VSEBINA PAVEL KRAJNIK: Svoboda mesa pri M. M. Tarejevu. VINKO BRUMEN: Krekovo delo v letih 1900-1907. IVAN AHČIN: Filozofija automa- cije. STANKO MIKOLIČ: Sodobna razvojna stopnja družabnega nauka. TINE DEBELJAK: Iz gradiva o Žaklju-Ledinskem. ČETRTA KNJIGA VREDNOTE LOS VALORES - REVISTA CIENTIFICA VREDNOTE so glasilo delovnega občestva za Slovenski katoliški institut. Izdaja jih Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia, Buenos Aires. Posamezni izvod ; 30 pesov, 800 Dir, 2 dolarja. Naka¬ zila in čeke na ime blagajnika: Ladislav Lenček, CM. “LOS VALORES” Revista Cientifica. Redaccion y Administracion, Alvarado 350, Ramos Mejia, Buenos Aires. VREDNOTE ČETRTA KNJIGA VREDNOTE ČETRTA KNJIGA UREDIL RUDA JURČEC 1957 Buenos Aires II 196985 VREDNOTE so glasilo delovnega občestva za Slovenski katoliški institut. Izdaja jih Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia, Buenos Aires. Pavel Krajnik SVOBODA MESA PRI M. M. TAREJEVU Mihael Mihailovič Tarejev (1866-1934) je bil profesor moralnega bogo¬ slovja na moskovski Duhovni akademiji. Njegovo prvo bogoslovno delo “Sku¬ šnjave Bogočloveka, kot edinstveno odrešilno dejanje Kristusovega zemeljske¬ ga življenja, v zvezi z zgodovino dokrščanskih religij in krščanske Cerkve”, je iašloUeta 1892. Sveti sinod je zahteval, da spremeni naslov in izvrši mvka- tere popravke. Za popravljeno drugo izdajo “Skušnjav Bogočloveka” je Ta¬ rejev dobil stopnjo magistra bogoslovja. V istem letu je izšla njegova dok¬ torska dizertaeija “Ponižanje Kristusa”, njegova druga monografija. Obe diz er ladji sta prišli v njegov dokončni bogoslovno-filozofski sistem “Osnove krščanstva” v štirih knjigah (s peto dopolnilno) kot pma in tretja kiijTga. Drugo in četrto je napisal pozneje, v prvih letih tega stoletja (do 1908 l.) Vsi spisi Tarejeva so med seboj tesno povezani. Po besedah avtorja predstav¬ lja njegovo prvo znanstveno delo že ves sistem njegove krščanske filozofije, tako da “se lahko postavi enačaj med tem spisom in “Osnovami krščanstva”. Vsi sledeči spisi, ki so prišli v “Osnove krščanstva”, predstavljajo samo na¬ daljnjo obdelavo že podanih tez” (Filozofija‘življenja, str. 116). Čeprav je bil M. Tarejev poldrugo desetletje, do boljševiške revolucije, profesor najvišje bogoslovne šole v Rusiji,‘ga ne smemo smatrati za predstav¬ nika uradnega 'ruskega bogoslovja. Prištevati ga 1 moramo k najpomembnejšim ruskim teologom 19. in začetka 20. stoletja, ki so zrasli jz grške patristike in religiozne filozofije, iz Origena, Teodora Mopsuetskega, sv. Cirila Aleksandrij¬ skega, Nestorija, sv. Bazilija, sv. Gregorija Nacianskega, sv. Gregorija Ni¬ škega, sv. Janeza Zlatousta — predvsem pa iz novejše noske modernistične religiozne misli, ki teži po reformi že od Homjakova, Dostojevskega in Vla¬ dimirja Solovjova. Med katoličani doslej, razen B. Schultze-ja S. J., o Tarejevu\nihče ni resno razpravljal. Tudi uradno rusko bogoslovje v zamejstvu ■malo razpravlja o njem, verjetno zaradi njegove- nepravoslavnosti. Misli modernistično usmerjenih ru¬ skih bogoslovcev, kot sta na primer N. Berdja-jev in S. Bulgakov, pa pogosto sovpadajo z učenjem j Tarejeva; vendar ga tudi ti le redko omenjajo\ Zaradi prevelike svobode misli in vesti, zaradi drznih bogoslovskih mnenj, zaradi antijuiridiama in zlasti zaradi novega, subjektivnega religioznega do¬ življanja, “religioznih izkušenj”, se je profesor Tarejev moral cesto zago¬ varjati pred svetim sinodom in se braniti pred krivičnimi in pravičnimi na¬ padi uradnih pravoslavnih teolog oh). V samoobrambo je napisal l. 1908 “Krat¬ ko razlago svojega bogoslovstvovanja” in l. 1916 “Filozofijo življenja”. V svojem dokončnem bogoslovsko-filozofskem sistemu obravnava naj¬ različnejše biblijske, kristološke in dr. teme; vendar stojita v osredju pro¬ blema svobodnega “mesenega” in svobodnega “duhovnega” življenja , ki se združujetaa enotna strokovna društva brez razlike strank, “ne zato, da bi štrajkali, marveč da se stanovsko izobrazite in iz last¬ ne moči dosežete stanovske koristi”. Po občnem zboru izobraževalnega društva v Radovljici je predaval 8. januarja 1905, v sorodnem društvu pri Devici Mariji v Polju pa 5. februarja 1905 (“o razvoju vodilnih misli, ki so v preteklih časih vplivale na to, da se je razvil sedanji red s sedanjimi naziranji o družbi”). Menda se je Krek 15. aprila 1905 udeležil izleta pev¬ skega društva “Straža” na šmarno goro (napoved), pri kateri priliki je potem gotovo tudi kaj povedal. Z delavci je bil 10. julija 1905 pri Devici Mariji v Polju, kjer je predsedoval dopoldanskemu zborovanju in imel slav¬ nostni govor popoldne pni blagoslovitvi zastave. Na nekem sestanku v Za¬ grebu je bil 8. avgusta 1905 in je ponovno govoril. (PW Devici Mariji v Polju je 17. decembra 1905 predaval “o vzrokih, ki povzročajo norost”, v Št. Vidu nad Ljubljano pa je 18. februarja 1906 razlagal, “zakaj se godi slabo kmetu, obrtniku in delavcu” (ker se nihče dotlej ni zanje brigal; dotikal se je vprašanja ljudske izobrazbe). V izobraževalnem društvu v Preddvoru je 18. marca 1906 predaval o pomenu izobrazbe za kmečki stan; o kmečki izobrazbi je govoril tudi 6. maja 1906 na občnem zboru kmečke zveze v Dobrepoljah, kjer je tudi podal svojo zamisel kmečke visoke šole. Isti dan je pač tudi govoril v Smledniku (“na belo nedeljo”). V Trbovlje (Štajersko)" je Krek prišel 25. marca 1906 in je delavce “vzpodbujal k samo¬ zavesti ter dokazoval iz zgodovine, kako je bila stanovska zavest (nekoč razvita pri knapih”. Pri ustanovnem zboru izotoaževalnega društva “Savica” v Bohinjski Srednji vasi je bil Krek 17. aprila 1906. Na zborovanju cerkovnikov v Ljubljani 7. junija 1906 je tudi Krek poročal. V izobraževal¬ nem društvu na Brezniei je 8. junija 1906 predaval “o zgodovini in načelih liberalizma, socializma in krščanske demokracije”. Pod Storžičem nekje je bil 27. maja, v Leskovici nad Gorenjo vasjo pri Poljanah pa 10. junija 1906. V Št. Lenartu nad Škofjo Loko se je 16. septembra 1906 udeležil ustanov- 43 nega zbora izobraževalnega društva. V Št. Lovrencu na Dolenjskem je 28. oktobra govoril na gospodarskem shodu, v delavskem društvu v Preski je 11. novembra 1906 predaval “o Marxu, njegovih načelih in njihovem raz¬ voju v današnjih dneh”, v izobraževalnem društvu v Dobu pa 25. novembra 1906 o zahtevah in ipotrebah kmečkega stanu. Isti dan ali pa 2. decembra 1906 je govoril v Trbovljah za desetletnico “Katoliškega delavskega druš¬ tva” (napoved za prvi datum, poročilo sledi drugemu, a brez datuma). Po¬ poldne 8. decembra 1906 je Krek predaval v bralnem društvu v Gorjah “o socialnih organizacijah pivih kristjanov”, zvečer se je udeležil veselice Katoliškega delavskega društva na Savi pri Jesenicah, naslednji dan pa je tam govoril o zgodovini strokovnega gibanja in strokovnih društev (na¬ povedani sta bili dve predavanji, a zdi se, da ju je združil v eno). c) KREK V BOJU ZA TREZNOST m Posebno polje javnega dela je že tedaj bilo v borbi proti alkoholizmu. Tudi tu je mnogo sodeloval Krek. Na koncu leta 1900 je bil že v deželnem odboru za mednarodni protialkoholni kongres na Dunaju. In 24. aprila 1901 je v SKSZ predaval o alkoholizmu 132 in je opisal njegov razvoj (ljudje nikoli “niso tako sistematično pijančevali kakor dandanes”), nato je na¬ štel razne pomočke, s katerimi skušajo človekoljubi omejiti pijančevanje (pridige, društva in zadruge, predpisi, zgledi...) in “je skleni! z željo, da bi vsakdo izmed poslušalcev kaj storil za omejitev pijančevanja”. Tudi na shodu nepolitičnih društev 7. in 8. septembra 1902 so se po¬ novno dotikali teh vprašanj. 1 33 Po Janežičevem poročilu o potrebi orga¬ nizacije je Krek prebral pripadajočo resolucijo, v kateri je bil tudi stavek: “Le v iskrajnem slučaju bodi sedež našimi društvom v gostilni”. Ker se k tej resoluciji ni nihče oglasil, je Krek sam dodal: “Tega se moramo na vso moč ogibati, dia bi se v naših društvih gojilo pijančevanje... Samo to naj omenim, da so pri nas žalibog bila društva do sedaj potisnjena v gostilne in se je s tem podpiralo pijančevanje, ki je žal eden glavnih vzrokov, da prihaja na svet slaboten rod, v katerega bodočnost moramo s stfrahom gledati; poleg tega izhaja iz teh gostiln naraščaj za liberalno stranko. — Dobrih gostiln je malo, in kolikor jih je, čast jim, ker tudi te imajo, v kolikor strežejo popotnikom, hvalevredno nalogo. Toda program naše or¬ ganizacije mora biti vojska proti temu, da bi duša in telo našega ljudstva služila v sebične in pogubne namene. Zaradi tega društva naša ne smejo biti po gostilnah, zaradi tega se mora skrbeti za lastne domove, kjerkoli je mogoče in mogoče je povsod, ako ne manjka dobre volje...” Tudi L. Smolnikar je v svojem “navodu za snovanje in vodstvo druš¬ tev” omenil družbe treznosti, ki pri nas niso mogle pokazati pravih uspehov, doči.m so drugod že mnogo dosegle. “Viršil se je že shod, ki je zasnoval lep načrt za boj proti pijančevanju”. Ponovno je naglasil, “da je ni pleme¬ nitejše naloge za pravega rodoljuba, kakor zastaviti vse sile, da se zaceli ta rana. Hvala Bogu, začelo se je novo, krepko gibanje v boju proti alko¬ holu. Naj se ta boj zanese zlasti v naša izobraževalna društva; tu je na¬ ravno torišče za izvojevanje tega boja...” V razgovoru je nato govoril k temu še dr. Lampe in tudi Krek kot “priznan pijanec”, kakor se je sam 44 imenoval, se je oglasil še enkrat in je -povabil navzoče, naj se 17. septembra istega leta udeležijo ;shada “takih ljudi, ki se hočejo posebno boriti 'proti pijančevanju med našim narodom”. Morda je tisti “shod, ki je zasnoval lep načrt za boj proti pijančevanju”, šele hotel pripraviti protialkoholni shod in se je s tem začelo “novo, krepko gibanje v boju proti alkoholu”, ni pa še bil pravi protialkoholni shod. Kajti -shod, na katerega je vabil Krek in se je vršil 17. sept. 1902* v Lju¬ bljani, se je označil kot “p r v i slovenski protialkoholni shod”.i®4 Ta “je vzbudil precej prahu v deželi., Jelo se' je v-saj govoriti o -stvari, četudi ne vselej v ugodnem smislu”. Udeležilo ise ga je nekaj nad 50 ljudi. Začel ga je J. Kalan, predsedoval mu je dr. Janežič. Predavali so: J. Kranjc (“Žrtve alkohola”), J. Trunk (“Boj zoper pijančevanje — krščan¬ sko in prepotrebno delo”), J. Kosec (Abstinenca ali zdržnost — orožje zo¬ per nezmernost”), Jože Ošaben-J. Debevec (“Kdo se ga pa brani...”). Nato je J. Kalan prebral resolucije, ki -so naglasile “nujno potrebo, da se kaj stori za omejitev pijančevanja”, pa tudi “potrebo radikalnih sredstev, med katerimi je na prvem imestu popolna abstinenca...” Naj “se ustanovi v ta namen posebno društvo”. Shod je tudi ugotovil, “da družba treznosti, uvedena v ljubljanski škofiji ni dosegla svojega namena, ampak da se le od leta do leta več pije”. Zato je odbor dobil ip-ooblastilo, “da stopi s pre¬ častitim knezoškofijstvom v dogovor, ali naj bi se družba opustila ali pri¬ merno prenovila in na novo poživila. Tako prenovljena družba naj bi se potem uvedla tudi po -drugib slovenskih škofijah”. “Glasilo zmemostnega društva bodi Domoljub, ki naj otvori posebno stalno rubriko o tem vpra¬ šanju; njemu naj se pošljejo žalostni slučaji! posledic alkoholizma, da zbira statistiko o tem vprašanju' za slovenske kraje”. -Shod je izvolil -pripravljalni odbor, ki naj bi stvar priporočil iškofu ter skrbel, da bi se ustanovilo novo društvo proti pijančevanju ali pa da bi se preosn-ovala družba treznosti. Škof je -odbor pooblastil, da izdela družbi treznosti nova pravila in navodila ter jih predloži njemu. Nato se je odbor v Slovencu obrnil na vse, ki jim je stvari kaj mar, naj bS dali nasvetov. Oglasil se je “en cel gospod”. Nova pravila je odbor nato pri¬ občil v “poročilu” in ponovno pozval k ipomoči -in sodelovanju. Do tu se Krekovo sodelovanje ne da ugotoviti. Na shodu ga pač ni bilo, ker bi se sicer gotovo kaj oglasil vsaj v razgovoru, če že ne bi predaval. Kmalu pa je -stopil v ospredje in ko se je 26. oktobra 1903 ustanovila vse¬ slovenska “družba treznosti”, je tudi Krek -poročal o “pijančevanju in de¬ lovnem ljudstvu”. In takoj je dobil brco, ki nam morda lahko vsaj malo raztolmači, zakaj Krek takoj spočetka ni bil v prvih vrstah treznostnega gibanja. Slov. Narod, ki je n. pr. že 28. junija 1902 očital Kreku pijanstvo, je prinesel 31. oktobra 1903 zopet notico o “katoliškem antialkoholiku”, v ka¬ teri se je tudi bralo: “Duševni vodja -klerikalcev je dr. Krek, in da je mož pred Bogoto in pred ljudimi velik pijanec, je tako zn-ana -stvar, ,dia konstati- ranje te resnice nikakor ne more biti žaljivo. “Vse zapijemo, vse zalumpamo”, bi lahko pel -dir. Krek, in kako ta njegova isla-bost reflektira na življenje nje¬ gove stranke, to vidimo v -deželnem zboru. Ta in oni -se -sicer čudi, -da je vin¬ ski bratec -dr. Krek na protialkoholskem shodu igral tako važno ulogio, češ, to je komedija. A morda se godi dr. Kreku krivica in hoče on s svojim življe¬ njem le pokazati, kako grda razvada je pijančevanje.” 45 Ta hudi napad, ki je sicer izšel sredi naj hujšega obstruikci jakega boja, 13 « naravnost izziva k rešitvi vprašanja: kaj je prav za prav s Krekovim pijan¬ stvom (priznanega “pijanca” se je na shoda nepolitičnih društev tudi sam imenoval 137 ) ? Slovenec je 7. novembra 1903 le navedel Narodove obdolžitve in jim pristavil pohleven poziv: “Čujte, dr. Tavčar, ki ste odgovorni za tako pisanje! Znanci dr. Kreka nam zatrjujejo, da dr. Krek že več mesecev ni pokusil nobene alkoholne pijače in da živi kakor kak abstinent... ” Zakaj ga ni prej (šele teden dni po napadu) in bolj zagovarjal? Ali se v tej mlačnosti in v ovinku ( znanci.. . zatrjujejo, da. ..) skriva zadrega in tiho priznanje na¬ sprotniku, da ima prav? Da bi prišel do resnice, sem iskal živih prič. Stavil sem vprašanje o Krekovem pijanstvu njegovi sestri gdč. Cilki, pa gg. kanoniku I. Sušniku, po¬ kojnemu direktorju dr. J. Debevcu, svetniku J. Kalanu, ministru J. Gostin¬ čarju in še nekaterim. Zvedel sem 1 , da Krek sicer ni bil vedno abstinent, spo¬ četka ni bil, pa tudi na koncu življenja ne. Toda tudi kadar je pil, je pil zmer¬ no. Menda je še kot študent postal nekoč živahnejši zavoljo pijače. Sicer pa je spil svojo mero vina, nato se ga ni več dotaknil. Nihče med mojimi poroče¬ valci mi ni mogel povedati, da ga je kdaj videl pijanega. Celo svetnik Ka¬ lan, ki bi kaj takega gotovo opazil, če foi bilo le mogoče, mi je izrečno zatrdil, da je 'bil Krek vedno trezen, kadar koli ga je videl. Še pohvalil ga je, da se je z vso vnemo zavzel za treznostno gibanje. Torej je bilo po vsej priliki tako: Krek je bil v takem razmerju do alko¬ hola, kakor je v rednih razmerah normalen človek. Ni se ga izogibal, pa se mu tudi čez mero udajal ni; mogla pa se je kdaj zgoditi kaka izjema. Ko pa je pritegnilo njegovo pažnjo razdejanje po naši deželi, ki ga je imel na vesti alkoholizem, je tudi sam stopil v boj proti njemu. Da bi si pridobil mo¬ ralno izkaznico za to, je postal sam abstinent, preden je stopil na bojišče. Vedel je, da je abstinenca potrebna slabiču, da se obvaruje priložnosti, in pia. borcu za treznost in zmernost — kot orožje in zgled, ne pa vsemu ljudstvu. Zato ,se ni pohujševal, če so drugi zmerno pili. Pozneje se jim je zopet tudi sam pridružil. Prej pa je stal nekaj časa na čelu borcev za treznost. Družba treznosti pač zopet ni dosegla pravih uspehov. Na vsekoroškem mladeniškem shodu v Vel. Strmcu (18. sept. 1904) je sicer govoril tudi župnik Jurij Trunk ,o trez¬ nosti. 138 Za Društveni koledarček za leto 1905 je napisal M. Moškerc sestavek: “Krščansko socialna društva proti pijančevanju”, 139 in zborovanje zastop¬ nikov delavskih društev pri Devici Mariji v Polju (9. julija 1905) je sprejelo tudi resolucijo, ki je pozivala vsa delavska društva v najodločnejši boj zoper pijančevanje in priporočila kot najuspešnejše sredstvo — abstinenco; po zgledu angleških delavskih društev naj 'bi bili voditelji in voditeljice sloven¬ skega delavstva abstinenti in abstinentinje; tudi v takih dejstvih je mogel Krek dobiti pobudo, da je postal abstinent; o boju proti alkoholizmu naj bi se vršila (predavanja; brez abstinenčnega krožka naj bi ne bilo delavskega društva na Slovenskem. Resolucijo je predlagala delavka Fr. Kopač. Vendar pa je dve leti po prenovitvi družbe treznosti prišlo do ustanovitve društva “Abstinent” (treznostna družba je bila cerkvena organizacija). Oklic v Slovencu sopodpisali: A. Kalan, Krek, Moškerc in Smolnikar. Na ustanov¬ nem zboru (19. nov. 1905) se je zbralo 24 abstinentov in 7 abstinentinj. Pre¬ davali so: Moškerc, Krek (o posledicah alkoholizma in o načelih, ki naj vo- 46 dijo novo društvo), J. Gostinčar, A. Kalan, Smolnikar, Podlesnik in Snoj. Za predsednika so izvolili Kreka, menda pač ne zato, ker je bil pijanec. S tem je Krek dobil novo izkaznico bojevnika zoper pijančevanje. Boj ni bil lahek in celo priljubljenemu govorniku Kreku se je n. ipr. zgodilo (6. jan. 1905 v Mošnjah), da so ga ljudje z zanimanjem poslušali, ko je govoril o državnem, deželnem in občinskem gospodarstvu, a so pričeli nekateri ugovar¬ jati, ko se je pričel govor o občinski dokladi na žganje. “Žganje bomo pa še pili, žganja si ne pustimo podražiti,” so govorili. 140 Morda so prav taki do¬ življaji vplivali na Kreka, da je stopil v prve vrste borcev za treznost. “Abstinent” je že 10. decembra 1905 priredil prvi društveni shod v Ljub¬ ljani. Krek je predaval o “vplivu alkohola; na človeški razum” in 34 članov je napravilo zaobljube za različne dobe. Vseh članov je imelo društvo že 75. Izven Ljubljane se je vršil prvi shod “Abstinenta” dne 7. januarja 1906,, in sicer v Žalni na Dolenjskem, a Krek se ga pač ni udeležil. Medtem je “Abstinent” pripravljal sestanek z lastniki in ravnatelji to¬ varn in drugih večjih podjetij, da bi se pomenili, kako bi pri delavstvu ome¬ jili pitje alkoholnih pijač, zlasti žganja. Zbiral je za dunajsko razstavo za pospeševanje zdravja slovenske spise o zmernosti in abstinenci. Priredil je 28. januarja 1906 shod pri Devici Mariji v Polju, kjer je Krek predaval o alkoholu in delavstvu; nameravani shod v Št. Lambertu ob Savi pa je pre¬ ložil na pomlad. Snoval je nova abstinenčna društva in krožke (Miren pri Gorici, Celovec). Z intervencijo pri generalni direkciji tobačnih tovarn na Dunaju je “Abstinent” dosegel, da se je pričela v tobačnih tovarnah akcija za omejitev alkoholizma, ker je direkcija prepovedala pitje v tovarnah, obe¬ nem pa naročila svojim zdravnikom, naj predavajo o škodljivosti alkohola, in ravnateljstvu ljubljanske tobačne tovarne, naj se z “Abstinentom” sporazu¬ me glede nabave abstinenčnih spisov. L. Smolnikar je 25. marca 1906 pre¬ daval o abstinenci v Dobu in je uspel, da je več poslušalcev pristopilo k “Abstinentu”. V Ljubljani pa se je vršila abstinentska veselica 10. junija 1906; govorila sta pesnik Medved in Krek, abstinentske pesmi pa so za to priliko zložili A. Medved, Izidor Cankar in “mlada deklica”, “najmlajša ab- stinentinja”, Mici Krek, oziroma Šubic, 141 torej gotovo J. Ev. Krek. On pa je tudi 24. junija 1906 tolmačil “pomen boja proti alkoholu, največjemu so¬ vražniku ljudskega napredka” v Št. Lambertu ob Savi ter je “dodal pojasnilo o mlekarskih zadrugah”. Isti dan se je vršilo na| deželi še več drugih pre¬ davanj proti alkoholu (morebiti za god sv. Janeza Krstnika). “Abstinent” pa je tudi dal v promet tri propagandne razglednice z naslovi: “Ne v krčmo!”, “Delirium tremens” in “Žrtev alkohola”. Velik ishod zoper alkoholizem se je vršil v Ljubljani 15. julija 1906. Zjutraj je Krek pridigal na Rožniku pri novi maši abstinenta Demšarja, pozneje je začel shod in predlagal predsedstvo (Jarc...), predaval je “o al¬ koholu in produktivnih stanovih” in se udeleževal razgovora. Malo pozneje je Krek poleg SKSZ tudi “Abstinenta” povabil na IPrtovč in Ratitovec, kjer jih je pozdravil. Jeseni (21. oktobra 1906) jb abstinenčni krožek v Mirnu priredil prvo zborovanje proti alkoholu na Goriškem. Krek je dopoldne razlagal, “kako razširimo abstinenčno gibanje”, popoldne pa je govoril “ o alkoholu; in delu. za narod”. V prvem predavanju je tudi obračunal z nasprotnikom abstinenč¬ nega gibanja p. St. škrabcem. 47 Ta je že leta 1,905 v septembrski številki “Cvetja iz vrtov sv. Franči¬ ška” na platnicah omenil Somrekovo knjigo “Gospodova zadnja večerja”, ki je izšla v Mariboru 1905. V zvezi s tem pa je tudi (povedal svoje mnenje o protialkoholnem gibanju. Ni sicer zanikal njegove potrebe, zavračal pa je “framasonski guttemplerski nauk, ki je perva teza za abstinente: Vsaka al¬ koholična pijača, tudi vino, pivo .in mošt, je strup”. V tem je namreč videl prekanjeno izpodkopavanje katoliškega verskega nauka o evharistiji in ka¬ toliške vere vobče. Odgovoril mu je v “Primorskem listu” (14. okt. 1905) neki J. K. 142 in Škrabec imu je takoj v naslednji številki svojega lista izpodbijal dokazova¬ nje ter mu razlagal, da je napačno navajal sveto pismo v citatu “V vinu je nečistost”, mesto, ki bi se po Škrabcu moralo po slovensko glasiti: “Ne opi- vajte se z vinom, v čemer (t. j. v opivanju) je razbrzdanost”. 148 K temu se je vračal, bavil se je še z drugimi mesti v sv. pismu, navajal stavke iz raz¬ nih knjig domačih in tujih itd. Vmes je tudi zapisal: “Na shode, kjer imajo prvo besedo guttemplerji in drugi framasoni in brezverci ali krščeni ali ob¬ rezani, tja naj bi katoliški duhovniki ne hodili, tam nimajo nič iskati. Sploh bi vtegnilo najlepše biti, da duhovni pastir ne hodi mnogo po svetu, potreben je doma pri svoji čredi, tam je njegova služba, vsak čas ga lehko iščejo. Tam naj torej tiho študira sveto pismo in dogmatiko in moralo itd., tam naj moli, tam premišljuje in posti se ob kruhu in vodi, če more in če hoče. Tako bo v lepi ljubezni sam ljubljen vzgajal svoje duhovne ovčice, tako tudi naj¬ bolje reševal “socialno vprašanje” mej svojimi rojaki, prepričan, da, če nas in našega narodiča ne bo -rešila naša stara- katoliška cerkev s svojim božjim naukom, s svojimi mogočnimi vzgojnimi sredstvi, kaka moderna mejna rodna manija s svojim bogokletnim pretiravanjem ga tudi ne bo. “Abtstinenelerski fanatizem je največja zapreka v boju zoper aljkoholizem”, tako sodijo možje, ki morajo o tem več vedeti ko midva, jaz in moj čislani nasprotnik.” 144 Te besede bi mogle meriti čez neposrednega nasprotnika na — Kreka! Posredovati je skušal A. Ušeničnik. Ko je pisal o Forelovem pojmovanju spolnega vprašanja, je na-vajal Forelove misli o alkoholizmu. 145 Ko je oce¬ njeval celjsko “'Piščalko za abstinente, pivce i-n pijance”, se je razpisal o al¬ koholizmu ter se pod črto izrečno dotaknil nesporazuma glede teze: vino je strup. “Vino prav za prav ni strup, ampak v vinu je strup.” 146 V nasled¬ njem letniku pa je napisal pod naslovom “Alkoholizem in abstinenca” svoje “misli za predavanja o alkoholizmu.”. Višek članka je morda v tezi: “Vino ni zlo, a zlo je zloraba vina.” S tem jel dal prav škrabcu, v nadaljnem pa je skušal pokazati pomen abstinence, bodisi iz potrebe ali ljubezni. 147 Škrabec je sicer odgovoril, 148 nadaljeval pa je s “svetopisemskim” jeziko¬ slovjem in navajal razna dela, ki so bila v zvezi z alkoholizmom. Zlasti se je obširno popečal s knjižico: “Kaj je torej z alkoholom? Vsem, ki so dobre volje, pojasnjuje M. V. 1906... Kat. bukv. v Ljubljani.” Branil je svoje nazore, pobijal Forela in pozival pisca knjižice, naj popravi krivico in škodo, ki m-u (t. j. Škrabcu) jo je napravil pred slovenskim svetom, ko da je njegove trditve napačno tolmačil. To se je vleklo do konca leta, ko je Škrabec za¬ ključil z “Amen in p-unctum”, nakar je z naslednjim letom zopet uporabljal platnice Cvetja za bolj jezikovne razprave. 149 Ume se, da se je Krek res lahko čutil zadetega v tej polemiki, dasi se njegovo ime menda nikjer ni -imenovalo. Bil je vendar kot predsednik “Ab- 48 stinenta” nekak uradni vodja boja za treznost. Poleg tega je lahko nanj meril Škrabeev nasvet, naj duhovnik ne hodi mnogo po svetu, naj ostaja pri svoji čredi in tiho študira, tako bo tudi najbolje reševal socialno vprašanje itd. Ni čudno torej, da je tudi Krek škrabcu'odgovoril. Storil je to na proti¬ alkoholnem zborovanju v Mirnu na Goriškem (21. okt. 1906). Med ostalim je dejal: “V vaši neposredni bližini živi ;mož, ki ,se bojuje proti nam s pisano besedo. Nisem se dosti zanimal za napade patra Škrabca, toda v zadnjem času postajajo njegovi napadi vedno bolj zanimivi. Ako bi meni kot profe¬ sorju filozofije kak bogoslovec tako nelogično dokazoval z dokazi, kot jih ima Škrabec na zadnjih platnicah Cvetja iz vrtov sv. Frančiška, dal bi mu dvojko. Tudi njegovo dokazovanje iz svetega pisma ni nič boljše...” lso Škrabec je ta napad le spotoma kratko omenil v polemiki z M. V., ki se je v svoji knjižici skliceval pač tudi na dr. Breclja: “.. .meni je dr. Brecelj dobro znan že nekaj let... Kaker ste morebiti že izvedeli, je bil dr. Brecelj tudi pervi, in je do zdaj edini, ki me je očitno, ustno in pismeno (v Prim. listu) branil, ko se eni jeizreklo zaničevanje na znanem shodu v Mirnu. Bo¬ di mu za to izrečena očitna priserčna zahvala!” 151 Sicer pa je končno v tej polemiki imel svoj prav škrabec kot znanstve¬ nik in Krek kot praktičen delavec, ki je videl zlo alkoholizma ter ga pobijal z argumenti, kakor jih je dobil, ni pa se toliko brigal za njihove zadnje kon¬ sekvence. Fanatičen “abstinencler” pa on itak ni bil. Saj je celo kot “trdo¬ vraten abstinent” delal izjemo vsaj s — teranom. “Poznal ga je in dejal večkrat, da teran ni vino v pomenu upijanljive pijače, marveč le zdravilna nebeška kapljica, ki človeka tudi navdušuje in vznaša.” 162 Torej nič ozko¬ srčnosti po tezi: vino (ali vsaj: 'alkohol) je strup! To je pokazal še ob neki drugi priliki. V Ljubljani se je (15. jul. 1906) vršil protialkoholni shod. Prišel je tudi Krekov prijatelj Abram, ki je bil prav tedaj nekaj bolan. Zato je imel s seboj stekleničko brinovca, da bi ga imel pri rokah v primeru slabosti. V gneči protialkoholikov se mu je stekle¬ nička odmašila in Krek je kmalu zavohal brinovec. Med hihitanjem ga je iz- tiral na prosto. “Le brž, pa kar tod pri teh vratih; tam doli je dohtar Robi¬ da, Gosti, Zajec in še druge zverine, ki so brinovcu strupeni ko psi zajčji krvi!” Drugo jutro pa je Krek priznal:, “Veš, prav za prav je bil tvoj' snoč- uji nastop najboljša, najbolj uspela točka v našem programu.” 