelku je bivol (Rossbtiffel) on in ona z mladim vred. Po podobi soditi mora biti ta žival silno močna. V VI. oddelku vidili smo lamo, gvanako, in gazelo (Algazelle). Lamo sem si domišljeval veliko manjšo, kot je v resnici. Viditi pa je prav prijazna živalica. V VII. oddelku se nahajajo tiiri (Auerrind), zelo enaki bivolu. V VIII. oddelku biva mambriška koza (Mambrische Ziege) in afrikanska ovca. V IX. oddelku sta bila viditi severni jelen (Rennthier) in antilopa (Elenantilope). V X. oddelku nahajajo se žerjavi, kazuar in štrus. XI. oddelek je posebno znamenit. Tu smo naj pred vidili v dobro zavarovanem jarku niorskega pesa (Seehund), ki je urno veslal sem ter tje pod vodo, poinolivši le kdaj pa kdaj glavo nekoliko čez vodno poveršje. Od tod prišli smo v stranski dvor do ribnjaku enacega jarka, v kterem se je ponosno zibalo ncštevilno veliko pelikanov, labudov, gosi, rac itd. Bile so te ptice razne velikosti, in zlasti race mnogib barv in plemen ; tudi jim ni bila omejena prostost, kar svedoči, da so ali popolnoma vdomačene, ali pa s svojem stališčem tako zadovoljne, da jih ne mika odhod ,,na ptuje". Njim sorodne mnogotere ropno ptice, tudi slato- in sreberno-pernati fazani pa nimajo tacega »kredita", ampak oraejena jim je ,,prosta volja" po dratenih omrežnikih, ki so opeti okol njih precej prostoruih bivališč. V tem oddelku je viditi krokodilu sorodni kajman ali aligator. XII. oddelek kazal nain je mnogo močvirskih ptic razne velikosti, ki so štorkljale po svojih dolgih nogah sem ter tje; dalje zopet veliko ropnih ptic, divjih petelinov, žerjavov itd. — Egiptovski marabuj je kaj klaverno postopal v svojem odkazanem prostoru med to tovaršijo; gotovo bi bil rajši kje tam na domačih afrikanskih tratah. Tudi domače perutnine iz raznih dežel se mnogo nahaja v tem oddelku; in kakor da bi se jim delala nalašč skomina, so kaj blizo nje v dobro zavarovanih kurnikih dihur, sibirskalisica, divji mačekin še nekaj druzih manjših divjihzverad. Po XIII. oddelku sprehajale so se visoko-nožne in dolgo-vratne žirafe, ki bi z glavo pri marskaki hiši labko segale skozi okna pervega nadstropja, ako bi se jim tam kerma pokladala. Nisem mislil, da je ta žival celo tako visoke rasti. V XIV. oddelku tacali so počasi gor in dol dva slona (Elefant) in debelokožni nosorog (Nasshorn). Eden zmed slonov je bil precej priljuden, in prav rad nam je kazal, kako podarjene jedila (metali smo mu kruh in sadje) grabi z rilcom iz tal, ter nosi jih ,,pod zobe". Pravi velikani so res te živali, in kjer jih je cela tropa skupaj, more se tresti zemlja pod njihovimi nogami. Podplati iz nosorogove kože pa bi menda tudi nebili zlepo stergani, kakor kaže njena debela skorjasta zunajnost. XV. in zadnji oddelek zdel se mi je skoraj naj bolj znamenit. V dveh podolgastih, iz močnega železja napravljenih ograjah tacala sta po dva rujava medveda, pogosto postavljaje se na zadnje noge, s sprednjim pa poskušaje moč železnih ograj, češ, bi se li ne dala v oziru prostosti napraviti morebit kaka nmala kupčijca". Konec vsake teh ograj je napravljen mali jarek, kjer si kocinci zamorejo prati kožuh, hladiti si vročo kri, ali gasiti si tudi žejo. Malo tjenaprejležalje senegalski oroslan (L6we) neizrečeno ponosno v svoji železni kletki, in kar zraenil se ne za nas radovedneže. Strabovita mora biti ta žival v svoji razjarjenosti, in gotovo ne nosi zastonj imena ^kralj zveradi in puščave". Oroslanu sosedinje bile ste progasta in pegasta hijena (gestreifte und gefleckte Hyane). Kakor je mogočnega oroslana lepo viditi, tako se človeku skoraj studi o pogledu hijene, ki glavo potepeno nosi enako steklemu psu. Koliko je ravno vseb zverad in ptic na številu, nisem pozvedoval; moj poveršni popis vtnder kaže, da jih je precej veliko. Ako se premisli, koliko je treba na leto in dan živeža za vse, in koliko more biti tudi ljudi za gleštanje in oskerbovanje, se lahko ugane, da stane zderževanje zverinjaka svitlega vladarja težke novce. Ker pa je ogledovanje zveradi tako za doinače, kakor tudi za na Dunaj prišle ptujce zelo mikavno in zabavno; za mladino in sploh za take, ki se z odgojo ali pa z naravoslovjem pečajo, tudi podučno, toraj svitli cesar ne gledajo na ta strošek, marveč skerbijo, da se zverinjak kot ena zmed posebnih schonbrunskih znamenitosti vedno še pomnožuje z mnogoverstnimi živali. — Dostavim naj tudi to, da nam je prijazni gospod prof. Hayek sprot marsikaj mikavnega o posamesnih živalib povedal; al vsega nisem mogel lahko unieti, ker se je vse radovedno drenjalokrognjegajpatudizapisovati si nisem zamogel vsega sprot, ker snio urno hodili od oddelka do oddelka. — Ostaja mi zdaj spregovoriti še par besedi o rastlinskem (botaniškein) vertu. Pa zopet bi imel toliko povedati, da sam ne vem, kje bi pričel. Domačega in ptujozemskega drevja, različnega po visokosti, rasti in listju, kakor tudi cvetic in cvetnih germičev raznih plemen nahaja se tu, ki rastejo kot pod prostem nebom. Ako se pa stopi še v mnoge steklene sgrade (Treibehauser), in se ondi pogledujejo umetno gojene rastline in cvetke milejših podnebij in drugih delov sveta, človek skoraj lastnim očem komaj verjame, kako nebrojen, mnogoversten in bogat je plod zenilje v rastlinskem oziru. Vonjave, ki tu iz raznobarvnih cvetk iu germičev dijcjo, neizrekljivo prijetno zauzemajo naše čutje, — z eno besedo: kdor ima le še kaj vere, zaklicati je prisiljen pri pogledu tako prečudno lepih rastlin: Bog, velik si v svojih delih!