Postal sem pionir
Velik in slavnosten je tisti dan, ko izrečeš pionirsko zaobljubo, ko ti starejši pio-nirji posadijo na glavo modro kapico z zvezdo, zavežejo rde-, čo rutico okrog ramen, prip-nejo pionirsko značko, položi-jo v roke pionirsko izkaznico in knjižico.
Tudi letos bo pred prazni-kom republike slavnostno na vseh šolah, ko bodo sprejema-li najmlajše v svoje vrste. Ra-zburjenje, veselje in ponos. V šolo kot ciciban, iz šole pa že pionir.
Tole so lani zapisali naši ta-kratni prvošolci:
»Zjutraj sem bil zelo nestr-pen, komaj sem čakal, da smo šli v dvorano. Tam se je priče-la proslava. Bili smo sprejeti v pionirsko organizacijo. V ra-zredu smo se veselili. Zaple-sali smo pionirsko kolo, Tito-vo kolo in peli. Bilo je lepo. Bom priden in dober pionir. Rad se učim. V razredu sem bil izvoljen v pionirski od-bor.«
(Marko Peterlin, 1. a)
»Postal sem pionir. Pri srcu mi je bilo lepo. Lepo je bilo vse, kar sem ta dan doživel. Ko smo v razredu plesali pio-nirsko kolo, sem bil tako ve-sel, da mi je kar srce pokalo.« (Ferdo Pišek, 1. a.)
Tako velik je praznik tudi za prvošolce tisti dan, ko praz-nuje naša domovina svoj rojstni dan.
Pred desetletji je bilo dru-gače. Drugačni so spomini na dan, ko si postal pionir. Ohra-nil se je spis dečka iz leta 1946 z naslovom: Kako sem postal pionir:
»Bilo je lepo poletno jutro. Že navsezgodaj sva se z oče-
tom odpravila, da bi šla poma-gat staremu očetu kosit. V svoje delo sem bil tako zatop-ljen, da nisem slišal žvižga, ki je naznanjal, da je nekje v bli-žini partizan. Šele ko je pokli-cal očeta, sem se zagledal in ostrmel, kajti vse mi je bilo > novo: njegova puška, revol-ver, vse! Hotel sem se potu-hniti, kakor da ga ne vidim. Začel sem hitro razmetavati ' travo. Z očetom sta se nekaj časa pomenkovala. Skrivaj sem pogledoval k njima in si mislil: ,Oh, saj partizani niso taki, kakor pravijo nekateri:'i divji in kosmati'. Bil je mlad partizan, Francek po imenu. Vse me je zanimalo. Posebno pa sem gledal njegovo puško, prislonjeno k deblu. Potem me partizan vpraša, če sem pionir. Takrat te besede še ni-sem poznai. Zato sem ga vpra-šal, kaj to pomeni. Začel je razlagati, kaj je pionir in kakš-ne so njegove dolžnosti. Ko je končal, sem se silno navdušil za to stvar. Doma nisem niko-mur črhnil besedice o tem. Zvečer sem šel in si ogledoval letake, ki sem jih dobil.«
Podobno kot v tistih dneh sprejemajo otroci-pionirji svoja spoznanja, obveznosti in zadolžitve tudi danes. Sa-mo da so danes razmere dru-gačne. Življenje teče svojo pot in nikomur ni več potreb-no, da bi s skrivnostnimi žviž-gi opozarjal nase. Zato pa veli-čina trenutka, ko ciciban od-ločno prestopi prag pionirske organizacije, ni nič manjša. In tudi dolžnosti, ki jih spreje-ma, so nadvse pomembne zanj in za vse nas.
Tončka Orko