153 Krek je bil praktičen življenjski delavec in ne suh znanstvenik ali celo le logik, zato je ravnal, kakor je življenje terjalo. Ko je videl zlo pijančeva¬ nja, se je bojeval proti njemu in postal je sam, abstinent, da si je olajšal delo. Saj je moral vreči raz sebe očitek, da je “pijanec”. Kakor pa ni pretiraval v abstinenci, skoraj gotovo tudi v pitju ni, kadar je pil. Ali ne označuje to preudarnega moža? Pri polemiki s p. Škrabcem pa se Krekovo delo za treznost ni ustavilo. Saj 'je 19. novembra 1906 bil na protialkoholnem sestanku duhovnikov, ki ga je vodil A. Kalan, in se je tudi udeleževal razgovora. Šest dni pozneje (25. nov. 1906) pa je bil občni zbor “Abstinenta”; Krek ga je vodil in je tudi predaval (“Pijača - navada”). Zbrani abstinentje so sklenili, da bodo pri prihodnjih volitvah podpirali “le take kandidate, ki se zavežejo, da hočejo v prihodnji zakonodajalni zbornici storiti vse, kar je mogoče, proti alkoholu”. Zato 'je umij vo, da je nastalo tri mesece kasneje pravo pohujšanje, ko je Krek za 28. februar 1907 sklical shod zaupnikov SLS in je bil na programu 49 tudi skupen obed s pol litra vina za udeleženca. Hudi abstinentje so se zaradi tega razburjali, a Slovenec jih je potolažil, da bodo že dobili brezalkoholne pijače, “ feaj je tisti razglas podpisal tudi dr. Krek”. Isti občni zbor (25. nov. 1906) je sprejel za glasilo društva “Piščalko za abstinente, pivce in ipijance”, ki je dotlej privatno izhajala v Celju (ured¬ nik L. Lenard). Želel je tudi, da bi se sklical drugi vseslovenski protialko¬ holni kongres. 164 Za predsednika pa je zopet izvolil Kreka, članov je društvo imelo že 312. Ko je 27. februarja 1907 priredilo izobraževalno društvo v Celju celo¬ dnevno zborovanje proti alkoholu, je dvakrat predaval budi Krek: dopoldne o pijančevanju in gospodarstvu, popoldne pa o abstinenci; govorili so še Podlesnik, Smolnikar in dr. Schwab. Delavna sta bila tudi abstinenčna krožka na Gori pri Sodražici in v Lo¬ gatcu. O Krekovem, delu za treznost ipa v naslednjih mescih ni najti sledi. Politika mu je vezala sile. Prezreti pa ne smemo, da je tudi “Abstinent” ustanovil svojo “Knjižni¬ co”, ki naj bi prinašala poljudno pisane izvirne razprave o alkoholizmu — v “trajen spomin na prvi 166 slovenski protialkoholni zbor, ki se je vršil v Ljubljani 15. julija 1906”. Izšlo pa je vsaj eno delce: Fr. Avsec, Proti alko¬ holu brez dvoma I, leta 1906. č) OSTALO IZOBRAŽEVALNO DELO Ni mogoče vedno in z vso gotovostjo ugotoviti, kje vse je Krek delal in sodeloval. Kar pa se dobi, so največ le drobci, iz katerih je težko sestaviti pregledno sliko. Začnimo z Leonovo družbo, kateri je bil Krek podpredsednik in je leta 1901 namesto bolehnega urednika urejeval tudi njeno glasilo “Kato¬ liški obzornik”. Ko se je s ipismom dne 26. julija 1902 dotedanji predsednik prošt in prelat dr. J. Kulavic odpovedal svojemu mestu, je vodil vse posle podpredsednik Krek in sklical občni zbor za 30. julija 1903. Novi predsednik je postal dr. J. Gruden, Krek pa je ostal še nadalje podpredsednik. Tudi ob priliki (katoliškega shoda je 27. avgusta 1906 imela Leonova družba svoj občni zbor, ki pa Krekovega mesta v družbi ni nič spremenil. V začetku leta 1903 je pač po zgledu SKSZ in najbrž na pobudo Kre¬ kovo, ki je tedaj kot podpredsednik vodil družbo, tudi Leonina pričela s prirejanjem sestankov, kjer naj bi se po Krekovih besedah “znanstveno obravnavala razna vprašanja in vršila o njih diskusija. Vsi čutimo, da tiči v nas latentna energija, ki jo je treba tudi v tem oziru bolj izrabiti”. tPirvi sestanek je bil 4. marca 1903; navzoče je pozdravil Krek, ki je z navedenimi besedami tudi označil namen in pomren sestankov. Krek je potem ponovno predaval in se udeleževal razgovora. Zanima nas pa tu le, kdaj in o čem je on sam predaval, ostali sestanki pa le, če nam je iporočilo ohranilo kako posebno važno Krekovo pripombo. Na sestanku 18. marca 1903 je Krek recitiral svojo pesem v slavo Leonu XIII. kot simbolu nesmrtnosti (nato je bilo pravno predavanje); 1. aprila 1903 je Krek predava) o Kantu in o (moderni protestantski apolo¬ getiki. Ko je dne 29. aprila 1903 dr. J. Debevec govoril o ilirizmu in je l 50 v razgovora dr. E. Lampe grajal tiste, ki hočejo napraviti nekak “gosposki”, “salonski” jezik, ker da mora ta ostati vedno v živi zvezi z narodom, je Krek” poleg drugega poudarjal, da je vzajemnost potrebna zlasti v strem¬ ljenju po velikem kulturnem življenju, kakor se javlja na univerzah, in da je hrvaščina tisti jezik, ki naj zanese zapadno kulturo in katolicizem na Balkan”. Na občnem zboru Leonove družbe 30. julija 1903 je tudi Krek pre¬ daval o etiškem temelju narodne ekonomije. 15 ® V naslednji sezoni je 16. decembra 1903 Krek govoril o pesmih Silvina Sardenka ter je označil tudi Cankarja, Meška in Župančiča, 2. marca 1904 pa je predaval o italijanski pesnici Adi Negri. Nadalje je Krek govoril 30. novembra 1904 o civilnem zakonu in o reformi avstrijskega prava,156 a 3. januarja 1906 pa o psihologiji in psihiatriji. In 7. februarja 1906 je E. Jarc predaval o ljudskih univerzah (raztegnitev univerze, danske ljudske visoke šole) ter je sledil razgovor, v katerega je segel tudi Krek; naslednjo sredo (14. februarja 1906) pa se je razgovor nadaljeval pod Krekovim vodstvom in Krek sam ““je začrtal smeri, v katerih se mora razvijati zlasti zabavna stran duševnega življenja: no¬ bene zabave brez vzgojnega momenta; pri deklamacijah, igrah in petju naj se stremi za umetniško izobrazbo ljudstva; pevski zbori naj goje posebno narodno pesem, ki je polna lepote in ki so zanjo dovzetni vsi”. 157 Težko je tudi podati celotno sliko Krekovih stikov z dijaštvom. Takoj v prvih letih svojega službovanja v Ljubljani je zbiral dijake v svo¬ jem stanovanju ter jih uvajal v filozofijo in učil slovanske jezike. Njegovo delo je moralo kmalu prenehati; 158 morda pa vendar ni le zanimiv slučaj, da se je prav v letu 1894, ki je bilo tako plodno za naše organizacijsko življenje, ustanovilo tudi prvo slovensko katoliško akademsko društvo “Da¬ nica” na Dunaju. Sledila je (1961) “Zarja” v Gradcu. Obe društvi ista postali pozneje članici SKSZ. V njih so se vzgajali ljudje, ki so prirejali v počit¬ nicah (od 1897 dalje) shode slovenskega katoliškega dijaštva, ustanovili “Slovensko dijaško zvezo” ter postali Krekovi pomočniki v vseh vrstah nje¬ govega dela. Jeseni 1896 je prišlo v “Danico” več članov, ki so se zanimali za socialna vprašanja in so bili po večini učenci Krekovi. Med njimi in med starejšimi je prišlo do sporov, člani so izstopali dz društva, ki je prišlo v hudo krizo in v poletnem tečaju 1897 že skoraj ni bilo mogoče sestaviti odbora. Na zborovi aejti 11. julija 1897 je 'bilo navzočih šest slovenskih državnih poslancev, ki so prigovarjali članom, naj začno zopet delati v društvu in naj preženejo iz njega neslogo in prepir. “Poslanec dr. Krek je nato v temeljitem govoru pojasnjeval namen dTUŠtva sploh in poudarjal, da se vsako društvo nahaja vedno v nekem ‘fieriprocesu’, ono ni nikdar dovršeno, že po svojem bistvu ne, ker dovršenega društva sploh treba ni. Da se društvo zopet okrepi, je nasvetoval pogoste sestanke, kjer naj člani proueavajo razna vprašanja, zlasti še posebno zanimivo socialno vprašanje.” Tudi ostali poslanci so segli v razgovor in so obljubili svojo pomoč pri reorganizaciji “Danice”. Kriza je polagoma prešla z zmago mlajših in zlasti viden znak tega je bila spre¬ memba “Daničinega” gesla, ki se je prej glasilo-: “Vse za vero, dom, cesarja!” po 27. oktobru 1898 pa: “Na delo krščansko!” Krek in ostali poslanci so še dalje prihajali na sestanke in zbore “Danice”. 1 ® 9 Krek je tudi zložil “Danici” prvo njeno “Našo pesem”, pozneje sta to storila vsaj še Medved in Prelesnik. 51 Od 1*900 dalja Krek ni ibil več državni poslanec in je ostal v domovini. A tu se je 27. avgusta 1902 ob priliki tedanjega dijaškega zborovanja ude¬ ležil komerza, dasi nekako bolj kot zastopnik delavskih organizacij. Kajti ko je fil. Capuder nazdravil slovenskim krščansko socialnim slojem, mu je odgovoril Krek. Naslednje leto je bilo dijaško zborovanje dne 25. avgusta 1903. Prejšnji dan je bil pozdravni večer na vrtu pri “Zvezdi”. Udeležil se ga je tudi Krek in je nazdravljal. Na dan zborovanja je Krek predaval učiteljstvu, udeležil pa ise je zvečer dijaškega komerza v restavraciji pri- “Zvezdi”. Tudi tu je govoril in je poudarjal, “da se moramo učiti od ljudstva, kajti sama inteligenca in hinavstvo sta blizu skupaj. Bogato vrnimo ljudstvu, kar smo od njega pre¬ jeli!” Za ipozdrav SKSZ pa se je zahvalil Gostinčar, “poživljajoč mlado inte¬ ligenco na delo za prava kmeta, obrtnika in delavca”. Prvemu je sledil ne- oficielni del komerza in tega je vodil Krek “z znano šaljivostjo in res prav republikanski”. 1 ® 0 Leta 1904 je “Danica” praznovala desetletnico svojega obstoja. Že spo¬ mladi je obenem s škofom Jegličem tudi Kreka izvolila za svojega častnega člana. Njega je tudi naprosila za govor na slavnostnem zborovanju ob pri¬ liki jubilejne proslave 13. septembra 1904. Krek je zares govoril o nalogah katoliškega dijaštva 1 ® 1 in se udeležil tudi komerza. V naslednjem letu so si slovenski katoliški dijaki ustvarili enotno orga¬ nizacijo v “Slovenski dijaški zvezi”, ki se je ustanovila 28. julija 1905 in je imela svoj sedež v Ljubljani v prostorih SKSZ. Prvi predsednik ji je bil V. Rožič. .Mesec dni kasneje je že priredila šesto zborovanje slovenskega katoliškega dijaštva (21. in 22. avgusta) ter je ob tej priliki imela sama tudi prvi redni občni zbor; za predsednika ji je bil izvoljen I. Dolenec. Krek se je udeležil vsaj komerza, kjer je zapet tudi nazdravljal. Njegove tesne zveze z dijaštvams kaže tudi dejstvo, da je prav on daroval 2. oktobra istega leta na Rožniku mašo “za slovensko katoliško dijaštvo, ki odhaja na vse¬ učilišče”. Med prireditvami v zvezi s katoliškim shodom 1. 1906 je bil tudi prvi jugoslovanski katoliški abiturientski sestanek. “Slovenska dijaška zveza” je priredila udeležencem katoliškega shoda komerz. Vsaj tega se je udeležil tudi Krek, ki je bil sicer čez glaivo zaposlen s katoliškim shodom. Po tem pa je imelo katoliško dijaštvo praktičen kratek soeialno-apologetični tečaj pri Sv. Joštu naid Kranjem (od 29. avg. do 2. sept. 1906) in je predaval tudi Krek. V šolski sobi se je zbralo 28 akademikov. “Dr. Krek je otvoril raz¬ govor o raznih socialnih vprašanjih. Izraz ‘razgovor’ rabim za njegovo sokratično metodo. Mesto učenega predavanja je z vprašanji na poslušalce iskal določitev pojmov in rešitev raznih vprašanj. Obravnavalo se je de¬ lavsko vprašanje, obrtniško, poti za izboljšanje kmečkega položaja, kapita¬ lizem, tujski promet, alkoholizem, izobraževalne in strokovne organizacije. Nato je predaval dr. Ušsničnik o raznih ugovorih zoper krščanstvo. Po ko¬ silu je cela šola šla ležat pod lipo v travo in motrila lep gorenjski svet, nakar je trajala od treh do mraka zopet šola. Po večerji je šla družba se poslovit od Triglava s krepko pesmijo, ki se je razlegala v družbi z grom¬ kim smehom po hribu še dolgo čez ‘horo legalis’. Voditelj kurza je (prednjačil seveda s slabim zgledom. Kdo bo nosil stroške za hrano in prenočišče, o tem je pa bila vsaka debata ali interpelacija prepovedana”. 102 52 Tako se je začela “imietoda sv. Jošta”, ki je toliko pomenila v Krekovem pedagoškem .prizadevanju. Ni pa bila edina. Vabil je dijake k sebi v Seka in na iPrtovč, v gozdno samoto jih je znal poslati s kako knjigo, da so jo potem preštudirali,i«3 itd. Tudi neposredno v prakso svojega dela jih je uvajal. “Dr. Krek je vzel dijaka s .seboj k svojim kurzom, predavanjem, shodom, vpel javal ga v umevanje naših .socialnih, političnih in kulturnih razmer, ustanavljal osebne stike dijaka z voditelji izobraževalnih in stro¬ kovnih društev in s posameznimi člani. Naš dijak 'je tako postal šele živ člen v verigi naše organizacije, rasel z našo organizacijo, se učil praktično in zraven tudi uporobljal svoje znanje kot predavatelj, .režiser, itd. Marsikdo se je s tem rešil tega, da bi pripadal enikrat h kaki stanovski kasti, in utrdila .se mu je misel, da zdrave razmere v deželi bazirajo na medsebojnem ume¬ vanju in poznavanju posameznih stanov. Zlasti je seznanil dr. Krek dijaka z delavcem, tem velikim isvojim prijateljem”. 164 Z učitelji Krek ni mogel toliko delati in sodelovati, ker je to v veliki večini pripadalo nasprotnemu kulturnemu in političnemu taboru in se je torej imogel in moral z njim cesto le hiti. Bilo pa mu je hudo, da je bilo tako, in javno je priznaval, da mu je težko “javno grajati stan, kateremu je poverjena tako vzvišena naloga med našim narodom: vzgoja naše mla¬ dine”. 166 Toda iz svojega prepričanja in po svoji vlogi v našem javnem živ¬ ljenju ni mogel drugače, kakor da je tudi tukaj jarvno povedal, kar je mislil, da je potrebno povedati, škoda pa je zares, da Krek in učiteljstvo niso mogli skupaj. Prvi bi mogel s tem dobiti dragocene sodelavce pri svojem delu za ljudstvo, učiteljstvo pa bi lahko našlo mnogo pobud in podpore v tako močni pedagoški osebnosti, kakor je bil Krek. Zaradi gonje proti učiteljstvu, ki se je 1899 na posebno vabilo škofa Jegliča udeležilo duhovnih vaj, in zaradi izvolitve Tavčarja in Hribarja za častna člana učiteljske organizacije, je prišlo leta 1900 do ustanovitve “Slomškove zveze”. Z njo ja mogel Krek bo-lj sodelovati, vendar sem mogel ugotoviti le, da se je na koncu leta 1901 udeležil zabavnega večera krščansko mislečih učiteljev (pred zborovanjem Slomškove zveze) in je ob tej priliki tudi govoril, ter da je 24. avgusta 1903 ob sočasnem zborovanju katoliškega dijaštva in učiteljstva namesto zadržanega profesorja Jarca predaval učite¬ ljem “o šoli in gospodarskem napredku”. 166 Ko je Krek 1907 na zaupnem shodu SLS utemeljeval kandidature za volitve v državni zbor, je tudi pri Jakličevi kandidaturi naglašal, da je n j fi¬ gov a stranka ljudska stranka in da naj ima v njej svoje zastopstvo tudi učiteljstvo, kakor ga je z Gostinčarjem prav tedaj dobilo delavstvo. Mogel vsaj je Krek sodelovati pri ustanovitvi in delu “Obrambnega, društva”, ki je nastalo 1901 v Ljubljani in je skrbelo za pošiljanje zako¬ nitih popravkov v liste, ki so napadali voditelje KNS ali duhovščino. O društvenem delu je prinesel Slovenec mnogo vesti, ni pa bilo mogoče ugo¬ toviti kakršne koli Krekove soudeležbe. Končno se še kratko ozrimo na Krekovo izobraževalno delo za žene . 167 Že leta 1894, ko je pomagal ustanoviti v Ljubljani “Slovensko katoliško de¬ lavsko društvo”, katerega člani so mogli biti le polnoletni moški, se je Krek 53 potrudil, da se je še proti koncu istega leta ustanovilo posebno “Katoliško društvo za delavke”, šentjakobskega župnika Rozmana je naprosil, da je prevzel predsedstvo, sam pa je šesto v društvu predaval, še deset let pozneje je slavil to društvo “kot pravo trdnjavo časti ženske delavke, ženskega do¬ stojanstva na slovenskih tleh” in kot vzor, pri katerem so se v pogledu socialnega društvenega življenja učile vse organizacije, ki so medtem na¬ stale v naši domovini. Od teh organizacij omenjam v zvezi s Krekovim življenjem in delom še dve: “Krščanska socialna ženska zveza” se je snovala leta 1900 in 9 e •ustanovila 9. maja 1901, pa ženski odsek SKSZ, ki je deloval v okrilju te organizacije ter je po vsej priliki začel z delom v letu 1902. Daši so se tudi žene udeleževale skupnih prireditev, predavanj in tečajev v SKSZ, je vendar ženski odsek prirejal lastne tečaje za čisto ženske posle. Mlade delavke, ki so že v otroških letih prišle v tobačno tovarno ali drugam, so se v odseku učile šivanja, kuhanja in drugih takih opravil ter so se tako pripravljale na lastno rodbinsko življenje. Poleg svojega govora na proslavi desetletnice “Katoliškega društva za delavke” (22. okt. 1904), ja Krek govoril vsaj še na shodu “Krščansko so¬ cialne žtenske zveze” 27. aprila 1902, ko je naglašal, “da mora biti žena misijonarka v rodbini ter z vzgledom in besedo navajati rodbino k pravemu rodbinskemu življenju”, in pa 12. marca 1903, ko je bil po smrti in pogrebu svotje matere takoj zopet pri delu in je govoril o Marijini pesmi “Magnificat”. Ko je Krek pisal o kmečkih poslih, se je posebej ozrl na ženske, ko je razmišljal o ljudski izobrazbi, je posebej imislil na ženstvo, in ko je sestav¬ ljal načrte za socialne tečaje ,168 ki s ; jih je zamislil kot glavno ali najvaž¬ nejšo ustanovo za izobraževalno delo med ljudstvom, je (postavil poseben program socialnim tečajem za ženske. Pozneje je postal ustanovitelj in glavni širitelj misli gospodinjskih tečajev in šol. IV. KREKOVO DUHOVNIŠKO IN SLOVSTVENO DELO. NJEGOVO ZASEBNO ŽIVLJENJE a) KREK KOT DUHOVNIK^* Po vseh dosedanjih ugotovitvah se po pravici lahko vprašamo, ali je pri vsem svojem političnem, socialnem in izobraževalnem ter podobnem: delu Krek še utegnil opravljati tudi svoje duhovniške in poklicne posle. To se pravi, ali je vobče še utegnil maševati, pridigati in predavati na bogoslovju. V svojem duhovniškem položaju je bil vso dobo od 1900 do 1907 bogo¬ slovni profesor za filozofijo, osnovno bogoslovje in sociologijo (1902 ga je jkof Jeglič hotel postaviti za profesorja sv. pisma stare zaveze, a ise mu je načrt izjalovil) 1681 >, pa ‘brez vseh posebnih časti in naslovov. Sicer sta •mu pretili dve nevarnosti, ki bi lahko njegov položaj spremenili, vendar je obema srečno ušel. Leta 1904, sredi najhujšega boja v kranjskem deželnem zboru, čigar teža je vedno bolj prehajala na Krekova ramena in čigar ost se je vedno 'bolj obračala proti deželnemu predsedniku baronu Heinu, je vlada začela iskati razloga, da bi mogla Kreku odvzeti profesuro. Sam je 54 to povedal na shodu' v Kobaridu 30. oktobra istega leta, ko je dejal: “Ime¬ nujejo me anarhista in. revolu-cionarca. Dobro vem, da bi mi radi vzeli službo. Mimo gledam v prihodnost, če mi vzamejo ta košček kruha, bom svobodnejše izvrševal delo za ljudstvo. S svojimi rokami si upam zaslužiti toliko, kolikor potrebujem”. 169 župnik Abram je vedel, da je bil odpustilni dekret že napisan. Dež. predsednik baron Hein sam je 29. okt. 1004 dejal škofu Jegliču, da se takemu duhovniku ne more pustiti vzgoje mladine. 169 * Kljub temu pa je Krek še nad deset let ostal bogoslovni profesor, njegov nasprotnik, baron Hein, pa je' šel, preden je minilo eno leto. Druga nevarnost je malo poprej grozila spremeniti njegov položaj v nasprotni smeri. Škof Jeglič mu je prinesel iz Rima presenečenje v obliki cerkvenega odlikovanja — prelature. Zaradi papeževe zapovedi, da naj se krščanska demokracija omeji le na dobrodelnost in naj se popolnoma vzdrži političnega delovanja, je šel škof Jeglič v drugi polovici januarja 1904 v Rim. Nesel je s seboj opis cerkveno-političnega in družabnega življenja v ljubljanski škofiji, želel je, da bi najvišja cerkvena oblast njegovo postopanje in delovanje njegove duhovščine večinoma odobrila, deloma pa zavoljo naših razmer vsaj molče pripustila. Svoj spis je škof predložil kardinalu državnemu tajniku Merry de Valu. Že pri njem je zvedel, da je veljala zapoved o omejitvi udeležbe pri poli¬ tičnem delu le za italijanske katoličane, drugod pa se naj le vsi poslužujejo svojih političnih pravic. V soboto 23. januarja 1904 je škofa sprejel papež. Skoraj pol ure sta govorila. ‘Papež je odobril delo škofa in njegove duhovščine. Tudi z zahtevo po razširitvi volilne pravice je soglašal. Dejal pa je, da naj delajo sicer odločno, varujejo pa naj se sovražnosti; vsem naj izkazujejo dobrohotnost in ljubezen. Tudi papež sam je potrdil škofu, da velja zapoved izključno karitativnega delovanja krščanske demokracije samo za Italijo. 170 Škof pa je pač hotel dobiti še nekak zunanji znak papeževega sogla- šanja z delom slovenske duhovščine ter je zaprosil papeža, naj odlikuje Kreka, ki je bil v središču tega dela in ga je največ tudi sam vodil. V svoj dnevnik je še isti dan (23. jan. 1904) o tem zapisal: “Onda sem opisal papežu delovanje dr. Kreka in prosil, naj ga imenuje svojim hišnim’ pre¬ latom; dodal isem, da nima denarja za takse, ker vse razdeli; obljubil je, imenovati ga gratis. Imenovanje bo pri delavcih in pri stranki napravilo najboljši vtis. Krek sam se bo pa nekoliko jezil”. V slednjem se škof ni motil. Saj je mogel 31. januarja napisati v isti dnevnik: “Dr. Krek se je silno razžalostil, da sem mu izposloval čast pa¬ peškega hišnega prelata; obljubil sem, da tega ne objavim: to me isicer žali, toda potrpeti moram”. 171 Škof je pač odlikovanje takoj vrnil v Rim- kejj isicer nikjer ni mogoče najti nikake sledi za njim. Krek ni hotel odlikovanja. Mislil je in govoril nekako takole: “Visok cerkven dostojanstvenik bi ne mogel tako med ljudi, ne bi tako odkrito občevali z menoj, kakor občujejo z navadnim duhovnikom”. In zadovoljno se smehljaje je pristavil: “Janez bi se morebiti prevzel...” Nežno, tiho, skoraj' boječe je zašepetal nememu ugovoru: “Pomislite, saj sem tudi človek!” 172 55 Nekoč je rekel o svoji prelaturi nekako takole: “Jaz takih stvari ne potrebujem. Moji volilci rdečega ovratnika na meni prav nič ne pogrešajo. Če bi bil jaz kak poslanec imeščanstva, bi to imelo pomen, kmet in delavec pa tega na meni nič ne iščeta.” 173 Tako Krek ni hotel postati in ni postal prelat. Toda za odlikovanje so že zvedela uredništva naših listov. Pri Slovencu je Krek kmalu dosegel, da so vest umaknili. Huje je bilo pri Domoljubu. L. Smolnikar se je trdo držal: “Kaj nudiš, 'če ti ustreženi?” je vprašal. In Krek je obljubil, da bo tri leta pisal vse uvodnike za Domoljuba. Besedo je držal, še več, uvodnike za Domoljuba je pisal vse do svetovne vojne, dasi se je cesto jezil na Smolnikarja. Svoj duhovniški istan pa je Krek tudi ljubil. “Če bi moral zopet voliti si stan, izbral bi si duhovniški stan”, je ne enkrat dejal. Svojega jšjkofa je zelo spoštoval. “Kar drugačen je postal, kadar je povedal skrivnostno: “Danes sem bil pri škofu. Pisali so mi, naj pridem. Sam ne grem nikoli k njim. Grem le, kadar me pokličejo.” Nikogar ni onikal, svojega škofa je.”. 174 To pa ga ni oviralo, da ne bi svojega mnenja odkrito povedal, tudi kadar bi utegnilo biti škofu neprijetno. 1743 Ne moremo tu 'Stikati, ali je Krek maševal vsak dan in kako je mogel biti pri maši zbran ta mož, ki je imel glavo vedno polno idej in zamisli. Že dosedanja izvajanja pa so pokazala, kako je skrbel, da je vse njegovo delo bilo in ostalo v zvezi z verskim življenjem. Vsi važnejši dogodki v političnem, izobraževalnem, gospodarskem in socialnem življenju te dobe so se opravili v zvezi z mašo in često tudi Krekovo pridigo. Svoje delavce in delavke je vodil na izlete (na Rožnik, na Šmarno goro in drugam), kjer jim je maševal in pridigal, nato je šele razpravljal pred cerkvijo o svetnih zadevah. Njegova društva so si izbrala svetniške zavetnike, katerih go¬ dove iso praznovala z udeležbo pri sveti maši. Delavsko stavbno društvo je n. pr. tako častilo sv. Jožefa. Na Prtovču pod Ratitovcem’, kjer je vsaj pa' letu 1903 (po smrti svoje matere) redno preživljal počitnice, je bil nekak “prtovški župnik”, ki je red¬ no ispovedoval, pridigal in maševal domačim in obiskovalcem ter opravljal tudi popoldansko pobožnost. Celo mežnaril je in zvonil zjutraj pa opoldne, često tudi zvečer. V mežnarjevi družini, kjer je stanoval, je zvečer molil rož¬ ni venec. S Prtovča nam je ohranjeno tudi to poročilo: “Vzpodbudno! je ... ma¬ ševal. Med mašo je molil komaj slišno, glavo je imel ves čas malo sklonjeno in nikdar se ni oziral po cerkvi. Maševal je počasi in tako lepo, da si ga kar moral gledati in tudi sam nisi mogel biti raztresen.” Večkrat je tudi pri maši stregel svojemu Obitskovalcu-duhovniku, če njegov strežnik ni imel časa. “Bil je tih, otroško preprost strežnik; med .mašo je molil rožni venec.” 175 Tudi v Ljubljani je Krek večkrat opravljal kake pobožnosti. Med osta¬ lim je v postnem času 1906 govoril v stolnici vsak četrtek zvečer o osebnosti in značaju Kristusovem; začel je 1. marca, končal pa 5. aprila 1906. Pridige so po stenografskih zapiskih izšle tudi v tisku. 176 V bogoslovju je Krek predaval prvemu letniku dogmatiko. Vsak seme¬ ster je dal domačo nalogo, vsakemu drugačno, ki jo je pozneje vestno prebral in zapisal svojo oceno. 56 Bogoslovcem prvega in drugega letnika je predaval tudi filozofijo. Vča¬ sih. so imeli disputacijo o tvarini, ki jo je razložil. Bogoslovec, ki je imel za¬ govarjati tezo in zavračati ugovore, je sedel za kateder, Krek pa k bogoslov¬ cem. Mogel ise je pogovarjati s svojim sosedom, kakor da ga nič ne briga vse skupaj, kar se okoli njega dogaja. A ko je brambovec za katedrom že obupal, je vse vedel, kake ugovore so prinesli nasprotniki in kako se je branil mož za katedrom. Priskočil je na pomoč in pomagal odgovoriti, kakor bi ves čas spremljal disputacijo. Za tretji in četrti letnik skupno je Krek nekaj let razlagal socialno vpra¬ šanje, in sicer eno leto narodno ekonomijo, drugo leto pa svojo knjigo “So¬ cializem”. Nekatera njegova predavanja so dali bogoslovci litografirati. 177 b) KREKOVO SLOVSTVENO DELO Poleg vsega drugega dela je Krek vendar zmogel čas tudi za pisanje. Ni sicer mogoče ugotoviti vsega, kar je Krek napisal v dobi 1900-1907, ko je brez podpisa objavil mnogo člankov v Slovencu, Domoljubu, Naši .moči in morda še kje, večji spisi pa iso vendar znani. Prvi njegov veliki spis te dobe je “ Socializem ”, ki pa je v veliki meri vsaj nastal že v prejšnji dobi. Leta 1896 je začel priobčevati v Domu in svetu svoje “socialne pomenke”, sestavke, tičoče se bistva in zgodovine so¬ cialnega gibanja. Tudi v Katoliškem obzorniku je objavil več takih člankov. Vso to tvarino je nato strnil v enoto in izdal v knjigi. V dneh od 7. do 20. februarja 1901 je Slovenec vsaj štirikrat sporočil, da namerava SKSZ izdajati Krekov “Socializem” v zvezkih po dve poli in bo vsak zvezelk stal 16 kr. Do Sl. marca istega leta se je priglasilo' že ,980 naročnikov “iz vseh krajev in stanov; med nji.mil lepo število Hrvatov. Vse to kaže, da je za knjigo splošno zanimanje, a tudi kaže, da je bila ta knjiga zares potrebna.” SKSZ je upala, da bo knjiga tudi njej “v materielnem ozi¬ ru na noge pomagala”, ker je Krek njej poveril izdajo in prepustil ves mo¬ rebitni -dobiček. 178 Pred 6. aprilom 1901 je izšel prvi in pred 30. novembrom 1901 zadnji (17.-18.) snopič “Socializma”. Celotno delo je naročnike torej stalo 30 v x 18 = 5 K 40 v, , vezano v izvirne platnice pa 6 K 40 v. Že po izidu prvega isnopiča je delo pohvalil v Domu in svetu A. Ušenič- nik, češ da je bila srečna; misel izdati tako knjigo, še bolj srečna misel pa je bila, da so naprosili za to delo prav Kreka, ki je “v tej stvari med Slovenci in čez meje priznan veščak”. In prvi snopič da je bil “pisan tako umevno in poljudno, da ga bodo z veseljem in doumevanjem brali vsi, ki se zanimajo za najbolj pereče vprašanje naše dobe”. 179 Dr. J. Pavlica pa je v Katoliškem ob¬ zorniku zapisal, da je Krekova knjiga “pomnožila slovensko znanstveno knji¬ ževnost, v kateri bo pa tudi ohranila trajno veljavo”. 1 " Seveda ni manjkalo odklonilne kritike. Politično nasprotna stran je v dnevniku sodila n. ,pr.: “In to je Krekova stara napaka, da je povsod le enostranski, da ne more biti nikjer objektiven. To je pokazal v svoji stran¬ karsko agitatorični knjigi ‘Socializem’.. . ” 181 Ali: “Krelk je pač spisal knjigo o socializmu, a ta ni drugega, ko ponesrečeno delo diletanta, k,i ima dobro voljo in je mnogo čital, a ničesar prebavil.” 1 ® A to so besede političnega boja proti Kreku, ne strokovna ocena njegovega spisa. 57 Do druge polovice leta 1904 je “Socializem” že pošel; pokupili so ga naj¬ več duhovniki in delavci. 183 SKSZ je 1905 prosila v Slovencu, naj bi ji ljudje za prvotno ceno odstopali knjigo, da bi mogla postreaati z njo novim naroč¬ nikom. Na novo izdajo vsekakor niso mislili. Že v prvi polovici leta 1902 je nameravala izdati Krekov “Socializem” v hrvaškem prevodu “Hrvatska radnička zajednica” v Zagrebu. Dve leti kas¬ neje je bilo delo zopet na programu. Prevedel ga je knjigovodja Dioničke tiskarne v Zagreba T. Crnkovič. Izhajalo naj bi tudi v zvezkih po dve poli, ki bi vsak stal 30 v. 'Pač pa je v slovenščini izšel “Socializem” tudi v drugi izdaji, a šele po Krekovi smrti leta 1923 kot tretji zvezek njegovih “zbranih spisov”. Kre¬ kovi učenci in prijatelji so v uvodu napovedali, da bodo posebej opisali razvoj socializma v najnovejši dobi, kar pa se ni zgodilo. Ko je ves “Socializem” izšel in si je SKSZ pri tem celo opomogla, ni hote¬ la opustiti misli na izdajanje podobnih del. Za leto 1903 je med drugim imela v načrtu že novi Krekov spis “Narodno ekonomijo”. Zares je SKSZ izdala še nekatere stvari, a “Narodne ekonomije” ni. Pač pa iso jo po Krekovih pre¬ davanjih v boga; lov ju in za privatno rabo dali litografirati bogoslovci. K na- ročbi so vabili tudi zunanje interesente. Izšla je pred 20. aprilom 1906. Ne¬ kaj kasneje so pač izšli tudi litografirani “Dostavki k socializmu”. Oboje spi¬ sov je pri predavanjih stenografiral in nato prepisal tedanji bogoslovec J. Pavlin; Krek ju je pred objavo pregledal. 18 * Za konec leta 1905 je Krek imel v načrtu še neko večje delo “o najvaž¬ nejših vprašanjih iz vsega modroslovja”, 183 za katerim pa sicer ni sledi. Pač pa je Krek v vsej dobi 1900-1907 in še dalje prevajal in pisal za Mohorjevo družbo “Zgodbe sv. pisma”. 18 ® Delo je 1894 začel dr. Pr. Lampe in izdal sedem zvezkov do svoje smrti 1. 1900. Preden se je dela lotil, se je dobro pripravil in si med ostalim tudi ogledal svete kraje. Ko je umrl, mu je bilo treba hitro najti naslednika, da delo ni zastalo. Januarja 1901 ga je prevzel Krek. Njegova naloga ni 'bila lahka; prvič je bil on profesor os¬ novnega bogoslovja in filozofije in se tedaj ni neposredno ukvarjal z bi¬ bličnimi vedami; dirugič je moral takoj prijeti za pero in se ni mogel na pi¬ sanje tako temeljito pripraviti, kakor ise je njegov prednik; tretjič je bil že itak prezaposlen, težišče njegovega dela je bilo v praksi in ne v pisanju knjig, ter se ni lahko zavezal za dvanajst let naprej, da bo vsako leto pri¬ pravil za tisk snopič “Zgodb”. Krekova nadarjenost in delavnost pa je premagala vse ovire. Z dvema snopičema je 1901 in 1902 končal stari zakon, 1903 je pričel z novim zakonom ter je delo dovršil z 18. snopičem leta 1912» Skušal se je kar najbolj prila¬ goditi Lampetovim “Zgodbam”, tako glede razvrstitve snovi, kakor glede pi¬ sanja in razlaganja. In kritika mu je tudi v tem oziru priznala uspehe, dasi je mogla ugotoviti nekatere njegove posebnosti: “Lampetov slog je bolj me¬ hak, elastičen, meden, Krekov je bolj kratek, lapidaren, jedrnat”, “pri Kreku je nekoliko manj eksegeze in asceze, a primeroma več apologije, zgodovine, etnografije. Prvi govori dokaj obširno in se raztaplja v milobni ascezi; ta pa je v besedi kratek, a jedrnat.. ,” 18 ? Seveda je Krek “Zgodbe” pisal, kadar je pač mogel in utegnil: v Ljub¬ ljani, na Dunaju ali na Pntovču. Zgodilo se je celo, da jih je pisal med sejo 58 SKSZ. Slikal je pero in vodil isejo, prerekal se je z odborniki, ki iso mu še nagajali, toda zaključil je rokopis in ga še isti dan odposlal v Celovec. 1 * 8 Povsem umljivo je torej, da so “Zgodbe” v nekaterih ozirih pomanjkljive. Kljub temu pa je bil Krek sam svojega dela vesel, zlasti še, ker je “Zgodbe” rada brala in hvalila njegova mati. Razen teh velikih del je izdal Krek v letih 1900-1907 še celo vrsto drugih podpisanih spisov v Katoliškem Obzorniku ter Domu in svetu; nekaj pod¬ pisanih ali umljivo označenih člankov je izšlo tudi v listih. Vseh teh ne kaže naštevati, kar jih ni težko najti, na nekatere opozarjajo navedbe v tem. spisu. Teže je z nepodpisanimi in povsem nenaznačenimi spisi. Krekovi naj bi bili vsi uvodniki v Domoljubu v času po odklonjeni prelaturi. Vendar pa Domo¬ ljub ni prinesel uvodnika v vsaki številki. Včasih ga je nadomestil s kakim važnim poročilom, navodilom ali čim podobnim. ‘Po vseh letnikih Slovenca, Domoljuba, Naše moči, itd. je raztresenih obilo poročil o Krekovih govorih, predavanjih in pridigah. Večinoma so slaba. Za Hrvatsko stražo, ki je leta 1903 začela izhajati kot četrtletnih, je napisal Krek vsaj dvoje “slovenskih pisem”. V prvem je pokazal vodilne ideje katoliškega ljudskega .gibanja med Slovenci (spis je v hrvaškem pre¬ vodu ponatisnila “Vrhbosna”), v drugem pa je pisal o zanemarjenosti južnih dežel in o izseljevanju. V Katoliškem Obzorniku 1903 in 1904 je potem “pla- ninskoj brači” napisal nekaj “hrvatskih pisem” dr. Fr. Binički. . Leposlovnega je v letih 1900-1907 Krek malo izdal. Priobčil je pač nekaj lastnih pesmi, večinoma prigodnic, prevedel je vrsto pesmi italijanske pesni¬ ce Ade Negri in še eno pesem Manzonijevo in napisal dvoje sestavkov (pod skupnim naslovom “Mati”) v spomin svoji materi. O tej ali oni prigodnici je težko reči, ali je njegova ali ne, to velja še posebno za volilne pesmice v letu 1907. Kak Krekov članefk je izšel tudi v Zori, Koledarčku SKSZ, Društvenem govorniku in morda še kje. 188a c) “KAZAKI” IN “SIČ” 1*9 V dobo 1900-1907 spada tudi delovanje Krekove kazaške Siči. Krek se je na Dunaju seznanil z ukrajinskim slovstvom in v Ljubljani je budil za¬ nimanje za Ukrajino pri svojih učencih, zlaisti pri Josipu Abramu, dr. An¬ tonu Breclju in Cirilu Vugi. Ti so potem v počitnicah 1896 v Štanjelu na Krasu ustanovili “Zaporoško Sič”. Še iste počitnice so obiskali Kreka v Sel¬ cih, ga obvestili o ustanovitvi “Siči” in mu ponudili hetmansko čast. Zaradi mnogih poslov pa je Krek ni hotel sprejeti ter je ostal le “častni hetman”, kakor priča tudi diploma, ki mu jo je “Sič” poklonila leto kasneje. “Sič” je imela tudi svojo himno (ki sta jo zložila Abram in Vuga, uglasbil pa tedanji 'bogoslovec L. Šonc) in svojo pisano “ustavo” (od 31. julija 1897). Namen “Siči’* je bil, 'da po geslu “vse za vero in dom” dela na strogo katoliškem temelju za vsestransko dobrobit ljudstva, člani “naroda” so mo¬ rali poleg ostalega zlasti razširjati in podpirati katoliško časopisje (v prvi vnsti dijaško “Zoro”) in proučevati socialno vprašanje. Sestajali naj bi se vsaj enkrat na leto (kasneje se niso niti vsako leto.) ter bi poročali o svojem 59 delu in snovali načrte za prihodnost. Hetonana so volili za eno leto. Ves "narod” je štel štiri člane, ki so imeli tudi posebna kazaška imena (Krek je bil “častni hetman Ostap”, Abram “Bajda Kazak”, Brecelj “Bogdan Ka¬ zak” — še kasneje njegovo pisateljsko ime —, Vuga “Salop Kazak”); pozneje iso kazaki sprejeli med sebe še dr. Fr, .Pavletiča (in ga pod slapom Savice krstili na ime “Stereženko”). Krek je bil zelo ponosen na svoje kazaštvo ter se je celo v državnem zboru ponašal, da je “kazak”. Nekoč je dejal: “Jaz sem z dušo in telesom zapoiroški kazak!” “Bodi še ti, da skupno širimo, čeprav ne imena, pa .stvar. Popolna demokracija bodi naše geslo. Ljudstvo vzgajajmo v želji po svo¬ bodi, po enakopravnosti! Pouk med ljudstvo, da ga vsega prešine ta ideja. Pouk med izobražene sloje, da se bodo čutili eno z narodom — ‘z naj.mlaj- šim bratom’!” Eden izmed “zaporoških večerov” je bil 5. avgusta 1903. Okrašena Tren¬ ta je gostoljubno sprejela goste, zlasti častnega hetmana. Bajda je pripra¬ vil za kosilo in večerjo vse mogoče jedi, da je poleg njega vzdržal do konca le še/ častni hetman, ki je bil dovolj previden, da je pri vsaki jedi vprašal, ali pride še kaj na mizo. Po večerji so govorili vsi “kazaki”, peli svojo him¬ no, vriskali, streljali, da so naslednje jutro hodili Trentarji od gori in doli povpraševat, kaj je bilo. Krek je menil: “Lepo je bilo! Nikdar ne zabim! Ve krasne gore stel za pričo!” In se je vrnil čez svoje gore, kakor je čez gore prišel v Trento. Po pravilih je članstvo “Siči” prenehalo v grobu. Kdor pa bi ise pre¬ grešil zoper kazaške zakone, bi ga “kazaki” po kazaško poslali osoljenega v sodu turškemu .sultanu v Carigrad. Kazaiku Bogdanu je ob neki priliki ‘Sič“ dala dovoljenje, da se je smel oženiti, ne da bi ga zadela huda kazaška kazen. “Sič” je nastala iz Krekovega duha in je po svoje pokazala, kako je znal Krek družiti prijetno in koristno ter tako priti do uspehov! č) KREK NA POČITNICAH Mož, ki je toliko delal ko Krek, je .moral iskati tudi delu ravnotežja v odmoru in oddihu. Kakor je treba znati, kako se delo prav opravi (tehnika in tudi higiena dela), prav tafko je treba znati pravilno porabiti prosti čas. Pravi “umetnik življenja” tudi v tem pogledu zadene pravo in če hočemo Kre¬ ka vsestransko oceniti, si moramo ogledati še, kako je preživljal prosti čais. Prva leta dobe 1,900-1907 je zahajal na počitnice v Selca, kjer mu je živela mati. Ko pa je ta 9. marca 1903 umrla,, .so Selca za Kreka izgubila glavni mik. Še je zahajal tja, zlasti na vernih duš dan je redno obiskoval materin grob, toda za .glavni kraj svojih počitnic si je izbral vasico Prtovč pod Ratitovcem. Tukaj je redno preživljal poletne mesece, semkaj pa se je tudi sicer zatekal, kadar je bil sit gospode. Nosil je navadno irhaste hlače dokolenke, kratek jopič pa svoj star klobuk. Živel je ob preprosti domači hrani/ precej spal in pa hodil po gozdovih in vrhovih, “povsod, le po stezi ne, zdaj gor, zdaj dol, pa čez plot, po vseh štirih”. Rad je bde sanjal, pre¬ stavljal državne mejnike, prebiral pesmi in pel, v tekmi zlagal pesmice, za šalo mlatil in se meril v moči, se kopal v .svoji “kabini” v gorskem potočku, 60 obiskoval bližnje znance in prijatelje ter opravljal “službo prtovškega žup¬ nika”. Ob nedeljah je ostajal večinoma “doma”, le malokdaj je odšel na kak shod, večinoma šele po maši. Sicer je redno spovedoval, imel mašo, pridigo in popoldne krščanski nauk z blagoslovom. Tudi dolinci iso radi prihajali na Prtovč k maši, četudi po poldrugo uro ali več daleč.i»o Krekov oddih ni bil samo prazen odmor. Celo pisati je moral »vmes (“Zgodbe”, uvodnike za Domoljuba.!..), pregledovati krtačne odtiske itd. Pr- tovčanom je pomagal napraviti vodovod; nad koritom sredi vasice je posta¬ vil klop, kjer se je zbirala ob večerih skoraj vsa vas in tu je imel svojo visoko gospodarsko, politično in prosvetno šolo. Na Prtovč je Krek dobival pošto, tu je prebiral liste in razmišljal a političnih razmerah. Sprejemal je mnoge obiskovalce, ki so mu prinašali ve¬ sti o dogajanju v slovenskem svetu, vodil jih je po svojih planinah, dajal jim pobude za delo. V tej ali oni drvarski kolibi sredi gozda je mogel imeti dijake, ki jih je poslal tja, da so študirali kako stvar. Tudi to je bila zani¬ miva oblika izobraževalnega dela, ki jo je gojil Krek. Ko je jeseni minil čas njegovih “počitnic”, je zopet zapustil Pttovč in se z vso' silo vrgel v vrvež pestrega življenja, ki ga je oblikoval in vodil. 191 * * * Ko je bil 7. septembra 1900 razpuščen avstrijski parlament, je Krek prenehal biti državni poslanec; bil pa je tedaj in še ostal ali v dobi od 1900 do 1907 postal: profesor bogoslovja v Ljubljani; od 1. okt. 1895 dalje; predsednik SKSZ od 11. februarja 1900 dalje; predsednik “Slovenskega delavskega stavbnega društva, od 3. marca 1901 dalje; predsednik “Gospodarske zveze” od 29. decembra 1902 do preuredbe; predsednik “Zadružne zveze” od 7. aprila 1904 dalje; predsednik “Abstinenta” od 19. novembra 1906 dalje; podpredsednk “Leonove družbe” od 19. nov. 1896 dalje; podnačelnik KNS od 13. okt. 1902 dalje do preosnove stranke (že prej je bil odbornik v ljubljanskem katoliškem političnem društvu); podnačelnik SLS od' 27. novembra 1905 dalje; odbornik “Katoliškega tiskovnega društva” vsaj po 24. juliju 1902; deželni poslanec kranjski od 12. septembra 1901 dalje; stalni uvodničar Domoljuba od časa, ko je odklonil prelaturo (na koncu januarja 1904) dalje; urednik Katoliškega Obzornika v letu 1901. To gotovo ni vse. In to niso bile nikake zgolj častne funkcije; vse iso ter¬ jale mnogo dela ter jemale Kreku moč in čas. Poleg njih pa je imel še ne¬ katere, ki so ga manj zaposlovale. Bil je vsaj še: častni hetman kozaške “Siči” od počitnic 1896 dalje; častni član “Danice” od aprila 1904 dalje; časten občan slovenskih občin, vsaj Radeč pri Zidanem mostu (dec. 1900), Cerkelj na Gorenjskem (junij ali julij 1901) in Horjula (maj 1902). 61 OPOMBE 1 — Erjavec, Zgodovina kat. gibanja na Slovenskem, 102 si.; Krek II, 35 sl. 2 —• KNS = Katoliška narodna stranka; NNS = Narodna napredna stranka (GL Vred¬ note, III, 6). 3 — Vir: I. Dolenec. 4 — Prim. S 7. maja 1904, št, 104. 5 —- Driištv. koledarček 1906, 105 sl. € — KO 1903, 375. 7 —- Prim. S 9. maja 1903, št. 105. 8 — O “žlindri” gl. str. 27. Prim. Škerbec. Pregled novodobnega slov. kat. gibanj?.. I, 147, 9 — S 13. maja 1901, št. 109. 10 — Prim.: Spominska knjižica Podpornega društva delavcev in delavk v Ljubljanski tobačni tvornici. Ljubljana 1912. 11 — O “čebelici” gl. str. 33. 12 — Gl. str. 42. 13 —-S 4. maja 1903, št. 100. 14 — S 9., 13. in 20. jan. 1906, št. 6, 10 in 16. 15 — Prim. Vrednote, III, 20. 16 — S 2. jul. 1906, št. 148. 17 — Naša moo 13. jul. 1906. 18 — S 7. marca 1907, št. 55. 19 — Gl. tudi Krek IV, 37 sl. 20 — S 15. in 24. marca 1902, št. 62 in 68. 21 — S 5. nov. 1902, št. 254. 22 — S 19. nov. 1902, št. 265. 23 —‘S 18. marca 1903, št. 63. 24 — S 13. dec. 1902, št. 286, 10. in 19. okt. 1903, št. 230 in 241. 25 — V kake stiske je tedaj prišlo stavbno društvo in z njim Krek, nam razodeva tudi njegovo pismo Oblaku z dne 19. maja 1903. Nekaj menic je imelo zapasti v naj¬ krajšem času, denarja pa ni bilo nikjer; državno podporo je po Krekovih beseda)? “odjedel Hein”, a posojilo Ljudske posojilnice “malostna, nekoliko nagajiva sitnost nekaterih oseb”. V hudi sili se je Krek obrnil na Oblaka, da bi mu preskrbel poso¬ jilo v tamošnji posojilnici. Pripravljen je bil osebno jamčiti; svoje dohodke je cenil' skupno s honorarjem Mohorjeve družbe (za Zgodbe) na 2.500 gld. 26 — S 18. avg. in 24. nov. 1903, št. 189 in 272. 27 — S 7. avg. 1905, št. 179. 28 — S 22. marca in 28. sept. 1-906, Št. 66 in 222; Slovenec ga je takrat nazval “Društvo za zgradbo delavskih stanovanj”. 29 — S 20. febr. 1907, št. 42. 29a— I. Dolenec našteva v SBL 103 hiše, ki jih je zgradilo Slovensko delavsko stavbno društvo (SBL I, 563). 30 — S 7. dec. 1906, št. 281. 31 — S 26. jan. 1907, št. 22. 32 — S 7. okt. 1901, št. 230. 33 —- Prim. S 7. in 9. jun. 1902, št. 128 in 129. 34 — Prim. S 20. febr. 1906, št. 41. 35 — Obravnave dež. zb. Kranjskega v Ljubljani, 46 zv., str. 255 sl. 36 — D 9. maja 1907, št. 59. 37 — Gl. str. 35. 38 — S 22. nov. 1902, št. 269. 39 — Naša moč 29. dec. 1905. 40 —-S 30. apr. 1901, št. 98 in 15. apr. 1905, št. 87. 41 — Naša moč 15. jun. 1906. 42 —-S 26. marca 1906, Št. 69. 43 —■ S 23. jun. 1906, št. 142. 44 — S 14. dec. 1906, št. 286. 45 — S 17. apr. 1901, št. 87. 46 —■ S 6. jul. 1901, št. 152; 3, jan. in 31. maja 1902, št. 2 in 122; 11 febr. 1903, št. 33. 47 — Nar. gosp. 1907, št. 249; S 14. dec. 1906, št. 286. 62 48 — S 12. jun. 1901, št. 132 in 31. marca 1903, Št. 66. 49 — S 16. jan. 1905, št. 12. 60 — S 17. in 20. jun. 1902, št. 136 in 139. 61 —-S 26. marca 1906, št. 69. 52 — $ 13. marca, 24. in 26. nov. 1902, št. 60, 270 in 272; 24. febr., 9. in 18. majica, 22. maja m 14. sept. 1903, št. 44, 55, 59, 116 in 211. 53 —* Naša moč 21. jun. 1907. s 54 — S 12. apr. 1902, št. 83. 56 — S 28. sept. 1906, št. 222. 56 — Važen vir za to poglavje je list Nar. gospodar. Mnogo podatkov navaja M. Škerbec v Pregledu novodobnega slov. kat. gibanja, I, 134-156. 67 — Gl. Krek IV, 32; Erjavec, 109. Škerbeq trdi, da se je ljubljanska Kmetska posojil¬ nica leta 1886 prilagodila zadružnemu zakonu iz leta 1880, ki je določal, da so bile Zadruge, organizirane po Raiffeisnovean načinu, davka proste. Tako bi bila prva slovenska rajfajznovka iz leta 1886. 57a—* Škerbec navaja 12. dec. 1895 kot dan ustanovitve društva Gospodarska zveza, kot zadruga pa da je bila vpisana v zadružni register 19. dec. 1899 in občni zbor je bil 19. jul. 1900. Škerbec navaja le imena članov načelstva in med njimi tudi Kreka (Pregled I, 140, 145, 146). Dolenec omenja 1898 kot leto ustanovitve Gospodarske zveze (SBL I, 563). 68 — S 12. jul., 5. avg. in 26. nov. 1901, št. 157, 177 in 272. 59 — Prim. celo vrsto polemičnih člankov v tedanjih časnikih. Kako daleč je boj segal, kaže tudi dejstvo, da je na kolodvoru v Škofji Loki Kreku nekdo zaklical: “Živio, žlindra!” na kar je pa Krek odgovoril z “Živio, osel!”. (S 9. sept. 1901, št. 206.) Škerbec (Pregled I, 147) ve, da je Gospodarska zveza prodajala umetna gnojila v izgubo, ki jo je kril Šušteršič, ne torej prodajala ceneje manj vredna gnojila. 60 — Nar. gos. 1903, str. 13. 'Škerbec navaja kot dan tretjega občnega zbora 24. jun. 1902 (Pregled I, 146). 61 — Prim. S 28. jun. 1902, št. 146. 62 — Nar. gosp. 1903, str. 13, 27. 63 —'S 10. apr. 1903, št. 85. 64 — Nar. gosp. 1903, str. 149. 65 — S 17. apr. 1903, št. 86. 66 — Nar. gosp. 1903, 73, 182 sl. 67 — Nar. gosp. 1903, 298. 68 — S 10., 11. in 24. dec. 1903, št. 285, 286 in 293; Nar. gosp. 1903, 362 sl. 69 — S 28. in 31. dec. 1903, št. 298 in 301. 70 — Glej niže, na tej fitrani, Krekove pritožbe na občnem zboru 7. apr. 1904. 71 Nar. gosp. 1904, 5, 65, 81 sl., 339. 72 — Stavek v oklepaju je pač pristavek urednika Nar. gosp., od koder so te besede (Nar. gosp. 1904, 113). 73 — Nar. gosp. 1904, 130. 74 — Nar. gosp. 1904, 211. 76 — Nar. gosp. 1904, 209. — Po Škerbcu (Pregled I, 148) ; 11. jul. 1804. 76 — Nar. gosp. 1904, 370. 77 — S 2. nov. 1904, št. 250. 78 — Nar. gosp. 1905, 66, 99, 115. 79 — Nar. gosp. 1904, 290. 80 — Isti dan popoldne jd bil občni zbor nove Gospodarske zveze; vodil ga je J. Jeglič. Krek menda ni sodeloval. — Gl. S 28. in 80. jun. 1905, St. 146 in 147. 80a— Po Škerbcu je bilo leta 1905 v Zadružni zvezi včlanjenih 285 zadrug (Pregled I, 150)... 81 — Nar. gosp. 1905, 209 sl., 305. 82 —- Nar. gosp. 1905, 844 sl. 83 — Sli. okt. 1905, št. 233; prim. tudi uvodnik v S 12. okt. 1906, št. 284. 84 — S 21. in 22. avg. 1906, št. 190 in 191; Nar. gosp. 1906, 376. 85 — S 5. nov. 1906, .št. 253. 86 — S 20. sept. in 5. nov. 1906, št. 216 in 253. 87 — Nar. gosp. 1907, 318, 250. 88 — Nar. gosp. 1906, 33. 89 — S 24. marca 1906, št. 68. 63 '90 — O mlekarski' zvezi je poročal Krek Oblaku (18. in 22. januarja 1907), katerega je tudi vabil v odbor. 91 — Nar. gosp. 1906, 241, 357. 92 — S 4. jan. 1907, št. 3. 93 —-S 2. jan. 1907, št. 1. 94 — S 28. dec. 1906, št. 296. 95 — Nar. gosp. 1906, 325 sl.; 1907, 251. 96 —■ Nar. gosp. 1907, 298. 97 — Nar. gosp. 1907, 284. 98 — Nar. gosp. 1903, 46. 99 — Gl. str. 28. 100 —• S 20. jun. 1902, št. 139. 101 — Beri tudi Krek IV, 17 sl. 102 — S 17. nov. 1900, št. 264, 10. maja 1901, št. 107, in 13. jun. 1901. št. 133. 103 — Prim. S 26. jan. 1904, št. 20. 104 — Gl. str. 39 in 57 sl. 105 -Prim. Poročilo o I. shodu katol. slov. nepolitičnih društev, ki se je vršil leta 1902 v Ljubljani. Sest. L. Smolnikar. Knjižnica SKSZ II. zv. 106 — Gl. str. 44. 107 — Prim. Društv. kol. za 1905, 45 sl. 108 — K temu je pisal Slov. Narod, da noče zborovanja popisovati, “kajti tudi v naj¬ boljšem slučaju bi bili ti ubogi ljudje krvavo osmešeni. Naš namen pa ni, jih sme¬ šiti in poniževati, saj niso sami krivi svoje zaostalosti in saj jih je dr. Krek že dovolj smešil, ko jih je proglasil za — cvet slovenskega naroda, za slovensko plem¬ stvo...” SN 6. jul. 1904, št. 151. 109 — Gl. str. 33. 110 — Gl. str. 39 sl. 111 — Gl. Društv. koledarček za leto 1906, str. 29 sl. 112 — S 10. apr. 1906, št. 82. 113 — N. pr. shod nepolit. društev 7. in 8. sept. 1902, mariborsko zborovanje 1905, de¬ lavski shod v Preski 1906..,. Vendar je Dom in svet še 1904 kratko poročal o vse- sokolskem izletu in celo prinesel dve sliki (Dis 1904, 502, 504 sl.). Krek sam pa ; e baje “že leta 1896 skušal realizirati misel katoliško-narodnega, ljudskega Sokola in je povzročil, da se je v Selcih ustanovil Planinski Sokol”. (Prim. Hafner. Čas XVII/1923/, 18.) 114 — Uradno je prevzel to ime šele občni zbor Zveze telovadnih odsekov v Boh. Bistrici 1909 (Hafner, Čas XVII/1923/, 19.) 115 — Jeseniški odsek je bil po vsej priliki dvakrat ustanovljen; tokrat je menda formalno sledil ljubljanskemu zgledu (Gl. tudi: Hafner, Čas XVII/1923/, 18, 20.) 116 — Viri se v datumu razhajajo. 117 — Gl. str. 27. 118 —• V letu 1905 tega izleta nisem zasledil. 119 — O njem gl. str. 57 sl. 120 — O “Narodni ekonomiji” gl. str. 58. 120a— Kasneje (1914) je Vestnik iznova začel izhajati, verjetno kot samostojna publikacija (SBL I, 563). 121 — Namiguje na obstrukcijo v deželnem zboru. Prim. Vrednote III, 12 sl. 122 —.Kako se je to zgodilo, gl. Ilustr. Slovenec III (1927), 35‘6. 123 — Dis 1901, 774 - 777. 124 — Morda ni napak, če si ogledamo o tem njegovem predavanju še eno poročilo, ker je že pri roki!.. .Izpeljal je posamezne detajle svojega govora prav lepo in prav poetično... a zopet smo pogrešali tisto, kar zahteva inteligentni poslušalec — logike namreč. G. dr. Krek nam je prav lepe stvari povedal, stvari, s katerimi je hotel dokazati, da vlada v vesoljstvu red, ki mora biti le posledica nekega gotovega namena. A ravno ve stvari bi lahko porabil kak ekstremni materialist kot argumente in iste stvari bi bile lahko dobra prikazovanja Darwinovega pristaša... Zdi se nam, da je preda¬ vatelj ravno nakopičil vse, kar priča za materialistično naziranje in ne obratno. In... Premislite, fanatični pripadnik asketičnega krščanstva, ki resignira v tem svetu in zida vse upanje le na neki bodoči onkrajni raj — p reklamira nazor: Človek naj postane zopet središče sveta...” (SN 14. marca 1902, št. 61.). Morda je Krek 64 v tem predavanju uporabil za svoje nazore razloge, ki so jih drugi navajali proti njim. Saj tega ne bi storil prvič! (Prim. Krek IV, 14.) 125 — 'Gl. str. 35. 126 — Gl.niže), na isti str&ni, poročilo o predavanju 10. jan. 1905. 127 — S 12. jan. 1905, št. 9. 128 — Neki zdravnik (menda dr. Brecelj) je pravil Dolencu, kako je Krek študiral du¬ ševne bolezni zaradi nesrečne bolezni brata Ignacija, ki si je sam vzel življenje 18. 8. 1900. 128a— Življenje beračev je dobro poznal, ker so v hiši njegove matere v Selcih nad Škofjo Loko berači imeli nekako svoje zavetišče, kamor so hodili prenočevat, se zatekali v bolezni, prihajali celo umirat (Prim, Brumen, Krekova mati, Vigred XV (1937), str. 82 jsl.). 129 — Obširno poročilo o govoru: Mentor 1926/27, 104-106. 130 — Gl. str. 55 in Vrednote III, 15. (Je bilo to 30. ali 31 okt. 1904?) 131 — Prim. tudi Brumen, J. Ev. Krek v boju za treznost, S 22, januarja 1939, št. 18. 132 — Gl. str. 40. 133 - — Gl. poročilo. . . Knjižnica SKSZ, II. zv. 38, 48. 134 — O tem in nadaljnjem gl.: Kalan, Početek protialkoholnega gibanja na Slovenskem. Knjižnica SKSZ, III. zv. 135 —■ Našteval je, kateri izmed “klerikalnih” poslancev ne morejo biti izvoljeni v razne odbore, ker so nesposobni ali prestari itd. Trdil je tudi: Izostane še celo dr. Krek, ne radi tega, da bi bil nesposoben! Ali njegovi najboljši prijatelji zdihujejo, da tare Janeza Evangelista prevečkrat radovednost, da hoče po vsi sili gledati golo dno polne vinske čaše! In sicer od znotraj, a ne od zunaj!... 136 —• Prim. namigavanje na razmero v deželnem zboru. 137 — Gl. str. 44. 138 — Društv. koledarček 1905, 99. 139 — Istotam, str. 143 sl. 140 — D 1905, št. 2 , str. 21. 141 — Slovenec navaja ime Krek. Cilka Krekova pa mi je zatrdila, da je to bila Mici Šubic. 142 — To je bil pač Jožef Kosac. Prim. Cvetje XXII, 1905, zv. 9, platnice. 143 — Efež. 5, 18; Prim. Cvetje XXII, 1905, zv,' 10, platnice. 144 — Cvetje XXII, 1905, zv. 12, platnice. 145 — KO IX, 1905, 298 sl. 146 — KO IX, 1905, 420 sl., 422. 147 — KO X, 1906, 100 sl. 148 — Cvetje XXIII, 1906, zv. 2, platnice 149 — Cvetje XXIII, 1906, zv. 8-12, platnice. 150 — Naša moč, 26. okt. 1906. 151 — Cvetje XXin, 1906, zv. 12, platnice. 152 —- Abram, Mentor XIV, 1926-27, 110. 153 — Prav tam, str. 158. 154 — Za čast privega kongresa se pač bijeta shoda 17. sept. 1902 in 15. jul. 1906. 155 — Gl. prejšnjo opombo! 156 — Predavanje je priobčil KO VII, 369-383. 156a —- Prim. KO IX, 1905, 219-236. 157 — S 15. febr. 1906, št. 37. 158 — Prim. Krek II, 16 sl. — O Krekovi “metodi” in delu v teh tečajih, gl. C. Jelenc: Kako sem se pri J. Ev. Kreku učil poljsko, Slov. Beseda VIII, št. 5 J 6 (75-78: jun.- sept. 1957), istr. 73 sl. 159 —• Marinko, Po desetih letih, 83 sl. 160 — S 26 avg. 1903, št. 196. 161 — Ta govor je moral biti nekaj posebnega. “To ni bil več Demosten, to je bil Pindar ali -Ajshilos. Tako še nisem slišal govoriti. Šlo je v osrčje, da bi od radosti jokal in vriskal od žalosti”. (Ob 50 letnici, 43). Govor je bil natisnjen v “Po desetih letih”. (Spominska knjiga Danice (Zora X, št, 4 in 6), Ljubljana 1905. str. 29-35. 162 — Ob 50 letnici, 47 sl. 163 —• Prim. “Mentor” 1926/27, 165. 164 — Ob 50 letnici, 46 sl. 165 — D 1904, št. 17, str. 257. 166 — Ped. letopis III (1903), 149. — Glede datuma prim. tudi zgoraj str. 52. 65 367 — Prim. Brumen. Dr. Krek in slovenska žena, Vigred 1987, str. 363 sl. (Ponatis,- Slov. Beseda VIII, št. 5-8 (76-78: jun.-sept. 1957), str. 74 jsl. 168 — Več o njih: Brumen, Krekov načrt za prosvetno delo, Slov. učitelj XLI (L940). 168a— Prim. J. Jagodic: Nadškof Jeglič, str. 214-216. 168b— Jagodic, Jeglič, 214. 169 — Dituštv. kol. za 1905, 137; S 3. nov. 1904, št. 251. I69a— Jagodic, Jeglič, 215. 170 — Svojo pot v Rim in vzroke je škof sam opisal. Prim: D 18. febr. 1904, str. 49 sl. 171 — Za izpiske iz Jegličevega dnevnika se najlepše zahvaljujem msgr. J. Jagodicu, kr mi jih je posredoval tam nekje v letu 1938; sedaj so objavljeni v njegovi knjig*' Nadškof Jeglič, str. 215. 172 — Dolenec, Zgodba o Krekovem odlikovanju, S 27. nov. 1940, št. 273. . 173 — Prim. Naša moč, 19^ okt. 1917. 174 — Naša moč 19. okt. 1917. 174a— Prim. Jagodic, Jeglič, 216. 175 — Mentor 1926-27, 160. 176 — Duh. pastir XXIV, 70-76, 87-95, 106-112, 122-131, 140-148, 163-369. 177 — Prim. Ob 50 letnici, 51 sl.; čas 1925/26, 186 sl. 178 — S 3. apr. 1901, št. 76. 179 — Dis 1901, 316. — Sedanjo sodbo o knjigi je napisal J. Ahčin v Slov. Besedi VIII Št. 5-8 (75-78: jun.-sept. 1957), str. 64 sl. 180 — KO 1902, 91. 181 — SN 14. marca 1902, Št. 61. 182 — Prim. Slovenec 31. dec. 1906, št. 298. 183 —• KO 1902, 95. 184 — Gl. Čas XX (1925-26), 97. Na isti način so izšli tudi Krekovi spisi “Psihologija”,. “Kozmologija in naravna teologija”, “Etika” (SBL I, 562). 185 — KO 1905, 312. 3)36 1— /Prim. Čas XX (1925/26), 179 sl. 187 — iDis 1902, 50; 1903, 52. 188 — Naša moč 19. okt. 1917. 188a— Kakor že omenjeno (str*. 56) so njegove postne pridige iz leta 1906 izšle po steno¬ grafskih zapiskih v Duh. pastirju XXIV (gl. op. 176). 189 — Prim.: Naša moč 18. okt. 1918; Mentor 1926/27, 151 sl.; Čas 1925/26, 145. 190 — Mentor 1926/27. 191 — O Krekovi osebnosti, zlasti o njegovih napakah, gl. Škerboe, Pregled II, 99 sl.; Bru¬ men, Veličina in beda velikega moža, Slov. Beseda, VITI, št. 5-8 (75-78: jun.-pept. 1957), str. 87 sl., in predavanje na spominski svečanosti ob 40 letnici Krekovje smrti (gl. poročilo v Svob. Slovteniji, XIV (9), ^št. 42). — Tudi Jagodje (Jeglič 214 sl., navaja zanimive podrobnosti. 6G IVAN AHČIN FILOZOFIJA AUTOMACIJE UVOD Ni mogoče dvomiti, da se je v zadnjih 150 letih obličje zemlje silno spre¬ menilo spod vplivom znanstvenega in tehničnega napredka. Kolikor nam je znana preteklost človeškega rodu, vemo sicer, da njegovo življenje nikdar ni bilo popolnoma statično. Brez dvoma je pomenilo prvo revolucije v življenju primitivnega človeka, ko je iznašel 'prvo orodje, s ka¬ terim je povečal silo svojih udov, ko je n. pr. doumel, da je udarec s kame¬ njem, ki je pritrjen na palico, mnogo silnejši, kakor pa če ga drži v roki. — Se večjo gospodarsko revolucijo je pomenjalo odkritje ognja in njegove ne¬ izmerne koristnosti za prehrano človeka, pa tudi v boju z zvermi in uporno naravo. Pravljice prastarih narodov nam bajajo, da je bil to eden največjih, dogodkov v zgodovini človeštva, ko je človek z drzno roko ukradel bogovom ogenj, ki so ga ljubosumno čuvali za sebe, in ga prinesel na zemljo. — Da, že v davnih davninah nastopa človek na zemlji kot komo sapiens, kot razumno bitje, s katerim se nobena žival ni mogla primerjati. Saj ga že na prvih po- četkih človeške kulture najdemo, da si ukroti in udomači živali, kar je po¬ menjalo novo odločilno zmago na zmagovitem človekovem pohodu po zemlji. Ukročena žival je človeku dajala redno hrano, obleko in neprimerno večjo fizično silo, kakor pa je človeška, za obdelovanje polja, za .prenašanje tovo¬ rov in premagovanje razdalj v prostoru, šele tedaj je človek nehal biti blo¬ deči nomad po gozdovih in stepah, ko si je žival pridružil za svojo gospodar¬ sko pomoč. Od tedaj najdemo prve stalne človeške naselbine in socialno večje tvorbe, ki presežejo obseg razširjene pastirske družine. Potem je gospodarska stran človeške dražbe skozi več tisočletij ohranila skoraj' isti, le malo spremenjeni obraz. Tudi propad velikih svetovnih impe¬ rijev in nastoj novih političnih tvorb ni kaj vplival ne na način ne na ritem življenja. Nova, velika revolucija nastopi šele z iznajddbo parnega stroja, to je v trenutku, ko je človek pričeli živalsko in lastno fizično silo nadome¬ ščati z neskončno večjo mehanično silo. Od tedaj sta pričela znanost in tehni¬ ka napredovati z orjaškimi koraki. V 150 letih so znanstvena odkritja in njihova praktična uporaba na vseh področjih omogočila napredek, ki visoko presega vse, kar je človek izumil in odkril v prejšnjih tisočletjih isvoje zgo¬ dovine. Čudovit napredek znanosti daje modernemu človeku možnost, da narav¬ nost z bajno hitrico odkriva do isedaj skrite naravne sile in da razume z 67 novimi genialnimi metodami zbirati surovine, jih predelavati in izdelovati v koristne predmete. V kratkem času si je stroj osvojil svet. Industrija nam kopiči dan za dnem v čudovitih množinah snovne dobrine. Človek kroti or¬ jaške sile narave, gospoduje zraku, morjem in ognju ter razbija atome, da si usužnji fantastično silo, ki je v njih skrita. Z avtomacijo pa stojimo na pragu druge industrijske revolucije, ki bo po vseh pričakovanjih nadkrilila obete one prve, ki se je pričela pred 150 leti. Moremo reči, da bodočnost ni več daljni sen, ker bodočnost se je že pričela. Toda pojdimo po vrstil Naša obravnava nosi naslov “filozofija avto- macije”, kar pomenja, da hočemo predmet, o katerem govorimo, osvetliti po njegovem izvoru in pojmu (causa efficiens), dalje prikazati, kaj je v stvari podvrženo spremembi in kakšna je njena narava (causa materialis et causa formaliis) in končno, kaj je cilj, rezultat nakazanega procesa (causa finalis). Z drugima besedami je obravnava razdeljena na štiri dele: na osvetlitev pojma avtomacije in njene uporabe, prikaz rezultatov, ki so: bili že doseženi ali jih je verjetno pričakovati in končno stvarna presoja najnovejšega teh¬ ničnega pojava v sodobni proizvajalni industriji. V glavnem se vsekakor mislimo pomuditi pri zadnji točki, to je pri presoji dobrih oziroma slabih strani doseženih oziroma pričakovanih rezultatov nove tehnične revolucijo. KAJ JE AVTOMACIJA Avtomacija se je kot najbolj moderen način industrijske mehanizacije pojavila najprej v Združenih državah Severne Amerike. Tamkaj se je po¬ javilo tudi ime “avtomacija” (autcmation), za katerega si lasti duhovno očetovstvo John Diebold, ki je leta 1947 napisal knjigo: Automation — The advent of the Automatic Factory — Avtomacija — pojav avtomatične to¬ varne. Kaj naj beseda “avtomacija” pravzaprav pomeni, o tem si sodobni pisa¬ telji še niso povsem edini. Najpreje se je beseda pričela uporabljati v Fordo¬ vih tovarnah za avtomobile v Detroitu, ko so reševali nalogo, kako skrajšati čas, da postaviš predmet, iki je v izdelavi, cd enega stroja k drugemu. Same po sebi nikakor ni novol načelo v moderni industriji, kakor vemo, da je čas zlato in da je potrebno industrijske naprave in tudi ves delovni sistem tako urediti, da se zgubi tem manj časa v celotnem proizvajalnem procesu. Zi mnoge velike tovarne je tako imenovana racionalizacija dela ali taylorizem, ki ima ime po severnoameriškem inženirju F. W. Taylorju (1856-1915), ža desetletja poznana značilnost, posebno še delo na tekočem traku. Delo na tekočem traku kot posebno dovršena oblika mehanizacije v produkciji ni torej nobena tehnična novost. Mnogi delo na tekočem traku, kjer se celotni delovni proces razvija po stalnem načrtu, ki ne zahteva od človeka uporabe izdatnejših fizičnih isil, imenujejo tudi avtomatizacijo. Me¬ hanizacija in avtomatizacija sta značilni že za prvo industrijsko revolucijo, kakor smo že gori omenili, ko se je človeku posrečilo izumiti stroj, da nado¬ mešča silo njegovih mišic. Avtomacija pa pomenja najnovejši razvoj v avtomatizaciji, ko pridno stroji sami voditi in nadzirati stroje. In v tem je v resnici prava revolucija, ker v tem sistemu stroj ne nadomešča le človekove telesne sile, kar se je že 68 do sedaj godilo, marveč tudi človekove možgane, ker prevzame računske in nadziralne funkcije, ki jih je dosedaj opravljal človek. Avtomacija je pokli¬ cala v življenje novo znanost, ki se imenuje kybemetika. Ime je napravljeno •po grški besedi, ki se uporablja za krmarja. Bistvo avtomacije je torej v tem, da je delovanje produkcijskih strojev urejeno in kontrolirano na strojni način. Kar je V resnici novo v avtomaciji, nista vodstvo in kontrola, katere pozna že tudi dosedanje delo na tekočem traku, ampak avtoregulacija vod¬ stva in kontrole, katere rezultati niso vnaprej stereotipno določeni, ampak so posledica nekakšne računske operacije, ki sliči razumnemu početju. Stroj, ki samega sebe nadzira in tudi korigira (feed back control) je sposoben ne le da izvršuje stavljeno mu nalogo, kakor se to godi v avtomatizaciji, mar¬ več da program tudi predfiigači in izpelje do boljših rezultatov, kakor so po prvotnem načrtu bili določeni. — Namesto izraza avtomacija zato vedno bolj uporabljajo besedo autergizacija, iz .grških besed: “ergon” —• delo in “autos” — lasten, samogiben, samoupraven. Torej samoupravna delavnost strojev, ki večji del človeškega dela, bodisi ročnega bodisi duševnega, sami opravijo. Izrazi, ki jih izvedenci uporabljajo za delovanje elektronskih “možga¬ nov” v robotih, kakor n. pr.: živčno) središče, občutljivost, oklevanje, izbira, spomin, itd. .so seveda vzeti v prispodobi in (podobnosti z delovanjem člo¬ veškega razuma. Ničesar ni v robotu, česar ni človek vanj položil, čeprav so včasih rezultati sami po sebi nepričakovani. Ne čutimo se pristojni za teh¬ nično obravnavanje avtomatizacijskega sistema, ki je stvar tehničnih stro¬ kovnjakov, kar tudi ni predmet pričujoče obravnave. A občudovanja vredna je sposobnost avtomata, s katero registrira sporočila, ki mu prihajajo od zunaj, kako jih med seboj primerja in urejuje in kako potem s krmarskimi napravami, ki so opremljene z različno občutljivostjo, preišče notranjo zvezo med raznimi elementi in kompozicijami, jih med seboj poveže in strne v do¬ končne rezultate. — Ali način, kako stroj sam ugotovi slabotno delovanje ka¬ kega strojnega dela, tako da kosi, ki jih proizvaja, ne ustrezajo več predvi¬ denim zahtevam. V tem primeru se stroj ne ustavi, kakor je to pri delu na tekočem traku, -ampak njegov elektronski center takoj preuredi delovni pro¬ ces na tak način, da nadomesti okvaro in da izdelek ustreza določenim zahte¬ vam. Robot pa ni sposoben opravljati delo vedno le po istem načrtu, ampak more po želji slediti tudi drugačnemu programu. Z elektronsko naglico re¬ gistrira tudi vse prejšnje operacije in ako mu pridejo nova naročila, jih avtomatično zabeleži in upoštevajoč prejšnje nakaže nove rezultate. V tem smislu je mogoče res govoriti o nekakšni samoodločbi stroja. Toda kakor je vse to nenavadno in čudovito, vendar ni kaj čudežnega v delovanju robotov. Delovanje avtomatov ustreza lastnotsim elementov, ki jih sestavljajo, in pa načrtu, katerega jim je določil njihov graditelj. Plod so človeškega stvariteljskega uma. Revolucionarni pojav avtomacije je torej v naslednjem: 1) Pomen j a mehanizacijo, to se pravi, stroj nadomesti živalsko in člo¬ veško fizično delo ter tudi človeško nižje umsko delo. Elektronski stroj more z bliskovito naglico podati račune, katerih nekoč ni bilo mogoče izvesti, ker bi bilo treba predolgo računati in preveč bi stalo. Elektronski stroj pa ne le da izvede najbolj orjaške račune v nekaj trenutkih, ampak tudi brezhibno, brez računskih napak. 69 2) Roboti so opremljeni z avtomatičnimi štmd, ki so tako brzi, občut¬ ljivi in natančni, da ne le registrirajo vse operacije stroja, am.pak avtoma¬ tično kontrolirajo in korigirajo produkcijo v njenem celotnem procesu. 3) Natančnost, s katero dela robot, in njegov bliskoviti ritem raciona¬ lizirata in silno večata produkcijo. UPORABA IPrvi poizkusi avtomacije so se pričeli že med prvo svetovno vojno v Sev. Ameriki, vendar pa je svoj glavni pospešek dobila šele v drugi svetovni vojni, ko je z avtomatičnim, v daljavo vodenim orožjem zgradila svoje naj¬ bolj poznane vzorce. Njen največji napredek je brez dvoma na; polju oboro¬ ževalne industrije, kjer pa večino novih iznajdb države čuvajo kot vojaško tajnost. Drugače pa se avtomacija največ uporablja zaenkrat v tovarnah za municijo, v kemičnih obratih, v čistilnicah nafte, v žitnih Milinih in na splošno v industrijah, ki morejo računati z enakomernim in stalnim industrijskim procesom, tako glede na material kakor na odjem oziroma na trg. V Angliji je Esso Petroleum Company zgradila čistilnico, ki je stala 40.000.000 funtov in ki dnevno prečisti 227.000 1 nafte pod nadzorstvom 6 mož. Na istem sistemu so zgrajene nove čistilnice znanega podjetja Shell v Stanlovvu in Shellhavenu. Visa velika mednarodna avtomobilska podjetja ao že preurejena ali pa se preurejajo na avtomacije, kakor Ford, Packard, Buick, Pontiac, Austin, Renault. Novo Fordovo podjetje v Ohio za motorje izdela vsako uro 100 mo¬ torjev, a zaposluje le 41 delavcev. Chrysler Corporation je zgradila v De¬ troitu novo tovarno, ki dnevno izdela 3000 motorjev, neka druga pa celo 600 motorjev na uro. Mnogo podobnih primerov bi se dalo navesti iz kemič¬ ne in živilske industrije, iz industrijskih panog, ki skrbe za farmacevtične in lepotične predmete, iz tekstilne industrije, za tovarne, ki izdelujejo v go- spodinstvu uporabne predmete, za izdelovalce televizijskih in radijskih apa¬ ratov, igrač, itd. V zadnjih letih so pričela velika podjetja uvajati robote v svoje osred¬ nje urade, pri čemer upajo prihraniti veliko na uradniških plačah. Velike banke, zavarovalni zavodi in podobne ustanove nadomeščajo z velikanskimi računskimi in pisalnimi stroji mehanično delo nekaj tisoč uradniških nastav- ljencev. — Hitro napreduje tudi industrija za izdelovanje robotov. Samo v Združenih državah naj bi bilo že okrog 800 podobnih podjetij, katerih letna produkcija robotov 1 izkazuje vrednost nad 3 milijarde dolarjev. Na vsak na¬ čin smo že sredi presenetljivo naglega industrijskega razvoja, katerega go¬ spodarske in socialne posledice bodo po vsej verjetnosti še mnogo bolj re¬ volucionarne kakor pa je tehnični napredek sam na sebi. V OPTIMIZEM IN PESIMIZEM Deljena so mnenja o tem, kakšno bodočnost prinaša človeštvul hitro 'na¬ predujoča uporaba vedno bolj izpopolnjenih robotov v gospodarsko produk¬ cijo. Mnogi so polni optimizma, drugi so pa nezaupljivi in z rastočo Skrbjo spremljajo, kakor pravijo, vedno večjo oblast stroja nad človekom. 70 Optimisti neomajno verujejo, da roboti prinašajo človeštvu zlato dobo. Magnus,, ab integro saeculorum nascitur ordo, vzklikajo z rimskim pesnikom (Vergil, Bucolica). Bajno, nikdar sluteno množino (proizvodnje pričakujejo; silen dvig življenjske ravni in podaljšanje življenjske dobe; skrajšanje de¬ lovnega časa na štiri ali celo na dve uri na dan; delo bo izgubilo svoj trdi, enolični značaj; človek bo mogel živeti sam sebi, lahko bo potoval, posvečal se znanosti, umetnosti, zabavi, itd. Posebno komunisti so trdno prepričani, da jih bo tehnokracija robotov z velikimi koraki približala uresničenju ze¬ meljskega paradiža, v katerega z religijoznim pričakovanjem verujejo. “Tehnika bo odločilna za vse”, je napovedal Stalin. “Ljudem moramo pri¬ praviti zemljo vsak dan lepšo, da bodo pozabili hrepeneti po drugem svetu”. Tamu skoraj eshatološkemu optimizmu pa stoji nasproti pesimizem dru¬ gih, ki jih pojav robotov navdaja s strahom in mračnimi slutnjami. Boje se, da bo stroj nadvladal človeka in, si ga podvrgel. Mogel ‘bi se pojaviti per¬ verzen človek, ki bi pognal vojsko robotov proti človeštvu in iztrebil cele narode s površja zemlje, n. pr. z v daljavo vodenimi nestvori, obloženimi z atomskimi in hidrogenskimi bombami, z bakterijami in bacili, ki bi ponesli smrt v najbolj oddaljene predele sveta.,.. Boje se, da bo človek v blaznem hlastanju po nemogočem in s poseganjem v svetovje porušil kozmičen red in sprožil uničujočo katastrofo nad ves človeški rod. A najmanj, kar je z gotovostjo treba pričakovati, bo splošno naraščanje materializma in zasuž- njenje tehnično manj razvitih narodov po tistih, ki bodo razpolagali s straš¬ nimi roboti. Na koncu poti, na katero stopa sedaj človeštvo, prežita uničenje in smrt. C. V. Gheorghiu, romunski pisatelj v romanu “'Petindvajseta ura”, ki je tudi med nami poznan, isi tudi nič dobrega ne obeta, od novega tehničnega napredka: “Moderni človek je postal suženj svojega sužnja, to je tehnike,” tako piše. “Dve stvarnosti, človek in tehnika... sta udarili skupaj... Toda sužnji, ki jih je zgradila tehnika, bodo dobili vojsko... Morda bo to najbolj temna doba vse zgodovine” (str. 41). Že iz teh par misli vidimo, da je avtomacija brez dvoma pojav, ki more roditi zelo dobre, pa tudi zelo škodljive učinke. Od človeka, ki je robotov stvaritelj, je odvisno, kdo bo gospodoval: ali človek, ali robot. Kakor smo vi¬ deli, si eni od novega tehničnega napredita vise obetajo, drugi se ga boje kakor živega zla. Toda predno bomo podvrgli avtomacijo načelni presoji v luči krščanskih idealov, skušajmo stvarno pregledati njegove praktične po¬ sledice za družbo. POSLEDICE AVTOMACIJE Poglejmo sedaj, kakšne posledice utegnejo z naraščajočo avtomacijo na¬ stopiti za gospodarsko, kulturno in za mednarodno življenje. A. Pri presojanju gospodarskih posledic je treba, da posebej motrimo učinek avtomacije 1) za podjetništvo in 2) za delavstvo. 1) — Komisije, ki pnoučavajo uvajanje robotov v industrijo, ugotavljajo soglasno, da je iz dosedanjih izkušenj mogoče z gotovostjo pričakovati, da se bo produkcija zelo dvignila in stabilizirala. Vendar pa so roboti zaenkrat dragi stroji. Izplačajo se le tistim industrijskim' panogam, ki morejo računati na stalno dobavo surovin in na obširne, bogate trge. Le tako je mogoče, da 71 se dragi stroji hitro amortizirajo, ako izdelki ne bodo ležali v skladiščih, ampak bodo našli hiter odjem na trgih. Ker so investicije za avtomacijo zelo drage, je umljivo, da si jih morejo privoščiti le gospodarsko zelo močna podjetja. Nujna posledica bo, da postane razlika med veliko in srednjo ter malo industrijo še neprimerno večja kot je bila dosedaj. Srednja in mala industrija z veliko sploh ne bo mogla konku¬ rirati v istih izdelkih, ampak se bodo mnoga podjetja morala preurediti na druge proizvajalne (panoge, ako bodo hotela živeti. Tretjič zahteva nov način proizvodnje od delavstva mnogo večjo inteli¬ genco in tehnično usposobljenost kakor do sedaj. Veliko število manj kvali¬ ficiranih delavskih moči bo postalo odveč. Saj že sedaj govore o “tovarnah brez ljudi”, katerih orjaški aparat je mogoče spraviti v pogon s pritiskom na gumb... Četrta posledica, ki jo napovedujejo, pa bo občuten padec cen za blago na trgih. Občinstvo bo imelo na razpolago mnogo več, boljših in cenejših industrijskih izdelkov kakor do sedaj. 2) Kaj pa pravi k vsemu temu delavstvo1 Nasprotno kakor bi morda kdo pričakoval, ameriški delavski sindikati ne nasprotujejo uvajanju robotov v industrijo. Čisto drugače kakor v za¬ četku industrializacije pred 150 leti, ko so delavci ponekod razbijali stroje, ki so se pojavljali, ker so v njih videli konkurenta, ki jim odjeda kruh' — pričakuje moderni delavec od robota ugodnosti tudi za sebe. iPrvič se delavci ne boje, da bi nastopila kakšna splošna brezposelnost. Plavijo sicer, da je za prehodni čas pričakovati, da bodo nastopile neke motnje v zaposlenosti, ker bodo nekatere velike industrije odpuščale neiz- šolano delavstvo, ki si bo moralo drugod iskati zaslužka. A dosedanja iz¬ kušnja je pokazala, da stroj na splošno delavcu ne vzame kruha, ker je s povečano industrializacijo vedno v zvezi nastoj novih industrijskih panog in novih možnosti zaslužka. Če ne v proizvajalni industriji pa v trgovini, transportu, pri nabavi surovin, itd. Za prehodni čas delavci le zahtevajo, da se dajo zadostni krediti na razpolago srednji in mali industriji, da bo mogla preusmeriti svojo produkcijo. Pričakujejo pa delavci, da bo uvedba robotov v veliko industrijo napra¬ vila delo mnogo bolj varno in se bo zelo skrčilo število nezgod pri delu. Po¬ tem se bo v isti meri, kakor bodo padle cena industrijskim proizvodom, po¬ večala kupna 'moč delavcev. Delavci bodo mnogo preje mogli odhajati v pokoj. Delovni čas bo tako skrajšan, da bo prej kot v 10 letih, tako trdijo vsaj v Združenih državah, imogoče uvesti 30urni delovni teden, to se pravi le še 4 dni dela v tednu. Prav tako bo delavec dosegel zajamčeno letno plačo, ki si mnogo hitreje utira pot, kakor je bilo pričakovati. Z delavčevo letno plačo je pričel Ford, danes pa je v veliki avtomobilski industriji že isplošna (nad 70 podjetij jo je že uvedlo), pričeli pa so jo uvajati tudi že na Angleškem. Garantirana letna plača delavstvu v veliki meri jemlje proletarski značaj. Dobrega pol leta traja gibanje za delavčevo letno plačo, danes pa ima v Sev. Ameriki že nad en milijon delavcev na ta način urejeno svoje delovno razmerje. Delavstvo torej ne gleda' pesimistično v novi čas, ki (prihaja. Predvsem je prepričano, da ga bo robot osvobodil onega suženjskega dela, kateremu ga 72 je podvrgel taylorizam z delom na tekočem traku, ki zahteva od delavca za¬ radi svojega železnega ritma in strašne enoličnosti izredni živčni in duševni napor. Avtomacija je velika zmaga, pravijo delavci, ker robot osvobaja člo¬ veka zasužnjenja mehaničnemu industrijskemu delu. Delavec postaja zopet svoboden človek. Svoboden tudi zaradi tega, ker mu bo večji življenjski standard in daljši prosti čas nudil dosti možnosti, da bo mogel živeti sebi, svoji družini, se izobraževati, potovati, obiskovati gledališče, kino..., skrat¬ ka, razpolagati svobodno is svojim časom. B. Posledice na kulturnem področju. S tem pa segajo posledice avtomacije že na široko kulturno področje. Ni dvoma, da 'se bo socialno življenje v marsičem spremenilo. Podane bodo bogate možnosti, da se spremeni na boljše ali pa na slabše, kar vse bo seveda odvisno od družbe 'same. Predvsem je treba pričakovati, da bo v bodoče delovni človek imel veliko več prostega čaisa na razpolago kot dosedaj. Seveda bo moral še delati, toda poklicno delo ga ne bo toliko izčrpavalo, ne bo več tako naporno. (Po drugi strani pa prostega časa ne smemo istovetiti z brezdelnim pohajkovanjem. Trde borbe za obstanek osvobojeni človek se bo mogel posvečati opravilom po svoji svobodni izbiri. Vse vprašanje je v tem, kako porabljati prosti čas na človeka dostojen način in ne poniževalno. Tudi prosti čas je treba organizirati, to se pravi najti primemo zaposlitev. Že sedaj se mnogo piše o tem, da bo treba povečati gledališča, kino dvo¬ rane in sploh javna zabavišča. Izletniški in turistični kraji bodo moen(o pridobili na obisku in privlačnosti. Tudi športne prireditve bodo še mnogo bolj obiskane) kot doslej. Zaradi povečanega standarda si bodo ljudje mogli marsikaj omisliti za povečanje življenjskega udobja kakor pa dosedaj. Obeta se večja zaposlitev in procvit v podjetjih z izbranim pohištvom, s finejšim posodjem in umetelno keramiko, z boljšim blagom in perilom, pa tudi umet¬ niki bodo lažje spravili med občinstvo svoje stvaritve. Toda je še mnogo drugih načinov, da bo človek svoj prosti čas in denar mogel koristneje porabljati. Novi tehnični izumi in njih uporaba že danes zahtevajo od delavcai večjo izobrazbo in specializacijo. V bodoče pa bo mo¬ ralo osebje, ki 'bo imelo opravka z dragimi in preciznimi stroji, imeti še veliko večje tehnično znanje, podobno kakor ga imajo n. pr. inženirji. Treba bo posvečati mnogo več študija tehničnim vedam, o katerih imamo na splošno danes veliko premalo vednosti. Tehnične stvaritve so nam velikokrat tako tuje in brezdušne samo zaradi tega, ker jih premalo poznamo. Več prostega časa pa naj bi človeku zlasti nudilo možnost, da se bo mogel zopet polno posvečati opravkom, katere je bil prisiljen tako dolgo zanemarjati. Mož bo mogel zopet živeti za svojo družino in se posvečati družinskim poslom: vzgoji in pouku svojih otrok, da jim bo res pravi vodi¬ telj in vzgojitelj. Ker bodo imeli ljudje mnogo več prostega časa, se bo tudi versko in liturgično življenje v bodoče moglo še lepše in mnogostranejše razvijati, seveda, ako bodo ljudje za to pripravljeni in vzgojeni. Ne dvomimo, da se bo dušno pastirstvo znalo z novimi .metodami prilagoditi novim časovnim 73 razmeram in na široko razširiti katoliška obzorja. Pa tudi za branje, ea znanost, za umetnost, za filozofijo, itd. bodo imeli ljudje več časa kot dosedaj. •Skratka: človek bodočnosti ibo imel možnost, da bo živel bogatejše in intenzivnejše duhovno in duševno življenje, ker mu bo olajšana trda borba za vsakdanji kruh. C. Posledice na političnem in mednarodnem področju. Že je bilo rečeno, da je z novim tehničnim napredkom kakor z jezikom v Ezopovi basni: v isebi skriva možnosti za najboljše in za najslabše. Vise je odvisno od načina, kako se ga bo človek posluževal. Zasledujemo zaenkrat pozitivno stran avtomati je, kakor jo je pričako¬ vati tudi za mednarodno življenje. Upravičeno moramo ugotoviti, da bi brez silnega tehničnega napredka bilo mogoče izpeljati le malo stvari, s katerimi se danes ponaša socialni na¬ predek. A tudi mednarodna družba bi ne bila brez tehničnih iznajdb povezana s tolikimi vezmi kakor je danes. In prav na tem področju se obeta v bližnji bodočnosti naravnost revolucionarni napredek. 1. — Kakor je tehnika zbližala ljudi pri skupnem delu, ustvarila delovno bratstvo in delovno občestvo, ki je v zavesti delavskega razreda velika vred¬ nota, tako se podobni učinki tehničnih iznajdb kažejo tudi v mednarodni po¬ litiki. Pred tehniki in njihovimi izumi padajo, državne meje, ker na mnogo¬ tere načine zbližujejo narode. Odlični katoliški državnik Robert Schuman je na konferenci katoliških mednarodnih organizacij 12. marca 1954 ugotovil: “Vsak dan je očitna večja medsebojna mednai’odna odvisnost. Tehnični na¬ predek je povečal potrebe vsakega naroda veliko nad ono, kar more sam proizvesti. Ni ga več naroda, ki ne bi potreboval kapitalov, surovin, paten¬ tov o novih izumih, tehničnih strokovnjakov, zelo dragih in kompliciranih tehničnih izsledkov, itd., a vse to je mogoče doseči le po poti mednarodnega sodelovanja in vzajemnosti. Avtarkija, protekcionizem, skrajni nacionalizem so preživela stališča, katera je treba vreči čez krov.” Mednarodna vzajemnost in zmaga nad ozkosrčnim narodnim egoizmom naj bi bila prva neposredna posledica novega tehničnega razvoja. 2. — Avtomatizacija, smo rekli, zahteva zelo široke trge, da se izplača. Zato nujno sili k opustitvi ozkih nacionalnih gospodarstev in k povezanosti v večja gospodarska telesa z istočasnim poenotenjem denarne valute. Zadevni razvoj je že v polnem teku. Severnoameriškim Združenim državam lasten trg, ki zajema skupno s Kanado 'skoraj 200 milijonov ljudi, že ne zadostuje več. Mrzlično si iščejo trga v Južni Ameriki, v Evropi in Aziji. Isto se do¬ gaja z britanskim imperijem in v zadnjem času celo Sovjetska Rusija pri¬ čenja iskati zunanjih trgov, čeprav živi skupno s Kitajsko in evropskimi satelitskimi državami v moskovskem političnem in gospodarskem sklopu ena milijarda človeštva. Le stara uboga Evropa, zaverovana v svojo slavno pre¬ teklost, ne more najti zaradi prevelikih nacionalnih individualizmov poti do skupnega gospodarstva. Nacionalizem evropskih narodov, ki je nekoč pospe¬ ševal kulturni napredek, ker je gojil svobodo, zdravo individualnost in ple¬ menito mednarodno kulturno tekmovanje, se v novih razmerah javlja kot ovira kulturne rasti, ker s svojim pretiranim nacionalnim individualizmom ovira zgradnjo skupnih političnih in gospodarskih temeljev, kateri so ji .nuj¬ no potrebni, da se kulturno, politično in gospodarsko ohrani. Blaginja in na¬ predek zahtevata danes velikih, gospodarsko organiziranih prostorov. Samo 74 trdna gospodarska povezanost more vrniti Evropi primerno ravnovesij© in položaj zadovoljive gospodarske sinteze imied ameriškim gospodarskim indi¬ vidualizmom in vzhodnim državnim kolektivizmom. Gospodarsko in politično združena Evropa je v vsakem pogledu tako močna in trdna, katkor ameriški ali pa sovjetski blok. Razcepljena in needina bo pa postala politično, gospo¬ darsko in nazadnje še kulturno privesek Moskve ali Washingtona. Upajmo torej, da Ibo avtomacija, ki nujno zahteva velika gospodarstva, imela za Ev¬ ropo koristne posledice in ji pomagala premagati ozke nacionalne meje. K trdnejši gospodarski in politični povezanosti jo sili tudi' še potreba smotrne porabe atomsfke energije in ker je ogrožena njena varnost po atomskem orožju ter po silnih človeških masah azijskih narodov, “čas je dozorel”, kliče Pij XII., “da zamisel združene Evrope postane resničnost. Zakaj še oklevanje?” (Nagovor 24. dec. 1953). 3. — Končno more nagel gospodarski razvoj, katerega z veliko naglico pospešuje avtomacija, imeti to -blagodejno posledico, da bodo bogatejši in tehnično bolj razviti narodi mogli vendar že enkrat učinkovito pomagati go¬ spodarsko zaostalim narodom, ki še vedno žive v velikem pomanjkanju. Saj so nam znane številke: Evropa, ki ima 16% svetovnega prebival¬ stva, razpolagi s 27% vsega svetovnega bogastva, to se pravi več ko 10% preveč, če smo vsi ljudje enaki. ZDA imajo le 9% svetovnega prebivalstva, vseh -snovnih dobrin pa 43%. Toda Azija, ki šteje 53% vsega človeštva, pa razpolaga le z 10% zemeljskih dobrin. Ob teb številkah doumemo tragedijo stalnega pomanjkanja in lakote, na katero je obsojen večji del človeštva. Polovico ljudi na zemlji ima desetkrat nižji standard življenja, kakor pa ga ima Evropa: 60% človeštva dobesedno strada, nima primerne obleke, ne stanovanj in ne zdravil proti obolenju in raznim nalezljivim boleznim. Vzemimo, da je dnevni prirastek človeštva 80.000 duš, letno torej 30 mi¬ lijonov. Čez 30 let bo na zemlji približno 3 milijarde 600 milijonov ljudi. Vse te silne človeške množice bo mogoče preživljati le, če se izredno dvigne pro¬ izvodnja. Tu prihaja avtomacija s svojimi roboti in tako rekoč neomejenimi proizvajalnimi možnostmi naravnost kot previdnostni izum. Gospodarske in tehnične možnosti so dane, da bodo tudi novi milijoni ljudi, ki prihajajo na svet, imeli od: česa živeti. Te možnosti so podane tudi že danes. Ako je kljub temu pomanjkanje in lakota na svetu, je zaradi neenake razdelitve snovnih dobrin in zaradi egoizma bogatih narodov. Opravičeno govore človekoljubi, da je tolikšna beda na svetu sramota za naše stoletje. PRESOJA IN NALOGE Najprej si moramo -biti na jasnem o tem, da tehnični razvoj ne pozna poti nazaj, ampak samo naprej. Bilo bi ne le brezkoristno, ampak naravnost škod¬ ljivo, ko bi tehničnemu napredku postavljali ovire, kakor so nekoč romantiki mislili, da bodo v novem času mogli znova oživiti nekdanji politični, socialni in gospodarski red, ki je pripadal že davno preživeli srednjeveški dobi. S svojim početjem socialnega razvoja niso zav-rli, le sebe so izločili, da ni-so prihajali v poštev pri oblikovanj-u novega časa. Moramo vedeti, da kak gospodarski in socialni sistem ni že zaradi tega dober, ker je nekoč že bil v rabi. Njegova vrednost se ceni po tem, v koliko 75 je bil sposoben za doseg-anje skupne blaginje. Vendar pa človeštvo stalno na¬ preduje in išče vedno novih in bolj dovršenih in če mogoče tudi lažj ih načinov za svoje preživljanje in da bi mu bilo dobro na zemlji. Ne oporekamo pa, da je odkrivanje naravnih sil in njenih skrivnosti na¬ letelo v vsakem času pri ljudeh na odpor. Mnogim se je zdelo, da človek s svojimi posegi nekako oskrunja naravo in dviga zavese do tajen, ki bi morale ostati človeku skrivnost. Zgodovinarji nam pripovedujejo, da so stari Kitajci pri Tčuangtise s strahom strmeli na prvo vodno kolo ob reki, ki je črpalo vodo, in ga smatrali za nečloveški izum. Od pradavnih časov so smatrali kovače za tvorce in nositelje nekih skrivnih sil. Stari modrijan Plato je svaril pred usodno iznajdbo pisave. Delavci so porušili prve stroje, ki so jih smatra¬ li za svoje smrtne sovražnike. Iznajdbo tiska, “črne umetnosti”, so mnogi (smatrali za hudičevo delo. Boljše poznanje naravnih zdravil in njihova upo¬ raba je marsikatero nedolžno žrtev kot “coprnico” in hudičevo prijateljico spravilo na grmado. Leonardo da Vinci si je le ponoči in na skrivaj upal se¬ cirati mrliče in študirati anatomijo človeškega organizma, itd. Vedno se je človek ob novih izumih čutil ogroženega. In kako se ne bi čutil ogroženega danes, ob iznajdbi robota in odkritju atomske energije — posebno, ker vsaka nova iznajdba prevečkrat služi najprej razdejanju in uničenju. Kakšni naj bodo naši pogledi na najnovejši tehnični razvoji Kar moremo načelno reči o novih tehničnih iznajdbah, je najprvo ugoto¬ vitev, da moderni Človek, ki znanstveno izrablja in tehnično kroti naravne sile in jim gospoduje, ni v nobenem nasprotjti s krščanskim nazorom. Naspi’otno! Saj ne izpolnjuje drugega kakor voljo božjo, ki je že prvima človekoma v raju dal ukaz: Napolnita zemljo in si jo podvrzita! Stvarnik sam je dal človeku v posest zemljo in njena bogastva, da more živeti in se materialno, duhovno in moralno razvijati. A da človek more živeti, ni dovolj, da se prilagodi na¬ ravi in njenim podanostim, marveč si mora naravo, ki je večkrat uipoma, podrediti in ji zagospodariti, da mu da kruha za številčno vedno večjo člo¬ veško družino. Odnos človeka do narave torej ne more hiti isti kakor šivali, za katero je dovolj, da :se polasti hrane in jo povžije. Človek, ki je edini ustvarjen p,o božji podobi, je sprejel iz božjih rok tudi nekaj stvariteljske sile. Človek more z umom, ki mu je dan, prodirati v skrivnosti narave, kro¬ titi snovne sile in gospodariti zemlji s tehniko in tehnično civilizacijo. Vsak stroj, ki ga izdelajo človeške roke, je utelešena misel, je zmaga duha nad: materijo. Krščansko mišljenje torej nikakor ni nasprotno tehničnemu napredku. Krščanski nazor (se bistveno loči od stare, predkrščanske filozofije, ki je gle¬ dala na svet kot na nekaj vsestransko dovršenega in je človeku prisodila vlogo le pasivnega občudovalca. Vsak poseg človeka v naravo so smatrali ■stari za rušenje naravne harmonije in ne za njeno izpopolnitev. Drugič pa je poganstvo smatralo, da je svet poln hudobnih duhov in pa ljubosumnih bogov, ki neusmiljeno kaznujejo človeka, ako hoče prodreti v njihove .skriv¬ nosti. Jupiter je kaznoval Prometeja za njegovo samostojno stvariteljsko dejanje s tem, da ga je dal prikovati na (samotno skalo. Krščanski nazor pa človeka dviga nad tako mišljenje. Bog sam je člo¬ veku izročil zemljo, da jo napolni in ji gospoduje. Naš Bog ni ljubosumni 76 Bog, oziroma je njegovo ljubosumje drugačno kakor onih poganskih bogov iz grške pravljice. Naš Bog ne zavida človeku ognja in vseh drugih iznajdb, ki so do danes ognju sledile. Tudi robota mu ne zavida. človek-Prometej ga more imeti in si z njegovo pomočjo olajšati trdo borbo za obstanek. Kot kristjani moremo še dodati, da milostna božja pomoč nikakor ni navezana le na poljedelske in obrtniške gospodarske oblike. Krščanstvo hoče biti životvorno v vsakem času, torej tudi v naši industrijski dobi. Napačno in nevarno je naziranje, da je krščanstvo nezdružljivo s tehničnim napred¬ kom. Vise delovanje sedanjega papeža Pija XII. in nešteti njegovi govori o prav vseh sodobnih vprašanjih nam govore nekaj prav nasprotnega: naloga sodobnih kristjanov je, da se seznanijo z življenjsko stvarnostjo, da so širo¬ kih Iživljenjskih lobzorij, polni trdnega zaupanja v svoj. nazor in da iščejo harmonične skladnosti med sodobnim napredkom in religijo. Navedimo v podkrepitev še besede Pija XII.: “Iz naših besed proti ma¬ terializmu preteklega stoletja in našega časa, bi pa bilo zmotno sklepati, da obsojamo tehnični napredek... Nikakor ne. Mi ne obsojamo tega, kar je božji dar” (nagovor 24. dec. 1941). V božični poslanici 24. dec. 1953 je sv. oče še bolj določno izrazil isvojo misel: “Veren kristjan bo k darovom, ki so jih prinesli Modri Jezusu, z veseljem dodal osvojitve moderne tehnike: stroje in številke, laboratorije in izume, moč in pomožna sredstva. Ti Bogu prine¬ seni darovi so sad dela, ki ga je On sam nekoč ukazal in ki ise v naši dobi srečno izvršuje, čeprav še ni končano “Napolnite zemljo in podvrzite si jo” (Gen 1, 28) je naročil Bog človeku, ko mu je izročil stvarstvo v začasno de¬ diščino. Kako dolga in bridka je pot od tedaj pa do današnjih časov, : ko more¬ jo ljudje v nekem smislu reči, da so izpolnili božjo zapoved!” Nismo torej pri tistih, ki bi se bali tehničnega napredka. A vseeno se zavedamo, da nas posebno najnovejši tehnični napredek stavlja pred nove naloge, ki izvirajo ali iz tehnike same ali iz uporabe njenih izumov. 1 ) — Božje naročilo: “Podvrzite si zemljo im gospodujte ji!” si je mo¬ goče tudi krivo razlagati. Satan, ki je Kristusa skušal, bi se mogel na to naročilo sklicevati^ “Vise to ti dam (zemlja ti je podložna) — ako predme padeš in me moliš!” To je Luciferjevo obračanje vseh božjih besed, ki tudi tukaj grozi. Satan v podobi angela luči — ni nobena nepoznana stvar! Treba je biti oprezen in svetopisemsko besedo pravilno umeti. Govorica samozavest¬ nih tehnikov je dandanes vsekakor tale: “To kar je bil nekoč ideal, ipod na¬ šimi rokami postaja resničnost; kar so sanjali največji duhovi, je danes otipljivo dejstvo; kar je bila včeraj sanjarska utopija, je danes možno ures¬ ničenje; težko je postalo lahko, zagonetno in skrivnostno — preprosto in vsakomur umljivo.” — V tem samem bistvu tehnike leži skrita nevarnost, ne¬ kako podobno, kakor vsakdo nosi v sebi tudi napake svojih vrlin. Nevarnost ob rojstvu robotov jo v tem, da prične človek nekako takole umovati: Vse nam je mogoče narediti! V novi obliki večna skušnjava za človeka, biti kakor Bog! [Presenetljivi tehnični izumi morejo zaslepiti člo¬ veka, da ne bi spoznal, da prav to ni resnica. Bog je človeku prepustil drobec svoje stvariteljske sile, toda vsemogočnost je pridržal sebi. A še bolj po¬ gosta je nevarnost, da človek postane slep za mnogo bogatejši in važnejši svet, za neskončno višje vrednote, spričo katerih njegova tehnična spret¬ nost popolnoma odpove, kjer se človeku spodobi le ponižna pripravljenost, da na kolenih vdano prosi in sprejme, kar mu prihaja ,od Očeta Luči. 77 Modemi človek, stvaritelj današnje grandiozne tehnike, naj se zaveda, da na lestvici vrednot tehnika ni ne edina in ne najvišja vrednotai. Pred njo so duhovne vrednote, resnica, dobrota, lepota. In še višje so svete vrednote religije in končno nad vsemi je Bog, ki je najvišji cilj vseh stvari. Naloga tehnike je biti človekova dekla, a ne gospodarica. Svoj pravi namen dosega tedaj, kadar pomaga človeku pri vedno bogatejši in vedno lažji oskrbi s snovnilmd, pa tudi duhovnimi dobrinami. Pri naraščajočem šte¬ vilu človeštva naj pomaga ,pri razširitvi življenjskega prostora na zemlji, pri obvladanju prostora, zraka in morij, tako, da bo vse človeštvo v pravem času in zadostni meri oskrbljeno z vsem, kar mu je potrebno za človeka do¬ stojno življenje. Temu namenu more tehnika čudovio služiti. Tudi največji nasprotnik tehnike ne more zanikati, da z njeno pomočjo današnji človek more opraviti delo, kakršnega bi milijarde nekdanjih ‘sužnjev ne zmoglo. Problem druge industrijske revolucije je mnogo manj v tehnični in go¬ spodarski ureditvi novega stanja, kakor osebno v človeku. Vse je odvisno od človeka, ali bolje: od vzgoje, ki je danes važnejša in potrebnejša kot kdajkoli. Tehniki niso drugega kakor podaljšek človekovih rok in možganov, toda nikdar ne bodo tehniki tisti, ki bi določali stopnjo človeške kulturne dovrše¬ nosti. Tehnik more zgraditi robota, a ne človeka, človek, ki je ustvarjen po božji podobi, se mora z božjo pomočjo zgraditi .sam, da bo iz njega nastalo to, kar je vredno človeka. Človek je človek po tem, kolikor gospoduje nad seboj, nad svojimi slabimi nagnjenji, nad strastmi, zlasti nad sebičnostjo in nad neurejenim teženjem po bogastvu, človek je človek po svoji sposobnosti, da živi v prijateljski skupnosti z ljudmi in z Bogom. Ob tehničnih triumfih ne smemo zapasti tehničnemu mišljenju, ki motri svet izključno pod vidikom tehničnih vrednot, ampak je treba, .da se pri novih izumih vedno vprašamo, koliko služijo ne le gospodarskemu, ampak tudi kulturnemu in duhovnemu napredku človeštva. Tehnika ne sme služiti sebičnim nagonom nekaterih .po nadoblasti in želji po izkoriščanju bližnjega, ampak skupni blaginji. Brez tega ne bo razredni boj premagan, ampak še poostren. Dobrine, ki prihajajo iz produktivne delavnosti robotov, ne bodo lajšale bede potrebnih, marveč večale grabežljivost velikega kapitala, o ka¬ terem vemo, da večkrat rajši ustavi stroje in zapre tovarne, samo zato, da bi cene izdelkom ne padle, ker bij jih bilo preveč na trgu. 2. — Druga skušnjava pa nastaja za sodobno človeštvo iz uporabe ču¬ dovitih tehničnih izumov. Tehnika, kakor vemo, že dolgo ne ostaja zgolj na snovnem področju. Ne govorimo več le o gospodarskih procesih pod vplivom tehnike, ampak tu¬ di družba in družabna vprašanja se obravnavajo po tehničnih vidikih. Teh¬ nične metode se uporabljajo na nesnovnih rečeh, prenašajo se na človeka in na človeške razmere. Amerikanec P. F. Drucker govori o “totalni družabni revoluciji, povzročeni po tekočem traku”. “Ne gre več za tehnologijo. Ne gre več za ureditev fizikalnih sil. Gre za no-vo idejo o organizaciji človeškega sožitja. Ne gre za mehaniko, marveč za novo počelo družabne ureditve.” Gre torej za prenos tehničnih metod na področje, ki tehniki ni dostopno. Tehnika se ne zadovoljuje z oblikovanjem ‘snovi, ampak hoče oblikovati tudi človeka in družbo sploh. Viso družbo je treba organizirati po mehaničnih 78 zakonih tehnike. Človeka pa, kateri se ne more prilagoditi tehničnemu živ¬ ljenju in mišljenju, je treba na novo zgraditi. V resnici gre tu za nekaj novega. V tehničnem svetu se pojavlja nov tip človeka, ki uživa rastoče simpatije pri zagovornikih tistih družbenih sistemov, katerim je lastno mehanično pojmovanje človeka in družbe. Le-ti bi že davno želeli socializirati ne le gospodarstvo, marveč tudi človeka. Ko¬ munizem je oboževatelj tehničnega hiliazma, ko se bo družba sprevrgla v precizno delujočo mašinerijo, ki 'se sproži v pogon s pritiskom na gumb in. bo jekleni robot pod vodstvom elektronskih možganov vzor in učitelj člo¬ veškega robota... Na kolektivistični tehnični podlagi bi naj tako bilo mo¬ goče spraviti človeško maso tudi v zaželjene politične oblike. Rečeno je bilo, da bo po novem delovnem procesu imel delovni človek veliko več prostega časa. Toda mehanizirani kolektiv ne dovoli človeku svo¬ bode in prostosti. Po kolektivističnem nazoru se prvo mesto med vsemi vred¬ notami odmerja družbi. Moderna tehnika pa daje družbi na razpolago sred¬ stva, da drži slehernega poedinca pod stalnim nadzorstvom in v neprestani zavesti vsepričujočnosti svojih oblastnikov. Ko beremo o razmerah pod ko¬ munističnim totalitarizmom, se zdi, da smo že na meji tega, kar je George Orwell popisal v fantastičnem romanu “1984”: Elektronsko oko opazuje svojo žrtev, jo nadzira in usmerja na stanovanju in na cesti, pri jedi in v po¬ stelji, v kinu in povsod... Ali kakor piše Gabriel Marcel, -se poraja pred nami neizmeren isistem, ki razpolaga s strašno močjo, ki pa vendar ni dru¬ gega, kakor absurdnost sama na sebi. Vsem -in slehernemu namreč nalaga grozne žrtve — zato, da uniči človeško osebnost. Razvrednotenje vrednot je popolno. Človek, ki naj bi -bil cilj tehničnega napredka in državne delavnosti, izgine kot oseba. Postane suženj jeklenega stroja in novega družabnega ustroja. Tudi proti tej zunanji demoniji, za katero je mogoče tehnični napredek zlorabiti, veljajo ista sredstva, kakor smo jih preje navedli. Potrebna je vzgoja človeka, da bo znal ceniti duhovne vrednote. Zlasti spoštovanje lastne svobode in svobode bližnjega. Zavedajmo -se, -da je od gospodarsko tehnične strani svoboda najbolj ogrožena, posebno danes, ko se gospodarstvu in tehniki pripisuje največja važnost. Na tem področju so možnosti, ohraniti svobodo in neodvisnost tudi najmanjše. Ohranitev svobode je zato tem bolj odvisna od poguma, prevzeti nase odgovornost, četudi je združena z žrtvami, da se ohra¬ ni svoboda v družbi. Ne bodo pa ohranili -svobode ljudje, ki ne cenijo njene vrednosti in zato tudi niso pripravljeni zanjo ničesar tvegati ne prevzeti nobene odgovornosti. Druga naloga naše dobe pa je, doseči večjo povezanost med intelektual¬ ci, ki se posvečajo prirodno znanstveni tehnični smeri in pa -onimi, ki goje zgodovinsko humanistične vede. Ali povedano z drugimi besedami: znova je treba upostaviti enotnost 'narave in kultutre. . Tehnika hoče namreč predvsem' služiti gospodarstvu. Ne obrača se v prvi vrsti na človekovo duhovnost, marveč kako bi ohranila in izboljšala člo¬ vekovo telesno življenje. Vendar pa kot človeško ravnanje ne ostaja le na snovnem' področju, ampak je navezana na duha in ima svoj moralni pomen.. Ni abstraktne tehnike, ki bi jo mogli ločiti od -človeka, ki je telesno duhovno- bitje. Kakor je v človeku telesno življenje zaradi duha podrejeno človekovi razumni osebi, in ni .samo sebi namen, kakor pri živalih, tako morata tudi 79 tehnika in gospodarstvo 'biti podrejena človekovim kulturnim potrebam in zahtevam. V povezanosti narave in kulture gre primat duhovnosti. Žal, da ne korakajo vedno vštric tehnični, duhovni, moralni in verski napredek. Toda čim bolj napreduje tehnika, tem bolj nam je na odgovornih mestih treba vestnih ljudi, ki se zavedajo svojega človečanstva in odgovornosti pred človeštvom. Le takim ljudem je mogoče zaupati neizmerno moč, ki posega v osrčje zemlje in more gospodovati nad človekom. Družba bolj kot kdaj potrebuje ljudi, ki so se naučili vladati nad samim seboj. Samo takšni ljudje se bodo znali zoperstaviti stalni 'skušnjavi, da bi tehniki pridali absolutni značaj, iz nje napravili malika in pod varljivim videzom napredka končno sami zapadli njenemu gospostvu. Dogaja se nekaj podobnega kakor v zdravniški vedi. Zdravnika mora voditi zavest moralne odgovornosti in ljubezni do človeštva, ker se sicer morejo zdravila v njegovi roki sprevreči v strup in uničenje onih, katerim naj bi prinašala olajšanje in zdravje. Modema tehnika more postati blagoslov za človeštvo, toda voditi jo mora vest. Avtomat ne more dajati sam sebi ■smisla in namena. Človekova dolžnost je, da z njim tako ravna, da bo v službi socialnega etosa in skupne blaginje človeštva. Tako končno prihajamo do zaključka, da je vprašanje tehničnega napredka in modernih izumov v najtesnejši zvezi z verskim in moralnim nazorom. LITERATURA : J. DIEBOLD. Automation, the challenge to management, New York 1955. F. DESSAUER IN X. VON HORNSTEIN. Seele im Bannkreis der Technik, 312 str. Otto Walter Olten, Freiburg i. Br. 1953. F. W. FoRSTER. Technik und Ethik, Leipzig 1905. GEORGES FRIEDMANN. Der Mensch in der mechanisierten Production. 400 str. Bund Veg. Koln, 1952. TEILHARD DE CHARDIN. Le phenomene humain, ed. Souil, Pariš 1955. J. BOISSONAT. Automation et realites, “Revue de FAction Populaire”, N9 97, Špes. Pariš. INFORMATOR. Nouvelles formes d’automatisation: Fautomation ou autergisation. “Les dos- siers de FAction Sociale Oatholique”, Bruxelles, marš 1956. A. RALLI. Riflessi economici e riflessi sociali delFautomazione. “Orientamenti Sociali”, st. 5. 1956. GIORGIO SACCO. La “Automation” e le sue impJicazioni sociali, v reviji Operare, marzo- aprile 1956. PIJ XII. Božični' nagovor 24. dec. 1953. 80 STANKO MIKOLIČ SODOBNA RAZVOJNA STOPNJA DRUŽABNEGA NAUKA Sociologija ni prvi, niti edini poizkuis znanstvenega preučevanja člove¬ ških odnosov, temveč je le ena izmed določenih zgodovinskih oblik. Četudi je šele Avgust Coimte (1798-1857) skoval besedo sociologija iz latinske besede soeius in grške logos in pomeni sociologija dobesedno nauk o družbi ali družabni nauk (glej I. Ahčin: Sociologija I, str. 15), je ta nauk obstajal že davno prej, in če se sociologija sodi za moderno in sodobno vedo, je to zgolj zato, ker je z njo nauk o družbi dosegel neke povsem določene značilnosti. Družabni nauk se je pojavil v helenistični dobi. Filozofski duh starih Grkov ni mogel prezreti tako važnega dejstva iz vsakdanjega živ¬ ljenja kot so to iz skupnega življenja ljudi porajajoči se medsebojni odnosi. Platonove knjige Država, Zakoni in Politika ®o dela, ki so posvečena temu študiju in isto velja za Aristotelovo (Politiko. Če primerjamo nauk o družbi, kot ga vsebujejo ta dela, s sodobnima sociološkimi deli, opazimo veliko razliko. Priznati bomo morali, da je tisto, kar se dame s imenuje sociologija, brez dvo¬ ma nauk o družbi, vendar pa sta izhodiščna točka in razvoj tega nauka pre¬ cej različna od družbenega nauka, ki ima svoj izvor v stari Grčiji in je pre¬ vladoval v zapadmi miselnosti vse do modeme dobe. A. Coimte je tista ločnica razvoja družabnega nauka, ki loči sociologijo — do neke mere novo vedo kot sodobno obliko racionalnega preučevanja človeške družbe — od predsociolo- škega nauka o družbi, kakor ga poznamo iz predhodnih poskusnih podvigov. Značilnosti predsociološkega družbenega nauka so predvsem tri: etična usmerjenost, istovetenje s politiko in filozofsko-zgodovinska težnja. V soglasju z Aristotelovo trojno razdelitvijo — ki jo je obdržal tudi sv. Tocnaž Akvinski —, po kateri se človeška znanost razdeli na tri velike veje: logika, fizika in etika, so postavili družbeni nauk od vsega početka v tretjo sikupino in je bila klasična socialna teorija bistveni del moralne filozofije. Zato tudi predsociološki nauk ni raziskoval, kaj je družba, temveč je iskal odgovor na vprašanje, kaj mora biti. Ni se poglabljal v razčlenjevanje in razumeva¬ nje (socialnih odnosov v človeški družbi, kot so v resnici obstajali, temveč je stremel po postavljanju in izvajanju pravil vedenja, odkrivanju dolžnosti in določanju moralnih vrednot ter idealno zamišljenih ciljev. Tako je dal Platon svoji knjigi “Država” (ki je prvo veliko sociološko delo) podnaslov “ali o tem, kar je prav” in v njej ne razglablja o državi ter o tem, kar >se v njej dogaja, ampak obravnava državo s 'stališča pravičnosti. 81 Enako je tudi nauk o mestih in stanovih prepleten z naukom o čednostih. V knjigi “Zakoni” pa išče idealno politično obliko, ki bi najbolje služila Grkom: smatra polis za najprikladnejšo obliko in v njej sami išče najboljšo upravno svedbo. Etično usmerjenost najdemo tudi pri Aristotelu kljub vsemu realizmu. V Etiki Nikomaku, kjer najbolj na široko govori o pojavih družabnega življe¬ nja, nam pove na koncu knjige, da je poglavje o etiki le uvod politiki, ki je glavna znanost. Seveda je ta uvod v smislu “etizacije” politike, v nasprotju z iMachiavelijevo “politizacijo” etike. V knjigi “Politika” pa obravnava polis v funkciji čednosti in ima neprestano predi očmi deontološki vidik ravnanja ljudi. Krščanska miselnost je to stališče sprejela in še poglobila. Cerkveni očetje, zlasti skolastiki, so obdelovali socialna vprašanja v sklopu Philoso- phia Morali.s. Družbeni nauk je bil zanje bistveni del naravnega prava ali bolje rečeno, študij pravil, ki morajo urejati medsebojno udejstvovanje ljudi. Isto velja pozneje tudi za protestantske pisce, da moremo tako videti v na¬ ravnem pravu (ius gentium) tisto “uradno” teorijo o medsebojnih odnosih med ljudmi, ki je bila predhodna sociologiji in po kateri je bil nauk o družbi sistemi socialne deontologije. Priznati je treba* da so tudi pred 19. stol. posvečali neko pažnjo poja¬ vom družabnega življenja in zbirali podatke, vendar pa vsa ta raziskovanja niso nikoli imela tega pomena kot so ga dobila v sodobnem družboslovju. Po¬ javi družabnega življenja niso bili predmet zanimanja zaradi svoje bitnosti, temveč samo v toliko, v koliko so nudili možnost posredovanja novih in po¬ drobnejših normativnih poznanj in moralnih zaključkov. Družabni pojavi so bili le detum metafisicum, ki je potreben za razločitev in opravičilo nor¬ mativnega sestava (n. pr. Grocijev Appetitus societatis ali Hobbsov: homo homini lupus). Predsociološki nauk o družbi ni smatral potrebno poznati družabne pojave kot take, neodvisno od “kakor bi morali biti”. (Pri Grkih je nauk o družbi težil k istovetenju! is politično vedo. Ne za¬ stonj iso imele knjige naslove kakor Država, Politika ali slično. V njih ome¬ jujejo obravnavanje pojavov družabnega življenja na preučevanje stikov med državljani in državo in na odnose v državi. Da se je predsociološki družbeni nauk istovetil s politiko, je bilo razumljivo za Grčijo, ki ni poznala ločitve med družbo in državo in so gledali na vse družabne dogodke le .s stališča politične skupnosti. Grkom je bila polis veliko več (sociološko) kot pa nam modema, juridično-administrativna država. Grku je bila polis-država približ¬ no to, kar je danes vaščanu vas, v katere občestvu ise rodi, živi, vzgaja otrok in umrje, ne da bi njihove zahteve, potrebe in težnje šle preko območja sose¬ ske. Zato so bili tudi opravičeni, da so gledali na vse družabno življenje s stališča političnega (od “polis”) življenja. Ko pa so se v poznejših stoletjih razmere bistveno spremenile in so se poleg .oblik političnega življenja pojavile druge oblike družabnega življenja, kot je to pojav Cerkve (Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!) in zaradi oslabljen ja rimskega cesarstva razcivit mnogovrstnih nedržavnih družb, fevdalnih vezi, cehov, bra¬ tovščin, univerz in slično, pa to istovetenje ni bilo več upravičeno. Ker pa novi socialni položaj ni imel vzporednega napredka v znanstvenem socialnem nau¬ ku, ki je bil preveč pod vplivom Aristotela in rimskega prava, je ta še vna¬ prej ostal pri svoji — sedaj že enostranski — politični viziji. Nastanek veli¬ kih narodnih držav je le še pripomogel k ohranitvi te značilnosti, zlasti še,. 82 ker so bili veliki pisatelji, ki so od XV. stol. naprej posvečali pažnjo družab¬ nim pojavom, predvsem gojitelji političnih ved, v kolikor pač niso bili mora¬ listi ali pisci filozofije zgodovine. Res je, da je Aristotel poznal trilogijo družina - vas - polis, da je že Rousseau pisal precej jasno o “civilni družbi”, ki je nekje v sredi med po- edincem in državo in da ne .manjka pri ostalih piscih teoretičnih odstavkov in namigov na družino, stanove, občine, itd., vendar pa je teh obravnav tako malo, da ni govora o kakšni posebni socialni vedi, zlasti še, ker zavzema po¬ litično razglabljanje pretežni del prostora in pozornosti in ker obravnavajo družino, stanove, občino, izključno pod vidikom razčlenitve politične druž¬ be. Poleg tega pa se vse do 19. stol. ni odkrito pojavilo “socialno vprašanje”, ki je ozko povezano s postankom .sociologije. Te vrste vprašanja so sicer ved¬ no obstajala, a so jih reševali tako teoretično kot praktično z dveh vidikov, ki nista bila prav nič naklonjena pojavu neodvisne socialne vede. Ta dva vi¬ dika sta bila vera in politika. Gibanja, ki so težila za socialno obnovo, so se izkristalizirala v srednjem in novem veku v verske pokrete, ki so bili dosti¬ krat povezani s krivoverskimi nauki, kar je moglo imeti odmeve v teologiji, etiki in naravnem pravu, a ne v socialnem študiju. In vzporedno, praktičnih reišitev teh problemov .so iskali v politiki, kar je zopet moglo obogateti poli¬ tično vedo in ni bilo povod razmahu socialne vede, kar se izvrši šele s priho¬ dom liberalizma v 19. stoletju. Tretja značilnost predsociološkega nauka pa je njegova filozofsko-zgo- dovinska težnja, s katero je hotela objeti razvoj vsega človeštva in družbe kot eno samo enoto in jo obravnavati kot popolno “enotnost in enoličnost”, kar ni v skladu niti najmanj ne z enostavinm empiričnim raziskovanjem. Člo¬ veštvo ni ena sama družba, temveč ga sestavlja množica skupin in družb, katerih odnosi niso pri vseh enaki in jih je treba pri vsaki dražbi posebej raziskovati. Pred sociološki družabni nauk doživi veliko spremembo v modemi dobi, ki vzpostavi sociologijo zj lastnimi in izvirnimi značilnostmi. Ta sprememba je tako velika, da tvori pravo nasprotje .med sociologijo in predsociološkim druž¬ benim naukom. Sociologija opusti preučevanje zgolj abstraktnih metafizičnih vprašanj in se posveti raziskovanju tega, kar .se more potrditi z opazovanjem, poizku¬ si ali matematičnimi računi. Odmakne se od bitij in podstati, .preide na poja¬ ve in odnose ter da prednost induktivni metodi na škodo silogizmov in de¬ dukcij. Za sociologijo ni družabno življenje nič drugega kot stalno ponavljanje pojavov in odnosov. Naloga sociologije je, da jih beleži, raziskuje njih logične zveze med vzroki in posledicami (cauisia - efectum) in odkriva na tej podlagi zakone, po katerih se ravnajo ljudje v družabnem življenju, kot ga resnično in dejansko živijo. Besedo zakon (nomos, lex), ki .so isi jo naturalisti izposodili iz družabnega nauka, prevzame sociologija, vendar ji .da povsem, nov pomen (socialna fizika je v začetku Oomte imenoval sociologijo). Zakon, naravni zakon ni v socio¬ logiji isto kot n. pr. v teologiji. Pojem sociološkega zakona, četudi je analo¬ gen v mnogih pogledih z naravnim zakonom (v teologiji), ni nujno, da se ujema popolnoma z njim. Sociologija ne preučuje zakonov, ki jim ljudje mo¬ rajo slediti v družabnem . življenju (naravni zakoni v etiki, moralki...) tem¬ več zakone, ki jim, dejansko sledijo v svojih medsebojnih odnosih. Te zakone 83 imenujemo sociološke naravne zakone. Razlika med temi in ‘'naravnim pra¬ vom” more biti torej jasna. Ločiti pa je treba med “sociološkimi” zakoni, ki •so poizkusi teoretične razlage (sociološki zakon je n. pr.: demografija vpli¬ va na vojne — teorija) in med “socialnimi” zakoni, ki so pravila praktičnega vedenja (socialni zakon je n. pr.: zakon o bolezenskem 1 zavarovanju — prak¬ tična izvedba). Posebnost sociologije določuje posebni značaj predmeta, ki ga preučuje in ki je povsem določen in omejen del žive realnosti. Sociologija — in nobena druga veda, vštevši biologijo — je edina, ki je sposobna doumeti pojave iz življenja človeške družbe v svoji lastni bitnosti, 'ker je istočasno ideološka (vsebuje ideje) in zgodovinska (ker jih razvija s časom). V nasprotju z deontološko, normativno in metafizično tendenco predso- ciološkega družabnega nauka, sociologija analizira in opisuje odnose družab¬ nega življenja tako kot so razvidni iz pojavov, ki jih je moči opazovati v družbi, in neodvisno od presojanja, kakšni bi morali biti. To .perspektivno nasprotje med starim in novim družabnim naukom! je logična posledica “presedlanja” tega nauka iz etike na področje fizike. Reali¬ stični prehod od “mora biti” na “je” ima svoje predhodnike v angleških in francoskih piscih že med 16. in 17. stoletjem in je dandanes že trajno za¬ sidran v sociološki miselnosti, ki omogoča sociologiji, da je postala veda dru¬ žabne realnosti (ciencia de la realidad). Usmerjenost, ki se je uveljavila v socialnem raziskovanju, je odkrito ontološka in ne deontološka; sociologija išče svoj predmet v družabnem “biti’ in raziskuje, kako ravnajo ljudje v medsebojnih odnosih in je ne zanima, kakšni, bi “naj bili”, oz. kakšni bi “mo¬ rali biti” ti odnosi. Sociologija odkriva naravne “zakone” dogajanjem in ne preceptivnih “norm”. Prehod iz deontologije pa se ne izvrši v ontologijo sensu stricto, ampak samo, v kolikor to dopuščajo izkustva. To pa zato, ker niso predmet sociolo¬ gije zadnji zaključki in načela družbe, temveč pozna družabno življenje po njenih zunanjih pojavih, ki jih more preučevati. Empirizem, ki gradi na iz¬ kustvu zgodovinskih, statističnih in socialnih podatkov ter na podlagi iz teh izkustev dobljenih zakonov, ki morejo biti podvrženi nadzorstvu, je ena izmed glavnih značilnosti modernega družabnega nauka. (Zlasti pri severnoameri¬ ških sociologih gre ta empirizem tako daleč, da postaja praktično edina zna¬ čilnost nauka, kar je pretirano in škodljivo vedi.) Sociologija je pozitivna in empirična veda, ki preučuje to, kar je, oz. bolje rečeno, to kar se dogaja, in ne tega, kar naj bi bilo, ter se omejuje na. pojave in odnose, ki jih more opazovati in preizkušati. Ta značilnost socio¬ logije je dandanes na splošno priznana in veljavna in jo je med drugimi ka¬ toliškimi socialnimi šolami sprejel tudi Socialni zavod “Leon XIII” v Madri¬ du. Z njo pa se ne strinjajo nekateri katoliški krogi in pisci.! 1 ) (1) Nicoias Octavio Derisi: “Si ej acto social implica y en su ralz mas proftinda un acto irradiado por la voluntad libre bajo la direecion de la inteligencia, como tal es un acto moral, y la Sociologia aparece entonces entroncada en la filosofla pr&etica, en la etica; mas aun, es etica, una provineia suya y, como tal, constituida por principios normativos.” Cčdigo Social de Malinas: “La Sociologia estudia las manifestaciones de la vida social tales como son y tales como debieran ser... se halla dominada por la exigencia de la moral.' To detfinicijo prevzame tudi I. Ahčin v “Sociologiji, I”, str. 15 in naslednje. Vendar pa je treba pripomniti, da so \A zadnji izdaji malinskega socialnega zakonika — po poročilih, ki jih imamo — popravili to definicijo v toliko, da so pridejali, da ni naloga sociologije izre¬ kati moralno presojo socialnemu izražanju, ki se prepušča moralki. 84 Vsekakor je socialna, delavnost del človeške delavnosti in plod svobodne volje in kot taka more in mora biti podvržena normativnemu moralnemu pre¬ sojanju: Vendar pa to presojanje ni sociološko. Moralno presojanje pretvarja “je" v “naj bo” (in “mara biti") in če bi oboje bilo vedru) im povsod le ena st/var, potem bi ne bilo etičnih problemov in bi bila morala odveč. Zato je treba ločiti ,med vsakdanjo realnostjo in idealom, med sociologijo in etiko. Po¬ treba te ločitve je tako jasna, da se mnogi katoliški sociologi izražajo v prid “realistične” oznake sociološke vede. “Sociologija, ki je veda tega, kar je, privede do praga morale, vendar ga ne prestopi”, pravi iP. Delos v uvodu h knjigi “Sociologija”, ki so jo napisali Lemimonyer, Tonneau in Troude. Enako mislijo ti trije avtorji, Luigi Sturzo, P. H. Furfey in drugi. Kardinal .Suhard pravi, da sociologu ni potrebno na¬ stopati apologetično, temveč da naj ugotavlja le čisto resnico. S tem pa se sociologija ne okrne na zgolj teoretično znanje, ampak še naprej, ohranja svojo praktično vrednost. Ker odkriva naravne zakone stalno se ponavljajočim družabnim pojavom in odnosom, more predvidevati, kako se bodo le-ti vršili v bodoče: voir pour prevoir. Ker poznamo realnost, jo more¬ mo obvladati. Človeška delavnost ,se ne zadovoljuje s pasivnim voir pour pre¬ voir, ampak spreminja teoretične zakone v praktična pravila in išče v zna¬ nju podporo svoji moči: prevoir pour pouvoir. Sociologija je praktična zna¬ nost, v kolikor more njeno znanstveno predvidevanje bodočnosti vplivati na razvoj .družabnih odnosov in jih prilagoditi našim težnjam. V nasprotju is predsociološkim naukom o družbi je sociologija posebna veda, ki opušča vsako zahtevo po filozofski univerzalnosti. Namesto zgodo¬ vinske enotnosti ®e zavzema za sociološki pluralizem. Izkušnja namreč potr¬ juje, da ni moči govoriti o kakšnem “enotnem” napredku človeške družbe in zato “ne obstaja v resnici nobena univerzalna (splošna) zgodovina, temveč le posamične zgodovine raznih socialnih skupin”, kakor pravi L. Sturzo. So¬ ciološki pluralizem; ne pozna družbe v “ednini”, ampak le družbe v “množi¬ ni”. Zanj je ena sama .družba vseh ljudi abstrakten pojem. Z ozirom na ostale, posebne socialne vede pa je .sociologija splošna so¬ cialna veda, a tudi na socialnem področju samem so ji postavljene meje kom¬ petence, to pa zato, ker ni vse, kar je socialno, avtomatično predmet socio¬ logije (n. pr. demografija, zdravstvo...). Omejitev sociologije na njej lastno polje raziskovanja je še vedno bolj “pobožna želja”, .kot) pa se to v resnici dogaja, ker sociologi še vedno radi obravnavajo celo vrsto vprašanj, ki niso ravno sociološka, niti ne socialna. Precej je vprašanj, ki zanimajo študij družbe in ki jih pravzaprav nobena druga znanost še ni povoljno obdelala; če zato smatrajo sociologi za potreb¬ no, da .se jih dotaknejo, bi to morali storiti z vso previdnostjo in proti svoji volji p posebno opombo prekoračenja delokroga propter neeessitatem. V na¬ sprotnem primeru grozi nevarnost, da bodo imeli sociologijo za sinonim zmeš¬ njave duhov in bo njen nivel nižji, kot bi bilo pričakovati. Nekateri nasprot¬ niki sociološke vede kažejo ravno na to confusion d esprit, ki daje videz, kot da .sociologija ni samostojna -veda, in trdiijo, dia bi vsa važna vprašanja, ki ji.h študira sociologija, mogle obravnavati točneje in uspešneje druge socialne vede. Dostikrat je v resnici težko najti mejo delokroga sociološkemu razisko¬ vanju, predvsem v primeru razmejitve s politiko. Ne smemo pozabiti, da je 85 bil družbeni nauk že od vsega začetka takorekoč istoveten s politično vedo in. tudi že vemo, da se je pojavila sodobna sociologija-kot posledica ločitve in izolacije “socialnega” pojava v ožjem pomenu besede od političnega. Kljub tej ločitvi pa ne ,bo nihče mogel popolnoma doumeti takoimenovanega social¬ nega vprašanja, ako se ne bo predhodno seznanil z liberalnim pravom, glav¬ nim orodjem države devetnajstega stoletja, ki je omogočila in dovolila razvoj meščanskega kapitalizma in proletariata. Zato socialna veda, ki ne pozna li¬ beralne politike, ne pozna enega izmed najvažnejših predmetov raziskovanja. To je še bilo mogoče v XIX. stol., ker je bil pravniopolitični pojav zgolj za¬ nikanje socialneka pojava (liberalni abstencionizamj. Dandanes pa, ko se povsod na svetu olbčuti vedno bolj naraščajoče državno vmešavanje na vseh poljih zasebnega družabnega življenja, bi bil nauk o družbi, ki bi iopuščal politični študij, naravnost brez smisla, ker bi s tem prenehal preučevati ve¬ lik del socialnega življenja, zlasti še, ker je vsaj trenutno ta del med naj¬ važnejšimi. Predmet sociologije bi se skrčil na brezpomembne “navade” go¬ tovih oblik pozdravljanja, oblačenja, pitja... in nič več. Dandanes je socialni pojav predvsem političen zaradi velikega državnega vmešavanja in zato miora sociologija obsegati tudi poglavja o državnem in meddržavnem življenju. Zlasti mora biti “strukturna” sociologija v dobršnem delu politična sociolo¬ gija. To zbližanje med iobema vedama pa mora biti obojestransko in vzajem¬ no: splošna sociologija potrebuje sodelovanja politične sociologije in ravno teko se poslužuje vedno bolj po drugi strani nauk o državi in politiki z za¬ ključki in metodami sociologije ter opušča dogmatične juridično-filozofske predsodke, ki -so do nedavnega prevladovali v politični vedi. Kljub temu, da je sociologija empirična veda, sloni nehote na dveh te¬ meljnih predpostavkah, ki imata svoj izvor iv svetovnem nazoru sociologa, ki ga ima le-ta o človeški naravi in njenem' pomenu v svetu. Ti dve predpostav¬ ki se moreta nuditi iz dveh nasprotnih si vidikov, kar da možnost dvojne osnovne izbire: naturalizem - -spiritualizam in individualizem - totalizem. Zato zavisi bistveno vsak sociološki sistem od predpostavke, ki ga ima avtor (si¬ stema) o človeka in njegovem pomenu nasproti na/ravi in nasproti družbi. Če gleda na razumska bitja v bistvu prav tako kot na ostala živa bitja ne¬ razumskega sveta, bo simatral medsebojna razmerja in odnose med ljudmi bist¬ veno enako kakor odnose, ki jih poznamo in kakor se razvijajo med fizičnimi in organskimi stvarmi: sociološki naturalizem (sociološka prirodnost); če pa meni, nasprotno, da je človek nekaj drugega od ostalega stvarstva, ne bo imel njegovih odnosov s sebi enakimi za enakovredne nobenim odnosom med stvar¬ mi ali nečloveškimi bitji in nauk o medsebojnih odnosih (interhumano) se bo razlikoval od vseh prirodnih: sociološki gpiritualizem (sociološka duhovnost). Po drugi strani pa privede do sociološkega individualizma, ako smatramo pri presojanju medsebojnih odnosov v družbi človeka, po-edinca za bistveno, prvo in osnovno, za prius', ki se mu ne moremo izogniti; in če, narobe, sodimo, -da je poedinec le derivata in nekaj drugovrstnega in podložnega nasproti poja¬ vom nad in večosebnih enot, družb v družabnem življenju, se bomo srečali -s sociološkim totalizmom. Na prvi pogled je razvidno, da je vsaka od teh štirih predpostavk — lo¬ gično sojeno — predsociološka, kar pomeni, da je obstajala še pred znan¬ stvenim sociološkim študijem in ni posledica opazovanj in znanstvenih socio¬ loških dokazov. Gre za filozofske trditve, ki ne izvirajo iz socialne prakse, ampak -so bile predhodno postavljene. Nihče ne postane naturalist, ker ni mo- 86 gel ekperimentalno dokazati obstpj duše, temveč narobe: taji njeno zunanje izražanje, ker je že poprej a prion zanikal njen obstoj. Jedro sociološkega naturalizma ni toliko pozitivistično tolmačenje družbe kakor zanikanje “di¬ ferencialnega” načela. Brez tega načela bi bila priroda izenačena z družbo in ibi le-ta morala obvezno popustiti prvi ter bi se posnovila, četudi bi hoteli njeno snovnost poveličevati z govorniškimi oblikami poduhovljenosti in s kapricastimi antropomorfičnimi razlagami, katerih edini in končni namen ni nič drugega kot razvrednotiti (diskvalificirati) veličino racionalnega bitja. Na kratko: priznanje ali zanikanje (s ocološkega) naturalizma sta vzpo¬ redna z zamikanjem ali priznanjem bivanja duše. V tem je jedro spora: vse drugo je postranska stvar. Razprava o tem, katera od teh nasprotujočih si predpostavk je prikladnejša, ne spada v sociološko raziskovanje sensu strieto, temveč je vprašanje socialne filozofije. Iz povsem razumljivih razlogov od¬ klanjajo katoliški sociologi naturalistično sociologijo, ki je sama sebe pohabi¬ la ter postala nesposobna, da nam da zadovoljivo razlago o človeški družbi. Na sociološko vedo gledajo pod vidikom individualnega spiritualizma in v teon je značilnost “krščanske” oz. “katoliške” sociologije, v kolikor se sploh tako more imenovati, zlasti še, ker so zastopniki individualnega spiritualizma tudi mnogi sociologi, ki niso kristjani, kot so to n. pr. muslimani in budisti. Izkušnja nas uči, da ljudje ne' živijo posamično, ampak v družbi in ta vsakdanja realnost nam zastavlja čisto sociološko vprašanje, kako jo analizi¬ rati, da bo uspeh čim boljši. Tu je treba ločiti med metodološko in ontološko predpostavko in ni nujno potrebno, da se obe vedno ujemata. Včasih bo celo priporočljivo za sociologa-individualista, da bo študiral določene individuali¬ stične pojave metodološko tako, kakor da bi (bili izraz skupinske delavnosti. Tako n. pr. moremo gotove pojave, kakor vojno, revolucijo... zaradi seda¬ nje še ne dovršene tehnične stopnje raziskovanja bolje razložiti s stališča “univerzalizma’, ker bi jih bilo pretežko razložiti kot posledico odnosov in pojavov poedincev. 87 TINE DEBELJAK IZ GRADIVA O ŽAKLJU - LEDINSKEM 1 . O Antonu Žaklju, pesniku, znanem v slovenski literarni zgodovini pod (pseudenimom Rodoljub Ledinski, se še ni mnogo pisalo. O mjem vemo samo to, kar je napisal Mam v svojem' Jezičniku (XVII, 42-54) in po njem Gra¬ fenauer v svoji veliki Zgodovini slovenskega slovstva (II. zv-, 184-189). To je: kratka biografija, potem bibliofilski podatki o redkih njegovih tiskanih pesmih, še vsebinska omaka slednje izmed njih ter — pri Grafenauerju — kratka sodba o njegovem pomenu. Ta pa je taka, kot se ;je pozneje ponavljala po vseh novejših literarnih zgodovinah (v Grafenauerjevi Kratki Zgodovini, Slodnjakovem Pregledu, goriški Zgodovini slovenskega slovstva iz 1. 1946 in Janeževi Slovstveni zgodovini iz 1. 1957) : da namreč njegov pesniški pomen ni velik, da je bil pesnik staroslovenske dobe, Bleivveisovih Kmetijsko ro¬ kodelskih Novic, ipomembnejši pa kot zbiratelj narodnih pesmi, ki pa jih je “popravljal” po svoje. Slovenski biografski leksikon še ni prišel do njegovega imena. Njegov življenjski tek opisuje Grafenauer — po Marnu — .takole: Rodil se je dne 14. 10. 1815 v Ledinah pri Žireh nad Idrijo, od koder je vzel svoje pesniško ime Ledinski. Gimnazijo je dovršil v Karlovcu in Novelm mestu, licej in bogoslovje v Ljubljani. Ko je bil 6. 8. 1842 posvečen v mašni- ka, so ga pošiljali 26 lat kot kaplana iz enega kraja do drugega, iz enega konca ljubljanske škofije do drugega- Služil je najprej v Gradcu pri Pod¬ zemlju, v Beli Krajini, potem v Ribnici, v Mimi peči, v Poljanah nad Škofjo Loko, pri Sv. Križu nad Kostanjevico, v Sostrem, nazadnje pri Sv. Duhu nad Leskovcem (v Velikem Tumu), kjer je dne 29. 4. 1869 tudi umrl. Bil je izredno izobražen mož. Po Mamovem pričevanju je znal “jezikov preobilo, slovanska narečja pa vse; govoril in popeval je v slovenščini, hro- vaščini, češčini, poljščini; italijanski znal govoriti popolno, francosko bilo mu doimač jezik; v naravoznanstvu, oscbito v geognosiji in v geologiji izve¬ den : sploh ni bik* stroka, o katerem bi ti ne znal — ne le poveršno, marveč temeljito govoriti — tudi še v poslednjih letih”. In tega in takega moža “so preganjali od nemila do nedraiga”. Kdo? Ordinarijat. In zakaj? Mam je vzrok zajel v znanem stavku: “Bil je verstnik Prešernu v pivkovanji.” Hoiče reči: v pijančevanju. Grafenauer, ki ponatfekuje to oznako, jo komentira v tem mislu, da je Marn s to primerjavo podal dokaz, o “nizki ceni, ki jo je 88 z drugimi vred prisojal Prešerna”, ter dodaja nafto ogorčeno: “Čas je že, da. se ta beseda odstrani iz zgodovine našega slovstva.” Nimalm pri sebi celot¬ nega teksta Mamovega, da bi razbral resničnost tega podcenjevalnega smi¬ sla za Prešerna, kajti iz golega citata samega bi se idal iskiepati tudi naspro¬ tni smisel: ni bil Prešerna sicer vrstnik v pesnikovanjn, pač pa v pijamče- valnju- In to bi dajalo ceno Prešernu, pa jo jemalo Žaklju dvakratno: kot pesniku in kot diuhovniku. Žakelj je začel pesniti v Camioli 1. 1841, ko je priobčil pesem Slavulj in roža ter obenem z njo tudi svoj nemški prevod Nachtigall und die Rose. Nato je s Pesmijo o žetvi 1. 1844 stopil v Novice, kjer se je še parfcriat oglasil v štiridesetih letih. Tedaj je 1. 1848 stopil med čbeličarje ter je v Kastelčevem V. zvezku priobčil nekaj slovenskih narodnih pesmi (Nuna Uršika, Mlada Zora in Mlada Breda), katerim je 1. 1856 v Novicah dodal še Minico, ali bolj znano po .Štrekljevi priobčitvd Spanjščice. Največ svojih pesmi je potem objavil v Novicah v petdesetih letih (eno tudi v Bleivreiso- vem Koledarčku 1856) do 1. 1858. Po tem letu je priobčil isamo še eno prigod- nico na blagoslovitev oltarja sv. Lovrencija na Raki (1867), ter dve leti prej v Janežičevem Cvetniku (1865) kratko prozo Kralj in poštenjaka. To je bila vsa njegova pesniška žetev- Po večini so to refleksivne pesmi; za eno je Štrekelj dokazal (DS 1901, 438-440), da je prirejena po Heblovi Der Weg- weiser (Oj kmet, al veš do kruha pot); dve sta prevoda iz ruščine (Rožen: Prekletje in Puškinova: Misli in želja); za epično pesem Vilkovo z motivom iz poljske (plemiške zgodovine je Ilešič dokazal, da je narejena po polj skl predlogi, toda s precejšnja samostojnostjo (mesta ta hip ne morem citirati). V celoti je torej Žakelj tiskal eno prozo, eno epično pesem, prirejeno po poljski predlogi, 14 izvirnih lirskih pesmi, en prevod v nemščino, dva prevoda iz ruščine, dve pesmi po nemških predlogah ter štiri narodne pesmi, “ki so med najlepšimi slovenskimi narodnimi pesmimi”. Na podlagi tega dela so bile v omenjenih zgodovinah izrekane sodbe o njem, Ida je sicer pomembnejši kot Koseski, toda manjši kot Svetličič in Vil¬ har, v epski pesnitvi pa da je “zmožen zbujati tudi tragične efekte” (Gra¬ fenauer), da “se pesniško ni razvil, ker mu je manjkalo pesniškega .daru in občutja...” (goriška Zgodovina), ter da j|e “neizveren” (Janež). Vsi pa so Si edini, da je bil pod vplivom Prešerna ih Svetličiča, in da je “bolj kot pesnik pomemben kot zbiratelj slovenskih narodnih pesmi, katerih besedilo je močno prenaredil” — “popravljal da mu jih je mogoče celo sam Prešeren,” kakor je postavil domnevo Grafenauer v svoji razpravi Iz Kastelčeve zapu¬ ščine (Ljubljana 1911-17). 2 . Po Žigonovem odkritju o Prešernovi Lepi Vidi, ki da je Prešernova t umetna inačica narodne pesmi ter kot taka Prešefnova pesem (DS 1927), bi se morali tudi drugače vrednotiti Žakljevi zapiski narodnih pesmi Mlada Breda, Mlada Zora,, Spanjščice, priznani biseri slovenske pripovedne baiadike. S. šali v zbirki slovenskih narodnih pripovednih pesmi Peli so jih mati moja (Ljubljana, 1943) navaja v opombah dotedanja znanstvena dognanja o mo¬ tivih teh pesmi, kakor iso jlih skušali dognati štrekelj (SNP, I., kjer na. vaj a ljudske inačice), Grafenauer (v Lepi Vidi) in P. Marolt (Kočevski zbornik),. 89 ki da so odmevi sorodnih motivov v drugih literaturah, v jugoslovanski,, srednjeevropski, dla, celo islandski.. . Jože Gregorčič v izbirki celjske /Mo¬ horjeve družbe (1,957) Venček ljudskih pesmi, poudarja prav ob Mladi Bre¬ di (njeno islovefnsko svojskost (106). Ne na/meravam se tu baviti z motiviko narodnih pesmi v Žakljevem zapis,u samic« zdi se mi, da je tisto “prenarejanje”, “popravljanje”, ki gre v literarni zgodovini v slabo folkloristu Žaklju, šteti v poeziji morda v njegovo dobro prav na ta način kakor Prešernov zapis Lepe Vide. S temi pesmimi Žakelj ne spada med zapisovalce narodnih pesmi, temveč med njih prepevatelje in pesmemo- vatelje, tako nekako, kakor je bil običaj v tedanji svetovni romantiki začenši od Herderja pa do slovanskih vrhov (Puškin, Mickiewicz...) in do “misti- fikatorja” Meriimeeja... Motiv Erlkoniga, kakor ga je Goethe vzel iz na¬ rodne motivike, je Žakelj prepesnil po svoje v eni zadnjih pesmi Angel in dete (Novice 1858), tako kakor je češki Erben v svojih Kiticah prestavil to duhovino v Poldnevnico in z njo ustvaril novo okolje. Proces in pojmovanje narodnih pesmi je enako- Tu samo nakazujem problem z namenom, da ga nekdo preišče s tega vidika, kar utegne povečati žakljevo pesniško vrednost, in pa ker ga to povezuje še bolj s svetovno folklorno romantiko, ki jo je mo¬ ral dobro poznati. Spričo takega pojmovanja prevzemanja motivov od drugod in podajanja : ‘po /svoje”, ki je bilo v romantiki precej splošno, je razumljivo, da naletimo pri Žaklju na veliko neizvirnosti. Že štrekelj je dognal za eno njegovo pe¬ sem, kakor sem omenil, predlogo po Hebliovi nemški pesmi (Der Weg\veier), in Ilešič za njegov ep Vilkovo v poljski pesnitvi. In v tem smislu ,m’a je -mor¬ da bila tudi slovenska narodna pesem, ali pa kak južnoslovanski motiv povod za njegovo inačico. Vpra/Šanjie je le, ali je estetsko -— ne folklorno — zmanjšal ali povečal vrednoto predloge. Zanimivo/ je tudi , da je Žakelj, pesnik Novic, vzel psevdonim “Rodoljub” , ko po motivih, kakor jih /navaja Grafenauer, nima domoljubnih pesmi, le re¬ fleksivne im. vzgojne. Ne narodno budlečiih, ki so /bale v modi, ko je Koseski bu¬ dni svoj narod s heksametri (Slovenija cesarj/u, 1844), Toman opeval v Gla¬ sih domorodnih (1849) /Mater Slavo, Razlag Domovino (1853) in Cegnar pesem o Sloveniji Slavi (1850) itd. Ko vemo, da je bil že v 1. 1838 v zvezi z Vrazom (Grafenauer), ter pripadal Ilircem vsaj kot bogoslovec. Njegovo pesniško/ ime opozarja sicer na “Koseskega”, pa tudi na “panslavista” svojega časa, toda v pesmi ni /sSedov o tej poeziji -—- razen v jeziku —, ne v taki retorični obliki, k/ot so jo gojili No-vičarji, ne v kaki čustveno poetični, ki je rodila (Prešernove “izdihljaje, solzice...” sonetnega venca... Zanimivo pa je, da je po 1. 1858 utihnil. To -j;e letnica, Iko je nastopil mlajši rod z Janežičevim Glasnikom. Nekaj let preje se je pojavil Levstik in zdaj' Vajevci- V zadnjem desetletju pred smrtjo (1858-1868) je priobčil le eno prigodnico, kakor smo že omenili. Se je popolnoma zapi-l in ni več pesnil? V tisku ni bila več vidna njegova/ udeležba v “trumi, ki se poti in trudi” z ježo na slovenski (Parnas. Toda že Grafenauer je zapisal v svoji veliki Zgodovini (II, 189) : “Žaklje- va zapuščina še ni izdana; po smrti župnika Umka jo je /dobil v ro/ke( Jos. Mam in jo obljubil priobčiti (Jezičnik XXIV, 90), a svoje obljube ni izpolnil. Kje se zdaj nahaja?” 90 To se pravi, da je Žakelj moral napisati več literature, kakor pa je znana v tisto. Kje se nahaja njegova pesniška zapuščina? 3. Med drugo svetovno vojno je bila za nekaj časa v mojih rokah. Iz zapuščine župnika Umka, pesnika Otoškega, je — kot rečeno — prešla v roke prof. Marna, pisatelja Jezičnika, kjer jo je napovedal izdati. Toda do izdaje ni prišlo. Po njegovi slmrti jo je dobil v roke ms gr. Viktor Steska, ki jo tudi za življenja ni ne omenjal ne izdal. Toda proti koncu življenja, v letih med drugo svetovno vojno 1 , je prišel k meni z obširnim rokopisom — Žakljeve pesniške zapuščine- Že urejene in z življenj opisnim uvodom. Na podlagi ško¬ fijskih uradnih zapiskov je msgtr. Steska sestavil življenjepis o Žakljevih prestavljanjih iz župnije na župnijo kot večnega kaplana. Spominjam se dz tega uvoda, da je Žakelj ob zadnjem klicanju na škofijo šel tja z velikim strahom, ker je pričakoval, da ga bodo proti njegovi volji upokojili. Toda prestavili so ga samo na novo mesto, tokrat kot kaplana na. Veliki Turn, zopet — na vinorodno Dolenjsko. In tam ga je zadela kap. To mi je ostalo v spomi¬ nu iz življenjepiisnega uvoda. Toda Steska je dodal tudi celotno bibliografijo ter pri nekaterih pesmih tudi .'omenil domnevne tuje predloge, predvsem nemške pesnike šlezke šole. Zdi se imi pa, da je zbirka obsegala samo ostalino, kajti ne spominjam ae, da bi vsebovala tudi njegove narodne pesmi niti že natisnjenih pesimi, ne liričnih ne epskih (Vilkovo). Res, le zapuščino.. Z njo je šel k predsedniku Katoliškega tiskovnega društva prelatu dr. Odarju is prošnjo za znanstveno izdajo v obliki tedanjih Levstikovih spisov. Prof- Odar ga je poslal k meni po mnenje o vrednosti zapuščine ,in za način even- tuetae izdaje. Za znanstveno izdajio se KUD tedaj ni odločilo z izjavo, da take izdaje “ne-klasikov” spadajo v delokrog znanstvenih ustanov, literarno zgo¬ dovinskih zbornikov in akademij. Jaz sem bil mnenja, naj se priobči študija v Domu in isvetu, ali pa izda poseben izbor njegovih pesmi: narodne pesimi, del natisnjenih, ep Vilkovo in del zapuščine z jezikovno razlago ali celo v -— “iposnaženi” obliki kot poljudna izdaja starega pesnika izpred stoletja, ki ga je treba za zdaj samo “.odkriti”'' in s tem prisiliti znanstvene zavode, da ee za ostalino zavzemo. Nekega dne je msgr. Steska zahteval rokopis nazaj. Toda preden sem ga vrnil, sam iz njega v naglici (preko noči) pretipkal nekaj pesmi, o katerih sem med bi-anjem dobil boljši vtis in o katerih sem 1 mislil, da bi bile prišle v poštev za tabo' ljudsko izdajo. Bogve, kdaj mi bodo prišle prav? Verjetno, da so se mi pri tem hitrem 1 pretipkavanju in pri mislih na ne-znanstveno izdajo izmaknili kakšni apostrofi in morda tu ali tam kakšno ločilo ali starejša oblika, toda spreminjal nisem ničesar. In ta provizorni izpis iz obširne ostaline, ki ise nahaja še neizdana v domovini, .priobčujem sedaj na tem mestu kot gradivo o novičarskem pesniku natančno izpred stoletja. Res¬ nično: od 1. 1858, Žakelj ni več tiskal svojih pesmi, pisal pa jih je- za svoj predal, iz katerega naj nekaj listov zagleda zdap beli dan. Priobčujem jih bolj kot apozoHlo na to ostalino in nj-en značaj, kakor pa znanstveno obdelavo njenega pomena za svoj čas in za našega. Kot donesek gradiva k slovenski literarni zgodovtini, ki naj imu v celoti z ostalo zapuščino doma določi — ceno in pomembnost- 91 4 . ROKOPISNI IZBOR ŠE NENATISNJENE OSTALINE RODOLJUBA LEDINSKEGA številčni red, kakor ga navajam, ni vzet po zapovrstnosti iz Steskove zbirke, temveč ureja isam® moje spiske iz nje. Opombe pod tekstom so »oje. Štv. l.S In vino veritas! pregovor znani bi poslovenil: Kupo mi nalijte, do vrha mi najboljga natočite, kar skopa skrbnost vam ga v kleti hrani! Res, v vinu ise človekov duh razznani, in srcu izvabi vino imisli skrite; tedaj le dobrega mi dost napijte, skrivnosti srce moje nič ne 'hrani! Hinavcu pa ga malo, malo dajte, da skrita mu zvijačnost kje ne uide, z vodo lažnjivo m,u ga pomešajte! Saj če mu vinski cvet do glave pride, bo sebi sam ušel, vi pa mižali sramote bi ter zanj se sramovali. Ta pasem bi lahko veljala kot uvod v njegov izboir. Razznani: razodene. Št v. 2.: NEDOLŽNA LETA. Nedolžna leta, vas, presladke Isanje, je krivo djanje, vibila strast je vneta, lažnjivega sveta vbilo je spoznanje! Zdaj rev maščvanje ibridek venec spleta, nedolžna leta. Zdaj sta mi vjeta prostost, zmagovanje, kot v vodi kanje letam brez posveta v to, kar obeta slad, pa le kesanje mi srce žanje, mir le v vas se sc veta, nedolžna leta! DVa zopernika v sredi me imata, vkrotim naj brata enega, sirota, zbudi togota drugega tožnika in zopernika. 92 Tak greh me mika, tare kes in tata miru igrata z mano, kar života postal siirota suženj sem! Velika sta zopernika. Pesem je refleksivnega značaja ter nas zajema predvsem s svojo virtuoznostjo romanskih oblik. Zunanje in notranje rime. Zopemika: v smislu nasprotnika, sovražnika, kakor ima Brižinski spomenSk. Štv. 3.: Hladan studenec izpod skale zvira in tih in miren svoje srebro lije tja v 'dol; kraj njega mnogo roža klije, dokler napotje skal ga ne ovira. Od itod pa hud boj bije brez ozira; če hujši bran je, (bolj srebrno vije se tmim skalad in tolikanj glasnije slavi sam sebe — zmagovec prepira. Oj -Slavja, ti studencu od začetka enaka vsa, tak mirna, tiha, zdaj' moraš (boje biti isired napredka. Le bij, naj bolj. še ptujcev burjia viba; oznanil Bog še sodnega ni petka; kdo ve, kaj zgodb do tam še svet prepiha! Pasmi od štev. 3 do 6 inči. se nanašajo na majko Slavijo, so ‘'sJavljanske” v smislu najdi- 3tej l šetga panslavizma kot odmev Koliarjeve SIavy dcera. Treba bi bilo primerjati, če niso morala tudi motivi vzeti iz nje. štv. 4 .: Slovani .mili, pevjcev sveta truma, razlaga vam domačih muzic dare, prižiga luč vam narodnosti stare, bistreč vam zatemnelo bistrost ujma. Napolnjena preblazega poguma, zatira vam vunanjih šeg oltare, in z njimi vred napake vse in kvare drvi iz mest, vasi, poljan in huma. Stoglasni pevcev zbor pa me vprašuje: kaj neki bo plačilo nuj' in truda? Le vam v korist njih petje se zglasuje. Le to žele, da ptujeljiubnost huda z njih petja v vašiih srcih omaguje, da ptujeljub pokore ne zamuda. Idealno rodoljubje je smisel slovanskih pesnikov: spreobrniti h pokori “ptujeljube^’. 93 Stv. S.: Na vseh straneh se sinov vidi dosti, ki so še v hiudo zimo zatopljeni, na prsih nosijo oklep ledeni, za ptujnost umni pa za do)m priprosti. Pred njim bežijo, kat -da sršen zbosti bi jih utegnil ali gad strupeni: le v ptujem iščejo si cvet medeni, ki jim doma cvete, nesramni gosti. O mati Slavija, ne mara j zanje; če jih zgubiš, pač zguba ni velika, njih duh se je navžil 'strasti unanje. Nevernost teh pa zveste sine mika za tvoje slave se pognat zvišanje, naj lehko je, al nuja bod’ velika. Zopet motiv “ptujeljubstvja”: Čim več jih odpade od Slavije, bolj se “rodoljubi” poganjajo za njeno čast! Priprosti: preprosti na duhu, naivni, neizobraženi... Oj tuirški lj:ud, rod tujega imena, kaj nek okrotnost ti je pomagala, ki te nas treti kdaj je naganjala: dosegel nisi svojega namena. Nad glavo rod slavjanskega plejmena ti -raste že in že se približala maščvanja ura je in pokazala, da gine čas polmesčnega vremena. V rposmeh si ljudstvom, nekedaj krotenim, tvoj mesec je v zatonu in že v prahu se valjaš zdaj z banderom ti zelenim. Zatiravec zatirancem si v strahu, oj ropar pri obropiancu poštenim pomoči išče proti Slave mahu. Ta »lovanski motiv o maščevanju Slovanov nad Turki md navaja k misli, da je nastal po 1. 1856: po rusko turski vojski. Mah: zamah. Štv. 7.: Ko se ob uri jsrčnega izliva pobožna duša v nebo povzdiguje, jo hrepenenje sladko osapljuje in v nji se vname kmalu želja živa: 94 da ibi razpadla trupla vez trohljiva, ki le itežave ji rodi in nuje in jli bežati brani z zemlje tuje tja, kjer se prava sreča ji odkriva. Razgovor moj, Slovenija prežala! Tak sem po tebi mogel hrepeneti, ko mi je ptujia zmota ram ječvala. Verig okornost je težko blo streti, ki vanje me je ptujnost bla vkovala. In z njo sent mnogo mogel v grob še deti. Od opevanja Slavije pDehaja na Slovenijo; najprej svoj prehod od “ptuje zmote" k pravfr sreči. Razgovor, moj: Žakljeva opomba: “tolažba v hrv. jeziku”. Gotovo v spominu na znano- Štv. 8.: Sem vajen bil pokonci se nositi, sem trlmoglaven bil in to ne malo, naj carsko me oko blo obsijalo, ne bil oči bi hotel ukloniti. Spoznati vendar moram, ne smem kriti, naj ibi se srca bolj še upiralo: pred materjo Slovenijo prežalo trepet ponižen čutim me obliti. Al je njen duh to, kar .me premaguje, al prelest je, ki srce mi prevzemlje, da s ptujoljubnih sanj se predrajmuje? Al je spomin, ki hladno me objemlje, da je srce, gibaj e le za ptuje, blo v nemar djalo cvetje rodne zemlje? Isti motiv kot v prejšnji pesmi s poudarkom ljubezni: “mati Slovenija, prežala”. Kačičevo zbirko Razgovor ugodni naroda islovinskoga. . . Ječvala: držala v ječi, v veri ga Si Spiet isije zor, izdramljen se vzdiguje pastir na rosno pašo gnat živino, orat gre rataj, vnet za znojno dnino, zamišljen igre sodnik na sodne nuje. Vojak hiti na boj v dežele ptuje, mornar med burje na morja širino, nad jeklo kujež, zlatar nad zlatnino, k molitvi brumni mnih se povračuje, 95 in k tenki preji sede skopa starka; pšenico zlato žet gredo žanjice in k igli vrne pridna se šivarka; lovit gre lovec, pet hitijo ptice, jaz reva grem, na kar me goni Parka: na jok in stok, na zdihljaj in solzice. Štev. 10, 17, 25 30, pri tem in naslednjih sonetih pomenijo, da so vzete iz posebnega cikla ki ima več kot 30 sonetov, in je posvečen slovenskemu rodoljubju, ki ga sili v romantično sentimentalnost: jok, stok, zdihljaj in solzice, v “sladki stil”, ki tudi Prešernu ni bil tuj: “solze, izdihljaji so ga rodile.'..”. štv. 10.: 17 Kako bi sladko pel bil v svoje raje sLavljanski ljud uz gosli in tambure, ker strla nam je zloba hude ure cvetlice vse in sreče vse narslaje. Ko Turek-vrag, pes krvoželjnje vaje, mu palil je po vkazu svoje sure sijajne grade in temne kočure in zopet zlata polja in senčne gaje. Ah, bridka bila nam so leta in leta! Veselja ne, otožnost le sejali so v gredo src mladenči in dekleta, ko v divjo sužnost so jih odganjali iz objetja materi in iz rok očeta, da gnilo kri bi z našo popravljali. Tudi ta sonet začenja z remeniscenco na Prešerno (kako bi sladke pel... Lisi-cnik). Motiv balkanske raje, ki se je pozneje —- v balkanskih vojskah — oglašal najbolj s Stritarjem in Gregorčičem... Raje: v smislu — raja, uz — h/rvatizem: ob... tambura: tamburica, sura: člen korana. Zadnji verz se nanaša na “metanje krvi” v turskih haremih. Št v. 11.: 30 Ljudi je vodil nekdaj duh pobožni tja v sveta mesta, v Rim, clo v Jerusalim, pokorit grehe velike in malim šel po odpustke grešnik je tožni. Skopost objokoval je tam premožni; mladenč, da preveč vdan bil Ijubcam zalim; da se ljubezni tam uči, ga hvalim, ki je zatiral brata, mož trinožni. 96 O, da hodili bi še dan današnji pokorit grehe tjakaj v sveta mesta zatiravci narodov zlobni, strašni! Da b’ ravnopravnost jim tam pač nevesta postala, enaka ženi novi, plašni, do groba vseh narodov verna zvesta. 'Tudi ta ima motiv Prešernov, toda Jeruzalem ima Vrazovo obliko: Jeruaalim... Prešernovo ljubezensko romanje ima tu značaj velike svetovne politike: želje po spokornem romanju narodnih zatiralcem... Stal Mojzes je otožen vrh višave, ležala je pred njim ko raj dežela, ves up njegov, vsa radost Izraela, trs, med in oljstvo, žitne sred planjave. Kaj je prestal on zanje bil težave! In zdaj, ko zvršena so trudna dela, ti duša, kakor v raj, je v njo želela uživat tam’ počitka mirne sprave. Al, jej! Ta želja se mu ni ispolnila; le z dalje gledal je tja v zlate kraje; doseči jih ni božja moč pustila. Tak tudi pevec gledam svoje raje, ki mi življenja laž jih je ustvarila, pa v nemiar djati moral sem narslaje. Tudi Prešernov motiv, cepljen iz ljubezenskega na narodni smisel. štv. 13.: NEMIR Kolikokratov žene iz počitka mene čudna vest. Krog omamljen blodim dokaj mest. Trudni svet počiva, luna nanj razliva bledi svit; mili slavec poje sladke pesmi svoje v gaju skrit. 9 ? Glas njegov mi sega v srce polno zbega in bridko; vanj spet radost lije, vanj trni nado dije presladko. Pa tam v razdrtini čuk zatuli v lini v žalni glas, žalost naznanjuje, al mi prerokuje smrtni čas. Lej, in radost gine, mine nada, mine srca mir; kot se zvezda vtrne, se mi v dušo vrne nov prepir. V prvi kitici manjka 1 veri. Romantična impresija, ki se mi skoroda zdi odmev tuje roman¬ tične predloge. Zbeg: zbeganost; dije: pihlja. Str. 14.: Dan je umiral, ali noč še ni po zemlji bla sprostrena in njena mirodarna moč, nesrečnim toljkanj zaželena, ni bla premagala svitlob, ki vedno s trudom se borijo, ni bla zagrebla dneva v grob, v počitek ur, ki tak bežijo; le mrak je bil. — Krog daljnih gor je sanjal v krasnem lesketanju orudečenih meglic zbor o dne prihodnjega rad vanju, in vrh snežnikov sivih glav so zadnji žarki blisketali in po strminah goličav .. .grovno krasost razlivali, dokler popolno za gore noseč nadloge trud in nuje v dežele druge, v kraje tuje zaide sonce in zvezde po mračnosti neba se vžgejo, in dol na trudno zemljo mir in z njim počitka slast lijejo pa mili pokoj v iprs prepir. 98 Al sladkega pokoja dar, po zvezdah z neba nam poslani, je -bil neznan, bil tuja stvar zabojski Zori razplakani. Začetek v epsko-lirično romantično zgodbo, verjetno ljubezensko. Impresijonistično barvni opis prehajanja mraka v noč, kakor ga ni pred njim v slovenskem pesništvu. Toda čudno me spominja na Machov Maj. Če ni začetek kakšnega prevoda (ime Zabojska spominja na poljsko predlogo), je lep odmev češke romantike na našo poezijo. Nečitljivo napisano “grov- no” je gotovo “bagrovno”: škrlatasto krasost... 6tv. 15.: MOJA MILICA 1 . Dosti sta si roža in slaviča petje, kjer se dvoje ljubi, ni potrebno tretje. Milico jaz ljubim, orna ljubi mene, snideva se, kajmor naju srce žene. V tovaršliji najini mdčeva nič ,društva, služiva ,-sti sama, nič ni treba sluštva. Snideva se vsako leto le ,po enkrat, vselej pa v veselju, v žalosti nobenkrat. Najdeva se v gaji pri slavi čjem petji, shajava se v vrtu pri vijolčnem cvetji; združiva -se v gori, koder srna -skače, in v gorici solnčni, feda-r se trsje plače. Iščeva se v polju, v klasocvetn-i njivi; ob potoku bistrem pri stoletni i-vi, kjer metulj ln kebrič s pomladansko penco nama ozaluje hladodarno -senco; za j deva na pašo, kjer dve pastarice, deklica in tiča, paseta ovčice. ;Pa kjerkol si bodi, najdeva veselje, planem ji v objetje, -spolni mi vse želje. V tovaršiji najni nočeva nič društva, v-streževa si -sama, nič ni treba sluštva. Naj jaz pesmi pojem, ona vence vije, vijem naj jaz vence, ona pesmi dije — kjer se dvoje ljubi, ni potrebno tretje, dosti sta si roža in slaviča petje. 2 . Snideva se vsako leto le po enkrat, vselej pa v veselju, v žalosti nobenkrat. Kak imogoče bilo neki bi žalvati, kjer je nama dano srčno se štimati, kak 'bi mogel neki človek se solziti 99 z milico najlepšo v solnca božjem sviti! Poslušajte čudo njenga lepotičja: solnce biva temno z njenega obličja, vrtnica pred njenim licem se sramuje; le kdar milca ide v svoje domačije, vrtnica na solncu plašno se razvije. Pa vesi njeni dij in slavljene krasote, slab in bled odblesk so milične lepote. Sije ji na čelu radost neminljiva, z nje stotera, blagost se ,mi v srce vliva, da vse pevske strune v njem mi zaigrajo in kar cele kite pesmic na svit dajo. ki v njih spevam božjo čast in milčno slavo venčajoč ji z njimi solnčnojasno glavo. In oči sijajne, ki sta me zmotili, sta kot Živa svetli in kot luna mili. Kdar pogledam vanji, si domišljam, reva, da zasije svetlost božjega mi dneva, ki preživel Adam ga je v zlatem' raji, preden raj prodal je, ah, za greh mu slaji. Naj Homer bi vgledal bil žark v oči njenih, ne slavil Junondh Ibi on, ne Heleninih, Davidu naj tole bi oči te sijale, tod ga Betzabejne ne ble zapeljale. Naj Ovid bi videl oči moje mile, bi ne ble ga zime v Pontu kdaj mrazile; bil bi pel le slavo njeno in Korine, speval svoje grehe, v nemar dal bi ine. Pesem mi dela vtis lepe rokokojevske pastoralne poezije, zlasti še s klasično draperijo imen v drugem delu, tako da dvomim, če je originalna Žakljeva pesem. Vtis imam pri branju, kot da berem poljsko galanterijsko poezijo Stanislavovske dobe. — Po petem verzu na tej str. 100, manjka verjetno še en vetrz na rimo —uje. Ali ga ni bilo, ali mi je izpadetl? Štv. 16 .: LE MIMO Na brdu vrh vasi stoje graščinske stare podrtine, že malokdo zdaj vanje gre, le sova tuli tam skoz line. Da straši v njih, se govori, zatorej človek rad hiti le mimo. Ne pa tud Vid, županov sin; kar nič mu mari ni strahovje, samotni kraj teh razvalin naj ljubši kot in raj njegov je: 100 saj Neža farovška vsak pot s polja hodi ravno tod le miimo. In kakor v gošči lovec zver ves tih in miren opazuje, tak Vid nek vigredni večer tam s psetom Neže pričakuje: res zeva v čakanju na glas, pa vendar gre mu letni čas le mimo. Lej, Neže! Vid ji de: ‘'Postoj, boš tukaj malo posedela; še dost visok je dan in koj boš doli v farovž prihitela: tak dolgd te že čakam,lej! in ti ušla bi rada zdej le mimo!” Mu pravi Neža: “Glej, oblak nevam se iznad gor vzdiguje; pripeka sonce, vroči zrak na uro hudo oznanjuje; naj grem!” — “Počakaj!” ji on de, “Mim zvestih src neura gre le imimo.” Poprime jo za roko Vid in Neža se nič kaj me brani; saj ju nihče skoz stari zid z vasi ugledati ni v stani: naj se oblak še bolj vihti, v kramljanju jima čas beži le mimo. Neura res zaropota in blisk in tresk se kar huduje; pred dežjem Neža splašena tja v kot zbeži — Vid nasleduje; pa hitro je šlo mim vse to, le nekaj ni pri Neži šlo le mimo. KaT pes zalaja. — “Kdo li gre?” O joj, to sam so gospod-oče! Čemu, ko točnate megle gredo — uiti mi imogoče. “Če naju vzrejo, bo vihar; kuš, psiček, kuš!” — Gospod pa kar le mimo. 101 Bred pustom sta pa Nežika in Vid tam pred oltarjem stala, pa prstan svoj sta radostna z obljubo vred zmenjavala in težko čakala, da šlo bi sveto opravilo to le mimo. In gospod-oče govore ju v sveti zakon poroča je: “Če hude ure se vihte, svit vaj ne sireče zagrinjaj e, le ne obupajta nikar, mim zvestih src gre vsak vihar le mimo!” Od tačas pa županov Vid več v razvaline ne zahaja; on trdi, da prestari zid, od dežja spran, se silno maja; tud Neži ni več zanje imar, kdar hodi tam, hiti zdaj kar le mimo. Živahna vaška romanca, ki je prav tako lahko prenarejen narodni motiv, kakor prevod kakšne nemške romantične zgodbe. V jezikovni čistosti je gotovo njegova najboljša pesem. Žtv. 17.: TRIGLAV Lej, gori ves pokrit z meglami, stoji Triglav, naš velikan, gore bledijo nad gorami, ko da bi z divjimi vodami bil naglo zmrznil ocean. In negibljivo nad vršino tak kakor množ orldvih gnezd stoji skalina nad skalino, kipeč tja v nebesa globino, podslomba lučoeomih zvezd. In dalje zad v temi profimi se čut-čut da nam še dozret’ red velikanov neprezimi tak kakor v kdajnosti nezmerni nam kaže zgodba davnih let. 102 In nad to skalnato gromaclo sprehaja mnoštvo se meglic, tale kakor se sprehaja rado v večernem soncu čvrsto stado srebmovolnatih ovčic. Lapa slovenska planinska impresija, le da mi slovansko besedje, kakor rusko “‘čut čut” za komajda, skoraj, ali rusko (ali hrvatsko) “stado”, “gromada”, pa tudi pridevnik porfirni”, da misliti na prireditev morda iz ruščine. Pri branju imam vtis odmeva Puškinovih, ali Ler¬ montovi jih kavkaških verzov. Str. 18.: BLED (Odlomki) Oko dežele, jezero sijajno, tak čudno si kot deklična zenica, kar z nje veselje blesketa nekdanje, M ga s pomina drami veselica. Res, raj je Bled in biser je dežele, im kak ga moje srce malikuje, kar so, Prešern, tvoje strune pele ljubezni radost, pa tud njene nuje, ki Črtomira tukaj so zadele; in kak se iz vere v duše mir mu snuje in up, ko zvesta njemu Bogomila unkrajno združbo v Bogu je obljubila. O, da bi čolnič naših ur tak varno prišel tja v raja pristandiše, kdaj imdne vreme naših let soparno in smrt nam s čela vroči znoj obriše, kot spravil je brodnik moj čolnič varno po jezeru v Marijino kraljiše: pač radostno bi na tla popadali in kakor jaz veselja se jokali. Odlomek Večje epičme pesmi na ozadja Bleda in Prešernovega speva... Štv. 19.: B L E O A Š Mogočni Blegaš, gora velikanska! Poljana skrbno vsak dan gleda nate, kdar venejo mu polja osuhljate in suše se boji vsa stran poljanska. Zakaj, če plešast vrh se ti pokrije z meglico mehko, je že dežjonosno, in koj iz nje se vsuje vlaga rosna, da ae je žejno polje spet napije. 103 In kdar se skriješ v megle sivočrne, ozira se Poljanec nate plašno, in sluša, kdaj grmeti jel boš strašno, in vsul na žitno polje točno zrno. In iče dežuje dolgo z južne sape, da zbog povodnji in spodnebne moče ne raste nič, al nič zoreti noče, Poljanec gleda, kdaj boš ti brez kape. Saj, kdar se tebi razjasnjuje pleša, in skoz jasnine nate sonce sije, ve vsak Poljane, da vreme pač se vije, in z njim deževna al pa točna veša. Kdar suša osamljenosti me tare in moje cvetle pesimi se sušijo, oči tja na lažnjivi Blegaš zrijo, megla je tam — pa z nje ne kane ne kane. Tud mame, revo, z jluga ploha lije*, spod krivca mokrega, spod ojstre borje, naj sem na suhem al’ maj grem na morje, gre dež nesreč, al‘ sreče toča bije. Ko vdal sem delati se prašno polje, ki v njem raste le cvetje, ne pa žito, je bilo moj mu srcu pač prikrito, da s setbe žrl bom le nevolje. Blegaš: največja gora v Poljanski dolini s svojimi vremenskimi značilnostmi, priličenimi na. njegovo osebno usodo pesnika, ki mu je trpeti zaradi lepote... *tv. 29 .: KOŠARICA RITORNELIC Posvečena gospodu Valentinu Plemeljnu, rastljinoslovcu, v znamenju spoštovanja od Rodoljuba Ledinskega . Uvodna Mah, milo zelce! Priprosti si, brez vidnega cvetenja — med pesmami so take ritornelce. Mah prevoljni! Le v Rimu pojejo se ritomele; bolj znan si ti, pozna te svet vesoljni. Oj mah zeleni! Ne le pohlevjen, si tud ostre šare, tud v ritomele zajdejo sršeni. 104 O mahek veli! Sladko počiva v tebi noga trudna — bolno srce počiva v ritorneli. Mah&vje gosto! Mramioma skala v te se skriva dostkrat — resnica v ritomelu pa pri prosto. Mah zdravivni! Pri tebi hiravec dobi zdravilo — pa v ritorneli isirce uk zdravivni. Baržurrmi maliki! Po vas se raszigravajo otroki, ko v ritorneli špasi smešni, lahki. Mahov j e nežno! Bi djal, da nisi vencem nič pripravno; ni res! v podlago vencem si priležno. Mah priprosti! Res, ne cveteš, pa drugo cvetje v tebi, če tudi prosto, zališi je dosti. Mahovje blago! Cvet, ki na tebi cvete, lepše sije, zato te ritomelom dam v podlago. Ritomella: pripev, refren, posebna oblika italijanskih verzov, podobnih japonskim haj-kajem Pfesnik poklanja botaniku Plemlju košarico poljskih cvetov na mahu: uvod obsega ritornele- na mah, ostale na posamezne cvetove. Zelce: zelišče. Štv. 21.: (Prvi šopek Mileni zvonček! Galanthus nivalis. Snega 1 'skopnelega si ti ostanček, začetek vigredi si, zime konček. Jegolci zlati! Primula acaulis. Da pomnimo po dnevi božjih zvezdic, je menda Bog zasadil vse po trati. Vijolice blage! Viola odorata. Prvenke ste spomladne, vzgled nam dane ponižne skromnosti — vsem dobrim drage. Vijolice plave! Enake modrimi deklicam ste zale, precvetajoč le skrivno posred trave. Spanjščica zala! Gentiana verna. Kois nebesa si, ki je padel natla, da duh in um bi se v nebo vzdigvala. 105 Marjetice cvetenje! Bellis perennis. Precvetaš vedno; torej naj te vidim, že rad na večno se življenje spomnim. Šmarnica mila! Convallaria majalis. Precvetaj blagovonjna v čast Marije; njej v čast in slavo si ime dobila. Klinčni raznocvetni! Dpmthus. Enaki ste srca darem različnim; čim razniši so, tem so bolj prijetni. Pelin sred trave! Abspnthiitm. Vse črti te, nadlog podoba prava, res grenke so — pa grešnim dušam zdrave. Koprivno cvetje! TJrtica urens. Podobne grehu si, ki vest ujeda; naj le pogladim te — že čutim skletje. Cvet lipe hladnodame! Tilia latifolia. Kak sladko je pač v tvojem hladu sence, pa v setvi, v košnji kmetu je nevarna. Lilija bela! Lilium odoratum. Le rasti in razvij se v snežno cvetje, naj ima v znamnje čistost te vesela. Lilije rujave! Kot zlatim kelhom Režnje krvi človek se vam priklanja cvetje po višavi. Kitica rožmarina! Ros marinus. V življenju si ljubezni krasno znamnje; tvoj cvet nas v smrti čistosti spominja. Vrtnica rosna! Rosa centifolia. Vsa polna biserov je krona tvoja, pač res kraljica cvetju si ponosna. Roža vrtnica! Kak mične so pač tvoja cvetna krilca, pa mičneši cveto nedolžna lica. Oj vrtnica nudeča! Res krasna si, pa jadrno docvetaš, ti mila — pa minljiva tud kot sreča. Vrtnica štimana! Hvalisaš se, ker nam si letna radost; brezsadna boš na jesen zaničvana. Trmasta roža! Enaka deklicam isi zvonoličnim; saj zbode vsak ,se, ki te rad poboža. 106 Bela vrtnica! Riideca je ošabna, ti ponižna, nedolžnosti si znamnje in kraljica. Potonika bahava! Paeonia. Brezvonjna se šopiriš, kakor zala pa iuka in modrosti prazna glava. Jagode cvetoče! Fragaria vesca. Ponižne v cvetu, v sadu ste prijetne, enako dobrim delam ste sloveče. Narcis sneženi! Narcisus poeticus. Stojiš prevzetno sred ponižne trave, res lep si — pa brezduh si, v slabi ceni. Skrivna konopnica! Anemone nemorosa. Samotno cveteš zase vsa ponižna, tak cvete zase pametna deklica. Solnčnica rumena! HeKotropium, 2a solncem vedno gledaš luči željna; tako v resnico duša zre poštena. Gladež bodežljivi! Ononis spinom. Ime imaš gladko, pa nrav hudobno; ves tak si kot lizuni zapeljivi. Breskvino cvetje! Malus persico. Že blago diješ, preden še kaj cvete; nasiplješ pot za cvetno mladoletje. 0 trsje v cveti! Ne za,bi, da spolnilo boš jeseni, kar nam obeta cvet tvoj zdaj poleti. Latinska imena ustrezajo slovenskim imenom, kakor sem primerjal z botaničnim slovarčkom dr. Angele Piskernik: Ključ za določanje cvetnic in praprotnic (1941). Le imena “Primula acaulis” ni v tej knjigi. Piskemikova ima za spanjščico ime: pomladni encijan, svedre; na¬ mesto skrivna konopnica: podlesna vetrnica... Čudim se pa, da za vinsko trsje Žakelj ne dodaja latinskega imena * 1 2 3 : vitis vinifera.. . Št v. 22.: MISLI 1. Solze deklic poet priličava biserom dragim, kdor pa biser pozna, ve, kak se redko dobi. 2. Stvarni ljubezen je Bog in dal jo v skušnjo naj zemljo; videti vrag le to, urno rodil je sovraž. 3. Cvetje daje pomlad in pozna jesen sadovje; vam, mladenči, gre cvet, sad ostarelim možem. 107 4. Korektorju: Si prizadevaš zelo pogreške po bukvah popravljat, zmote bojiš se vse, da bi se kdo ne jezil. Pa čemu se ne trudiš zmot po srcu spoznavat in jih popravljat skrbno, da bi se Bog ne srdil? 5. Kakor spomladi suho zemljo rosica krepčuje, tak v bolečini srce v solzah dobiva krepkost. 6. Bližnjega ljubi! je božja zapoved in ti jo spolnjuješ, Semeljubič, zvesto: bližnjega nimaš nikjer! Misli, morda bolj zanimivi kot slovenski distihi pred Stritarjem kot pa po svoji vsebini. 5. Že samo ta majhen izbor iz Žakljeve pesniške ostaline nam Ledinskega pokaže od več strani. Najprej nam opraviči njegovo pesniško ime Rodoljub, saj je glavni motiv njegovih pesmi prav ta razpor med “ptujeljubstvom” in “cvetjem rodne zemlje”. To ptujeljubstvo je v politični besedi “nemškutarstvo” pa vsakršno veličanje tuje kulture in zapostavljanje slovenske. Žakelj sam se obdolžuje .svoje dolge privezanosti na nemški kulturni krog, dramijenje iz njega mu je pesniški navdih, pesniška naloga pa pridružiti se slovanskim muzam, in potruditi ise za slavo “matere Slovenije prežale” toliko bolj, kolikor bolj drugi z malovaževan j em odpadajo od nje. S tem se je popolnoma vključil v svojo narodno buditeljico romantično dobo, toda ne kot šilerjamski retorični dettdamatar, temveč kot kollarevski sonetni častilec Slave in njene “hčere” Slovenije z doživetjem svojega lastnega narodnostnega problema ob njej. Vi¬ deti je tu Prešernov vpliv, razpor Sonetnega venca, toda še bolj — Vrazov! Če danes v Slodnjakovi izdaji prvič natisnjenih Vrazovih rokopisnih sloven¬ skih pesmi (Stanko Vraz, Slovenska djela, I. in II. zv. Jugoslovanske akade¬ mije Znanosti in Umjetnosti, Zagreb 1952) berem v I. knjigi na str- 137-144 Venec domoljubnih sonetov iz 1. 1834, je tam ista pnoblairiatika kakor pri Žaklju: tragična slovenska zgodovina, turški vpadi ter — panslavizem in slovenstvo, ki je odmev Kollarjeve zbirke sonetov, kateremu Vraz posveča cel sonet, imenujoč ga: Slovanski prerok, naroda vkresitelj, imenoval kak bi tve usta svate? Ko tva se reč na Tatrah razhrumila, v Slovenskih bil goricah odglas čuti... V teh sonetih toži o Sloveniji: Slovenska, mat’ Slovenka moja vboga! Slovenska, o brezsina mati!... Pač bodi stokrat sram vas lahko, brati, pred materjo golčite reči zlobne! Le piš’te nemščino, na kamne grobe vam vdolbel vnuk ibo: B’li so herostrati! 108 Žakelj' ni bral teh še nenatisnjenih sonetov;, toda 'duh je bil isti, in isto oblikovanje, odmev istega vzornika Reharja, in celo besedišče bolj ilir¬ sko kot prešernovsko gorenjsko... Ne Smemo pozabiti to, da je bil Žakelj z Vrazom že odi 1. 1838 v izvezi, kot trdi Gr. (185). Vemo pa tudi, da je tedaj Vraz bil pretežno že — ilirski pesnik. Od 1. 1836 dalje je že prevajal s voje slovenske pesmi v ilirščiho iter se (uveljavljal v Gajievi Danieli. 1. 1837 je priobčeval že Dj.ulabije, med njiimi tudi motive iz omenjenega rokopisnega slovenskega rodoljubnega venca., in so bili ,po teh ilirskih pesmih poznani Žaklju. Vrazu ga je približevala tudi slovanska romantika, katere vpliv se čuti tudi v teh pesmih, čeprav jim predlog ne vemo, pa slutimo njih duha. Macha, Puškin, Erben, Kollar... Na druigi strani pa nam kažejo virtuoznost so¬ neta Mladostna leta in Ritomele na vpliv italijanskega klasicizma, kar ga dnuži s Čopovim krogom, s čbeličarji, iz katerih je izšel. Vsekakor se nam v teh pesmih Žakelj pokaže večjega in s širšo umet¬ nostno in politično problematiko prizadevnega pesnika, kakor pa si ga pred¬ stavljamo pod stereotipno oznako “pesnika Novic rokodelsko-kmetijskih”. Nje¬ gove sočne impresije so med prvimi slovenskimi, kajti njegov opis nastopanja mraka že ni več isamo maehiovsko romantično razpoloženje, temveč že tudi barvanje platna s pravimi slikarskimi odtenki. Bodoča naloga slovenske slovstvene zgodovine pa bodi, raziskovati, v koliko gre Itu za direktne prevode, ali samo za prevzem motivike in tehnike; oziroma poudariti pomembnost teh doneskov kot eno prvih uveljavitev raz¬ položenjskega impresionizma (Stimmiumg) v slovenskem slovstvu. 6 . Žakelj je z Vrazom osebno občeval, ko je ta potoval skozi Ljubljano in navduševal za ilirizem ljubljanske bogoslovce. Žakelj je bil posvečen v duhov¬ nika leta 1842, torej je bil v bogoslovju prav tedaj, ko je tja zahajal Vraz iz narodnoprebuditeljskih pobud. O teh stikih z ljubljanskimi bogoslovci piše Slodnjak: “Med 1 1. 1838-1843 1. je nekaj časa tako uspešno širil ilirsko idejo med slovenskimi licejci in bogoslovci v Ljubljani in celo v Gorici, da je resno ogražal rast slovenske literature na njenih klasičnih tleh.' (I, 76). Zaradi tega iso se vnemale med njim in Prešernom žive polemike v pismih in iz teh Prešernovih odgovorov vemo, da je Vraz v njih zagovarjal — zaradi malo- številnoisti Slovencev — zavestno žrtvovanje materinega jezika v korist višje ideje in višje narodne enote. Zdelo se mu je, da so tudi drugi književniki (na pr. Prešeren) dolžni iti za njim in sprejeti ilirski književni jezik. “To junaško dejanje bo namreč dalo njihovim delom in celotnemu isiovemskemu narodu veliko nacionalno idejo, ki je potrebna za prebujo nezavednega, ne¬ svobodnega in šibkega ljudstva. S tem se bodo odprla tudi nova pota za na¬ rodno osvObojevanje in gmotni razvoj literature in literatov.” Tako Slodnjak v uvodu razlaga “Vrazov problem”, zakaj je kot “goreč Slovenec” (t. j- Slovan) kakor ga imenuje Prešeren še 1. 1836 v po.svetilu Krsta pri Savici (Slad. 64), zašel v “uskoštvo”, kakor je drug izraz Prešernov zanj po 1. 1840. Preko meje ga je zaneslo kollarjevlsko panslavistično navdušenje, p:a — mislim — tudi nujna potreba tega “nadarjenega pesnika brez ustreznega književnega jezika” (Slodnjak 57) po nekem ustaljenejšem jezikovnem sistemu. In v Zagrebu je našel več razumevanja kot v Ljubljani. Toda med .mlajšimi —med bogoslov¬ ci— je njegovo literarno romantično navdušenje gotovo našlo več odprtih 109 src; eno med njimi je bilo — pesniško EJce našega Rodoljuba Ledinskega, ki je vzel pseadonim po svoji rojstni vasi, kakor Vraz po Cerovu. In prav tu objavljena zapuščina iga nam odkriva kot izrazitega Vražo- vega učenca, tako s n o v n o-motivno (narodoljubni soneti) z ©dimevom kollarstva, kakor tudi - jezikovno : srbizmi in rusizmi, južnoslovanske in sevemoslovanske oblike, ki ,mu uhajajo v pesniško besedo bolj kot v Čbelici. Kakor Vraz, ki se zaradi eksperimentiranja z jezikom iz domačega štajerskega narečja v sevemoslovanske oblike in ilirske, ni mogel pesniško prav izraziti, tako da nas njegova jezikovna mešanica moti bistveno pri občutenju pesmi, prav tako so bile tudi o Žakljevem delovanju izrečene sodbe, “da v vseh, njegovih pesnitvah opažamo še neko borbo z izrazom, ki pesni¬ škemu jeziku ni bila v korist.” (Gr-) To čutimo danes vsi. Toda če pomislimo, da v 1. 1844-1858 še nismo imeli zgrajenega (knjiž¬ nega jezika, da je tudi še v Prešernu in začetnem Levstiku mnogo neslovničnih oblik, ter še to, da ja Žakelj, kakor vsi “ilirci’ zavestno težil ipo širšem 'slo¬ vanskem jeziku, kar je bilo nekaj časa celo moda tistih nerealno visoko romantičnih s!ovansko-razgibanih let, je verjetno, da je tedanji dobi, ilir¬ skim izobražencem bila pesem razumljiva, ali pa da so jo vsaj zaradi pridiha “modernosti” kot razumljivo sprejemali, če pa niso razumevali besed, razu¬ meli so čustvo, narodoljutao melanholijo, kakor so se pri Koseskem opajali že samo nad ipatosoim in bobnečimi besedami. (Prav gotovo pa je, da bi bila Vrazova kakor Žakljeva pesem “umetniško močnejša, da nista imela težav s knjižnim, jezikom”, pa četudi ista mislila, da dvigata narod z njim na višjo stopnjo narodnega razvoja v smeri modeme slovanske vzajemnosti. 7. Zato naj bo še par besed' v zveži z Vrazom. V Slodnjakovem uvodu v nje¬ govo šele po isitoletju izdano rokopisno ostalino, beremo, da je Vraz najprej prevajal v “ilirščino” svoje prvotno slovensko (štajersko vzhodno) napisane pesmi; da mu jih je za objavo v zagrebški Danici popravljal Gaj in se je Vraz zadovoljno čudil njegovi dlirščini v zavesti, kako daleč je še on do obvladanja novega jezika, izvemo, da mu je pozneje pesmi popravljal Ra¬ kova« in je bil celo Vraz sam mnenja, ali bi ne bilo boljše, da bi jih kar on prevajal iz slovenščine (7i2i). Vsekakor je bil zadovoljen, da so mu drugi očistili njegovo ilirščino preočitih dialektičnih slovenizmov. Ali bi zato kdaj mnogo grešil dotični, ki bi —-recimo za objavo v slovenskih knjigah—■ njegovo slovenščino očistil prevelikih ilirizmov? Ali me bi ravnal v njegovem smislu, v primeru, da se je po Prešernovem' nasvetu orientiral k slovenskemu cen¬ tralnemu ustvarjalnemu krogu ter bi hotel svoije ilirske pesmi pripraviti za slovenske liste? Mislim, da hi Vraz v tem primeru “posnažil” svoje že napisane in tudi že tiskane ipeismi v novem smislu. Če velja Vraz v hrvatski književnosti za “(priznanega” pesnika romantične dobe, zakaj je v slovenski književnosti spri¬ čo njegovih slovenskih pesmi sodba “v mnogočem negativna ” (Slodnjak, 81) Vzrok mora biti samo v — jeziku, glede katerega se nam zdi o Vrazu, “d a mu je manjkalo tiste osnovne meje, na kateri more kdo šele misliti na ustvarjalni proces” (30). Če bi njegov jezik .izražal obvladanje knjižnega jezika, ali pa tudi le zgolj svojega dialekta, kakor ga izkazujejo na pr. kaj- kaveki ali čakavski pesniki, pa ne mešanice imaginarnega jezika, južno¬ slovanskih in isevemoslovamiskih izposojenk in slovenskih nerazumljivih novo¬ tvorb, bi bila njegova pesniška cena gotovo prišla do večje veljave- Vzemimo samo en slovenski primer, ki je napisan še v dobrem jeziku, v spon¬ tanem pesniškem navdihu na vstopnico v graški Jcihannei^na dne 31. jul. 1831 še v času, ko še ni bil ilirski pesnik, tetaiveč slovenski : 110 K BOGU Izvir svetlosti, veFkega sveta, vfečne resnice, isam svetlost ’no svet, nepreminejoča resnica isam si, tebe nep remin ejočega tu molim tvoja slaba stvar, tvoje večnosti slaba podoba in prah tvojega stvorjenja. Tebe presvetega, tebe 'jaz molita, lupam moliti. Kteri ti tvojega neba ’no celega gr osmega stvorjenja večne pota s preminom previdiš, obdržiš zvezdišča ’no svete, ktere z vso pomočjo ne vpametim, tebe upam moliti. Ti v meglah grmiš, nebo se trosi, ti skoz vedro nebo iz isotoca nam siješ prijazno, ti v bistri reki večno šulrniš, v viri morgečeš, ti v zvezdah goriš, v 'dežji ti silje oživiš, v vseh stvareh si ti naprejvid’joče življenje. Večni, ne srdi me, slabi spodobi tvoje mogočoisti. Pred teboj, naprejvidejoči, na obličje padnem, ne srdi nevrednemu tvoje dobrote, ne zavrzi me! Tebe večnega .upam moliti. Če to pesem 'samo malo “pomažimo” z novimi oblikami, dobimo močno pesem, gotovo eno najlepših slovenskih religioznih pesmi, pristno romantično občutje mogočnosti božje, ki v obliki, kakor je zapisana v naglici!, prav zaradi te spontanosti in neizumetničefnosti vpliva naravnost moderno ! N,e moreta se znebiti vtisa^, da je pesem morda celo delo kakšnega pomembne¬ ga nemškega romantika in jo je Vraz ob hipnem sozvočju razpoloženja pre¬ pisal kar v proznem prevodu na koncertno vstopnico. Morda je bila celo na programu? če pa je izvirno Vrazovo občutje, je še toliko bolj vredno našega adekvatnega sozvenenja duše. In je potrebno samo par rebus, da je rešena njena polna pesniška vrednost za današnji ,čas! BOGU Izvir svetlosti, velikega sveta, večne resnice, sam svetloba im svet in resnica, ki ne mine: Tebe neminljivega molim, Tvoja slaba stvar, Tvoje večnosti slaba podoba in prah Tvojega ustvarjenja. Tebe presvetega 111 molim, upam moliti, ki svojega neba in vsega groznega stvarstva večna pota že v naprej vidiš, kaiko bodo prešla; ki vzdržuješ ozvezdja in svetove, katerih si .z vso prizadevnostjo ne morem zapomniti: Tebe upam moliti! Ti v meglah grmiš, stresaš nebo; Ti z vedrega neba iz sonca nam siješ prijazno; Ti v bistri reki večno šumiš, v viru žuboriš; Ti v zvezdah goriš; v dežju ti ,sil je oživljaš: v vseh stvareh si Ti v naprej določeno življenje! Večni, ne srdi ge name, slabe podobe Tvoje mogočnosti: pred Teboj, bodočnost videčim, na obličje padam 1 ! Ne srdi se na nevrednega Tvoje dobrote! Ne zavrzi me! Tebe večnega upam moliti! Vse je Vrazovo: misel in doživetje, vzvišenost občutja in celo zapis v nerimianih verzih: le besede in sintaksa so dobile sodobne oblike in ponekod polnejši izraz- In ali n i pesem zdaj mogočna, da naravnost upi je po cer¬ kveno himnični uglasbitvi. Sano s tem storili krivico Vrazu? Storili smo to, kar sta z njegovim dovoljenjem in v njegovo zadovoljstvo delala Gaj in Rakova« z njegovimi “ilirskimi” pesmimi. Če slovenski izdajatelji proznih klasikov (na p:r. Jur¬ čiča,) popravljajo njegove zastarele oblike, in jih nadomeščajo z novimi; če Prešernove “žnable” nadomeščamo z “ustnami”: ali ne kaže modernizirati tudi naše stare pesniške klasike, predvsem “ilirce”? Svoj čas je Vraza “hudo moderniziral” njegov sorodnik France Mohorič in ga izdal 1. 1926 v Ljub¬ ljani (Sl. 192) ; toda sam je bil zapozneli ilirec. Nisem' imel pred očmi te zbirke, toda princip, približati teiga, tako mnogo-diskutiran-ega ,in tako malo poznanega islovenskega pesnika -slovenskemu širšemu novodobnemu občinstvu v uživanje, ne v študiran je, se mi ne zdi neslmiseln. Kajti resnično je le lto ( da je Vraz v svoji izvirni slovenski obliki danes neužiten. Nič zato, če priredba doseže pomen in vrednost pravega prevoda. Ali ne prevajamo tudi Prešernovih nemških pesmi? Zakaj nie bi Vrazovih ilirskih? Storili hi enako -delo, kot 'j-e na pr. prevajanje dolnjelužiških avtorjev v gomjelu-žišfco narečje, kar se je dogajalo. In — ali ne bi antologija Vrazovih pesmi, prevedenih iz “slovenščine”, i-lirščine in hrvaščine, imela lahko tak pomen, kakor imajo prevodi Župančiča v hrvašči¬ no? Le prevajati hi jih moral ipesnik. 8 . Ta intermezzo ob Vrazu m-i j-e dal samo povod in opravičilo, -da isem tu-di Žakljevim pesmim iz te ostaline skušal dati novo moderno obliko- Samo nekaterim, za zgled. Grafenauer j-e napisal v svoji veliki zgodovini: “Zdi se nam tudi, kakor da bii njegovim pesmim manjkala zadnja pila.” (189). Pri tem mi prihaja na misel: Ali ni na pr. Jurčičevim verzom, Cegnar¬ jevim prevodom ali Vilharjevim popevkam to “zadnjo -pilo” dajal Levstik in 112 jim s tem gotovo vrednost dvignil? Ali ni morda Prešeren saim “posnažil” Žakljeve zapise narodnih pasmi, pripravljenih za Gbelieo, kot rahlo sodi Grafenauer? Talko “zadnjo pilo” naj poizkusim dati ob tej pjriliki nekaterim pesmim iz te doslej neobjavljene zlbiirke z namenom, da se vidi, kako bi Žakelj pesniško im 1 o ič n e j e vplival, da j© bil njegov islog (brezhiben in literaren v današnjem smislu, ipa vendar is pridihom starosti (m:a pr. za¬ šije, zapornik itd.). Seveda pri “piljenju” v 'vezani besedi večkrat ne more iti ob popravljanju — besed in sintakse — brez ispremembe rim, kajti cesto je prav v njiej tista ovira, ki nam moti estetsko uživanje pesmi. Toda spričo čistejšega jezika tega slovenskega ilirca, najvernejšega pristaša Vrazovega, ne gre pri njegovih pesmih za “prevajanje”, temveč resnično samo za “po- snaženje”. Če sem pri temi vsaj toliko dosegel, da nisem škodoval Žaklju v njegovi (pesniški ceni, ter dal dojeti, da je Žakelj, ki se sicer “ni V polnosti razvil kot pesnik”, vendarle imel “pesniški dar, občutje in tudi izraz” (kar min zanika na pr. Goriška literarna zgodovina, str. ,90) in da je pomemb¬ nejši pesnik v dobi “staroslovenstva”, kakor smo mislili doslej, sem uspel. 9. NEKAJ “IPOiSNAŽENIH” ŽAKLJEVIH PESMI. Štev. 2: Štev. 3: NEDOLŽNA LETA Nedolžna leta, vas, presladke sanje, krivd dejanje ubilo je, strast vneta, lažnika^sveta ubilo je spoznanje, rev maščevanje zdaj mi venec spleta. Nedolžna leta! Prostost ujeta je, z njo zmagovanje; kot k vodi kanje letam brez posveta srce mi žanje, mir le v vais se vzcveta — nedolžna leta! Dva zapornika v isredi me imata: vkrotim naj brata enega, sirota, zbudi togota drugega tožnika — dva zopemika. Zdaj greh Ime mika, zdaj tre kes: se tata miru igrata z mano, kar života iposltal, sirota, (suženj sem. Velika dva Kopernika! HLADAN STUDENEC... Hladan studenec izpod skale izvira in tih in miren srebro svoje lije tja v dol, kjer v bregu mnogo cvetja klije, dokler mu skale ne zavrejo tira. 113 štev. 8: Štev, 13 Tedaj pa 'hud boj bije brez ozira, čim hujši odpor je, bolj srebrno vije se mimo iskal, šumeč glasneje vpije sam se slabeč, 'ki zmagovit prodira. Oj SLAVIJ A, ti viru oid začetka enaka vsa: spokojno mirna, tiha, zdaj sredi teka biješ boj napredka. Bij boj, naj tujec še tako udriha: oznanil Bog še zadnjega ni petka; kdo ve, kaj zgodb do tam še svet prepiha SEM VAJEN BIL. .. Sera vajen bil pokoncu ise nositi, sem tndoglaven bil, in to ne .malo, naj bi oko mie carsko obsijalo, ne hotel bi oči mu ukloniti. Priznati vendar moram, ne smem kriti, naj bi srce še bolj se upiralo: pred materjo SLOVENIJO prežalo trepet ponižen čutim me obliti. Je mar njen duh to, kar me premaguje? Je blaženost, ki mi srce prevzemi j e, da iz tujeljubnih sanj se predramljuje? Ali spomin je, ki hladno me objemi je, da je srce, utripaje le za tuje, dajalo v nemar cvetje rodne zemlje? NEMIR Kolikokrat požene iz počitka mene težka vest: vzdignem se in hodim, krog osamljen blodim v noč brez cest. Trudni svet počiva, luna nanj razliva bledi svit. Mili slavec poje isladke pesmi svoje v gaju skrit. Glas njegov mi sega v dušo, srce bega 114 mi bridlk6, vanj spet radost lije, v njem spet up zažije presladko! Tam pia v razdrtimi čuk zajoka v lini, temen glas; žalost oznanjuje, ali prerokuje •smrti čas? Glej, in radost gine, up mineva, mine srčni mir. Kot se zvezda utrne, v dušo se mi vrne star prepir. štev. 14: DAN JE UMIRAL... Dan je umiral, ni še noč bila po zemlji razprotrena in njena mfrodajna moč, tako nerečnim zaželena, še ni premagala svetlob, ki trudoma se še borijo, še ni zagrebla dneva v grob, v počitek ur, ki v beg hitijo — bil je še mrak: krog daljnih gor jie sanjal v krasnem lesketanju meglic porudečeli zbor o dneh prihodnjih radovanju, in vth snežnikov sivih skal so zadnji žarki blasketali in po strminah goličav iškrlataski kras razlivali, dokler povsem da za gore, noseč nadloge, trud in nuje v dežele drage, v kraje tuje ne zajde sonce in zvezde v neba ise mračnosti ne vžgejo, da dlol na trudno zemljb mllr dn iz njiim počitka islast lijejo, pa mili pokoj v prs prepir... A sladkega pokoja žar, z neba nam po zvezdah poslani, je bil neznan, bil tuja stvar Zabojski Zori razplakani... 115 Štev. 15: MOJA (LJUBICA 1 . Dosti sta si roža in pa slavca petje: kjer se ljubi dvoje, ni [potrebno tretje. Ljubico jaz ljubim, ona ljubi mene, snideva se, kamor naju srce žene. Ko sva v svoji družbi, mi potreba druge, služiva si sama, nič ni treba sluge. Snideva se leto sleherno po enkrat, vsakokrat v veselju, v žalosti nobenkrat- Najdeva se v gaju pri islavičjem petju, shajava se v vrtu /pri vijolic cvetju, druživa s® v gori, koder srna skače, in v gorici sončni, ko že trsje plače; iščeva se v polju, v klasja cvetni njivi, ob potoku bistrem pri stoletni ivi, kjer metulj in žužek s pirnico pomladno dtelajo vse lepšo senco nama hladno; zajdeva na pašo, kjer je pastirička, ki ovčice pase, zdaj deklič zdaj ptička. Bodi že kjerkoli: najdeva veselje, planem/ ji v objetje, spolni mi vse želje. Ko sva v svoji družbi, ni potreba druge; streževa si sama, nič mi treba isluge; ko jaz /pesmi pojem, ona vence spleta, ko jaz vence spletam, ona poje vneta; kjer se dvoje ljubi, ni potrebno tretje: dosti sta si roža in pa slavca petje... 2. Snideva ise leto sleherno po enkrat, vsakokrat v veselju, v žalosti nobenkrat. Le kako bi neki mogla tožna biti, ko je dano nama srčno se ljubiti; le kako bi neki mogel žalovati z ljubico najlepšo pod tem soncem zlatim! Poslušajte čudo moje le/potice: potemni se sonce, ko se ozre ji v lice; vrtnico pred njenim licem) sram oblije, ko gre ona mimo, temni cvet svoj skrije; le ko moja ljuba ispet je v svoji sobi, vrtnica razvije plašno ise k svetlobi, pa ves njeni vonj in slavljene krasote slab in bled odblesk le njene so lepote! Radost neminljiva ji raz čelo sije, blaženost stotera -mi 'srce zalije, da vse pevske strune v njem mi zadrhtijo in ji pesmi pojem', ki me izzvenijo... 116 TRIGLAV Poglej navzgor: pokrit z meglami stoji Triglav, naš velikan! Gore bledijo nad goraimi, kot dla bi z divjimi vodami zamrznil nagloma ocean. Navpik negibno iz površine kot vrst nešteto orljih gnezd, štrlijo skalnate pečine, kipeče v nebesa globine: stebrovje svetložamih zvezd! In dalje zad v temni sinjini očem še komaj viden red vršacev gorskih v prostornini gubi ise tak, kot v pradavnini ga kaže zgodovina let. V nebo strmi kamnita kopa, nad njo pa množica meglic sprehaja se, kot se prestopa v večernem soncu gosta tropa srebmovolnatih ovčic. 10 . Z objavo tega dela pesniške ostaline Žaklja — Rodoljuba Ledinskega, ki sem ga rešil v tujino, sem hotel prispevati le donesek k poznanje slovenske poezije med Prešernem in Levstikom po vmesnem Vrazu ter opozoriti na celotno ostalin o, ki mora biti ohranjena nekje v domovini. Opozoriti sem hotel na vrednost njegovih zapisov narodnih pesmi z njegovo poezijo, njegovo nihanje med Vrazom in IPrešemom, ki se je najvidnejše pokazalo v prehodu iz kollarskih sonetnih skupin slovanskega navdušenja do prešernovske romance Le mimo ( zapisane že v lepem čistem ljudskem’ je¬ ziku, s katerim se je postavil na Prešernova tla. Njegova peseimi spričuje tudi veliko razgledanost po sodobni svetovni romantični literaturi, kar do¬ kazuje s prevodi in privzemi motivov in pesniških oblik. Vse pa mu: daje pomembnost, ki zasluži posebno znanstveno obravnavo. Ta pa more vpoštevati le celotno ostalino lin že tiskamo delo ter ne more biti pisano iz tujine- če sem s tem doneskom vzbudil zanimanje zanj in pokazal na viečji obseg in tudi večji ulmietniški pomen pesnika, ki je bil vse doslej podcenjevan, ker ni bilo dovolj poznano njegovo pesniško delo, (ki tuidi s to objavo ni v celoti objavljeno), sem dosegel namen in to kljub razumljivi pomanjkljivi obdelanosti gradiva. 117 POPRAVI: Str. 58, vrsta 11 od zgoraj: “Izbranih spisov” in ne “zbra¬ nih spisov” Str. 60, virsta 9 od zgoraj 1 : pa skupno širimo in ne da skup¬ no širimo Str. 63, op. 57a: med njimi ni Kreka in ne med njimi tudi Kreka S/;r. 63, op. 87: Nar. gosp., 1907, 218, 250. in ne 318, 250. Str. 64, op. 117: Gl. str. 39. .in ne str. 27. Str. 66, op. 188a: Dodati: Treba /bi bilo tudi ugotoviti, kako je Krek v tej dobi vplival na slovstveno delo drugih (F. S. Finžgar, M. Prelesnik...). In ne smemo pozabiti, da je po njegovi zaslugi Leonova družba začela z izdajo Kosovega Gradiva za zgodovino Slo¬ vencev, ko sta izdajanje odklonili Slovenska matica in Muzejsko društvo (SBL I, 526). Str. 90, 2 vrstica: Gregorič in ne Gregorčič Str. 95: zalomljena vrstica v opombi, ki sledi za opombo: k št. 8. Str. 113: izpadel je 3 verz v drugi kitici št. 2: v >ta ( kar obeta slast, pa le kesanje KAZALO PAVEL KRAJNIK: Svoboda mesa pri M. M. Tiairejevu . 5 VINKO BRUMEN: Krekovo delo v letih 1900—1907 . 16 IVAN AHČIN: Filozofija automacije. 67 STANKO MIKOLIČ: Sodobna razvojna stopnja družabnega nauka- 81 TINE DEBELJAK: Iz gradiva o Žaklju-Ledinskem . 88 Tiskala tiskarna TALLERES GRAFICOS FEDERICO GROTE, Montes de Oca 320, Buenos Aires (Ladislav Lenček C.M.) Registro Nacional de la Propiedad Iiitelectual N9 359010